Iz življenja

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Iz življenja: „Kaj pa je tebe treba bilo ...“
Mara Ivanovna Tavčar
Izdano: Slovenski narod 2. jun. 1905 (38/126), 1
Viri: dLib 126
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Drganova Anica je bila rojena v porodišnici, kjer se že z rojstvom otrokovim začne gorje, beda, revščina. Mati jo je pustila in odšla v svet. Tako je prišla Anica v roke dobrodušni ženici, k i jo je po skromnih močeh vzgajala, dokler ni dorasla, da si je sama prislužila za potrebo.

Živeli ste dolgo vrsto let v predmestju stolnega mesta, a se naposled preselili na deželo.

Anica je bilo lepo dekle, modrih sentimentalnih oči, plavih kodravih las, bujnih prsi — in dobre duše. Nje sovrstnice so jo zavidale, se jezile, da se domači fantje ozirajo za njo, za tujko. Ko pa so izvedele, da Anica ni nikdar poznala svojih star­šev, so jo naravnost in očitno zasmehovale. Anica se navidezno ni zmedla za taka poniževanja, a v srcu jo je bolelo, peklo. Kaj more ona za to, če je mlada, lepa, da se fantje ozirajoza njo? Kaj, če jo je mati pustila? Anici so enostavno potekali dnevi. Dan za dnem je posedala za šivalnim strojem, izrabljala svoje moči, mislila na usodo, koja jo proganja že od zibeli... stroj pa je monotono drdral.

Anica si je želela lepega življenja, da, takega, ki je vredno, da se ga živi. Sanjarila je o bodočnosti in zdelo se ji je, da bode jasna lepa! Fata morgana!

Nekoč je prišel v ta kraj mlad umetnik ter se nastanil nasproti Aničinega doma. Kaj kmalu je opazil kodravo glavico, ki je bila napol skrita za cvetočimi nageljni in rožmarinom. Trajalo ni dolgo in vzljubila sta se. V tihih, mirnih jesenskih ve­čerih sta se sprehajala po gozdu, kjer se ni nikamor videlo. Govoril ji je lepo, ona je poslušala.

»Ej, Anica, ti nisi torej vedela, da sem te ljubil, predno sem te poznal!? Vedel sem le, da biva v tem kraju dekle z modrimi, sentimentalnimi očmi, vedel sem, da je to dekle tako čisto, da bi je ne mogel omade­ževati najrahlejši dih hudobnega sveta — vedel sem to in te ljubil. Sladko moje dekle, ti, ki si polno življenja, željno poljubov, valujočih grudi — jaz vem, da me ljubiš! Vedi, da bode najino življenje samo ena dolga pot — na njej nama bodo dehtele rože in tulipani, krizanteme in mirte...« — Obljubljal, prisegal, rotil ji je ljubezen, kakor mnogo mladih fantov, ki se zavedajo samo današnjega dne.

O bodočnosti, eksistenci malo pomišljajo, saj živijo sedanjosti, momentu. Morda res tako ljubijo, kakor zatrjujejo v hipni razburjenosti svojim ljubicam, čez par dni pa se jih ognejo na potu. Saj tudi cvetočo rožo veselo jo ljubkajoč pripnemo na prsi, ko pa ovene, jo vržemo proč, da padejo listi raztreseni v blato, ali pa jih veter raznese na vse strani in kraje...

V Aničino dušo je prišlo novo življenje. Ljubila je, bila je srečna, saj do sedaj ji nihče ni rekel stiskajoč ji roko: tvoj prijatelj sem. In, da nima človek od zibeli do mladeniških let drugega, kakor misel, da je v napotje vsem, da zanj ni mikavnosti življenja, ej, ali ni preseneten, ko pride iz puščave, z debelim kamenjem posute poti na gladko, ki ga vodi na cvetoče, jasne poljane? Tu steguje roke po razkošju, prelestnosti evetja in bogastva. Napiti, naužiti se hoče trudna duša — krasote do življenja.

Prišlo je tako, moralo je priti. Odšel je v temno noč pojoč melodijo vigilij.

Začetkoma se Anica ni zavedala svojega greha, toda sad je dozorel in ž njim gorje. Saj kamor krene, povsod brez domovja, brez svojcev in ljudje bodo s prstom kazali za njo, češ, mati taka, hči taka... Psovali jo bodo: vlačuga, nesramnica. Ali ljudje ne vedo, da ga je ljubila, in da ji je prisegal, rotil... Saj se je iz ljubezni pregrešila, se ni prodajala. Kaj more za to, če jo je pustil v nesreči, da jo je varal, se ji lagal.

V največji bedi in revščini zapuščena, zasramovana od vseh, še od onega, ki ji je nasul v življenje to gorje — je preplakala dneve in noči. V borni, vlažni podzemeljski sobici je dala Življenje svojemu otroku. Pisala je Josipu, naj skrbi za otroka, ona je slabotna, ne more delati, pre­življati sebe, skrbeti za otroka. Dobila je odgovor:

Ti nisi poznala niti očeta niti matere, a tvoj otrok, če že hočeš, naj pozna vsaj mater, ali pa stori tako, kakor je storila tvoja mati. Mene pusti v miru. Kar si zakrivila, trpi — sama.

Anica je zaplakala, pritisnila svoje dete na srce in ga a solzami poljubovala.

»Sinček moj, ti ne poznaš morečih skrbi trpljenja, pomanjkanja svoje matere. Jaz ne morem živeti, tebe ne pustim na svetu, saj v hladnih valovih dobiva — rešenje« Znova je zaihtela, poljubljala otroka, ga zavila, vzela v naročje in šla v brezzvezdnato noč.

Tako privlačno, tako vabljivo so šumeli valovi, kakor bi hranili na dnu najlepše zaklade, bogastvo, razkošje. Anicaa se je opotekala do drevesa in poslušala ...

Dete je zaplakalo, ona se je vzdramila iz obupnih misli.

»Kaj sem hotela? Utopiti se s svojim otrokom? Ali sem mati? Proč od tu, proč, da me ne premaga obup v trenotku.«

Hitela je domov.

»Odpusti mi večni Bog, a daj mi moči, da pozabim na kupo, iz koje sem pila gorje. In ti moje dete, kar sem v ljubezni zakrivila, bodem v ljubezni poravnala. S podvojeno močjo bodem skrbela za tebe, za tvoj blagor. Naj me svet preganja, naj me preklinja, samo da tebi prizanese, saj ti si nedolžna stvar. Ščitila te bodem pred hudobnim svetom, pred demoni in ko bodeš srečno ti, bodem srečna tudi — jaz.« In zasnivala je sanje o zopetni bodočnosti.