Iz šentvidskega okoliša

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Iz šentvidskega okoliša (Stare šaljive dogodbe.)
Anton Stražar
Izdano: Domovina, 1926
Viri: dLib 1, 5, 6, 7, 8, 15
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Predgovor.[uredi]

Za sedanje neprijetne mrzle zimske dni sem se namenil opisati čitateljem «Domovine» nekaj zanimivih in šaljivih prigodkov iz šentvidskega okoliša, kakor mi jih je pripovedoval moj rojak in prijatelj Korantov Jože.

Šentvidska srenja, ki bo opisana v teh dogodkih, spada k brdski fari. Cerkev je bila dozidana v letu 1749. Pa Šentjani, kakor se imenujejo, že od nekdaj samozavedni in bistri ljudje, so stavljali prošnje na vse kraje, da ne bi imeli samo beneficijata, marveč svojo faro in svojega fajmoštra. Sam Bog vé, koliko so že izmetali denarja za to reč. Pred kakimi 25 leti so se najhuje poganjali za samostojno faro in takrat so lukovški fantje začeli o njih peti znano zbadljivo popevko:

Preljubi Šentvid,
kako si ti svet,
’maš majčkeno faro,
pa dosti deklet! ...

Št. Vid je torej cerkveni patron naših Šentjanov, a v tistem času, ko se je razznala ta zbadljivka, je ravno več šentviških deklet imelo smolo z navihanimi lukovškimi fanti. In pesem je ostala, fare pa ni bilo ... No, pa nič zato! Šentjani so navzlic vsemu vzorni ljudje, šaljivi in domiselni, kar bodo čitatelji spoznali ravno iz teh prigodkov, kjer bo govor o njihovih znamenitih in spomina vrednih osebah, na Šentjane v splošnem pa bo tudi večkrat nanesla beseda. Vendar naj jim velja kratek opis že kar v nastopnem prvem odstavku.

Naši Šentjani.[uredi]

Šentvidska občina ali srenja obsega četvero vasi: Šentvid, Prevoje, Vrbo in Imovico. Ljudje v teh vaseh so izredno krepki in pri zdravju. Mojega prijatelja Korantovega Joška oče in mati sta leta 1904. obhajala dijamantno poroko, torej 60-letnico svojega zakona. Poleg njiju pa je v istem letu imelo še petero drugih parov zlato poroko.

Tu se vidi, da so iz dobrega lesa. Posebno lepo starost je v šentvidski srenji dočakal tudi očka Švarcelj iz Prevoj. Dosegel je 97 let. Bil je strasten lovec in je še v svojem 92. letu na lovu podrl zajca. Poleg njega je slovelo še šestero lovcev: Kotnikov Jurca, Florjanov Matevž, Ilkovčev Tomaž, Bankežev Matevž, Korantov očka in pa Jamar, ki še živi.

Prevojci, prebivalci sosednje vasi, pa so bili sloveči mešetarji. Oblazili so vse sejme in posebno v Ljubljani niso nobenega zamudili. Posebno se veljali: Golež iz Zaboršta, njegova dva sinova Šimen in Jaka, Kotnikov France in Matižarjev Jaka.

Kakor že omenjeno v čast Šentjanom, so bili od nekdaj narodno zavedni. Že leta 1869. so se udeležili v lepem številu slovenskega tabora v Vižmarjih. A tudi danes se v vseh Šentjanih pretaka čista in topla slovenska kri.

Sredi minulega stoletja je na Prevojah prebival okrožni zdravnik dr. Janez Rupret, v tisti hiši, kjer danes gospodari Lešarjev Janez. Ta zdravnik je jemal seboj na komisijske oglede Petovarjevega Bernarda iz bližnjih Prapreč, ki je čitateljem menda že precej znan iz moje nedavne povesti o zavrženi ljubezni. Iz teh komisijskih ogledov, na katerih je dr. Rupret razteleseval samoumorjence in ponesrečence, naj kar v nastopnem sledi prvi dogodek.

Raki — pa kaki![uredi]

V hladnem spomladanskem jutru l. 1870, je Petovarjev Bernard prav hitro koračil po cesti s svojim koškom na rami. Ljudje, ki so ravno vstali in še zdehali ter spotegovali roke po dvoriščih in na vežnih pragih, so izpraševali možaka, kam se mu tako žuri?

Pa so doznali od njega: «E, doli v Dolško grem, k sveti Ajti. Sava je zopet vrgla mrliča iz sebe. Danes pa ga bo komisija ‚gor djala‘ ...»

Dobro uro pozneje, ko je Bernard šel, pa so Korantov oče, ki so vedno vozili komisijo, peljali brdskega adjunkta, dr. Rupreta in pisarja.

Ko je komisija dospela na mesto, kjer je ležal utopljenec, je čakal Bernard s svojim koškom, v katerem je nosil vso pripravo, potrebno pri tem poslu. Nekaj izrednega je bilo pri tem utopljencu. V njegovem telesu so se že naselili raki; kajti kar je padel v vodo ali sam v njo skočil, je bilo že nad mesec dni, kakor je ugotovila komisija.

Adjunkt, vedno šaljiv človek, se obrne k Bernardu in mu reče:

«Vidiš, Bernard, tukaj imaš kar celo večerjo; le poglej, kako lepi raki so v tem človeku!»

V začudenje vseh je res Bernard pobral vse rake iz mrtveca in jih zmetal v košek ...

«Želim, da bi ti dobro teknili!» je še dostavil adjunkt.

Nato se je komisija kmalu odpeljala, Bernard pa je koračil za njimi.

Komisijski gospodje so se ustavili v znani takratni gostilni v Dovškem pri «Kovaču», kjer so imeli priravljen obed. Bernard pa je koračil črez Kleče in se ustavil v Dolu. Tam pa si je tudi on dobil skromen obed v Pevčevi gostilni. Prodal pa je tudi krčmarici vse svoje rake!

«Mamica, le vzemite jih, še danes jih boste dobro prodali, kajti kmalu za menoj se pripeljejo komisijski gospodje!»

Po storjeni kupčiji jo je seveda Bernard hitro odkuril proti domu. Pa sam s seboj je govoril: «Le čakajte, škrici, danes sem vam pa dobro zagodel! ...»

Zgovorna krčmarica Pevčevka je stala ravno na vežnem pragu in zvončkljala s ključi, ko so se mimo pripeljali komisijski gospodje. Seveda so se tudi tam ustavili na polič vina. Ko so pili, pa jim krčmarica ponudi rake. Hvalila jim jih je: «Veste, tako dobro so napravljeni, da bi jih angelci jedli, če bi ustka imeli!»

Gospodje so se z veliko slastjo lotili rakove pojedine. Ker so bili že malo vinjeni, ni nobenemu v mislih bilo, da bi bil morda Bernard prodal tu svoje rake — tiste gnusne rake, ki so bili v mrtvecu ...

Mesec je že na nebu sijal v družbi neštetih zvezdic, ko so se komisijski gospodje odpeljali proti domu. Prav zadovoljni so bili in so med vožnjo peli tisto svojo, ki so jo vselej ob takih veselih prilikah:

»Jaz pa sem vinski brat,
pijem ga rad! ...«

Že blizu doma na Prevojah pa so ti veseli gospodje došli Bernarda s koškom. Veseli adjunkt zavpije nad njim: «No, Bernard, le hitro stopaj proti domu, če boš še nocoj kuhal tiste svoje rake!»

«Gospod andjunkt, jaz jih že ne bom kuhal, ker sem jih prodal prav dobro v Pevčevi gostilni. Si bom za te denarje raje kaj drugega kupil!»

Ta Bernardov odgovor je imel na gospode grozanski učinek!

Veleli so vozniku Korantovemu očetu ustaviti konja; vsi so poskakali na tla, se prijeli za trebuhe in se priporočili svetemu Urhu za pomoč ... Vsak izmed njih se je silil, kar se je mogel, da bi čim prej spravil iz sebe to gnusno, zelo gnusno jed ...

Vsi bledi in prepadli so bili gospodje, ko so se odpeljali dalje; da, še v Švarceljnovi gostilni se niso mogli potolažiti — vino jim je šlo bolj nazaj kakor naprej ...

Zelo so se tamošnji brdski domačini čudili, ko sodnijskega pisarja Jožeta Čuka ni bilo ves teden nič v pisarno.

Ko pa je Bernard to doznal, je smeje govoril: «Gospoda Čuka so samo raki tako zdelali! ...»

Pa tudi voznik Korantov očka so se druge jutro jezili, ko so morali snažiti svoj voziček ...

Stari šentvidski mojstri.[uredi]

Čeprav ni šentvidska srenja velika, vendar je imela in ima še dandanes umetnike in v vseh strokah sposobne ljudi. Zaenkrat se hočem v tem oddelku spomniti četvero daleč na okoli znanih oseb. Ti so bili: Bognarčkov očka, njihov sin Miha, Škafarjev Janez in Tišlarčkov Nacek.

Bognarčkovi so iz Prevoj: njih hiša je tik ob Dunajski cesti ravno v obližju 20 kilometrskega kamna od Ljubljane. V današnjem času se je tja priženil Klančarjev in vzel domačo hčer, ki je šivilja. Tako je prenehalo staro rodbinsko ime Kosmatinovo, sedanji otroci se pišejo Gostiči.

Oče sedanje gospodinje je bil sloveč tesarski mojster, enako tudi njegova sinova Peregrin in Miha. Prvi Peregrin, sedaj živi s svojo družino v Čemšeniku, ki je v sosednji dobski fari.

Bognarčkov očka so bili prava gorenjska korenina: visoki skoro en seženj, rdečih lic, zdrave postave, kakor nalašč ustvarjeni za težko tesarsko delo.

S pomočjo svojih dveh sinov so domala vsem kmetom v okolici postavili vse skednje, kozolce, svinjake, sušilnice in nova ostrešja.

Kljub težkemu tesarskemu delu so očka kakor drugi Šentjani učakali visoko starost: še v svojem sedemdesetem letu so vedno tesarili! Da so ga vsi Bognarčkovi tudi «cukali«, ni nič izrednega, kajti dali so jim ga kmetje pri veselih »likofih«. vmes so si ga pa tudi sami dobili, ker po njihovem mnenju je požgal vse male grehe — velikih pa niso delali, kakor so se sami šalili.

Kakor drugod v naši mili domovini tako tudi naši Šentjani radi potrkavajo na zvonove pred nedeljami, prazniki in ob drugih slovesnih dnevih. V Št. Vidu in tudi po sosednih drugih cerkvah pa sedaj zelo pogrešajo Bognarčkovega Miho.

Miha je imel za največje veselje, da je ob sobotah in ob nedeljah v jutro dan potrkaval. Ljudje so takoj vedeli, kdo potrkava v tem ali onem zvoniku. Mihe torej ni zadržalo doma, da bi ne šel potrkavat, ne slabo vreme ali utrujenost radi teškega tesarskega dela. Poleg tega veselja je bilo za Miho še petje in čuvanje pri mrličih.

Da, peti je znal Miha! Pel je po navadi pri mrličih. Pridružil se je rad tudi cerkvenim pevcem ali tudi fantom na vasi, ki so ga seveda vselej z veseljem vzeli v druščino in mu privoščili tudi kaj pijače.

Večkrat je prišel Miha tudi v našo farno brdsko cerkev ter se pridružil našim cerkvenim pevcem. Pred vojno je bil na Brdu še za organista znani Brgantov Janez iz Dupelnovske vasi. Ta Janez je tako nalahko orglal, da so rekli šaljivci: «Janez nam ravno tako gode, da lahko spimo.» Tudi Mihi ni bil povšeči ta organist, še manj pa njegove pevke. Večkrat se je izrazil o vsem tem zboru: «Oh Marija sveta! Janez orgla. kakor bi se mu dremalo, njegove pevke pa pojo, kakor bi bile vse hripave.»

Škoda, da dandanašnji več ne živi Miha, kajti sedaj imajo na Brdu izbornega mladega organista, druge pevke in fantovski pevski zbor.

Kakor sem že omenil, je Miha hodil tudi rad k mrličem čuvat. Pa tudi fantom je bil dobrodošel Miha: kjati on je znal peti vse lepe in ganljive običajne mrliške pesmi.

Kakor naslednjo:

Marija z Vogrskega gré,
za njo gre žalostno srce ...

Posebno ganljivo pa je Miha zapel poslovilno mrtvaško pesem:

Dober večer vam voščim nocoj,
Nocojšno noč sem še pri vas,
a jutri že rajžam od vas,
Jaz jemljem slovo,
nazaj me nič več ne bo ...

Ker je znal tako ganljivo in izborno to zares pomembno pesem zapeti, so skoraj povsod domači postali solznih oči. Ker pojejo v našem kraju pri čuvanju mrličev tudi litanije Matere božje, jih je vselej pel Miha «naprej». Marsikdo mu je rekel: «Škoda, Miha, da ti nisi kak kaplan ali fajmošter, ker znaš tako cerkveno peti.»

Pretečeno leto pa je Miha umrl, in sicer je tek svojega življenja dokončal na hitro v bližnjem Krumperku v hlevu, na istem Krumperku, kjer so bili svoje čase mogočni graščaki, slavni vitezi Ravbarji.

Vsi naši ljudje pogrešajo Bognarčkovega Miho; da tudi naši zvonovi ga pogrešajo! Kadar kje v kaki družbi nanese pogovor o njem, pravijo:

«Ti, Miha, ti, kako hitro nas je zapustil. Povsod se pozna, da ga ni ... Ni bil še star, lahko bi še živel, pa nam popravil kaj poslopja, pa katero takole zapel.»

Dasi je Miha bil drugače šaljiv in zabaven človek, oženil se pa ni; umrl je torej kot star kmečki fant ...

Pičel četrt ure od prevojske vasi je vas Zaboršt: ta vas je že čisto na koncu šentviške soseske. V prejšnjem stoletju je tamkaj živel Škafarjev Janez, ki je bil tudi «star fant«; o njem imam enako nekaj važnega zapisati, da se izpopolni šentvidska zgodovina.

Kakor večinoma vsi drugi iz šentvidskega okoliša, je bil tudi Janez krepak in postaven fant. Samo nekaj ni bilo Janezu povšeči: namreč tisti nesrečni nos je bil kriv, da se Janez ni mogel oženiti.

V mladih letih, ko se je v Janezu preganjala še «skušnjavska kri», se je ubogi Janez hudo jezil nad svojim velikim nosom; kajti ni bilo baš najbolj prijetno za siromaka, ko se je sam premetoval po starodavni peči, pa jo v spanju objemal. A ko se je prebudil, je uvidel, da ni bila ljubka ženka, temveč le trda peč ...

Ko je torej tako Janez objemal svojo znanko — zeleno peč, se mu je sanjalo, da opravlja zidarsko delo. V spanju je udaril s svojimi krepkimi rokami po pečnih modelnicah; udaril je tako silovito, da je razbil kar dve modelnici naenkrat. Pri tem delu se še ni prebudil; kar v spanju je odšel s peči, odprl pečna vrata in začel kar z rokami grabiti pepel. V sanjah je mislil, da meša malto za zidanje. Predramil se je šele, ko je siromak brodil le dalje in dalje po pepelu in prišel do — žerjavice. Tu se je ubogi Janez prav pošteno opekel in seveda tudi popolnoma predramil. Posledic teh sanj ubogi Janez ni bil nič kaj vesel, ker je moral že na vse zgodaj v jutru peč popravljati. Razumljivo je, da so te Janezove sanje imeli okoličani dolgo časa v mislih.

Bil pa je Janez bistra glava. Ko je prevzel gospodarstvo po svojem očetu, je imel že stare preperele lesene svinjake; nič ni bilo novega, če so mu sleherni dan prešiči kaj podrli in uhajali iz svinjaka.

Vedno uhajanje prešičev in pa ker se je sestra Meta, ki mu je gospodinjila, vedno hudovala, je napotilo Janeza, da je začel misliti na nove svinjake.

Lotil se je kar sam tega dela in po mnogem trudu je zgradil svojim nemirnim živalim nove svinjake.

Prav ponosen je bil umetnik Janez na svoje nove svinjake. Kdorkoli je mimo prišel, mu je Janez ponosno pokazal svoje delo z besedami: «Vidiš, prav sam sem naredil te svinjake; kar iz svoje glave sem jih naredil!» Hotel se je pohvaliti po svoji bistroumnosti. Navihanci pa so se šalili: «Saj Janez je lahko iz svoje glave svinjake naredil, ker ima tako veliko ...»

V procesijah je Janez običajno nosil cerkveno bandero. Ko je že bolj opešal, so k banderu pridjali še dve palici, da so trije fantje nosili bandero. Pa je rekel Korenjak Janez: «Eja, svet peša, zelo peša! Svoje čase smo fantje kar posamič nosili bandera — dandanašnji pa trije nosijo eno bandero; če pa malo veter vleče, bi mu kmalu še trije ne bili kos!»

Tudi Janez je umrl v visoki starosti.

Isočasno je živel v šentviški soseski daleč na okoli znani Tišlarčkov Nacek. Ta prav za prav ni bil šentviški domačin; rodil se je v sosedni rafolški soseski; njegovi stariši so tamkaj osebenkovali. Kakor oče, so bili tudi sinovi Nacek, Francelj in Janez sloveči mizarji.

Ko je Nacek odrasel, se je zadržaval bolj v Št. Vidu; tako ga torej tudi lahko prištejem k našim Šentjanom, pa vem, da ne bo nihče oporekal.

Nacek ni imel delavnice, polne mizarskega orodja. Vse svoje orodje je nosil kar na hrbtu v leseni krošnji in je tako hodil delat od hiše do hiše. Delal je kar brez strugalnika. Ko je kje pri kakem gospodarju oblal deske, je namesto strugalnika imel kar dve stolici, pa je šlo! Še dandanašnji ti pokažejo stari očanci lepa in okusno izdelana vežna vrata, okna in dolge stole z lestvicami okrog mize, pa bi ti povedali: «To je delal Nacekj to je delo, ki kaj trpi in je lepo izdelano!»

Le malokdaj je Nacek delal v družbi s svojima bratoma; najraje je bil sam.

Delal je Nacek za male denarje pri gospodarjih; samo žganja so mu morali dajati vedno po malem. Nič novega tudi ni bilo pri njem, če je sredi dneva malo odnehal; ob ponedeljkih pa sploh ni nikoli delal. Tudi ni bilo nič novega pri njem, če je sredi dela zapustil gospodarja, če mu ni dal dovolj žganja. Takemu je kar rekel: «Pa sam delaj, če znaš; pa še sam pojej in popij vse!» Seveda na ponovno prošnjo se je Nacek dal pogovoriti, toda brez «ta kratkega» (žganja) ne!

Seveda, ker je Nacek rad žganje «cukal»; in je imel svoje življenje uravnano po svetem; evangeliju: «Ne skrbite, kaj boste jedli in v kaj se boste oblačili» — zatorej je bilo tudi njegovo premoženje čisto — «evangeljsko». Pa on si ni s tem nič belil glave in tudi ne navezaval svojega življenja na ta sleparski svet. Če je imel kak goldinar v žepu, je seveda kar odnehal delati ter začel prazniti kozarčke. Opravljal je tc mokro delo toliko časa, da se je znova pisal s tremi črkami, namreč: Suh!

Posebno niso mogli naši ljudje pozabiti dogodka, ko je Nacek spremljal svojega brata Janeza na pokopališče.

Janez je umrl pri sorodniku Mahku, gostilničarju na Vidmu pri Moravčah, kamor je zahajal. Peljali so umrlega Janeza na vozu na moravško pokopališče; na krsti bratovi pa je sedel Nacek ter delal umrlemu Janezu naslednjo pridigo:

«Ali vidiš Janez, kam si sedaj prišel? V krsto so te zabili in na pokopališče te peljemo! Le spominjaj se še sedaj na svoje besede, ko si mi govoril: ‚Nacek, šparaj, šparaj, pa nikar vsega ne zapij!‘ Pa jaz ga še sedaj lahko pijem in ga tudi bom!» (Vzel je steklenico iz žepa in pil.)

Kljub tako nerednemu življenju je Nacek vseeno učakal lepo starost. Umrl, zmrznil je v hudi zimi leta 1905. v nekem listniku v Čemšeniku poleg Doba.

Poleg sebe je imel le maloštevilno mizarsko orodje, svoje edino premoženje.

Grozen strah Navžarjeve dekle v Ihanu.[uredi]

Čeprav so potekla že dobra tri leta od tistega časa, ko so brdski «škrici» jedli tiste rake, o katerih sem že pisal, so se ljudje o tem še dostikrat pogovarjali. Samo ob sebi je razumljivo, da je znani brdski adjunkt g. Čuk smrtno sovražil slugo Bernoda. Tako ga je sovražil, da ga niti pogledal ni, kadar so šli kam na komisijski ogled.

Šaljivi zdravnik dr. Rus ga je ob neki priliki tolažil: «Pozabi, pozabi vendar na tiste rake! Kdo bi zameril Bernodu? Siromak je, saj nam ni to iz zlobnosti napravil, pa tudi vedel ni, da bomo baš mi naleteli na tiste rake.»

V hudi zimi leta 1873. je znani Korantov oče znova peljal komisijske gospode, zdravnika dr. Rusa, adjunkta Čuka, poleg še enega vojaškega zdravnika in brdskega pisarja. Komisija se je to pot peljala v Ihan; obesil se je tamkaj neki vojak. Takrat so bili vojaki še na Prevojah pri Št. Vidu. Kaj je gnalo ubogega siromaka v tako žalostno smrt, je bilo neznano.

Dasi je hodil Bernod peš, je vendar bil na licu mesta prej kakor komisijski gospodje z vozom.

Ko so bili komisijski gospodje gotovi z delom, so odšli, Bernodova naloga pa je bila še pokopati mrtveca.

Jamo je Bernod kmalu izkopal; preden pa je položil mrtveca vanjo, mu je še pretipal vse žepe, če ima kaj v njih drobiža. Plen je bil majhen. Nekaj, kar ga je najbolj zanimalo pri obešencu, so bili njegovi skoro še novi škornji. Poskušal mu jih je hitro potegniti doli, a ni šlo, ker je bilo vse zmrznjeno.

Pa mož si je znal kmalu pomagati. Vzel je iz svojega koška sekirco in mrtvecu kar pri kolenih odsekal obe nogi. Svoj plen je spravil v košek, pa ga lepo pokril s prtom.

Pri Navžarjevi gostilni v Ihanu se je Bernod ustavil, preštel je borno svoje imetje in krenil v prijazno gostilno, da dobi kaj za pogasitev žeje, pa tudi za okrepitev lačnega želodca. Svoj košek je nesel v hlev in ga postavil lepo za vrata, kajti Bog ne daj, da bi se s tem mrtvaškim orodjem prikazal Navžarjevi materi pred nos!

Ko se je Bernod krepčal v gostilni, je šlo dekle v hlev, da pomolze krave. Radovedna kakor vse Evine hčere, je hotela videti, kaj neki ima vse mrtvaški ptič Bernod v tem košu.

Nudil se ji je zanjo grozen prizor: V košu so stali pokoncu škornji, iz njih pa so gledale vse krvave noge. Do smrti prestrašeni dekli je padla polna golida z namotženlm mlekom na tla, poleg nje pa se je zgrudila tudi radovedna dekla.

Bernod je ravno plačeval račun gostilničarki, kar prijavka dekle v hišo: «Oh, mati, mati, kaj sem jaz sedaj doživela! Lepo vas prosim, naženite tega zlodjevega dedca iz hiše. Le pomislite, onemu ubogemu vojaku, ki se je obesil gori za našo cerkvijo, je ta tolovaj vzel čevlje kar z nogami do kolen vred; pa pri nas v hlevu ima vse to v svojem košu Ah, ta Marija pomagavka, kak človek je to!»

Mati Navžarica je jezno pograbila ves denar, kar ga je imela v mošnjičku, kajti vedela ni, nar, kar ga je imela v mošnjiču, kajti vedela ni, kateri je bil Bernodov in kateri od drugih ljudi, ter ga vrgla vsega pred Bernoda na mizo in zavpila: «Tukaj imaš! Ne maram ne tebe ne tvojega denarja! Glej, da se mi takoj pobereš, ti zverinski človek!»

Bernod je hitro pograbil denar po mizi in jo odkuril. Šele, ko je bil na koncu vasi, je preštel ves drobiž! bilo ga je nekaj čez pet goldinarjev.

Prav zadovoljen je bil in je govoril sam s seboj: «Danes me je pa Bog pogledal skozi veliko okno. Srečen sem bil, zelo srečen. Škornje imam dobre, pa še denar. Nate, ubogi vojak, tudi ne bom pozabil, bom zmolil kak očenaš za tvojo dušo.»

Zgodba vojaške ljubice.[uredi]

Kdo bi zameril našim dekletom, če imajo rade «zavber» fante vojake. Imela so jih dekleta rada in jih še bodo imela, čeprav so gospodje fajmoštri hudi in se jezijo nad tem stare brezzobe ženice.

Tudi Fikoževa Micka iz Zaboršta pri Št. Vidu je bila pred kakimi petdesetimi leti z vsem srcem zaljubljena v brhkega korporala Dermacigarja. Ta korporal je bil doma s samega Dunaja. Ker Zaboršt ni daleč od Prevoj, sta se Micka In njen ljubček pogostoma skupaj shajala.

Očetu Fikožu se je imenitno zdelo, da tako visok gospod hodi k njegovi hčeri vasovat; kajti oče je le najboljše želel svoji brhki hčerki Micki. Mislil si je: Sreča za našo ubogo bajto, ako vzame oni imenitni Dunajčan trgovec mojo hčer; ji vsaj ne bo treba vedno otepavati črnega ajdovega močnika in v oblicah krompirja.

Seveda očetu Fikožu ni bilo znano, da hodi brhki korporal z njegovo hčerko tudi po skrivnih in pregrešnih potih ...

Prav radi so domačini vpraševali korporala, ko jo je takole popoldne mahal proti Zaborštu, kam gre.

Korporal je odgovoril običajno: «Ih grem gori na Fikož. Stari Fikož ni doma. Ih dobro Micko poplavševat ...» Še dandanes pripovedujejo šentvidski očanci, kako se jim je zabavno zdelo, ko jim je ta korporal tako odgovarjal.

Usodna jesen je prišla; Mickin ljubček je odšel na dopust, Micka pa je ostala sama in bridko je jokala, kajti od njegovega znanja in ljubezni ji je nekaj ostalo.

Da se uboga Micka izogne sramoti, je sklenila, da odpotuje za svojim ljubčkom.

Pregovorila je očea, da je prodal kravo in oba dva prešiča. S tem denarjem si je kupila lepo gosposko obleko in je odšla. Tako je Micka «prirajžala» na Dunaj. Prav slab sprejem je imela sirota. Njen zapeljivec se je med tem časom že poročil z neko Dunajčanko. Videla je njegovo ženo, ki je sedela poleg njega, poleg tistega, ki je v preobilni meri izkazoval ljubezen njej, ubogi Micki.

Njen zapeljivec se ji je še posmehoval in jo vabil, če hoče pri njem ostati za deklo v pomoč kuharici, kajti za drugo ni sposobna.

Do smrti potrta in uničena se je vračala Micka z Dunaja, seveda po odgonu na državne stroške, kajti bila je čisto brez denarja. S seboj je nosila tudi malo hčerko kot trajen spomin svoje ljubezni. Še preden je namreč odpotovala z Dunaja, je v bolnici porodila hčerko.

Doma ji seveda ni kazalo biti več, kajti oče Fikož je klel kot stari vozniki. Kaj bi se ubogi možak ne jezil, ko je bil ob kravo in prešiče!

Micka je odšla s svojo malo hčerko nekam na Dolenjsko k sorodnikom. Nazaj je ni bilo več. Stari Fikož pa je moral dolgo, dolgo stradati in varčevati, da si je znova mogel kupiti kravo in prešiče. V tistem žalostnem času, ko ni mogel v zimah klati prešičev, je dobival od brdskega graščinskega gozdarja vse ustreljene lisice, katere je jedel na kislem krompirju.

Vselej, kadar sta z ženo jedla tak kisli krompir z lisičjim mesom, je ženi očital: «Ti, stara, ali vidiš, ali spoznaš sedaj, kam neumna hčer privede svoje starše ...»

O pokojnem brdskem župniku Janezu Burgerju.[uredi]

Na farnem brdskem pokopališču počiva župnik Janez Burger. Pokojnik je bil rojen l. 1800., umrl pa l. 1878. Kmalu bo torej preteklo petdeset let, odkar je umrl, pa naši Šentjani vedo še vedno dosti povedati o njem.

Župnik Burger je bil v življenju zelo skop človek. Kljub dobrim dohodkom je živel zelo skromno, samo da bi čim več denarja spravil skupaj.

V pozimskem času sta se nad župnikom posebno jezila hlapec in dekla. Kadar je namreč sneg zapadel, ju ni fajmošter pustil niti ene ure sedeti brez dela. Morala sta v takem času zbirati fižol. Čim sta bila gotova s tem delom, jima je župnik znova zmešal fižol in delo se je začelo od kraja.

Prigodilo se je, da je v bližnjem brdskem gradu umrl sodnijski sluga Cizelj. Župnik je z vso skrbjo vprašal sodnika Kersnika (očeta pokojnega pisatelja Janka Kersnika), kdo bo plačal pogreb za umrlega, kajti župniku je bilo znano, da je bil umrli sluga brez denarja. Sodnik Kersnik je odgovoril:

«Veste, gospod župnik, jaz sem Cizlju kupil krsto in moji hlapci ga bodo prinesli k cerkvi, vi pa ga pokopljite ali pa obesite v dimnik!»

Dobro so si naši ljudje zapomnili tudi pridige župnika Burgerja. Skoro vsako pridigo je zaključil: «Šentjani, kor plačajte, ki ga imate še sedaj na dolgu! Praprečani, orglje plačajte; jih še tudi niste! Rafolčani, zvonik popravite, drugače se vam bo podrl! Ja, saj pravim: ‚Brd’ je trd’, Brd’ je trd’!‘ Amen!» (Šentjani, Rafolčani in Praprečani spadajo namreč pod brdsko faro.)

Ko je župnik Burger umrl in še ležal na mrtvaškem odru, se je nekaj Rafolčanov spravilo na njegovo imetje. Tako je neki mož ukradel kar cel voz in na njega naložil raznovrstnega blaga. Pa imel je mož smolo, kajti lukovški orožniki so ga zalotili, še preden je bil doma, pa je moral vse skupaj tirati nazaj. Seveda vseh niso orožniki zasledili, osobito tistih ne, ki so kradli denar, ki se je nahajal baje po vseh kotih v farovžu kar v loncih.

Še preden so župnika zagrebli, je bilo že dosti teh ljudi v brdski ječi. Vsakdo, ki so ga zalotili, je od jeze izdajal še druge.

Prevojski loterist Krpar.[uredi]

Prejšnje čase so naši ljudje na kmetih radi stavili v loterijo. Tak strasten loterist je bil tudi Krpar na Prevojah; možak ni zamudil niti enega tedna, da bi ne stavil v loterijo. Krpar bi si bil pač rad zboljšal svoje borno življenje, kajti s popravljanjem starih dežnikov in vezanjem loncev si ni zaslužil dosti.

Sleherno sredo je ob cesti pričakoval možiček lukovškega postiljona, da mu je izročil svoje številke, katere je iztuhtal iz raznih sanj in pa iz slovečih sanjskih bukev. Vendar pa se Krparju ni posrečilo, da bi pogodil toliko zaželjeno terno; le kakšna amba ga je sem in tja doletela.

Po dolgem času pa je bil Krpar vendar toliko srečen, da je zadel terno. Do te sreče je prišlo na naslednji način:

Vodja prevojskih fantov, Korantov Martin (brat pripovedovalca teh zgodb), je izvedel naslednje:

Neko kvatrno sredo ponoči je vodil Martin svoje tovariše h Krparjevi hišici; bilo je ob enajstih, ko je potrkal na moževo okno. Navihanec spremenil svoj glas in govoril kakor ženska. Preplašeni Krpar se je oglasil in vprašal, kaj mu kdo hoče. Pa je začel govoriti Martin: «Sam angel sem iz svetih nebes in prišel sem ti povedat prave loterijske številke, katere stavi, pa boš gotovo zadel terno! Najbolje je sedaj, če mi daš papir skozi okno, da ti te številke nanj napišem.»

Toda bojazljivi Krpar si ni upal odpreti okna, ampak je prosil, naj mu številke napiše kar zunaj na vežna vrata.

Razumljivo je, da je Krpar težko čakal dneva, ali ima loterijske številke v resnici napisane na vratih ali ne. Številke 19, 27 in 90 so bile res napisane, in sicer z rdečim svinčnikom. Možiček, ves razveseljen, je hitro prepisal številke na majhen listič, nato pa šel čakat lokovškega postiljona, da mu jih odda.

Iste čase še ni bilo sedanje tako zvane kamniške železnice, zatorej je ves poštni in drugi promet opravljala lukovška pošta, ki je vozila s konji iz Ljubljane skozi Lukovico in dalje po Črnem grabnu do Trojan. Postiljoni so imeli takrat dobre čase, kajti poleg svoje službe so opravljali ljudem tudi razna naročila. Največ pa so zaslužili baš od loteristov, ki jih je bilo takrat vse polno. V sredah so oddajali številke, ob nedeljah pa prejemali «reškunde» zadetih številk. Seveda, kdor je bil tako srečen, da je pogodil kak dobitek, je dal postiljonu še posebno napitnino.

Isto nedeljo je Krpar čakal postiljona že več ko pol ure pred določenim časom. Srce mu je burno tolklo, ko je zaslišal njegov rog, s katerim je vselej naznanjal svoj prihod.

S tresočo roko je vzel iz postiljonovih rok «reškund», in glej, iz Martinove šale se je zgodila resnica: Krpar je zadel terno.

Od prevelikega razburjenja ni ubogi Krpar vedel, kdaj je prišel domov. Legel je na posteljo in kar brezmiselno nekaj časa gledal v leseni strop. Prav zelo, zelo mu je bilo hudo, ker ni stavil na številke več kakor samo borih deset krajcarjev; za te denarje je potegnil komaj okrog tri sto goldinarjev. Ko bi bil stavil vsaj dvajset krajcarjev, bi dobil celih sedem sto goldinarjev.

Ubogi Krpar je bil to nedeljo tako zmeden, da ves dan ni ničesar jedel, pa tudi nič govoril s svojo ženico. Seveda je svoji boljši polovici najstrožje prepovedal, komu kaj povedati o sreči.

Toda kljub temu so prevojski fantje zvedeli, da je Krpar zadel terno. Korantov Martin je šel do Krparja in mu povedal vse, kako je prišel do številk. Pa možiček ni hotel tega verjeti, ampak je le trdil, da mu je sam angel iz nebes povedal in zapisal te številke. Prav ničesar ni hotel slišati možak o tem, da bi za to uslugo kaj dal fantom za pijačo. Z veliko nevoljo mu je Martin zagrozil: «Veste, ker ste takšni, vam tudi ta denar ne bo zalegel ničesar!»

To prerokovanje Martinovo se je tudi izpolnilo. Krparja se je polastila lakomnost po še večjem denarju; zatorej je stavil po goldinarju in še več. Tako je tekom enega leta izmetal vse te denarje nazaj, ne da bi še kaj zadel.

Prevojski fantje so si dobro zapomnili Krparja in mu neko soboto napravili naslednjo šalo:

Prav truden se je možiček vračal s svojim koškom že pozno zvečer proti domu. Popravljal je namreč ves teden v Črnem grabnu stare dežnike in vezal lonce. V Št. Vidu so se mu ti fantje pridružili in šli z njim. Zdaj pa zdaj mu je kateri izmed fantov spustil kak kamen v koš. Krpar je seveda čedalje teže nosil svoj košek in zdihoval: «E-ja, fantje, kaj se vam mara, vi ste mladi, lahko hodite. Jaz pa ubogi siromak že komaj noge prestavljam. Danes pa še sam ne vem, kaj mi je; čedalje teži je moj košek.»

Kakor običajno ga je tudi tisti večer čakala njegova ženica z večerjo in šla gledat v njegov košek, kaj ji je kaj dobrega prinesel.

«Ti dedec ti neumni, ali si že ob vso pamet ali kaj? Le poglej, poln košek imaš cestnega kamenja. Bog ti pomagaj!»

To je Krpar klel in se togotil. Zjasnilo se mu je takoj v glavi, kdo mu je to napravil.

Šele z dobro mlečno kavo, ki jo je mož cenil nad vse, ga je ženica malo potolažila.

Navihani fantje so seveda vse to naskrivaj opazovali skozi okno in se kar na ves glas smejali.

Da so moža še bolj razdražili, so kar na njegovem vrtu zapeli pesem, ki se konča:

Kam pa to pride,
kam Da to gre?

Staro šentvidsko deklé Jernačeva Helenca.[uredi]

Ne samo možaki, nego tudi ženske dočakajo v našem Št. Vidu visoko starost. Posebno zanimiva oseba je Jernačeva Helenca. Zatorej je tudi ne smem prezreti v tem spisu.

Helenca je v svojih mladih letih hodila v daljnji Trst kar peš. Morete si misliti, da je iz Št. Vida v Trst celih 18 ur hoda. Helenca še sedaj na svoja stara leta vsakomur rada pove, da ji je bilo v Trst iti ravno tako, kakor sedaj, ko je že nad 90 let stara, v bližnji Dob, ki je komaj dobre pol ure od Št Vida.

V daljnje tržaško mesto so pred 70 ali 60 leti hodile naše ženke po otroke od nezakonskih mater, imenovane «špetavarje». Za izrejo teh otrok je država plačevala po pet goldinarjev mesečno. Primerilo se je tudi, da je katera teh nezakonskih mater, ki je bila v kakšni boljši službi in dobrega srca, še sama kaj posebej doložila. Za denar je bilo tiste čase hudo, zatorej so se naši ljudje posluževali te ugodne prilike. Marsikdo pa je tudi zato vzel rad «tržaškega otroka», ker ni imel svojih.

Pa tudi jajca in kokoši so naše ženske spravljale v daljnje tržaško meslo. Helenca je hodila ponavadi tja v družbi že sedaj umrle Lukmanove France iz Vrbe.

Helena kot vsi naši domačini so se v Trstu ustavljali pri znanem gostilničarju Kvasu, ki je bil doma iz Škocjana, sosednje podružnice od Št. Vida, spadajoče pod dobsko faro. K temu Kvasu so hodili le bolj preprosti ljudje, ker je Kvas za male denarje dal dosti bolj preprostih jedil. Zato je tudi imel vedno polno gostilno. Nič si niso njegovi gostje jemali kaj dosti k srcu, če ni bilo baš dosti snage. Tako na primer je imel Kvas kuhanega vedno velik lonec fižola, katerega so njegovi gostje jedli mrzlega s čebulo, kisom in oljem. Običajno je vedno Kvasov velik tigrast maček ležal na tem kuhanem fižolu. Kadar je gospodar zajemal iz tistega velikega lonca, je mačka narahlo udaril z veliko zajemalko z besedami: «Ti huncvet ti, ali nimaš nikjer drugje prostora! Alo, všc ... všc ...» Maček se je vselej prav leno umaknil in šel takoj spet ležat nazaj na fižol, ko je gospodar odšel.

Ko je Helena enkrat to opazila, ni marala več jesti pri Kvasu poprej njej tako priljubljenega kislega fižola.

Nazaj grede iz Trsta se je Helena včasih peljala tudi z mešanim vlakom ali z «gemištecugom», kakor rečejo naši ljudje, kar ni nam v čast Helena pa ni mogla izgovarjati «gemištecug», ampak je rekla: Ko sem šla pa nazaj iz Trsta, sem sedla v «mišidom», pa sem bila «ajns-cvaj» doma! Seveda se ji je marsikdo smejal, pa ona ni niti vedela, zakaj.

Kakor je vam že znani Bernad čuval skoro pri vsakem umrlem moškem in ga s svetiljko spremljal na zadnji poti, enako je tudi Helena čula že pri mnogih svojih tovarišicah in jih s svetiljko spremljala na znani «Berslarjev hrib». Tako pravijo Šenljani svojemu pokopališču, ki so ga kupili od Berslarja že leta 1819. Poprej so imeli pokopališče poleg cerkve.

S posebno težkim srcem je spremljala, svoje najboljše prijateljice-sovrstnice Pevčevo Katro, Škafarjevo Meto in Korantovo Lizo.

Helena živi sedaj v revščini in kdor ji kaj daruje, se mu lepo po stari krščanski navadi zahvali: «Sam Bog jim naj da srečo in zdravje!»

Prevojski čevljar Stojčkov očka.[uredi]

Dasi že dolgo let počivajo Stojčkov očka iz Prevoj na «Breslarjevem hribu» pričakujoč z drugimi Šentjani vred poveličanega vstajenja, vendar jih bivši znanci še niso izgubili iz spomina.

Stojčkov očka so bili izvrsten kmetski, pa tudi gosposki «šuštar». Imeli so vedno po več učencev v učenju, ki so jih v potrebi tudi «muštrali» z usnjato «kneftro».

Starih čevljev niso radi popravljali, zato so večkrat rekli: «Stare škarpe flikat’, to je mene sram ...»

Sam Bog nas varuj, da bi bil kdo očetu prinesel v popravilo take čevlje, ki niso bili izgotovljeni v njegovi «fabriki». Takega niti pogledali niso, ampak so čevlje lopnili meni nič tebi nič za vrata, ne zmeneč se v svoji jezi, če bi jih vrgli tudi v prinašalca. Poleg tega pa so še robato zakričali: «Poberi se, zlodej, s temi cokljami! Kdor jih je ustvaril, naj jih že odreši!»

Sleherno leto je ta prevojski čevljarski mojster v lepem poletnem času šel malo na obisk k svojim prijateljem, ali kakor je sam rekel, malo na «vakance».

Pred odhodom je ob taki zanj slovesni priliki s slovesnim glasom naročil svoji ženi: «Poslušaj me, draga moja dušica, jaz grem sedaj na ‚vakance‘, ti pa glej, da boš v tem času skrbela za naslednje: Vsak dan moraš uro naviti; glej, da boš ptičke ‚štingelce‘ dobro krmila, pa ‚pobe‘ (učence) moraš vsako jutro zlasati; to pa zato, da se stara koristna navada ne pozabi v tem času.»

Ali je njegova žena vse to izvršila, kar ji je mož naročil, ni znano. Ve se le, da učencev ni pretepala. Jih je pa potem mojster tem bolj, ko se je vrnil.

Vsakoletna majniška veselica na brdskem graščinskem strelišču.[uredi]

Dobrih deset minut od šentvidskega pokopališča, znanega «Berslarjevega hriba» proti severo-zapadni strani, je nad vse prijazni brdski holmec s svojim starodavnim gradom. Od pokopališča greš proti gradu po lepi kolovozni cesti in kmalu te sprejme lep kostanjev drevored v svoje okrilje.

Kako prijetno je hoditi v vročem poletnem času po tem drevoredu. Na obe strani stoje mogočni stoletni kostanji.

Zasajen je bil ta drevored za časa, ko so bili Francozi v naših krajih. Ko pa stopaš popotnik nekoliko po tem drevoredu, vidiš na levi strani velik grajski vrt z velikim cvetličnjakom, v ozadju pa prav idiličen umetni gozdič, po katerem vodijo stezice vse križem. Svoje čase so imeli v tem gozdiču tudi čisto udomačene srne.

V ospredju je veliko grajsko dvorišče s svojim starodavnim gradom. Od gradu vodi ena cesta proti zapadu skozi graščinski gozd vedno niže in niže in v dobrih petih minutah prideš po tej poti, imenovani tudi «Skrjanija», v sosednjo raholško vas.

Preden stopiš čez mali mostič, pod katerim teče potočič Vrševnik, vidiš znani veliki graščinski travnik, ki je domala četrt ure hoda dolg; na desni strani ob kraju travnika je graščinski gozd, na levi pa raholška vas. Na obadva kraja se svet vzdiguje, le dolgi travnik je ves v ravnini.

V tej krasni dolinici so še pred petdesetimi leti imeli Krsnikovi lovsko strelišče, ali kakor so naši ljudje rekli: «brdski šištat«. Vsako leto v mesecu majniku se je na tem strelišču vršilo streljanje za nagrade, združeno z veliko ljudsko veselico. O eni takih veselic, bralci, Vam hočem nekaj napisati!

Ze par dni pred prireditvijo so grajski hlapci okrasili lope z zelenjem in kuharici Repinki priredili prostor.

Znamenita oseba je bila ta kuharica Repinka, ki je s svojo sestro Špelo stanovala pri Boldinu na Prevojah št. 38. Nosila se je po gosposki modi in imela v svojem krilu spodaj lahek obroč; tej modi so rekli naši ljudje, da so «kiklje na rajf».

Bila je Repinka omožena, toda ločena od svojega moža, ki je bil sodnjiski sluga in je naposled umrl v Idriji. Prav rada je pripovedovala, da je bila za kuharico pri samem grofu Auerspergu. Ni je bilo boljše svatbe ali slovesnosti brez kuharice Repinke.

Na določeni dan majniške veselice se je Repinka že na vse zgodaj sukala okrog štedilnika na prostem poleg strelskih lop in kuhala. V pomoč ji je bilo po dvoje ali troje deklet, ki jim je Repinka v obilni meri dala čutiti svojo oblastnost.

Okrog devete ure dopoldne so začeli pokati možnarji v obližju «Berslarjevega hriba«, v znamenje, da so se iz Ljubljane pripeljali študentje pod pokroviteljstvom gospoda Waldherrja. Šentvidski fantje so namreč vselej streljali ob prihodu študentov; kajti Waldherr jim je vselej dal po pet goldinarjev za smodnik: a kar je najglavnejše za fante, je to, da so bili obenem vselej povabljeni na veselico, kjer so se dobro gostili.

Pri veselici tudi ni manjkalo vojaške godbe; igrali so namreč vojaki iz bližnjih Prevoj, kjer so bili nastanjeni do leta 1878.

Znani «Padarček», vpokojeni vojaški muzi-kant, ki je stanoval ravno v isti hiši kakor Re-pinka, pa je bil na strelišču za «cilarja» in kot tak opravljen v «pojaceljna» v rdeči obleki. Pri neki taki veselici ga je, žal, obstrelil neki gospod v oko in ga oslepil.

Majniških lovskih veselic se je seveda udeleževal s svojim očetom tudi prerano umrli pisatelj Janko Kersnik, saj so se te veselice prirejale na ozemlju graščaka in sodnika Kersnika.

Z vso gotovostjo smem trditi, da so te veselice v tako idiličnem kraju na prostem imele velik vpliv na mladega študenta Janka Kersnika in mu dobro poslužile, ko je začel pisateljevati o življenju, in navadah naših kmečkih ljudi.

Dandanašnji ni več streliških lop, pa tudi našim ljudem tako priljubljene strelske veselice se več ne prirejajo. Znani 83letni Jurkov oče iz Prevoj večkrat pravijo kakemu mlademu Šentjanu: «Da, včasih je bilo res prijetno, ko smo bili mladi. Sedaj pa mladi svet preganja samo politiko, ki je morda niti ne razume. Saj pravim: Prijetno je bilo na svetu, ko smo hodili na lovsko veselico h gospodu Kersniku!»

O VEDNO VESELEM, NEPOZABNEM ŠENTVIŠKEM BENEFICIJATU ANDREJU ŠARCU.[uredi]

Ravno v tistem času, ko je bil na Brdu za fajmoštra Janez Burger, so imeli naši Šentjani duhovnega gospoda beneficijata Andreja Šarca. Vse ga je imelo rado.

Pa je bil gospod Šarc tudi prav vesel človek; rad je pil, pa z vsakim človekom se je rad pogovoril čisto po domače. Gospodinjila mu je njegova sestra Micka.

Posebno rad je gospod Šare hodil vasovat h Korantovim na Prevoje. Kar brez ceremonij je priljubljeni gospod prisedel h Korantovi materi, ki so predli, in je ž njimi načel pogovor.

Prav nič se ni zmenil prijazni beneficijat, ako je domov grede odnesel na svoji suknji polno drobnega prediva. Navihanci, s katerimi se je domov grede pogovarjal na cesti, so ga vprašali: «No, gospod, kje ste bili pa danes?» «A, kje! Pri Korantovi materi!» «Saj se vam tudi pozna na suknji, da ste bili tamkaj!»

[nejasno]

val kislo mleko. To tako priljubljeno jedačo je tudi hodil jést h Korantovi materi. Imel je navado, da je vselej, kadar je prišel na kislo mleko, rekel: «Dober dan, mamica moja! Danes mi ga pa dajte kar celo latvico s kožo (smetano)!»

S Korantovim Martinom sta hodila v gozdove tudi štore kopat Do kopanja štorov je namreč imel gospod Šare veliko veselje. Po napornem delu sta z Martinom vselej pekla krompir. Navihani Martin je nekoč ob taki priliki skrivaj spustil že pečeni krompir v žep gospodove suknje, a je prej potisnil v pečeni krompir živ ogorek.

«Ti, Martin, ali nič ne ovohaš, kako smrdi po smodečih se cunjah? Eden izmed naju gori!» «O jej, gospod, vi gorite!» Pretkani Maftin je segel kar v isti gospodov žep, kamor je spustil krompir, in dejal:

«O, za zlodja! Gospod, vi imate že ves žep sežgan; le poglejte!»

Pa dobrodušni gospod Šarc se ni dosti menil za to, ampak je le mirno rekel: «Bo pa Micka doma zašila!»

Ker so v šentviški soseski bolj skromni dohodki, je gospod beneficijat Šarc prav z veseljem hodil maševat na dve uri oddaljeno Limbarsko goro. Dobil je za te maše plačano po pet goldinarjev. Ta denar mu je vselej prišel zelo na hvalo, kajti mnogokrat je bil siromak čisto — na suhem ...

Zelo velik dirindaj so imeli naši Šentjani poleti ob bližajoči se hudi uri. Vsi gospodarji so pred svoje hiše zmetali kose, grablje in brane, z zobmi obrnjene navzgor. Vse to so delali v svoji praznovernosti v strašilo coprnicam, da bi se te ropotije ustrašile in ne usule škodljive toče na polja.

Gospod Šarc pa je v najhujšem neurju in treskanju hodil po veliki cesti gori in doli ter bral iz neke črne knjige. A cerkovnik Mahnič je ves ta čas zvonil. Ko je ponehalo neurje in če ni toča zmlatila Šentjanom pridelkov na polju, so vsi v veselju govorili: «Pa smo le odgnali te vražje coprnice. Seveda, tudi gospod Šarc so nam dobro pomagali! To so res pravi gospod, ki kaj vedo in znajo!»

Čeprav je bil rajnki gospod Šare pri knezoškofu slabo zaznamovan, je pa pri Šentjanih ostal v dobrem spominu. Bil je možak poštenjak.