Iz časov romantike

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Iz časov romantike
Ivan Lah
Izdano: 1906
Viri: Slovan, 1906, št. 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 11, 12
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Poglavja 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. 13. 14. 15.dno

1.[uredi]

Mladi filozof Lado Poljanec je udaril z bičem po zraku in se ozrl na veliko grajsko poslopje.

„Do svidenja“, je klical za vozom mlad mož v kmetiški obleki in mahal z roko. Konj je stekel hitrejše, koleselj je zadrdral po peščeni cesti.

„Še lepo življenje si napravi“, je pomislil Poljanec in se popravljal na sedežu. „Nekateri ljudje imajo srečo!“

Ozrl se je zopet. Veliko belo poslopje se je bilo že skrilo med visoko drevje. Zazdelo se mu je, da se vidi nekaj belega v zgornjem oknu.

„In ta Lizika“, je šepnil sam pri sebi, „kako lepo dekle, gospodična, hm, in kaka filozofka!“

In zopet je švrknil z bičem po zraku, nekako nezadovoljen sam s seboj, kakor bi se hotel otresti neprijetnih misli ...

Cesta je bila gladka, bela, ravna. Na obeh straneh so se dvigala visoka drevesa, drevored iz francoskih časov. Majniško solnce je sijalo med mladim listjem na cesto. Lep, skoraj še čisto pomladanski dan je ležal nad okolico; bilo je vse tiho in mirno. Ravan je bila sveža, mlada, polje je drhtelo pod solncem, mlado žito je trepetalo po njivah, svetlozeleno gričevje je delalo lep okvir raznobojni ravnini. Kmetje so se pomikali počasi po polju, po drevoredu so se oglašali ptiči pevci in nad njivami so žvrgoleli škrjanci.

„Kako krasno jutro; tako pomladansko!“ je mislil Poljanec. „Če bi bil slikar, bi sedel tja na grič in bi spravil vse na platno v barvah! Imel bi krasno sliko; komaj bi mi kje verjeli, da je tako lepo na zapuščenem Dolenjskem!“ Oziral se je okoli in postalo mu je veselo pri srcu.

In spomnil se je prvih svojih velikomestnih let, ko sta z Mišo preživela toli lepe čase! Neroden je bil Miša zmiraj, in kdo bi si bil mislil, da postane še kdaj to, kar je zdaj ... Rojen je bil menda za kmeta in je danes srečen. Hm, navsezadnje tudi kmetija ni najslabša.

Konj je tekel v lahnem diru po ravni cesti. Kot da je bila tudi žival vesela tega lepega jutra. Skoraj posmejal se mu je njegov gospodar ín ga zaradi prevelike razburjenosti pritegnil za vajeti, kot da bi mu hotel nagajati. Konj pa je dvignil glavo, prhnil v sveži jutranji zrak, stresel je košato grivo in zdirjal iznova v lahen tek.

Poljanec pa se je zopet zamislil.

„Sedel bi tako“, mu je prišlo na misel, „in bi se peljal naprej brez konca, naprej po cestah brez cilja, kot da bi hotel na konec sveta, in nič bi ne pomislil, kam. Gladke, lepe ceste bi bile, lepa pokrajina okoli in poslušal bi v lepih mislih to pesem brez konca: ropotanje voza, vmes vdarci kopit, petje ptičev-pevcev. Morda se prikaže lepa bela hiša ob cesti, prijazen obraz pozdravi popotnika, mahne mu z roko v slovo in voz beži dalje. Morda bi se niti ne ustavil in ne počival bi. Dalje bi v noči drdral voz, konj bi peketal, gospodar bi zaspal. Vsa mladost je taka pot, sanje čez lepo planjavo. In sedaj, ko nam uhaja, hrepeni srce po taki vožnji po gladkih cestah, čez lepe pokrajine, polne sanj. Resno, neveselo življenje se bliža in nezadovoljnost nad preteklostjo pada s težo na srce. Zato prihajajo misli: oditi iz neprijetnih časov ter spustiti se na pot, ne iskat izgubljenega, ampak pozabiti nekaj neprijetnega, kajti prijetna je vožnja po planjavi in po cestah vedno dalje in ob nji večna pesem, drdranje koleslja, vdarci kopit, šum prirode, petje ptičev ... Šlo bi tako dalje kot v lepih sanjah in bi se človek niti ne spomnil, da živi. Šlo bi tako dalje, prosta duša, veselo srce, sladke sanje ... In tam stoji mesto, visoki dimniki, črne strehe, šum nezadovoljne množice ...“

Kot neprijetna prikazen je prišlo to in zmotilo sanje mladega človeka ... Vsa lepa slika — tako se mu je zdelo, — je s temo skažena.

„No, kaj vendar mislim“, je pomislil, „kakšne otročarije, zakaj ne ostane človek pri tem, kar je in kakoršno je?“

Poljanec je mislil nase. „Miša je realist in ima veselo življenje, in — ona, Lizika? Tudi! Kakšna filozofka!“

‚Vi filozofi‘, je rekla, ‚veste mnogo, pa ničesar ne znate. Vi mislite nekaj, česar nikjer ni in rešujete, kar se razrešiti ne da. Vi ste skazili življenje. Drugače se je živelo preje, bolj veselo, manj so mislili in več živeli. Le berite romane iz prejšnjih časov. Kako življenje je to bilo! Kje je zdaj kaj takega? ...‘ Tako je govorila ... Poljanec se je nasmehnil. Spomnil se je, kako se je bila razjezila Lizika pri tem. Blestele so se ji v jezi oči in ličeca so ji rdela. Dolgo je že hotela dobiti kakega filozofa, da bi mu to povedala.

Poljanec pa se je zasmejal.

„Ne mi, gospodična Lizika, ne mi, čas je sam prinesel več resnosti, in naše življenje sledi času. Zato je drugačno življenje sedaj.“

„Lizika pa ima vendar tako življenje, kakoršno je v starih romanih!“ je mislil sedaj Poljanec. „In Miša tudi!“ — Kdo je to storil? — Denar — se mu je odgovorilo samo.

Ona pa ne priznava tega. Tudi drugi, pravi, imajo denar pa žive tako pusto, da ni življenju podobno. Prav tako je sedaj na svetu, kakor da vsi nekaj premišljajo, študirajo nekaj teškega in hodijo drug mimo drugega z resnimi obrazi; zato ni nobenega veselja in nobenega življenja. Povsod je tako pusto. In čemu premišljati, ko ni nobenega leka, nobenega zdravila? Veselili naj bi se, dokler žive! In tako je vse pusto in prazno, in jaz ne morem videti takega življenja. Gotovo je dosti hudega na svetu, a vse to se preboli in pozabi, zakaj življenje je še vendar lepo.

„Za vas, a za tisoče ne,“ ji je bil popravil Poljanec.

„Saj jim pomagamo in morda so oni zadovoljnejši in srečnejši ko mi. To pa je bilo vedno tako in bo.“

„A zdaj je vedno slabše,“ ji je bil rekel.

„In če je, ali poznate lek, ki bi ozdravil to neozdravljivo bolezen človeštva?“

„Dà, gospodična, to je — ljubezen,“ ji je odgovoril.

„Ah, tudi ljubiti noče nihče več dandanes; razum, pravijo, naj vlada, srce pa naj molči! To so storili moderni filozofi.“

Tako sta se bila razšla v nesporazumljenju in nista razrešila vprašanja, ali so današnji časi resnično drugačni ali ne, ali je resnica, da je sedaj vse pusto, brez življenja, brez ljubezni, ali ne.

„Misliti zna Lizika, čitala je mnogo, prijetno se je z njo prepirati in nazadnje bi se ji dalo celo dokazati,“ je pomislil Poljanec in se nasmehnil.

Cesta je začela iti navzgor in konj je stopal počasi. Mladi filozof se je iznova zagledal v lepo jutro. Ko je dospel nekaj više v klanec, se je ozrl zopet nazaj, kjer se je skrivalo belo poslopje med zelenimi drevesi. Kako bi bilo prijetno imeti tak gradič in delati in živeti tam!

„In kaj bi delal?“ se je vprašal. „Oral, sejal, mlatil? ... Miša je rojen za kmeta in vendar ljubi tudi knjige. Celo knjižnico ima. Ko se je bil zaljubil v ono Dunajčanko, se je hotel zaradi svoje nerodnosti ustreliti. Sedaj niti slišati noče o tem. O premogokopih sanja, o železnicah, o vinogradih in o načrtih, ki potrebujejo milijonov! Podjeten je. Za tovarno ima načrt, gospodarsko in socijalno vprašanje rešuje. Še milijonar postane ... Kdor podeduje, lahko gospoduje. Ali bi živel tako? Bi! Ali sam?“

„Hi, vranec!“ je zaklical, da bi se iznebil misli. In vendar mu je zopet in zopet prišla pred oči Lizika s svojim lepim, zdravim obrazom, s sveto jezo na vse filozofe, in poleg nje Miša s smehljajočim rdečim licem.

„Ho-op!“ se je oglasil glas na ovinku in velik koleselj z visokim konjem je priletel nasproti ter skoraj zadel ob oje. Poljanec se je predramil iz svojih misli in potegnil za vajeti.

„Kam sem se zamislil,“ si je očital Poljanec, „lahko bi se bila zgodila nesreča.“

Na vozu je ponosno sedel velik, dobrorejen človek in kadil viržinko. Mislil bi, da je mesar. Lepo obrit, okrogel obraz z velikimi črnimi brkami, precej debel, zardel nos in čisto ostrižena glava, živahne oči in zabuhla lica, vse je kazalo na človeka, ki ne zapusti samega sebe. Pridržal je svojega velikega konja z močno roko, da se je konj vzpel ter pridržal voz.

„Dobro jutro,“ je pozdravil tujec z mogočnim, počasnim glasom ter vzel viržinko iz ust, z drugo roko pa se je dotaknil klobuka. Storil je vse to z veliko samozavestjo in mirnostjo, kot da se ni pripetilo prav nič, kar bi ga bilo vznemirilo.

„Bog daj,“ je odzdravil Poljanec skoraj začudeno neznancu, ki je vozil z isto naglostjo dalje nizdol, da so škripala polzavrta kolesa. Ko se je Poljanec ozrl za njim, je videl, da sedi voznik mogočno, kot kralj na prestolu.

„Kdo je pač to?“ je pomislil Poljanec, „kak kupec ... ?“ In pognal je konja hitreje in se čudil, da ga je tujec pozdravil kakor stari znanec. „Navada tukajšnjih bogatašev,“ je dejal zase. „Na vsak način ima tudi Vranič prav. Dolenjska ni prazna, nego mi smo prazni. Vsaka zemlja je hranilnica; položi vanjo in da ti nazaj z obrestmi. Čemu je treba sanjati o sreči, pa živeti v bedi! Dela manjka! Delaj si srečo sam in osrečuj druge!“

Voz je prišel na vrh klanca in Poljanec je zapodil konja zopet v dir.


2.[uredi]

Vladimir Poljanec je bil pri svoji teti na počitnicah in se je zelo dolgočasil. To si je obetal že naprej, predno je bil zapustil veliko mesto, kajti poznal je kraj že izza svojih mladih let. Vedel je, da ne hodi nihče na počitnice v Belóvo, razun o božiču in o velikinoči nekaj vojakov, ki so bili v jeseni vzeli slovo od svojih ljubic in od domačega kraja. Sicer je bila v Belovem tudi šola in dvoje gostilen, kjer se je dobro postreglo vsakemu gostu, vendar je tam minilo vse življenje, ker so bili prestavili glavno cesto in je v obližju tekla železnica. Kraj sam je bil lep in prijazen, a brez družbe in zabave za mladega človeka. Učitelj je bil prestopil že zdavnaj šestdeseto leto in se ni brigal za mlade ljudi. Ta učitelj pa je tvoril s svojo pololikano ženo in z župnikom edino inteligenco. Včasih je prinesel slučaj letoviščarje na Mlinsko, toda v zadnjih letih ni bilo niti grajskih, niti tujcev. Zato je Poljanec vedel, da se bo dolgočasil. Prišel je k svoji teti le zato, ker ga je prosila že tri leta, naj pride k njej, ker mu je pripravila posebno sobico.

Teta je bila premožna in priletna. Po svojem možu, ki ga je bila vzela kot vdovca, je podedovala veliko posestvo in lepo, a samotno hišo ob tedanji glavni cesti. Lep razgled je bil z balkona hiše po gričih naokoli. Videlo pa se je, da se sedanji gospodar malo briga za poslopje; belenje se je lupilo in stavba je že kazala častitljivo starost. Na eni strani jo je obrastla vinska trta ter se je vzpenjala tja gor na streho in zakrila celó okna. Drevesa so bila posajena za hišo na dvorišču, kjer so nekdaj vozniki počivali s svojimi vozovi, kjer pa je danes prazno in brez življenja.

Teta Marena se je dolgočasila tu, vendar ni hotela iz hiše, ki so jo nanjo vezali najlepši spomini. Drugačni so bili nekdaj časi! Veselo življenje je plalo tod, kjer je zdaj vse mrtvo. Želela si je torej pri sebi človeka, da bi z njim govorila o starih časih. Povabila je mladega filozofa k sebi na počitnice. Ljubila ga je zelo in mu je pošiljala v mesto denarja, priporočujoč mu, naj se veseli življenja, dokler je mlad, naj si ogleda svet — in naj si pripravi lepo bodočnost.

Letos pa ni mogel Poljanec, da bi ji ne bil uslišal prošnje; pisala mu je, da bi ga rada videla zdaj, ko bo že skoraj profesor in ji morda že ni več usojeno dolgo živeti. Tudi Poljanec je bil sit mestnega življenja in hrupa, utrujen od študij in izpitov, zato si je želel miru in samote. Vse to ga je prisililo, da se je vabilu tete odzval z veseljem. Iz njega še ni izginila mlada pesniška duša, ki je nekdaj ljubila prirodo, gozd, večerne izprehode, šumenje lesov, žuborenje studenca, petje ptic in se je pri tem rada udajala sanjam. Ko je stopil iz vlaka ter je sedel v koleselj, ki ga je bila poslala teta na postajo, je upal, da bo v Belovem zadovoljen.

Noč je že ležala, ko je drčal voz proti samotnemu posestvu tete Marene. Zagledal se je v noč in se spomnil marsičesa. Pomladansko mlado je bilo vse in v takem zahrepeni človek po življenju.

„Dober konj to,“ je izpregovoril čez dolgo voznik, kot da si želi pogovora in ker je mislil, da se gospod dolgočasi. „Neprestano teče.“

„Ali je star?“ je vprašal Poljanec skoraj nevoljno, ker ni hotel kaziti veselja starcu vozniku.

„E, ni star ne. Menda mu bo pet let. Mene ni bilo tu takrat, ko smo ga dobili; bil sem v Ameriki. Kobila Kara je imela krasna žrebeta, ta vranec pa je njen poslednji. Dvesto smo že imeli zanj.“

„Pa ga niste dali?“

„Kaj še! Dober konj je kot dober kruh — zelo redek. Taka žival ni za noben denar na prodaj!“

Nastal je molk in voznik je pognal konja z vajeti, potem pa zopet začel:

„Škoda, da nima para. Goranov ima enega, ki je za spoznanje močnejši. Drugače pa nima tu okoli nihče prida konj. Na Mlinskem imajo dva ježna, pa oba nista za enega našega.“

„Kaj je zopet kdo na Mlinskem?“ je vprašal Poljanec.

„Seveda, polno jih je in vozijo se vedno okoli.“

Poljanec se je zamislil, kdo bi bil na Mlinskem in prišlo mu je na misel, da morda zadene še na lepo družbo in doživi bogvekaj.

„Ni prav varno, ko se tako zgodaj začenja pomlad,“ je začel zopet starac. „Pomnim, neko leto je bilo tako; ptice so se bile že vrnile, potem pa je zapadel sneg. Drevje je zelo trpelo in tudi ozimna žita so pomrznila, ljudje pa vse leto niso bili prav zdravi. Najbolje je, če je vse tako, kakor mora biti.“

„Res je tako,“ je pritrdil Vladimir.

„Kako pa tam v mestu?“

„Tudi tam imamo že pomlad,“ je odgovoril Vladimir.

Med drdranjem voza so se izgubljale besede voznikove in mladi filozof ga je včasih komaj razumel, kaj mu pripoveduje starec.

„Zdaj smo že na našem,“ je rekel voznik ponosno, ko je voz zadrdral po ravnem. Bela hiša se je pokazala oddaleč na samoti.

Mehko in lahko je postalo Poljancu pri duši, ko jo je zagledal. Hrepenjenje po nečem novem in lepem ga je napolnilo in vzbudile so se mu želje, da bi se uresničili odmevi mladih sanj, ki so se oglašali v njem bolj in bolj.

„Eha,“ je zaklical voznik in koleselj se je ustavil pred hišo, ki je bila skoraj v vseh oknih razsvetljena.

Poljanec je skočil z voza in hitel v vežo.

Teta Marena ga je sprejela z velikim veseljem pred stopnicami.

„Vendar enkrat, vendar enkrat!“ je vzkliknila in ni vedela, ali bi mu dala samo roko, ali bi ga tudi objela in poljubila. „Res, izprezite hitro konja, da se ne prehladi,“ je zavpila starcu pred hišo.

Poljanec se je priklonil teti Mareni in pri vsem menda ni izražal posebnega veselja na svojem obrazu, kajti takoj po pozdravu ga je vprašala:

„Kaj ni lepo pri nas?“

„No, lepo, zakaj ne?“ je odgovoril Poljanec. Pri tem je pogledal teti v obraz in se čudil, kako je mogla pisati, da ji morda ni usojeno mnogo več doživeti, kajti njen obraz je kazal še zdravo žensko tostran petdesetih let.

Par radovednih obrazov se je prikazalo pri kuhinjskih vratih.

„Večerjo prinesite,“ je zapovedala teta, peljala nečaka v gorenje nadstropje ter govorila:

„Vidiš, tako je pri nas vse. Zastarelo in zapuščeno. Vse razpada in vse bi bilo treba popravljati in prenavljati. Vse kliče po gospodarju. Jaz pa ne bom popravljala ničesar, ne ljubi se mi in denarja je škoda.“

Stopila sta v lepo opravljeno sobo. „Odkar je rajnik umrl, še nisi bil tu. Tu je še vse lepo ohranjeno.“

„Lepo je,“ je pohvalil Poljanec.

„No, zjutraj, ko si ogledaš z oken po okolici, boš videl, kako lep je naš kraj. Odloži vendar!“

Odložil je in sedel utrujen na staro zofo, nasproti pa mu je sedla teta na fotelj. Opazoval je nekaj časa z začudenjem to staro in vendar sveže lice, še nekako mlado pri teh letih in je že mislil izreči misel, da dobi lahko še mladega moža, ko bi jo naključje prineslo v družbo. No, vstopila je služabnica z večerjo in sedla sta k mizi.

„Tako sem vedno sama,“ je začela teta Marena; „zato me tako veseli, da si prišel. Ko si bil mlajši, si bil rad pri nas, a zdaj si se izpremenil. Svet izpremeni človeka. Življenje vabi mlade ljudi vase. Vsega vam nudi, za starce pa nima ničesar; preživimo se, da smo odveč, ker si življenje ustvarjate po svoje. Se li spomniš, koliko gostov je bilo včasih tu? Celo potem, ko je bila cesta postavljena. Metod je bil zelo družaben in gostoljuben, Bog mu daj nebesa. Preveč je pil, to ga je pokopalo.“

Teta je prenehala in žalost ji je pokrila lice.

„Ž njim je umrlo vse;“ je pravila teta med večerjo, „samo Miško s Polhovega je še včasih prihajal na obiske, a tudi njega ni več med živimi; za celo glavo je bil manjši od Metoda in pust je vselej obhajal pri nas. Prijatelja počivata zdaj skupaj. Miško je umrl, reven in ubog. Vsi vozniki so ubožali. Trdi časi so prišli na Dolenjsko. Tudi Roš, ki je imel včasih najlepše konje in je vozil neprestano v Trst ter se ustavljal pri vsaki gostilni in naročal vina, tudi on je berač. Rad govori o prejšnjih časih. Dober gospodar je bil in pri sedemdesetih letih je še zelo trden. Večkrat mu dam vina, ker vem, da je potreben. Z žalostjo se spominja onih časov, in trpi, trpi! Nesreča je to.“

Starka je prenehala ter nalila vina. Lado je poslušal brez opomb in vprašanj znane in neznane tetine povesti. „To je starina; petnajst let ima,“ je pravila teta o vinu. „Metod je zelo ljubil to vino. Pil ga je samo ob praznikih in na svoj god. Vedno je rekel: ‚še eno leto naj se pomedi.‘ Komaj da ga je načel, pa je moral umreti!“

Vdova je prenehala pri spominih na svojega moža. Vsi so vedeli, kako sta se ljubila, čeprav sta se vzela že priletna in je bil mož dvajset let starejši od nje. Imenovala ga je vedno „naš Metod“ in on njo „moja Marena“. V družbi sta rada govorila drug o drugem ter se hvalila. Na steni je visela njegova slika. Marena se je zagledala vanj, in nje oči so postale mokre, dasi je že štiri leta minilo, kar so ga bili pokopali. Tudi Poljanec se je zagledal v sliko. Predstavljala je doprsno podobo kmetiškega magnata z velikanskim obrazom, polnim ponosa. Zalita lica, ki je v njih skoraj izginil mali nos, majhne oči, okrogla obrita brada s tolstim podbradkom, malo osiveli lasje in tudi ušesa so nekam izginila v tolsti obraz, da je imelo vse podobo kroglje. Mogočne brke so dajale obrazu še bolj značilen izraz. Naslikan je bil le mal del prsi, a iz njih širokosti se je dalo sklepati na ogromno telo.

„Samo enkrat se je dal fotografirati,“ je govorila teta, „po tisti sliki mi ga je naredil slikar v mestu. Zdi se mi, kot živ, kot da bi lahko govoril.“ Teta si je obrisala solze.

„No, prestal je, mir mu bodi,“ je rekel.

„Samo, ko bi bil naredil testament,“ je začela teta; „glej, lahko bi bilo vse tvoje. Tako pa pojde vse v nič. Sin gospodari tam ob cesti, da je groza. Metod ga že prej ni imel rad. Komaj čaka, da se mu umaknem, da zapravi še to. Da bi bil rajnik to vedel, ne dal bi mu bil ničesar. Mogoče ga izplačam in bo ostalo vse drugo meni. S kupčijo in s kmetijo ni nič, in sedaj dela le še dolgove. Otroci, ki pridejo z dobrega, so vedno slabi. V šoli ni izštudiral, oženil se je s prazno žensko in zdaj propada vse, pa pravi, da so slabi časi. Pravijo: krivični denarji. Vse je bilo pošteno pridobljeno, a gospodariti ne znajo.“

Neprijetno je bilo starki govoriti o tem.

„Torej slabo gospodari ob cesti?“ je vprašal Lado.

„Dà, ker se delajo gospodo! A za gospodo je treba denarja. Zato je izsekal gozde. Zidal je mnogo in se zadolžil. Železnica, pravi, nas je umorila. No, lahko bi se bil vzdržal, ko bi se bil znal. Tudi mi nismo živeli slabo, pa je bilo vsega dovolj. Na gospodinji je mnogo ležeče. Res je zdaj mrtvo po Dolenjskem in senca ne tega, kar je bilo nekdaj, ko se je pilo, pelo, živelo. Dobri časi so bili, a prešli so. Tudi živeti menda ljudje ne znajo več. Zato mene ne miče iz te samote. Lepši so tu spomini, kot je tam življenje.“

Marena je vzdihnila. Vse njeno življenje je ležalo v preteklih časih in od vsega so ji ostali samo spomini in po teh prostorih se je zdelo, da še odmevajo zvoki tistih lepih in veselih dní, ki so minili ....

„Zakaj bi ne šli v mesto?!“ je pripomnil.

„Ti tega ne razumeš,“ je rekla ponosno. „Ljubim te prostore, kot čase, ki so bili v njih. Včasih se zamislim in se mi zdi, da vse živi, da je vse tako, kakor je bilo nekdaj. Gospodinja sem na svojem in v mestu bi ne bila nič. Kar vidim, je moje, v mestu bi ne imela ničesar.“

Govorila je te besede z nekakim ponosom.

„In kaj bi v mestu, kjer me nihče ne pozna? Nikdar me ni veselilo mesto. Tudi ti si se izpremenil v mestu,“ je rekla potem in s smehljanjem pogledala zamišljenega nečaka.

Zmignil je z ramami in si prižgal cigareto: „Seveda, vi ste me navajeni kot otroka.“

Poljanec se je nasmehnil ter z nekakim zadovoljstvom izpil poln kozarec vina, potem pa se je leno naslonil vznak ter gledal nepremično v dim pred seboj. Za trenotek je nastala tišina.

„Glej, nič mi ne poveš, kako si živel; zanima me tvoja ljubezen,“ je začela teta Marena.

Spravila ga je v zadrego. „Ni vredno besede. Jaz iščem tisoče, ker vidim v tem rešitev vsega našega vprašanja.“

„Takega se ti nisem mislila,“ je rekla teta z nezadovoljnim obrazom in Poljancu je bilo žal cinično izgovorjenih besed.

„Torej ste res čisto zavrgli ljubezen?“ je vprašala. „Midva z Metodom pa sva se ljubila zaradi sebe in ne zaradi denarja.“

„Kdo ima sedaj Mlinsko?“ je vprašal Poljanec, da bi obrnil pogovor drugam.

„Ima jo nemški jud; dobičke dela lepe. Debel, majhen človek je; pravijo, da je vdovec.“

„Ali ima goste?“

„Ima. Delal je reklamo in danes je precej letoviščarjev tam; ob nedeljah jih vidim v cerkvi.“

Poljanec je začel izpraševati po znancih.

„Vranič ima grajščino. Kupil je in gospodari tam s sestro Liziko.“

„E,“ začudil se je Poljanec, „tega moram pa takoj posetiti. Kdo bi si mislil!“

„Da, ves Cerovec je njegov. Stara podrtija je, a popravlja pridno.“

Poljanec je začel izpraševati po razmerah svojega prijatelja iz mladih let, a Marena mu je vedela o mladem naraščaju malo povedati. Uhajala je vedno v minolost. Mlademu filozofu pa so obstale misli na Cerovcu in na Mlinskem in jedva jo je še poslušal. Vožnja ga je bila utrudila in močno vino ga je omamilo. Tudi Marena je zazdehala in se odpravljala spat.

„Mislim, da boš dobro spal, lepa soba je in krasen razgled,“ je pravila in delala luč.

Poljanec je odšel z nekako opojeno glavo v svojo sobo. Stopil je k oknu in videl, da leži zunaj lepa noč po polju.

„Na Cerovec pojdem in na Mlinsko,“ si je dejal, ko se je slačil. „Ali se Miša tudi tako dolgočasi in ubija s težkim življenjem kakor ti tukaj?“

In legel je ter mislil: „Njegova sestra? Menda je postala že lepo, čvrsto dekle!“ Nasmehnil se je in zaspal.


3.[uredi]

Drugo jutro se je vzbudil pozno, ko je bil že krik in ropot na dvorišču. Stopil je k oknu in se ozrl čez polje, kjer je sijalo jasno pomladansko solnce. Teta Marena je hodila po dvorišču in govorila s hlapci; na gredi so kokodakale kokoši in po strehah so se izpreletavali golobje.

„Čisto po mestno si spal,“ je opomnila teta, ko je prišel po stopnicah. „Gospoda ima pač svoje navade.“

Bilo mu je neljubo, ta je tako zaspal. Po kavi je odšel na izprehod na polje in si je priznal, da je lahko povsem zadovoljen s svojimi počitnicami. Spomnil se je pri tem pogosto na Mlinsko, lep spomin mu je prineslo mlado jutro pred oči. Ko se je bil poslavljal zadnjikrat iz teh krajev, se je izprehajal zvečer ob gozdih poleg Mlinskega. Bil je še mlad in je prvič odhajal v veliko mesto na vseučilišče. Sanje, polne svetlih nad, so še ležale takrat pred njim. V mislih na bodoče velikomestno življenje je užival zadnji večer samotnega počitniškega življenja. Po gozdu je bila prišla gosposka družba, ki je bivala na Mlinskem. Bil je star gospod, nekaj starih dam in gospodičen, za njima pa je hodila črnolasa deklica s šopkom cvetlic v rokah. Ozirala se je po vejah, kjer so se izpreletavali ptiči, in se ni menila za družbo, ki je šla pred njo. Stresla je nezadovoljno z glavo in črni lasje so padli po ramenih. Zapazila je Poljanca in začela trgati rože ob grmu. Obstal je in se zagledal vanjo.

„Ema, pojdi hitro, da se ne izgubiš,“ ji je zaklicala stara gospa iz družbe.

Utrgala je še par rož in stekla za drugimi. Dolgo je gledal za njo, ko je že izginila z družbo vred v lesu in so le posamezni glasovi še odmevali med drevjem; nato se je oglasila pesem; pel je visok ženski glas. Ali je bila ona? ...

Tega večera se je spominjal sedaj, ko se je po preteku več let vrnil; nepozaben mu je bil ta spomin, in ponovil se mu je vselej, kadar je slišal imenovati Mlinsko in se je pri tem spomnil svojih mlajših let. Zato mu je prineslo mlado jutro lepi spomin, kakor da bi slišal pripovedovati neverjetno bajko. No, prešlo je in je ostal le spomin. Časi so se izpremenili, jud je kupil grajščino in prišli so morda drugi ljudje na počitnice. Drugačni časi so sedaj ...

Kmalu se je vrnil domov in naznanil, da se odpelje popoldne k Vraniču na obisk.

„Kako ti je ugajalo polje? Ali si ogledal ono lepo pšenico na dolgi njivi ob poti?“ je izpraševala teta Marena.

„No, dobro, vse lepo,“ je odgovoril Poljanec; zanimal se je bil na svojem jutranjem izprehodu veliko premalo za žita, da bi bil mogel povedati, kako mu ugaja to in ono.

„Vidi se ti, da nisi za kmetijo,“ je rekla teta Marena, „nič te ne zanima, a sčasoma se morda privadiš in začneš ljubiti zemljo; kaj imaš lepšega!“ — Bila je ponosna na svoje polje, dobro je vedela, kaj kje raste in kje boljše rode njive, zato se je čudila, da gredo drugi ob njivah in se ne zanimajo zanje.

Popoldne se je odpeljal Poljanec na Cerovec. Vraniča je presenetil s svojim obiskom; veseli Miša ga je peljal v gornje prostore in ga predstavil sestri; Lizika mu je potem razkazovala grad in sobe, Vranič pa je med tem naročil vse potrebno delavcem na dvorišču. Nekaka tesna radost je obšla mladega človeka, ko je hodil poleg ljubeznive deklice, ki je pokazala takoj svoj živahni temperament, in ko je pomislil, da bo lahko zahajal večkrat sem ter bo imel prijetno družbo. Pri vinu mu je potem Vranič pripovedoval o svojih načrtih, o gospodarstvu, o sedanjem stanju okolice, prišel je pogovor na prejšnje čase, budila sta si spomine na velikomestna leta in na dogodke, ki so jih doživeli njuni prijatelji. Zvečer mu je gospodična Lizika razkazala vrt in drevored in ko sta tam sedla na klop, je prišel pogovor na filozofe in filozofijo. Lizika se je jezila na vse. Bila je živahna in vesela in je napadala ljudi, ki ne razumejo življenja. Poljancu se ni ljubilo polemizirati, a braniti je moral sebe in filozofijo.

„Ne rečem, da ste tudi vi tak,“ je rekla, „a vidite, meni se zdi življenje tako krasno, da ga je škoda zmračiti in vem, da so bili možje tisti, ki so zavrgli čustvo in ideale.“

„Življenje se mrači samo, mi pa ga moramo jasniti,“ je odgovoril Poljanec.

„Filozof ste in filozofi so pusti ljudje, ki menda ničesar ne čutijo!“ je nadaljevala; „poznala sem enega, — neznosno dolgočasen človek je bil. Tudi Miša bere take knjige. Včasih jih primem in se čudim, kako more človek čitati jih! In tako čtivo je izpridilo še druge. Kako lepe romane sem čitala včasih! Dandanes nihče več tako ne piše! Prej je bilo vse lepo, idealno, polno solnca in gorkote in dehtenja cvetk, migljanja zvezdic in sreče — sreče! Sedaj pa pišejo vse nekaj druzega. Vse polno politike, medicine in filozofije. Nič ni več tako, kakor je bilo in tudi vse življenje je drugačno.“

„Dà, dà, gospodična! In prav zato! Ako je življenje drugačno, mora biti tudi umetnost drugačna. Sicer pa, ali res mislite, da je življenje drugačno?“

„Dà,“ je pritrdila omahljivo.

„Ljudje, kakoršne ljubite v povestih, so menda pomrli ali pa jih nikdar ni bilo; gotovo je, da novi ljudje ne žive več tako, kakor so živeli stari. Dandanašnji ljudje ne ljubijo toliko, a bolj sovražijo“ je govoril Poljanec.

„Ne, ni popolnoma tako. Življenje hodi svojo pot in bi ostalo, kakoršno je bilo, ako bi ga ne motili ljudje z vprašanji, težkimi in pustimi; in tako je zdaj tudi v povestih ...“ je rekla ona.

„Vprašanja prinaša čas sam! Neizogibna so in umore človeštvo, ako se ne razrešijo. Kadar trpe tisoči, je čas resen in treba je resno misliti.“

„Vi mislite to revščino po kočah, to trpljenje delavstva, izseljevanje kmetov in kako bi to izboljšali. Reševati je treba, pravite. Rešeno je že: delati je treba. A glejte, kaj je zdaj okoli naju! Mrak! ... Čujte! Ptiči pojo v gozdu. Poslušajte: po travniku, kako vse poje! Daleč je zdaj vse tisto in kako sladko-prijetno je sedeti v takem času in zasanjati daleč od vseh težkih mislij.“

„Pomislite,“ je rekel, „življenje je boj in malo lepega ima v sebi ...“

„Malo, res,“ je pritrdila, „a še to malo nam jemljejo!“

Vstal je in odšla sta v grad, kjer ju je že čakal Vranič.

Drugo jutro Poljanec sam ni vedel, kako je bilo prišlo do tega, da je ostal na gradu čez noč in nevoljen je bil sam nase, ko se je vzbudil v veliki grajski sobi. Zato je hitro vstal in hitel doli, kjer ga je sprejela Lizika z veselim smehom. Odpeljal se je takoj po zajutreku in povabil oba k teti Mareni na goste.

„Bili smo v strahu,“ je rekel Roš doma in izpregal konja, „ker vas ni bilo; teta ni spala vso noč od skrbi. Konj vas ni vajen, lahko bi se zgodila nesreča, če bi ponoči vozili domov.“

Na dvorišču se je pojavila teta Marena s skrbnim obrazom in Poljancu je bilo žal, da ji je napravil take skrbi. Sporočil je pozdrave Vraniča in Lizike in je začel praviti o Cerovcu in o Vraničevem gospodarstvu, Marena pa je ogledovala konja.

„Goranov ga je hotel videti.“ je rekla, „kupiti ga hoče.“

„Kdo?“ je vprašal Poljanec. Zdelo se mu je, da je slišal to ime že včeraj, pa menda že pozno ... Spomnil se je na voznika na klancu.

„Goranov je bil tu; škoda, da te ni bilo doma. Zjutraj je prišel, zdaj je šel dalje.“

„Kdo je ta Goranov?“ je vprašal Poljanec.

„Res, ti ga še ne poznaš. Prišel je iz Amerike. Eni pravijo, da je vdovec, drugi, da niti oženjen ni bil, tretji pa, da je pustil ženo v Ameriki. Kdo ve, kako je! Odšel je pred dvajsetimi leti tja; tu ni bil nič prida človek. Takrat se tu še nihče ni menil za Ameriko, zdaj pa sili že vse tja. Bili so takrat tam še dobri časi in Goranov si je pridobil, pravijo, dosti denarja. Zdaj kupuje tu posestva in vse. Nihče ne ve, kako je z njim. Nikomur ne izda, kaj hoče pravzaprav in po kaj je prišel sem. Mnogo jih pride domov, ker imajo tu svoje domove in sorodne ljudi, — Goranov pa nima ničesar in nikogar. Najdenec je pravzaprav in v mladosti se je večinoma potepal. Zdaj je gospod, a ljudje mu vendar ne zaupajo; razne stvari pripoveduje o njem. Hotel je kupiti par svojemu konju in je hotel videti našega vranca. Vidiš, kako si ljudje opomorejo! Hoče se voziti v kočiji .... Prijazen je zelo, vidi se, da je bil po svetu. V Podleski je kupil gozd od Metodovega sina. Pogledat moram, da ne pojdejo v moje! Roš ve natančno za meje; popoldne se peljem tja.“

„Goranovega sem srečal; debel je, na koleslju se je peljal.“

„Dà, zelo ponosna oseba je.“

Lado je stopil v svojo sobo in sedel za mizo, vse je bilo pred njim: Cerovec, Vranič, vožnja, Goranov, in vmes je prihajala podoba vesele Lizike. Nasmehnil se je nehote, ko je pomislil nanjo.

„Naivna glavica, polna sanj,“ je mislil; „o filozofih in o moderni literaturi ima čudne pojme. Treba bo to popraviti.“

Zdelo se mu je, da se mu odgrinja tukajšnje življenje bolj in bolj ter da postaja zanimivo. Sklenil je, da se popelje s teto Mareno v Podlesko, ker vodi pot do tja mimo Mlinskega.


4.[uredi]

Popoldne sta se peljala Marena in Lado v Podlesko. Ko sta že sedela na vozu, je Marena še naročala deklam, kaj naj store do večera, in tudi ko je Roš že pognal vranca v dir, se je ozirala še vedno nazaj, če ni še česa pozabila.

Cesta je šla čez polje in konj se je zibal počasi, kakor da bi čutil, da ga vodi starec Roš.

„Vidiš, tako moram biti povsod sama, sicer bi šlo vse pod nič“, je začela tožiti Marena; „kjer ni tako pri gospodarstvu, je slabo, tuji ljudje delajo po svoje. Zato jim gre tako tam ob cesti. Zdaj je prodal menda zadnji gozd“ ...

„Ali gremo čez klanec ali ob cesti?“ je vprašal Roš in se ozrl.

„Vozi ob cesti, lahko se ustavimo, že dolgo nisem bila tam.“

Voz je zdrdral po cesti dalje.

„Le poglej, to je še vse naše, vse tja do gozda,“ je govorila Marena ponosno, „vse je prikupil rajnik. Ko bi bil njegov sin kaj prida, bilo bi lepo gospodarstvo.“ Ozirala se je neprestano in oči so ji sijale zadovoljno.

„Roš, ali niste tam pograbili po travniku?“ je vprašala naenkrat.

„Smo, saj smo ...“

„Pa kako! Le glej, nič sena ne bo,“ se je razjezila. „Tako delajo, če nisem poleg njih.“

Roš je hitreje pognal konja ...

Nasproti po cesti je prišel visok mlad človek, slabo oblečen, v zanemarjeni polgosposki obleki. Igral si je na harmoniko in šel počasi po cesti. Ko se mu je voz približal, je stopil na kraj in počakal. Videlo se mu je lepo, zagorelo, črnoobraslo lice. Ko se je odkril, so se pokazali lepi kodrasti lasje. Marena mu je prijazno pokimala, Poljanec se je ozrl in videl, kako je človek s harmoniko še dolgo gledal za vozom, potem pa odšel dalje z istimi počasnimi koraki, igraje dalje na harmoniko.

„Kdo je že to?“ je vprašal Lado.

„To je Čiča, nezakonski sin starega Mlinskega. Malo mu manjka. Kadar se loti dela, je dober delavec; pri nas dela pogosto; drugače pride po svoj dar, ker ve, da dobi,“ je pravila Marena.

Roš je ves čas prikimaval.

„Vedno pohajkuje tako. Kar dobi, zapije ob cesti. Tam je kot doma. Ljudje ga imajo radij; tudi na grad hodi. Ona je že umrla.“

Poljanec se je še enkrat ozrl. Po ravni cesti med poljem se je počasi pomikal Čiča in vlekel harmoniko.

Poljanec se je zamislil v človeka in v njegovo povest, ki jo je bila Marena s tako lahkoto povedala. „Kaj ima vse v sebi ta zemlja?“ je pomislil.

„Kako ti je ugajala Vraničeva?“ ga je vprašala Marena naenkrat; „v nedeljo jo vidim v cerkvi; zelo lepo dekle je.“

„Hm“, se je nasmehnil Poljanec, „ugajala mi je, vesela, živahna gospodična je; prav prijetna v družbi.“

„Slišala sem, da je tudi dobra gospodinja, in to je glavno.“

„Mogoče“, je rekel Poljanec in pogovor se je zataknil. Pokazala se je velika, bela, še skoraj nova hiša ob cesti. Roš je zapeljal pred hišo. Gospodar je stal gosposko oblečen na pragu in ju je prijazno pozdravil. Nekaj otrok v raztrganih oblekah se je podilo okoli hiše. Poljanec in Marena sta stopila v vežo.

„Kako živite?“ je vpraševal gospodar Poljanca, ki ga je poznal še iz dijaških let.

„Dobro“, je rekel Poljanec, „tudi vam je menda dobro na lepem Dolenjskem.“

„Na Dolenjskem je za vse slabo“, je odgovoril gospodar; „odkar je stekla železnica, umira vse“.

Iz kuhinje je prišla dobro oblečena, a zamazana ženska, hišna gospodinja, in je pozdravila gosta.

„Tako blizu smo in se tako malo vidimo“, je rekla. „Teta je rada sama!“

Marena je sedla in z izvedenimi očmi gledala po hišnih kotih in delala obraz, ki je kazal veliko njeno nezadovoljnost. Otroci so se gnetli okoli gospodinje in so boječe gledali na Mareno. V gostilniški sobi so se prepirali kmetje. Poljanec je parkrat slišal ime Goranov.

„Da, da, prijatelj, slabi časi so pri nas,“ je začel gospodar, ko je bil prinesel vina. „Vi, gospoda, ne veste, kako je kmetu; vi jeste, mi delamo. Kdo se briga za nas! Sploh ni vredno besede. Amerika, tam je še denar. Le poglejte Goranovega, kako kupuje in drugi, koliko pošiljajo domov! Jaz pojdem tudi tja.“

Marena ga je pogledala.

„Kaj bi rekel rajnik, ko bi vedel, da hodi njegov sin po tujem?“

„Ne kaže drugače; družina stane, dosti nas je, jedo vsi, ne dela nihče; kje jemlji, tega ne vpraša nihče. Tako je, pa pravite, da zapravljamo; v takih časih je ves trud zastonj. Vsi prodajajo, vse beži v druge kraje.“

„To je napačno“, je rekel Poljanec, „treba je doma delati in doma boriti se za obstanek“.

„Pa se bori, ko je vse zaman! Glejte, koliko jih je,“ in pokazal je na otroke. „Gospoda tega ne razume. Govori se lahko. Ceste so prazne, kmet v dolgovih, kmetija le v izgubo. Amerika edina še rešuje, tako je.“

„Ne čisto tako“, je ugovarjal Poljanec, „modrega gospodarstva manjka.“

Gospodar se je čutil užaljenega in je rekel: „Moj oče je lahko modro gospodaril, ko so bili časi za to, zdaj pa so drugačni. S časi je eno prešlo in druzega si nismo postavili. Zato smo zaostali.“

„Treba je varčevati in delati vztrajno!“ je rekla teta Marena.

Poljanec je videl, da je tu dosti nejasnega, in zdaj ni časa prerekati se. Gospodar, ki je stal pred njim, se mu je zdel eden tistih, ki vedno tako govore: vedo, da tónejo in si ne pomagajo ter čakajo konca s prekrižanimi rokami.

„Pojdimo“, je rekla teta in vstala. Stopila je z gospodarjem v drugo sobo in govorila z njim zaradi gozda. Videlo se je, da ti ljudje ne ljubijo Marene, da so si tujci. Poljanec je pomiloval gospodarja in ugibal, zakaj je propadel. Marena je prišla iz hiše precej razburjena, no, gospodar jima je prijazno podal roko in vabil Poljanca, naj pride še na pogovor. Roš je pognal.

„To je storila njegova žena, da je prišlo tako daleč, slaba gospodinja je,“ je rekla Marena. „On ima še nekaj Metodovega na sebi, prijazen je in dober, predober ... Ne marajo me, ker jim ne sipljem denarjev in čakajo moje smrti.“ Marena je vzdihnila, kakor da ji je žal, daje tako. „Kak nered, to je gospodinja! Družina sploh ničesar ne dela. Uničili so ga.“

Marena se je zamislila, voz pa je drdral počasi, enakomerno dalje ... Cesta se je zavila v gozd. Na obeh straneh so se razprostirali široki, gosti lesovi, le tu in tam je stala kaka slaba bajta, ali znamenje ob poti, ki je vodila v les. Cesta je šla navkreber po ovinkih in se je z vrha začela spuščati zopet v ovinkih proti dolini. Tam je bila Podleska. Ko so se zazibali čez jarek, se je Marena vzbudila iz misli in se ozrla po gozdu. Vse je bilo polno življenja; pomladansko popoldne, polno petja in šumenja.

Takrat je prišel suh starec iz gozda. Palice je nosil pod pazduho in kadil je iz pipe. Obstal je, vzel pipo iz ust, prikimal ter se dotaknil svoje polhovke.

„Ali si ga videl?“ je vprašala Marena; „stari Selec je še živ! Eden najboljših, najbolj veselih gostov je bil. Dal je posestvo sinu in si izgovoril precej denarja. Nekaj časa je živel dobro in pil, potem je zapravil vse, zdaj pa se bori za groše ...“

„Zopet eden njih“, je pomislil Poljanec in se ozrl za starcem.

„Mogoče nabirajo tudi v našem“, je rekla Marena; „daleč imamo do sem in lahko iznesó vse iz gozda. Mnogo ima sedaj naša okolica takih ljudi; včasih se ni nihče menil za gozd ...“

Pripeljali so se v dolino, globoko med gozdi, in Roš je ustavil konja. Marena je odšla z Rošem po ozki stezi gledat mejo, Poljanec pa je stopal za njima.

Po dolini med gozdi je šumela voda. Slab most je peljal s ceste v gozd. Mogočna drevesa so šumela krog njih po hribu.

„To so tisoči“, je govorila teta Marena, „kako je škoda takega gozda in vse je zapravil.“

V gozdu nad njimi je zalajal pes. Po stezi je prišel prileten gospod, majhne postave, rdečega obraza z osivelimi brkami v lovski obleki.

„Dovolite, ali imam čast z gospo Mareno z Belovega?“ je vprašal prijazno.

„Prosim“, je rekla teta Marena.

Gospod se je predstavil kot posestnik Mlinskega.

„Hotel sem vas že posetiti“, je rekel; „govoriti bi hotel z vami glede vode, kar je teče tu doli po vašem, oziroma kupil bi vodopad in svet ob njem.“

„To si premislim“, je odgovorila Marena in ga nezaupno gledala.

„Prosim, naznanite mi ob priliki svoj sklep, pripeljem se k vam ali pa nas vi obiščite,“ je rekel Mlinski, poslovil se ter odšel s psom po gozdu dalje.

Odšli so nizdol po gozdu, in Marena je pravila o Mlinskem, da je menda vdovec, toda Žid, čeprav nima na videz nič židovskega na sebi. Prišli so do vodopada, ki je bil o njem govoril Mlinski. Teta Marena je stala samozavestno na bregu in računala sama pri sebi, koliko bi ji dal Mlinski za vodo.

Poljanec je mislil na zviti obraz Mlinskega in je bil zadovoljen, da so se ž njim sešli.

„Hm, žid kupi vse, celo vodo,“ je rekel Roš. „Kdove, čemu jo bo rabil!“

„Porabil bo vodno silo, to velja premisliti“, je rekla Marena, „po ceni mu je ne dam, to mu lahko nese denarja“ ...

„Ali se vam ne zdi, da manjka tule dvoje hoj!“ je vprašala potem Roša.

„Ne vem ... morda.“

„Meni se zdi“, je ponavljala in gledala po gozdu. Prišli so v dolino in sedli na voz. Solnce se je bilo med tem nagnilo. Roš je zapodil v dir. Po gozdih so vodile lepe, shojene steze, voda je bobnela po dolini, gozdi so mogočno šumeli.

„Krasna dolina“, je rekel Poljanec sam pri sebi, ko se je zagledal po okolici. Teta je molčala. V tem je zagledal Poljanec lep prizor. Pred gozdom na obronku je sedel slikar z razpeto mapo in slikal dolino med lesovi. Poleg njega pa je stala lepa, visoka dama v beli obleki, z velikimi črnimi lasmi ... Slikar se ni zmenil za voz in je mirno slikal dalje, dama poleg njega pa se je radovedno ozrla za kolesljem. Igrala se je s cvetlicami in jih metala proti dolini. Poljanec je gledal ta prizor in zdelo se mu je, da gleda tudi ona za njim. Spomnil se je srečanja v gozdu onega davnega večera, ko se je bil zadnjič poslavljal iz teh krajev. Ali je ona?

V tem je voz zavil. Pokazalo se je malo jezero ob cesti in na drugi strani se je pojavilo grajsko zidovje. To je bilo Mlinsko. Race in gosi so plavale po jezeru, visoka drevesa so na zahodu zatemnjevala lepo sliko. Ob bregu je stal čoln, a blizu ni bilo nikogar. Poljanec se je še enkrat ozrl po dolini, a lepi gozdni prizor je bil izginil za ovinkom. Voz je že drdral mimo prijaznega gradu, ljudi ni bilo videti, samo vrtnar je popravljal po vrtu gredice. Drdrali so dalje po cesti. Dva mlada jezdeca sta jezdila čez polje proti gradu.

„Tako se zabava in dolgočasi gospoda“, je opomnila teta Marena.

„Da“, je odgovoril zamišljeno Poljanec. Njegove misli so bile ostale zadaj v dolini. Prijazno je gledal gradič v večernem mraku čez polje.

„Lepo je na Mlinskem“, je rekla teta in Roš je prikimal.

„Ali je usojeno, da se srečava zopet?“, je mislil Poljanec, ki se ni mogel iznebiti lepih misli in spominov.

„Bojim se zelo, da bi me ne prevarili,“ je rekla nakrat Marena; „Žid je nevaren človek“. Vse njene misli so bile pri židovi ponudbi in tudi Poljanec je začel razkladati o pomenu in vrednosti vodnih sil v današnjih časih in je obljubil teti pomagati pri kupčiji. Teta Marena pa je bila nezaupna; domišljala si je, da pazijo na njo kot na nevedno žensko, ki jo je lahko prevariti in ki bi ji najraje vzeli vse zastonj; zato je boljše, da se sploh ne spušča v kupčije. To je vedno nevarno pri takih ljudeh.

Ko se je bil Poljanec zvečer naslonil na okno svoje sobe in se zagledal v jasno noč, se mu je ponavljala pred dušo gozdna slika, lepa deklica ob slikarju, vmes pa se je spomnil Čiče, gospodarja ob cesti in vodopada, ki buči in prši vztrajno že stoletja vedno enako.

„In vsi tožijo o časih, od tete Marene do Lizike“, je pomislil, ko je vpihnil luč. „Ali se jim res ne more več pomagati? Ali je res že vse izgubljeno?“

Dolgo so stopale pred njegove oči osebe zadnjih dni, vsaka s svojimi vprašanji, ki jih Poljanec danes še ni mogel razrešiti.


5.[uredi]

Ko je prišel Poljanec drugo jutro po stopnicah, je zaslišal v veži glasen pogovor. Teta Marena je govorila z Goranovim. Predstavila mu ga je, pri čemer se je Goranov nerodno priklonil ter mu samozavestno ponudil svojo veliko mesnato roko.

„Louis Goranov, trgovec,“ je ponovil glasno. Bil je visok in širokopleč, oblastnega vedenja; kadil je viržinko in se neprestano priklanjal, dasi je kazal pri vsem tem veliko nespretnosti.

„Prosim, vstopite v sobo,“ je rekla Marena in odprla dveri. Vstopili so vsi trije.

„Stvar je treba dobro razumeti,“ je začel Goranov, ko je sedel za mizo; stol pod njim je zaškrtal. Položil je roko z viržinko na mizo ter nadaljeval: „Gospod gotovo še ne ve, da gre tu za vodno silo; o tem sem hotel govoriti z gospo. Pri nas imamo dovolj naravnih zakladov, pa jih ne vzdignemo; poglejte po drugih, posebno alpskih deželah! Brez industrije je dežela danes mrtva. Meni je zelo žal, da mi je odšlo Mlinsko; naredil bi tam tovarno; isto misli storiti sedanji gospodar. Ponudil sem mu zvezo, pa je odklonil, ker ima že svoje družnike — Nemce in Italijane. Včeraj pa sem bil pri Vraniču ...“

„Pri Vraniču?“ se je začudil Poljanec.

„Da, on ima smisel za take reči. Mi bi naredili vso stvar v dolini; boljši prostor je tam in v domačih rokah ostane.“

„To je resnica“, je vzkliknil Poljanec, „dobra misel je to, kajti kraj je brez zaslužka. Veseli me zelo, da so se našli ljudje, ki so se lotili dela.“

„Da“, je rekel Goranov, „vidite, to je prav. Toda pri nas je težko boriti se z ljudmi, ki tega ne razumejo. Povabil sem inženirja k sebi, da začnemo kaj večjega. Prva stvar je seveda vodna sila.“

„Toda stvar je riskantna“, je pripomnila Marena; „gozd je razdeljen in vprašanje je, čegava je voda, sinova ali moja. Prodati ga sama ne smem.“

Goranov je nekoliko pomislil, pogledal v stran in rekel:

„To je vseeno. Jaz sam se pogovorim ž njim. Mlinskemu pa ne prodajajte; nevarno je, spuščati se v kupčijo z Židom.“

Videl je, da je Marena previdna in zelo nezaupna ženska.

„Kako vam ugaja na Dolenjskem?“ je vprašal Goranov Poljanca in prižigal viržinko.

„Zelo mi ugaja“, je rekel Poljanec, „samo gospodarsko stanje je slabo.“

Goranov se je posmejal. „Revščine dosti, res; mnogokaj tudi ni tako, kakor se vidi. Ljudje se ne morejo odvaditi nekdanjim časom, a to bodo morali ...“

„Dà, morali,“ je priznal Poljanec.

„Staro, staro, govore vedno“, je pripovedoval Goranov s prezirljivim smehom. „Stari časi, pravijo. Hm, od tega nihče ne živi. Tem ljudem se niti pomagati ne da; pravijo, da ne potrebujejo nič novega, niti gospodarstva nočejo izboljšati, niti za drugo se ne pobrigajo, in pri tem umira vse. Težko je ž njimi; ne vem, kaj imajo od starine. Marsičemu so krivi sami.“

„Dolenjec je idealna, nekako pesniška duša“, jih je opravičeval Poljanec, „pripovedujejo si bajke iz starih časov in zde se jim lepe in žive v njih. Ne moremo jim zameriti. Rajše ostanejo v revščini, samo da lahko zvečer prižge mirno svojo pipo pred domačo kočo in da govori o lepih starih časih. Konservativci so, bi rekel.“

„Hm, kaj jim to koristi,“ je začel čez čas Goranov, ko da je premislil Poljančeve besede. „Kadar pa ga sila spodi z doma v Ameriko, takrat se mora privaditi mestu. Ali je to boljše, ko bi vendar doma dosegli isto? Naj bi govorili o starih časih, pa tudi imeli boljše čase, kakor so bili stari! Naprednega duha jim nedostaje, da bi izkoristili svojo zemljo.“

„Treba jim je torej pomagati“, je pritrjeval Poljanec. „Odprite jim oči, pokažite jim nove poti!“

„Saj to so moji načrti, toda ljudje mi ne verjamejo. Po vsej sili hočejo priklicati nazaj stare čase in najrajše imajo, da se jih pusti pri miru. Pri tem ne vidijo, da živimo že zdavnaj v drugih časih.“

„Sezidajmo jim tovaren, delali bodo radi, in vprašanje je rešeno,“ je rekel Poljanec. Goranov ga je mirno pogledal.

„Ali tu je tisoč ovir in predvsem ni kapitala. Mnogo jih je, ki sede na svojih tisočakih in premišljajo, kam bi ž njimi, da jih kdo ne ukrade. Delati iz denarja denar, tega ne razumejo. — Vranič je moder gospodar,“ je opomnil Goranov po malem prestanku.

„Dà, včeraj sem bil pri njem. Lepo je začel!“

„Z njim bi se dalo delati. Grajščina leži na lepem kraju, a za tovarno je neporabna. Kdo je včasih mislil na to! Vse se je delalo pač v duhu časa, in tako je treba tudi sedaj.“

„No, gotovo, toda prehod pride polagoma. S silo ne dosežete ničesar.“

„Zdi se mi, da se tudi vam smili poezija,“ je rekel Goranov in se posmehnil ... „Ali ne čitate, da je nova generacija že čisto drugačna, da se vsa modernizuje in da izginja vse tisto, kar smo včasih imenovali narodno — in je ostal le še lep spomin, drugega nič ...?“

„V enem oziru sem to vedno obsojal; tradicije nam morajo biti svete,“ je rekel Poljanec, kot da ga je sram pripoznati, da ljubi svoj narod in vse, kar ima ta narod svojega in kar nosi seboj iz starih časov.

„Vidite, saj sem vedel“, se je smejal Goranov, „in vendar je prav, da je mlada generacija drugačna in tudi naravno je to. Rodil jo je novi čas in jo pripravil zase. Pravijo, da s tem izginja poezija! Dandanes ni čas na to misliti. Kaj je pravzaprav to „poezija?“ Poezija je lenarjenje in veselo življenje, to pa je možno tam, kjer je bogastvo. In nazadnje, kaj imamo od poezije, kdo postane od nje sit? Pravijo, rešimo narod, pa pojo, pišejo romane in pripovedujejo pravljice. Hm, kruha mu dajmo na svoji zemlji, to je rešitev naroda!“

Deloma je Poljanec pritrjeval Goranovemu, a videl je, da o poeziji Goranov ravno toliko razume, kolikor Lizika o filozofiji in o filozofih.

„Z modernizacijo,“ je rekel, „je prišla tudi degeneracija in to sem obsojal; zato mi mladina ni ugajala v vsem.“

Goranov se je zasmejal.

„To pa zato, gospod filozof, ker je prišla modernizacija iz tujine, ker se nismo prenovili sami iz sebe. Sicer je to naravno, po duhu časa neizogibno, kakor še marsikaj, kar pride. Sicer pa industrija ne jemlje ničesar, samo daje; kdor hoče, lahko ohrani svoje.“

„Kam smo prišli!“ je vzdihnila teta Marena, ki je bila molče poslušala ves pogovor.

„Da, to je storil napredek,“ je rekel ponosno Goranov, „svet hiti naprej. Jaz si predstavljam naš narod kot priletnega moža, ki s počasnimi koraki stopa po cesti in modruje o starih časih in se ne meni, da lete cele mlade trume mimo njega. Zato se bojim, da ga podero in pohodijo, počasneža ...“

„To se pač ne zgodi“, je pripomnil Poljanec in se nasmehnil. Spoznal pa je, da ima Goranov precej obzorja.

„Kaj je vse novega po svetu“, se je čudila Marena, „kdo ve, kaj vse! Mi pa smo živeli, in kdo je kdaj mislil na to, kar je prišlo zdaj. Niti vajinega pogovora ne razumem.“

„Zato je pa tako, ker ni nihče mislil na bodočnost,“ je govoril zopet s ponosom Goranov. „In zdaj, ko je prišlo, nenadoma, bežimo, mesto da bi mislili, kako bi popravili kar je zamujeno. Prilagoditi se moramo časom, sicer ...“ in pogladil si je brke na vsako stran ter zopet prižgal viržinko.

„Vse bo pomrlo, kar je starega in šele potem bo moglo postati drugače,“ je začela Marena ... „Sama fabrika je sedaj, vse dela fabrika, obleko, vino, vse ...“

„Tako, dà,“ je pritrdil Goranov, „svet je napredoval in bo še“. Pogledal je na svojo veliko uro in dejal:

„Torej glede vode, gospa, se pogovoriva pozneje. Premislite si dobro!„ Vstal je in odhajal. Marena in Poljanec sta ga spremila na dvorišče; poslovil se je s smehljajočim licem; hlapcu, ki je držal konja, je dal napitek, sedel je mogočno v koleselj in pognal. Med vratmi se je še enkrat na daleč odkril — in voz je zdrdral po cesti.

„Čuden človek je ta Goranov“, je opomnila teta Marena, „pa še čeden v obraz!“

„Podjeten mož, praktičen trgovec,“ je odgovoril Poljanec in odšel čez dvorišče.


6.[uredi]

Popoldne se je Poljanec odpeljal na Mlinsko. Zdelo se mu je prijetno, da se je tako naključilo, da je imel opraviti v gradu in se tako lahko seznani z ondotno družbo. Začel si je vihati brke in se zagledal v okolico. Na kozlu je sedel Roš in počasi priganjal konja; njegov široki hrbet se je enakomerno zibal naprej in nazaj. Ko sta prišla na polje, je videl Poljanec precej daleč na poljski stezi dva jezdeca iz gradu, ki so ju bili srečali že zadnjič, ko so se vračali iz Podleske. Jahala sta vštric. Videti sta bila zelo dolgočasni prikazni; Poljanec se je nehote spomnil obeh Šnuflijev, ki je o njima čital nekdaj v Karlu Mayu.

V tem je Roš pokašljal, obrnil se je napol nazaj in rekel:

„Včeraj je bil Goranov pri nas. Čuden človek je to, se reče, malo prida.“

„Zakaj?“ je vprašal Poljanec radovedno.

„Inó, tako. V Ameriki je bil, zdaj ima pa denar. Jaz vem, kako je; saj sem bil tudi v Ameriki.“

„Pa kaj potem?“

„Ta Goranov, vidite, to je zvit človek. Delal ni nikdar rad. Prej se je potepal tu po Kranjskem, potem pa je bil izginil. V Ameriko je šel, so dejali, in vsi smo se čudili, kako je to daleč. Zdaj nam je to kakor doma. Jaz sem tudi bil tam, pa sem komaj toliko zaslužil, da sem mogel nazaj. Tudi v Ameriki ni kar tako, kakor bi si človek mislil. Delati je treba trdo, da se kaj zasluži; če se hoče tukaj toliko trpeti, se tudi živi. Tako je. Goranov pa ni trpel nič, ker je samo igral, pa, kdo ve, kako je dobil toliko ...“

Roš je utihnil, kot da je povedal vse, kar je hotel. Čez čas pa je zopet začel:

„Vidite, kdor doma ni prida, tudi tam ni nič boljši. Pravili so, da v Ameriki pijance zapirajo v železne kurnike ob cestah, da jih vsak lahko vidi in tepe. Nič ni res tako. Tudi tam so slabi ljudje. Napijejo se in igrajo. In ta Goranov je bil tič. Mnogokrat je bil berač in si je zopet opomogel. Nazadnje pa je postal gospod. Kako je prišlo to, kdo ve; lahko si misli vsak svoje.“

Zopet je prenehal in pognal konja.

„Torej ni bil po tovarnah?“ je vprašal Poljanec.

„Ne, on ni delal rad. Ko si je nabral mnogo denarja, je začel zapravljati, dokler ni zapravil vsega.“

Prišla sta na obronek in pokazala se je vsa dolina.

„No, vidite,“ je začel zopet starec, „to je zdaj že skoraj vse Goranovo. Kmetu da toliko, da ima za pot v Ameriko. Koliko jih je že šlo, in vsa družina mora delati kar ukaže Goranov. On zna! Nekatere bajte stoje prazne in okna so pobita. To je vse njegovo; pravi, da si postavi fabriko. Včasih ima čudne muhe, pravijo, loti se česa za kratek čas in potem pusti vse skupaj. Za denar mu ni nič, samo da živi, kakor se mu ljubi. Nazadnje pa bo zopet berač, potem bo igral in bo zopet gospod. Ali niste videli, da je to čuden človek? Težko je razumeti, zakaj živi tako. Ima svoje muhe. To je vse njegovo!“

Poljanec se je bil zagledal o dolino, kjer so ležale borne koče ob cesti in med njivami. Domislil se je Goranovega in začel premišljati, kakšen človek bi bil to. S svojim nastopom ni prav nič kazal, da bi bil tak, kakoršnega je slikal Roš in tudi o svojih načrtih je govoril zelo resno, kakor premišljen podjetnik. Skoraj je bil nejevoljen na Roša, da je govoril tako; kajti Goranov je bil pri njem človek, ki rešuje z veliko lahkoto težko gospodarsko vprašanje. Ko pa je sedaj slišal, kako prodaja kmete, ga je to neprijetno vznemirilo.

„Praktičen človek; s tujo nesrečo dela svojo srečo. Egoist, hm, na tem sloni teorija človeka in pol. Pač ni mogoče drugače, je pomislil, vsak preobrat stane žrtev, vsak korak naprej zaznamujemo s krvjo. Napredovanje je vedno kruto. Ako naj izpremenimo travnik v njivo, treba poorati mnogo lepih cvetk ... posekati slikovite breze ... uničiti veličasten hrast ... raztrebiti romantično ležeče, bujno obraslo skalovje! Vse, kar je novo, je sovražno staremu ... brez žrtev ni napredka.“

„Zato mu pa tudi ljudje ne zaupajo,“ je začel zopet Roš; „poznajo ga že od prej. Goranov ne pozna usmiljenja, pa tudi pravice ne, kadar gre za njegov dobiček. Tudi teta naj bi ne imela ž njim ničesar opraviti! Konj mu je že dišal, pa ga ne dobi. Treba se je paziti pred takimi ljudmi, poznati jih je treba. Tako hitro se ne obogati, če gre vse po poštenem potu. Tako je ...“ Pognal je konja in umolknil.

Ko je zavil voz na grajsko dvorišče, ni bilo videti nikogar pred gradom, le velik pes je zalajal v nekem kotu. Roš je zapeljal pred vrata, in Poljanec je izstopil. Srečal je Mlinskega v veži. Grajščak ga je sprejel zelo prijazno in ga odpeljal seboj v pisarno. Poljanec mu je izročil pismo tete Marene in ko ga je Mlinski prečital, je bil nezadovoljen in obraz se mu je jezno nagubančil.

Teta Marena mu je namreč naznanjala, da glede vodne sile ne more storiti ž njim v nikak dogovor, ker vodopad ne pripada samo nji, ampak tudi glavnemu dediču Belovine.

„Kako pač to?“ se je čudil Mlinski in natikal ter zopet snemal nanosnik. Pregledoval je zopet in zopet pismo in zmajeval z glavo. Poljanec mu je opravičeval teto in pojasnjeval njene razmere napram glavnemu dediču.

„Vi bi vendar lahko vplivali na gospo Mareno,“ je rekel Mlinski osorno.

„V tem oziru zelo malo, ker je ona razumna gospodinja, zelo samosvoja ženska,“ je odgovoril Poljanec. Mlinski je zopet gledal v pismo in nekaj časa premišljal. Začel je pripovedovati o svojem nameravanem podjetju in o ljudeh, ki nimajo podjetnega duha ter tudi drugim ovirajo podjetja, ker ne razumejo, zakaj gre. Pripovedoval je o različnih podjetjih po drugih krajih ter o visokih svotah, ki jih rad izplača za svoje namene.

„Zato pa vse gine pri vas, ker ste taki“, je rekel; „industrija je mednarodna stvar, vsem koristna, najbolj ljudstvu in ...“

„In vendar pride pri naših razmerah celo tu narodnost v poštev,“ je rekel Poljanec odločno.

Mlinski se je skoraj razjezil in govoril zelo prepričevalno o kapitalu, o nesmisli narodnosti in o malih, konservativnih narodih, ki jim je usoda pisana v znamenju smrti.

„Sicer pa se bo dalo tudi drugače še kaj storiti,“ je rekel končno. „Izvolite morda nekoliko pogledati grad?“ Nakrat je postal ljubezniv in miren.

Odšla stav prvo nadstropje in prišla na hodnike, polne slik in starin. Belo poslopje je bilo vse še precej lepo ohranjeno in je spominjalo na umetnost 17 stoletja. „Blagovolite pogledati še atelier,“ je rekel Mlinski in potrkal na vrata ter obenem odprl.

Pred veliko sliko je stal slikar s čopičem v roki in se je resno poklonil.

„Dovolite, Lorenzo Sower, slikar“, ga je predstavil Mlinski.

„Prosim, vzemite mesto,“ je rekel slikar. Po stenah so visele slike, večinoma pokrajinske in nekaj portretov. Med njimi je Poljanec zapazil portret gospodične z lepimi črnimi lasmi.

„Tu okoli imate lepo krajino ... sujetov na izbiro!“ je rekel Poljanec, da bi začel pogovor.

„Da,“ je pritrdil slikar, „idile so zanimive.“ Mirno je slikal dalje in se ni dosti menil za gosta. Dolgi lasje so mu segali do ramen in črna brada mu je obdajala temni obraz, zdajpazdaj je pogledal po svojih delih z otožnimi očmi.

„Gospod je pri nas zelo zadovoljen,“ je pripovedoval Mlinski, in slikar se je nasmehnil ter slikal dalje.

„Gospod Lorenzo, gospod Lorenzo,“ je zaklical nakrat zunaj ženski glas in vrata so se odprla na stežaj.

Prikazala se je v njih mlada dama z lepimi črnimi lasmi in je v zadregi nekoliko zardela.

Poljanec je za trenutek obstal in zdelo se mu je, da je tudi njemu šinila kri v lice. Bila je ona.

„Dovolite,“ je hitel Mlinski, „gospica Emanuela Svetanova, moja nečakinja.“ Poljanec se je nalahko priklonil in se predstavil.

„Ah, torej smo se sosedje,“ je rekla Emanuela z veselim nasmehom. Oblečena je bila izprehodno in vrtela je svoj solnčnik nemirno v rokah. „To me veseli“ je dejala še šablonsko. Nato se je obrnila k slikarju.

„Pojdete z nami, gospod Lorenzo?“ je vprašala. Zdelo se je, kakor da je njeno vprašanje ukaz.

„Pridem čez trenutek“ ... je odgovoril mirno slikar in se cerimonijalno poklonil. Poljanec je odšel z Emanuelo in Mlinskim.

„Kako vam ugaja pri nas?“ je vprašala Emanuela ter se smejala. „Dolgočasno, kaj ne?“

„Prijetno,“ je rekel Poljanec ... „Prav lepo!“

„Blagovolite na vrt,“ je rekel Mlinski in pokazal na stopnice, ki so peljale nizdol.

„Tam nas je cela družba,“ je rekla Emanuela in hitela par korakov pred njima.

Stopili so iz gradu na lep vrt, kjer je sedela za ogromno mizo večja družba.

„Gospod Jelovič, profesor, s hčerkama“, je predstavljal Mlinski.

Gospodični sta se priučeno priklonili, profesor je resno pokimal s svojo belo glavo. Poleg njih je sedel mlad precej debel gospodič; Mlinski ga je predstavil:

„Medicinec Viktor Golmar ...“

In Mlinski je primaknil za mizo dva stola ter sedel. „Sedaj se poznamo vsi ... Torej kar podomače! Saj smo na kmetih!“

Poljanec je sedel poleg gospodične Emanuele in takoj se je začel živahen pogovor. Profesor je pripovedoval o romantičnih in idilskih krajih sploh, o klimi in drugih rečeh ter je ponudil Poljancu cigareto. Videlo se mu je, da je mnogo potoval in da rad obširno pripoveduje.

„Dovolite,“ je rekla Emanuela, „da razkažem gospodu naš vrt.“ Poljanec je vstal in odšel ž njo. „Beživa, sicer naju umori! Ta človek more pripovedovati cele ure skupaj,“ mu je rekla in hipoma obstala pri pisani gredici. „Vidite, kako že vse cvete,“ je pristavila in utrgala mlado rožo. Na profesorja je bila že pozabila.

„Res, lep vrt, krasno življenje imate tu“, je rekel Poljanec. „Družbo imate in vse ...“

„Ah, družba,“ je vzdihnila „jaz imam rajše samoto in prirodo. Ljubite tudi vi to?..“

„No, tudi ... ali ...“

„Kakšna razlika med mestom in tem krajem! Gospod Lorenzo je interesanten človek; ž njim še najlažje občujem. On zna gledati in uživati naravo in zna govoriti o njej! — Tega ne zna vsakdo!“

Poljanec se je čutil nekako prostega, kakor bi govoril z osebo, ki je ž njim že dolgo znana. Emanuela se je vedla, kakor bi ga poznala že davno ter je govorila veselo in srečno. Obšla sta bila v tem pogovoru vrt in se ustavila pri leseni lopi v kotu.

„To je moja utica ...“ je rekla Emanuela. „Kako se lepo obrašča!“

„Dà, res,“ je pritrdil Poljanec. Mizica in dvoje stolov je stalo v lopi in na stolu je ležala knjiga.

„Moja zabava, poglejte,“ je rekla in kazala na knjigo. „Narava in knjiga; to je najlepše!“

„Ali smem pogledati?“ je vprašal Poljanec.

„Prosim. O fetiših in fetišizmu čitam; dal mi je naš medicinec ...“

„In to vas zanima?“

Emanuela se je nasmehnila. „Zanima me vse, kar je novo in nenavadno; ljubim pa — staro in znano!“

Oba sta se smejala ter se vrnila k mizi.

Družba je vstajala ter se pripravljala na odhod; tudi Poljanec se je torej poslovil.

Mračilo se je že.

„Hitro vozite“, je rekel Poljanec Rošu, ko je sedel na vozu. V svoji duši je čutil velik nemir. Večer je padal po Dolenjski in zahotelo se mu je, da bi drdral koleselj večno dalje in dalje, njegove misli pa so hitele nazaj k veseli in naravni Emanueli.

„Vse, kar je novo in nenavadno, me zanima in kar je staro in znano, to ljubim!“ je dejala, in mislil si je: „Jaz tudi, jaz tudi! Danes me zanima ... a jutri, pojutrišnjem ... dà, mogel bi jo ljubiti!“


7.[uredi]

„Delati bi bilo treba“, je mislil Poljanec in hodil nemirno po dvorišču.

Lep, majniški dan je sijal nad poljem, da se je čutilo, kako hrepeni vsa zemlja v življenje. Po njivah so delali kmetje, videlo se je, kako se premikajo črne sence po rujavih lehah med zelenim žitjem, kako se pregibajo, obstajajo in se ozirajo na nebo, kakor da hvalijo dobrotljivo solnce.

„Dà, delati bi bilo treba,“ si je ponovil Poljanec, „delati, kakor dela delavec.“ Sedel je v senco košatega kostanja na dvorišču. Roš je premikal okoli hiše vozove in se pripravljal na polje. Tiho je bilo naokoli, kakor da je len in truden tak dan; kakor omamljena leži zemlja pod solncem. Poljanec se je spomnil na Mlinsko in na Emanuelo in zahotelo se mu je, da bi odšel. Šel bi čez polje dalje in dalje v svojih mislih, dokler bi je ne ugledal in bi se pogovoril ž njo.

„Dà, dà, delati,“ je zamrmral nezadovoljen sam seboj, „toda, kako? To je večno vprašanje,“ je začel premišljati, — „večno nerazrešeno vprašanje. Delali so veliki možje, ki so rekli, da delajo za narod. Stopili so pred zbrani narod, povzdignili so roke in govorili z veličastnim glasom: narod moj ... Vsa velika množica je stala pred njimi, oči polne navdušenosti so gledale na govornika, ko je govoril vzvišene besede. Kajti hrepeneli so vsi po rešitvi in sladke so bile tolažilne besede in so segale v njih srca. Zato so gorele oči in svetili so se temni obrazi od radosti. In ko je dokončal govornik, je navdušen krik vsem privrel iz prsi, kakor da se je iztrgal iz njih dna. Razšel se je narod domov, posedali so možje po vaseh in govorili o govorniku in o njegovih vznešenih besedah; drugi dan pa so šli in so delali in trpeli dalje ... Taki so bili časi. In prišli so zopet drugi in so zopet govorili, a še lepše od prvih, bolj vznešeno, bolj z povzdignjenimi rokami: narod moj ljubljeni! In narod je poslušal, všeč mu je bilo, od navdušenja so gorele oči in temni obrazi so se svetili v veliki radosti. Pomrli so možje, ki so tako lepo govorili, zaplakali so na njih grobovih in jim postavili spomenik hvaležnosti. Domovina sama je plakala in narod ves ... Ali bodo prišli ljudje, ki bodo znali enako govoriti z vznešenimi besedami, s povzdignjenimi rokami? O, dà, prišli so zopet drugi in so zopet govorili. Pri tem pa je šla usoda svojo pot in se je zgodilo, kakor je bilo usojeno, da se je nekega dne zgodilo in — narod ni imel več domovine. Govorili so tako dolgo, da ni od navdušenosti nihče zapazil, da se je to zgodilo. In prišli so ljudje, ki so pisali satire, razjezili so se in so vrgli to grdo vprašanje na dan: „Kam ste zapravili narodu domovino? Kaj ste delali? Nič niste delali. Samo govorili ste, a niste storili ničesar. Ali ne vidite, da mora zdaj narod na tuje ...?“ In res, začeli so se takrat taki časi. Nihče ni več poslušal govornikov: vzeli so ljudje svoje na ramo in so odšli z doma na daljno pot. Temni časi so nastali, ko so jokala ljubeča srca: odhajali so v trumah in šli na daljno pot: „Z bogom, domovina! Nisi nas mogla rediti, za kruhom gremo!“ In šli so drug za drugim, truma za trumo.

Stal pa je takrat človek na gori, mlad je bil, ljubil je domovino in narod, in je sanjal o časih, ko stopi tja pred množico in ko bo govoril z visokimi besedami. In gledal je, kako so šli drug za drugim, truma za trumo, da se je temnila v njih vsa dolina. Šli so, kakor gredo romarji na božjo pot. In mislil je, da plaka domovina za narodom in da narod plaka nad domovino, ubogo in zapuščeno. A mladi človek je bil pesnik, gledal je iz daljave in ni bilo, kakor je videl. Niti domovina ni plakala za narodom, niti narod ni plakal nad domovino, ubogo in zapuščeno. Šli so, kakor da ne čutijo ničesar in mir je ležal po temni dolini. Bilo je, kakor ko zaide solnce na večer in se vlečejo dolge sence temnih mrakov po dolini. Kakor da so ugasnile oči, ki so včasih gorele v živem ognju. Molčali so in nihče ni vedel, ali je v srcu zatrti vzdih brezmejne žalosti, ali zadušeni glas pesmi radosti. Taki časi so bili prišli in praznile so se koče, vasi, skrita kota in polnile so se ceste. Nikjer ni bilo veselja, niti pesmi, niti govorov, niti navdušenih krikov. Ugasnilo je življenje, kakor premine dan in črn mrak se je zasmejal s presrčnim smehom čez zapuščene doline, da so tisti, ki so bili na cesti, pospešili svoj korak.

„Z bogom, domovina! Ne moreš nas rediti, za kruhom gremo!“

Videti je bilo, kakor da jim ni težka ta pot, šli so, kakor da jim je usojeno. Ko človek izprevidi, da mu je tako usojeno, nemo in hladno gre in se ne obotavlja ter ne misli ničesar. Čemu bi mislil, ko mora biti tako? Lahko bi ostali tudi sredi doline, zagledali bi se v božje solnce in bi se morda živili od njega blagodejnih žarkov. Objeli bi se izgnanci brez domovine na svoji zemlji, peli bi si pesem do konca in pomrli. Kdo je še kdaj živel od žarkov nebeškega solnca? Ker pa so ljubili, so morali iti in pustiti, kar so ljubili. Tako je prišlo po usodi. Ljubeča srca pa plakajo včasih tudi iz navade in iz nepremišljenosti.

„No, kam sem se zamislil!“ je pomislil mladi filozof, ko se je predramil iz teh misli. „Kaj je res tako, ali res ne more postati drugače?“

Ozrl se je okoli. Majski dan je sijal nad zemljo, delavci so se pregibali po polju, starec Roš pa je prepeljaval vozove po dvorišču.

„Kake neumne sanje pri belem dnevu“, je zamrmral Poljanec polglasno, čemu vse to? Delati je treba spomladi, da je kaj žeti v jeseni, kakor to dela kmet. In kdo bi rekel, da nismo sejali? Rešitev pride, rešitev mora priti! Ali ni to oblomovščina, prava pristna oblomovščina: sedeti in premišljati ter nič delati? Ali ni to slabše od tistih časov, ko so govorili možje narodu in ga budili v življenje? In kam je prešlo vse to življenje in zakaj? Kako so mogli priti ti časi, razun v letih lenobe in premišljevanja.“

„No, in kako, kako?“ je spraševal sam sebe. „Dovolj je obupavanja, dovolj črnih dni je zakrivil zanikajoči duh. Velika je volja; prodreti moramo in začnti s časom! Razgrniti svet pred seboj, razjasniti temo, odpraviti razvaline in začeti iznova globoko v zemlji, na trdni podstavi. A kako začeti? Iti med narod, pravijo, pokazati mu svojo ljubezen, pregnati nezaupanje, ki so mu ga vcepili tisti, ki so le lepo govorili, a ničesar storili, dvigniti v narodu vero v bodočnost, utrditi mu samozavest! In potem se pokažejo jasni cilji in pojavijo se nove sile. Narod bode črpal potem srečo iz svoje zemlje in iz svojega življenja. Zasijalo bo solnce po vsej Krajini, — malo bo solz, a dosti veselja ...

A naj li začnem sam?“

Začutil se je nezmožnega, osamljenega, kakor da leži v njem sila brez dela. Prišlo mu je, kakor da ima v sebi čustvo plahosti, ki se ne da izraziti.

„In vendar mora biti“, je odgovoril sam s seboj nezadovoljen.

In začel je šteti na prste: „Prvič je treba pridobiti Goranovega, da ne bo prodajal ljudi, da ne izpodkoplje zaupanja. On ima denar in naredi lahko tovarno, treba ga je podpirati. Vranič mu bo pomagal in vse pojde lepo. Mlinskega moramo uničiti; tujec je, izkoriščal bi ljudstvo in živel ob njegovih žuljih. Zato ga je treba uničiti, da se ne zasesa v ljudsko telo, pijavka. Ljudje bodo imeli dosti dela in začne se novo življenje na razvalinah, lepo kot majski jasen dan nad zemljo. Treba je začeti, čas je ugoden. Dà, tako bo, to se pravi delati.“

Obšla ga je misel na vse, ki so govorili ljudstvu o davnih časih in se mu je zdelo prav, da pišejo nanje satire, ker so govorili in ničesar delali in je zato prišlo tako daleč, da je voz začel drčati nizdol in leti sedaj z vso silo v pogubo.

„Ne, rešitev mora priti; a delati je treba“, je govoril sam pri sebi in vstal.

Na dvorišče je prišel kmet, počasi, bojazljivo. Ko je zagledal Poljanca, je zavil na drugo stran proti Rošu, kakor da ga ni videl. Ogovoril je Roša, ki je zmigaval z glavo in z ramami, in potem je hotel kmet oditi.

„Kaj bi pa radi?“ ga je vprašal Poljanec in je bil zadovoljen, da se pogovori z domačim človekom.

Kmet se je nerad okrenil in šel je počasi proti njemu. Prijel je nekoliko za klobuk in rekel:

„Z gospo Mareno bi rad govoril.“

„Gospa Marena ni doma; na polju je,“ je rekel Poljanec. „Lahko pa poveste vse meni“.

„To so bolj najine zadeve“, je rekel kmet in pogledal v stran. Videlo se je, da nerad govori z gosposkim človekom. „Pridem drugič“, je pristavil in hotel oditi.

„Kaj pa delate, kako se imate?“ je vprašal Poljanec prijazno, da bi nadaljeval pogovor.

Kmet se je začudil vprašanju in ga nezaupno pogledal. Njegov obraz je bil zdelan in trd.

„Kdo? — mi?“ je vprašal, „ali me poznate?“

„Ne, ne poznam vas, ampak tako menim, kako je s kmetijo?“

„S kmetijo, hm“, je odgovoril kmet, kakor da ne ve, kaj bi rekel, „obdelali smo in obsejali in zdaj naj raste v božjem imenu“.

„Ali imate mnogo dobička?“

„Dobička? Hm, kdo ima danes dobiček? Delaš in delaš in trpiš in nazadnje skoraj ni česa jesti.“

„Ali imate veliko posestvo?“

„Hišo, vrt, pet njiv, travnik, malo gozda, šest otrok, kup dolga, to je, kar imam“, je našteval kmet. Zagledal se je nekam daleč in njegov obraz se ni izpremenil.

„In ne morete izhajati?“

„Hm“, nasmehnil se je kmet, „še za obresti nimam, vedno slabše je“. Pri tem je zopet nezaupno pogledal Poljanca.

Poljanec se je spomnil na svoje misli: Nizdoli je začel drčati voz in sedaj hiti z vso silo v pogubo ...

„V Ameriko bi šel“, je začel kmet, „ko bi imel denar, a tako: živi in trpi!“

„In ne morete izhajati, tudi ne, če bi delali pridno?“

„Hm“, se je posmejal zopet kmet, „delamo, kdo more reči, da ne delamo, od jutra do večera se trudimo, ubijamo se, a vse nič ne pomaga: denarja ni! V Ameriki je denar. In tako gre naprej, da nas prodajo vse.“

„Kdo vas prodaja?“

Kmet ga je pogledal in pomislil. Ravnodušna nezaupnost se mu je videla na obrazu.

„Hm, Goranov menda“, je rekel in se zopet zagledal v polje.

„Ali ste mu dolžni?“

„Ne, jaz mu nisem dolžan, od takega ne maram denarja; ampak Goranov ima denar in kupuje dolžnike, potem pa prodaja.“

„Tako, kdo je to rekel?“

„Vsi pravijo. Tudi od gospe Marene je menda kupil vse; pravijo, da bo dolžnike prodala, zato sem hotel z Mareno govoriti ...“

„Tako? Saj meni tudi lahko poveste.“

Kmetu je stopila kri v lica, mišice so se zganile.

„Gospej sem nekaj dolžan in še nisem prinesel obresti, zato sem jo hotel prositi ...“

„Ne bojte se, nikogar ne prodamo.“

Kmetu so se zasvetile oči, čutil je, da bi moral reči sedaj kako lepo besedo, a rekel ni ničesar, kakor da mu je v tem trenutku vseeno, ali mu store dobro ali ne. Prešlo mu je nezaupanje in začel je govoriti, kakor da govori sam sebi, kakor da sanja:

„Saj ji bom kmalu plačal. Mislil sem že prodati njivo in bi plačal. Rajše bi, ko bi mi posodila še toliko, da bi mogel v Ameriko in potem bi plačal vse. Tako ni mogoče živeti. Časi so taki, kakor božja kazen.“

„Ali ne čitate knjig o poljedelstvu, o živinoreji?“

„E, ni časa za to! Kdo bi čital? Človek je truden, ne ljubi se mu. In kaj pomaga: delaj, to je vse.“

„Pa poglejte Vraniča, kako zna!“

„Vraniču je lahko, saj ima denar.“

„In kaj, ko bi povabil kmete tako na pogovor, da bi se pomenili o kmetiji, o časih, ali bi prišli?“

„Kaj bi hodili! Kdo more pomagati! Delamo in živimo, kakor je božja volja. Kaj pomaga govoriti, ko je vse zastonj?“

Poljanec se je spomnil na ljudi, ki so govorili ... „In zdaj sem hotel na isto pot“, je pomislil. A zazdelo se mu je ta trenutek, da so ti ljudje leni, da se jim ne ljubi delati, da čakajo rešitve bogveodkod in pri tem trpe in niti vzdihovati se jim ne ljubi več. Ko bi jim napravil raj, bi šli vanj, jedli bi in pili, a ne storili bi toliko, da bi si ga ohranili.

„Gosposki ljudje veste svoje, mi pa svoje“, je govoril kmet; „kdo se briga za nas!“

„Mi vsi skrbimo za vas“, je rekel Poljanec in se mu je zdelo, da je ta človek nehvaležen.

„A, če nam Bog ne pomore, ne bomo živeli. Kdo se briga za kmeta? Trpeti moramo in ko bi vsaj živeti mogli, bi bilo dobro ... Če nas prodajo, pojdemo po svetu“. Govoril je, kakor iz svojih vsakdanjih sanj.

„Le delajte, kmalu bo boljše“, ga je potolažil Poljanec, „a poleg sile je treba tudi razuma.“

Kmet ga je pogledal vprašujoče, kakor da ne more razumeti, kaj mu je rekel.

„Govoriti je lahko“, se je nasmehnil, „tudi mi smo pametni, a včasih bi bilo boljše, da bi se človek napil in pozabil na vse! Pa naj prodajo, če hočejo“.

„Ne prodamo vas“, mu je zagotavljal Poljanec in mu ponudil roko. Izvedel je dovolj.

Kmet mu je segel v roko in rekel: „Pa sporočite gospej Mareni“, in odšel je čez dvorišče.

Poljanec je šel parkrat zamišljen sem in tja, stisnil je roko v pest in obstal.

„Ali je prepozno? Ali je res tako usojeno? Kaj delati in kako?“

Na cesti se je oglasila harmonika. Bliže in bliže so prihajali pretrgani glasovi in neprijetno motili tiho majsko jutro. Kmalu se je prizibal na dvorišče Čiča, bos je bil in kamižolo je nosil obešeno na hrbtu. Stal je nekaj časa in igral. Vzdignil je počasi klobuk in se približal Poljancu:

„Lizika vas pozdravlja“, je rekel, „rada bi vas videla“.

Nategnil je zopet harmoniko in odšel dalje. Izginil je na cesti in bolj in bolj so se izgubljali pretrgani glasovi.


8.[uredi]

V gostilni „pri obcestnem“ je pilo nekaj kmetov, ki so bili vso noč prespali v gostilniški sobi na klopeh in so se na vse zgodaj zdravili s pijačo. Čiča je še ležal na klopi ob peči, kakor se je bil položil sinoči, harmonika pa je ležala pod pečjo. Predramil se je zdajpazdaj, ko so ga glasni pivci prebudili, zamrmral je nevoljno in spal dalje, saj ni imel denarja, da bi se mogel zdraviti s pijačo, kakor to lahko delajo drugi, ki imajo denar ali pa lahko pijo na upanje.

Kmetje pa so govorili o časih, nadaljevali so svoj pogovor, ki ga sinoči menda niso mogli dovršiti, ker jih je bilo prehitro zmešalo vino.

„Vidite, tako je; pravijo, da bo zdaj vse boljše, da bodo drugi tako naredili, da bomo mi dobro živeli“, je govoril kmet s kučmo in si pripravljal pipo; „poglej, Komarček“, — je govoril potem svojemu sosedu in si pomaknil kučmo na stran — „bajte sva prodala, skrbeti ne bo treba niti za davek več, niti za to, kdo bo popravljal in pokrival, pa še denar imava povrhu. Goranov nam naredi fabriko, delat pojdemo in denarja bo vedno dovolj, bajta pa nikomur nič ne nese.“

„Ah, pojdi, jaz se že kesam,“ je odgovoril sosed; „zapili bomo, pa ne bo doma ne denarja niti fabrike. Spomnil sem se, kaj sem slišal o samokratih, ki pripovedujejo take reči, kakor Goranov. Pravijo, da bomo vse razdelili in da bomo vsi enako imeli. Če hoče Goranov pomagati, zakaj pa nam ne da denarja?“

„Saj dobro plača, pošteno plača,“ mu je ugovarjal sosed; „kdo bi ti bil dal toliko, kot on?“

„Samokrati pravijo, da bomo vsi enaki, berači in bogataši; pa le ni nič.“

„Samokrati že, samokrati samo govorijo, Goranov pa ni samokrat.“

„Lahko je, kdo pa ve, kaj je pravzaprav?“

„Moder mož je, kaj bi, ni res, Pikov?“ se je obrnil k tretjemu.

„Seveda je moder, pa mi nismo. Kje si pa slajše spal, Krapec, doma v svoji bajti, ali tu pod tujo streho?“

„Saj imam še svojo bajto,“ se je razjezil Krapec, „saj bi lahko doma spal in tudi staro imam doma, saj je še vse moje. Ali vidiš: Goranov sezida mesto teh bajt veliko hišo, pa bomo živeli kot grofje; malo bomo delali pri njem v fabriki, pa se bo lepo živelo in brez skrbi. Zdaj pa dan za dnem: zdaj to, zdaj ono, plačaj, pa plačaj, denarja pa nikjer nič. Zato pa pravim, da je Goranov dober človek, pa tudi umazan ni, še za pijačo da, kadar je dobre volje.“

„Tisto je že vse res“, je počasi ugovarjal Komarček. „Vidiš, jaz sem pa tudi že kaj bral, da ti lahko povem. Zdaj delaš sebi, potem boš pa drugim, zdaj si svoj gospod, potem boš pa hlapec tujcu. Tako se bere, da je delavec v fabriki velik revež, pa še življenja si ni svest. Le poglej, kakšne roke prineso iz Amerike! Pravijo, da mi pol toliko ne trpimo, kolikor oni tam! Izdelajo se ljudje tam, med tem ko so doma pasli lenobo!“

„Tisto je v Ameriki“, je posegel Krapec v besedo, „pri nas bo pa po naše“.

„Fabrika je fabrika; zato so pa zdaj začeli vstajati samokratje proti gospodi, ki dobro živi, oni pa trdo delajo“.

„Kje si pa spet to slišal?“ se je čudil kmet.

„Kje bom slišal; v politiki so take reči. Samokratija je taka politika“.

„Kaj je pa politika, ki si tako učen?“

„Kaj bo politika! To se ne da dopovedati, to se da samo razumeti; tebi pa bi še najmanj dopovedal. Zdaj so časi taki, da mi tudi že kaj vemo o politiki.“

„Goranov ve pa še več.“

„Seveda ve; pa to tudi lahko ve, da mi nismo kar tako; vemo dobro, kdo je“. Pri tem je Komarček pomežiknil Pikovu. „Dandanes je svet nezadovoljen, vsak rad dobro živi, zato so pa po fabrikah samokrati, ker niso zadovoljni, ko jih preveč pritiskajo.“

„Kaj pa je to „samokrati“, je vprašal Krapec in basal tobak v pipo.

„Kaj je to? Ime je, pa je, kakor se tebi pravi Krapec, na primer. Taki ljudje so to, delavci po fabrikah, ki trpijo, pa jih premalo plačajo; zato pravijo, da bodo gospodi vzeli in razdelili, — bolj nevarni ljudje so, bi dejal — no, ko bi bila fabrika taka dobra reč, bi ne bilo samokratov na svetu ... Tako je.“

„Zakaj je pa v Ameriki toliko denarja, da ga sem pošiljajo, če ni s fabriko nič?“ je začel Krapec. „Fabrika nese, da ljudje zaslužijo. Brez dela ni jela, prijatelj! Samokrati so že napačni ljudje, če se zaradi fabrik jeze. Fabrika daje dela, kruha, obleke in strehe, vidiš! Kaj imaš pa ti, ko delaš ves dan in trpiš? Še manj, kot samokrat, pa moraš le živeti sebe in druge.“

„To je res, da ničesar,“ je začel Pikov, „nekdo pa mora tudi imeti kaj več, da kaj sezida in kako fabriko napravi, da bomo imeli delo in kaj zaslužka.“

„Zato pa pravim, da je Goranov človek, da malo takih, ki takole za nas poskrbi.“

„Pa so rekli, da bo gori na gradu tudi fabrika“, je pravil Pikov.

„Kje bo? Nič ne bo“, je vpil Krapec, „kje pa ima ondi kdo kak denar? Za take stvari je treba milijona!“

„Vidva tega ne razumeta. Pri taki stvari jih stopi več skup“, je pravil Komarček, „da si potem razdele dobiček.“

„Goranov pa ima sam zadosti denarja“, je ugovarjal Krapec; „sam sezida, sam dela in sam obdrži ves dobiček.“

„I, če pa narede tudi tam fabriko“, je govoril Pikov, „bo še bolje. Kjer bodo bolje plačali, tja pojdemo.“

„E, dejali so, da se je Goranov malo učil,“ je pripovedoval kmet; „če se pa človek v mladosti ne nauči, se potem tudi ne. Le Roša vprašaj, kaj je delal po svetu!“ Kmet se je boječe ozrl in tudi Krapec je molčal.

„Ej, Čiča, vstani, vstani,“ je klical Pikov tako glasno, da se je Čiča takoj predramil. „Vidi se, da imaš gosposko kri,“ je pristavil oni, „ko tako rad spiš“.

Čiča je sedel na klop in si mencal oči. Sedel je sključeno in glava se mu je sklonila.

„Na, pit pojdi, Čiča“, ga je vabil Komarček, „saj se ti že bere, da si žejen.“

„Glejte, zdaj se Čiči dobro godi, odkar je Goranov tu,“ je začel zopet Krapec; „zmiraj pije. Prej ga je pa bolj težko ujel kako merico.“

Čiča je vstal in šel pit ter je obsedel pri mizi. Njegov obraz je bil mračen, oči zabuhle, lasje razmršeni. Gledal je jezno.

„Ne glej, ne glej tako, saj je tam,“ je rekel kmet in pokazal na harmoniko pod pečjo. Čiča je pobral harmoniko in poizkusil, če mu je niso izpridili ... Ko pa je harmonika dala svoje, ne prav zveneče glasove, se je zjasnil Čiči obraz.

„Vidiš, ravno to bi bil Goranov, kar je Čiča“, je začel Komarček. „Za Čičo vsaj vemo, od kod in kaj in kako je, za Goranovega pa še toliko ne. Nepridiprav je bil nekdaj, kaj je pa zdaj, kdo ve! Navihanih ljudij se je treba varovati. Pa če še dobro pomislimo, kmalu več vidimo“. Sedaj je začel Komarček govoriti bolj potihoma. „V „Mlinu“ stanuje, Mlinar je pa v Ameriki. Mlinarica ima zdaj komaj šestintrideset let, Goranov pa nekaj čez trideset. Šel je takrat glas, daje spravil Mlinarja on tja in denar mu je poslal, da je šel v Ameriko. Goranov je imel ž njo znanje, ko je bil še tu; šestnajst let je imela, še zdaj pomnim, kakšen ropot je bil. V Mlinu so ga bili vzeli za svojega, on pa je punico zmotil in denar mu je ona dala, da je šel v Ameriko. Saj je bil Goranov prvi, ki je šel; vem, kako smo se čudili. Zdaj pa pravijo, da se imata spet. Zato mož iz Amerike nič ne piše. Tak je Goranov!“ je izpregovoril zopet na glas ter je sedel na svoje mesto, kajti med tihim pripovedovanjem je bil zlezel čisto čez mizo, da so staknili glave skupaj in se razumeli.

„Kaj bi tisto! Kaj nam to mari,“ je zagovarjal mirno Krapec, „naj bo to že, kakorhoče, glavna stvar je, da nam bo Goranov pomagal do denarja. Le poglej, koliko je drugače, odkar je prišel med nas Goranov! Vsak ima denar, to se pravi, vsak ima lahko denar. In njemu, Goranovemu ni nič za nekaj kron. Vse dobro plača, kakor da bi denar delal. Tri poliče mi je plačal zadnjič, da domov nisem vedel.“

„Zato ga pa zdaj hvališ.“

„Kaj, zato? Jaz vem, kako in kaj je prav in kdo je hvale vreden! Vranič je plačal po kroni na dan; nihče mu ne bo več delal.“

„Vranič je dober človek“, je ugovarjal kmet, „to je gospodar“. Čiča je prikimal.

„Dokler gre še staro“, je govoril drugi; „čakaj, da pride na svoje! Če bo tako plačeval, bo lahko izhajal.“

„Kaj boš, še boljši časi so bili, pa smo bolj po ceni delali. Za par grošev smo šli radi kosit, pa je bil svet denaren, da je bilo kaj, ko je bilo vino bolj poceni,“ je pravil Komarček.

„Tačas je denar več zalegel in zdaj ni več „tačas“. Delavec je danes dražji ...“

„Zato je pa slabo za gospodarje, da gredo vsi v Ameriko. Mi pomnimo drugačne čase na Dolenjskem, a zdaj ni nič, ko je trtna uš vse snedla in so stari tisoči pošli. Vse dobre stare hiše so propadle, kdor pa je bil priden, se je rešil, če je začel prav.“

„Kaj bo prav začenjal! Skop je bil, ljudem ni dal! Včasih se je dalo delavcu pošteno, zdaj pa nič“.

„E, še slabše je bilo; gospodar je zdaj revež.“

„Kaj bom jaz Vraniča reševal?“

„Vranic je moder gospodar“, je ugovarjal Pikov.

„Saj tudi pravijo, da bodo skupaj zidali Goranov, Vranic in Mlinski, potem bo pa že kaj, potem,“ je pravil Komarček.

„Pravijo, da Mlinski noče z Goranovim,“ je pojasnil Pikov.

„Kaj?“ je zavpil Krapec, „narobe je prav: Goranov noče nič imeti z grajskim, pa tudi nikogar ne mara“.

„E, no, nekaj bo že,“ je rekel mirno Komarček in začel zopet tiho pripovedovati, „takrat, ko so ga bili zjutraj našli pri Goranovem na dvorišču, so pravili to in ono ... Saj vemo, kako je,“ je izpregovoril zopet na glas. „Vranič je pa ves drug fant, kot Goranov; on pravi, da si bomo tu opomogli, če bomo pametno kmetovali, Goranov pa ljudi v Ameriko spravlja ...“

„Pa kmetuj, če nimaš ničesar, ne zaslužiš pa tudi ničesar,“ je vpil Krapec.

„Ino, delati je treba, pa se živi, lakote nihče ne umre,“ je začel Pikov. „Dosti jih je že šlo, jaz pa še ne, pa marsikdo pride nazaj in malokateri se pohvali, skoraj vsak pravi: doma delati, pa se tudi živi.“

„Eee, ti, Pikov, pri nas ni še nobeden iz kmeta gospod postal,“ je ugovarjal Krapec.

„Saj ni treba, saj še iz gospodov kmetje postajajo; pravijo, da je nam najbolje,“ je rekel Pikov.

V tem je obstala gosposka kočija pred vratmi. Mlinski je izstopil iz nje in zavil v gostilno. Gostilničar ga je sprejel ter peljal v posebno sobo.

„Kaj neki išče tod,“ so ugibali kmetje?

„Gotovo je pa spet terjatev!“, šepnil je Komarček in pomežiknil, da so se razumeli. „Saj je povsod upnik“, je pristavil potem. Možje so zopet začeli pogovor o časih, o Ameriki, o Goranovem; žena je prišla po Krapca, pa ni hotel iti domov, in potem je začel Čiča igrati. Pili so, kričali vmes in govorili o vsem. Čez dolgo je Mlinski odšel.

„Kaj pa ta hodi tod?“ so vpraševali gostilničarja.

„E, vodo bi rad kupil.“

„Ha, ha, vodo pa le prodaj, če ti kdo kaj da zanjo,“ so rekli kmetje smeje.

Gostilničar je začel hvaliti Mlinskega, Krapec pa je vpil, da je Goranov bolj bogat in med kmeti se je začel nov prepir. Čiča pa je vzel harmoniko ter odšel in si godel po cesti dalje svojo pot.

9.[uredi]

Živahno gibanje se je začelo zadnje čase po dolinah naokoli. Kakor da je bil posvetil žarek v temo in je vstalo po jasni luči hrepeneče življenje. Kakor da so se vrnili odnekod stari časi, polni veselja, kakor da so prišli v gosti po dolgih letih, in vsi so se jih razveselili. Ali bilo je, kakor da je zadnjikrat posijalo solnce, predno zaide.

Dvajset let že ni bilo tako, da bi vsak pil, kdor je hotel. Kakor da so zopet obrodile vinske gorice, kakor da so se odprle kleti, polne starih vin. Zato so se prebudili vsi, ki so sanjali že dvajset let o starih časih. Poprijeli so krasni trenutek življenja, da bi ne odšel mimo njih, kajti morda ga ne bo nikdar več. Morda preide in pade zopet tema po Krajini. Zato bi bilo škoda, da bi se človek pozneje kesal po neužiti radosti. Tako so vsi zahrepeneli po življenju, po sreči. Kakor da je v temi potujoči trumi zasvetila luč. Kdo bi ne čutil radosti!

Kmetje so popivali po gostilnah in modrovali. Vsi so govorili o novem boljšem času, ki prinese lepo življenje. Ugibali so, kako bo poslej na svetu, ko bo povsod tako, kakor je v Ameriki. In pri tem so se spomnili starih časov. Starci s sivimi lasmi, globokimi brazdami po obrazu, s kučmo po strani, z rdečo ruto za vratom so posedali za mizami in govorili. Kri jim je zalivala lice, ogenj je žarel v globokih očeh, roka se jim je tresla od veselja. In govorili so modre besede.

„To so vam bili časi, bratci! Ceste polne vozov, voz za vozom, poln sodov, Hrvat ali Belokranjec je peljal vino, hm, kako vino, bratci, da me razumete! Ustavil je na vasi, obstopili smo voz. Pil si, kolikor si hotel, po grošu bokal. Polne kleti, starina kakor roža, e, zato se pravi: stari časi. In potem je prišlo, da ni trta rodila, ljudje so šli po svetu in vse je umrlo. Ceste so prazne, denarja nič, življenja odnikoder.“

Tako so govorili starci. In ko so govorili zadnje besede, so žalostno povesili glavo, zagledali so se v kozarec pred seboj in pili na žalost.

„Kakšno vino je to! Bog ve, kdo ga je delal, zakaj Bog ga ni ustvaril, zemlja ga ni rodila. Odkod si dobil, krčmar, to vodo brez okusa? Duha ni po vinu. Kdo te je ogoljufal? Kakšen krčmar si, da ne poznaš? To so bili prej drugačni krčmarji! Par konj so vpregli v parizar, par konj, da je jih bilo veselje videti. I, hot, so pognali proti Dolenjskemu. Tri bariglje so imeli na vozu, hej! Tako so hodili po vino. Čez teden ali dva so se šele vrnili in so pripeljali vino. Pa kakšno vino! Vsa vas, vsa dolina je prišla, da smo zvalili v kleti. Pijače je bilo, da je teklo od miz. To so bili časi! A zdaj? Kdo pozna še pravo vino? Odkod si dobil to pobarvano vodo, krčmar? Jesih je boljši, fej!“

In pili so starci, kajti tudi to je lepo, kar budi spomine na lepe čase. Zato so pili, da bi se opili in bi mislili, da je zopet tako, kakor je bilo v tistih časih. In je res skoraj prav tako, samo vino ni isto, kajti suha, temna leta so bila izpraznila bogate kleti, kjer plesnijo zdaj nekdaj lepo dišeče bariglje brez vina — starine.

Kdo bi ne bil vesel, ko je prišel zopet čas tako vesel, poln spominov! Goranov je prišel in je prinesel denarja. Posodi vsakomur, kdor hoče, samo da ima na kaj. Hiše kupuje in polja. Vsak rad proda, plača se z denarjem dolg in kar ostane, se lahko zapije. In če zmanjka, Goranov zopet lahko posodi. Kdo se meni za to, kdo je Goranov in kaj hoče! Vsi vedo, da so ga našli nekoč zjutraj v mlinu ob cesti. Velika gostilna je stala poleg mlina in bogve, kdo ga je pustil. O ciganih takrat ni bilo sledu. Tudi nič ciganskega ni imel na sebi. Pobrali so otroka in so se ga usmilili. Dali so ga k Goranovemu in tam je vzrastel. Kdo je vedel, kako bi mu rekli, ko niti vedeli niso, ali je krščen ali ne, in če bi ga krstili, bi bil morda krščen dvakrat. Take težave so bile ž njim takoj, ko je prišel na svet. Da bi pa vendar nosil ime krščanskega človeka, so mu dali ime Lojze. Pa kako je nerodno klicati človeka po imenu, če ima morda že drugo ime! Zato so ga klicali vsi na ime Goranov. Bil je v mlinu pastir in potem pri gostilni hlapec. Potem pa je izginil v Ameriko, bil je prvi, ki je šel tja. Takrat so se vsi čudili, zdelo se jim je to sila daleč. In kmalu se je zvedelo, kako Goranov tam bogati.

Takrat pa so se začeli mračiti v Krajini časi in Dolenjci so začeli hoditi pot za njim. Tako je bilo. In zdaj je Goranov bogat človek, gospod je, in se je prišel domov pokazat in srečo je prinesel seboj.

Tako so pripovedovali o Goranovem na ves glas. Radi so ga imeli. Včasih se je zgodilo, da se je pripeljal Goranov v koleslju mimo krčme; ustavil je in poklical vina. Vsi, ki so pili v krčmi, so ga pozdravljali skozi okno. In kadar je bil Goranov dobre volje, je plačal nekaj Štefanov za tiste, ki pijejo v krčmi, in potem je ponosno pognal dalje. Veselje je zavladalo med pivci v krčmi in so pili na njegovo zdravje. Kdo bi mogel reči, da Goranov ni dober človek? Posojuje vsem, polje kupuje in dolžnike, in še za pijačo plača. Zato so vsi dobro govorili o njem, tudi tisti, ki jim je že prodal hiše in vse, kajti, dovolil jim je prebivati še naprej v hišah, denarja jim je dal, da lahko pijo in skrbi so se iznebili, ko ni treba skrbeti za hišo, pa vendar spe pod svojo streho.

Res, dober človek je Goranov. Najprej je odprl pot v Ameriko, da so si šli ljudje tja prislužit denarja in zdaj se je vrnil bogat domov in deli same dobrote. Kdo bi mogel biti proti njemu? Taki so bili to časi po gostilnah.

Na tihem so pripovedovali razne povesti o Goranovem. Ko je bil v gostilni pri mlinu za hlapca — bil je mlad lep fant, kakor so navadno taki najdenci — domača hči je imela takrat šestnajst let. Lepa je bila, še zdaj se ji pozna nekdanja lepota. In tako so začeli ljudje o nji in Goranovem govoriti take reči. Gospodar Mlinar je zapodil Goranovega. Tako je bilo to.

Možje so pri tem pomaknili kučme še bolj na stran in si pomežiknili ter pili.

In začel je zopet drugi še bolj tiho:

„Ona mu je dala denar, da je šel. Goranov je izginil in nekaj dni potem je bil okraden kupec, ki je spal pri Mlinarju. Saj vemo, kako je bilo! In ko se je dekle omožila, je spravil Goranov njenega moža in Mlinarja v Ameriko, sam pa je prišel k njej.“

Posmejali so se možje in pomeknili kučme še bolj na stran. In drugi so pravili, kako je živel v Ameriki in zakaj je tako obogatel.

„Kdo bi te stvari vlekel na dan,“ so rekli končno; „dober človek je, ki ljudem pomaga. Drug bi ne bil tak.“

In tako so šli dnevi, kajti denar so imeli vsi, tisti, ki so si ga izposodili, tisti, ki so prodali njive in tudi tisti, ki jim je Goranov prodal domove. Predno bo zmanjkalo, so mislili, bo Goranov sezidal tovarno, delat pojdemo in denarja bo vedno dovolj. Tovarna da dosti denarja, s poljem ni nič. Škoda delati! Boljše je torej počivati ta čas, da pride tovarna in potem pride novo življenje.

„Pijmo torej, ljudje božji, ko so taki časi, kot nekdaj!“

Tako je šel dan za dnem, noč za nočjo. Pospali so zvečer po klopeh v krčmi, pod mizo so obležali ali tudi po tleh naokoli. In vzbudili so se zjutraj tam, kjer so pospali zvečer.

In budili so se drug za drugim in so začeli dalje piti. Nekateri so posegli v žep in so se začudili, da je tam še denarja. Prijetno je tako zjutraj po prepiti noči poseči v žep in začutiti tam denar. Zato so bili veseli, da je temu tako.

„Kako je to mogoče?“ so pomislili. In ko so dobro vse premislili, kaj je bilo včeraj, so se spomnili, da je bil zvečer Goranov v krčmi in da je dajal za pijačo.

„Še moje kupi, Goranov, še moje!“ In Goranov je zarožljal z denarjem. In sosedje in mešetarji so planili na noge, udarili so na roke, Goranov je odštel denar in potem se je pilo. In šele zjutraj, ko so vse iznova premislili in so se spomnili, kaj se je bilo zgodilo, jim je prišlo na misel, da so brez doma. Grenka je ta misel, ko se človek zjutraj prebudi in se spomni, da je brez doma. Toda zakaj bi bila grenka, ko je denarja še poln žep? In kdo bi mislil sedaj na to, da nekoč ne bo ne denarja ne doma?

Tako so posedali ljudje po krčmah, tako so posedali v dolini pri Mlinarici, ker je bil Goranov tam vsak večer, in tako so živeli v gostilni „ob cesti“. Čiča jim je igral na harmoniko, daje bilo življenje še bolj veselo. Rado se posluša godbo, ko je vina polna miza. Kakor bi bila večna svatba, se zdi človeku.

Dobro se je zdelo tudi Čiči, da so prišli taki časi, da lahko igra in da ga radi poslušajo. Težko je godcu gosti samo sebi, ko pada pesem težko nazaj v srce. Lepše je tako šumeče življenje; za pesem je to prav in za godca, denarja dobi in pijače. Kako je to prijetno v taki družbi na svetu! Zato se je Čiča zjutraj vzbudil včasih na peči „pri Mlinarici“ v dolini, včasih v gostilni „ob cesti“, včasih kje v zakotni krčmi. Ozrl se je in je videl, da tudi drugi spe kje okoli miz. Prijetno je, ko človek vidi, da ne hodi sam po eni poti. Harmonika mu je ležala včasih pri vzglavju, včasih pri nogah. Prigodilo se je tudi, da se je prebudil in harmonike nikoli nikjer. Razjezil se je in je od žalosti zaspal dalje. Pivci pa so vstali, posedli okoli miz in začeli piti.

„Čiča, Čiča,“ so ga klicali. On pa je bil žalosten in zato je spal dalje. Spotaknil se je morda kdo takrat ob kaj pod mizo, pogledali so in bila je — harmonika. Bogve, kdo je spal na nji. Izvlekli so jo in hreščeč je bil njen glas. Čiča je takoj vstal, kajti nihče ni smel igrati na njegovo harmoniko, da bi je ne potrl. Potegnil je z rokami po razmršenih laseh, oči so se mu počasi jasnile in zaspane proge so ležale preko lic. Dali so mu pijače in začel je gosti. Tako se je začel nov dan. Prišli so novi ljudje in so začeli pogovor o starih lepih časih, o trudnih prestanih letih in o veliki bodočnosti.

Taki časi so se začeli zadnje čase po dolinah naokoli in spremljevani od vesele harmonike, so potekali hitro, kakor da beže v uren, brezumen ples, sladkim sanjam v naročje.

„Zapojmo, ljudje božji! Nov čas je tu, Goranov je v deželi!“

Zares veselje je vladalo po vseh kotih in krajih v dolini in če je morda prišla odkod nepovabljena slaba vest, da bi motila zadovoljnost srca, so jo zapodili z veselim petjem. Ne more priti slaba vest v srce, dokler je še denar v žepu. Kako sladki so časi radosti, ko je v njih raj zaprta pot vsemu neprijetnemu, kar bi spominjalo na preteklost ali opominjalo na bodočnost ter je moglo kazati vesele dni!


10.[uredi]

Solnce je stalo na zapadu in dolge sence so legale po dolinah. Mrakovi so se vlekli ob gozdovih, tihota je polnila polja. Čiča se je počasi pomikal po cesti proti Cerovcu in si je igral na harmoniko. Obstal je zdajpazdaj na cesti ob polju in si ob harmoniki zapel pesem s hripavim glasom. Mislil je morda, kje so pili sinoči, za čegave denarje se je plačalo, in kje se je zbudil zjutraj.

„Vseeno je, za čegave denarje človek pije in kje se zjutraj prebudi. Nazadnje je vendarle Goranov tisti, ki plača in krčma je kraj, kjer se človek naspi in kjer se prebudi. Lahko je vsak zadovoljen, da je tako. Prej je bilo slabše in smo morali tudi živeti. Umrli nismo, a živeti skoraj nismo mogli.“

Stal je nekaj časa in šel zopet počasi naprej. Taka je bila vedno njegova pot, ker je bila brez namena in brez cilja. Hodil je vedno, kakor da ni nikamor namenjen, kakor da je vseeno, kamor pride. Najlepše je, kadar človek hodi tako; kadar se mu zazdi, se lahko ustavi, ne mudi se nikamor. Prijetna je taka pot, prijetno tako življenje.

„Pot je odprta vsakomur in vsi imajo pravico hoditi po njej, kakor se jim ljubi. Mnogi se pehajo, trudijo se in hite, ker se jim hoče bogvekam, a nazadnje se utrudijo, omagajo, obleže morda na poti in so žalostni. Zato je boljše hoditi, kakor da bi se človeku sanjalo; človek ne hrepeni nikamor in nima biti po čem žalosten. Naprej gre človek do konca, in, ko se mu ne ljubi več, leže in zaspi.“

Tako se je pomikal Čiča počasi po cesti, prepeval je pesmi in igral na harmoniko. Ko se je ozrl, je videl za seboj gospodskega človeka; ugajalo mu je, da dobi druščino, ker se človeku včasih stoži od dolgega časa, ako hodi sam. Zato je veselo raztegnil harmoniko.

„Ni bil pozdrav zastonj“, je pomislil, ustavil se je in pozdravil oddaleč.

Poljanec je šel počasi čez polje. Spomnil se je, da je ostal zadnjič Čiči dolžan za pozdrav. Originalna podoba izgubljenega godca je harmonirala z večerno pokrajino.

„Na Cerovec gremo“, je rekel Čiča, ko je bil prišel bliže in je stopal ž njim vštric.

Poljancu je bila po volji godčeva družba. Segel je v žep in mu podaril krono. Zasvetile so se Čiči oči in pokazal je bele zobe, ko se je zasmejal.

„Kaj bi govoril z njim?“ je pomislil Poljanec. „Ali znaš še kaj peti, Čiča?“

„Znam o vsem, kar hočete. Svet me ne mara poslušati in jaz ne pojem za svet. Malo mi je mar! Lepo je, da ste mi dali krono, za pijačo bo; vedno govore, da pijem za njih denarje. Težko je poslušati očitanja, dokler ušesa ne ogluše ... Sedaj bodo pili za moje denarje in bodo tiho. Lepo je na Cerovcu, človek bi si želel imeti tako.“

„Ti vedno piješ, Čiča?“

„Vedno; sedaj so taki časi, da skoraj ne vemo, kaj druzega delati. Nič veselega nimajo oni, ki hočejo, da bi bilo drugače, nego je.“

„In pozdrave nosiš.“

„Pozdrave nosim. Tudi dandanes še ljudje ljubijo. Komaj utegnejo na to misliti in vendar je res, da ljubijo. Včasih so ljubili bolj, in ker so jubili, sem prišel tudi jaz na svet. Zato hodim sedaj po teh cestah okoli in komaj kdaj pomislim, kako in zakaj. Tudi je vseeno; historije gredo po svetu in izginjajo, začenjajo se in se končujejo in tako gredo druga za drugo. Zato so igrale te roke že pri marsikateri ljubezni.“

Pokazal je svoje gospodske, drobne roke.

„V gradu je bila grofica-gospodična, majhna in lepa in nosil sem ji pisma. Tudi grofje ljubijo in tudi mlade gospodične. Človek bi ne verjel, ko bi ne videl, in res je, da ljubijo!“

„Koga je ljubila?“

„Bil je gospod, mlad, bled in suh. Bog ve, kaj je ljubila na njem; čudno včasih ljubijo ljudje. Kaj naj mi vemo, kdo stanuje po gradovih? Tako sta se ljubila od enega gradu do drugega. In prišlo je, kakor kadar zakroži kragulj nad mladim parom, kakor ko pade črn oblak na mlado pomlad. On je odšel in ona je umrla.“

„Žalostna povest je to.“

„Žalostna povest, a ne najbolj žalostna, mnogo bolj žalostnega je na svetu. Take stvari smo že doživeli. Zdaj je prazno po gradovih, v dolini po vaseh je lepše. Minilo je tam življenje, kakor upihneš luč. In je škoda, da se več ne ljubi po gradovih.“

„Ali se ne ljubi več?“

„Ljubezen ni umrla, življenje je umrlo. Vi dobro poznate Goranovega.“

„Poznam.“

„Prijatelj ste njegov?“

„Mogoče.“

„Srečni vi!“

„Zakaj?“

„Goranov je dober človek, za pijačo daje.“

Poljanec se je nasmehnil. Stopala sta molče, pot je zavila po dolini. Zagledal se je Čiča proti črnim lesom nad dolino, sanjave so postale njegove oči in govoril je:

„Taki časi pridejo včasih nepričakovano, sami po sebi, kakor dobra letina. Odpočil si bo kmet. Tlačili so nas dolgo, niti dihati se ni dalo, zdaj pa se lahko oddahnemo!“

Za drevjem se je pokazalo belo zidovje Cerovca. Čiča je zagodel, kajti zdelo se mu je, da nima več kaj govoriti.

„Torej imajo ljudje radi Goranovega?“ je vprašal Poljanec.

„Ej, kako bi ga ne imeli radi! Kdo bi ne imel rad onega, ki daje denar? Ko bi jaz imel milijon, bi me tudi radi imeli ljudje. Vse je na svetu na prodaj, tudi človek in ljubezen. Vse bi storili za Goranovega.“

„Kaj pa oni, ki jim je prodal hiše?“

„Tudi tisti ga imajo radi in ga hvalijo. Kako bi ga ne imeli radi, ko jih je rešil skrbi! Kupil je hišo in jim jo je dal nazaj. Kdo bi se jezil, če jim je prodal hišo, ko ima potem vsak hišo kakor poprej in še denarja po vrhu!“

Bila sta že v drevoredu in sta stopala počasi. Na koncu drevoreda se je v mraku skrivalo zapuščeno obzidje.

„Jaz pa nimam ničesar, da bi mogel prodati“, je govoril Čiča, „a ne tožim. Živi se ob dobrih ljudeh. Lizika je dobra, rada posluša povesti in pesmi. Jaz vem mnogo povesti, a komu pripovedati? Dosti je tudi žalostnih med njimi. Lizika posluša vse rada. Godel bi lahko cele noči pod njenim oknom.“

Zasvetilo se je na koncu drevoreda. Visoka kamenita vrata so bila obraščena z zelenjem. Stala so kot spomenik davnih časov.

Čiča je odšel naprej po stopnicah. Po vrtu je pritekla Lizika v belem krilu.

„Čiča!“ je vzkliknila, ko ga je zagledala.

Poljanec je stopil počasi na vrt. Okoli in okoli po terasi so se razprostirale cvetja polne gredice. Pozdravil je Liziko.

„Vedel sem, da ti ga pripeljem,“ je rekel Čiča in odšel po vrtu.

„Kakšno družbo imate,“ se je začudila, ko je podala Poljancu roko. „Tudi jaz ga imam rada in on me ljubi. Kaj ne, da me ljubiš, Čiča?“

„Ljubim“ je odgovoril Čiča oddaleč in si zagodel na harmoniko.

„Ali ni, kakor deseti brat?“

„Žal, ne živi v svojem času; dandanes ni več mogoč deseti brat“.

„In vendar živi.“

„Kje je Miša?“

„Šel je z Goranovim. Peljala sta se na postajo po inženirja. Zvečer pride.“

Poljanec se je spomnil, da mora z Vraničem in Goranovim govoriti zaradi slapa in mislil si je, da bo še boljše, ko bo z njim tudi inženir.

„Dolgo vas ni bilo! Ali nismo bili vredni obiska?“ mu je očitala Lizika.

„Povabljeni ste bili vi k nam, gospodična!“

„Ni bilo časa. Miša ima mnogo dela.“

„Tudi pri nas ni časa ter je dosti dela.“

Poljanec je sedel na klop. Stala je pred njim in njene oči so zrle nanj polne ljubezni.

„Ali ste trudni? Pojdiva v sobo!“

„Hvala, ljubše mi je tu. Ali hočeva filozofirati?“

„Prosim vas, ne skazite poezije večera“. Ogledala se je okoli. Čiča je bil odgodel v grad. „Kako ste zamišljeni!“

„Prijetno bo zdaj z vami govoriti, ko ste pustili filozofijo.“

Sedla je poleg njega. Videla je, da so otožne njegove oči. Hotela ga je razveseliti.

„Čudovito lepo je zdaj pri nas. Zakaj ne hodite na naš vrt gledat, kako lepo cveto moje rože? Zalivam jih samotna in prepevam. In vi sedite v krasnem majskem večeru sredi cvetočega vrta in niste srečni.“

Sklonila je glavo in se zagledala v gredice na drugi strani steze.

„Dà, prav tu sva obstala zadnjič, pri vprašanju, kaj je sreča ...“ Vstala je, kakor da je užaljena. Zaplesala je in vzkliknila:

„Jaz ne vprašujem in vendar, glejte, pri nas je vse srečno, vse cvete in živi.“

Ugajalo mu je njeno naravno vedenje s svojo veselostjo in ljubeznivostjo. V gradu se je ves čas oglašala harmonika.

„Pomislite, kako je to lepo. Zagode si in zapoje in pozabi na vse. Zasanja in ne misli, ali je res ali ne. Vesel je in ne čuti teže življenja. Tava kot večni popotnik po svetu in ne govori o sreči. In srečen je v tem, ko ne premišlja sam o sebi.“

„Misliti moramo mi za druge.“

„Res, in drugi žive za nas.“

Obrnila se je in je začela trgati cvetlice.

Umolknila sta za trenotek. Slišalo se je šumenje kostanjev v drevoredu in ptiči so peli ob robu gozda za gradom. Harmonika v gradu je umolknila.

„Ali se vam ne zdi, da je vsako čustvo velika prevara?“ je rekel.

„Vi zopet filozofirate!“ Težko ji je bilo, ker je govoril tako; mrzle so bile njegove besede in nasmeh prezirljiv.

„Zelo važno je to, gospodična,“ je rekel in se je pogladil po čelu.

„In zakaj bi ne sprejeli lepe prevare, če je lepša od resnice?“

„Pod nobenim pogojem je ne smemo sprejeti.“

„Žalostno in pusto mora biti vaše življenje.“

Vstal je in se ji je približal.

„Odpustite, jaz sem zelo dolgočasen človek.“

„Kot ves današnji svet,“ je odgovorila in se umaknila pred njim. Ujel je njeno roko in sam ni vedel, kaj je hotel s tem.

„Pojdimo v grad, novo garnituro smo dobili,“ je šepnila Lizika in sledil ji je po stopnicah.

Tema je ležala po hodnikih in koraki so votlo odmevali. Stopila sta v sobo in ona je prižigala luč. Potegnil je veter skozi odprto okno in luč je v tem trenotku ugasnila.

Stopil je po preprogi k nji.

„Počakajte, da naredim luč,“ je rekla in videlo se je, da je vznemirjena; roka se je tresla in ni se ji hotelo prižgati. Stal je prav poleg nje in je prijel njeno roko. Zaihtela je in si obrisala oči z roko.

„Kako sem nesrečna,“ je zajokala na glas in sedla na zofo ter jokala neutolažljivo. Stal je poleg nje in ni vedel, kako bi jo tolažil. Prijel je njeno roko in jo poljubljal. Sedel je na stol poleg nje in se sklonil nad njo in ji šepetal tolažilne besede:

„Čemu plakati! Svet je prazen in življenje brez čuta. Kako naj da žalostni tolažbe žalostnemu?“

Vstala je, obrisala si je solze in pogledala nanj s prezirljivim pogledom. Zadrdral je voz zunaj po pesku. Zbežala je iz sobe in on je odšel počasi za njo ter ugibal, kaj mu je hotela reči.


11.[uredi]

Poljanec je stopil na dvorišče in je zaslišal vesele glasove. V mraku je stal tam koleselj, Vranič je klical hlapca, in nekdo je še lezel z voza, Goranov pa je stal pri konju, gladil ga je po glavi in hvalil na ves glas:

„To je žival, gospod Vranič; gre kakor veter!“

Vranič je zagledal Poljanca in mu hitel nasproti. Podal mu je veselo roko in rekel živahno: „Ravno prav, da si tu, govoriti imamo važne reči. Dovoli, da te predstavim inženirju“. Inženir je bil ravno zlezel z voza.

Inženir Ivan Pavlič je bil človek pri tridesetih letih, z lepimi črnimi brkami, visoke postave. Samozavestno je stisnil Poljancu roko in si takoj nato zavihal brke. Poljanec je začutil okoli vratu težko roko Goranovega.

„Zdravi, gospod filozof! Ali še vedno filozofirate?“ je vprašal Goranov s svojim mogočnim glasom. „Mi smo tudi danes že pili nekoliko filozofije, vinske modrosti namreč,“ je pristavil potem.

Tudi Poljanec je čutil, da se jim to pozna, zato se mu je veselo posmejal.

Hlapec je bil medtem izpregel konja in na pragu se je posvetilo. Stala je tam Lizika s svetilko. Vranič je inženirja predstavil svoji sestri in Poljanec je zapazil, kako so se v luči zalesketale njene vlažne oči, ko se je poklonila inženirju.

Lizika je izginila v vežo, Vranič pa je vabil goste na večerjo.

Ostali so v prostorni sobi ob pogrnjeni mizi in Lizika je prinesla vina. Goranov jo je radovedno pogledal, natočil si potem poln kozarec in ga izpil do dna.

„Velika žeja je, gospoda moja, zato oprostite, da ne čakam na maniro“, se je opravičil.

Soba je bila lepo prenovljena, prijeten hlad je bil v nji.

Inženir je začel pogovor o lepi pokrajini. „Napravili bi lahko letovišče“, je menil nazadnje.

„Saj je že letovišče, za nas namreč,“ je rekel Goranov in se pomenljivo smejal. „Jaz, gospod filozof in cela družba na gradu smo si izbrali po svoji volji. Vranič tudi. Nihče se ne pretegne od dela, včasih dela človek iz dolgega časa, celo skrbi si nakopljemo zato.“

„Letovišče nese premalo,“ je rekel Vranič. „Zlasti spočetka so bremena neznosna!“

Tako se je začel pogovor o tovarnah, o cestah, o gozdih. Lizika je medtem prinesla večerjo. Inženir je vanjo nemirno vprl svoje oči, a Lizika je skrivala obraz, da bi se ne videlo, kako je zardela.

„Vroče, vroče, gospodična,“ je vpil Goranov in prijel njeno drobno roko. Poljanec se je spomnil onega prvega večera, ki ga je bil preživel pri Vraniču, in zdela se mu je zopet tako lepa, mila, kakor takrat. Neprijetno ga je zabolelo v srcu, ko se je spomnil večera, ki ga je doživel z njo v sobi. Zdelo se mu je, da ji je storil veliko krivico in je sklenil, da jo še danes, predno pojdejo spat, poprosi odpuščenja.

Goranov si je naložil veliko porcijo večerje, ki je bila primerna njegovi veliki osebi. Pripovedoval je o amerikanskih večerjah in o raznih slučajih, kdaj je na svetu jedel mnogo, kdaj malo. Zalival si je pri tem z vinom in je začel tudi pogovor o vinu. Ko je prišla Lizika zopet v sobo, jo je pohvalil, da je skuhala izborno večerjo, pri čemer se je s prtičem trdo obrisal po brkah na levo in desno. In začel je tudi o tem pogovor, kakšne brke je videl po svetu. Videlo se mu je, da je nocoj izredno dobre volje. Poljanec pa je govoril malo in tudi inženir je bil zamišljen. Vranič je začel parkrat resen pogovor, a Goranov se je na vse mogočno zasmejal.

„Gospod Miša se je menda rodil z gospodarskim vprašanjem vred, ker je ž njim tako nerazdružljiv,“ se je norčeval Goranov. „Zame so gotovi dnevi na svetu, ki se imenujejo prazniki. Takrat se z dolgočasnimi vprašanji ne ukvarjam.“ In z vajeno samozavestjo si je prižigal viržinko in se hrupno smejal. Tako je kmalu veselost objela goste. Tudi Poljanec je postal dobre volje in se je smejal Vraniču, ki je pripovedoval svoje velikomestne doživljaje. Goranov se je krohotal na ves glas in hitro se je še sam spomnil doživljaja, in pripovedoval ga je obširno ter spremljeval svojo povest z bučnim smehom, da so mu stopile solze v oči.

Poljanec se je spomnil Lizike in šel jo je iskat. Ni je bilo nikjer. Ko je stopil na dvorišče in je pogledal, če je luč v njeni sobi, je videl, da so okna temna.

„Šla je morda žalostna spat,“ je pomislil.

Mesec je svetil po dolini, po gozdovju je vel hladen veter. Sveži zrak mu je del dobro, spoznal je, da je že precej pil. V daljavi se je začula pesem.

„Tako se torej rešuje to vprašanje, o katerem imamo toliko govoriti,“ je pomislil trpko sam pri sebi. Tiho, kakor nevzdramno je ležala okoli dolina s spečimi kočami. Kakor bajka je ležala noč nad njimi. Zavil je okoli poslopja. Tam je bil balkon. Temno je bilo v nočni senci, a vendar se mu je zdelo, da se je tam nekaj zganilo. Obstal je ob cvetoči gredi in gledal navzgor.

„Gospodična,“ je šepnil. „Ali ste vi?“ Lizika je slonela na balkonu in gledala nanj. Odšel je v vežo in je hitel po stopnicah navzgor. Približal se ji je tiho in ni se mu umaknila. Stopil je k nji in ji položil roko okoli pasu.

„Ali ste žalostni?“ jo je vprašal tiho. „Tudi meni je žalostno!“

Molče je naslonila svojo glavo k njemu.

„Odpustite,“ je šepetal, „odpusti; včasih sem truden in kakor brez življenja!“

Odgovorila mu ni ničesar, a pustila, da jo je poljubil in potem sta se vrnila v sobo. Goranov in Vranič sta pela, inženir pa se je jima smejal.

„Pomagajte nama!“ je klical Goranov Poljancu in začel iznova peti zdravico. Poljanec je bil vesel in zadovoljen sam s seboj. Zdelo se mu je, da je popravil veliko krivico in da bo imel sladko noč; zato je tudi pomagal peti. Lizika je nekaj časa smehljaje poslušala, a kmalu zopet odšla.

Ko so prenehali peti, je začel Goranov razvijati načrte svoje podjetnosti. „Sedaj šele začnemo delati,“ je pravil pogumno, kakor da prerokuje veliko bodočnost in silna dela. „Zemljo izpremenimo v raj, navadimo ljudi uživati življenje, oh, to bo romantika!“ ...

„Ti imaš pri tem veliko ulogo, prijatelj,“ je rekel Vranič; „vodopad nam ne sme uiti iz rok“.

„Vodopad mora biti naš,“ je ponovil Goranov in prijel Poljanca s trdo roko za pest.

Poljancu je ugajalo, da ima v tej igri svojo ulogo in važno se mu je zdelo to naročilo. Mahnil je torej z roko in rekel: „Ne bojta se! Moja skrb!“

Inženir se je v tem vrnil z Liziko in si vihal brke, Poljanca pa je obšla neprijetna misel, da lazi ta Pavlič za Liziko, jedva da jo je videl. Žalilo ga je to in jezilo, ko je videl, da je nje lice veselo in da ji oči žare od radosti. Lizika pa je Poljancu pogledala živo v oči ter se mu ljubeznipolno nasmejala. Podal ji je kozarec in veselo je trčila ob njegovega.

Ko je odšla, je objela vse dobra volja, Goranov je zopet zapel in vesel šum je pozno v noč motil tišino.

12.[uredi]

Solnce je prisijalo čez visoka drevesa in obsevalo že ves gradič, ko je prišel Vranič šele na dvorišče in začel določati družini delo. Čutil je, da je prepil veselo noč in bil je nezadovoljen s seboj.

Lizika je slonela na balkonu in zrla proti drevoredu, kjer so se lesketali vrhovi dreves v jutranjem solncu. Mislila je na to, kar se je zgodilo prejšnji večer in ponoči. Nezadovoljna je bila in nekaj težkega je ležalo na njenem srcu. Okoliinokoli jo je pozdravljalo veselo jutro. „Zakaj je bil zvečer tak?“ je izpraševala in ponavljalo se je vedno isto vprašanje. In spomnila se je, kako je prišel Poljanec v noči na dvorišče, kako jo je iskal in je prihitel za njo ter jo prosil odpuščanja. Živa je stala pred njo podoba mladega filozofa, kakor se ji je bila vselila v srce pri prvem srečanju in ponovile so se ji sedaj vse sanje, kar jih je sanjala takrat. In vendar ni bila zadovoljna. Lepo je bilo, a vendar je ležalo na vsem nekaj težkega, dušečega ...

„Dobro jutro, gospodična!“

Na vrtu je stal inženir Pavlič.

„Dobro jutro. Ali ste že vstali?“

„Že zdavnaj!“

Gledal je neprestano občudovaje vanjo in si sukal brke. Tudi ona se mu je smejala, saj ji je ugajal njegov veseli obraz.

Po vrtu je prišel Vranič in je povabil inženirja sabo.

Hotela je oditi v kuhinjo, tedaj je začula za sabo korak, bil je Poljanec, ki jo je ujel za obe roki. Poln zdravega življenja je bil njegov obraz in oči so mu žarele.

„Dobro jutro, dušica,“ ji je rekel ter ji poljubil počasi obe roki.

„Pojdite na zajutrk,“ je rekla ona veselo in zbežala po hodniku. Hitel je za njo in se je smejal, ko se je parkrat obrnila, da bi videla, če jo dohaja.

V veži je stal Čiča s harmoniko na hrbtu. Njegov obraz je bil zaspan in oči so bile motne.

„Pridi kmalu zopet, Čiča,“ mu je rekla Lizika ter tekla v kuhinjo. Nihče se ni zmenil zanj, da bi mu skril harmoniko, kajti našel jo je v kuhinji, kakor jo je bil pustil zvečer. Hlapci so pusti, govoriti ne znajo, Vranič se ni zmenil zanj. Zato je bilo Čiči zjutraj dolgčas in je odšel, da se ustavi kje drugje, kjer bodo ljudje po njegovi volji. Za slovo je zaigral na harmoniko in se mu je zdelo, da mora biti nekaterim ljudem zelo dolgočasno na svetu. Zadovoljenje bil sam s seboj.

Poljanec je šel mimo sobe, kjer so bili prepili noč, v lopo na vrtu in si oddihaval v svežem jutranjem zraku. Glava mu je bila še nekoliko težka in začel si je klicati v spomin vse dogodke prejšnje noči, a konca se ni mogel spomniti. Ni mogel vedeti, ali se mu je sanjalo, ali je bila resnica, da se je poslovil z Liziko, predno je šel spat. Ali ni govoril neumnosti? A kaj je blebetal? Neprijetno mu je bilo v tej negotovosti in nezadovoljno je zmigaval z glavo.

Kmalu je prišla Lizika in mu prinesla kave. Veselo je bilo njeno lice in nagajiv nasmeh jej je igral okrog ust. Ugajala mu je v tej priprosti jutranji obleki, z neuravnano frizuro, kot mlada, skrbna gospodinja. Prijel je zopet za njeno roko, in ona mu jo je pustila.

„Ali ste zdravi?“ ga je vprašala skrbno. „Predolgo smo bedeli“.

„O, dà ... Veselo je bilo in prav je tako! Včasih mora človek pozabiti na vse ...“ Hvaležen ji je bil za to njeno skrb in jej je hotel zopet poljubiti roko, toda zaškripal je pesek na vrtu in na jutranjem solncu se je pojavila mogočna oseba Goranovega. Roke je držal v žepu in zaspano je pomežikoval z očmi. Obraz pa se mu je svetil v rudečici. Zazdehal je in se približal lopi.

„Dobro jutro,“ je pozdravil z globokim glasom, „to je bila noč, gospoda ...“ Pretegnil se je in sedel na klop. Lizika je odhitela in Goranov se je spustil v vesel smeh.

„To je lepa ptičica ... No, krasna noč je bila! A zdi se mi, da sem preveč pil in pel! Br!“ Glasno se je odkašljal. „Ako vam ljubo, morete se peljati z menoj,“ je rekel potem. Potegnil je iz žepa zlato uro in se začudil, da je vstal tako pozno.

Po zajutrku je dal Goranov takoj napreči. Vranič in inženir sta hotela oditi v gozde, zato se je tudi Poljanec poslovil. Lizika je stala ob vozu in ga vabila kmalu zopet na obisk. Goranov je brez dolgega poslavljanja pognal, in voz je zdrčal po cesti skozi drevored. Poljanec se je še parkrat ozrl in mahal z roko v pozdrav. Videl je, kako je inženir stopil k Liziki, potem pa je gradič izginil za drevjem.

Goranov je medtem predeval vajeti in si dal zopet dosti opravka z viržinko. Dohitela sta Čičo na cesti. Umaknil se je v stran in se globoko priklonil.

„Danes me je vzbudil s svojim orgljanjem; mislil sem, da imamo že svatbo,“ je rekel Goranov dobrovoljno; „no, tudi to še pride,“ je pristavil čez čas.

„Kako to mislite?“ je vprašal Poljanec, ki je ves čas mislil nazaj na Cerovec.

„No, kako? Gospodična Lizika je vendar kot nalašč in dobra gospodinja bo. Jaz vsaj upam, da bo še kaj iz tega.“ Pri tem je Poljanca pomenljivo pogledal.

Ljudje, ki sta jih srečavala na cesti, so obstajali in pozdravljali Goranovega, ki je, kakor po navadi, ponosno odzdravljal.

Pripeljala sta se do Mlina. Visoka bela hiša je stala v dolini ob cesti in zanjo je šumela voda. Zidovje je bilo zanemarjeno, že dolgo let ne pobeljeno. Mal kmetiški vozič je stal pred hišo.

Na vratih se je prikazala za hip visoka ženska; nekdanja lepota se jej je še videla na obrazu. Bila je Mlinarica.

Hlapec je prijel konja, in Goranov je skočil z voza.

„Do svidenja! Pozdravite gospo teto in poskrbite, da nam ne bo delala ovir!“ je dejal, stisnil Poljancu roko in mogočno stopil v Mlin. Hlapec pa je pognal ...

Ko je dospel Poljanec domov, je našel na svoji mizi drobno pismo z žensko pisavo. Odprl ga je z veliko radovednostjo in čital:

Jutri imamo izlet. Povabljeni ste tudi Vi, Emanuela.

Opojen duh je vel iz lista in nehote ga je poduhal ter se zasmejal. „Tu umetnost — tam narava“, si je mislil. „Torej na izlet! Z ene zabave na drugo? Zopet vino, petje in —“. Hotel je izgovoriti besedo „ljubezen“, a hipoma je začutil, da hoče izpregovoriti blasfemijo. Zavil je torej pisemce zopet v kuverto in sklenil, da ne pojde na izlet. Doma ostane, ali pa ... ali pa pojde, če ga ne vzdrži doma, zopet tja ... k Liziki ...

Ko pa je stopal po stopnjicah k teti, da ji poroča, so se mu zaokrožile ustnice in zažvižgal si je pesem:

„Danes tukaj — jutri tam ...“


13.[uredi]

Družba se je vračala zvečer že v mraku z izleta. Prišli so v gozd in se izgubili po različnih potih; zdajpazdaj se je slišal glasen smeh, vrisk ali pa odmev petja.

Poljanec in Emanuela sta bila ostala ves čas skupaj in se zapletla v živahen pogovor o prirodi, o ljubezni in o nazorih modernega sveta. Govorila sta kakor dobra znanca odkrito in neprisiljeno. Poljanec je občudoval njeno bistroumnost in premišljenost; poznalo se je, da je mnogo čitala. Včasih ga je spravila v zadrego in takrat se je veselo zasmejala.

Gospa zdravnikova je šla s slikarjem Lorencom in je zaostajala dolgo časa, tako da so bili samo za nekaj korakov narazen, potem pa sta izginila po stezi v gozdu.

Ko je Poljanec začutil, da sta sama, lotila se ga je sentimentalnost in začel je iskati veselih besedi. Zmagovalo je v njem čustvo, ki je ležalo že dolgo v njegovi duši in niso ga mogli odnesti časi.

„Tu pridemo naravnost nad jezero,“ je rekla Emanuela in stekla po stezi, ki je peljala med drevjem proti dolini.

„Občudoval sem nedavno to jezero. Naravnost krasota“.

„Videla sem vas, ko ste se peljali mimo. Gospod Lorenco je ravno slikal ono partijo“.

Obmolknila sta oba. Poznalo se je na vrhovih, da se bliža od zahoda večer s tihotnimi sencami, s šepetajočimi glasovi. Mrak je padal na zemljo v lahnih meglah; pesmi so odmevale po gozdu; čutila sta, kako prihaja v srce sanja lepa kot bajka. Emanuela je lezla navzdol in se prijemala za veje. Pot je postajala čim dalje bolj temna in strma.

„Čujte, to je slavec!“ je rekla Emanuela in obstala naenkrat.

Tudi on je poslušal.

„Ali poznate petje slavca?“ je vprašal.

Pogledala ga je z nasmehom. „Seveda. Pogosto ga slišim“.

„Lahko se zamenja“, je pripomnil Poljanec. „Tod je mnogo tičev“.

Odšla sta dalje po ozki stezi. Emanuela se je včasih sklonila in utrgala ciklamo. Razgovor se je pretrgal. Dasi je Poljanec čutil, da bi ji imel mnogo povedati, vendar ni vedel, kaj bi govoril, da bi ne bilo banalno.

„Kako krasno je to“, je začela Emanuela, „ti večeri v gozdih, polni pesmi! Čudno pa je, zakaj se stoži človeku v njih. Nemiren postane, ali ne?“

„Človeku se hoče odtod, zasanja, zahrepeni proč — daleč!“

Odšla sta naprej molče.

„Jasni se,“ je vzkliknila Emanuela. Razgrnilo se na robu gozda, kot da se je zjasnilo. Pokazala se je vsa dolina, po kateri je šumel potok. Emanuela je stopila iz gozda in si globoko oddahnila.

„Poglejte to krasoto, to dolino z jezerom, obdano z gozdi!“ Poljanec je stopil blizu poleg nje. „Kako tiho je tu! Sama pesem ... Pomislite, in tu naj bi bile tovarne, da skazé vso krasoto!“

„Toda zgoditi se bo moralo, ker čas zahteva tako, a krasote ostane še vedno mnogo“. Pogledala je na zapad, kjer so se temnili rdeči oblaki. „Moderni časi ne prenašajo romantike. Škoda!“

Ob bregu je stal čoln med bičevjem. Breg je bil močviren, ozka deska je vodila k čolnu.

Poljanec je stopil v čoln in ponudil Emanueli roko. Poprijela se ga je trdo in čoln se je zagugal.

„Ali znate veslati?“ je vprašala in sedla.

„Znam, gospodična, toda čoln je zelo priprosto zgrajen“.

„Ali se bojite?“

„Ne, prosim, brez strahu!“

Čoln se je zganil in se zazibal na vodi. Dolga trava in bičevje se je lomilo pod vesli. Veslo je bilo nerodno in je škropilo po čolnu in po njeni obleki. Zardel je in se opravičil. Privila je krilo k sebi in se ozrla po jezeru in po dolini. Tih večer je ležal med gozdi, z gorenje strani je prihajal lahen veter.

„Da bi bil jaz tu, vozili bi se vsak večer takole po jezeru,“ je rekel Poljanec.

„Kako bi bilo lepo! Pridite večkrat!“ Obmolknila je nenadoma.

„Pridem, gospodična,“ je rekel in se poklonil.

Ujele so se njiju oči in gledala sta se nekaj časa. Peljala sta se dalje molče. Bil je tesnoben trenotek. Zmagovale so sanje z vso silo v njem in je iskal besedi.

„Krasno je tu z vami, gospodična!“ Emanuela se ni ozrla, kakor da je preslišala te besede. Za jezerom se je pokazal temni grajski stolp. Družbe še ni bilo slišati nikjer. Ptiči so si odpevali na robu gozda, sicer pa ni bilo nikogar blizu, ki bi bil motil tišino večera. Slišalo se je v daljavi šumenje slapa in vode. Valovi so se valili počasi po jezeru in trava se je majala nad njimi. Poljanec je čutil, kako so neprestano vanj vprte njene lepe oči. Boječe je gledala na vsak migljaj čolna. Tako si je predstavljal nekdaj vse to, zdavnaj je bil doživel že vse to, še v tistih mladih letih, ko je bil odšel s sanjami v svet. In zdaj, kakor da je prišla resnica, vse je prav tako, kakor se je sanjalo.

„Ali vam bo ljubo, gospodična, ako se kmalu zopet snideva?“

„Dà“, je šepnila in se nasmejala. Bilo mu je veselo pri srcu, ona pa se je zagledala v valove, kjer je odsevalo večerno nebo. Počasi je veslal h kraju.

„Dovolite, kdo je ta gospod Lorenco?“ jo je vprašal naenkrat, ko se je spomnil slikarja.

„Ta vas zanima?“ ga je vprašala, kot da je uganila njegove misli.

„Dà, zanimiv človek je“.

„Lahko mogoče. Sorodnik je gospe zdravnikove, sin neke plemkinje; njegova mati je baje tudi slikala. Res, zanimiv mož ... No, pazite!“ ...

Priplula sta h kraju. Težko je bilo pristati ob potu. Drevesa so rastla ob bregu in so molila svoje veje daleč nad vodo. Poljanec je stopil iz čolna in ji podal roko. Čoln se je nevarno zazibal, ujela se je z vso silo za njegovo roko in potegnil jo je za seboj. Ostala je tako, kakor da se je ustrašila.

„To je bila nevarna igra ...!“

„Nevarnejšo bi igral za vas, Emanuela“. Poljubil ji je roko in nekaj časa sta zamišljeno molče gledala nazaj čez jezero.

Na poti so se začuli glasovi družbe.

„Pojdimo“, je rekla Emanuela in oprostila je svojo roko iz njegove. Odšla sta hitro po poti in kmalu sta došla gospo zdravnikovo, ki se je veselo smejala poleg slikarja. Ko je začutila za seboj Emanuelo in Poljanca, se jima je pridružila.

Slikar je stopal molče poleg Emanuele. Govorila je ves čas skoraj samo gospa zdravnikova, vzklikajoča vsak hip: „Ah, kako romantično!“

Ko so dospeli na vrt, je stala tam že cela družba, posedala je po klopeh, profesor si je brisal pot s čela, gospodične pa so se hvalile, da niso utrujene. Poljanec se je hitro poslovil. Voz je stal zanj pripravljen. Vabili so ga vsi, naj skoraj zopet pride. Emanueli je poljubil roko in veselo je odšel. Ko je sedel že v koleselj, je stopil na prag Mlinski in se mu globoko priklanjal. Naročal je pozdrave za gospo Mareno in klical za njim: „Na svidenje!“

Koleselj je zadrdral. Družba je mahala z robci v pozdrav.

Lep večer je ležal po cesti čez polje, koder je drdral koleselj. Neskončna pesem je polnila svet, in Poljancu je bilo pri srcu mehko, toplo.

In ko je dospel domov, je stal ob oknu sanjaje, njegova duša pa je obletavala Emanuelo.

In sedel je za mizo ter začel pisati ... Pisal ji je, kako je nosil že dolgo misel nanjo, še iz onih časov, ki leže v prvi mladosti, daleč pred življenjem. Izpremenile so se te nejasne sanje v živo hrepenjenje, ko se je zopet vrnil domov in je bil blizu nje. Pisal je, kako je vzbudila vsa njegova čustva, ko jo je videl prvič zopet onega večera ob gozdu s slikarjem in kako ga je poslej neka sladka slutnja neprestano vabila na Mlinsko.

„In naša duša sluti, gospodična, vrjemite“, je pisal, potem pa je obstal pri tem stavku in premišljeval. Nezadovoljen je bil sam seboj, utrujen od dolgih misli. Prešel je vse to in čital dalje. Pisal je o družbi, o mestu, o modernem svetu in o zapuščenosti ljudi, ki iščejo povsod velikega, sebi sorodnega in so zato osamljeni v družbi.

„Čutite-li tudi Vi to, gospodična?“ je spraševal v pismu. Zopet je pomislil. „Pišem vam, kot svoji najintimnejši prijateljici, zato oprostite moji drznosti, saj čutim, da je neko sorodstvo med najinimi srci, ker Vam morem vse, vse zaupati. In kako srečen sem v tem trenutku, ko Vam morem pisati svobodno: razumeli me boste, kako sem v teh časih potreboval človeka ...“ To je bil konec pismu. Hotel je povedati, da jo ljubi in da je ljubosumen za vsak hipec, ki ga preživi v družbi druzega moža. A pero se mu je ustavilo, besede ni našel, da bi ji razkril brez vsiljevanja svoja čustva in svoje želje ... Mučil se je in iskal izraza, nežnega, spoštljivega, gorkega za svoje čustvo, a vsak se mu je zdel banalen, prozajičen. Zelo pozno je že bilo, ko se je naposled utrudil in je odložil pero. Hotel je zjutraj nadaljevati. Utrujen je zaspal. Ko pa se je kasno zbudil, se je takoj ozrl na mizo. Tam je še ležalo nedovršeno pismo za Emanuelo. Spomnil se je vseh misli, kakor so mu bile prišle sinoči, a izginila je vsa nemirna toplota iz srca, naselil pa se je vanje dvom in strah, da se v Emanueli moti.

„Morda se le igra z menoj,“ je pomislil in hotel je raztrgati pismo, a stopil mu je pred oči njen odkrito se smehljajoči obraz; čutil je njene prijazne poglede in čul njene sladke besede: „Pridite še večkrat! ...“ Ne, ni se mogla igrati, preiskrena je za to. „Ta neprisiljena intimnost, priprosta ljubeznivost ...“

„Dà, razumela bo. Tudi, ko bi bilo drugače, razumela me bo,“ je govoril sam sebi. Sedel je k mizi in je hotel pisati dalje. Roka pa mu je obstala in ni vedel, kaj bi zapisal, dasi mu je bila glava polna. In razjezil se je sam nad seboj, da se vznemirja kakor mladoleten mladenič, ki je stal prvič s tujo gospodično na samoti. Ta kraj ga je zastrupil s svojo romantiko, in zdaj sanjari, ko je prišel z namenom, da dela, popravlja, rešuje! Ali smo res Slovenci le ljudje čustva, a nerabni za delo, akcijo, energijo? — Ne, ne, to mora biti le ta dolenjski vzduh, — zato čim prej vun iz njega! — Tedaj je vstopila teta Marena.

„Slabe volje si bil sinoči, niti govoriti nisi hotel. Kaj ste imeli?“

„Pričakoval sem več od družbe na Mlinskem, a tudi tam je pusto. Mislil sem, da bom zahajal pogosto tja, a ni nič posebnega. Sploh je dolgčas tu, da mora človek postati slabe volje. Kmalu pojdem na popotovanje. Tod po Dolenjskem je pusto, vse tako majhno. Kako le morete živeti tukaj!“ Nevoljen je pil kavo. Teta pa je vzdihnila, kakor je bila njena navada. „Komaj si prišel in že zopet pojdeš!“ In pristavila je: „Privaditi se je pač treba“.

„Odpočil sem si in zdaj pojdem. Res, nekaj časa je tudi tu lepo, a kmalu postane človeku dolgčas“.

„No, pojdeš pa zopet k Vraničevim in tam te potolažijo,“ je rekla Marena in se posmejala. Odšla je na dvorišče.

Poljancu je bilo neprijetno, da ga je spomnila Cerovca. Izogibal se je teh spominov. Odšel je na polje. Mirno jutro ga je nekoliko utešilo. Ni hotel misliti na to, kar se je bilo zgodilo. Očital si je vihravost, nestalnost ter se spomnil svojih načrtov.

„Naša doba potrebuje mirnih ljudi, premišljenih ... In jaz sanjarim! Kako se je moglo zgoditi tako z menoj? Čisto sem se pomehkužil. Družba je kriva tega. Kako majhni ljudje so vsi tukaj! Družba na Cerovcu — kup fantastov! Pomeša se človek med njimi in izgine. In na gradu! Nič velikega, nič resnobnega. Sama pijača, zabava in ljubkanje! Naš narod pa ne potrebuje sanjarij. Časi so resni. Treba je delati, učiti ljudstvo, organizirati domače sile, navdati potapljajoče se ljudstvo z upom rešitve na domači zemlji, kazati mu pot do blagostanja in ga dvigniti ...“

In spomnil se je, da od vsega ni storil ničesar. „Tu je dokaz, kako je potrebno, da je razum nad čustvom,“ je zamrmral nevoljen in osramočen sam sebi, da bi potihnili vsi očitki, ki so se oglasili v njegovi duši ter mu zbujali kes.

Hodil je po polju, se silil pregledovati žita po njivah, ogovarjal je kmete in potem je odšel domov. Poiskal si je knjigo o narodni ekonomiji ter začel čitati. A misli so ga zanesle drugam in naenkrat je obstal.

„Pa kaj,“ je začel premišljati, „če bi ji pisal kot prijateljici? Visoka je duša v nji in razumela bi me, kako je včasih človeku pod prevarami čustev, ki nimajo ničesar razun sebe in si ne vedo kako drugače krajšati dolgega časa življenja. Zakaj nočejo višje tisti, ki morejo?“ Začel je premišljati celo družbo na Mlinskem, medicinca, slikarja, profesorja, dame, gospo zdravnikovo.

„In ona je nad vsemi temi,“ si je govoril, in spomnil se je, kako bo zopet z Emanuelo na jezeru, ko bosta govorila in bo prijeten, krasen večer ...

Nezadovoljen je zaprl knjigo. „Ali nisem majhen, nizek, suženj družbe, da se ne upam izraziti? Naprej človek!“ Vzel je papir in začel je pisati novo pismo ... Kmalu je dovršil in zapečatil. V veži je zaslišal pogovor. Vtaknil je pismo v žep in odšel doli.

Med vratmi je govorila teta Marena s sinovcem.

„Glej,“ je rekla, „že zopet zaradi vode!“

Gospodar je Poljanca prijazno pozdravil.

„Sklenil sem odprto kupčijo z Mlinskim. Ako dobim ves svet z vodo, plača za moj gozd deset tisoč. Slap je samo za škodo. Zakaj bi ga ne prodali! Meni pa je potreba denarja, slabi časi so sedaj. Odstopim vam tisoč goldinarjev za tisti svet, ki leži ob vodi, dasi ni vreden niti sto goldinarjev. Plačano bo vse pošteno, da bi bilo greh pustiti“.

Marena je gledala v tla in premišljala.

„Tako je svetoval tudi Mlinski,“ je rekel Poljanec.

„Pameten mož je to. Deset tisoč! Kje bi jih sicer dobil in kdo vam da za ped zemlje tisoč goldinarjev? Naredite mi torej dobroto! Ljudi se mora izrabiti, in Žid dobro plača. Gozd bo izsekan in dvajset let ne bo užitka iz njega. Voda samo izpodkopuje in trga ježe. Žid pa bo vse obzidal. Tovarno napravi in kupčija bo boljša, denar pride ljudem v roke“.

„To misli tudi Goranov,“ je rekla Marena.

„Goranov je v dolini in vse bo ostalo v družini. Sorodniki smo“ ...

Marena je premišljala in odšla v sobo. „Gre se za tisoče; treba je torej dobro pomisliti,“ je rekel gospodar in je odšel za njo.

„En zavožen voz potegne tudi druge za seboj,“ je premišljal Poljanec in hodil nemirno po dvorišču.

Ko pa sta se teta Marena in gospodar vrnila iz hiše, sta se glasno prepirala. Gospodar je togoten sedel takoj v svoj voz in kričal: „Že prav! A zato me vendar ne uničite, čeprav hočete! To je zahvala, da ste bogati z denarji mojega očeta! Sramota!“ Udaril je po konju in se odpeljal brez slovesa.

„Tak je sedaj svet! Drug čez drugega,“ je vzdihovala Marena. „A kaj morem storiti? Dala sem vendar že besedo Goranovemu, — nazaj ne morem!“


14.[uredi]

Šumeli so kostanji na Cerovcu. Lahkoten večer se je zibal na košatih vejah. Po travi so se oglašali nešteti murni in cvrčki, v šepetu listja so se odzivali zadnji ptiči z večerno pesmijo.

Lizika je sedela na klopi na vrtu in nemo gledala v življenja polni večer. Težka misel je prihajala, kakor iz gozdnih mrakov, in z vso težo je padala na dušo.

„Ali je res, ali je mogoče?“ se je izpraševala neprestano in premišljala je stoinstokrat, kako bi bilo to mogoče. „Čiča ni lagal, ne, on mi nikdar ne laže. Zakaj bi tudi lagal? Videl ju je, kako sta stala ob jezeru zvečer, peljala sta se v čolnu, ostala sta tam sama in stala dolgo ter govorila z roko v roki“.

Utihnilo in onemelo je vse okoli nje, ves življenja polni večer. V mislih je iskala, kod hodi sedaj, kaj dela, ali je zopet na Mlinskem, zakaj ne pride tako dolgo na Cerovec. Sedaj šele je začutila vso ljubezen, ki se je ž njo njena mlada duša oklenila Poljanca. Ni bil, kakor si ga je želela, vesel, poln življenja, a ljubila ga je tudi takega. Da, zdelo se ji je, da ga je tako bolj ljubila, kakor če bi bil vesel in živahen, kajti zdelo se ji je, da je nesrečen in hotela mu je dati vso srečo. In komaj je vstalo življenje, komaj je začutila prvo srečo, — je že padlo vse. On ljubi drugo. In ne vrne se sreča nikdar več in na večno ostane hrepenenje po njej ... Pa morda ni res, morda je bil drugačen; izkušati jo hoče morda. In prišel bo, prišel bo, ko bo padal večer, objela bi ga, da bi čutil njeno ljubezen. In govorila bi mu tako lepo: „Vlado, saj si moj, moj ...“ In ne bo mogel, da bi jo mučil, previsok je, preresen ... Vrnil se bo in ne pojde nikdar več na Mlinsko. In sreča bo, taka velika sreča ... Prihajal bo vsak dan na Cerovec, po več dni bo ostal in ves se bo izpremenil, živel bo v sreči.

A prišla je zopet težka misel in izginile so sanje in lepe nade v njih ... Da, zato ni prihajal na Cerovec, ker je ne ljubi. In ponovili so se vsi lepi spomini od spomladi, ko je bil maj, ko se je pripeljal prvič in dalje, dalje, dokler ni prišel Čiča in je prinesel tako novico.

Naenkrat je začutila roko na rami.

„Dober večer, gospodična ...“

Bil je inženir Pavlič.

Hotela je zbežati, neljubo ji je bilo, da jo je zmotil.

„Ali smem prisesti?“

„Oprostite, ni časa, pozno je.“

„No, za trenutek.“

Obsedela je in Pavlic je prisedel. Ugajal ji je dovtipni inženir od prvega trenotka, ker je bil vesela, odkrita duša, da se je moral prikupiti vsakomur. Občevala sta zelo prijateljsko in kadar je prišel, ji je bilo to zelo všeč.

„Kaj vendar premišljate tako globoko?“ je vprašal in pogledal v njene zamišljene oči.

„No, lep večer je in lepo je tako sedeti.“

„Res, lepo je tako sedeti, a ni najbolje sam tako sedeti.“

„Mogoče lepše kot z ljudmi.“

„Pardon, potem sem motil.“ Hotel je vstati.

Zbala se je, da ga je razžalila in ji je bilo žal. Ni hotela tega, previsoko ga je cenila.

„Ne, prosim, ostanite ...“ in je prijela nehote njegovo roko. Inženir je zapazil, da so se zasolzile njene oči.

„Ali vas smem tolažiti?“ je vprašal. Obrnila se je proč in si otrla solze.

„Menite, da je to potrebno?“ je vprašala in se hotela nasmejati.

„V nekaterih trenotkih je gotovo potrebno. Verjemite, gospodična, da človek potrebuje človeka in posebno v naših časih. Trdijo, da smo prišli iz časov romantike. Ubili smo, pravijo, čut in le razum vlada. Nikjer pa niso prej zapisali, da se rode ljudje, ki ne čutijo. Res je duh časa drugačen, ljudje pa so isti. Zato pa, kdor živí v starih sanjah, pride v konflikt z novim življenjem. Vprašanje pa je, ali se dajo ljudje res izpreminjati, ali ni morda naš, tako realni čas samo krinka na obrazu globoko čutečega in trpečega življenja. Jaz seveda nisem filozof, zato tudi ne filozofiram, ampak živim. Teorije me ne morejo zaslepiti, da bi ne videl prakse in ta je najvišja filozofija.“

„Zakaj to govorite?“

„Hotel sem vam reči: ne sanjajte, ampak živite! Tako krasno je življenje! Čemu vzdihovanje in solze?“

„Ako pa zmaga čustvo? ...“

Inženir je utihnil. Tu je bil konec njegove filozofije. Držal je še vedno njeno roko in govoril je zopet:

„Midva sva prijatelja, gospodična.“

„Da, zakaj ne?“

Po drevoredu je drdral voz. Vstala sta in sta šla pred gradič. Kmalu se je pripeljal Vranič z Goranovim, ki je bil zelo dobre volje in je kričal že na vozu:

„Jutri gremo v Ljubljano in začnemo pravdo. Gozd bo naš in slap, — — potem pa uničimo grad. Tudi on bo naš.“

Lizika je odšla pripravljat v sobo. Inženir pa je postal zunaj in pomislil:

„Ljubi ga zelo in vendar ...!“

Odšel je za drugimi in je ves večer premišljal, kako bi si tolmačil ta „vendar“. Goranov pa je tolmačil o kupnih postavah in o svojih pravicah ter povdarjal, da je prva na svetu denarna pravica. Vranič mu je ugovarjal in trdil, da je tudi Mlinski bogat graščak, vrhu tega pa ima tudi znanje na višjih mestih. Goranov je na vse to robato zaklel, pogladil se je po brkih in pil. Ko je prišla v sobo Lizika, začel se je ž njo šaliti, pravil je, da si sezida tudi on grad in da se oženi. Pri tem se je cinično zasmejal.

„To lahko storite,“ je odgovorila Lizika.

„In gospod inženir mi napravi načrt gradu“.

„Gotovo“, je odgovoril inženir.

„To bo življenje!“

Inženir je čutil nekak nemir in je hotel biti sam. Zato je kmalu odšel. V veži je srečal Liziko in ji zašepetal: lahko noč.

„Potolažite se in bodite srečna,“ ji je rekel.

Ozrla se je in gledala za njim.

„Lahko noč.“

Postal je parkrat na stopnicah in pomislil, kako je človeku, ko zmaguje čustvo, a podlega razum ...

Drugi dan popoldne, ko je teta Marena razgledovala perutnino po dvorišču, se je pripeljal Goranov na Belovo in je ponosno stopil v vežo. Pozdravil je glasno po svoji navadi in povedal takoj, da ima govoriti važne reči. Teta Marena se je vedno bala važnih reči, posebno če je bil pri njih tudi Goranov, ker mu že od začetka ni zaupala. Zato je nekako nerada stopila ž njim v sobo, kjer si je Goranov takoj začel gladiti brke in nevoljno pokašljevati.

„Slabo ste izpolnili svojo besedo, gospa,“ je rekel in se samozavestno vsedel k mizi.

„Zakaj, mislite?“

„Midva sva vendar sklepala kupčijo za slap, sedaj pa ste odstopili pravice graščaku. Veste, kaj ste s tem storili?“

„Kupčija je kupčija, gospod; kdor je kupil, ta ima. Jaz nisem imela pravice prodajati, zato ne vem, da bi bila vam kaj obljubila.“

„Midva sva na vsak način govorila o tem, to veste?“

„Da, samo govorila, več ni bilo mogoče. Nerada se spuščam v kupčije, posebno pri takih negotovih rečeh.“

„No, napram drugim to ni bilo tako“.

Goranov je začel bobnati s prsti po mizi.

„Riskiral bi bil pri tem samo jaz,“ je rekel.

Marena ni vedela, kaj hoče reči s tem, zato je zmignila z ramami in rekla: „Kar je, je“.

„Meni se zdi, da ni tako. Mislim, da se vendar zavedate tega, kar je vaše. Ako se vam ne ljubi, potegniti se za svoje pravice, dovolili boste to vsaj nam v vašem imenu na naš riziko.“

„Kaj mislite s tem?“

„Vi imate v gozdu svoje pravice, na katere ne smete pozabiti, ker so mnogo vredne.“

„Ali mislite na pravdo?“

„Tudi, ako treba.“

„Moja dolžnost je, da pomagam sinu svojega moža!“

„Pomagati bi se dalo tudi drugače. Kaj torej mislite sedaj?“

„Naj ostane, kakor je. Nerada imam pota in sitnosti.“

„Potem bi morali mi začeti drugo pot. Vi veste, da smo govorili že o tej kupčiji.“

Medtem je prišel Poljanec po stopnicah. Goranov mu je voščil glasno dobro jutro ter mu šel do vrat naproti. Stisnil mu je roko in rekel: „Kakega vraga ste naredili! Gozd in vse je baje prodano.“

Poljanec je zmignil.

„Treba je bilo hiteti, ko je bilo še naprodaj. Prodal je gospodar. Koliko pravic ima še pri tem teta, to je vprašanje.“

„In vi se za to ne zanimate, gospod filozof?“

„Gotovo se, a teta sama se je udala“.

Goranov je nevoljno trkal po mizi.

„Udati se, pustiti tisoče, milijone in to celo v tuje roke ...“

„Lahko se še določi, kaj in kako, ako je njena volja.“

„Jaz pustim, vse kakor je,“ je rekla teta Marena.

Goranov je nekaj zamrmral o ženskah, potem pa ravnodušno pristavil:

„Gre se tu za vaš dobiček, za vašo korist; ako vam ni ležeče na tem, potem ...“

„Živeli smo brez tega doslej in bomo v bodoče,“ je rekla teta Marena.

„Jaz se čudim, in vi, gospod filozof?“

„To je tetina volja,“ je odgovoril Poljanec.

Goranov je zelo nezadovoljen vstal in rekel:

„Jaz ne govorim več o tem, ampak čudim se res. Morda izprevidite sami.“

Podal je roko Mareni in Poljancu in odšel s samozavestnimi koraki. Poljanec ga je spremil na cesto.

„Da se kmalu vidimo na Cerovcu,“ je rekel Goranov, ko je sedel v koleselj.

„Upam, da.“

Goranov je zapodil konja po cesti. Poljanec je nekaj časa gledal za njim, potem pa je odšel v sobo.

„In kaj bo sedaj?“ je premišljal Poljanec. Nezadovoljno je sedel k mizi in se zamislil. Očital si je, da je mnogo kriv on. Ko bi bil stal trdno, ne bi se bilo to zgodilo, a ni bilo mogoče drugače. Spomnil se je vseh dni, ki so bili pretekli med tem, polni boja in viharja.

Emanuela ni odgovorila na pismo. In čakal je, dolgo čakal zaman in ni si mogel razlagati, kako je to mogoče. Saj je Emanuela duševno tako visoka, višja od vseh žensk in tudi, ko bi ga ne ljubila, bi bila morala odgovoriti. In vendar ni odgovorila! In prišel je čas, ko je mogel zopet na grad. Šel je nerad, zdelo se mu je, da bo v neprijetnem položaju, ko bo ž njo skupaj. A prišel je tja in je našel vso družbo veselo, polno zabave in življenja. Tudi Emanuela je govorila ž njim, kakor da se ni bilo nič zgodilo. Odšli so na izlet in zopet je mogel ž njo govoriti in bil je ves srečen. Začel je pogovor o tem.

„Vi ste mi odpustili, gospodična?“

„Bilo mi je ljubo, da ste pisali. Meni, žal, ni bilo mogoče odgovoriti vam.“

Prijel je njeno roko in jo poljubil. „Vi veste, kako vas visoko spoštujem“.

„Da, razumem vas.“

Poslej je zahajal večkrat na Mlinsko in se udomačil v družbi ...

In prišlo je, kakor je moralo priti. Odšla sta s slikarjem, ko je šel slikat mlin v dolini. Umetnik se je zagledal v pokrajno, polzatemnjeno v večerni mrak. On pa je stal z Emanuelo višje na robu doline in gledala sta zapad solnca. In prišla je beseda tudi o boju za življenje, o kmetih in o Goranovem. Pogledala ga je s svojimi temnimi očmi in rekla: „Ali ne čutite, daje tam prenizko za vas? Vi spadate višje.“

V mraku so odšli domov. Govorili so malo. Emanuela je bila zamišljena. Pri slovesu je Poljanec čutil, kako mu je prijateljsko udano stisnila roko. Od takrat je vstal nov up in prešle so vse teorije v nič. Ni imel več sile delati zoper Mlinskega, teta je pustila kupčijo, on pa je sanjal zvečer na oknu o Emanueli, gledal je proti strani, kjer je ležalo v tihi noči grajsko zidovje in si je govoril:

„Kaj morem? Mlinski prodre tako ali tako. Ljudstvo dobi kruha. Toliko pa sme biti človek egoista, da dela za svojo srečo, kadar ni nikomur na škodo.“

In danes je zopet sanjal o bodočnosti. Spomnil se je vsega tega in je bil zelo nezadovoljen. Že par dni ni bil na Mlinskem. Čudno je bilo v zadnjem času postalo tam. Tudi Emanuela ni bila, kakor prej. Slikar Lorenco je bil nenavadno prijazen in ga je bil zadnjič spremil na poti domov, kar ni storil nikdar preje. Premišljal je vse to in ugibal, ali naj gre zopet na Mlinsko, ali ne. Poset Goranovega in nemir zaradi teh izprememb, posebno pa očitanje, da ni izpolnil svoje naloge, ki so mu jo zaupali prijatelji na Cerovcu, vse to ga je motilo, da ni mogel delati. Odpravil se je kmalu in odšel, kamor je želelo srce.

Jasno jutro je ležalo po polju, ko je stopal proti gradu. A ni bilo več tihega miru, ki je vladal todi v onih majniških dneh. Pusto je bilo in dolgočasno. Pomislil je, da bi bilo boljše, ko bi odpotoval, in čim dalje bolj mu je ugajala ta misel.

„Lahko se danes poslovim,“ si je mislil, ko je stopil v grad.

Na dvorišču je srečal medicinca, ki si je igral s psi.

„Gospod Lorenco slika v sobi,“ mu je rekel po pozdravu.

Odšel je v grad k slikarju. Umetnik je sedel pred podobo globoko zamišljen. Slikal je portret Emanuele. Takoj prve črte so spominjale na njene poteze.

Radostno je pozdravil Poljanca, ko je vstopil in mu ponudil stol.

„In vi slikate brez modela?“ se je začudil Poljanec.

„Model je, žal, odšel.“

Poljanec ga je začudeno pogledal.

„Da, Emanuela se je odpeljala,“ je ponovil slikar.

Poljanec je vprl oči na sliko. Jasno mu je stala nje podoba pred očmi. Slikar je sedel na svoje mesto in si podprl glavo z roko. Nekaj časa sta molčala oba.

„Gospodična je morala oditi nenadoma. Njen ženin se je pripeljal na Bled.“

„Kakšen ženin?“ je vprašal začudeno Poljanec in čutil je, da ga je izpreletelo kakor zona.

„No, gospodična je nevesta. Meni se je zdelo, da vam to ni znano.“

„Nevesta?“ se je začudil Poljanec in si prizadeval ohraniti mirnost.

„Da,“ je pritrdil kratko slikar in začel nadaljevati svoje delo. Poljanec je stopil pred sliko in jo gledal nepremično. Zdelo se mu je, da je stal blizu zarji, a umaknila se je in padla je tema.

Hotel je prikriti notranji boj, ki je prišel tako nenadoma. Planiti je hotel ven, a vendar je ostal.

„Dovolite, ali bo portret na prodaj?“ je vprašal.

„Daroval ga bom njej kot poročno darilo.“

Poljanec je vprašal po družbi, slikar se je obrnil in ga pogledal. „Vi hočete k nji?“ je vprašal. Poljanec ni vedel, kaj naj odgovori.

„Prijatelj,“ je začel slikar resno in počasi, „dovolite, da vas tako imenujem. Naročil sem nalašč, da pridete sem. Hotel sem, da od mene zveste to novico“.

Neka globoka žalost je sijala iz njegovih temnih oči. „Mislim, da ste bili gospodični velik prijatelj in tudi ona vam. Morda ste torej nekoliko težko slišali, karse je zgodilo. Vtolažbo vam pa morem povedati samo to, da tudi gospodična ni lahko odšla. Dolgo je sedela v tej sobi in nazadnje mi je sporočila za vas pozdrav.“

Poljanec je slikarju hvaležno stisnil roko. Nezaupanje, ki ga je včasih imel napram tihemu umetniku, je prešlo.

Popoldne je odšel domov in čim dalje bolj je bil prepričan, da je zdaj čas oditi v svet. Daleč, daleč se mu je hotelo, da bo pozabil na vse to ... Premišljal je dni, ki jih je preživel v njeni bližini, premišljal je vse, kar mu je pravil slikar in ni si mogel razložiti, kako je vse to mogoče. „Nevesta druzega ...“ mu je šumelo po glavi in z veliko težo je padala ta misel na srce. „No, in kaj potem?“ je pomislil in začel v sebi iskati starega človeka, ki z razumom zmaguje čustvo. „Nadčlovek! ... Ali je bila ona nadčlovek?“ Prišel je domov in sedel utrujeno k mizi. Tedaj je stopila v sobo teta Marena in mu podala pismo. Bilo je iz Ljubljane. Spoznal je takoj pisavo Emanuele in ga nemirno odprl ter čital:

„Dragi prijatelj! Odšla sem, ne da bi se bila poslovila od Vas. Moralo je biti tako. Spoznala sem v Vas dobrega človeka, ki je mogel vzbuditi v meni spoštovanje. A razum je moral zmagati nad čustvom. Emanuela.“

Mirno je odložil pismo.

„Kako je vse to mogoče, Emanuela?“ se je spraševal in se naslonil na mizo. Premišljal je zopet in zopet vse in zdajpazdaj mu je z vzdihom ušlo njeno ime: „Emanuela! ...“

15.[uredi]

Zašumelo je po vsej pokrajini in povsod so govorili o Goranovem in o Mlinarici. Kajti nekega lepega dne se je peljal Goranov po beli cesti v svojem koleslju in je tako modroval.

„Dovolj je zabave za sedaj. Čemu bi se boril sebi v škodo, a tujcem na korist? Nikjer ni zapisano, da naj Goranov rešuje ta narod. To je delo drugih. Ko seje Goranov rodil, ga skoraj niti pobrati niso hoteli, kjer je ležal. Čemu bi zdaj Goranov pobiral vse, ki so popadali v svoji neskončni lenobi? Jaz nisem bil kriv, da sem padel na zemljo, a oni so krivi, ker s prekrižanimi rokami čakajo, kdaj kaj pade z neba. Svetnik bi moral biti, da bi vzdržal, kar je obsojeno v propast! To je domovina za ljudi, ki se imenujejo Čiča; a Goranov spada v drug svet. Položil sem jih predse, da so se ponižno krivili in brez dela vzdigovali roke. Poznam vas, duše hlapčevske. Le tujec ima tukaj srečo in uspeh! Zato je boljše, da odidem s slavo“.

Peljal se je k Vraniču in mu prodal vse, kar je bil že nakupil, uredil je z inženirjem svoje reči in se odpeljal. Izginil je brez sledu naenkrat, kakor je bil prišel.

Po dolini pa je zašumelo, kajti konec je bilo veselemu življenju.

„Zmanjkalo je Goranovemu denarja in konec je vsega,“ so ugibali. „Fabrike ne bo in delali bomo tujcem.“

Ob vznožju gradu pa je začelo rasti novo zidovje. Po krčmah in gostilnah so modrovali o tem.

„Vedeli smo, kaj je Goranov,“ so govorili. „Same obljube, sami načrti! Ko je bil čas, je pobegnil iz strahu. Kdor nima denarja, ne zida tovaren. Poglejte, grajščak Mlinski pa bo naredil vse ...“

V teh časih je prišel Poljanec na Cerovec. Ko je stopil na vrt, je tam srečal Liziko z inženirjem, Hodila sta med gredicami in se veselo pogovarjala. Poljanec je pozdravil in vprašal po Vraniču.

„V sobi je,“ je odgovorila Lizika. Njen obraz je bil resen in hitro se je obrnila k inženirju.

Odšel je v gradič in našel Vranica v njegovi sobi pri delu. Pred njim so ležale mape, na polici pa so bile zložene knjige po redu. Veselo ga je pozdravil stari prijatelj.

„Bog! Kako se imaš?“

„Odhajam,“ je odgovoril Poljanec. Sedla sta.

„Zakaj je odšel Goranov?“ je vprašal Poljanec.

„No, naveličal se je delati in misliti. Tako delajo vsi ljudje, ki mislijo samo na profit. Šel je zopet v svet igrat. Samo voziti se semintja, to ne nese.“

„In posestva?“

„Posestva sem kupil jaz. Ni manjkalo mnogo in Goranov bi bil prodal vse grajskemu. Edino ponos ga je mogel odvrniti od tega. In prav je storil, sicer bi bila vsa dolina v tujih rokah. Tudi, ko bi bili za nas rešili slap, bi ne bil ostal, kajti delo je šele v začetku in sedaj je treba delati. Jaz za svoje namene lahko izhajam tudi brez slapa; za Goranovega pa je bila ta stvar odločilna. No, in ti, prijatelj? Zakaj odhajaš?“

„Čas je. Študije kličejo v mesto in končno je skoraj boljše iti malo po svetu. Tu ni sedaj več dela.“

Vranič se je posmejal. „Hm, za tebe morda ne, a za nas čez glavo. In — ona?“

„Kdo, ona?“

„Emanuela?“

„Ona je nevesta, odšla je k svojemu ženinu. Pustimo to!“

„O, zakaj? Vsi so pravili, da bi bila zate zelo dobra partija, na katero imaš takorekoč že nekoliko pravice.“

„Kako to misliš?“

„No, najprej, kakor se sliši, si ji bil blizu po srcu, drugič pa si njej na ljubo pustil boj za slap.“

Poljanec je zarudel.

„Prvo ni res, za drugo pa mi je žal,“ je odgovoril nemirno.

„Čemu,“ se je smejal Vranič, „naprej, naprej! Bodi vendar nekoliko praktičen filozof!“

„Da, bilo bi dobro, a bilo bi prepozno.“

„Zakaj?“

„No, vedi vse! Mlinski je torej zmagal in zdi se mi, da sem bil jaz pri tem igrača, s katero se je igral; ona pa je bila, ki mu je vzela vso voljo. Zato je padlo tako. A ne obsojam je. Pisala mi je za slovo, da je „razum moral zmagati nad čustvom.“

„Ha, ha,“ se je zasmejal Vranič, „ti si to seveda verjel.“

„Ko bi jo ti poznal, bi vedel, da je Emanuela ženska, ki ne laže.“

„Verjamem. Ali, prijatelj, teoretskih filozofij se življenje ne boji. To si izprevidel sam. Ženski razum nad ženskim srcem! Tudi ti si tako govoril, ali je bilo pa res tako?“

„Žal, da ne.“

„In tu bo istotako. O, vidva, filozofa! Vaju že življenje nauči drugačnih teorij. Prijatelj, ona ne bo vzdržala! Imel sem priliko videti jo: torej, želim ti mnogo sreče.“

Poljanec ga je mirno poslušal. „Mogoče,“ je pridejal nazadnje. „Jaz ostanem pri svoji filozofiji.“

„Tudi prav, a ne pozabi, da si človek življenja in da je Emanuela tudi človek.“

Poljanec je odšel in našel Liziko v veži.

„Jaz odhajam gospodična,“ je rekel. „Ali se ločiva kot dobra prijatelja?“

„Kakor hočete,“ je odgovorila in odšla hitro v kuhinjo. „Srečno!“ — Tako je odšel ...

* * *

Voz je stal naprežen pred vežo na cesti, in Roš je popravljal konju komat, dekle pa so znašale Poljančevo prtljago na voz. Teta Marena si je v veži brisala solze. Poljanec je pospravil zadnje svoje reči in se poslavljal od nje.

„Sama bom, kot sem bila in bogve, kdaj se vrneš,“ je govorila.

„Mogoče kmalu,“ je rekel Poljanec. Še enkrat je stisnil dobri starki roko, poljubila ga je na čelo in voz je zadrdral v noč.

Roš je takoj začel pogovor o konju in o vremenu ter o bližnji jeseni, a Poljanec ga ni poslušal. Spomnil se je, kako se je miren pripeljal domov prvikrat in zdaj odhaja nemirno v svet za srečo, ki je doma ni znal prijeti in obdržati zase. Vsi načrti, vsi naklepi so se razpršili, koristil ni niti sebi niti drugim.

„Drugi bodo rešili socijalno-gospodarsko vprašanje, a meni je poslej reševati le še vprašanje sebe,“ je modroval.

Noč je ležala po dolenjskih gričih, po dolinah so se svetlikale lučice. Zagledal se je v tiho zemljo in mislil: „In zasvetilo se bo in bo zasijal nov čas, nov dan, sreča dela in spoznanja. In takrat bomo živeli ... A nečesa sem se naučil vendarle! Dobil sem spoznanje, da naš čas ne potrebuje sanjačev in romantičnih vitezov, ampak ljudi dela in energije!“