Iz »Mojih molitev«

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Iz »Mojih molitev«
(Nezbrane pesmi)
Miran Jarc
Pesem je bila prvič objavljena v Slovenskem narodu, 26. avgusta 1923, pod naslovom Moje molitve.
Izdano: Ljubljanski zvon 44/1 (1924), 38–39
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Ko sem se naveličal pogovorov z ljudmi, ko sem spoznal, da so celo najlepše dvorane, ki v njih poslušamo najsilnejše godbe, pa bodisi onih, ki svirajo z loki, čopiči ali pa s svojim govorom — da so te dvorane v blesku žarnic in vonjav le tesne ječe —, ko me je vsakodnevni šah z živimi figurami utrudil, da sem se zazdel prazen in votel kot godalo brez strun, ki lovi v svoje odprtine šumečo črnino vesoljstva, tedaj sem zbežal ven, ven in se ustavil ob reki. Ni važno, da bi povedal, kaj sem tu delal: da sem postal otrok, ki je mali jez priličil Niagarskemu slapu, tratico, poraščeno z redkim grmičevjem, pa prostrani oazi; otrok, ki je začel govoriti drevesom in se jih dotikati kot rok bližnjega in se je strastno radoval ob spreminjajočih se valovitih vijugah vodnih ploskev.

Široko sem razpel roke in pisal v zrak slavospev, ki je bil neslišen in neviden okolici, a se je zato vrezaval v moje telo. Obšla me je neka slastna, čudna — dasi davno mi znana — zavest, da prav za prav nisem več oni, ki mora gledati na uro, ki je s tolikimi in tolikimi nitkami, vezmi, sponami in verigami uvezan v mrežo človeške družbe, temveč, da sem neskončno prost in mogočen, kakor cvetlica, ki je kelih za solnčne, lunine in zvezdne kapljice, kakor drevo, ki vdano vsrkava v svoje telo pozdrave iz najdaljnejših solnc, kakor žival, ki je v njej mrtva narava prvič pogledala nad sebe, a vendar še kloni glavo k zemlji, kakor človek, ki ga iščem že vekove in vekove, a je plod tega bolestnega hrepenenja šele moja podoba: trudna od nepravilnih življenj mojih prednikov, boječa vsled spoznanja, da bodo morale oči strmeti še v silno negibnost molčeče egipčanske sfinge.

Ali vendar: hvaležen, hvaležen sem bil, da bi vriskal ali pa poklekoval, ker so me neznane sile potegnile v veletok življenja — zavesti, da sem ogromni, večni del vesoljstva. Občutil sem brezmejno srečo svojega zemljanstva; »o, blažen, da sem se rodil«, sem vzklikal in vsaka stvar mi je bila blizu, blizu, bila je v meni in jaz sem bil v vsem.

Začudil sem se: kako da sem iskal življenja tam, kjer ga ni, kjer je samo bolno nadomestilo, v napisanih, upodobljenih in v zvenečih sanjah velikih bolnikov, v šumečem, a hreščečem dirindaju zabavišč, kjer se opajajo še neprebujene duše. Videl sem, da je pesem — zdravje, da je zdravje lepota, da je šele veliki mir pravo gibanje in da je prava svoboda tišina in vdanost, ki nas je uče rastline. Zamikal sem se v veličast gorâ, ki so silnejše od največjih spomenikov človeških rok, a ponižnejše mimo poslednjega berača; pobožno sem gledal gozdove, ki je v njih strašna sila levov in tigrov, a tudi golobja krotkost in plahost.

V takih hipih, ki so večnost in brezčasje, je vsaka beseda podoba, zvok in ples. Kaj zato, če pustiš te utripe nenapisane in če izzvene. Ali boš živo ptico uklepal v kletko?

Sprosti se, daj, da polete vse tvoje rahle in pokojne misli v vesoljstvo: okrog solnca se bodo zbrale v čudovit in čudotvoren soj, ki te začne oblivati in prežarjati, da se prerajaš v tej nebeški vodi in postajaš sam bajno lepa melodija ...