Iz "Knjige spominov"

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Iz "Knjige spominov"
Josip Ciril Oblak
Mnenje Milčinskega o Oblakovi gledališki kritiki prestavil 9. marca 2015 France Malešič.
Spisano: dr. I. C. Oblak, Jutro 22/302a (pon. izd., 9/51, 29. dec 1941), str. 3
Viri: dLib
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Bil sem tedaj kot avskultant dodeljen Milčinskemu, ki je bil tudi svoj čas gledališki človek in je vedel, kaj vse doživi gledališki kritik, posebej pa še kritik slovenskega gledališča. Ker ga je bila sama ironija in humor, je porabil neko epizodo ki sem jo doživel kot tak, tudi v neki humoristični črtici. Z neko tiho naslado je gledal, kako sem si nakopaval zamero za zamero na vse strani. Vsi naši umetniki pri gledališču so bili doslej vajeni samo pohval in hvalisanja. Kot novinec in obenem sodnijski človek sem mislil, da moram sodno braniti svojo čast in sem naperil proti Verovšku kar na protokol (še zdaj vem: tovariš Luce mi je asistiral), tožbo v veliko zabavo svojega neposrednega hudomušnega šefa Milčinski se je namreč muzal in dolgo ni razpisi razprave, do katere menda sploh ni prišlo. Nekaj dni je zadevo gledal, potem pa me je potrkal po rami in dejal: »Oblaček ali res občutiš, da imaš kako čast (kot kritik namreč)? Če imaš ta občutek, potem gledališko kritiko kar pusti! Kritik nima časti in je ne sme imeti, ker dvomim, da bi justični in finančni minister dovolila, da bi se ustanovil poseben oddelek ali kar posebni forum za reševanje časti gledaliških kritikov. Če pa boš naprej pisal kritike tako, kakor si jih začel, ti bo poprej zmanjkalo papirja, denarja in potrpljenja, če boš hotel vsakega, ki te bo žalil zaradi kritike, tožiti. Če pa mislim, da bom dobil od kakega umetnika povrnjene stroške, tudi če bo obsojen in da bo sodba sploh kaj zalegla, potem je fantek v plenicah nasproti meni pravi izkušen mož.« Tak je bil začetek mojega gledališkega kritikovanja in upoštevajoč Milčinskega dobrohotne in tehtne besede, sem se za tisto sezono kot kritik odrekel takemu luksuzu, kakor je čast.

Pa sem doživel še vse drugačne stvari. » Tako je pr hrumel nekoč kar med razpravo igralec Perdan (ne ravno veličina med umetniki) s šopom papirja v sodno dvorano, kjer sem sedel poleg sodnika Milčinskega kot njegov zapisnikar, se drenjal med pričami in obtoženci in kričal: »Kje pa je tisti gospod pri sodniji, ki piše kritike o teatru, primojduši?«

Jaz sem se kar potuhnil in vročica me je oblila. Milo sem se ozri na Milčinskega, pričakujoč, da bo z vso svojo sodno avtoriteto nastopil in nadležnega gosta iztiral iz sodne dvorane. On pa nič. Tako široko se je zasmejal (on se je sicer vedno samo smehljal), kakor ga še nisem videl zasmejati se nikdar poprej ne pozneje v življenju, in je kar lepo čakal, kako se bo zadeva naprej razvila. Toliko, da ni pokazal name: tukajle je tisti gospod, kar privošči si ga! Pustil me je mirno izpiti grenki kolih do dna. Pa ni bilo tako hudo, kakor sem mislil. Perdan se je s tistim šopom papirja pririnil prav do mene, mi ga pomolil prav pod nos in me skoraj dregnil z njim: »Poglejte, to je moja vloga, vse to, kar je na tem papirju, primojduš, se moram naučiti za štiri krone, slišite, za štiri krone, pa mislite, da vam bom za štiri krone čudeže delal!« Strašno hudo me je pogledal, potem pa obrnil hrbet in spet planil skozi vrata, ki jih je strahovito zaloputnil, jaz pa sem bil vesel, da se je stvar razmeroma lepo iztekla in da je primojduševski umetnik znesel svoje jezo nad eraričnimi vrati. Očividno je upošteval in respektiral sodno dvorano. In celo vikal me je in mi ni vrh tega – kakor Verovšek – nametal na grbo še razne hudiče: neumnega, ušivca in smrkavega in kakršni so že ti čudni šmenti. Milčinski pa, oddahnivši se od smeha, proti meni: »Oblaček mili, kaj se pa mešaš med teater med teater? O, jaz to dobro poznam! To ni bil prvi ne zadnji, boš pa dobil tudi prijetnejše obiske – hm! Moški obiski za kritika niso nikdar nič kaj prida in navadno neprijetni, ker ti pridejo največkrat šele po predstavi in po objavljeni kritiki, oni drugi, damski, , so prijetnejši. Ti pridejo iz previdnosti pred predstavo in pred kritiko!«

Toda reči moram, da jaz takih »prijetnih obiskov« nisem doživel, ker sem se proti njim zavaroval v naprej in me je bilo sploh težko dobiti doma. Danes mi je žal za to. Kajti pravijo: prilika zamujena – nikdar več »not prinešena.« Za starejšega gospoda velja to še prav posebno. Toda, prosim, to je bilo tedaj, danes je to izključeno. In prosim dalje, rekel je tisti o damskih obiskih Milčinski.

Isti Milčinski je zagledavši mojo debelo izprehajalno gorjačo, z neutajljivo ironijo na svojem obrazu pripomnil, da sem jako nepraktičen človek; mari naj bi si bil kupil takoj tisto reč, s katero praskajo veleturisti po ledu, za spolzka teatrska tla da bi služila ta stvar tudi izvrstno; tako bi bil ubil na en mah dve muhi: bil bi opremljen kot alpinist in kot kritik slovenskega gledališča … sploh – je še dejal – bi bilo kazno, kakor vse kaže, da se posvečajo slovenski kritiki bolj ali manj oboroženi ljudje, najbolje vojaki v rezervi, ki bi se dali za čas kritikovanja vpoklicati na orožne vaje. Skratka, Milčinski je bil v svojem humorju neizčrpen in ker ga tudi jaz nisem izgubil, marveč se ga od Milčinskega poleg še nekoliko nalezel, sem kljub vsem nevšečnostim veselo in s humorjem pisal kritiko naprej ter zdržal celo sezono. Vsekakor pod danimi tedanjimi razmerami dokaz dobršne porcije odporne sile! Na svojega dobrodušnega šefa pa hranim in imam zapisano pod dragimi poglavji še marsikako vedro-veselo.

Bilo je pa to moje kritikovanje in vse, kar je bilo z njim v zvezi, dobra trenaža za poznejša moja, morda še burnejša leta; kajti me je usoda zanesla na še vse bolj vroča tla, na katerih bi bil tudi cepin komaj zadostoval ...

Toda dolgo nisem zdržal. Že čez eno leto sem odložil svoje kritično pero vsaj za dnevnik. Šele čez osem let sem na povabilo dr. Zbašnika prevzel kritiko samo za opero za »Ljubljanski Zvon« pa tudi to samo za eno sezono. To je bilo prijetnejše, ker se umetniki le bolj brigajo za kritike v dnevniku. Ko sem se pa v »Zvonu« malo preveč zavzel za dobro opereto, je planil zopet po meni nekdo v »Novih Akordih« ter me pošteno zdelal. Meni je bilo tudi to preveč. In potem sem menda za vedno odložil pero kot gledališki kritik. Toda gledališče me ni nikdar več izpustilo iz svojih krempljev, kajti na več potovanjih širom sveta je bilo vedno prvo v vsakem mestu gledališče in le v svojih popotnih študijah (Skice s pota po Nemčiji) se spet vračam k poročilom o predstavah v raznih gledališčih v tujini. In enkrat ali dvakrat sem »posegel vmes«, kadar se mi je zdela domača kritika le preveč »pisana« (tako na primer ob »Veselem vinogradu«) in sem spet kako zinil.

Da bi pa še kdaj prevzel za dnevnik stalno kritiko, to sem izključil s tiho prisego samemu sebi – prosto po narodni pesmi: »Oh zdaj, oh zdaj, pa nikdar več, veselja tega bilo je preveč ...«

Vendar je bilo lepo in še lepši so spomini na one čase, ki se ne vrnejo nikdar več. Spomini so vedno lepši od resnice, in ti še posebno, ker se jih drži preljuba zlata mladost – norost kakor patina brona ozarja jih in jih dela svetle in tople.