Ivanu Hribarju

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ivanu Hribarju: možu dela in uspeha ob njegovi sedemdesetletnici.
Alojzij Kokalj
Izdano: Slovenski narod 54/209 (1921), 8
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Življenje Tvoje večna bitka,
življenje Tvoje brez počitka
je delu posvečeno bilo:
sadu dovolj je obrodilo.


Možu narodne odločnosti.

Ko vstopil prvič v javnost našo,
povsod je vladalo mrtvilo,
Sloven k sovražniku na pašo
po dušno hodil je krmilo.
Brez prave narodne zavesti
tedaj smo bili, brez ponosa,
zato sovrag imel nas v pesti,
njegova sekala je kosa.
Tedaj si, Ivan, Ti nastopil,
sovražne megle nam razkropil,
zavesti narodne učil si.
nam narodni ponos odkril si.
Če vsi Sloveni smo zavedni,
na rod ponosni in napredni
od naših trgov tja do pluga —
to Tvoja večna je zasluga!

Zastopniku češke vzajemnosti.

A ne samo naš rod iz duše,
Ti ljubil si i rod Libuše;
od vseh strani tedaj omrežen
ljubezni Tvoje bil deležen.
Ljubiti nas učil Husite,
sovrage Nemcev si srdite,
junaške češke Taborite,
Slovane silne in odkrite.
Po Tebi Čehe smo spoznali,
zljubili in srce jim dali,
od njih pričeli se učiti,
kako se domu posvetiti.
In zgledu češkemu sledili,
moči smo domu posvetili.
Nesmrtna Tvoja to že druga
za rod slovenski je zasluga!

Vseslovanu.

A v duši svoji, silni, čvrsti,
bil Vseslovan si v prvi vrsti,
saj videl bratskega Slovana
si od Urala do Balkana.
Pokazal si nam zlo Germanstva,
odkril nam blagor si Slovanstva.
njegovo bitje, veličino,
slovansko silno domovino.
Učil Slovane si ljubiti,
učil slovansko si nas žiti.
odkril si, da od vekov veka
bo Moskva naša sveta Meka.
Če danes bratje nam Slovani
od reke Volge vsi poznani
do makedonskega so juga,
to tretja Tvoja je zasluga!

Ljubljanskemu županu.

Ko so podzemske strašne sile
Ljubljano belo v prah drobile,
ko ljudstvo v divji je bolesti
obupno begalo po cesti —
kdo v stiski strašni, silni,
bil ljudstvu angel je rešilni?
To bil si Ti!
Iz svoje krepke volje in moči
si v razvalinah pokopano
ubogo rešil Ti Ljubljano.
Kot ptica Feniks prerojena,
ponosna, zala, pomlajena,
Ljubljana je, ta Tvoja hči,
Iz Tvoje volje in moči!

20. IX. 1908.

Septembra mrzli dih
slovensko je ravan
opalil in požgal;
vse cvetje nam pobral
s slovenskih je poljan
septembra mrzli dih.
Od naše bil krvi
krvav njegov korak
in v spremstvu bili srd,
sovraštvo, sila smrt ...
in že krvav je tlak
od naše bil krvi!

Septembra mrzli dih
življenje dvojno strl
in dvema svet neznan
in dvema grob teman
prezgodaj je odprl
septembra mrzli dih.

»Mučencev sveta kri
roditi mora sad ...
Slovencem bo Sloven
odkrit, udan, iskren,
bo zopet bratu brat!«
tako učil si Ti.

Mučencu.

Zvonovi žrtvam so odpeli ...
Kot volki, tigri vsi zbesneli
tedaj srdito naskočili
so Tebe, da bi Te ubili.
Saj Tebe, dični, za očeta
dogodkov teh druhal prokleta
avstrijska kruta je imela
in Tvoje je krvi želela.

Ker svetu si odkril krivico,
ker svetu si odkril resnico,
krivico moral sam trpeti,
za dom si moral krvaveti.
Preganjan in pregnan v tujino
zapustil milo domovino
mučencev naših Ti si prvi —
otel se komaj strašni vrvi!

Ko vojska vsepovsod divjala
in v naši krvi se kopala,
tedaj si ječal Ti v prognanstvu —
prorok Človeštvu in Slovanstvu!

Veleposlaniku v Pragi

Za večno ne! Saj Bog pravični
usode strgal tok krivični,
v novi red je svet postavil,
krivice strašne je odpravil.
In nove, mlade je države
vstanovil, narodne in zdrave,
ki jim podlaga je pravica,
svetinja sveta jim resnica.
Tedaj Ti kralj Osvoboditelj,
rodu slovenskega spasitelj,
poveril v Pragi je naporno,
poslanca mesto odgovorno.
Tam mož si bil na pravem kraju —
v kraljevskem svojem si sijaju
med nami, Čehi, znova spojil
vezi ljubezni in podvojil.
Če Čehe, nas, ljubezen veže,
če strte so sovraga mreže,
pregnana če sovražna kuga,
edino Tvoja je zasluga!

Kraljevemu namestniku.

Kot Kristus, od sovragov križan,
pred ljudstvom bil ponižan,
do dna i Ti trpljenja kupo
izpiti moral si gorjupo.
Od mrtvih vstal je naš Spasitelj.
ljubezni, bratstva nam učitelj,
slavil sijajne svoje zmaere
čez vse peklenske je sovrage.
Tako trpljenje se končalo
i Tvoje, solnce zasijalo
je zopet Tebi in nemilo
usodo končno razpršilo.
Slovanstva prvi blagovestnik
kraljevi prvi si namestnik,
v Njegovem svetlem da imenu
dobrote, mir deliš Slovenu.
Zato dolžnost je naša sveta,
da kličemo: »Na mnoga leta
namestnik dični naš kraljevi!«