Ivanhoe
| Ivanhoe. Zgodovinski roman. Walter Scott |
| |||||||||||||||
[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]
Vzlic samostanskim pravilom in prepovedim papežev in cerk. zborov so bili rokavi tega dostojanstvenika podloženi in obšiti z bogatim krznom; plašč je imel na prsih zlato zaponko in vse redovno oblačilo je bilo polepšano in ozaljšano, kakor je na primer v današnjih dneh oblačilo kvekerske lepotice, ki ume dati svoji vnanjosti pri vsej skromnosti kroja in barve z izbero blaga in načinom njegove uporabe vendar nekam koketno in mikavno lice, ki le preveč diši po ničemuronsti sveta.
Ta dični svečenik je jahal rejenega mezga z bogato okrašeno opremo; uzda je bila po takratni šegi ovešena s srebrnimi kraguljčki. Njegovo držanje ni prav nič nalikovalo samostanski neokretnosti, tem bolj pa tegotni, privajeni graciji izvežbanega jahača. Vobče se je zdelo, da uporablja junaški menih svojega ponižnega mezga samo za potovanje po cesti. Brat lajik iz njegovega spremstva je vodil za vse druge slučaje prekrasnega andaluškega žrebca, kakršne so kupci tistih dni z velikim trudom in nevarnostjo uvažali za imovito in odlično gospodo. Sedlo in šabralca prelepega kljusača sta bili pregrnjeni z dolgo odejo, ki je visela malone do tal in je bila bogato izvezena z mitrami, križi in podobnimi cerkvenimi znaki. Drugi lajik je vodil tovornega mezga, ki je najbrže nosil prednikovo prtljago; in dva nižja redovna meniha sta se smeje se in kramljaje jahala zadaj, ne meneč se dosti za ostale pojezdnike.
Prelatov tovariš je bil mož preko štiridesetih let, slok, močan, visok in mišičast, atletska postava, ki je očividno v dolgih težavah in naporih izgubila vsa svojstva nežnejše človeške oblike. Zdelo se je, da sestoji le še iz kosti, kit in žil, ki so prebile tisoč muk in so jih bile pripravljene pretrpeti še tisoč.
Glavo mu je pokrivala škrlatna, s krznom obšita čepica — takšna, kakršnim pravijo Francozi “mortiers”, ker nalikujejo obrnjenemu možnarju. Njegov obraz je bil tedaj prost in izraz tega obličja je moral navdati tujca vsaj s spoštovanjem, ako ne s strahom. Ošabne, po prirodi silne in mogočne izrazite črte so bile malone do črnega opaljene po južnem solncu in so se navadno zdele, kakor bi dremale po viharju minulih strasti; toda nabrekle žile na čelu in naglo vzdrgetavanje vrhnje ustnice in gostih črnih brkov kazalo, kako lahko in naglo se more zbuditi speči vihar.
Ostre in presunljive temne oči so s slehernim svojim pogledom pripovedovale o prebitih nevarnostih in premaganih težavah in zdelo se je, da nalašč izzivajo odpor proti njegovim željam, da bi ga mogel pogaziti z odločnim pogumom in neupogljivo voljo; globok obronek nad obrvmi je podčrtaval mrko resnobnost obličja in dajal enemu izmed obeh očes, ki je dobilo pri tisti priliki lahko poškodbo, še tem mračnejši izraz.
Vrhnja obleka tega moža je s krojem nalikovala prelatovi, zakaj tudi on je nosil dolg meniški plašč; ali bagrova barva plašča je pričala, da nosilec ni član nobenega izmed četvorice običajnih meniških redov. Na desni strani plašča je bil prišit bel suknen križ posebne oblike. Ta vrhnja obleka je skrivala nekaj, kar se na prvi pogled dozdevno ni ujemalo z njo: verižno srajco z rokavi in rokavicami enakega dela, ki se je prilegala životu prav tako prožno kakor srajce, ki jih pleto današnji nogavičarji iz manj trde tvarine. Prednja stran njegovih stegen, ki so pogledovala izza gubastega plašča, je bila istotako pokrita z jeklenim pletenjem; umetno spojenimi jeklenimi ploščicami, dočim so oklepale noge od gležnja do kolen bodalo, edino napadalno orožje, ki ga je imel pri sebi. Jahal ni na mezgu kakor njegov tovariš, ampak na čili kljusi, da bi prizanesel iskremu bojnemu konju, ki ga je vodil oproda za njim, v polni bojni opravi z jeklenim naglavnikom, sredi katerega je štrlela kratka ost. Pokraj sedla je visela kratka, bogato damascirana bojna sekira, na drugi strani pa vitezov šlem z vihrajočo perjanico, čelada in dolgi oberočni meč, kakršnega je rabilo viteštvo tistih dni. Drugi oproda je dvigal gospodarjevo kopje, na katerem je zgoraj vihrala zastavica s podobnim križem, kakor smo ga opazili na plašču. Tudi mu je nosil mali triogelni ščit, ki je bil zgoraj dovolj širok, da je varoval prsi, spodaj pa se je ožil v konico. Bil je pokrit s škrlatnim suknom, tako da nisi mogel čitati gesla.
Tema dvema oprodoma je sledila dvojica slug; po njiju temni polti, belih turbanih in jutrovski noši se je poznalo, da sta rojena v daljni deželi na vzhodu. Ves dojem tega vojnika in njegovih spremljevalcev je bil divji in tuj; obleka njegovih oprodov je bila dragocena in jutrovska služabnika sta nosila srebrni ovratnici; enaki obroči so jima ovijali črnikaste lehti in noge, ki so bile razgaljene do komolcev in od gležnjev do srede stegen. Svila in vezenine so krasile njiju oblačila ter pričevale o gospodarjevem bogastvu in njegovi odličnosti, hkrati pa so rezko nasprotovale vojniški preprostosti njegove lastne pojave. Oborožena sta bila s krivima sabljama, katerih ročaj in nožnica sta bila vložena z zlatom; izza pasov sta jima gledali turški bodali še dragocenejšega dela. Vsakemu je visel ob sedelnem glaviču sveženj štiričeveljnih puščic ali metalnih kopij z ostrimi jeklenimi glavicami. To orožje je bilo zelo priljubljeno tedanjim Saracenom; njegov spomin se je ohranil v bojni igri El Jerrid, ki jo še danes poznajo na Iztoku.
Konja teh služabnikov sta bila videti prav tako tuja kakor jezdeca. Bila sta saracenske reje, tedaj arabskega pokolenja; njiju drobni, slo ki udje, redka griva, majhna kopita in lahni, prožni korak ju je silno razlikoval od težkih, širokosklepih konj, katere so redili na Flandrskem in v Normandiji, da so mogli nositi tedanje viteze v polni bojni opremi, in poleg katerih sta se zdela iztočna dirkača dve vtelešeni senci.
Čudni pogled, ki ga je dajalo to krdelo, ni zbujal samo Wambove radovednosti, ampak je vzdramil celo njegovega manj nemirnega spremljevalca. V menihu je takoj spoznal priorja opatije v Jorvaulxu, ki je slovel daleč na okoli, da ljubi lov, pojedine in — ako mu ljudski glas ni delal krivice — tudi druge posvetne radosti, ki so bile še manj združljive z njegovo meniško obljubo.
[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]
“Nu,” je odgovorila Rebeka, “prosim te samo tega: verjemi v bodoče, da more tudi Žid storiti kristjanu uslugo, ne da bi hlepel po kaki nagradi razen po blagoslovu velikega Očeta, ki je ustvaril i Žide i pogane.”
“Greh bi bilo dvomiti o tem, dekle,” je odvrnil Ivanhoe; “brez nadaljnih pomislekov in brez vpraševanja se hočem zanesti na tvojo, spretnost; trdno verujem v tvojo pomoč, da si čez teden dni spet nadenem oklep. In zidaj, zala ranocelnica, daj, da te vprašam, kakšne so zunaj novice. Ali veš kaj o plemenitem Sašu Cedricu in njegovi družini pa o ljubki lady — —” Premolknil je, kakor da mu Rowenino ime v tej židovski hiši ne gre z jezika. “O tisti, mislim, ki je bila izbrana za kraljico turnirja?”
“Izbrana po vas, gospod vitez,” je dejala Rebeka; “in to izbero so občudovali enako kakor vašo hrabrost.”
Vzlic silni izgubi krvi mu je preletela obraz rdečica; začutil je, da je, z nespretno malomarnostjo svojih besed izdal globoko nagnjenje do Rowene, nikar pa da bi ga prikril.
“Ona mi ni bila toliko na umu kakor princ John,” je dejal; “in tudi o svojem vernem oprodu bi rad kaj zvedel. Kako da ga ni pri meni?”
“Dajte, da se poslužim svoje zdravniške oblasti,” je odvrnila Rebeka, “in vam priporočam molčanje in počitek brez razburljivih misli; kar pa želite zvedeti, vam rada povem. Princ John je nenadoma prekinil turnir in jadrno odrinil z vsem plemstvom, viteštvom in svečeništvom svoje stranke proti Yorku, poprej pa je še pobral denar, kolikor ga je pač mogel izlepa in izgrda dobiti v tem kraju. Pravijo, da si hoče prisvojiti bratovo krono.”
“Naj ne misli, da ne bo nihče udaril v njegovo obrambo,” je rekel lvanhoe in se vzpel na ležišču, “dokler je med angleškimi podaniki le ena zvesta duša! Z najboljšimi izmed njih se hočem boriti za Rikardovo pravico — da, sam proti dvema pojdem zanj v pravični boj!”
“Ako se hočete boriti,” ga je ustavila Rebeka in rahlo položila roko na njegovo ramo, “tedaj je treba, da zdaj poslušate moja navodila in ostanete mirni.”
“Prav, dekle,” je dejal lvanhoe; “tako miren, kakor le morem biti v teh nepokojnih časih. — In kaj veš o Cedricu in njegovi družini?”
“Ni še dolgo, kar je bil njegov dvornik pri nas,” je rekla Židinja; “ves zasopel je prihitel k očetu po neke denarje za volno Cedricovih ovac. Od njega sem zvedela, da sta Cedric in Athelstane Coningsburški zelo ozlovoljena zapustila prinčev grad in da se pravkar odpravljata proti domu.”
“Ali je bila tudi kaka dama z njima na gostiji?” je vprašal Wilfred.
“Lady Rowena,” je dejala Rebeka, odgovarjaje mu bolj točno, nego je on zadal vprašanje, — “lady Rowena ni šla k princu na veselico; po dvornikovih besedah mora biti zdaj s svojim varuhom Cedricom na povratlcu v Rotherwood. Kar se tiče vašega zvestega oprode Gurtha —”
“Kaj,” je vzkliknil vitez, “po imenu ga poznaš. A kako ga ne bi,” je dodal takoj, “saj je šele snoči prejel iz tvoje roke sto cekinov; uverjen sem, da si mu jih dala zgolj iz svojega velikodušja.”
“Ne govorite o tem,” je dejala Rebeka in vsa zardela; “zdaj vidim, kako lehko izda jezik stvari, ki bi jih hotelo srce utajiti.”
“A tisto zlato moram vrniti vašemu očetu,” je rekel lvanhoe z resnobnim glasom; “čast mi veli tako.”
“Stori, kakor ti drago, ko mine teden dni,” je velela Rebeka; “le zdaj ne misli in ne govori ničesar, kar bi moglo nasprotovati njemu okrevanju.”
“Naj bo tako, blago dekle,” je dejal lvanhoe; “grd nehvaležnik bi bil, če bi se prepiral s tvojo voljo. Reci mi le še besedico o usodi ubogega Gurtha, pa te ne vprašam ničesar več.”
“V svojo žalost ti moram povedati, gospod vitez,” je odvrnila Židinja, “da je po Cedricovem ukazu jetnik.” Ko pa je videla Wilfredovo potrtost ob tem naznanilu, je brž pripomnila: “Toda dvornik Oswald je rekel, da bo Cedric, če se ne zgodi nič novega, kar bi zbudilo njegovo nevoljo, gotovo odpustil Gurthu, ki mu je bil zvest in ljubljen hlapec in se je pregrešil le iz ljubezni do Cedricovega sinu. Mimo tega je dejal, da hočejo on in njegovi tovariši, zlasti pa burkač Wamba, namigniti Gurthu, naj spotoma pobegne, če ne bi bilo moči omečiti Cedricovega srda.”
“Daj Bog, da bi ostali takih misli,” je rekel Ivanhoe. “Meni je pač menda usojeno, da onesrečim vsakogar, kdorkoli mi stori dobroto. Glej mojega kralja, ki me je častil in odlikoval: tisti brat, ki bi mu moral biti najbolj hvaležen, izteza roko, da bi mu ugrabil krono; — moj pogled je pehnil najlepšo devojko v stisko in gorje; — in zdaj utegne moj oče v svojem gnevu ubiti bednega nevoljnika samo zaradi njegove ljubezni in vdanosti do mene. — Evo, dekle, takšna usoda preganja siromaka, ki se trudiš z njegovo postrežbo; izpametuj se in daj mi, da odidem, preden plane tudi nate nesreča, ki gre za mojimi koraki kakor, pes krvaš!”
“Ne,” je dejala Rebeka, “slabost in žalost, gospod vitez, ti kalita pogled, da napak sodiš božje namene. Glej, vrnjen si domovini v trenutku, ko najbolj potrebuje silne roke In zvestega srca; ponižal si oholost svojih neprijateljev in sovražnikov, svojega kralja, ko so najbolj prevzetno dvigali glave; in če te je pri tem zadela nesreča — mar ne vidiš, da ti je nebo poslalo zdravnico in pomočnico, čeprav izmed najbolj preziranih v tej deželi? — hrabri se in veruj, da ti je usojeno storiti čudež pred očmi tega naroda. Z Bogom! — Vzemi zdravilo, ki ti ga pošljem po Rubenu, potlej pa se iznova, predaj počitku, da se tem bolj okrepiš za jutrišnjo pot.”
Ivanhoe se je dal preveriti Rebekinim razlogom in je storil, kakor mu je velela. Pijača, katero je prinesel Ruben, je bila upokojilna in uspavna in je zazibala bolnika v krepak, nemoten sen. Ko se je mila zdravnica zjutraj vrnila k njemu, je videla, da se izginili vsi znaki vročice; vitez je mogel zdaj brez nevarnosti prenašati napore potovanja.
Položili so ga v konjsko nosilnico, v kateri so ga prinesli z borišča, in oprezno ukrenili vse, da bi potoval kar najbolj udobno. Le v eni stvari so se vzlic Rebekinim prošnjam premalo ozirali na ranjenega viteza. Podobno kakor obogateli potnik v deseti Juvenalovi satiri je tudi Izak neprestano trepetal pred razbojniki, vedoč, da mu ne bi prizanesla ne grabežljiva normanska gospoda ne saški hajduk.
Potoval je z naglico; odmori so bili kratki in obedi še krajši, tako da je prehitel Cedrica in Athelstana, ki sta odrinila več ur pred njim, a sta se zamudila z dolgim kosilom v samostanu Witholda. Toda Mirjamin balzam je bil tako močan in Ivanhoejeva narava tako žilava, da mu nagla pot ni nakopala zlih posledic, kakršnih se je bala njegova ljubka zdravnica.
V nekem pogledu pa Židova naglica ni merila samo na hitrost. Njegovo večno priganjanje je zakrivilo več prepirov med njim in med ljudmi, katere si je najel za stražo. Ti spremljevalci so bili Saši, obdarjeni z vso tisto ljubeznijo do udobnosti in dobrega življenja, ki je bila pri njih občenarodno, svojštvo in katero so jim Normani očitali kot lenobo in požrešnost.
Obrnili so Shylockovo vlogo in sprejeli svoj posel v upanju, da se bodo mastili na troške bogatega Žida; njegovo nestrpno priganjanje jih je silno ozlovoljilo, ker je razočaralo ta up. Ugovarjali so tudi zaradi svojih konj, češ da jih utegnejo pokvarti s toli hitrim pohodom. Končno pa je nastal med Izakom in njegovimi spremljevalci srdit prepir o tem, koliko vina in piva si smejo privoščiti pri vsakem obedu. In tako se je zgodilo, da so nezadovoljni mezdniki, na katere se je Izak zanašal, ne da bi si umel zagotoviti njihovo vdanost, zapustili Žida prav tedaj, ko je bil njegov strah pred nevarnostjo na višku in je neposredno pretilo tisto, česar se je bal.
V tem žalostnem položaju je našel Cedric Žida, njegovo hčer in njunega ranjenca; kakor smo videli, je pala kmalu potem vsa družba v oblast De Bracyjevo in njegovih zaveznikov. Nosilnice jim je bilo sprva malo mar in kdo ve, ali ne bi bila ostala zadaj, da ni De Bracy radovedno pogledal vanjo, iščoč predmeta svojih želja, zakaj Rowena si ni odgrnila obraza. Kolikšna je bila njegova osuplost, ko je zagledal v nosilnici ranjenega moža in mu je le-ta prostodušno povedal, da se imenuje Hilfred of Ivanhoe, meneč, da je v rokah saških hajdukov, ki utegnejo zaradi tega imena prizanesti njemu in njegovim prijateljem!
Čuvstvo viteške časti, ki vzlic njegovi lahkomiselnosti in divjosti še ni bilo ugasnilo v De Eracyju, mu je branilo, da bi storil vitezu v tem brezzaščitnem položaju kaj zlega ali da bi ga izdal Front de Boeufo, ki bi vsekako brez premišljevanja usmrtil svojega tekmeca za ivanhoeski fevd. Z druge strani pa se njegovo velikodušje nikakor ni moglo povzpeti do tega, da bi osvobodil snubca, kateremu je bila lady Rowena naklonjena, sodeč po dogodkih na turnirju in vsekako tudi po Wilfredovem izgnanstvu iz očetovskega doma. Srednja pot med dobrim in zlim je bila vse, za kar se je mogel odločiti; in tako je ukazal dvema svojih oprodov, naj jašeta tik ob nosilnici in naj ne dasta nikomur, da bi se ji približal. Ako ju kdo kaj vpraša, naj odgovorita, da so položili v prazno Rowenino nosilnico tovariša, ki je bil ranjen v današnjem spopadu. Ko so dospeli v Torsuilstone, sta oproda prenesla Ivanhoeja s to pretvezo v oddaljeno izbo, med tem ko sta bila tempelski vitez in grajski vlastelin zaposlena s svojimi lastnimi naklepi — ta, da bi se polastil Židovih zakladov, oni, da bi si osvojil njegovo hčer. In ko je Front de Boeuf vprašal moža, zakaj nista ob poplahu hitela na branike, sta rekla tudi njemu, da morata streči ranjenemu tovarišu.
“Ranjenemu tovarišu!” je ponovil ves besen in osupel. “Ni čudo, da kmečka in svobodnjaška predrznost oblega gradove in da se upajo burkači in svinjarji klicat plemiče na boj, ko so postali vojniki usmiljeni bratje in mezdni kopjeniki čuvarji ob posteljah umirajočih, kadar preti gradu sovražni naskok. — Na obzidje, zanikarna lopova!” je kriknil s svojim mogočnim glasom, da je kar zabučalo pod oboki “Na obzidje, če nočeta, da vama s tole palico polomim kosti!”
Moža sta čemerno odvrnila, da si ne želita nikamor bolj nego na branike, ako ju Front de Boeuf izgovori pred zapovednikom, ki jima je ukazal, naj strežeta umirajočemu.
“Umirajočemu, lopova!” se je zadrl baron; “moja beseda vama bodi zalog, da bomo kmalu vsi umirali, če se ne upremo krepkeje. Vajinemu malopridnemu tovarišu oskrbim drugo postrežbo. — Hej, Urfrida — grdoba stara! Slišiš, vražja saška čarovnica? — Strezi polegaču, ko je že tako, da mu mora nekdo streči, ta dva lopova pa naj primeta za orožje. — Evo, tovariša, tu sta dva samostrela s puščicami in nategali; spravita se mi na stražni stolp in glejta, da ne pade noben strel drugam nego v saške možgane.”
Vojnika sta ljubila drzna podjetja in mrzila brezdelje kakor večina ljudi njune vrste; veselo sta odhitela v nevarnost, skrb za Ivanhoeja pa je prevzela Urfrida ali Ulrika. Toda starki je od spomina prebitih krivic in upanja bližnje osvete kar gorelo v glavi in rada se je dala pregovoriti, da je prepustila postrežbo svojega ranjenca Rebeki.
DVAJSET DEVETO POGLAVJE
[uredi]Trenutek nevarnosti je često tudi trenutek odkritosrčne dobrote in ljubezni. Obča notranja razburjenost nas vrže iz vsakdanje opreznosti, da izdajamo globino čuvstev, katera bi v mirnejši uri vsaj previdno skrivali, če jih že ne bi mogli povsem ukrotiti. Ko je stala Rebeka spet ob Ivanhoejevem ležišču, se je začudila silni radosti, ki je prešinjala njeno srce še zdaj, dasi ju je z vseh strani obdajala nevarnost, ako ne celo obup. Potipala mu je žilo in vprašala, kako se počuti; mehkoba njenega dotika in mili zvok besed sta izražala mnogo nežnejše zanimanje, nego ga je sama želela pokazati. Glas ji je drhtel in njena roka je trepetala; šele hladno Ivanhoejevo vprašanje: “Ti si, blago dekle?” jo je osvestilo in spomnilo, da čuvstva, ki jo navdajajo, niso in ne morejo biti vzajemna. Komaj slišen vzdih se je izvil iz njenih prs; nato je jela z mirno prijaznostjo izpraševati viteza o zdravju. Ivanhoe ji je naglo povedal, da se počuti glede zdravja tako dobro in morda še bolje, nego se je mogel nadejati. “Hvala za to gre tvoji spretni pomoči, draga Rebeka,” je dodal.
Draga Rebeka mi pravi,” je pomislili devojka, “a njegov hladni, ravnodušni glas se nič kaj ne prilega taki besedi. Njegov bojni konj in lovski pes sta mu dražja od zaničevane Židinje!”
“Skrb, ljubo dekle,” je povzel Ivanhoe, “mi tare dušo huje nego muke telo. Iz razgovora mož, ki sta me doslej stražila, sem zvedel, da sem jetnik; če sem prav spoznal osorni, silni glas, ki ju je prejle poslal odtod na nekakšno vojniško dolžnost, se nahajam na Front de Boeufovem gradu. Kakšen bo konec, če je to resnica, in kako naj pomorem Roweni in svojemu očetu?”
“Žida in Židinje niti ne omeni,” je rekla Rebeka sama pri sebi; “a kaj mu more biti do naju? Res po pravici me kaznuje nebo, ki sem toliko mislila nanj!” Po tej kratki samoobtožbi je brž povedala Jvanhoeju, kar mu je mogla: da poveljujeta gradu templovec Bois-Guilbert in baron Front de Boeuf in da ga zunaj oblegajo; kdo so oblegalci, ji ni bilo znano. Dodala, je, da je v gradu krščanski svečenik, od katerega bi se zvedelo nemara kaj več.
“Krščanski svečenik!” je veselo vzkliknil vitez; “privedi ga k meni, Rebeka, če moreš — reci mu, da si bolnik želi njegovega duhovnega sveta — reci kar hočeš, samo privedi ga! Nekaj moram storiti ali vsaj poizkusiti; a kako naj se odločim, dokler ne vem, kako je zunaj?”
Da bi ustregla Ivanhoejevim željam, je Rebeka poizkusila spraviti Cedrica v izbo ranjenega viteza; videli smo, kako jo je pri tem zmotila Urfrida, ki je istotako prežala na domnevnega meniha. Rebeka se je vrnila poročat Ivanhoeju o neuspehu podjetja.
Nista se utegnila dolgo žalostiti nad izjalovljenjem te možnosti, da bi dobila novic, niti ne ugibati o novih sredstvih, zakaj hrup, ki so ga že doslej povzročale v gradu priprave za obrambo, je zdaj narasel v deseteren trušč in vik. Težki, a nagli koraki oborožencev so žvenketali po zgradbah in obzidjih ter odmevali po tesnih, vijugastih hodnikih in stopnicah, ki so vodile na razne utrdbe in branike. Čuli so se glasovi vitezov, ki so hrabrili svoje moštvo in odrejali obrambne ukrepe, a njih povelja so često tonila v rožljanju oklepov in v glasnem kričanju njih, katerim so jih dajali. Naj so bili ti zvoki še tako strašni ali celo še strašnejši od groznih dogodkov, ki so jih napovedovali, vendar je bilo v njih nekaj veličastnega, kar se je dojmilo visokomiselne Rebekine duše celo v tej strahotni uri. Njeno oko je plamenelo, dasi ji je uhajala kri iz lic, in čudno sta se družila v njenem glasu strah in zona vzvišenega občutja, ko je — na pol šepetaje sama s seboj, na pol govoreč tovarišu — ponavljala svetopisemske besede: “Tul rožlja — in kopja iskreča se ost in ščit — in klic poveljnikov in bojno vpitje!”
Toda Ivanhoe je bil kakor bojni konj, o katerem govori ta krasni odlomek; kar žarel je od nestrpnosti v svojem brezdelju in svoji goreč; želji, da bi mogel planiti v metež, ki ga je naznanjalo to hrumenje. “Da bi se mogel zavleči vsaj k onemu oknu,” je dejal, “in bi videl, kako se bo obračal junaški boj! Da bi imel vsaj lok in bi mogel sprožiti puščico, ali bojno sekiro, da bi vsaj enkrat samkrat udaril z njo za naše osvobojenje! — A zaman je — vse zaman — brez moči sem in brez orožja!”
“Ne žaluj, plemeniti vitez,” je odvrnila Rebeka; “glasovi so mahoma utihnili: kdo ve, nemara niti ne bodo začeli boja.”
“Ti tega ne razumeš,” je nestrpno vzkliknil Wilfred; “mrtvaška tišina je samo znamenje, da so vojniki razstavljeni po obzidju, vsak na svojem mestu, in pričakujejo napada. Kar sva čula doslej, je bilo zgolj oddaljeno bobnenje nevihte, a zdaj bo izbruhnila z vsem svojim besnim gnevom. — Oh, da bi mogel vsaj do okna!”
“Tak poizkus bi bil samo v tvojo škodo, plemeniti vitez,” je rekla strežnica; ko pa je videla njegovo silno vznemirjenost in skrb, je brž dodala: “Mar stopim sama k rešetki in ti bom opisovala dogodke, kakor vem in znam.”
“Nikar!” je vzkliknil Ivanhoe, “tega ne smeš! Vsako okence in vsaka odprtina bo kmalu tarča lokostrelcem; po naključju lehko prileti puščica —”
“Dobro mi došla!” je zamrmrala Rebeka, vzpenjaje se s trdimi koraki po dveh ali treh stopnicah, ki so vodile k oknu.
“Rebeka, draga Rebeka!” je viknil Ivanhoe, “to ni zabava za dekleta! Ne nastavljaj se ranam in smrti; zavest, da sem ti dal povod, bi me pekla vse žive dni! Zasloni se vsaj z onimle starim ščitom in kaži se pri rešetki kar najmanj moreš.”
Rebeka je z gibko naglico storila po Ivanhoejevem nasvetu; zaslonjena s ščitom, ki ga je pristavila k spodnjemu delu okna, je mogla dokaj varno opazovati vsaj nekaj stvari, ki so se vršile pod gradom, in poročati Ivanhoeju, kako se oblegovalci pripravljajo za naskok. Točka, s katere jih je motrila, je dobro ustrezala njenemu namenu, zakaj okno je bilo ravno na vogalu glavne zgradbe, tako da Rebeka ni samo videla, kaj se godi onkraj grajskih zidov, ampak je mogla pregledati tudi vnanjo utrdbo, kateri je bil po vsem videzu namenjen prvi napad. Ta vnanja utrdba ni bila niti posebno močna niti zelo visoka; čuvala je zadnja vrata, skozi katera je Front de Boeuf nedavno izpustil Cedrica iz gradu. Grajski jarek je ločil to mostišče od ostale trdnjave, tako da ga je bilo v primeru njegovega zavzetja po neprijatelju kaj lehko odrezati od glavne zgradbe s tem, da si odtegnil zasilni mostič. V vnanji utrdbi so bila nasproti zadnjih vrat gradu izpadna vrata, vse to pa je bilo ograjeno z močnim okoljem. Po številu mož, ki so bili določeni v obrambo te postojanke, je Rebeka videla, da so obleganci zanjo v skrbeh; in tudi zbiranje napadalcev nasproti tej točki je kazalo, da se jim zdi ranljiva in so si jo izbrali v naskok.
Naglo je povedala Ivanhoeju ta opazovanja in dodala: “Obronki gozda so videti zasedeni po strelcih, čeprav jih je le majhno število zapustilo njegovo temno senco.”
“Pod čigavim praporom?” je vprašal Ivanhoe.
“Bojnega znamenja ne vidim nikjer,” je odvrnila Rebeka.
“Čudna novost,” je zamrmral vitez; “pripravljati se, da naskočiš takle grad, pa brez razvite zastave! — Ali vidiš, kdo so tisti, ki jih vodijo?”
“Vitez v črnem oklepu je najbolj na očeh,” je dejala Židinja; “on edini je v železju od glave do nog in videti je, da poveljuje vsem, kar jih je okoli njega.”
“Kakšen grb ima na ščitu,” je vprašal Ivanhoe.
[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]
“Front de Boeuf!” je odgovorila Židinja; “njegovi ljudje mu hite na pomoč, ošabni templovec jih vodi — njih združena moč je ustavila črnega borca — evo, potegnili so Front de Boeufa za obzidje.”
“Napadalci so zavzeli ogrado, jeli?” je Vprašal Ivanhoe.
“Da, vzeli so jo!” je vzkliknila Rebeka, “in zdaj trdo pritiskajo oblegane na vnanjem nasipu; nekateri postavljajo lestvice, drugi roje nalik čebelam in stopajo tovarišem na ramena, da bi se vzpeli na vrh. — Kamenje, bruna in hlode jim mečejo na glave, a sveži borci zavzemajo mesta ranjencev pri naskoku, kakor hitro odneso katerega v ozadje. — O veliki Bog, mar si zato dal človeku svojo podobo, da jo brat bratu tako okrutno izmrcvarja?”
“Ne beli si s tem glave,” je rekel Ivanhoe; “zdaj ni časa za take misli! — Kdo se umiče in kdo prodira?”
“Prevrnili so jim lestvice,” je drgetaje odgovorila Rebeka, “in vojniki se zvijajo pod njimi kakor pohojena golazen! — Oblegani nadvladujejo.”
“Sveti Jurij, udari za nas!” je vzkliknil vitez. “Mar se umikajo, vražji svobodnjaki?”
“Ne!” je viknila Rebeka, “drže se prav po svobodnjaško. — Črni vitez se bliža zadnjim vratom s svojo ogromno sekiro — grmeči udarci, ki jih zadaja, se slišijo vzlic bojnemu trušču in vpitju ... Kamenja in brun kar dežuje na drznega viteza — on pa se meni zanje toliko, kakor da je perje ali osatov puh!”
“Tako mi svetega Ivana Akrskega,” je rekel Wilfred, veselo se vzravnava! na svojem ležišču, “mislil sem, da premore Anglija samo enega moža, ki je zmožen takega dejanja!”
“Zadnja vrata se majejo,” je nadaljevala Rebeka, “pokajo — cepijo se pod njegovimi udarci — svobodnjaki so prodrli — mostišče je zavzeto ... O Bog, zdaj pehajo branilce z obzidja — v jarek jih mečejo! — O ljudje, če ste res ljudje, prizanesite vsaj tistim, ki se ne morejo več braniti!”
“A most — most, ki drži v grad — ali so se polastili tega prehoda?” je vzkliknil Ivanhoe.
“Ne,” je odvrnila Rebeka, “templovec je porušil brv, po kateri so imeli prehod. Le malo braniteljev je ušlo z njim vred v grad — vpitje in kričanje, ki ga slišite, vam oznanja usodo ostalih ... Joj, zdaj vdim, da je še strašnejše gledati zmago nego boj.”
“Kaj delajo zdaj, dekle?” je vprašal Ivanhoe; “daj, poglej še enkrat — trenutek ni tak, da bi smela omedlevati nad krvolitjem.”
“Za zdaj je minilo,” je odgovorila Rebeka; “naši prijatelji se zdaj ukrepljujejo v vnanji utrdbi, ki so jo dobili v svojo oblast; tako dobro jih zaslanja pred sovražnimi streli, da jim pošlje posadka le kedaj pa kedaj kako puščico, bolj da bi jih vznemirjala, nego da bi jim v resnici upala škoditi.”
“Naši prijatelji se gotovo ne odreko podjetja, ki so ga začeli tako slavno in uspešno,” je rekel Wilfred. “O ne! Zanesem se na vrlega viteza, čigar sekira je lomila hrastove grče in železne drogove. — Čudno,” je spet zamrmral sam pri sebi; “ali je mogoče, da živita dva, ki sta zmožna toli vratolomnega dejanja? — Žabica in železo na črnem polju — koga naj to pomeni? — Ali ne vidiš na črnem vitezu nikake druge posebnosti, Rebeka?”
“Nikake,” je dejala Židinja; “vse na njem je črno kakor perje nočnega vrana. Ničesar ne morem opaziti, kar bi ga še bolj razlikovalo; zdaj, ko sem ga videla v bitki kazati moč, bi ga menda spoznala izmed tisoč vojnikov. Saj hiti v metež, kakor da so ga povabili na gostijo. To ni samo sila: zdi se, da je vse vitezovo srce in vsa njegova duša v slehernem udarcu, ki ga zada sovražnikom. Bog mu odpusti greh krvoprelitja! Strašno in veličastno je gledati, kako slavita moč in hrabrost poedinca zmago nad stotinami nasprotnikov.”
“Rebeka,” je dejal Ivanhoe, “naslikala si junaka; gotovo se hočejo le spočiti, da si osvežijo moči, ali pa da dobe priprave, s katerimi prekoračijo jarek. Pod vodjo, kakršen je ta vitez po tvojem opisu, ni ne strahopetne bojazni ne hladnokrvnega oklevanja ne opuščanja junaških del, zakaj ovire, ki otežujejo nalogo, jo tudi venčajo s slavo. Na čast svojega doma in na ime svoje zorne oboževanke ti prisežem, da bi rad prebil deset let jetnik, če bi se smel le en dan boriti ob boku vrlega viteza v boju, kakršen je današnji boj!”
“Joj,” je vzkliknila Rebeka, ki je zapustila svoje mesto pri oknu in stopila k postelji ranjenega mladeniča, “to nestrpno hlepenje po dejanjih, ta borba z vašo sedanjo slabostjo in to obžalovanje nemoči, ki vas tare — vse to je kvarno vašemu ozdravljenju. Kako morete upati, da boste zadajali drugim rane, preden se zacelijo te, ki ste jih sami dobili?”
“Rebeka,” je odgovoril, “ti ne veš, da je tistemu, kdor je vajen viteških dejanj, neznosno držati roke navskriž kakor šibka ženščina, kadar se gode okoli nje slavni čini. Ljubezen do bitve je hrana, ki nas živi — prah meteža je zrak, ki ga sopejo naše nosnice! Mi ne živimo in nočemo živeti delj nego dotelj, dokler smo zmagoviti in slavni. Takšne, dekle, so zapovedi viteštva; zakleti smo nanje in žrtvujemo jim vse, kar nam je milega na svetu.”
“Oh,” je rekla krasna Židinja, “ta žrtev, hrabri vitez, gori le besu ničemurnega častihlepja in vaše življenje je zgolj pot skozi Molohove plamene! — Kaj vam ostane v nagrado za vso prelito kri, za vse prebite muke in napore in za vse solze, ki so jih povzročila vaša dejanja — kaj vam ostane, kadar zlomi smrt junakovo kopje in prehiti njegovega konja brzi dir?”
“Kaj ostane?” je vzkliknil Ivanhoe. “Slava, dekle; slava, ki zlati naše grobove in ovekovečuje naše ime!”
“Slava?” je povzela Rebeka. “Joj, ali je mar zarjaveli oklep, ki visi kot mrtvaško znamenje nad mrkim in razpadajočim vitezovim grobom, in zabrisani napis, ki ga nevedni menih le s težavo bere zvedavemu popotniku — ali je mar to dvoje dovolj nadomestila za žrtev vsakaterega milega čuvstva in in za življenje, ki ga bedno zapravljate s tem, da strmoglavljate druge v nesrečo? Ali je v okornih pesmih potujočega pevca res takšen čar, da vam je vredno toli slepo zametavati domačo ljubav, nežno vdanost srca, mir in srečo, samo da bi postali junaki balad, ki jih pojo skitajoči se minstreli pijanim kmetom pri večernem pivu?”
[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]
Zgrabil je zanj in se ižnova lotil zrahljanega zoba, dovolj težkega, da bi ne bil zdrobil samo ostanka dvižnega mostu, ki je varoval sprednja dva napadalca, ampak tudi surovo zbite deske, na katerih sta stala. Vsi so videli nevarnost in niti najbolj drzni izmed njih, ne izvzemši pogumnega meniha, se niso upali stopiti na splav. Trikrat je Loeksley sprožil puščico na De Bracyja in trikrat je odletela od vitezovega nepredirnega oklepa.
“Prekleta bodi tvoja srajca iz španskega jekla!” je rekel Loeksley. “Če bi jo bil skoval angleški kovač, bi jo te puščice predrle, kot da je svila in platno.” Nato je pričel klicati: “Tovariša, prijatelja! Plemeniti Cedric! Umaknita se, počakaj ta, da se zid poruši.”
Nihče ni slišal njegovega glasu, zakaj trušč, ki ga je povzročal vitez s svojimi udarci ob vrata, bi bil prebučal dvajset bojnih trobent. Zvesti Gurth je skočil na plavajoči most, da bi posvaril Cedrica pred grozečo pogubo ali vsaj z njim vred poginil. Toda njegovo svarilo bi bilo prišlo prepozno, mogočni zob se je že majal, in De Bracy, ki se je še vedno ubijal s svojo nalogo, bi jo bil izvršil, če mu ne bi bil templovčev glas udaril tik na uho.
“Vse je izgubljeno, De Bracy! Grad gori —”
“Ali se ti meša?” je odvrnil vitez.
“Vsa zahodna stran je v plamenih. Zaman sem se trudil, da bi pogasil.”
Z zloveščo hladnostjo, ki je bila podlaga njegovemu značaju, je Briand de Bois-Guilbert povedal to strašno novico, ki je osupla tovariša nista enako mirno sprejela.
“Svetniki nebeški!” je rekel De Bracy, “kaj naj storimo? Svečnik iz suhega zlata obljubim svetemu Nikolaju Limoškemu, če ...”
“Prihrani si obljubo,” je dejal templovec, “in poslušaj me. Popelji svoje ljudi dol, kakor da hočeš napraviti izpad, in odpri stranska vrata, Na splavu stojita samo dva moža; pahni ju v jarek in udari na mostišče. Jaz navalim skozi glavna vrata in naskočim mostišče z vnanje strani; če se posreči, da spet osvojimo to postojanko, bodi prepričan, da se bomo držali, dokler ne dobimo pomoči ali dokler nam vsaj ne dovolijo dobrih pogojev.”
“To ni napačna misel,” je rekel De Bracy; igral bom svojo vlogo, samo ne zapusti me. templovec!”
“Tako mi roke in rokavice, da te ne bom!” je odvrnil Bois-Guilbert. “A podvizaj se, v božjem imenu!”
De Bracy je jadrno zbral svoje ljudi in jo udri dol k stranskim vratom, ki jih je neutegoma dal odpreti. Ali komaj se je to zgodilo, si je orjaška moč Črnega viteza vkljub De Bracyju in njegovim spremljevalcem že izsilila pot v notranjost. Sprednja dva sta padla še tisti mah, ostali pa so se umaknili, naj se je njih voditelj še toliko trudil, da bi jih ustavil.
“Psi!” je rekel De Bracy. “Komaj dva sta in jima hočete dati, da nam vzameta edino rešilno pot?”
“To je sam vrag!” je vzkliknil stari vojnik, umikaje se pred udarci črnega nasprotnika.
“Če bi tudi bil sam vrag,” je odvrnil De Bracy, “ali boste bežali pred njim v peklensko žrelo? Grad nam gori za hrbtom, lopovi! Vsaj obup naj vam da poguma, ali pa spustite mene naprej, da se sam poizkusim s tem borcem.”
Dobro in viteški je De Bracy ta dan potrdil slavo, katero si je bil pridobil v grajanskih vojnah tistega strašnega Časa. Obokani prehod, v katerega so vodila vrata in v katerem sta se zdaj mož proti možu borila silna bojevnika, je kar odmeval od besnih udarcev, ki sta jih zadajala drug drugemu, De Bracy s svojim mečem, Črni vitez s svojo težko sekiro. Nazadnje je dobil Norman udarec, čigar moč je sicer deloma prestregel s ščitom, zakaj drugače bi ne bi bil De Bracy nikoli več trenil z udi; a vendar mu je še toli silovito priletel po šlemu, da je telebnil na tla, kakor je bil dolg in širok.
“Vdaj se, De Bracy,” je rekel Črni vitez; sklonil se je k njemu, držeč usodno bodalo, s katerim so vitezi končavali svoje sovražnike (zaradi tega so ga imenovali “bodalo milosti”). pred rešetko njegovega šlema. “Vdaj se, De Bracy, na milost ali nemilost, če ne, si izgubljen!”
“Neznanemu zmagalcu se ne predam,” je s slabotnim glasom odvrnil De Bracy. “Povej mi svoje ime ali pa stori z menoj kar ti drago. Nihče naj ne poreče, da se je Maurice De Bracy predal brezimnemu ničetu.”
Črni vitez je šepnil premagancu nekaj na uho.
“Predam se vam v ujetništvo na milost ali nemilost,” je odvrnil Norman, čigar rezka in odločna trma se je mahoma izpremenila v globoko, dasi mrko pokornost.
“Pojdi v mostišče,” je z oblastnim glasom velel zmagalec, “in čakaj tam mojih nadaljnih povelj.”
“A najprej daj, da ti povem, kar je zate važnega,” je rekel De Bray. “Wilfred Ivanhoeski je ranjen in ujet in bo poginil v gorečem gradu, če ne dobi takoj pomoči.”
“Wilfred Ivanhoeski!” je vzkliknil Črni vitez. “Ranjen in v nevarnosti, da pogine! Vsak mož v tem gradu mi je z življenjem porok, če se mu osmodi le las na glavi! Pokaži mi njegovo izbo!”
“Pojdi po onihle polžastih stopnicah,” je odvrnil De Bracy; “v njegovo sobo vodijo. Ali me nočeš za vodnika?” je dodal s pokornim glasom.
“Ne. Idi v mostišče in čakaj mojih ukazov. Ne zaupam ti, De Bracy.”
Med tem bojem in kratkim razgovorom, ki smo ga čuli, je Cedric na čelu krdela mož, med katerimi se je odlikoval menih, udaril preko mostu, kakor hitro so videli odprta vrata, ter potisnil zmedene in obupane Bracyjeve spremljevalce nazaj; nekateri so prosili milosti, drugi so se zaman upirali, a večina jih je zbežala proti dvorišču. De Bracy sam se je vzdignil s tal in trpko pogledal za zmagalcem. “Ne zaupa mi,” je ponovil; “in res, ali sem zaslužil njegovo zaupanje?” — Nato je pobral svoj meč, vzel v znak predaje šlem z glave, krenil v mostišče in oddal meč Locksleyu, ki ga je spotoma srečal.
Ko se je požar razširil, so se njegovi znaki kmalu pokazali tudi v izbi, kjer je Židinja Rebeka varovala Ivanhoeja in mu stregla. Bojni hrup ga je bil zbudil iz kratkega spanca; in strežnica, ki je bila na njegovo nujno prošnjo spet stopila k oknu, da bi opazovala usodo boja in mu poročala o njej, ni nekaj časa ničesar videla, tolikanj se je množil dimni, dušeči puh. Oblaki dima, ki so se valili v sobo, in kriki po vodi, ki so proglašali celo bojni hrup, so jima naposled povedali, kako napreduje ta nova nevarnost.
“Grad gori,” je rekla Rebeka, “gori! Kaj moreva storiti, da se rešiva?”
“Beži, Rebeka, in reši sama svoje življenje,” je odvrnil Ivanhoe; “zame ni človeške pomoči.”
“Ne bom bežala,” je dejala Rebeka; “skupaj bova rešena, ali pa pogineva oba. Toda, Bog nebeški — moj oče! Kakšna bo njegova usoda?”
Tisti trenutek so vrata izbe na stežaj odletela in pokazal se je templovec, strahota ga je bilo videti; njegov pozlačeni oklep je bil krvav in razbit in perjanica na njegovem šlemu napol odsekana, napol osmojena. “Našel sem te,” je rekel Rebeki; “zdaj boš videla, da bom držal svojo besedo in delil s teboj dobro in zlo. V rešitev vodi samo ena pot, skozi petdeset nevarnosti bi se bil pretolkel, da ti jo pokažem; vzdigni se in pojdi še ta trenutek z menoj!”
“Sama ne pojdem s teboj,” je odgovorila Rebeka. “Če te je mati rodila, če imaš v sebi le trohico človeškega čuvstva, če tvoje srce ni trdo kakor jeklena plošča na tvojih prsih, reši mojega starega očeta, reši tega ranjenega viteza!”
“Vitez,” je s svojo značilno mirnostjo odvrnil templovec, “vitez, Rebeka, mora gledati usodi v oči, bodi si, da mu pride naproti v obliki meča ali plamena; zastran Žida pa — komu je mar, kje ali kako, ga dohiti smrt?”
“Divji bojevnik,” je rekla Rebeka, “rajše poginem v plamenih, kakor da bi od tebe sprejela rešitev!”
“Saj ne boš mogla izbirati, Rebeka. Enkrat si me ukanila, a dvakrat se to nobenemu smrtniku ne posreči!”
Tako govoreč je zgrabil prestrašeno dekle, ki je polnilo zrak s svojimi kriki, ter jo kljub njenemu vpitju na rokah odnesel iz sobe, ne meneč se za grožnje in izzivalne besede, ki jih je Ivanhoe grmel zoper njega.
“Templovski pes, sramota svojega reda, pusti devojko! Izdajalski Bois-Guilbert, Ivanhoe ti to ukazuje! S svojo srčno krvjo mi boš plačal, lopov!”
“Ne bil bi te našel Wilfred,” je rekel Črni vitez, ki je tisti mah stopil v sobo, “da nisi tako kričal.”
“Če si pravi vitez,” je odvrnil Wilfred, “ne misli name, ampak zasleduj tega ugrabilca, reši lady Roweno in poglej, kaj je s plemenitim Cedricom!”
“Vsi pridejo na vrsto,” je odvrnil vitez z žabico, “a ti si prvi.”
Nato je vzdignil Ivanhoeja in ga odnesel prav tako izlahka, kakor je templovec odnesel Rebeko. Stekel je z njim do stranskih vrat, in ko je tam predal svoje breme dvema svobodnjakoma v skrb, se je vrnil v grad, da bi pomagal reševati ostale jetnike.
Eden izmed stolpov je bil zdaj ves v plamenih, ki so besno udarjali skozi okna in” strelnice. Po drugih delih gradu pa so debeli zidovi in obokani stropi ovirali napredovanje ognja in srd ljudi je tod še vedno zmagoval, nič manj strašen od prirodne sile, ki je gospodovala drugod; zakaj oblegalci so gonili branilce gradu iz sobane v sobano in ž njih krvjo uteševali željo po maščevanju, ki jih je tako dolgo navdajala zoper mezdnike trinoškega Front de Boeufa. Večina posadke se je upirala do zadnjega; milosti jih je prosilo le malo, a dobil je ni nihče. Zrak je bil poln ječanja in žvenketanja orožja, tla so bila spolzka od krvi obupanih in umirajočih nesrečnežev.
Med temi prizori zmede je Cedric dirjal po gradu in iskal Rowene, spremljan po zvestem Gurthu, ki se ga je tesno držal v metežu in zanemarjal svojo lastno nevarnost, da je mogel odbijati udarce, namenjene na gospodarja. Plemeniti Sas je bil tako srečen, da je dospel v izbo svoje varovanke ravno v trenutku, ko je že popolnoma opustila upanje rešitve in je v brezmejni grozi stiskala k svojim nedrim razpelo ter vsak trenutek pričakovala smrti. Predal jo je Gurthu, da jo varno odvede v mostišče, kamor je bila pot že očiščena sovražnikov in še ne presekana po plamenih. Ko je to opravil, je častiti Cedric hitel iskat svojega prijatelja Athelstana, odločen, da ne glede na svoje življenje otrne tega poslednjega potomca saškega rodu. A preden je Cedric prišel do stare dvorane, v kateri je bil nedavno še sam zaprt, je Wambova iznadljiva pamet že našla sredstvo, da osvobodi sebe in svojega tovariša v nesreči.
Ko je, sodeč po trušču, boj najhuje divjal, je jel burkač na vse grlo kričati: “Sveti Jurij in zmaj! Zali sveti Jurij za veselo Anglijo! Grad je dobljen!” In da bi napravil to vpitje še strašnejše, je jel brenketati z nekaj kosi zarjavele bojne oprave, ki so raztreseni ležali po sobani.
Stražnik v predsob ju, ki je bil že prej ves zbegan, se je ob Wambovem kriku prestrašil; pustil je vrata odprta in stekel povedat templovcu, da so sovražniki vdrli v staro dvorano. Med tem sta jetnika, ne da bi jima “kdo branil, planila v predsobje in odtod na grajsko dvorišče, kjer se je zdaj odigraval poslednji boj. Tu je sedel okrutni templovec na svojem konju, obdan po ostankih posadke, nekaj na konjih, nekaj peš, ki so se bili zbrali okoli slavnega vodje, da si ohranijo poslednjo možnost rešitve in umika. Dvižni most so na njegovo povelje spustili, a prehod je bil že zaseden; zakaj lokostrelci, ki so dotlej na tisti strani samo vznemirjali grad s svojimi puščicami, so, videč, da plameni zajemajo grad in da se most spušča, neutegoma navalili proti izhodu, da bi preprečili posadki beg, sebi pa zagotovili svoj delež plena, preden grad pogori. Z druge strani se je del oblegalcev, ki so prej vdrli skozi stranska vrata, zdaj usipal na dvorišče in besno pritiskal na branilce, ki so bili tako izpostavljeni dvojnemu napadu.
Toda obup je izpodbadal poslednje grajske vojnike in zgled neukrotnega vodje jim je dala pogum, da so se borili z največjo hrabrostjo; in ker so bili dobro oboroženi, se jim je nekajkrat posrečilo, da so vrgli napadalce nazaj, čeprav so jih daleč prekašali s številom. Rebeka, ki jo je eden izmed templovčevih saracenskih sužnjev posadil predse na konja, je bila sredi oddelka; in Bois-Guilbert je vkljub zmedi krvavega boja na vse načine pazil na njeno varnost. Vsak trenutek je bil pri njej in jo je ne glede na svojo lastno obrambo zaslanjal s svojim triogelnim jeklenim ščitom; a nato je iznova zagnal bojni krik, pognal konja naprej, pobil najsprednjega napadalca na tla in se v naslednjem hipu spet vrnil ob njeno stran.
Athelstane, ki je bil, kakor bralec ve, zelo len, a ne strahopeten, je opazil žensko postavo, ki jo je templovec tako skrbno čuval; prav nič ni dvomil, da je to Rowena, ki jo hoče vitez vkljub vsemu odporu odvesti s seboj.
“Tako mi duše svetega Edwarda,” je dejal, “rešiti jo hočem iz rok ošabnega viteza, on pa naj pogine od moje roke.”
“Pomisli, kaj storiš!” mu je kriknil Wamba; “prenagla roka rada ujame žabo namesto ribe. Tako mi moje burkaške kape, da ni lady Rowena — samo njene temne kodre poglej! Ne, če vi ne znate razlikovati črnega od belega, le ostanite vodja, a jaz vam ne bom slednik; škoda je mojih kosti, da bi si jih dal polomiti, ne vedoč, za koga. In še, ko nimate oklepa! Pomislite, da ni svilena čepica še nikoli obveljala zoper jekleno rezilo. Nu, kdor trmasto sili v vodo, naj se le utopi! Deus vobiscum, hrabri Athelstane!” je končal in izpustil Sasovo tuniko, za katero ga je dotlej vlekel nazaj.
Pobrati s tal bojni kij, ki ga je roka enega izmed umirajočih pravkar izpustila, in navaliti na templovčevo četo, naglo udriha je na desno in levo, tako da je s slehernim udarcem pobil vojnika, je bilo za Athelstanovo silno moč, ki jo je mimo tega še besnost razvnemala, samo delo trenutka; kmalu je bil komaj še dva sežnja od Bois-Guilberta.
“Obrni se, izdajalski templovec!” mu je kriknil na ves glas. “Izpusti jo, ki nisi vreden, da bi se je dotaknil! Obrni se, član tolpe morilskih, potuhnjenih razbojnikov!”
“Pes!” je rekel templovec in pokazal zobe. “Naučim te h uliti sveti red zionskega Templa!” S temi besedami je okrenil konja, ga pognal proti Sašu, se vzdignil v stremenih in strahovito mahnil z mečem proti Athelstanovi glavi.
Prav je bil rekel Wamba, da svilena čepica ni kos jeklenemu rezilu. Templovčevo orožje je bilo tako ostro, da je presekalo žilavi, z železom okovani ročaj bojnega kija, s katerim je hotel nesrečni Sas odbiti udarec, ko vrbov prot, ga zadelo na glavo in ga podrlo, kakor je bil dolg in širok.
“Ha; Reau-seant!” je kriknil Bois-Guilbert, “tako naj se zgodi vsem klevetnikom tempelskih vitezov!” Okorišča je se z zmedo, ki jo je povzročil Athelstanov padec, je nato glasno zaklical: “Kdor se hoče rešiti, za menoj!” — se zagnal preko dvižnega mostu in razpršil strelce, ki so ga hoteli ustaviti. Njegova dva Saracena in pet ali šest oborožencev, ki so bili zajahali svoje konje, so udarili za njim. Templovčev umik je bil nevaren zaradi toče puščic, ki so jih sipali nanj in na njegovo krdelo; a to mu ni branilo, da ne bi bil zdirjal na okoli k mostišču, o katerem je po svojem prejšnjem načrtu sodil, da ga De Bracy še drži.
“De Bracy! De Bracy!” je kriknil. “Ali si tu?”
“Sem,” se je oglasil De Bracy, “a ujet.”
“Ali te morem osvoboditi?” je kriknil Bois-Guilbert.
“Ne,” je odvrnil De Bracy; “predal sem se na milost in nemilost. Biti hočem pošten ujetnik. Reši se sam, sokoli so prosti! Glej, da bo kmalu morje med teboj in Anglijo — več se ne upam reči.”
“Prav,” je rekel templovec, “če misliš ostati tu, pomni, da sem rešil besedo in rokavico. Naj bodo sokoli, kjer hočejo; menim, da bodo zidovi templovskega preceptorija dovolj trdno varstvo zame; tja pohitim kakor čaplja v svoje gnezdo.”
To rekši je oddirjal s svojimi spremljevalci.
Tisti branilci gradu, ki se na konjih niso mogli rešiti, so se po templovčevem odhodu še vedno obupno bili z oblegalci, a bolj zato, ker so vedeli, da jim ni pričakovati milosti, kakor iz upanja, da bi se jim posrečil beg. Ogenj se je naglo širil po vseh delih gradu, ko se je nalik starodavnim furijam pokazala na nekem stolpu Ulrika, povzročiteljica požara, in zagnala bojno pesem, kakršne so v poganski davnini na bojiščih prepevali saški skaldi. Dolgi, razpuščeni sivi lasje so ji vihrali z gole glave nazaj; pijana radost utešenega maščevanja se je v njenih očeh borila z ognjem blaznosti; mahala je s preslico, ki jo je držala v roki, kakor da je izmed usodnih sestra, ki predejo in strižejo človeku nit življenja.
Visoko se dvigajoči plameni so daj premagali vse zapreke in v ogromnem, žarečem zublju bruhnili proti večernemu nebu, tako da so jih videli daleč po okolici. Stolp za stolpom se je grme porušil s streho in tramovjem vred; to je pregnalo bojujoče se z dvorišča. Premagani — bilo jih je le še malo — so se razkropili in ušli v sosednji gozd. Zmagalci, ki so se zbirali v velike gruče, so z začudenjem in strahom strmeli v plamen, ki je oblival njihove lastne vrste in njih orožje s temno rdečino. Blazno prikazen Saške Ulrike so še dolgo videli na vrtoglavem kraju, katerega si je bila izbrala; z divjim zanosom je iztezala roke, kakor bi nalik kraljici vladala požaru, ki ga je bila zanetila. Naposled se je s strašnim gromom podrl ves stolp in starka je poginila v plamenih, ki so bili požrli njenega trinoga. V nemi grozi so oboroženi gledalci še dolgo strmeli v tisti kraj, ne da bi se kdo upal zamrmrati ali treniti s prstom, razen v znamenje križa. Nato se je začul Locksleyev glas: “Vriskajte, svobodnjaki! Trinoškega brloga ni več! Naj sleherni prinese svoj plen na naše določeno zbirališče pod sodnim drevesom v Harthillski loki; zakaj jutri ob razsvitu ga bomo pravično razdelili med svoje čete in svoje dične zaveznike pri tem velikem delu maščevanja.”
[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]
“Ti razbojniki in teptalci zakonov!” je vzkliknil. “Kadar postanem gospodar na Angleškem, jih dam obesiti na dvižne mostove njihovih lastnih gradov!”
“A da postanete kralj in gospodar Anglije,” je hladno odvrnil njegov svetovalec, “mora vaša visokost ne samo trpeti prestopke teh razbojnikov in teptalcev zakona, ampak jih celo ščititi ne glede na svojo hvalevredno vnemo za vzdržan je zakonov. — Slabo bi bilo za vas, če bi saški kmetavsi uresničili sanje vaše visokosti in izpremenili dvižne mostove njihovih gradov v vešala; drznemu Cedricu je čisto podobno, da bi utegnil izvršiti tako misel! Vaša visokost bo sama izprevidela, kako opasno bi bilo kaj začeti brez Front de Boeufa, De Bracyja in templovca — in vendar smo šli že predaleč, da bi mogli varno kreniti nazaj.”
Princ John se je nestrpno udaril po čelu in jel naglo hoditi po sobi sem ter tja.
“Lopovi,” je vzklikal, “izdajalski lopovi, ki me puščajo v tej stiski na cedilu!”
“Rajši recite nepremišljeni norci,” ga je zavrnil Waldemar, “da se ukvarjajo s temi otročarijami, kadar gre za toli važne stvari!”
“A kaj nam je zdaj storiti?” je vprašal princ John in stopil pred Waldemarja.
“Ne vem, kaj bi bilo moči storiti razen tega, kar sem že odredil,” je odvrnil tajni svetovalec. “Ni se mi zdelo prav, da bi prišel semkaj in z vašo visokostjo obžaloval ta neprijetni dogodek, dokler nisem poizkusil vsega, kar morem, da ga storim neškodljivega.”
“Ti si zmerom moj dobri angel, Waldemar,” je rekel princ, “in če bom imel ob svoji strani vedno takega svetovalca, tedaj bo Johnova vlada še slavna v zgodovini. — Kaj si ukrenil?”
“De Bracyjevemu poročniku Loufsu Winkelbrandu in njegovim ljudem sem ukazal, naj zajašejo konje in z vihrajočim praporom pohite do Front de Boeufovega gradu, da vidijo, kaj morejo tam storiti našim prijateljem v pomoč.”
Obraz princa Johna je zardel kakor obraz razvajenega otroka, ki se mu zazdi, da so ga užalili.
“Tako mi božjega lica,” je dejal, “veliko si vzel nase, Waldemar Fitzurse, in zelo oblastno si ravnal, da si brez našega izrečnega povelja ukazal trobiti na konje in razviti prapor v mestu, kjer smo bili sami prisotni.”
“Prosim vašo visokost oproščenj,” je odvrnil Fitzurse, ki je sam pri sebi preklinjal gospodarjevo bedasto ničemurnost, “a ker se je mudilo in je utegnila postati vsaka izgubljena minuta pogubonosna, se mi je zdelo najboljše, da vzamem v tej, za korist vaše visokosti toli važni stvari odgovornost nase.”
“Naj ti bo oproščeno, Fitzurse,” je resno rekel princ; “dobra volja opravičuje prenagljenost tvojega ravnanja. A kdo prihaja? Tako mi križa, sam De Bracy! In v kaki čudni podobi stopa pred nas!”
Res je bil De Bracy, s krvavimi ostrogami in še ves vroč od naglice. Njegova oprava je kazala še vse sledove nedavnega trdovratnega boja, zakaj bila je razbita in okrvavljena in polna prahu od nagle ježe. Snel si je šlem z glave, ga postavil predse na mizo in za trenutek obstal, kakor da se izkuša zbrati, preden pove svoje novice.
“De Bracy,” je izpregovoril princ John, “kaj pomeni to? Govori, zaklinjam te! Ali so se Saši uprli?”
“Govori, De Bracy,” je rekel Fitzurse skoro obenem z gospodarjem, “saj si bil zmerom mož. Kje je templovec? In kje Front de Boeuf?”
“Templovec je ušel,” je odgovoril De Bracy, “a Front de Boeufa ne boste nikoli več videli. Pokopan je v ognjenem grobu pod žarečimi razvalinami svojega lastnega gradu. Jaz edini sem ubežal, da vam to sporočim.”
“To je za nas mrzla novica,” je rekel Waldemar, “čeprav nam poročaš o ognju in plamenu.”
“Najhujša šele pride,” je odvrnil De Bracy. Približal se je princu Johnu in mu šepnil s tihim, a vnikljivim glasom: “Rikard je na Angleškem, videl sem ga in govoril z njim!”
Princ John je prebledel kakor smrt, omahnil in se ujel za hrastovo klop, kakor človek, ki mu je predrla prsa smrtonosna puščica.
“Blazniš, De Bracy,” je vzkliknil Fitzurse, “to ni moogče!”
“Tako resnično je kakor resnica sama,” je rekel De Bracy; “njegov jetnik sem bil in sem z njim govoril.”
“Z Rikardom Plantagenetom,” je nadaljeval Fitzurse.
“Z Rikardom Plantagenetom,” je odvrnil De Bracy, “z Rikardom Levjesrčnim, z Rikardom Angleškim.”
“In njegov jetnik si bil?” je vprašal Waldemar.
“Ali mar poveljuje vojni sili?”
“Ne, le nekaj svobodnjaških hajdukov je bilo okoli njega in ti še ne vedo, kdo je. Čul sem ga, ko je rekel, da se misli ločiti od njih. Pridružil se jim je samo zato, da jim je pomagal pri naskoku na Torquilstone.”
“Da,” je rekel Fitzurse, “Rikardova navada je resnično taka; on hodi okoli kakor pravi vitez-skitalec in išče divjih prigod, zanašaje se na moč svoje roke, med tem ko počivajo najbolj važni posli njegove države in je njegova lastna varnost ogrožena. Kaj misliš storiti, De Bracy?”
“Jaz? Ponudil sem Rikardu svoje kopjenike v službo, pa jih je odbil; povedem jih v Hull, da tam najamem ladjo in odplovem na Flandrsko; v takih nemirnih časih najde podjeten mož povsod dovolj posla. In ti, Waldemar, ali se hočeš odreči politike, vzeti kopje in ščit in deliti z menoj usodo, ki nama jo je nebo namenilo?”
“Prestar sem, Maurice, in hčer imam,” je odvrnil Waldemar.
“Daj jo meni, Fitzurse, s pomočjo svojega kopja in stremena bom skrbel zanjo, kakor se spodobi njenemu stanu.”
“Ne,” je odvrnil Fitzurse, “iskal bom zaščite v cerkvi Sv. Petra, nadškof mi je po prisegi brat.”
Med tem razgovorom se je princ John po malem zbudil iz omotice, v katero ga je bila vrgla nepričakovana novica, in pazno poslušal razgovor svojih slug, “že odpadajo od mene,” je rekel sam pri sebi, “nič bolj trdno se me ne drže nego velo listje veje, kadar veter potegne! Pekel in vsi peklenščki! ali ne morem najti izhoda, ko me ti strahopetci zapuščajo?” Pomolčal je, nato je udaril v posiljen smeh, poln vražje strasti, s katerim je končno zmotil njiju razgovor.
“Ha, ha, ha, moja dobra gospoda, tako mi svetlega čela Naše Gospe, imel sem vaju za pametna človeka, za drzna moža, za premišljena moža; zdaj pa zametavata bogastvo, čast, veselje in vse, kar nam je obetala naša visoka igra, v trenutku, ko je treba le smelega slučaja, pa bi bilo dobljeno!”
“Ne razumem vas,” je rekel De Bracy. “Kakor hitro se raznese glas o Rikardovem prihodu, bo stal na čelu cele vojske in tedaj smo izgubljeni. Svetoval bi vam, gospod, da pobegnete v Francijo, ali pa da se zatečete v varstvo kraljice matere.”
“Zase ne iščem varnosti,” je ošabno dejal princ John; “to si lehko zagotovim, če rečem bratu le besedo. A dasiravno ste vi, De Bracy, in vi, Fitzurse, tako pripravljeni, da me zapustite, me vendar ne bi posebno veselilo, če bi videl vajini glavi, kako črnita ondukajle nad Cliffordskimi vrati. Ali meniš, Waldemar, da te prekanjeni nadškof ne bi dal sam potegniti s stolpnic oltarja, če bi mu to pomagalo do sprave s kraljem Rikardom? In ti, De Bracy, mar si pozabil, da stoji med teboj in Hullom Robert Estoteville z vso svojo močjo in da grof Essex zbira svoje ljudi? Če se nam je bilo že pred Rikardovim prihodom bati teh naborov, ali meniš, da more biti zdaj še dvoma, na katero stran se bosta postavila vodji? Verjemi mi, Estoteville je sam dovolj močan, da požene vse tvoje kopjenike v reko Humber.” Waldemar Fitzurse in De Bracy sta se prepadena spogledala. “Rešilna pot je samo ena,” je nadaljeval princ, in čelo mu je postalo temno kakor sama polnoč; “predmet našega strahu potuje sam — treba mu je presekati pot.”
“Jaz mu je ne bom presekal,” je hlastno rekel De Bracy. “Njegov jetnik sem bil in mi je prizanesel. Ne dotaknem se niti peresa v njegovi perjanici.”
“Kdo govori o tem, da bi mu storili kaj zalega?” je s hudobnim smehom rekel princ; “ta lopov bo še rekel, da sem hotel, naj ga ubije! Ne, ječa bi bila boljša; in če je zaprt v Britaniji ali v Avstriji, kaj to de? Stvari bodo potem še vedno take kakor prej, ko smo se lotili podjetja, zakaj osnovali smo ga na upanju, da ostane Rikard jetnik na Nemškem. Naš stric Robert je živel in umrl na Cardiffskem gradu.”
“Da,” je rekel Waldemar, “ali vaš stric Henrik je tudi bolj trdno sedel na svojem prestolu, nego se more pohvaliti vaša milost. Jaz pravim, da je najboljša ječa tista, ki jo naredi grobar; nobena temnica se ne more primerjati z jamo pod cerkvenim tlakom! Povedal sem svojo misel.”
“Naj bo ječa ali grob,” je dejal De Bracy, “jaz si umijem roke.”
“Lopov,” je rekel princ John, “menda ne misliš izdati našega načrta?”
“Namenov nisem še nikoli izdajal,” je ošabno rekel De Bracy, “in tudi lopova nikar ne spravljajte v zvezo z mojim imenom!”
“Miruj, gospod vitez!” se je oglasil Waldemar. “In vi, moj dobri gospod, oprostite pomislekom hrabrega De Bracyja; prepričan sem, da jih bom kmalu odpravil.”
“To presega vašo zgovornost, Fitzurse,” je odvrnil vitez.
“Ej, dobri gospod Maurice,” je dejal zviti politik, “ne odskakujte mi v stran kakor plašljiv konj, ne da bi si vsaj ogledali predmet svojega strahu. Ta Rikard — komaj dan je tega, ko je bila še tvoja najbolj goreča želja, da bi se srečal z njim v bitki, iz oči v oči; stokrat sem slišal iz tvojih ust, da hlepiš po tem.”
“Da,” je rekel De Bracy, “a tako, kako ti praviš: mož proti možu v odkritem boju. Nikoli pa nisi čul od mene namiga o tem, da bi ga zaskočil samega v gozdu.”
“Slab vitez si, če se ob tem spotikaš,” ga je zavrnil Waldemar. “Mar sta se Lancelot de Lac in sir Tristram v bitki odela s slavo? Ali ne s tem, da sta se v senci globokih, neznanih gozdov spoprijela z vitezi-velikani?”
“Da, a povem vam,” je rekel De Bracy, “ne Tristram ne Lancelot ne bi bila mož proti možu kos Rikardu Plantagenetu; mislim, da tudi ni bilo njiju navada napadati posameznike v neenakem boju.”
“Meša se ti, De Bracy! Kaj pa zahtevamo od tebe, najetega glavarja četniške stotnije, ki je prodala svoje meče v službo princa Johna? Opozorjen si na našega sovražnika, pa se še pomišljaš, čeprav gre za srečo tvojega gospodarja, tvojih tovarišev in tvojo lastno ter za življenje in za čast vsakaterega izmed nas!”
“Rekel sem, da mi je podaril življenje,” je mrko odvrnil De Bracy. “Res me je spodil izpred svojega obličja in zavrnil mojo poklonitev — v toliko mu nisem dolžan ne zvestobe ne pristaštva; a roke vendar nočem vzdigniti zoper njega.”
“Saj ni treba — pošlji Louisa Winkelbranda in dvajset svojih kopjenikov.”
“Pretepačev imate sami dovolj,” je rekel De Bracy; “niti eden mojih ljudi se ne bo nikamor genil po takem poslu.”
“Tako trdovraten si, De Bracy?” se je oglasil princ John. “Zapuščaš me, čeprav si mi totikrat zatrjeval, kako si vnet za mojo službo?”
“Tega ne mislim,” je rekel De Bracy; “pomagati vam hočem v vsem, kar se spodobi vitezu, bodi na turnirju ali na ravnem polju; a take zavratne zasede ne spadajo v mojo dolžnost.”
“Pojdi semkaj, Waldemar,” je dejal princ John. “Nesrečen vladar sem. Moj oče, kralj Henrik, je imel zveste služabnike, njemu je bilo treba samo izreči, da mu je nemiren svečenik na poti, in kri Tomaža Becketa je pordečila stopnice njegovega lastnega oltarja, čeprav je bil svetnik. Tracy, Morville in Briton, zvesti, pogumni služabniki, vaš duh je ugasnil z vašimi imeni vred! In dasi je Reginald de Fitzurse zapustil sina, je ta vendar odpadel od zvestobe in poguma svojega očeta.”
“Odpadel ni od ničesar,” je rekel Waldemair Fitzurse: “in ker ne gre, drugače, hočem vzeti vodstvo nevarnega podjetja nase. A moj oče je moral drago plačati hvalo vnetega prijatelja; in vendar je dokaz zvestobe, ki ga je dal Henriku, daleč ostajal za tem, kar hočem jaz storiti za vas; Zakaj rajši bi naskočil cel koledar svetnikov, nego naperil kopje proti Levjesrčnemu. De Bracy, nate se moram zanesti, da boš hrabril duhove neodločnih in varoval osebo princa Johna. — Paže,” je velel, “hiti v moj stan in reci orožarju, naj bo pripravljen; sporoči Stephenu Wetheralu, Broadu Thoresbyju in Trem kopjem Spyinghowskim, naj takoj pri dejo k meni; tudi vrhovni oglednik Hugh Bardon naj me poišče. Z Bogom, moj princ, do veselejšega svidenja.” Tako govoreč je odšel iz sobane.
“Odpravlja se, da zajame mojega brata,” je rekel princ John De Bracyju, “a duh mu ni nič bolj vznemirjen, kakor, če bi šlo za prostost kakega saškega franklina. Upam, da bo pomnil naše povelje in izkazoval osebi našega dragega brata Rikarda vse dolžno spoštovanje.”
[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]
“Bog nas obvaruj take nesreče!” je rekel preceptor.
“Amen,” je slovesno pritrdil veliki mojster, “a treba je, da si zaslužimo njegovo pomoč. Povem ti, Konrad, ne moči nebes ne posvetne oblasti ne bodo več trpele zavrženosti tega pokolenja. Moja poročila so zanesljiva; tla, na katerih stoji naša delavnica, so že izprodrovana in vse, karkoli pridamo zgradbi svoje veličine, jo bo le tem prej strmoglavilo v prepad. Kreniti moramo nazaj in se spet pokazati verne borce križa, ki ne žrtvujejo smotru samo svojega življenja in krvi, svojih slabosti in grehot, ampak tudi svojo udobnost, svoj mir in svoja prirodna nagnjenja, ter ravnajo kot možje, prepričani, da je nekatero veselje, ki utegne biti drugim dovoljeno, prepovedano zaobljubljenemu vojniku Templa.”
Tisti mah je stopil na vrt oproda v ponošenem odelu (zakaj pripravniki za ta sveti red so v času svojega novinstva nosili obleko, ki so jo vitezi odložili); globoko se je priklonil velikemu mojstru in molče obstal, čakaje dovoljenja, da sme povedati svoje sporočilo.
“Mar ni bolj spodobno gledati tega Damjana,” je rekel veliki mojster, “oblečenega v odelo krščanske ponižnosti, kako stoji pred svojim prednikom in spoštljivo molči, kot pred dvema dnevoma, ko se je bedak pokazal v pisanem jopiču, nagizdan in ošaben kakor papiga! — Kakšna je tvoja vest?”
“Žid stoji pred vrati, plemeniti in velečastni oče,” je rekel oproda; “prosi, da bi smel govoriti z bratom Brianom de Bois-Guilbertom.”
“Prav je, da si me obvestil o tem,” je dejal veliki mojster; kadar smo mi prisotni, je preceptor samo navaden član našega reda in ne sme odločati po svoji volji, ampak po gospodarjevi, tako, kakor je zapisano: čul me je in me je ubogal. — Veliko mi je do tega, da zvem, kaj dela ta Bois-Guilbert,” je rekel, obrnivši se k spremljevalcu.
“Na glasu je, da je vrl in hraber,” je rekel Konrad.
“In po pravici govore o njem tako,” je dejal veliki mojster; “edino s hrabrostjo se še nismo izrodili od svojih prednikov, junakov križa. A brat Brian je prišel v naš red kot mrk in razočaran človek, ki ga ni srce gnalo k temu, da bi storil našo obljubo in se odrekel sveta, ampak ga je le kak majhen neuspeh nagnil k pokori. Od tistih dob je postal vnet in resen hujskač, mrmrač, spletkar in vodja tistih, ki se upirajo zoper naš ugled, ne misleč na to, da je oblast že s simboloma palice in šibe poverjena gospodarju: palice, da podpira šibke, šibe, da kaznuje prestopke grešnikov. — Damjan,” je nadaljeval, “pripelji Žida semkaj.”
Oproda je z globokim priklonom odšel in se čez nekaj časa vrnil z Izakom iz Yorka. Noben gol suženj, ki ga pripeljejo pred obličje mogočnega kneza, se ne bi mogel približati njegovemu sodnemu stolu z globljim spoštovanjem in strahom, nego se je Žid privlekel pred velikega mojstra. Ko se mu je približal na tri vatle, je Beaumanoir mahnil s svojo palico v znamenje, da bliže ne sme. Žid je pokleknil na tla in jih poljubil v znamenje spoštovanja; nato se je pobral; prekrižal roke na prsih in s pobešeno glavo obstal pred templovcema v skrušeni ponižnosti jutrovskega sužnja.
“Damjan,” je velel veliki mojster, “umakni se in pripravi stražo, naj čaka, če bi jo nenadoma poklicali; ne pusti nikogar na vrt, dokler ga mi ne zapustimo.” Oproda se je priklonil in odšel. “Poslušaj me, Žid,” je nadaljeval ošabni starec. “Našemu stanu se ne spodobi, da bi dolgo govorili s teboj, kakor vobče z nikomer ne tratimo besed in časa. Zato odgovarjaj kratko na vprašanja, ki ti jih bom zadajal in glej, da bodo tvoje besede resnične; če bi me poizkusil tvoj jezik ukaniti, ti ga dam izruvati iz nejevernih ust.”
Žid je hotel nekaj odgovoriti, a veliki mojster je nadaljeval:
“Tiho, nejevernik! Niti besede v naši prisotnosti — razen v odgovor na naša vprašanja. Kak opravek imaš do brata Briana de Bois-Guilberta?”
Izak je komaj dihal od strahu in negotovosti. Če pove svojo zgodbo, bi to utegnili tolmačiti kot sramotenje reda; in če je ne pove, kako naj še upa, da dobi hčeri svobodo? Beaumanoir je videl njegov smrtni strah in se je toliko ponižal, da ga je tolažil.
“Ne boj se ničesar, Žid, za svojo klavrno osebo, če boš v vsem odkritosrčen,” je dejal. “Še enkrat te vprašam, kak posel imaš do Briana de Bois-Guilberta?”
“Pismo prinašam,” je zajecljal Žid, “če vaša velečastna hrabrost dovoli, pismo za dobrega viteza, od priorja Aymerja iz Jorvaulske opatije.”
“Ali nisem rekel, Konrad, da so to hudi časi?” je dejal veliki mojster. “Cistercijanski prior pošlje vojniku Templa pismo in ne more najti zanj bolj primernega sla, nego je nejeveren Žid. — Daj mi pismo.”
Žid je z drhtečimi rokami odmotal gube svoje armenske kučme, v katero je bil zaradi večje varnosti skril priorjevo pisanje, in se hotel sključen približati srditemu izpraševalcu, da bi mu z iztegnjeno roko pomolil list.
“Nazaj, pes!” je rekel veliki mojster. “Nejevernikov se ne dotikam drugače kakor z mečem. Konrad, vzemi Židu pismo in daj ga meni.”
Ko je Beaumanoir tako dobil pismo, si je pazljivo ogledal njegovo vnanjost in jel nato odvozlavati motvoz, s katerim je bilo povezano.
“Častiti oče,” se je oglasil Konrad, čeprav z veliko spoštljivostjo, “mar misliš odtrgati pečat?”
“Zakaj pa ne?” je odvrnil Beaumanoir in zgrbančil čelo. “Ali ni zapisano v dvainštiridesetem poglavju, De lectione litterarum, da templovec ne sme sprejeti pisma, niti od svojega očeta ne, ki ga ne bi pokazal velikemu mojstru in ga prebral v njegovi navzočnosti.”
Nato je z izrazom presenečenja in groze v naglici preletel pismo; prebral ga je v drugo, to pot počasneje; nazadnje ga je z eno roko pomolil Konradu, z drugo pa je lahno udaril po njem, rekoč: “Lepa snov, da piše o njej krščanski mož krščanskemu možu, zlasti še, ko sta oba ugledna člana verskih bratovščin! Kdaj,” je slovesno dodal in pogledal v nebo, “kdaj se prikažeš s svojo metlo, da pometeš gumno?”
Mont-Fitchet je vzel pismo iz prednikove roke in ga pričel brati. “Glasno beri, Konrad,” je rekel veliki mojster, “in ti,” se je obrnil k Izaku, “pazi na vsebino, ker te bomo zaslišali o njej.”
Konrad je prebral pismo, ki je govorilo takole:
“Aymer, po božji milosti prednik cistercijanske hiše Svete Marije v Jorvaulxu, želi siru Brianu de Bois-Guilbertu, vitezu svetega tempelskega reda, zdravje in naklonjenost kralja Bakha in Naše Gospe Venere. Kar se tiče našega sedanjega položaja, dragi brat, smo ujetnik zločinskih in brezbožnih ljudi, ki se niso ustrašili zadržati našo osebo in zahtevati, da se odkupimo. Pri tej priliki smo tudi zvedeli, kakšna nesreča je zadela Front de Boeufa in da si ti ušel s tisto zalo židovsko čarovnico, ki te je očarala s svojimi črnimi očmi. Srčno nas veseli, da si rešen; vendar te pa prosimo, da se varuješ zastran te druge endorske čarodejke; kajti zaupno nam zagotavljajo, da je veliki mojster, ki se prav nič ne meni za črešnjeva lica in črne oči, prišel iz Normandije, da zavre vaše veselo življenje in vas kaznuje za vaša zlodejstva. Zato te iskreno prosimo, da se paziš in te najdejo bedečega, kakor že Sveto pismo pravi: Invenientur vigilantes. In ker me je njen oče, bogati Žid Izak iz Yorka, prosil za pismo do tebe, sem mu dal to s seboj in ti resno svetujem, da, prosim te, da vzameš za dekle odkupnino, zakaj starec ti bo naštel iz svojih mošnja toliko denarja, da si lahko najdeš petdeset deklin ob bolj varnih pogojih, pri čemer se tudi jaz nadejam svojega deleža, kadar bova spet veseljačila kot zvesta brata, ne zabeč vinske čaše. Zakaj, kakor pravi Pismo: Vinum laetificat, cor hominis; in Rex delectabitur pulehritudine tua.
Do tega veselega svidenja ti želim vse dobro. Dano v razbojniškem brlogu, ob uri jutranjic.
Aymer, Pr. S. M. Jorvolciensis.
P. S. Tvoja zlata verižica ni dolgo ostala pri meni; zdaj bo visela lovskemu tatu okoli vratu in držala piščalko, s katero žvižga svojim psom.”
“Kaj praviš, Konrad?” je rekel veliki mojster. “V razbojniškem brlogu? Da, razbojniški brlog je najprimernejše bivališče za takega priorja. Ni čudo, da nas božja roka tepe, da izgubljamo v Sveti deželi mesto za mestom in se ped za pedjo umikamo nejevernikom, ko ima Cerkev take služabnike, kakor sta Brian de Bois-Guilbert in ta Aymer. — In kaj misli s to endorsko čarodejo?” je bolj potihem vprašal svojega zaupnika.
Konrad je (morda iz vaje) nekoliko bolje poznal jezik galantnosti kakor njegov starejšina; pojasnil je mesto, ki ga veliki mojster ni razumel, kot izraz, kakršne rabijo posvetnjaki nasproti tistim, katere ljubijo par amours; a ta razlaga ni zadovoljila pobožnjaškega Beaumanoirja.
“V tem se skriva več, nego ti slutiš, Konrad; tvoje prostodušje ni kos tej brezdanji pokvarjenosti, Rebeka iz Yorka je bila učenka tiste Miriam, o kateri si gotovo slišal. Takoj boš čul Žida samega, ki bo to priznal.” Nato se je obrnil k Izaku in vprašal na glas: “Tvoja hči je tedaj ujetnica Briana de Bois-Guilberta?”
“Da, velečastni, hrabri gospod,” je zajecljal ubogi Izak; “in kolikoršnokoli odkupnino morem siromak plačati za njeno prostost —”
“Tiho!” je rekel veliki mojster. “Ta tvoja hči je izvrševala zdravniško umetnost, kaj?”
“Da, milostni gospod,” je že bolj zaupljivo odvrnil Žid; “vitezi in svobodnjaki, oprode in vazali bodo blagoslavljali božji dar, ki so ji ga nebesa podelila. Marsikdo lahko potrdi, da ga je ozdravila s svojo umetnostjo, ko se je bila vsaka druga človeška pomoč že izjalovila; blagoslov Boga Jakobovega je bil nad njo.”
Beaumanoir se je z zloveščim nasmehom obrnil k Mont-Fitchetu. “Vidiš, brat,” je dejal, “kakšne zanke nastavlja sovražnik, ki vse požira! Le glej, na kakšno vabo lovi duše in jim daje kratek pedenj zemeljskega življenja v zameno za večno zveličanje na onem svetu. Prav pravi naše blagoslovljeno pravilo: Semper percutiatur leo vorans. — V boj zoper leva! Dol uničevalec!” je nadaljeval, vihteč svojo skrivnostno palico, kakor bi izzival moči teme. “Stavim, da tvoja hči opravlja ta zdravljenja s pomočjo besed in pečatov, obeskov in drugih kabalističnih skrivnosti?” se je obrnil k Židu.
“Ne, velečastni in hrabri vitez,” je odvrnil Izak, “ampak največ z balzamom čudovite moči.
“Odkod ima to skrivnost?” je vprašal Beaumanoir.
“Dobila jo je od Miriam,” je oklevaje odvrnil Izak, “od Miriam, modre starke našega rodu.”
“A, potuhnjeni Žid!” je rekel veliki mojster. “Mar ni bila to prav tista vešča Miriam, ki je šel glas o njenih strahotnih čarovnijah po vseh kristjanskih deželah?” je vzkliknil in se pokrižal. “Njeno truplo so sežgali na grmadi in njen pepel so raztresli na vse štiri vetrove; in takisto naj se zgodi meni in mojemu redu, če ne napravim z njeno učenko prav tako in huje! Naučim jo omreževati in uklinjati vojnike blagoslovljenega Templa. — Semkaj, Damjan, spodi mi tega Žida skozi vrata — ustreli ga, če bi se uprl ali vrnil. Z njegovo hčerjo bomo pa tako ravnali, kakor nam velevata krščanski zakon in naše vzvišeno dostojanstvo.”
In tako so šiloma spehali ubogega Izaka iz preceptorija; vse njegovo moledovanje je bilo zaman, še njegovih ponudb niso hoteli poslušati. Ni mu ostalo drugega, kakor vrniti se v rabijevo hišo in izkušati, da z njegovo pomočjo izve, kaj se obeta hčeri. Doslej je bil v straheh za njeno čast, poslej mu je bilo trepetati za njeno življenje.
Veliki mojster je med tem poklical templestowskega preceptorja predse.
TRIDESET ŠESTO POGLAVJE.
[uredi]Albert Malvoisin, predsednik, ali — v jeziku reda — preceptor templestowske ustanove, je bil brat tistega Filipa Malvoisina, ki smo ga pri nekaj prilikah že omenili v tej povesti; kakor ta baron, je bil tudi on v tesni zvezi z Brianom de Bois-Guilbertom.
Med malopridnimi in razbrzdanimi ljudmi, kakršnih je bilo v tempelskem redu še preveč, je zavzemal Albert Templetsowski odlično mesto; od drznega Bois-Guilberta se je pa v toliko razlikoval, da je znal odevati svoje grehote in svoje častihlepje s plaščem hinavstva ter navzven kazati fanatičnost, ki jo je sam pri sebi preziral.
Da ni bil prihod velikega mojstra tako nenaden in nepričakovan, ne bi bil opazil v Term plestoweu nikakih sledov o propadanju discipline. Še zdaj, ko je bil vendar zasačen in deloma celo razkrinkan, je Albert Malvoisin tako spoštljivo in na pogled tako skesano sprejel očitke velikega mojstra in se toliko podvizal, da bi odpravil vse, kar je ta grajal, skratka, toli uspešno je dal svoji občini, ki je še nedavno tonila v razuzdanem uživanju, videz spokorne pobožnosti, da je jel Luka Beaumanoir dobivati o preceptorjevem značaju boljše mnenje, nego ga je bil zbudil v njem prvi ogled ustanove.
A to ugodno mnenje velikega mojstra se je zelo zamajalo, ko je zvedel, da je Albert sprejel v redovno hišo židovsko ujetnico, in kakor se je bilo bati, ljubico enega izmed redovnih bratov; in ko je Albert stopil predenj, ga je nenavadno ostro premeril z očmi.
“V tem domu, ki je namenjen smotrom svetega tempelskega reda,” je strogo izpregovoril veliki mojster, “se skriva Židinja, ki jo je spravil semkaj redovni brat, in to z vašim pristankom, sir preceptor.”
Albert Malsosin je kar osupnil; zakaj nesrečno Rebeko so bili zaprli v oddaljen in skrit konec poslopja ter oprezno ukrenili vse, da bi ostalo njeno bivanje v tej hiši neznano. Obraz velikega mojstra je napovedoval njegovo in Bois-Guilbertovo pogubo, če ne ukroti bližajočega se viharja.
“Zakaj ste obnemeli?” je nadaljeval veliki mojster.
“Ali mi je dovoljeno, da odgovorim?” je z glasom najgloblje ponižnosti odvrnil preceptor, čeprav je hotel s tem vprašanjem samo pridobiti časa, da uredi svoje misli.
“Govorite, dovolim vam,” je rekel veliki mojster. “Govori in povej, ali poznaš to poglavje našega svetega pravila: De lommilitonibus Templi in sancta civitate, suj cum miserrimis mulieribus versantur, propter oblectatonen carnis?”
“Gotovo da, prečastiti oče,” je odvrnil preceptor. “Nisem se vzpel do tega dostojanstva, v našem redu, ne da bi poznal ene izmed njegovih najbolj važnih prepovedi.”
“Kako si tedaj mogel, še enkrat te vprašam, kako si mogel dovoliti bratu, da je spravil svojo ljubico, ki je vrhu tega še židovska čarodejka, v ta sveti kraj in ga s tem omadeževal in oskrunil?”
“Židovska čarodejka!” je ponovil Albert Malvoisin. “Angeli nebeški, stojte nam ob strani!”
“Da, brat, židovska čarodejka!” je strogo rekel veliki mojster. Ali moreš tajiti, da je ta Rebeka, hči zavrženega oderuha Izaka iz Yorka in učenka peklenske čarovnice Miriam — še pomisliti me je sram, nikar že izreči besedo! — da je ona zdaj nastanjena v tvojem preceptoriju?”
“Vaša modrost, prečastiti oče, je pregnala temo iznad mojega razuma,” je odgovoril preceptor. “Zelo sem se čudil, da je bil videti tako dober vitez, kakor je Brian de Bois- Guilbert, tolikanj omrežen po dražestih te ženske; sprejel sem jo pa v to hišo samo z namenom, da preprečim napredujoče zbližanje med njima, ki bi se drugače utegnilo končati s padcem našega hrabrega in pobožnega brata.”
“Tedaj se ni doslej zgodilo med njima nič takega, da bi bil prelomil svojo obljubo?” je vprašal veliki mojster.
“Kaj! Pod to streho?” je vzkliknil preceptor in se prekrižal. “Sveta Magdalena in deset tisoč devic naj naš obvaruje! Ne! Če sem grešil, ko sem jo sprejel v ta dom, sem storil to le v zmotni misli, da tako zatarem brezumno nagnjenje našega brata do te Židinje, ki se mi je zdelo toli divje in nenaravno, da sem si ga mogel razložiti samo z nekakšno zmedenostjo uma, ki jo je treba zdraviti bolj s sočutjem nego z grajo. Zdaj pa, ko je vaša velečastita modrost odkrila, da je ta židovska ženščina čarodejka, je s tem vse pojasnjeno.”
“Tako je — tako je!” je vzkliknil Beaumanoir. “Vidiš, brat Konrad, kako nevarno se je vdajati že prvim satanovim navdahnjenjem in slepilom! Človek pogleda žensko, samo da bi oči napasel in se razveselil ob tem, kar imenujejo njeno lepoto; in že dobi velkovni sovražnik, rjoveči lev, oblast do nas, da s talismani in čari dopolni delo, ki je bilo pričeto z brezdeljem in nespametjo. Res je mogoče, da zasliši naš brat Bois-Guilbert v tej stvari bolj usmiljenja nego stroge kazni, bolj opore s palico, nego udarcev s šibo, in da ga utegneta naš opomin in molitev odvrniti od njegovega brezumja in pripeljati nazaj k njegovim bratom.”
“Skrajno škoda bi bilo,” je rekel Konrad Mont-Fitchet, “če bi red izgubil eno svojih najboljših kopij, ko naša sveta družba tolikanj potrebuje pomoči svojih sinov. Ta Brian de Bois-Guilbert je s svojo roko pobil tri sto Saracenov.”
“Kri teh prekletih psov,” je rekel veliki mojster, “bo svetnikom in angelom, katere hulijo in zaničujejo, sladko darilo; in z njih pomočjo se hočemo upreti čaru in zapeljanju, ki se je vanj kakor v mrežo zapletel naš brat. Bois-Guilbert naj raztrga vezi te Dalile, kakor je Samson raztrgal dve novi vrvi, s katerimi so ga zvezali Filistejci, in naj kolje nejevernike, da jih bo ležalo na kupe. Kar se pa tiče peklenske čarovnice, ki je vrgla svoje ukletve na brata svetega Templa, bo prav gotovo smrti umrla.”
“Toda angleške postave!” je rekel preceptor, ki je bil sicer vesel, da se je srd velikega mojstra tako srečno odvrnila od njega in Bois-Guilberta v drugo smer, a se je vendar bal, da ga ne bi predaleč zanesel.
“Angleške postave,” mu je Beaumanoi segel v besedo, “dovoljujejo in zapovedujejo slehernemu sodniku, da sodi v svojem področju. Najneznatnejši baron sme zapreti, zaslišati in obsoditi čarovnico, ki so jo našli v mejah njegovega vlastelinstva. Ali more kdo odreči to pravico velikemu mojstru Templa v preceptoriju njegovega reda? Ne; sodili bomo in obsodili. Čarovnico je treba izbrisati s površja zemlje, da ji bo njeno brezboštvo odpuščeno. Pripravi grajsko vežo za obravnavo proti čarodejki.”
Albert Malvoisin se je priklonil in odšel — ne z namenom, da bi dal navodila za pripravljanje veže, ampak zato, da bi poiskal Briana de Bois-Guilberta in mu povedal, h kateremu koncu se stvar obrača. Dolgo je trajalo, preden ga je našel, penečega se od gneva nad zavrnitvijo, ki ga je pravkar spet doletela s strani lepe Židinje.
“Nespametnica,” je rekel, “nehvaležnica, da odbija njega, ki bi sredi krvi in plamena izpostavil svoje življenje, da jo reši! Tako mi neba, Malvoisin, ostal sem tam, dokler ni začela streha s tramovjem vred pokati in se rušiti okoli mene. Sto puščicam sem bil cilj; rožljale so po mojem oklepu kakor, toča po zaprtih oknicah, a jaz sem rabil svoj ščit samo zato, da sem varoval njo. Toliko sem prestal zanjo in zdaj mi trmoglavo dekle očita, zakaj je nisem pustil, da bi poginila, in mi ne odreka samo vsakega najmanjšega dokaza hvaležnosti, ampak celo vsako najbolj daljno upanje, da bi mi ga kdaj privoščila. Trma, s katero je vrag obsedel njeno pleme, je osredotočila v njeni osebi vso svojo moč!”
“Meni se pa vidi, da vaju je obadva vrag obsedel,” je dejal preceptor. “Kolikokrat sem ti pridigal, da bodi oprezen, ako se že no udržiš! Ali ti nisem ponavljal, da najdeš dovolj krščanskih deklet, ki bi si štele v greh odreči toli hrabremu vitezu le don l’amoureux merci, a ti si moral kakor nalašč obesiti svoje nagnjenje na trmasto in svojeglavo Židinjo! Tako mi mase, meni se zdi, da ima stari Luka Beaumanoir čisto prav, ko trdi, da te je začarala.”
“Luka Beaumanoir!” je očitajoče rekel Bois-Guilbert. “Ali je to tvoja opreznost, Malvoisin? — Kako je mogel stari norec zvedeti, da je Rebeka v preceptoriju?”
“Kaj sem hotel!” je odvrnil preceptor. “Ničesar nisem zanemaril, kar je moglo ohraniti tvojo tajnost; a zdaj je izdana — ali mu jo je povedal peklenšček ali ne, to more samo peklenšček vedeti. Toda obrnil sem stvar, kolikor je bilo le mogoče; tebi se ne bo nič zgodilo, če se odrečeš Rebeke. Pomiloščen si kot žrtev čarovnije, ona pa je čarovnica in mora tudi trpeti kot taka.”
“To se ne bo zgodilo, nebo mi je priča, da ne!” je rekel Bois-Guilbert.
“Nebo mi je priča, da mora biti in tudi bo!” je odvrnil Malvoisin. “Oteti je ne moreš, ne ti ne kdorkoli drugi. Luka Beaumanoir je določil, da bodi Židovkina smrt odkupni dar za ljubezenske grehe templovcev; in on, kakor veš, ima oboje, moč in voljo, da izvrši svoj razumni in pobožni namen.”
“Ali bodo bodoči rodovi verjeli, da je bilo takšno bedasto pobožnjaštvo kdaj mogoče!” je vzkliknil Bois-Guilbert, hodeč po sobi sem ter tja.
“Kaj bodo verjeli, ne vem,” je mirno rekel Mailvoisin; “dobro pa vem, da bo danes ta dan devetindevetdeset od sto svečenikov in lajikov klicalo sodbi velikega mojstra ‘amen’.”
“Že vem,” je dejal Bois-Guilbert. “Albert, moj prijatelj si. Ti moraš pristati na to, da pobegne, a jaz jo spravim v kak kraj, kjer bo bolj varna in skrita.”
“Ne morem, niti če bi hotel,” je odvrnil preceptor; “ves grad je poln spremljevalcev velikega mojstra in drugih, ki so mu vdani. In, da ti odkrito povem, v tej stvari ne bi hotel jadrati s teboj, niti če bi vedel, da spravim svojo ladjo v pristan. Že tako sem tvegal zate več ko dovolj. Prav nič me ne miče, da bi se izpostavil odstavljenju in izgubi svojega preceptorija zaradi koščka poslikanega židovskega mesa. In ti, če hočeš poslušati moj svet, prestani s tem lovom na divjo gos in spusti svojega sokola na kako drugo divjačino. Pomisli, Bois-Guilbert; tvoj sedanji način in tvoje bodoče časti — vse to stoji na tvojem položaju v redu. Če boš brezumno vztrajal v svojo strasti do Rebeke, boš dal Beaumanoirju razlog, da te izključi, in on se ne bo pomišljal. Ljubosumen je na palico, ki jo drži v drhtečem prijemu, in ve, da ti iztezaš drzno roko po njej. Ne dvomi o tem, da te bo uničil, če mu ponudiš toli dobro pretvezo, kakor je ta, da ščitiš židovsko čarovnico. Pusti mu v tej stvari njegovo voljo, saj mu ne moreš braniti. Kadar boš držal palico sam v svoji trdni roki, boš smel milovati izraelske hčere ali jih sežigati, kakor ti bo bolj po duši.”
“Malvoisin,” je dejal Bois-Guilbert, “ti si zelo hladnokrven —”
“Prijatelj,” je rekel preceptor, dvigaje se, da bi prehitel Bois-Guilberta, ki mu je bila očividno zla beseda na jeziku; “hladnokrven prijatelj sem in zato tem bolj poklican, da ti svetujem. Še enkrat ti povem, da Rebeke ne moreš rešiti. Še enkrat ti pravim, da moreš samo poginiti z njo. Pojdi, hiti k velikemu mojstru, vrzi se predenj in mu povej —”
“Predenj se ne bom vrgel, tako mi nebes! A prav v oči mu povem, bedastemu starcu—”
“Nu, pa mu povej,” je hladno nadaljeval Malvoisin, “povej mu v oči, da do blaznosti ljubiš to ujeto Židinjo; bolj ko mu boš slikal svojo strast, tem bolj se mu bo mudilo, da ji s smrtjo lepe čarodejke napravi konec; ti pa boš s tem priznanjem zločina, ki nasprotuje tvoji prisegi, zasačen na svežem dejanju in se ne boš mogel nadejati od bratov nikake pomoči. Vse svoje bleščeče sanje o časti in oblasti boš moral zamenjati s tem, da boš nemara kot mezdnik peril kopje v kakem neznatnem sporu med Flandersko in Burgundsko.”
“Resnico govoriš, Malvoisin,” je rekel Brian de Bois-Guilbert po kratkem premisleku. “Ne maram se dati pobožnjaškemu sivcu v roke; in kar se tiče Rebeke, si pri meni ni zaslužila, da bi zaradi nje tvegal čin in čast. Odvrnil se bom od nje, da, prepustil jo bom njeni usodi, razen če —”
“Ne omejuj svojega pametnega in potrebnega sklepa,” je dejal Maivoisin. “Ženske so le igrače, ki nas zabavajo v naših lažjih lirah, a pravi posel življenja so časti. Bolje je, da pogine tisoč takih krhkih mehurčkov, kakor je ta Židinja, nego da bi se tvoj moški korak ustavil na ravni, sijajni poti, ki leži pred teboj! A zdaj se morava ločiti, ne smejo naju videti, da govoriva na samem; iti moram, da pripravim vežo za sodbo.”
“Kaj!” je vzkliknil Bois-Guilbert. “Tako naglo?”
“Da,” je odvrnil preceptor, “vsaka pravda gre naglo izpod rok, če si je sodnik že naprej pripravil sodbo.”
“Rebeka,” je rekel Bois-Guilbert, ko je ostal sam, “videti je, da me boš drago stala. Zakaj te ne morem prepustiti tvoji usodi, kakor mi priporoča ta mirni hinavec? Še nekaj hočem poizkusiti, da te otmem, a varuj se nehvaležnosti, zakaj če me spet odbiješ, bo moje maščevanje enako moji ljubezni. Ne bilo bi prav, če bi Bois-Guilbert tvegal življenje in čast, če sta preziranje in očitek njegova edina nagrada.”
Preceptor je komaj dal potrebna navodila, ko je prišel za njim Konrad Mont-Mitchet in mu povedal, da je veliki mojster sklenil neutegoma zaslišati Židinjo zaradi čarodejstva.
“To so gotovo prazne sanje,” je rekel preceptor; “veliko židovskih zdravnikov imamo, pa jih ne imenujemo čarodejev, dasi izvršujejo čudovita ozdravljenja.”
“Veliki mojster misli drugače,” je dejal Mont-Fitchet; “in vedi, Albert, odkrito ti povem, naj bo ta deklina čarovnica ali ne — bolje bi bilo, da ona umre, nego da bi bil Brian de Bois-Guilbert izgubljen za red ali da bi se red zaradi notranje nesloge razcepil. Saj poznaš njegov visoki čin, slavo njegovega orožja in vneto spoštovanje, s katerim gledajo nanj mnogi naših bratov — a vse to mu ne bo pomagalo pri velikem mojstru, če bo imel Briana za sokrivca te Židinje in ne za njeno žrtev. In če bi bile zbrane v njenem telesu duše vseh dvanajstih rodov bolje je, da sama trpi, kakor da bi bil Bois- Guilbert deležen njene usode.”
“Pravkar sem ga obdeloval, naj jo zapusti,” je rekel Malvoisin; “toda, ali je dovolj razlogov, da se Rebeka obsodi zaradi čarodejstva? Ali se veliki mojster ne bo premislil, če bo videl, kako šibki so vsi dokazi?”
“Treba jih je okrepiti, Albert,” je odvrnil Mont-Fitchet; “treba jih je ojačiti. Ali me razumeš?”
“Razumem,” je dejal preceptor, “in nič se ne pomišljam storiti kaj za blagor našega reda. A malo časa nam ostane za iskanje pripravnih prič.”
“Moramo jih najti, Malvoisin,” je odvrnil Konrad; “to bo koristilo redu in tebi. Templestowe je siromašen preceptorij — oni v Maison-Dieu je vreden dvakrat toliko; znano ti je, kaj premorem pri našem starem poglavarju. Najdi ljudi, ki morejo izvesti to stvar, in postal boš maisondieuski preceptorij v rodovitnem Kentu. Kaj praviš?”
“Med tistimi, ki so prišli z Bois-Guilbertom semkaj, sta dva človeka, ki ju dobro poznam. Bila sta služabnika mojega brata Filipa de Malvoisina in sta prestopila iz njegove službe v Front de Beoufovo. Nemara da bi kaj vedela o čarovnijah te ženske.”
“Hiti, neutegoma ju poišči — in čuj, če bi jima mogel kak bizantinec ali dva nabrusiti spomin, nikar ne skopari.”
“Za cekin bi prisegla, da je bila njiju rodna mati čarovnica,” je dejal preceptor.
“Podvizaj se tedaj,” je rekel Mont-Fitchet. “Opoldne se prične obravnava. Odkar je naš predstojnik obsodil na grmado Hameta Alfagija, pokristjanjenca, ki se je vrnil nazaj v muslimansko vero, ga še nisem videl tako resno zaposlenega s pripravami.”
Veliki grajski zvon je komaj zabučal poldansko uro, ko je Rebeka začula korake po tajnih stopnicah, ki so vodile v njen zapor. Po glasu sodeč je prihajalo več oseb in ta okolnost jo je skoro razveselila, zakaj samotnih obiskov divjega in strastnega Bois-Guilberta se je bala bolj nego kateregakoli drugega zla, ki se ji je utegnilo pripetiti. Zapah je zarožljal, vrata so se odprla; Konrad in preceptor Malvoisin sta stopila v sobo, spremljana po štirih, s halebardami oboroženih stražnikih v črni obleki.
“Hči prekletega rodu,” je rekel preceptor, “vstani in pojdi z nami.”
“Kam,” je vprašala Rebeka, “in v kak namen?”
“Deklina,” je odvrnil Konrad, “ne spodobi se ti vpraševati, ampak ubogati. Vendar pa znaj, da te popeljemo pred sodbo velikega mojstra našega svetega reda, da boš tam odgovarjala za svoje zločine.”
“Bog Abrahamov bodi zahvaljen!” je rekla Rebeka in pobožno sklenila roke. “Sodnikovo ime, čeprav je sovražnik mojemu ljudstvu, mi je toliko, kakor ime zaščitnika. Zato grem prerada s teboj — dovoli samo, da si ovijem glavo s pajčolanom.”
S počasnimi, slovesnimi koraki so odšli po stopnicah nizdol, krenili po dolgem hodniku in stopili na koncu skozi visoka krilna vrata v veliko vežo, kjer se je med tem veliki mojster pripravil za sodbo.
Spodnji konec širnega prostora je bil poln oprodov in svobodnjakov, ki so se z dokajšnjo težavo umikali Rebeki — spremljani po preceptorju in pa Mont-Fitchetu, med tem ko je zadaj korakala halebardirska straža — da je mogla priti do sedeža, ki je bil namenjen zanjo. Ko je s sklenjenimi rokami in pobešeno glavo stopala skozi množico, ji je nekdo stisnil v dlan košček papirja; skoro ponevedoma ga je vzela in obdržala med prsti, ne da bi pogledala njegovo vsebino. Gotovost, da ima v tem strašnem zboru prijatelja, ji je dala pogum, da je spustila oči okoli sebe in videla, pred koga so jo pripeljali. — Ponudil se ji je prizor, ki ga bomo skušali opisati v prihodnjem poglavju.
TRIDESET SEDMO POGLAVJE
[uredi]Sodišče, ki so ga sestavili, da bi zasliševalo nedolžno in nesrečno Rebeko, je bilo nameščeno na daisu ali vzvišenem delu zgornjega konca velike veže, to je, na ploščadi, ki smo jo že opisali kot častno mesto, namenjeno najbolj odličnim domačinom ali gostom iz starodavnih gradov.
Na vzvišenem sedežu, obsojenki ravno nasproti, je sedel veliki mojster Templa v široki, gubasti, beli halji, držeč v roki mistično palico, ki je nosila znamenje reda. Za mizo ob njegovem znožju sta sedela dva redovna kaplana kot pisarja, ki sta imela dolžnost sestavljati zapisnik o današnji obravnavi. Črni odeli, goli temeni in ponižna obraza teh cerkvenjakov — vse to se je živo razlikovalo od bojevite podobe navzočih vitezov, ki so prisostvovali deloma kot člani kapitlja, deloma kot spremstvo velikega mojstra. Preceptorji, izmed katerih so prišli štirje, so sedeli na nižjih stolih in nekaj bolj zadaj od vrhovnega prednika; vitezi, ki niso imeli v redu tako visokega čina, pa so bili razmeščeni po še nižjih klopeh, prav toliko za preceptorji, kakor ti za velikim mojstrom. Za njimi, a še vedno, na daisu ali vzvišenem delu veže, so stali redovni oprode v belih, a manj dragocenih oblekah.
Ves zbor je imel globoko resno lice; obrazi vitezov so izražali bojevniško drznost, obenem pa slovesno dostojanstvenost, kakoršna se spodobi možem redovnega stanu in kakoršne že zaradi prisotnosti velikega mojstra ni manjkalo na nobenem čelu.
Ostali, nižji del velike veže so polnili stražniki s partizanami in drugi ljudje, ki jih je privabila radovednost, da bi obenem videli velikega mojstra in židovsko čarovnico. Velika večina teh nižjih ljudi je bila v kaki zvezi z redom in se je kot taka odlikovala s svojo črno obleko. A tudi seljakom iz okolice ni bil zabranjen dostop; Beaumanoir si je štel v ponos, da je mogel dati povzdigljivemu prizoru svojega sodništva okvir kar najširje javnosti. Njegove velike višnjeve oči so se širile, ko se je oziral po zboru, in njegov obraz je bil videti vznesen po zavesti svojega dostojanstva in namišljeni zaslužnosti vloge, ki mu jo je bilo igrati. Psalm, katerega je spremljal tudi on z globokim, a mehkim glasom, ki mu leta še niso bila vzela moči, je naznanil pričetek obravnave. Slovesni zvoki Venite exultemus Domino, ki so jih templovci že tolikrat zapeli, preden so se spustili v boj z zemeljskimi sovražniki, so se zdeli najprimernejši, da vpeljejo bližajoče se domnevno zmagoslavje nad močmi teme. Zategnjeni zvoki stotine moških glasov, vajenih petja v zboru, so se z mogočnim donenjem dvigali pod vežne oboke in se nalik šumenju silnih valov veličastno valili pod njimi. Ko so glasovi utihnili, je veliki mojster počasi spustil oči okoli sebe ter opazil, da je sedež enega izmed preceptorjev prazen. Brian de Bois-Guilbert, ki bi moral sedeti na njem, je bil vstal s svojega mesta in je zdaj stal ob skrajnem koncu ene izmed klopi, določenih za brate viteze; z eno roko je natezal svoj dolgi plašč, kakor da si z njim zakriva obraz, druga pa je držala meč s križnim držajem ter z njegovo konico, čeprav je tičal v nožnici, počasi črtala po hrastovih tleh.
“Nesrečnež!” je rekel veliki mojster, ko je nekaj trenutkov sočutno gledal nanj. “Vidiš, Konrad, v kako prepadenost ga pripravlja to pobožno delo. Dotorej more lahkomiselni pogled ženskih oči s pomočjo vladarja moči tega sveta upropastiti hrabrega in dičnega viteza! Vidiš, še pogledati nas ne more; tudi nje ne more pogledati; in kdo ve, s čim vpliva mučiteljica na njegovo roko, da riše po tleh te kabalistične črte? Morda je vse to naperjeno zoper naše življenje in našo varnost; a mi to preziramo in kljubujemo peklenskemu sovražniku. Semper Leo percutiatur!”
Tako je tiho govoril svojemu zaupnemu spremljevalcu Konradu Mont-Fitchetu. Veliki mojster je nato povzdignil glas in se obrnil k zboru:
“Častiti in hrabri možje, vitezi, preceptorji in tovariši tega svetega reda, bratje in sinovi moji! — in tudi vi, blagorodni in pobožni oprodej ki se pripravljate, da boste nosili naš sveti križ! — in tudi vi, bratje v Kristu, vsi brez razlike! Vedite, da nas k sklicanju tega zbora ni napotilo pomanjkanje moči; zakaj, naj bomo v svoji osebi še tako nevredni, vendar nam je s to palico poverjena polna oblast, da preiskujemo in sodimo vse, kar zadeva blagor tega našega svetega reda. V devetinpetdesetem poglavju pravilnika naše viteške in pobožne ustanove pravi sveti Bernard, da noče, da bi se brati sklicevali na zborovanju, razen po volji in ukazu svojega mojstra; s tem prepušča nam, kakor že našim vrednejšim očetom, ki so pred nami upravljali to oblast, da presodimo priliko, kraj in čas, ob katerem naj se v celoti ali deloma skliče kak redovni kapitelj. Na takih kapiteljskih shodih je naša dolžnost, da poslušamo svete svojih bratov, nato pa ukrepamo po svoji lastni volji. A kadar je požrešni volk vdrl v čredo in odnesel iz nje ovco, je dobri pastir dolžan sklicati tovariše, da z loki in pračami premagajo napadalca, po našem dobro znanem pravilu, da je treba leva vselej pobiti. Zato smo poklicali predse židovsko žensko, z imenom Rebeko, hčer Izaka iz Yorka — žensko, ki je na zlem glasu zaradi vedeževanja in čarovnije, ki jedg shrdl cmfwyp vbgkqj cmvcm rovnije, s katero je zmešala kri in omrežila um — ne morda navadnemu človeku, ampak vitezu, in ne posvetnemu, ampak takemu, ki se je posvetil službi svetega Templa; ne bratu, ampak preceptorju našega viteškega reda, prvemu s častjo in z dostojanstvom. Naš brat Brian de Bois-Guilbert je nam samim in vsem, ki me zdaj slišijo, dobro znan kot zvest in vnet borec Križa, čigar roka je izvršila v Sveti deželi obilo junaških dejanj, s tem, da je čistila svete kraje s krvjo nejevernikov, ki so jih skrunili. Tudi razumnost in premišljenost našega brata nista njegovim bratom nič manj znani kakor njegov pogum in njegova pokorščina, tako da so vitezi v jutrovskih in večernih deželah že govorili o Bois-Guilbertu kot o tistem, katerega bi bilo treba postaviti na naše mesto, kadar bo Bogu drago, da vzame breme te palice iz naših rok. Če danes slišimo, da se je tak mož, tako spoštovan in toli častit, nenadoma prestal ozirati na svoj stan, svoje obljube, svoje brate in svoje upe za bodočnost ter se pridružil židovski deklini in v tej nevredni družbi hodil po samotnih krajih, jo branil z nevarnostjo za svoje lastno življenje in končno zabredel v tolikšno zaslepljenost in brezumje, da jo je spravil celo v enega naših preceptorijev, kaj naj rečemo drugega, kakor da je obsedel tega plemenitega viteza hudobni duh ali pa da je imel kak brezbožen čar oblast do njega, Če bi si mogli drugače razložiti, ne mislite, da bi ga čin ali hrabrost, slava ali katerikoli zemeljski ozir obvaroval kazni in nas udržal, da ne bi izruvali zla, kakor pravi Pismo: Auferte malum ex vobis. Zakaj mnogoštevilni in strašni so prestopki našega blagoslovljenega pravila v tej obžalovanja vredni zgodbi. Prvič je svojevoljno grešil zoper triintrideseto poglavje; Quod nullus iuxta propriam voluntatem incedat. Drugič je občeval z izobčeno osebo, poglavje sedeminpetdeseto, Ut fratres non participent cum excommunicatis, in postal s tem deležen prekletstva Anathema Maranatha. Tretjič se je pečal s tujimi ženskami, v nasprotju s poglavijem Ut fratres non conversantur cum extraneis mulieribus. Ne samo, da se ga ni ogibal, ne, bojim se, da je celo iskal poljuba ženskih ust, s čimer zaidejo vojniki Križa, kakor pravi zadnje pravilo našega slavnega reda, Ut fugiantur oscula, v mreže in zanke. Zaradi te strašne in mnogoterne krivde bi bilo treba Briana de Bois-Guil-Guilberta odrezati in pahniti iz naše bratovščine, pa da li je desna roka in desno oko.”
Veliki mojster je pomolčal. Tiho mrmranje se je razneslo med zborovalci. Nekateri izmed mlajših, ki bi se bili najrajši muzali ob poglavju De osculis fugiendis, so se zdaj zresnili in so tesnobno čakali, kaj bo veliki mojster še povedal.
“Zares,” je dejal, “takšna in tolikšna bi morala biti kazen tempelskega viteza, ki je v tako važnih točkah radovoljno grešil zoper pravila svojega reda. A če je s pomočjo čarov in ukletev satan dobil viteza v svojo oblast, morda zato, ker je prelahkomiselno vrgel oči na lepoto te dekline, moramo njegov padec bolj obžalovati nego kaznovati; ko naložimo njemu samo toliko pokore, da ga očistimo krivde, je naša dolžnost, da obrnemo vso ostrino svojega ogorčenja zoper prekleto orodje, ki je bilo že tako blizu tega, da bi povzročilo njegov popolni odpad. Vstanite tedaj in pričajte, vi, ki ste videli to nesrečno početje, da moremo po njegovi množini in teži presoditi, ali bo naši pravičnosti zadoščeno s tem, da kaznujemo to nejeverno žensko, ali bomo morali, čeprav s krvavečim srcem, ukreniti tudi proti svojemu bratu nadaljne korake.
Poklicali so več prič, da bi izpovedale o nevarnostih, katerim se je Bois-Guilbert izpostavil, da bi rešil Rebeko iz gorečega gradu, in o tem, kako je branil njo in pozabljal na samega sebe. Ti ljudje so pripovedovali vse to s pretiravanjem, ki je lastno preprostim glavam, če jih kak znamenit dogodek močno razburja. Njih prirojeno nagnenje k čudovitostim je podžigalo še to, ker so opažali zadovoljstvo, s katerim so take izpovedbe očividno navdajale visokega gospoda. Že itak dovolj velike nevarnosti, ki jih je bil prebil Bois-Guilbert, so v tem pripovedovanju postale nezaslišane. Požrtvovalnost, s katero je vitez branil Rebeko, so pretiravali preko vseh meja, ne samo razumnosti, ampak tudi najbolj prenapete viteške vneme; in njegovo spoštljivost nasproti temu, kar je ona govorila, čeprav so bile njene besede mnogokrat stroge in ostro, so opisali kot tako nezmerno, da se je morala zdeti pri možu toli ošabne nravi kar nadnaravna.
Nato so pozvali templestowskega preceptorja, naj opiše način, kako sta templovec in Židovka prispela v preceptorij. Malvoisinova izpovedba je bila spretna in oprezna. Ali v tem, ko se je dozdevno trudil, da bi prizanesel Bois- Guilbertovim čuvstvom, je zdaj pa zdaj trosil vmes namige, češ, da se mu časih kar meša, tolikanj silno da je videti zaljubljen v dekle, ki ga je pripeljal s seboj. S potrtimi vzdihi je preceptor naposled še priznal, kako se kesa, da je sprejel Rebeko in njenega ljubimca med stene preceptorija. “A svoj zagovor,” je končal, “sem podal že v izpovedi, ki sem jo opravil pred našim prečastitim očetom velikim mojstrom; on ve, da moji nagibi niso bili slabi, čeprav je bilo moje ravnanje morda nepravilno. Z veseljem se podvržem vsaki pokori, ki mi jo naloži.”
“Dobro si govoril, brat Albert,” je rekel Beaumanoir; “tvoji nagibi so bili dobri, ker si spoznal za pravo, da ustaviš blodnega brata na njegovi pregrešni poti. A tvoje ravnanje je bilo napačno kakor ravnanje človeka, ki bi hotel udržati splašenega konja za stremen namesto za uzdo in bi bil sam poškodovan, namesto da bi dosegel svoj namen. Trinajst očenašev je po našem pobožnem ustanovitelju določenih za jutranjico, devet za večernico; opravi te molitve dvojno. Po trikrat na teden je templovcem dovoljeno uživati meso; a ti se pa zdrži vsakih sedem dni. Tako delaj šest tednov in tvoja pokora bo opravljena.”
S hinavskim obrazom, ki je izražal najglobljo pokorščino, se je templestowski preceptor do tal priklonil predniku in se vrnil na svoj sedež.
“Ali ne bi bilo dobro, bratje,” je rekel veliki mojster, “da si nekoliko ogledamo prejšnje življenje in občevanje te ženske, zlasti zato, da vidimo, ali je podoba, da bi bila rabila magične čare in ukletve glede na to, da stvari, ki smo jih slišali, zbujajo v nas domnevo, da so v tej nesrečni zgodbi vplivala na našega brata peklenska slepila in dražila?”
Herman Goodalriški je bil četrti izmed prisotnih preceptorjev; ostali trije so bili Konrad, Malvoisin in Bois-Glilbert. Herman je bil star vojnik z obrazom polnim brazgotin od saracenskih sabelj in bratje so mu izkazovali veliko čast in spoštovanje. Vstal je in se priklonil velikemu mojstru, ki mu je takoj dovolil besedo.
“Rad bi vedel, prečastiti oče, od našega brata Briana de Bois-Guilberta, kaj pravi on o teh čudnih obtožbah in kakšen je zdaj njegov lastni pogled na nesrečno prigodo s tem židovskim dekletom?”
“Brian de Bois-Guilbert,” je rekel veliki mojster, “slišal si vprašanje, ki naš brat Goodalriški želi odgovora nanj. Ukažem ti, da mu odgovoriš.”
Bois-Guilbert je obrnil glavo proti velikemu mojstru in ostal nem.
“Nemi vrag ga je obsedel,” je dejal veliki mojster. “Satan, poberi se! Govori, Brian de Bois-Guilbert, zaklinjam te na to znamenje našega svetega reda.”
Bois-Guilbert je šiloma obrzdal v sebi naraščajoči srd in ogorčenje, dobro vedoč, da bi mu bilo malo pomagalo, če bi mu dal duška. “Prečastiti oče,” je odvrnil, “Brian de Bois-Guilbert ne odgovarja na take nedoločne in puste obtožbe. Če bo njegova čast napadena, jo bo branil s svojim telesom in s tem mečem, ki se je že dostikrat boril za krščanstvo.”
“Odpustimo ti, brat Brian,” je dejal veliki mojster; “čeprav je to, da si se pred nami pobahal s svojimi vojnimi dejanji, povzdigovanje samega sebe in prihaja od sovražnika, ki nas izkuša, da bi sami hvalili svoje zasluge. A mi ti oprostimo, sodeč, da ne govoriš toliko iz sebe, kolikor po nagibu tistega, ki ga bomo z božjo pomočjo premagali in izgnali iz svojega zbora.”
Zaničljiv pogled je blisnil Bois-Guilbertu iz temnih, divjih oči, a odgovoril ni ničesar.
“In daj,” je nadaljeval veliki mojster, “ker je dobil brat Goodalriški na svoje vprašanje tako nepopoln odgovor, nadaljujmo preiskavo, da s pomočjo svojega, patrona do dna razglobimo to skrivnostno krivico. Naj stopijo pred nas vsi tisti, ki imajo kaj povedati o življenju in občevanju te židovske ženske.”
Tedaj je nastal v spodnjem delu veže nemir, in ko je veliki mojster vprašal, kaj je, so mu odgovorili, da je med množico mož, ki je dolgo ležal v postelji, pa mu je jetnica s čudodelnim balzamom vrnila popolno rabo udov.
Ubogega seljaka, rodom Saša, so privlekli k pregradi, vsega prestrašenega zaradi posledic, ki so mu nemara grozile v kazen za to, da je židovsko dekle ozdravilo njegovo mrtvoudnost. Popolnoma ozdravljen vsekako ni bil, ker se je na bergljah privlekel pričevat.
[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]
“To je kratek odlog takojšnje smrti, ki mi bo malo pomagal,” je dejala Rebeka. “Ali je bilo to vse, kar si mogel storiti za dekle, ki si nakopičil gorje na njeno glavo in si jo spravil na rob groba.”
“Ne, dekle,” je rekel Bois-Guilbert, “to ni bilo vse, kar sem nameraval. Da se nista vmešala ta fanatični bebec in bedak Goodalriški, ki se kot templovec dela, kakor da ravna po zakonih navadnega človečanstva, bi posel viteza-branilca ne bil padel na preceptorja, ampak na kakega redovnega brata. Tedaj bi jaz sam — zakaj tak je bil moj namen — ob zvokih trobente prijahal na borišče kot tvoj branilec, preoblečen v klativiteza, ki išče prigod, da preizkuša svoje kopje in ščit; in če bi Beaumanoir izbral ne enega, ampak dva ali tri izmed bratov, niti malo ne dvomim, da bi jih s svojim edinim kopjem pometal s konj. Tako, Rebeka, bi bila tvoja nedolžnost dokazana, za svoje zmagovalsko plačilo bi se pa zanesel na tvojo lastno hvaležnost.”
“Gospod vitez, to je prazno bahanje,” je rekla Rebeka, “če se hvalite s tem, kar bi storili, ako se vam ne bi bilo zdelo bolj prikladno, da ste ravnali drugače. Sprejeli ste mojo rokavico; moj branilec, če ga bom vobče našla, zapuščena stvar, se bo moral na borišču srečati z vašim kopjem — in vendar, vendar se delate mojega prijatelja in zaščitnika!”
“Tvoj prijatelj in zaščitnik tudi bom,” je resno odvrnil templovec, “a čuj me, s kolikšno nevarnostjo, ali bolje, s koliko gotovostjo osramočenja; in ne grajaj me, če povem svoje pogoje, preden žrtvujem vse, kar mi je bilo doslej dragega, da rešim življenje židovske devojke.”
“Govori,” je rekla Rebeka, “ne razumem te,” “Prav,” je dejal Bois-Guilbert; “govoriti hočem tako odkrito, kakor le kdaj kak skesan grešnik svojemu duhovnemu očetu v izpovednici. Rebeka, če ne pridem na bojišče, izgubim slavo, čin in zrak, ki ga diham, to je, spoštovanje svojih bratov in upanje, da postanem kedaj naslednik mogočne oblasti, ki jo, zdaj upravlja bebasti pobožnjak Luka de Beaumanoir in ki bi jo jaz čisto drugače uporabil. Taka je moja neizogibna usoda, razen če se z orožjem postavim zoper tvojo stvar. Preklet naj bo Goodalricke, ki mi je nastavil to past, in dvakrat preklet Albert de Malvoisin, ki mi je ubranil, da nisem vrgel rokavice praznovernemu in od starosti bebastemu norcu v obraz, za to, da je poslušal tako nezmiselno obtožbo zoper bitje toli visokega duha in mile podobe, kakor si ti!”
“Kaj bi zdaj zveneče besede in laskanje!” je odvrnila Rebeka. “Odločil si se, ali naj preliješ kri nedolžne ženske, ali naj spraviš svoj zemeljski položaj in svoje posvetne upe v nevarnost. Kaj ti pomaga, da še govoriš o tem? Odločil si se.”
“Ne, Rebeka,” je rekel vitez z mehkejšim glasom in stopil bliže k njej; “nisem se še odločil, ne — čuj, na tebi sami je, da odločiš! Ako stopim na borišče, moram ohraniti svoj bojni sloves; in če to storim, tedaj umreš na grmadi, zakaj ni ga viteza, ki bi se mogel z enakimi upi ali z možnostjo zmage spoprijeti z menoj, razen Rikarda Levjesrčnega in njegovega ljubljenca Ivanhoeja. Kakor dobro veš, je Ivanhoe nezmožen, da bi nadel oklep, Rihard pa je jetnik v tujini. Ako nastopim, tedaj umreš, tudi če bi tvoje dražesti zapeljale kakega vročekrvneva mladeniča, da bi se v tvojo obrambo pokazal na borišču.”
“In čemu je treba, da to tolikrat ponavljaš?” je rekla Rebeka.
“Čemu?” je ponovil templovec. “Dobro je, da si pogledaš svojo usodo z vseh strani.”
“Nu prav, tedaj obrni list,” je dejala Židinja, “in daj mi, da vidim drugo stran.”
“Ako nastopim,” je rekel Bois-Guilbert, “tedaj boš umrla počasne in okrutne smrti, z mukami, enakimi trpljenju, ki pravijo, da čaka krivca na onem svetu. Če pa ne nastopim, tedaj sem onečaščen vitez, obtožen čarodejstva in občevanja z nejeverniki; moje ime, ki sem ga tolikanj proslavil, bo ljudem v očitek in zasmeh. Tedaj izgubim sloves, izgubim čast, izgubim upanje veličine, kakršno še cesarji komaj dosežejo; žrtvovati moram goreče-častihlepje, načrte, visoke kakor tiste gore, ki pravijo o njih pogani, da segajo do neba. In vendar, Rebeka,” je dodal in se vrgel k njenim nogam, “to veličino bom žrtvoval, te slave se odrečem, ta oblast mi bo za malo, čeprav je že napol v dosegu mojih roki če mi rečeš: Bois-Guilbert, sprejmem te za svojega ljubega.”
“Ne misli na takšno brezumje, gospod vitez,” je odvrnila Rebeka, “ampak hiti k regentiji, kraljici materi, in k princu Johnu, ki zaradi časti angleške krone ne moreta odobriti namenov vašega Velikega mojstra. Tako mi pomoreš, ne da bi šaril kaj žrtvoval in ne da bi dobil pretvezo, s katero bi mogel zahtevati od mene kako nagrado.”
“Z njim se ne pogajam,” je nadaljeval, držeč za rob njene obleke, “samo do tebe se obračam; in kaj bi ti moglo braniti, da se odločiš zame? Pomisli, tudi če, bi, ti bil sovražnik — smrt je hujša, in moj edini, tekmec je, smrt.”
“Tega zla ne tehtam,” je rekla Rebeka, boječ se, da ne bi razjarila divjega viteza, vendar pa trdno odločena, da ne bo ne izpodbujala njegove strasti, ne delala, kakor da jo hoče izpodbujati. “Bodi mož, bodi kristjan! Če te res vera nagiblje k usmiljenju, ki ga je v vaših ustih več nego v vaših dejanjih, reši me te strašne smrti, ne da bi iskal nagrade, ki bi izpremenila tvoje velikodušje v nizko kupčijo.”
“Ne, dekle!” je rekel ponosni templovec in skočil na noge, “tako me ne boš preverila! Če se odrečem sedanji slavi in bodočim častem, se jim odrečem zaradi tebe in zato pobegneva skupaj. Poslušaj me, Rebeka,” je rekel in glas mu je spet postal mehkejši; “Anglija in Evropa še nista ves svet. Ne manjka se prostranstev in poprišč, ki so mojemu častihlepju dovolj široka. V Palestino pojdeva, ki mojemu prijatelju Konradu, markizu Montserratškemu; kakor jaz, je tudi on prost otročjih pomislekov, ki uklepajo prirojeno svobodnost nagega razuma. Rajši se zveževa s Saiadinom, kakor da bi trpela okrog teh svetohlincev, ki jih prezirava. Utrl si bom nova pota do veličine,” je nadaljeval, spet naglo stopaje po sobi, “in Evropa bo čula glasni korak njegov, ki ga je izgnala iz svoje družine. Milijoni križarjev, ki jih pošljajo v pokolj, ne morejo toliko storiti v obrambo Palestine in sablje tisočev, in desettisočev Saracenov ne morejo tako globoko zasekati poti v deželo, za katero se borijo narodi, kakor jo bosta moč in politika moja in tistih bratov, ki bodo vkljub staremu svetohlincu ostali z menoj v dobrem in zlem.
[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]
“Dolgo si se zamudil,” je dejal. “Od nestrpnosti se mi je zdelo, da ležim na razbeljenem ražnju. Kaj bi bilo, če bi bil prišel semkaj veliki mojster ali Konrad, njegov vohun? Drago bi bil moral plačati svojo ustrežljivost. A kaj je s teboj, brat? Korak se ti opoteka, tvoje čelo je črno kakor noč. Ali ti je dobro, Bois-Guilbert?”
“Da,” je odvrnil templovec, “tako dobro kakor nesrečnežu, ki mu je čez uro umreti. Ne, tako mi križa, niti pol tako dobro mi ni; so ljudje, ki znajo v takem položaju odložiti življenje kakor ponošeno obleko. Tako mi neba, Malvoisin, to dekle me je malone spravilo ob moštvo. Napol sem se že odločil, da pojdem k velikemu mojstru, se mu v obraz odrečem reda in se uprem okrutnosti, ki mi jo je naložilo njegovo trinoštvo.”
“Meša se ti,” je dejal Malvoisin; “tako bi se utegnil res popolnoma upropastiti, ne da bi našel zato le najmanjšo možnost, rešiti življenje te Židinje, ki je v tvojih očeh toli dragoceno. Beaumanoir bo imenoval kakega drugega člana reda, da bo namestil tebe branil njegovo sodbo, in obtoženka ne bo nič manj gotovo poginila, kakor če bi bil ti sprejel dolžnost, ki so ti jo naložili.”
“Krivo sklepaš,” je ošabno odvrnil templovec. “Sam bom prijel za orožje v njeno obrambo. In če storim tako, Malvoisin, tedaj menim, da ne poznaš v vsem redu nikogar, ki bi se mogel pred ostjo mojega kopja ohraniti na sedlu.”
“Da,” je rekel zviti svetovalec, “le to pozabljaš, da ne boš imel ne časa ne prilike za izvršitev tega brezumnega namena. Pojdi k Luki Beaumancirju in reci mu, da si zatajil obljubo pokorščine, pa boš videl, kako dolgo ti bo stari samodržce se pustil osebno svobodo. Preden bo beseda zapustila tvoje ustnice, boš že sto čevljev pod zemljo, v preceptorijski ječi, da tam počakaš sodbe kot vitez-odpadnik; ali pa, če ostane pri svojem mnenju, da si obseden, boš v kaki oddaljeni samostanski celici užival dobrote slamnatega ležišča, teme in verig, mučen z zakletvami in polivan z blagoslovljeno vodo, da tako izženejo peklenskega sovražnika, ki je dobil oblast nad teboj. Na borišče moraš, Brian, ali pa si izgubljen in obrezčaščen človek.”
“Vzdignem se in pobegnem,” je rekel Bois-Guilbert. “V kako daljno deželo pobegnem, kamor nespamet in fanatizem še nista našla poti. Niti kapljica krvi tega plemenitega bitja ne bo prelita z mojim pristankom.”
“Pobegniti ne moreš,” je dejal preceptor; “tvoje vedenje je že zbudilo sum, zato ti ne bodo dovolili, da bi zapustil preceptorij. Pojdi in poizkusi; pokaži se pred vrati in zapovej, naj spuste most, pa boš videl, kakšen bo odgovor. Presenečen si in užaljen, ali — mar ni tako bolje zate? Če bi pobegnil, kaj bi bilo posledica, ako ne to, da bi obrnili tvoj grb, da bi zadelo tvoje prednike osramočenje in da bi ti vzeli tvoj čin? Na to misli. Kam naj tvoji stari sobojevniki skrijejo glave, če ob sikanju in posmehu zbranega ljudstva proglasijo Briana de Bois-Guilberta, najboljše kopje v tempelskem redu, za odpadnika? Kolikšna žalost bo zavladala na francoskem dvoru! Kako vesel bo ošabni Rikard novice, da je tisti vitez, ki mu je delal v Palestini toliko preglavic in malone zatemnil njegovo slavo, izgubil sloves in čast zaradi židovske dekline, ki je vkljub dragocenosti svoje žrtve niti ni mogel rešiti!”
“Hvala ti, Malvoisin,” je odvrnil vitez; “ubral si struno, ki v mojem srcu najbolj živo odmeva! Naj se zgodi kar se hoče, senca odpadništva ne bo nikoli spremljala Bois-Guilbertovega imena. Dal Bog, da bi se Rikard ali kdorkoli izmed njegovih širokoustih ljubljencev na Angleškem pokazal na tem borišču! Toda ne bo jih — nihče se ne bo upal zlomiti kopja zanjo, ki je po nedolžnem izgubljena.”
“Tem bolje zate, če bo tako,” je dejal preceptor; “ako se ne pokaže noben borilec, ne bo umrla ta nesrečna devojka zaradi tvoje roke, ampak po obsodbi velikega mojstra; vsa graja bo zadela njega in on si bo štel to grajo v hvalo in čast.”
“Res je,” je rekel Bois-Guilbert. “Če branilca ne bo, tedaj bom igral samo postransko vlogo; na konju bom sedel na borišču, a v vsem, kar bo potlej, ne bom imel nikakega deleža.”
“Prav nikakega,” je pritrdil Malvoisin; “nič večjega kakor slika svetega viteza Jurija, kadar jo nosijo v procesiji.”
“Prav, moj sklep je storjen,” je odvrnil ošabni templovee. “Za malo sem ji bil, odbila me je in ponižala. Čemu naj potem žrtvujem zanjo le količkaj spoštovanja, ki ga imam v očeh drugih ljudi? Malvoisin, postavil se bom na borišču.”
Ko je izrekel te besede, je naglo odšel iz sobe in preceptor je krenil za njim, da bi pazil nanj in ga utrdil v njegovem sklepu; zakaj Bois-Guilbertov sloves mu je šel samemu zelo do živega, ker se je nadejal velikih ugodnosti od tega, da stopi nekega dne na čelo reda, ne vštevši povišanja, o katerem mu je namignil Mont Fichet, če bo pospeševal obsodbo nesrečne Rebeke. Dasi je imel v borbi zoper boljša čuvstva svojega prijatelja vsako ugodnost, ki jo daje pretkana, ustaljena in sebična nrav nasproti človeku, v katerem divjajo silne in protislovne strasti, je bilo treba vse Malvoisinove umetnosti, da je ohranil Bois-Guilberta stanovitnega v namenu, do katerega ga je bil pripravil. Neprestano ga je moral opazovati, da se ni v njem iznova porodila misel na beg in da je preprečil vsako srečanje med njim in velikim mojstrom, zakaj drugače se je bilo bati očitnega preloma s prednikom. Tudi je bilo treba zdaj pa zdaj ponoviti vse razloge, s katerimi mu je dokazoval, da ubere Bois-Guilbert edino pot, ki ga more obvarovati sramote in ponižanja, če pri tej priliki nastopi kot borec, ne da bi s tem pospešil ali zapečatil Rebekino usodo.
ŠTIRIDESETO POGLAVJE
[uredi]Ko je Črni vitez — zakaj treba je, da se vrnemo k njegovim prigodam — odhajal izpod sodnega drevesa plemenitega Locksleya, je nameril svojo pot naravnost proti nedaljni opatiji svetega Botolpha, majhnemu in neimovitemu samostanu, kamor so bili po zavetju gradu pod vodstvom zvestega Gurtha in velikodušnega Wamba prenesli ranjenega Ivanhoeja. Odveč bi bilo pripovedovati, kaj sta Wilfred in njegov rešitelj v tem času govorila med seboj; zadošča naj to, da je po dolgem in resnem posvetovanju prednik samostana razposlal na nekaj strani brze sle. Drugo jutro se je Črni vitez pripravil, da v družbi burkača Wamba, ki ga je spremljal kot vodnik, iznova odrine na pot.
[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]
“Kaj neki!” je dejal burkač. “Oni napravijo z nebesi vzajemni račun, kakor je miš stari kletar imenoval svoje številke, prav tako, kakor Žid Izak s svojimi dolžniki; ko on, dado tudi oni kaj malega iz rok in vzamejo za to velike obresti; ni dvoma, da si sedmero zaračunajo plačilo, ki ga Sveto pismo obljublja za dela usmiljenja.”
“Povej mi zgled za svojo misel, Wamba. Jaz nič ne vem o računih in obrestih,” je odvrnil vitez.
“Nu, če je vaša hrabrost tako kratke pameti, tedaj vzemite na znanje, da ti pošteni dečki vselej odtehtajo dobro delo s kakim drugim, ki je manj hvalevredno; na primer “krono, ki jo podarijo menihu-prosjaku, s sto bizantinci, ki jih vzamejo tolstemu opatu; če danes pomagajo ubogi vdovi, se jutri odškodujejo s tem, da poljubljajo brhko dekle.”
“Katero izmed teh dejanj je bilo dobro in katero je bilo greh?” mu je vitez segel v besedo.
“Dober dovtip, dober dovtip!” je rekel Wamba. “Da, družba bistri človeku razum. Stavim, gospod vitez, da niste zinili nobene tako pametne, ko ste obhajali z norim samotarjem pijane večernice. A nadaljujva. To, da zgradijo kočo, popravijo veseli gozdovniki s tem, da oropajo cerkve to, da osvobodijo ubogega jetnika, s tem, da ubijejo ošabnega biriča; ali da se še bolj približam najinemu slučaju — to, da rešijo saškega franklina, s tem, da normanskega barona živega sežgo. Skratka, oni so spodobni tatovi in vljudni razbojniki; a vendar je zmerom najbolje, da se srečate z njimi takrat, kadar so njihovi računi v najslabšem stanju.”
“Kako to, Wamba?” je vprašal vitez.
“I nu, takrat jih peče, vest in jih nagiblje, da bi se poravnali z nebesi. A kadar jim niso ničesar dolžni, takrat Bog pomagaj nesrečnežu, ki jim pride prvi v roke! Gorje potnikom, ki jih zdaj srečavajo po svojem dobrem delu v Torquilsfpnu. In vendar,” je rekel Wamba in zajahal tik ob vitezovo stran, “so tovariši, ki so potnikom še dosti bolj nevarni od teh hajdukov.”
“Kateri neki?” je vprašal vitez. “Saj mislim, da nimate tod ne medvedov ne volkov.”
“I, sir, zato imamo pa Maivoisinove oborožence,” je dejal Wamba; “če hočete vedeti, v času grajanskih bojev zaleže pol ducata takih toliko kakor cela tolpa volkov ob kateremkoli času. Oni zdaj čakajo svoje žetve in vojniki, ki so odnesli pete iz Torquilstona, so še pomnožili njih število. Če zadeneva ob krdelo teh ljudi, utegneva drago plačati svoje junaške čine. Nu, prosim vas, gospod vitez, kaj bi vi storili, če srečava dva izmed njih?”
“S svojim kopjem bi pribil lopova ob tla, Wamba, če bi nama količkaj napotovala.”
“A kaj, če bi bili štirje?”
“Napili bi se iz iste čaše,” je odvrnil vitez.
“Pa če bi jih bilo šest,” je nadaljeval Wamba, “midva pa samo dva, kakor zdaj — ali se ne bi spomnili Locksleyevega roga?”
“Kaj! Na pomoč da bi trobil?” je vzkliknil vitez. “Zoper peščico take “rascaille”, ki jo dober vitez lahko podi pred seboj, kakor veter podi trhlo listje?”
“Nu,” je rekel Wamba, “če je tako, bi vas vsaj prosil, da si smem bliže ogledati ta rog, ki ima toli mogočno sapo.”
Vitez je odpel zaponko obramnika in ustregel sopotniku, ki je takoj obesil rog okoli svojega lastnega vratu.
“Tra-lira-la,” je zabrundal sam pri sebi; “zdaj znam melodijo tako dobro kakor kdo drugi.”
“Kako misliš to, lopov?” je rekel vitez. — “Vrni mi rog.”
“Potolažite se, gospod vitez, v dobrem varstvu je. Kadar hrabrost in norost skupaj potujeta, naj nosi rog norost, ker zna najbolj glasno trobiti.”
“Veš kaj, nepridiprav,” je dejal Črni vitez, “to presega vse meje. Pazi, ne igraj se z mojo potrpežljivostjo.”
“Ne pestite me s silo, gospod vitez,” je odvrnil burkač, “odmikaje se od nestrpnega junaka, “če ne, bo norost pokazala pete in pustila hrabrost samo, da si poišče pot po gozdu, kakor ve in zna.”
“Ne, s tem si me pa v živo zadel,” je rekel vitez; “in bogme, ne utegnem se prerekati s teboj. Nosi rog, če hočeš, in nadaljujva pot.”
“Tedaj mi ne boste ničesar storili?” je vprašal Wamba.”
“Rekel sem, da ne, ti lopov!”
“Da, a dajte mi v to svojo viteško besedo,” je nadaljeval Wamba, bližajo se mu z vso opreznostjo.
“Dam ti viteško besedo; samo podvizaj se s svojo prismojeno glavo.”
“Nu, tedaj sta hrabrost in norost spet dobri tovarišici,” je rekel burkač in brez strahu zajahal ob vitezovo stran: “veste, res me ne mikajo bunke, kakršno ste pripeljali noremu menihu, da se je njegova svetost kakor žoga zakotalila po travi. In zdaj, ko ima nespamet rog, naj se hrabrost vzdigne in strese grivo; zakaj če se ne motim, je tamle v grmovju skrita družba, ki preži na naju.”
“Po čem sodiš tako?” je rekel vitez.
“Po tem, ker sem dvakrat ali trikrat opazil, da se je med zelenim listjem zasvetila čelada. Če bi bili pošteni ljudje, bi ostali na poti. A tisto grmovje je izbrana kapelica za učence svetega Nikolaja.”
“Tako mi vere.” je rekel vitez in spustil svojo rešetko, “vidi se mi, da imaš prav.”
In ravno za časa jo je spustil, zakaj v tistem trenutku so iz sumljivega kraja priletele proti njegovi glavi in prsom tri puščice, izmed kterih bi se bila ena zarila v možgane, Če bi je jekleni naličnik ne bil odbil. Drugi dve sta odvrnila ovratnik in ščit, ki mu je visel okoli vratu.
“Hvala ti, vrli orožar,” je rekel vitez. “Wamba, udariva nanje!” S temi besedami se je zapodil naravnost proti grmovju. Tam ga je sprejelo 5 ali 6 oborožencev, ki so se v polnem diru s kopji zaleteli proti njemu. Tri kopja so udarila vanj in se zlomila enako brez učinka, kakor če bi bila naperjena v železen stolp. Še skozi odprtine v rešetki je bilo videti, kako je švignil Črnemu vitezu plamen iz oči. Z izrazom neizrekljivega dostojanstva se je vzdignil v stremenih in viknil: “Kaj pomeni to, gospoda?” A možje mu niso dali drugega odgovora kakor s tem, da so izdrli meče in s kriki: “Umri, trinog!” z vseh strani navalili nanj.
[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]
Pri teh besedah, izgovorjenih z veličanstvenini glasom, kakršen je pristojal visokemu dostojanstvu in vzvišenemu značaju Levjesrčnega, so svobodnjaki mahoma popadali na kolena, se mu poklonili, proseč obenem odpuščanja za svoje pregreške.
“Vstanite, prijatelji,” je milostno rekel Rikard, gledaje nanje z obrazom, s katerega je bila njegova običajna blagodušnost že izpodrinila plamen nagle jeze in v čigar črtah ni bilo več sledu o nedavnem obupnem boju, razen rdečice, ki je še ostala od napora, “vstanite, prijatelji! Vaši pregreški, bodi v gozdu, bodi na ravnem polju, so odkupljeni po zvestih uslugah, ki ste jih storili mojim nesrečnim podanikom pod torquilstonskimi zidovi, in s tem, da ste danes prihiteli svojemu vladarju na pomoč. Vstanite. moji vazali, in bodite v bodoče dobri podaniki. Ti, pa vrli Locksley —”
“Ne imenujte me več Locksleya, moj vladar! Spoznajte me s tistim imenom, ki se bojim, da je predaleč segel glas o njem, da ne bi bil prišel do vaših kraljevskih ušes. Robin Hood sem — Robin Hood iz Sherwoodske šume.”
“Kralj hajdukov in knez vrlih mož!” je rekel kralj. “Kdo ne bi bil slišal imena, ki je prodrlo tja do Palestine! A bodi prepričan, vrli hajduk, nobeno dejanje, ki si ga storil v naši odsotnosti in v nemirnih časih, katere je povzročila, ne bo zapomnjeno v tvojo škodo.”
“Prav ima pregovor,” se je oglasil Wamba, čeprav manj objestno kakor po navadi: “Kadar mačke ni doma, miši plešejo.”
“Kaj, Wamba, ti si tu?” je rekel Rikard. “Tako dolgo te že nisem čul — mislil sem, da si pobegnil.”
“Jaz, pa pobegnil,” je vzkliknil Wamba. “Kdaj ste še videli, da bi se bila norost ločila od hrabrosti? Evo, tu leži plen mojega meča, vrli sivec, ki bi ga rad videl spet na nogah, če M ležal zato njegov gospodar pohabljen na tleh. Res je, da sem se izprva nekoliko umaknil, zakaj burkaški jopič ne odbija kopij tako dobro, kakor jeklena srajca. A če se nisem boril z bridkim mečem, mi boste vsaj priznali, da sem zatrobil ha naskok.”
“In v pravem trenutku, pošteni Wamba,” je odvrnil kralj. “Tvoja usluga ne bo pozabljena.”
“Confiteor! Confiteor!” se je začul ponižen glas nedaleč od kralja. “Z latinščino ne pridem delj — a izpovem se svojega smrti vrednega izdajstva in prosim za odvezo, preden me odpeljejo na morišče!”
Rikard se je ozrl in zagledal veselega meniha, ki je klečal na tleh; gorjača ki med nedavnim bojem ni lenuharila, je ležala zraven njega v travi. Njegov obraz se je kremžil tako, da je po njegovih mislih kar najbolje izražal veliko skesanost; oči je zavijal kvišku, kota ust sta mu visela navzdol kakor čopa na mošnji, da ponovimo Wambovo primero. A temu mrkemu videzu silne skrušenosti je čudno nasprotoval porogljivi izraz, ki se je skrival v vsem širokem obličju in pričal, da sta bila kesanje in strah oba enako hinavska.
“Zakaj si pa tako potrt, nori svečenik?” je vprašal Rikard; “mar se bojiš, da ne bi tvoji škofljani zvedeli, kako zvesto služiš svetemu Dunstanu in Naši Gospe? Nikar, človek, ne boj se; Rikard Angleški ne izda nobene skrivnosti, ki jo je zvedel pri steklenici.”
“Ne, premilostni vladar,” je odvrnil puščavnik (bralci ljudskih istorij o Robinu Hoodu ga dobro poznajo pod imenom br. Tucka), “ne bojim se krive palice, ampak žezla se bojim. Joj meni, da se je morala moja svetoskrunska pest kdaj dotakniti lica maziljenca Gospodovega!”
“Ha, ha!” je rekel Rikard, “odtod piha veter? Pravzaprav sem tvojo bunko že pozabil, čeprav mi je od nje ves dan šumelo po ušesih. A če je bila zaušnica pošteno dana, ti vrli možje naj presodijo, ali ni bila prav tako dobro vrnjena. Ako pa misliš, da sem ti še kaj dolžan, in si pripravljen še enkrat nastaviti lice —”
“Nikakor ne,” je dejal brat Tuck, “svoje sem dobil in to z oderuškimi obrestmi. Da bi vaše Veličanstvo le vsak dolg tako obilno poravnalo.”
“Če bi mogel to storiti z zaušnicami,” je rekel kralj, “tedaj se moji upniki ne bi pritoževali o prazni blagajni.”
“A vendar,” je odvrnil menih in spet napravil skesan in resen obraz, “da bi vsaj vedel, kakšno pokoro naj opravim za svoj bogokletni udarec!”
“Nikar več ne govori o tem, prijatelj,” je dejal kralj; “ko sem prenesel toliko udarcev od poganov in nejevernikov, bi bil pač res nespameten, če bi se pričkal zaradi bunke, dobljene od toli svetega duhovnika, kakor je copmanhurtski. A vendar, dični menih, za Cerkev in zate bo najbrže dosti bolje, če ti preskrbim dovoljenje, da slečeš redovno haljo, in te vzamem za svobodnjaka v svojo telesno stražo, da se boš posvečal varstvu naše osebe, kakor si doslej posvečal službi na oltarju sv. Dunstana.”
“Gospod moj,” je odvrnil menih, “ponižno vas prosim oproščenja; vem da bi radi sprejeli moj izgovor, če bi vedeli, kolikanj me je obsedel greh lenobe. Sveti Dunstan — da bi nam bil milostljiv! — stoji pri miru v svojem kotu, če bi tudi kdaj pozabil na molitve, kadar sledim debelega srnjaka. Časih se vso noč ne vrnem v celico in delam kaj vem kaj, a sveti Dunstan se nikoli ne pritoži; to vam je tih in miroljuben gospodar, kakor le kdaj kak lesenec ... A biti svobodnjak v okolici mojega kraljevskega vladarja — ni dvoma, to je velika čast — ali vendar, če bi le količkaj stopil v stran, da v kakem kotu potolažim vdovo ali ubijem jelena, bi takoj začeli brusiti jezike. “Kje je ta meniški pes,” bi rekel ta. “Kdo je videl prekletega Tucka,” bi dejal oni. “Ta razpopljeni lopov ugonobi več divjačine kakor polovica dežele,” bi godel kak gozdar. “Za vsako plaho košuto lazi,” bi se jezil drugi. Skratka, moj dobri gospod, prosim vas, da bi me pustili, kakor ste me našli; če mi pa želite pokazati svojo naklonjenost, imejte me za siromašnega duhovnika v celici sv. Dunstana v Copmanhurstu, ki bo vsak najmanjši dar z veliko hvaležnostjo sprejel.”
“Razumem te,” je rekel kralj; “sveti menih copmanhurstski bo imel dovoljenje, da sme loviti v mojih warncliffskih šumah. Zapomni si pa, da ti bom določil samoo tri srnjake na leto; a če to ne bo izgovor, da jih pobijaš trideset, nisem ne krščanski vitez ne pravi kralj.”
“Vaša milost naj bo prepričana,” je rekel menih, “da bom s pomočjo svetega Dunstana našel možnost, pomnožiti vaš predobrotljivi dar.”
“O tem ne dvomim, dobri brat,” je odvrnil kralj; “in ker je divjačina le suho jelo, bo imel naš kletar ukaz, da ti vsako leto odda sodček sekta, meh malvazije in tri vedra piva najboljše vrste. Če ti to ne bo utajilo žeje, moraš priti na dvor in se seznaniti z mojim točajem.”
“Kaj pa svetemu Dunstanu?” je vprašal menih.
“Koretelj, štolo in oltarni prt tudi dobiš,” je nadaljeval kralj in se prekrižal. “A nikar ne izpreminjajmo svojih šal v resnobo, da nas Bog ne kaznuje, ker mislimo bolj na svoje norčije kakor na njegovo čast in slavo.”
“Za svojega patrona sem porok,” je veselo dejal svečenik.
“Mar bodi porok zase, menih,” je nekam osorno rekel kralj, a takoj nato je pomolil puščavniku roko; ta je nekoliko osramočen upognil koleno in jo poljubil. “Moji iztegnjeni dlani ne izkazuješ tolikšne časti kakor moji stisnjeni pesti,” je dejal vladar; “pred to si samo pokleknil, pred ono si se pa vrgel na tla.”
A menih, ki se je nemara bal, da se ne bi zameril, če bi preveč šaljivo nadaljeval pogovor — napaka, ki se je morajo posebno ogibati vsi, ki občujejo z vladarji — se je globoko priklonit in se umaknil v ozadje.
V tistem trenutku sta se pokazali na pozorišču dve novi osebi.
ŠTIRIDESET PRVO POGLAVJE
[uredi]Nova došleca sta bila Wilfred Ivanhoeski na kljusaču šentbotolphskega prednika in njegov spremljevalec Gurth na vitezovem lastnem bojnem konju. Ivanhoejevo začudenje je bilo brez meje, ko je zagledal svojega gospoda oškropljenega s krvjo in okoli njega šest ali sedem mrtvih trupel na mali jasi, ki je bila pogorišče boja. Nič manj se ni začudil, ko je videl Rikarda obdanega po tako mnogoštevilni družbi gozdnih prebivalcev, hajdukov, kakor je bilo na oko podoba; to je bilo vsekako nevarno spremstvo za vladarja. Okleval je, ali naj pozdravi kralje kot črnega klativiteza ali kako ga naj vobče ogovori. Rikard je videl njegovo zadrego.
“Wilfred,” je rekel, “ne boj se ogovoriti Rikarda Plantageneta kot tistega, ki je, saj ga vidiš v družbi pravih angleških src, čeprav jih je vroča angleška kri nemara za kak korak odvrnila s prave poti.”
“Sir Wilfred Ivanhoeski,” je rekel hrabri hajduk in stopil naprej, “moja zatrdila nimajo besedam našega vladarja ničesar dodati; a dajte mi, da s ponosom rečem; med vsemi svojimi podaniki, ki so veliko pretrpeli, jih nima bolj zvestih od teh, ki zdaj stojijo okoli njega.”
“O tem ne morem dvomiti, vrli človek, ko si ti med njimi.” reče Wilfred. “A kaj pomenijo ti sledovi smrti in nevarnosti? Ti ubiti? Ta kri na oklepu mojega vladarja?”
“Izdajstvo nam je bilo za petami, Ivanhoe,” je odvrnil kralj; “a po zaslugi teh vrlih mož je našlo svoje plačilo. Vendar,” je smehljaje se nadaljeval, “tudi ti si izdajalec in velik neposlušnež povrhu; mar ti nismo izrecno ukazali, da počivaj pri Svetem Botolphu, dokler se ti rana ne zaceli?”
“Zaceljena je,” je rekel Ivanhoe; “nič večjih neprilik mi ne dela kakor praska z lasnico. A zakaj, plemeniti vladar, le zakaj mučite srca svojih zvestih služabnikov s tem, da izpostavljate svoje življenje s samotnimi potovanji in drznimi prigodami, kakor da ni dragocenejše od življenja navadnega viteza-skitalca, ki nima na svetu druge svojine mimo tiste, katero mu moreta pridobiti kopje in meč?”
“In Rikard Plantagenet,” je rekel kralj, “si ne želi večje slave od te, ki jo more dobiti s svojim dobrim kopjem in mečem; Rikard Plantagenet je bolj ponosen na prigodo, ki jo prebije z edino pomočjo svojega dobrega meča in svoje krepke roke, nego če bi peljal v bitko sto tisoč oboroženih mož.”
“A vaše kraljestvo, moj gospod,” je odvrnil Ivanhoe, “vaše kraljestvo, ki mu grozita razkroj in grajanska vojna! Vaši podložniki jih čaka vsakater gorje, če izgube svojega vladarja v eni teh nevarnosti, ki so vaše vsakdanje veselje! Glejte, pravkar ste komaj ušli pogubi.”
“Ho, ho! Moje kraljestvo in moji podaniki!” je nestrpno vzkliknil Rikard. “Povem ti, sir Wilfred, najboljši izmed njih so pripravljeni poplačati moje nespametnosti z enakimi dejanji. Na primer: moj zvesti sluga Wilfred de Ivanhoe noče poslušati mojih izrečnih povelj in še pridiga svojemu kralju, ker ni ravnal natanko po njegovih nasvetih. Kdo izmed naju ima več vzroka, da ošteva drugega? Toda odpusti mi, zvesti Wilfred. Čas, ki sem ga prebil in ki ga še bom prebil nepoznan, je — kakor sem ti že pri Svetem Botolphu razložil — potreben, da utegnejo moji prijatelji in zvesti plemiči zbrati svoje moči, tako da bo stal Rikard ob razglasitvi svojega povratka na čelu vojske, pred katero bodo sovražniki trepetali, in bo tako mogel zatreti nameravano izdajstvo, ne da bi izdrl le en sam meč iz nožnice. — Estoteville in Bohun ne bosta dovolj močna, da bi odrinila proti Yorku, preden mine štiri in dvajset ur. Dobiti moram poročila od Salisburyja z juga, od Seauchampa z Warwickshirskega in od Multona in Percyja s severa. Kancelar si mora zagotoviti London. Prehiter nastop bi me spravil še v druge nevarnosti kakor v take, iz katerih me moreta rešiti moje kopje in moj meč, čeprav mi zaslanjajo hrbet lok drznega Robina, gorjača brata Tucka in rog bistroumnega Wamba.”
Wilfred se je pokorno priklonil, dobro vedoč, kako jalovo se je bilo pričkati z neugnanim viteškim duhom, ki je tolikrat zapeljal gospodarja v nevarnosti, katerih bi se bil izlahka ognil, ali bolje, katerih je v neoprostljivi lahkomiselnosti sam iskal. Mladi vitez je vzdihnil in molčal; Rikard pa, vesel, da je ugnal svetovalca v kozji rog, čeprav je v srcu priznaval upravičenost njegovih očitkov, je nadaljeval svoj razgovor z Robinom Hoodom.
“Kralj hajdukov,” je rekel, “ali nimate nikakega okrepčila, da bi ga ponudili svojemu bratu vladarju? Ti mrtvi lopovi so me zatekli upehanega in lačnega, oboje hkratu.” “Prav za prav,” je odvrnil hajduk, “zakaj upira se mi, da bi lagal vaši milosti — naša jedilna shramba je založena največ z —” Utihnil je in videti je bilo, da mu je nerodno.
“Z divjačino, jeli?” je veselo vprašal Rikard; “boljše jedi si glad ne more želeti; in bogme, če kralj noče ostati doma in sam ubijati svoje divjadi, se pač ne sme preveč hudovati, ako jo najde že ubito, kadar je potrebuje.”
[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]
“Takšen je moj poročnik,” je rekel Robin, “mali John, ki je zdaj na pohodu ob škotski meji; in priznati moram vašemu veličanstvu, da me odkritost njegovih nasvetov časih kar jezi; ko pa bolje premislim, ne morem dolgo zameriti človeku, ki je ves vzrok njegove skrbi v vnemi, s katero služi svojemu gospodarju.”
“Prav imaš, dobri svobodnjak,” je odvrnil Rikard, “in če bi imel z ene strani Ivanhoeja, da bi mi dajal modre svete in jih poudarjal z otožno resnostjo svojega obraza, z druge pa tebe, da bi me z zvijačo zvabljal v to, kar misliš, da je zame dobro, bi mi ostalo tako malo svobode, kakor le kje kakemu kralju v vsem krščanstvu ali poganstvu. A dajmo, gospoda, podvizajmo se proti Coningsburghu in ne mislimo več na to.”
Modra in pazljiva skrb, ki so jo vsi posvečali njegovi varnosti, je šla Rikardu do živega in pregnala vsako senčico nejevolje, ki je bila morda še ostala v njem zaradi ukane hajduškega glavarja. Še enkrat je pomolil Robinu Hoodu roko ter mu zatrdil svoje popolno odpuščanje, svojo naklonjenost za bodoče dni in svoj trdni namen, da omeji trinoško izvrševanje gozdnih pravic in drugih morečih zakonov, ki so pognali toliko angleških svobodnjakov v upor. A Rikardove dobre namene nasproti drznemu hajduku je izpodnesla kraljeva prezgodnja smrt in “šumsko karto” so izvili šele nezadovoljnim rokam kralja Johna, ko je zasedel prestol za svojim junaškim bratom. Kar se pa tiče nadaljnjega življenja Robina Hooda in zgodbe o njegovi zavratni smrti, je to dvoje popisano v eni tistih knjižic, ki so jih časih prodajali po pol penija.
Izkazalo se je, da je bilo hajdukovo mnenje pravo; spremljan po Ivanhoeju, Gurthu in Wambi je kralj brez motnje dospel v okolico coningsburškega gradu, ko je bilo solnce še nad obzorjem.
Malo angleških pokrajin je lepših in dojemljivejših od tiste, ki jo predstavlja sosedščina te starodavne saške trdnjave. Mila in krotka reka Don teče po kotlini, ki razveseli oko z mnogoterno menjavo gozda in obdelanega sveta, in na hribu, ki se vzdiguje ob reki, štrli, dobro zavarovana z obzidji in nasipi, ta stara zgradba, ki je bila, kakor priča njeno saško ime, pred osvojitvijo po Normanih vladarsko bivališče angleških kraljev. Vnanje obzidje so najbrže dodali Normani, a glavni, notranji grad je ohranil znake pradavne starine. Zgrajen je na griču v kotu kakih pet in dvajset čevljev premera. Zid je neznansko debel ter obdan in zavarovan s šestorico vnanjih, širokih stebrov, ki štrlijo iz kolobarja in se dvigajo ob straneh glavnega stolpa, kakor bi ga hoteli podpreti in okrepiti. Ti stebri so zgoraj votli in prehajajo v stolpiče, ki so spojeni z notranjostjo glavnega stolpa. Pogled na ogromno zgradbo s temi nenavadnimi prizidki je od daleč prav tako zanimiv za ljubitelje slikovitosti, kakor notranjost gradu za vnetega starinoslovca, čigar domišljijo vodi nazaj tja v čase sedmerovladja. Gomilo v sosedščini gradu označujejo kot grob znamenitega Hengista in tudi na sosednjem pokopališču kažejo mnogo starodavnih in zanimivih spomenikov.
Ko se je Rikard Levjesrčni s svojim spremstvom približal tej surovi, a ponosni stavbi, še ni bila obdana z vnanjimi utrdbami kakor danes ta dan. Saški graditelj je bil uporabil vso svojo umetnost v to, da je napravil glavni stolp dobro branljiv, ograde pa ni bilo nikake razen surovo stesanih palisad.
Velikansko črno bandero, ki je vihralo z vrha stolpa, je naznanjalo, da žalne slavnosti za pokojnim lastnikom še trajajo. Na banderu ni bilo nikakega znaka pokojnikovega rodu ali stanu, zakaj grbi so bili takrat še za normansko viteštvo nekaj novega, Sašom pa popolnoma neznani. Samo nad vrati je vihral drugi prapor, na katerem je surovo naslikana podoba belega konja pričala o rajnikovi narodnosti in njegovem stanu kot obče znano znamenje Hengista in njegovih saških vojnikov.
Okoli in okoli gradu je bilo živahno vrvenje; take mrtvaške pojedine so bile prireditve občega, neomejenega gostoljubja, na katere niso bili povabljeni samo tisti, ki so se mogli le količkaj sklicevati na kako sorodstvo s pokojnikom, ampak vsak, kdorkoli je prišel mimo. Zaradi bogastva in imenitnosti pokojnega Athelstana so se tudi v tem primeru zvesto držali stare navade.
Zato si videl trum brez števila, kako so stopale po grajskem hribu navkreber in nizdol; in ko so kralj in njegovi spremljevalci prijahali skozi odprta in nezastražena vrata v vnanji ogradi, jim je notranjost pokazala sliko, ki jo je bilo težko spraviti v zvezo s povodom tega zbiranja ljudi. Tu so se potili kuharji ter pekli ogromne vole in debele ovce, tam so bili nastavljeni sodi piva, ki so ga drage volje natakali vsakomur, kdor je prišel. Videl si gruče ljudi vsake vrste, kako so goltali jedi in se zalivali s pijačo, ki jim je bila dana na milo voljo. Polnagi saški rob je tako v enem samem dnevu požrešnosti in pijanstva utapljal spomin na pol leta gladu in žeje, med tem ko je bolj razvajen meščan in cehar z okusom jedel svoj kos ter natanko presojal in kritikoval, koliko slada je v pivu in kako spreten je bil pivovar. Opažal si tudi posameznike iz siromašnejšega normanskega plemstva, ki so se razlikovali od domačinov po svojih obritih podbradkih in kratkih plaščih, prav tako pa tudi po tem, da so se držali drug drugega in z velikim zaničevanjem gledali na vso slovesnost, akoravno jim ni bilo za malo, da so si stregli z dobro jedjo, ki je bila tako darežljivo na razpolago.
Seveda je bilo zbranih beračev nič koliko, obenem s skitajočimi se vojniki, ki so se vračali iz Palestine (tako so vsaj sami trdili); krošnjarji so razkazovali svoje blago, potujoči rokodelci so povpraševali po delu in popotni romarji, menihi-berači, saški minstreli in waleški bardi so žebrali molitve ter izvabljali svojim harpam goslim, teorbam zloglasne glasove. Eden je v turobnem slavospevu prepeval Athelstanovo hvalo; drugi je v saški rodoslovni pesmi našteval raskava in čudna imena njegovih prednikov. Burkačev in glumačev se ni manjkalo, in nihče ni smatral, da bi bilo izvrševanje njihovega poklica pri taki priliki nespodobno ali neprimerno.
Nazori Sašov o teh stvareh so bili pač zelo naravni in surovi. Če je bila žalost žejna, je bilo poskrbljeno za pijačo, če je zbujala glad, je bilo jesti v obilju, če je tlačila duha in tesnila srce, si se imel s čim razveseliti ali vsaj pozabavati.
Nikomur se ni zdelo za malo, posluževati se teh sredstev tolažbe, čeprav so zdaj pa zdaj — kakor da so se mahoma spomnili povoda, zaradi katerega so bili zbrani — moški v en glas zastokali, ženske, ki jih je bilo takisto mnogo prišlo, pa povzdignile glasove in zajavkale, da bi se bil kamen usmilil.
Tak je bil prizor na grajskem dvorišču v Coningsburgu, ko je prispel Rikard s svojimi spremljevalci. Senešal ali dvornik, ki prihajajočim in odhajajočim navadnim gostom ni posvečal posebne pozornosti, razen kadar jih je bilo treba opomniti k redu, je takoj opazil vladarjevo in Ivanhoejevo odlično vnanjost, zlasti še, ker se mu je videl Wilfredov obraz nekam znan.
Mimo tega je bil prihod dveh vitezov, zakaj kot taka ju je označevala že obleka, na saški slavnosti redek dogodek, ki ga je bilo treba smatrati za nekakšno počaščenje pokojniku in njegovi rodbini. In tako se je ta važna oseba v svoji črni obleki, z belo uradno palico v roki neutegoma prerila skozi pisano gnečo gostov ter spremila Rikarda in Ivanhoeja k vhodu v stolp. Gurth in Wamba sta takoj našla na dvorišču znance in se tudi nista upala siliti delj naprej, dokler ni nihče zahteval njune navzočnosti.
ŠTIRIDESET DRUGO POGLAVJE
[uredi]Dohod v veliki stolp coningsburškega gradu je zelo nenavaden in priča surove preprostosti davnih dni, v katerih so ga zgradili. Vrsta stopnic tako visokih in ozkih, da je skoraj nevarno hoditi po njih, vodi k nizkemu vhodu na južni strani stolpa, skozi katerega drzen starinoslovec lahko pride ali je vsaj pred nekaj leti še lahko prišel na majhne stopnice v samem glavnem zidu stolpa, ki vodijo v 3. nadstropje zgradbe; prvi dve nadstropji sta namreč obokani ječi, ki ne dobivata ne zraka ne svetlobe, razen skozi Štirikotno odprtino v tretjem nadstropju, s katerim sta bili menda spojeni po lestvici. V vrhnje prostore stolpa, ki je imel vsega štiri nadstropja, si prišel po stopnicah, napravljenih v vnanjih stebrih.
Po tej težavni in zamotani poti so pripeljali dobrega Rikarda in zvestega Ivanhoeja v okroglo sobano, ki je zavzemala vse tretje nadstropje. Nelahka pot je dala Wilfredu priliko, da si je ohomotal obraz s plaščem, zakaj s kraljem sta bila dogovorjena, da se ne bo prej pokazal očetu, dokler mu Rikard ne da znamenja.
Okoli velike hrastove mize v tej sobani je bilo zbranih kak ducat naj odličnejših predstavnikov saških rodbin iz sosednjih grofij. Vsi ti so bili stari, ali vsaj postarni možje; mlajši rod je bil, kakor Ivanhoe, v veliko nezadovoljstvo starejših, že porušil mnoge izmed pregrad, ki so pol stoletja ločile zmagalce od premaganih Sasov. Potrti, žalostni obrazi teh častiti h mož, njih molk in njih turobno vedenje sta se zelo razlikovala od lahkomiselnosti pirovalcev pred gradom. Njih sivi kodri in dolge, polne brade ter njih starinske tunike in široki črni plašči so se dobro skladali z nenavadnim, preprostim prostorom, kjer so sedeli, ter jim dajali podobo družbe starodavnih Wodanovih oboževalcev, ki je vstala od mrtvih, da bi žalovala nad propadanjem narodne slave.
Cedric je sedel v isti vrsti s svojimi rojaki, čeprav je bilo videti, da mu v skupnem soglasju priznavajo predsedstvo zbora. Ob vstopu kralja Rikarda (katerega je on poznal samo kot hrabrega viteza z žabico) je slovesno vstal in ga pozdravil z običajno dobrodošlico Waes haet, pri čemer si je vzdignil čašo do glave. Kralj, ki mu šege njegovih angleških podanikov niso bile tuje, je vrnil pozdrav z običajnima besedama Drink hael in sprejel čašo, katero mu je podal točaj. Isto vljudnost so izkazali Ivanhoeju, ki je molče odpil očetu in nadomestil predpisani odgovor z nagibom glave, da ga Cedric ne bi spoznal po glasu.
Ko je bil ta uvodni obred opravljen, je Cedric vstal, ponudil Rikardu roko in ga odpeljal v majhno, sila preprosto kapelico, ki je bila videti napravljena v enem izmed vnanjih stebrov. Ker ni imela razen tesne linice nikake druge odprtine, bi bila skoro temna, da nista v njej goreli dve plamenici, ki sta s svojo rdečo, dimno svetlobo oblivali obokani strop in gole stene, surovi kameniti oltar in razpelo, ki je bilo istotako izklesano iz kamna.
Pred tem oltarjem je stala krsta in ob vsaki strani so klečali trije svečeniki, ki so z vsemi znaki vnanje pobožnosti prebirali jagode na rožnih vencih in mrmrali svoje molitve. Za to opravilo je bila pokojnikova mati plačala samostanu Svetega Edmunda bogato nagrado; in da bi jo res zaslužili, so se bili vsi bratje, izvzemši šepastega cerkovnika, preselili v Coningsburgh, kjer jih je 6 neprestano strašilo ob Athelstanovi krsti in opravljalo svete obrede, med tem ko so se ostali marljivo udeleževali krepčil in zabav okoli gradu. Pri svojem pobožnem bedenju so menihi posebno pazili na to, da niso niti za trenutek prenehali s svojimi himnami, češ, drugače bi utegnil Zernebock, stari saški Apollyon, iztegniti kremplje po mrtvem Athelstanu. Enako skrbno so pazili na žalni prt, ki je ležal na krsti in ki je nekdaj služil pri pogrebu svetega Edmunda, da ga ne bi kak posvetnjak oskrunil s svojim dotikom. Če je pokojniku vsa ta pozornost le količkaj koristila, jo je smel z vso pravico pričakovati od bratov sv. Edmunda, zakaj razen sto zlatnikov, ki jih je odštela kot odkupnino za njegovo dušo, je bila Athelstanova mati že naznanila svoj sklep, da podari samostanu najboljši del pokojnikovih zemljišč, za kar bodo menihi vekomaj molili za njegovo dušo in dušo njenega rajnkega soproga.
Rikard in Wilfred sta stopila za Sasom Cedricom v mrtvaško sobo, in ko je vodnik s slovesnim obrazom pokazal na krsto prerano umrlega, sta se po njegovem zgledu pobožno prekrižala ter zamrmrala kratko molitev za mir pokojnikove duše.
Po tem pobožnem dejanju jima je Cedric spet mignil, naj gresta z njim; z neslišnimi koraki je stopal pred njima po kamenitih ploščah, krenil par stopnic navzgor in odprl vrata majhne molilnice, ki se je držala kapelice.
[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]
“Dobro govoriš, gospod kralj — zakaj to priznam, kralj si in boš vkljub mojemu šibkemu odporu tudi ostal. Ne upam se seči po edinem sredstvu, da bi to zabranil, čeprav si me spravil v veliko izkušnjavo.”
“In zdaj govoriva o moji prošnji,” je rekel kralj; “z nič manjšim zaupanjem je ne izrečem, čeprav se braniš priznati mojo zakonito vladarsko oblast. Oprt na tvojo moško besedo in pod kaznijo, da te drugače proglasim za iznevernika, verolomnika in niderinag, zahtevam od tebe, da odpustiš dobremu vitezu Wilfredu Ivanhoeskemu in obnoviš svojo očetovsko ljubezen do njega. Priznal boš, da po pravici želim te sprave, ki pomeni srečo mojega prijatelja in prestanek razdora med mojim zvestim narodom.
“Ali je to Wilfred?” je vprašal Cedric in pokazal na svojega sina.
“Oče. Oče moj!” je vzkliknil Ivanhoe in se vrgel Cedricu k nogam. “Odpusti mi!”
“Odpustim ti sin,” je dejal Cedric in ga vzdignil; “Herewarnovlin zna držati svojo besedo, tudi če jo je dal Normanu. A daj mi, da te vidim v obleki in kroju tvojih angleških prednikov; za kratke plašče, pisane kučme in prismojeno perianice ni mesta v mojem poštenem domu. Beseda ti je na jeziku,” je strogo dodal; “vem, kaj hočeš še reči. Lady mora žalovati dve leti, kakor za poročenim soprogom; vsi naši saški predniki bi nas zatajili, če bi razpravljali o novi zvezi zanjo, še preden je grob zaprt nad njim, ki bi mu ti morala postati žena in ki je bil z rodom in pokolenjem toli vreden njene roke. Sam [nejasno] duh bi raztrgal svoje okrvavljeno mrtvaške prte in stopil pred nas, da prepove [nejasno] svojega spomina.”
Zazdelo se je, kakor da so Cedricove besede [nejasno] jih je izrekel, no vrata na stežaj odletela in [nejasno] se je v mrliških oblačilih pokazal pred njimi, ves bled in prepaden — tak, kakor da je pravkar vstal iz groba.
Učinek te prikazni na vse prisotne je bil nepopisen. Cedric je odskočil prav do zidu in obstrmel na njem, kakor da se ne more držati pokonci: njegove oči so srepo strmele v prijatelja in usta se od začudenja niso mogla zpreti. Ivanhoe se je križal in mrmral molitvice v saškem, latinskem in normansko-francoskem jeziku, kakor so mu prihajale na um, med tem, ko je Rikard zdaj vzklikal: “Benedicite!” zdaj preklinjal: “Mort de ma vie!”
A tedaj se je začul izpod stopnic strašanski hrup. Nekateri so kričali: “Primite izdajalske menihe!” — drugi spet: “Vrzite jih v ječo!” in tretji: “Strmoglavite jih z najvišjega stolpa!”
“V božjem imenu!” jo rekel Cedric, obračaje se k domnevni prikazni svojega umrlega prijatelja, “če si živ, govori! — in če si duh z onega sveta, povej, zakaj se vračaš med nas in, kaj morem storiti, da dobi tvoja duša mir. Živ ali mrtev, plemeniti Athelstane, reci Cedricu besedo!”
“Bom,” je kaj mirno odvrnila prikazen, “le časa mi daj, da se oddahnem. Živ, praviš? Seveda sem živ, kakor le more biti človek, ki je prebil ob kruhu in vodi tri dni — če niso bila kar tri stoletja. Da, ob kruhu in vodi, oče Cedric! Tako mi nebes in vseh nebeških svetnikov, vse te tri dni ni prišlo nič boljšega vame in le božji previdnosti sem dolžnik za to, da sem tu in vam morem povedati.”
“Ali, plemeniti Athelstane,” je rekel Črni vitez, “saj sem vendar sam videl, kako vas je proti koncu naskoka na Torquilstone divji templovec posekal; mislil sem in tudi Wamba je pravil, da vam je do zob razčesnil glavo.”
“Zmotili ste se, [nejasno].”
“Potrpite, plemeniti Athelstane,” je rekel kralj, “oddahnite se — v miru nam povejte svojo zgodbo; verjemite mi, taka povest je enako vredna poslušanja, kakor najlepši roman.”
“Da,” je odvrnil Athelstane, “a tako mi bromholskega križa, romantičnega ni bilo v vsem tem prav nič! Hlebec Ječmenjaka in vrč vode so mi dali, izdajalci zanikarni, ki sva jih moj oče in jaz obogatila, ko so bili njihovi najboljši dohodki režnji slanine in merice žita, ki so jih izžemali ubogim robovom in nevoljnikom v zameno za svoje molitve. To kačje gnezdo! Ječmenjak in vrč vode, zaščitniku, kakršen sem bil jaz! Izkadim jih iz njihovega gnezda, pa da me iz cerkve izobčijo!”
“Ali, tako ti Naše Gospe, plemeniti Athelstane,” je rekel Cedric in zgrabil prijatelja za roko, “kako si ušel tej preteči nevarnosti? Ali so se njih srca zmehčala?”
“Če so se njih srca zmehčala!” je ponovil Athelstane. “Kdaj-so se še skale tajale od solnca? Se zdaj bi bil tam, če bi ne bil nastal v samostanu nemir, ki ga je najbrže povzročila njihova procesija v Coningsburgh, da bi se najedli na moji pogrebščini, čeprav so dobro vedeli, kako in kje sem živ pokopan; to je spravilo roj iz ulja. Čul sem jih, kako so godli mrtvaške psalme, ne meneč se za to, da izkazujejo to čast moji duši, med tem ko hočejo moje telo izstradati. Toda odšli so in jaz sem dolgo čakal hrane: ni čudo, zakaj putikasti cerkovnik je imel s svojimi lastnimi potrebami preveč skrbi, da bi se bil utegnil meniti za moje. Nazadnje je vendar prišel, čeprav z negotovimi koraki in močno dišeč po vinu in začimbi. Dobra jed mu je bila odprla srce, zakaj pustil mi je kos testenine in steklenko vina namestil moje prejšnje hrane.
Jedel sem, pil sem in moč se mi je vrnila; da bi bila moja sreča še večja, je cerkovnik, preveč pijan, da bi dobro opravil svoj ključarski posel, malomarno zapahnil vrata, tako da so ostala priprta. Svetloba, jed in vino, vse to mi je izpodbudilo domišljijo. — Obroč, h kateremu so bile pritrjene moje verige, je bil bolj zarjavel, nego sva mislila jaz in malopridni opat. Niti železo ni bilo kos smradovom tiste peklenske temnice.”
“Oddahnite se, plemeniti Athelstane,” je rekel Rikard. “in zaužijte kaj v okrepčilo, preden nadaljujete to strašno povest.”
“Zaužil bi že, zaužil,” je dejal Athelstane; “petkrat sem jedel danes, a vendar mislim, da mi košček te sočne gnjati ne bi škodil; in prosim vas, dragi sir, da izpijete z menoj čašo vino.”
Gostje, čeprav so še vedno komaj verjeli svojim očem, so odpili domačinu, ki je bil tako čudežno vstal od mrtvih; nato je le-ta povzel svojo zgodbo. Poslušalcev je imel zdaj več nego od kraja, zakaj ko je Editha odredila, kar je bilo treba, da se ohrani v gradu red, je krenila za živim mrtvecem v tujsko sobano in z njo vred toliko gostov, moških in žensk, kolikor se jih je vobče moglo zriniti v ta mali prostor, med tem ko so se drugi gnetli na stopnicah in tu prestrezali zmotno izdajo povesti ter jo še bolj netočno sporočali onim, ki so čakali spodaj — ti pa spet ljudstvu zunaj poslopja, že v taki obliki, da vobče ni bila več podobna dejstvom. Athelstane pa je takole nadaljeval zgodbo o svojem begu:
“Ko sem videl, da sem rešen obroča, sem se zavlekel po stopnicah na vrh, kakor se pač more človek, ki je obremenjen z verigami in oslabljen po dolgem postu; in ko sem dolgo taval okoli, me je glas vesele pesmi naposled zvabil v sobo, kjer je dični cerkovnik, če dovolite, da se tako izrazim, bral hudičevo mašo z velikim, debeloglavim, širokoplečim bratom v sivi halji in oglavnici, ki je dosti bolj nalikoval kakemu tatu nego svečeniku. Planil sem noter; žvenket mojih verig in moja mrtvaška oblačila so me delala kaj bolj podobnega prebivalcu onega sveta nego živemu človeku. Oba sta kar odrevenela, a ko sem s pestjo pobil cerkovnika, je oni drugi, njegov sopivec, zamahnil po meni s svojo veliko gorjačo.”
“Glavo stavim, da je bil to naš brat Tuck,” se je oglasil Rikard in pogledal Ivanhoeja.
“Naj bo sam vrag, če hoče,” je rekel Athelstane. “Na srečo me je zgrešil; in ko sem se približal, da bi ga zgrabil, je vzel podplate pod pazduho in jo popihal. Brez odlašanja sem si vrnil svobodo nog s pomočjo ključa za okove, ki je med drugimi visel cerkovniku za pasom; mikalo me je, da bi s tistim svežnjem ključev razbil lopovu butico, a hvaležnost za kos testenice in steklenko vina, ki mi jo je bil privoščil v mojem ujetništvu, je premagala moje srce; naložil sem mu samo nekaj krepkih bunk, ga pustil na tleh, vzel malce pečenega mesa in čutarico vina, s katerim sta se zalivala častita brata, skočil v hlev in našel v posebni staji svojega lastnega najboljšega kljusača, ki je bil očividno že določen za osebno rabo svetega očeta opata. Na njem sem pridirjal semkaj, kakor naglo me je le mogla nesti žival; vse, kar leze in gre, je bežalo pred menoj, kjerkoli sem se pokazal; mislili so, da sem strah, tem bolj, ker sem si bil potegnil mrtvaško oglavnico na obraz, da me ne bi spoznali. Še v moj lastni grad me ne bi bili spustili, pa so me imeli za pomočnika tistega glumača, ki spravlja ljudstvo na grajskem dvorišču v kaj dobro voljo, če pomislim, da obhajajo pogrebščino za svojim vlastelinom. Skratka, dvornik je mislil, da sem se tako našemil, ker igram vlogo v glumačevi komediji, in tako sem prišel noter; samo materi sem se dal spoznati in v naglici sem nekaj založil, preden sem vas poiskal, plemeniti prijatelj.”
“Našli ste me pripravljenega, da obnoviva svoje pogumne načrte o časti in svobodi,” je odvrnil Cedric. “Povem ti, nikoli več ne bomo učakali dne, ki bi bil osvoboditvi plemenitega saškega rodu tako ugoden kakor jutrišnji.”
“Nikar mi ne govorite o tem, da bi osvobajal kogarkoli,” je rekel Athelstane; “Boga zahvalim, da sem sam spet svoboden. Vse bolj se mi mudi kaznovati tega lopovskega opata. V oglavnici in štoli bo visel na vrhu coningsburškega gradu; in če bodo stopnice prestrme za to pitano mrho, jo dam po vnanji strani potegniti do lin.”
“Ali, sin,” se je oglasila Editha, “pomisli na njegov sveti stan.”
“Pomislite vi na moj tridnevni post,” je odvrnil Athelstane. “Vsi, kolikor jih je, mi bodo to s krvjo plačali. Front de Boeuf je moral živ zgoreti za manjši greh, zakaj on je dobro hranil svoje jetnike, samo preveč česna je bilo v juhi zadnji dan. A ti hinavski, nehvaležni sužnji, ki so bili tolikrat nepovabljeni laskači za mojo mizo in mi niso dali ne juhe, ne česna, naj bi ga bilo že veliko ali malo — oni morajo umreti, tako mi Hengistove duše!”
“A papež, moj plemeniti prijatelj ...” je oporekel Cedric.
“A sam peklenšček, moj plemeniti prijatelj,” ga je oponesel Athelstane; “viseli bodo pa mir besedi. Tudi če bi bili najboljši menihi na zemlji, svet se zaradi njih ne bo podrl.”
“Sramuj se, plemeniti Athelstane”, je rekel Cedric; “pozabi te klavrne lopove in misli na slavno pot, ki se odpira pred teboj. Povej temu normanskemu princu, Rikardu Anževinskemu, da vkljub svojemu levjemu srcu ne bo brez odpora sedel na Alfredovem prestolu, dokler živi moški potomec svetega Spoznavalca, ki mu more odreči pravico do njega.”
“Kaj!” je vzkliknil Athelstane. “To je plemeniti kralj Rikard?”
“Sam Rikard Plantagenet,” je potrdil Cedric; “vem, tebe ni treba spomniti, da je svojevoljno prišel semkaj v goste in da ga ne smeš ni žaliti ne zadržati v ujetništvu — saj poznaš svojo domačinsko dolžnost.”
“Da, tako mi vere!” je dejal Athelstane; “in tudi podaniško dolžnost, zakaj s tem mu poklonim svojo vdanost s srcem in roko.”
“Sin,” je rekla Editha, “misli na svoje kraljevske pravice!”
“Misli na svobodo Anglije, izprijeni knez!” je vzkliknil Cedric.
“Mati moja in prijatelj moj,” je odvrnil Athelstane, “prestanita s svojimi očitki. — Kruh in voda v podzemeljski temnici sta čudovita leka zoper častihlepje; vsaj jaz sem vstal iz groba modrejši, nego sem legel vanj. Več ko pol teh praznih nečimurnosti mi je našepetal v uho izdajalski opat Wolfram — in zdaj mi sama povejta, ali je to svetovalec, ki bi se smel človek zanesti nanj? Odkar se podim za temi naklepi, nimam drugega kakor nenadna potovanja, slabo prebavo, udarce in praske, ječo in glad; razen tega se to ne more končati drugače kakor z umorom nekaj tisoč mirnih ljudi. Pravim vam, da hočem kraljevati na svojih lastnih imenjih in nikoder drugod; in moje prvo vladarsko dejanje bo to, da obesim opata.”
“A moja varovanka Rowena,” je rekel Cedric, “upam, da je ne misliš zapustiti?”
“Oče Cedric,” je dejal Athelstane, “bodite pametni. Lady Rowena se zame ne meni — mezinec na rokavici bratranca Wilfreda ji je ljubši od vse moje osebe. Tu stoji, naj vam sama pove! Ne, sestrična, nikar ne zardevajte, saj ni sramota, da vam je dvorljiv vitez dražji od kmetiškega franklina — in tudi smejati se ni treba, Rowena, zakaj Bog ve, da mrtvaška halja in shujšan obraz nista primeren predmet za smeh. Če se hočeš pa za vsako ceno smejati, tedaj ti moram najti boljši vzrok. Daj mi roko, ali bolje, posodi mi jo, zakaj prosim te zanjo samo kot prijatelj. Evo, bratranec Wilfred Ivanhoeski, tvojo korist se odrečem in odpovem ... Hejo, tako mi svetega Dunstana, naš bratranec Wilfred je izginil! In vendar sem ga pravkar videl tukaj, razen če so mi oči še vedno zmešane od posta, ki sem ga prestal.”
Vsi so se jeli ozirati in iskati Ivanhoeja, a zaman. Čez dolgo časa se je izkazalo, da je vprašal zanj neki Žid; po kratkem razgovoru z njim je poklical Gurtha, zahteval svojo opravo in zapustil grad.
“Lepa sestrična,” je Athelstane rekel Roweni, “če bi si mogel misliti, da je povzročil ta nenadni lvanhoejev nestanek kaj drugega kakor najbolj tehtni razlogi, bi pri tej priči preklical —”
A komaj je izpustil njeno roko, je že tudi Rowena, kateri se je zdel njen položaj sila neroden, porabila prvo priliko in se ukradla iz sobe.
“Bogme,” je dejal Athelstane, “ženske so res najbolj nezanesljive izmed vseh živih bitij, če izvzamem menihe in opate. Nejevernik naj bom, ako se nisem nadejal njene zahvale in nemara celo kakega poljuba v nameček. Te preklete mrtvaške halje morajo biti res začarane, da vse beži od mene. Obrnem se tedaj k vam, plemeniti kralj Rikard, da se vam poklonim kot vaš vazal in vam obljubim zvestobo —”
A tudi kralj Rikard je bil odšel in nihče ni vedel kam. Nazadnje se je zvedelo, da je hitel na dvorišče, poklical predse Žida, ki je prej govoril z Ivanhoejem ter po nekaj besedah z njim nestrpno zahteval konja, se vrgel nanj, prisilil Žida, da je zajahal drugega, in oddirjal z njim tako naglo, da je bilo po Wambovih besedah škoda vsakega beliča, ki bi ga bil kdo dal za Židov tilnik.
“Tako mi zveličanja,” je rekel Athelstane, “očividno se je v moji odsotnosti Zernebock polastil tega gradu. Vračam se v svojem mrtvaškem odelu, prav iz groba sem vstal, in vsak, ki ga ogovorim, izgine, kakor hitro začuje moj glas! Pa kaj bi zapravljali o tem besede! Pojdimo, prijatelji, kar vas je še ostalo, spremite me v gostinsko dvorano, da jih še več ne izgine iz naše srede; upam, da je prilično založena z vsem, kar se spodobi na pogrebščini starega saškega plemiča; če bomo količkaj odlašati, kdo ve, ali nam tudi večerje vrag ne odnese!”
ŠTIRIDESET TRETJE POGLAVJE
[uredi]Pozorišče naše povesti se zdaj vrne v okolico templestowskega gradu ali preceptorija, ob uri, ki je bila določena v to, da padejo krvave kocke za Rebekino življenje in smrt. Hrupa in vrvenja je bilo toliko, kakor da je vsa soseščina poslala svoje prebivalce na proščenje ali kako drugo vaško veselico. — Toda resna, želja, gledati kri in smrt, ni lastna samo tistim temnim časom, ampak se odraža tudi v naših dneh, ko imajo usmrčenja, rokoborbe in pretepi zmerom obilo gledalcev.
Oči velike množice prisotnih so bile uprte v vrata templestowskega preceptorija, češ, kdaj se prikaže iz njih turobni izprevod, in še večje število ljudi se je že zdaj neučakano zgrinjalo okoli borišča, ki je spadalo h križarski naselbini. To borišče je bilo napravljena na ravnici, ki so jo za bojne in viteške vežbe skrbno ugladili.
[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]
Veliki mojster je sprejel opravičbo Alberta de Malvoisina ter ukazal glasniku, naj stopi naprej in stori svojo dolžnost. Trobente so spet zabučale in glasnik je zajahal naprej ter glasno oznanil: “Oyez, oyez, oyez! Čujte, eujte, čujte! Tu stoji dobri vitez, sir Brian de Bois-Guilbert, pripravljen, da se bori z vsakim vitezom svobodnega rodu, ki bi se hotel postaviti za Židinjo Rebeko v boj, katerega so ji dovolili in katerega je sprejela, ker se sama ne more boriti. Takemu branilcu dovoli tu navzočni prečastiti in hrabri veliki mojster prosto borišče, enak delež solnca in vetra in vse ostalo, kar še spada k poštenemu boju.” Trobente so iznova zadonele in za nekaj minut je nastala mrtvaška tišina.
“Nobeli branilec se ne pokaže za obtoženko!” je rekel veliki mojster. “Pojdi, glasnik, in vprašaj jo, ali pričakuje koga, ki se bo zanjo boril v tej pravdi?” Glasnik se je približal stolu, na katerem je sedela Rebeka; a tudi Bois-Guilbert je vkljub Malvoisinovim in Mont-Fitchetovim migljajem obrnil konja v tisti konec borišča in prijahal k Rebekinemu stolu prav tako naglo kakor glasnik.
“Ali je to pravilno in združljivo z bojnimi zakoni?” je vprašal Malvoisin ter pogledal velikega mojstra.
“Da, Albert de “Malvoisin,” je odvrnil Beaumanoir; “pri božji sodbi ne moremo prepovedati strankam, da ne bi občevali druga z drugo, ker utegne to največ pripomoči, da pride resnica na dan.”
Med tem je glasnik takole ogovoril Rebeko: “Dekle, spoštovani in prečastiti veliki mojster te vpraša, če imaš branilca, da se bo danes boril zate, ali če priznaš, da si po pravici obsojena in se vdaš v svojo usodo!”
“Povej velikemu mojstru,” je odvrnila Rebeka, “da vztrajam na svoji nedolžnosti in ne priznam pravičnosti obsodbe, ker bi bila drugače kriva svoje lastne krvi. Reci mu, da zahtevam toliko odloga, kolikor ga dovoljujejo zakoni, da vidim, ali mi bo On, ki je Človeku v najhujši stiski najbolj blizu, poslal rešitelja; in kadar mine ta skrajni rok, naj se zgodi Njegova sveta volja!” Glasnik se je vrnil s tem odgovorom k velikemu mojstru.
“Bog ne daj,” je rekel Beaumanoir, “da bi nam Židje ali pogani očitali krivičnost! Dokler ne bodo padale sence od zahoda proti vzhodu, bomo čakali, da vidimo, ali se pokaže kak borec za to nesrečno dekle. Kadar pa dan dotorej zatone, naj se pripravi na smrt.”
Glasnik je sporočil besede velikega mojstra Rebeki, ki je vdano nagnila glavo, prekrižala roke in pogledala v nebo, kakor da bi od ondod pričakovala pomoči, katere se od ljudi skoraj ni mogla nadejati. Med tem strašnim premorom ji je udaril na uho Bois-Guilbertov glas — samo šepet je bil, a vendar jo je presunil bolj od glasnikovega poziva.
“Rebeka,” je rekel templovec, “ali me slišiš?”
“Ničesar skupnega nimam s teboj, okrutni, trdosrčni človek,” je odgovorilo nesrečno dekle.
“A vsaj moje besede razumeš?” je vprašal templovec: “zakaj zvok mojega glasu je mojim lastnim ušesom strašan. Toliko da še vem, na kakem kraju stojiva in v kak namen so naju spravili semkaj. Ta ograjeni prostor — ta stol — te butare — čeprav vem, v kaj so določene, se mi zdi vse to vendar samo strašen privid, ki bega moje čute z groznimi domišljijami, mojega razuma pa prepričati ne more.”
“Moj razum, in moji čuti me ne varajo,” je odvrnila Rebeka; “pravijo mi, da so butare namenjene v to, da uničijo moje zemeljsko telo, mi odpro mučno, a kratko pot v boljši svet.”
“To so sanje, Rebeka,” je rekel templovec, “prazni prividi, ki jih je modrost vaših lastnih Saducejev zavrgla. Čuj me, Rebeka,” je živahno govoril; “ponuja se ti boljša možnost življenja in svobode, nego slutijo oni lopovi s svojim starim bedakom vred. Skoči za moj hrbet na konja, na vrlega Zamorja, ki ni še nikoli pustil svojega jezdeča na cedilu. V dvoboju sem ga vzel trebizondskemu sultanu; skoči nanj, ti pravim, za moj hrbet, in čez pičlo uro bosta preganjanje in sodba daleč za nama — nov svet radosti se ti bo odprl, meni pa pot nove slave. Le naj potlej proglasijo sodbo, ki jo preziram, in izbrišejo Bois-Guilbertovo ime iz svojega seznamka meniških sužnjev! S krvjo bom opral vsak madež, ki bi se ga drznili vreči na moj grb.”
“Izkušnjavec, poberi se,” je rekla Rebeka. — “Tudi v tej skrajni sili me ne moreš niti za las premakniti z mojega mesta. Obdana po sovražnikih, kakor sem, imam vendar tebe za najhujšega in najbolj smrtnega sovraga. V imenu božjem, poberi se.”
Albert Malvoisin, vznemirjen in nestrpen zaradi njunega dolgega razgovora, se je zdaj približal, da bi ga prekinil.
“Ali je devojka priznala svojo krivdo,” je vprašal Bois-Guilberta, “ali je še vedno odločna v svojem tajenju?”
“Odločna je, bogme da,” je dejal Bois-Guilbert.
“Tedaj, plemeniti brat, se moraš vrniti na svoje mesto, da tam počakaš izida,” je rekel Malvoisin. “Sence na urniku se premičejo ... — Pojdi, hrabri Boi-Guilbert, pojdi ti up in kmalu tudi glava našega svetega reda.”
Ko je z mehkim glasom tako govoril, je položil roko na vitezovo uzdo, kakor da ga hoče odvesti nazaj na njegovo mesto.
“Kaj misliš, potuhnjeni lopov, da mi polagaš roko na uzdo,” je jezno rekel sir Brian. Nato je otresel tovarišev prijem in odjahal nazaj v zgornji konec borišča.
“Še je v njem nekaj duha,” je Malvoisin tiho rekel Mont-Fitchetu, “če bi bil le pod pravim vodstvom; tako pa opeče vse, kar se mu približa, kakor grški ogenj.”
Sodniki so bili zdaj že dve uri na borišču in zaman čakali, da bi se pokazal branilec.
“Ni čudo, če pomislimo, da je Židinja,” je rekel brat Tuck. “In vendar, tako mi mojega reda, hudo je, da mora toli mlada in zala stvarca poginiti, ne da bi padel vsaj en udarec v njeno obrambo. Pa da je desetkrat čarovnica, če bi bilo v njej le za trohico kristjanke, moja gorjača bi zvonila na jekleni kučmi tistegale divjega templovca poldanjico, preden bi se to zgodilo.”
Toda obče mnenje je bilo, da se nihče ne more in noče postaviti za Židinjo, ki je obtožena čarodejstva; in vitezi, ki jih je k temu vzpodbujal Malvoisin, so še šepetali drug drugemu, da je čas proglasiti zapad Rebekinega zastavka. A tisti mah se je pokazal na ravnini vitez, ki je izpodbadal svojega konja in dirjal proti borišču. Sto glasov je zaklicalo: “Branilec! Branilec!”
In vkljub vsem predsodkom je jela množica enodušno vzklikati, ko je vitez zajahal v ogrado. Vendar pa je že drugi pogled zadoščal, da je ugasnilo upanje, ki ga je zbudil njegov pravočasni prihod. Njegov konj, ki ga je gotovo že mnogo milj priganjal k največji naglici, se je od trudnosti kar opotekal, in jezdec, čeprav se je drzno javil na borišču, se je od upehanosti ali od slabosti, ali pa od obojega, komaj držal v sedlu.
Na poziv glasnika, ki ga je vprašal po njegovem činu, imenu in namenu, je tudi vitez hitro in drzno odgovoril: “Dober vitez sem, plemenitega rodu, in prihajam semkaj, da s kopjem in mečem obranim pravično in zakonito stvar te deklice Rebeke, hčerke Izaka iz Yorka. Trdim, da je obsodba, ki so jo izrekli nad njo, lažna in kriva, in kličem, sira Briana de Bois-Guilberta na boj kot izdajalca, morilca in lažnika; hočem dokazati na tem polju s svojim telesom zoper njegovo telo, s pomočjo božjo, Naše Gospe in gospoda svetega Jurija, dobrega viteza.”
“Tujec mora najprej dokazati, da je dober vitez in časti tega rodu,” se je oglasil Malvoisin. Tempel ne postavlja svojih borcev zoper ljudi brez imena.”
“Moje ime,” je rekel vitez in privzdignil svoj šlem, “je bolj znano in moj rod čistejši od tvojega, Malvoisin. Jaz sem Wilfred of Ivanhoe!”
“Nočem se boriti s teboj,” je rekel templovec z izpremenljivim, votlim glasom. “Zaceli svoje rane in dobodi si boljšega konja, pa se mi bo morda zdelo vredno, da ti izženem to deško bahavost.”
“Ha, ošabni templovec,” je odvrnil Ivanhoe, “mar si pozabil, da si že dvakrat padel pred tem kopjem? Spomni se borišča v Acru, spomni se turnirja v Ashbyju; spomni se svojega oholega širokoustenja v rotherwoodskih vežah, ko si zastavil zlato verižico proti mojemu relikvijarju, da se hočeš boriti z Wilfredom Ivanhoeskim, kjerkoli bi bilo treba, in spet priboriti svojo izgubljeno čast! Tako mi tistega relikvijarja in svetih ostankov, ki so v njem, da te proglasim, templovec, po vseh evropskih dvorih in vseh preceptorijih tvojega reda za strahopetca, če se mi brez nadaljnega odlašanja ne postaviš v boj.”
Bois-Guilbert se je neodločno ozrl na Rebeko. Nato je divje pogledal Ivanhoeja in vzkliknil: “Vzemi svoje kopje, saški pes, in pripravi se na smrt, ki te čaka po tvoji lastni krivdi!”
“Ali mi veliki mojster dovoli boj?” je vprašal Ivanhoe.
“Ne morem ti odbiti, kar sam izzivaš,” je rekel veliki mojster, “seveda, če te dekle sprejme za svojega branilca. A rajši bi videl, da bi bil v boljšem stanju za boj. Sovražnik našega reda si bil že od nekdaj, a vendar mi je žal, da ni srečanje s teboj bolj častno za nas.”
“Častno je, kako ne bi bilo?” je odvrnil Ivanhoe. “To je božja sodba — Njegovemu varstvu se priporočim. — Rebeka,” je rekel in zajahal k usodnemu stolu, “ali me sprejmeš za svojega borca?”
“Da,” je rekla. “Sprejmem te!” je zajecljala v razburjenju, kojega strah pred smrtjo ni mogel zbuditi v njej. “Sprejmem te za branilca, ki mi ga je poslalo nebo. A ne — ne — tvoje rane še niso zaceljene! Ne bojuj se s tem ošabnikom! Zakaj bi tudi ti poginil?”
Toda Ivanhoe je bil že na svojem mestu; spustil je naličnik in naperil kopje. Bois-Guilbert je storil takisto; in ko je zapiral svoj šlem, je oproda opazil, da je njegov obraz, ki je bil vse dopoldne pepelnato bled, zdaj mahoma zalila temna rdečica.
Glasnik, videč, da sta borca vsak na svojem mestu, je povzdignil glas in trikrat ponovil: “Faites vos devoirs, preux chevaliers!” Po tretjem klicu se je umaknil ob stran borišča in še enkrat proglasil, da je pod takojšnjo smrtno kaznijo vsakomur prepovedano z besedo, klicem ali dejanjem posezati v častni boj ali ga izkušati motiti. Veliki mojster, ki je držal v roki bojni zastavek, Rebekino rokavico, jo je zdaj vrgel na borišče in izrekel usodne besede: “Laissez aller!”
Trobente so zabučale in viteza sta se v polnem diru zapodila drug proti drugemu. Ivanhoejev utrujeni konj in njegov enako izmučeni jezdec sta se, kakor so vsi pričakovali, pred templovčevim dobro namerjenim kopjem in čilostjo njegove živali zrušila na tla. Na tak izid boja so bili vsi pripravljeni; a dasi se je Ivanhoejevo kopje primeroma le dotaknilo Guilbertovega ščita, je ta borilec v začudenje vseh, ki so to opazili, omahnil s sedla, izgubil stremene in telebnil na tla.
Ivanhoe se je takoj izmotal izpod padlega konja in vstal, dvizaje se, da bi z mečem popravil svojo usodo; a nasprotnik se ni pobral. Wilfred mu je stopil z nogo na prsa, mu nastavil konico svojega meča na grlo in mu velel, naj se preda, ako noče pri tej priči umreti. Bois-Guilbert ni dal odgovora.
“Ne ubijte ga brez izpovedi in odveze, gospod vitez,” je zaklical veliki mojster; “ne ubijte duše in telesa obenem! Priznamo ga za premaganega.”
Nato je sam prišel v ogrado in ukazal, naj snamejo premaganemu borcu šlem. Njegove oči so bile zaprte, a temna rdečica mu je še vedno pokrivala čelo. Ko so začudeni zrli nanj, so so oči odprle, toda bile so že srepe in osteklenele. Rdečica mu je izginila z obraza in se umaknila mrtvaški bledosti. Nepoškodovan po sovražnikovem kopju, je bil poginil, žrtev svojih lastnih, druga drugi nasprotujočih strasti.
“To je res božja sodba,” je rekel veliki mojster in pogledal v nebo. “Fiat voluntas tua!”
TRIDESET ČETRTO POGLAVJE
[uredi]Ko so prvi osupli trenutki minili, je Wilfred Ivanhoeski vprašal velikega mojstra kot bojnega sodnika, ali je moško in pravično opravil svojo branilsko dolžnost.
“Opravil si jo moško in pravično,” je odvrnil veliki mojster; “zato proglasim devojko za svobodno in nedolžno. Orožje in truplo preminulega viteza sta zmagalcu na razpolago.”
“Nočem ga oropati njegovega orožja,” je rekel vitez Ivanhoeski, “niti ne obsoditi njegovega trupla v sramoto. Za krščanstvo se je boril in božja roka, ne človeška, ga je danes podrla na tla. A njegov pokop naj bo tih, kakor se spodobi možu, ki je padel v krivičnem boju. In zastran dekleta —”
Prekinil ga je topot konjskih kopit, ki so se bližala talcu naglo in v tolikšnem številu, da se je zemlja tresla pod njimi. Črni vitez je pridirjal na borišče; sledila mu je velika truma oborožencev in več vitezov v popolni bojni opravi.
“Prepozno prihajam,” je rekel, gledaje okoli sebe. “Sam sem hotel obračunati s tem Bois-Guilbertom. Ivanhoe, ali je bilo prav, da si se lotil take prigode, ko se komaj držiš na sedlu?”
“Nebo samo si je izbralo tega oholega moža za žrtev, gospod in vladar,” je odvrnil Ivanhoe. “Ni mu bila namenjena čast, da bi poginil tako, kakor ste vi hoteli.”
“Mir mu bodi,” je rekel Rikard, resno zroč na mrliča. “Bodi kakorkoli, hraber vitez je bil in viteško je umrl v jeklenem oklepu. A nikar ne tratimo časa — stori svojo dolžnost, Bohun!”
Eden izmed vitezov, ki so spremljali kralja, je stopil naprej in položil Albertu de Malvoisinu roko na ramo, rekoč: “Zaradi veleizdaje te proglasim za ujetnika.”
Veliki mojster je stal dotlej v molčeči osuplosti nad pojavljenjem tolikih vojnikov. Zdaj se je oglasil.
“Kdo se upa prijeti viteza Zionskega templa v območju njegovega preceptorija, vpričo velikega mojstra? In na čigav ukaz se opira ta drzna žalitev?”
“Jaz ga primem,” je odvrnil vitez, “jaz, Henrik Bohun, grof Esseški, lord veliki konetabel angleški.”
“In prime ga po ukazu tukaj prisotnega Rikarda Plantageneta,” je rekel kralj ter privzdignil naličnik. “Konrad Mont-Fitchet, blagor ti, da nisi moj podanik. A ti, Malvoisin, boš umrl s svojim bratom Filipom vred, preden bo svet za teden dni starejši.”
“Uprem se tvoji veliki sodbi,” je rekel veliki mojster.
“Tega ne moreš, ošabni templovec!” je odvrnil kralj. “Ozri se in poglej: angleška kraljevska zastava vihra nad tvojimi stolpi namestu tvojega templovskega prapora! Bodi pameten, Beaumanoir, in ne poizkušaj jalovega upora, zakaj tvoja roka je v levjem žrelu.”
“V Rim se pritožim zoper tebe,” je rekel veliki mojster, “zaradi kršitve svobodščin in pravic našega reda.”
“Pritoži se,” je rekel kralj, “a zaradi samega sebe mi zdaj ne očitaj kršitve. Razpusti svoj kapitelj in odpravi se s svojimi pristaši v najbližji preceptorij, če najdeš takega, ki ni bil pozorišče izdajalskih zarot zoper angleškega kralja. Ali pa ostani, če hočeš, ter bodi naš gost in priča naše pravičnosti.”
“Gost naj bom v tej hiši, kjer bi moral ukazovati?” je vzkliknil templovec. Nikdar! Kaplani, zapojte psalem Quare fremuerunt gentes! Vitezi, oprode in služabniki svetega Templa, zberite se okoli prapora Beau-seanta!” Veliki mojster je govoril z dostojanstvom, ki je spravilo celo angl. kralja v zadrego ter vlilo njegovim osuplim, prestrašenim pristašem novega poguma. Zbrali so se okoli njega kakor ovce okoli psa čuvaja, kadar zaslišijo volkovo tuljenje. Vendar pa niso kazali boječnosti zmedene črede; njih obrazi so bili mrki od izzivanja, njih pogledi so izražali sovraštvo, kateremu se z besedami niso upali dati duška. Strnili so se v temno vrsto štrlečih kopij, kjer so se belile halje vitezov izmed temnega odela njihovih spremljevalcev nalik osvetljenim robovom črnega oblaka. Množica, ki je v prvem trenutku zagnala ogorčen krik, je zdaj utihnila in molče strmela na to mogočno trumo izvežbanih bojevnikov, ki jih je bila tako nevoljniško izzvala in pred katerimi se je zdaj plašno odmikala.
Ko je grof Esseški videl, da templovci zbirajo svojo moč, je izpodbodel konja ter dirjal sem in tja, da bi uredil svoje spremljevalce zoper toli strašnega nasprotnika. Rikard pa, kakor da mu ugaja nevarnost, ki jo je povzročil njegov prihod, je počasi zajahal ob templovski vrsti in zaklical: “Kaj, gospoda! Ali ni med tolikimi hrabrimi vitezi nikogar, ki bi se upal zlomiti kopje z Rikardom? Gospoda templovci, vaše dame morajo biti same zagorelke, če niso vredne iveri enega kopjišča!”
“Bratje Templa se ne borijo za take prazne posvetne namene,” je odvrnil veliki mojster in zajahal na čelo svoje trume; “in v moji navzočnosti ne bo s teboj, Rikard Angleški, noben templovec prekrižal kopja. Papež in vladarji vse Evrope naj razsodijo najino pravdo in odločijo, ali se krščanskemu vladarju spodobi potuhovati stvari, za kakršno si se danes ti zavzel. Odhajamo, ne da bi izdrli meč, če nas ne bo nihče napadel. Tvoji časti zaupamo orožje in redovno imetje, ki ga pustimo za seboj, in na tvojo vest odložimo pohujšanje in žalitev, ki si jo danes prizadejal krščanstvu.”
To rekši je dal veliki mojster znamenje za odhod, ne da bi počakal odgovora. Njihove trobente so zabučale divjo jutrovsko koračnico, ki je bila običajno znamenje templovcev za pohod naprej. Preuredili so se iz vrste v pohodno kolono in odjahali tako počasi, kakor so njih konji le mogli stopati, kažoč na ta način, da se umikajo samo po volji svojega velikega mojstra, nikakor pa ne iz strahu pred večjo močjo nasprotnikov.
“Tako mi svetlega čela Naše Gospe!” je rekel kralj Rikard, “večna škoda je, da ti templovci niso enako zanesljivi, kakor so hrabri in poslušni.”
Nalik boječemu psu, ki šele zalaja, ko mu je predmet njegovega izzivanja obrnil hrbet, je množica zagnala slaboten krik, ko je zadnji voj templovske trume zapustil borišče.
Med hrupom, ki je spremljal odhod templovcev, ni Rebeka ničesar videla in slišala. Omotična je ležala v naročju svojega starega očeta, skoraj ne da bi se zavedala naglih izprememb okoli sebe. Toda naposled ji je ena sama Izakova beseda vrnila omajano zavest.
“Pojdiva, draga hči,” je rekel, “pojdiva, moj vrnjeni zaklad, in vrziva se dobremu mladeniču k nogam.”
“Ne tako,” je dejala Rebeka, “oh, ne, ne, ne! V tem trenutku se ne upam govoriti z njim, zakaj — joj meni! — povedala bi več, nego Ne, oče, neutegoma se odpraviva s tega strašnega kraja.”
“Ali, hči! Mar naj tako zapustiva njega, ki je prišel kot hraber mož z mečem in ščitom, ne meneč se za svoje lastno življenje, da bi te rešil iz ujetništva? Tebe, hčer ljudstva, ki je tuje njemu in njegovim ljudem! Ta usluga je vendar vredna hvaležnosti in priznanja.”
“Da, da! Največje hvaležnosti in najbolj vdanega priznanja,” je dejala Rebeka, “in zmerom, zmerom bo tako. A zdaj ne — oh, oče, zaradi svoje ljubljene Rahele mi usliši prošnjo — zdaj ne!”
“Ali, ne,” ji je prigovarjal Izak, “imeli naju bodo za bolj nehvaležna od psov!”
“Saj vidiš, dragi oče, da je kralj Rikard z njim in da —”
“Prav imaš, moja dobra, moja modra Rebeka. Pojdiva odtod, pojdiva odtod! Kralj bo potreboval denarja, saj se je pravkar vrnil iz Palestine, kakor pravijo, celo iz jetništva; in če bi potreboval pretveze, da ga izsili, bi jo utegnil najti v mojih poslih z njegovim bratom Johnom. Odtod, odtod. Hitiva!”
Zdaj je jel on priganjati hčer; odpeljal jo je z borišča in jo v nosilnici, katero je bil priskrbel, varno spravil v hišo rabija Natana.
Med tem, ko se je Židinja, ki je bila njena usoda glavno zanimanje današnjega dne, neopažena odstranila, je bila pozornost vsega ljudstva uprta v Črnega viteza. Ozračje se je zdaj treslo od klicev: “Dolgo naj živi Rikard Levjesrčni! Dol prevzetne templovce!”
“Vkljub vsej tej ustni zvestobi,” je rekel Ivanhoe grofu Esseškemu, “je bilo prav, da je vzel kralj tebe s seboj, plemeniti grof, in toliko tvojih zanesljivih spremljevalcev!”
Grof se je nasmehnil in zmajal z glavo.
“Hrabri Ivanhoe,” je rekel Essex, “toli dobro poznaš našega gospodarja in ga imaš vendar za zmožnega take modre previdnosti! Korakal sem proti Yorku, ker sem bil slišal, da se hoče princ John tam postaviti svoji stranki na čelo; a spotoma sem srečal kralja Rikarda, ko je kakor pravi klativitez dirjal semkaj, da bi s svojo edino roko osebno končal to prigodo med templovcem in Židinjo. Skoraj zoper njegovo voljo sem ga spremil s svojo četo.”
“In kakšne so novice iz Yorka, vrli grof?” je vprašal Ivanhoe. “Ali se nam bodo uporniki postavili po robu?”
“Nič bolj, nego bi se decemberski sneg uprl julijevemu solncu,” je odvrnil grof. “Razhajajo se; in kdo drugi bi nam bil mogel prinesti to novico kakor John sam?”
“Izdajalec! Nehvaležni, nesramni izdajalec!” je vzkliknil Ivanhoe. “Ali ga ni dal Rikard takoj prijeti?”
“Oh,” je odvrnil grof, “sprejel ga je, kakor da sta se srečala po lovskem izletu, nato pa je pokazal name in na naše oborožence, rekoč: “Vidiš, brat, nekaj jeznih ljudi imam s seboj; najbolje bi bilo, da greš k najini materi, ji predaš moj dolžni, spoštljivi pozdrav in ostaneš pri njej, dokler se duhovi ne pomirijo.”
“In to je bilo vse, kar je rekel?” je vprašal Ivanhoe. “Človek bi skoraj dejal, da kralj s svojo prizanesljivostjo sam izziva ljudi k izdajstvu.”
“Prav tako, kakor bi lahko rekli, da tisti, ki se spusti v boj z nezaceljeno težko rano, sam izziva smrt,” je odvrnil grof.
“To šalo ti oprostim, lord grof,” je rekel Ivanhoe; “a pomni, da sem jaz tvegal samo svoje lastno življenje, Rikard pa blagor svojega kraljestva.”
“Tisti,” je rekel Essex, “ki se posebno malo zanimajo za svoj lastni blagor, se malokdaj dosti menijo za blagor drugih. A dajva, podvizajva se v grad, zakaj Rikard namerava kaznovati nekatere podrejene člane zarote, čeprav je glavi prizanesel.”
Po sodnih obravnavah pri tej priliki, ki so obširno opisane V Wardourskem rokopisu, je videti, da je Maurice de Bracy ušel preko morja in stopil v službo Filipa Francoskega; Filipa de Malvoisina in njegovega brata Alberta, templestowskega preceptorja, so obglavili, čeprav je bil Waldemar Fitzurse, duša zarote, samo izgnan; in princa Johna, radi katerega je bila nastala, ni zadela z bratove strani niti kaka posebna graja. Toda nihče ni pomiloval obeh Malvoisinov, zakaj njiju smrtna kazen je bila več ko zaslužena s premnogimi verolomnimi, okrutnimi in trinoškimi dejanji.
Kmalu po božji sodbi so pozvali Cedrica Saša na dvor kralja Rikarda, ki je zaradi pomirjenja grofij, nahujskanih po bratovem častihlepju, tisti čas bival v Yorku. Cedric se je nad tem vabilom nemalo zmrdoval in godel, a poslušnosti mu ni odrekel. Rikardova vrnitev je bila itak upihnila vsako nado, ki jo je še imel, da bi se saški kraljevski rod kedaj vrnil na angleški prestol; ker, naj bi se bili Saši še tako postavili v primeru državljanske vojne, vsekako je bilo jasno, da ne bi mogli ničesar opraviti zoper neoporečno gospodstvo kralja Rikarda ki ga je narod ljubil zaradi njegovih osebnih dobrih lastnosti in vojne slave, čeprav je bilo njegovo vladanje hote malomarno in je zdaj grešil s tem, da je prerad prizanašal, zdaj s tem, da se je nagibal k despotstvu. Mimo tega si niti Cedricova okorna bistroumnost ni mogla prikriti, da se je njegov načrt popolnega zedinjenja Sasov s pomočjo zakonske zveze med Roweno in Athelstanom zaradi odpora obeh prizadetih popolnoma izjalovil. To je bila kakopak okolnost, ki je v svoji vnemi za saško stvar ni mogel slutiti; in še zdaj, ko sta mu bila oba tako očitno pokazala svoje namere, mu skoro ni hotelo v glavo, da bi se dva Sasa kraljevskega pokolenja iz osebnih razlogov branila zveze, ki je bila tolikanj potrebna za obči blagor naroda. A stvar ni bila zato nič manj gotova: Rowena je že od nekdaj kazala svoj odpor zoper Athelstana, in zdaj je tudi Athelstane enako jasno in odločno proglašal svoj sklep, da se ne bo nikoli več potezal za roko lady Rowene. Še Cedricova prirojena trma se je ustrašila zaprek, in ko je hotel napraviti zadnji poizkus, da bi pregovoril Athelstana, je našel tega od mrtvih obujenega potomca saških kraljev nalik kmetiškim vlastelinom naših dni zapletenega v srdito vojno s svečeništvom.
Videti je, da se je po vseh njegovih smrtnih grožnjah zoper opata pri Svetem Edmundu Athelstanova maščevalnost nekaj zaradi njegovega prirojenega malomarnega in dobrodušnega značaja, nekaj pa zaradi prošnja njegove matere Edithe, ki je bila kakor večina gospa (tistih dni), zelo naklonjena duhovščini, dokaj unesla; zadovoljil se je s tem, da je za tri dni ob skopi hrani zaprl opata in njegove menihe v coningsburške ječe. Zaradi te okrutnosti mu je opat zagrozil z izobčenjem in sestavil strašanski spisek želodčnih in črevesnih muk, ki jih je s svojimi menihi pretrpel zaradi tega trinoškega in krivičnega zapora.
Cedric je našel prijatelja tako zavzetega po tem sporu in po ukrepih, s katerimi je izkušal onemogočiti preganjanje s strani svečeništva. In ko je izrekel Rowenino ime, ga je plemeniti Atheltsane poprosil dovoljenja, da sme izpiti polno čašo na njeno zdravje in na to, da bi bila kmalu nevesta bratranda Wilfreda. Stvar je bila tedaj brezupna. Z Athelstanom ni bilo moči ničesar napraviti; Wamba je to izrazil z besedami, ki so nam ostale po Saših do današnjih dni: “Ril je petelin, ki se ni hotel tepsti.”
Med Cedricom in odločitvijo, po kateri je hrepenela ljubeča dvojica, sta stali še dve zapreki: njegova trdovratnost in njegova mržnja do normanskega kraljevskega rodu. Prvo čuvstvo se je počasi umikalo varovankinemu laskanju in ponosu, s katerim je nehote gledal na sinovo slavo.
Razen tega ni bil nedovzeten za čast, da zdaj, ko so prvenstvene pravice potomca Edvarda Spoznavalca za zmerom opuščene, spoji svojo lastno kri z Alfredovim rodom. Cedricov odpor nasproti normanskemu kraljevskemu rodu je bil takisto že zelo omajan — prvič, ker je videl, da ni moči osvoboditi Anglije gospodstva nove vladarske hiše — nagib, ki v podanikih zelo pospešuje razvoj zvestobe nasproti kralju de facto; in drugič, po osebni ljubeznivosti kralja Rikarda, ki mu je Cedricova osorna poštenost ugajala in ki je, da govorimo z besedami Wardourskega rokopisa, tako ravnal s plemenitim S a som, da je ta pristal na poroko svoje varovanke Rowene in svojega sina Wilfreda Ivanhoeskega, še preden je bil teden dni v gosteh na dvoru.
Poroko našega junaka, ki jo je bil tako njegov oče odobril, so slavili v najbolj ugledni cerkvi, v plemeniti yorški stolnici. Kralj sam ji je prisostvoval in vedenje, ki ga je pri tej in pri drugih prilikah kazal nasproti zatiranim, doslej tako zaničevanim Sasom, je le-tem odprlo bolj varno in zanesljivo možnost uveljavljenja svojih pravic, nego bi bili mogli pričakovati od negotove sreče v državljanski vojni. Cerkev je razvila v proslavo dogodka vse tisto velikolepje, s katerim se zna Rim toli sijajno postaviti ob takih povodih.
Gurth je v zali opravi kot oproda spremljal mladega gospodarja, kojemu je bil tako zvesto služil in tako tudi velikodušni Wamba, okrašen z novo kapo, bogato obšito s srebrnimi kraguljčki. Prej Wilfredova tovariša v nesreči in trpljenju, sta ostala, kakor sta se smela po pravici nadejati, tudi deležnika njegove srečnejše usode.
A mimo domačega spremstva je proslavila to odlično poroko tudi udeležba visokorodnih Normanov, prav tako kakor Sasov, h kateri se je pridružila še obča radost nižjih slojev; ti so videli v tej svatbi poroštvo za bodoči mir in skladno življenje med dvema plemenoma, ki sta se od tistih dob toli popolnoma strnili, da je izginila vsaka razlika med njima. Cedric je še doživel čase, ko se je to strnjen je bližalo dovršitvi; zakaj ob družabnem občevanju in zakonskih zvezah, ki so jih sklepali drugi z drugimi, so Normani opuščali svojo prevzetnost, Saši pa svojo surovo preprostost. A šele za vlade Edvarda III. so jeli govoriti mešani jezik, ki so ga zdaj imenovali angleščino, tudi na londonskem dvoru; šele pod tem vladarjem je opaziti popolno izginjenje sovražne razlike med Normani in Saši.
Drugo jutro po tej srečni svatbi je spletična Elgitha naznanila lady Roweni, da bi neko dekle rado govorilo z njo na samem. Rowena se je začudila; izprva je oklevala, nato je postala radovedna in nazadnje je velela, naj spuste devojko k njej in naj se njene ženske odstranijo.
Tujka je stopila v sobo — plemenita, ponosna postava; dolgi beli pajčolan, v katerega je bila zavita, je bolj povzdigoval ljubkost in veličanstvenost njene podobe, nego jo je zastiral. Njeno vedenje je bilo spoštljivo, toda brez najmanjšega videza strahu ali prizadevanja, da bi si pridobila naklonjenost. Rowena je bila zmerom pripravljena priznati zahteve drugih in spoštovati tuja čuvstva. Vstala je, hoteč peljati ljubko gostjo k sedežu; a ta se je ozrla na Elgitho in spet izrekla željo, da bi govorila z lady Roweno na samem. Komaj je Elgitha z neradovoljnimi koraki odšla, se je lepa prišlica v veliko začudenje ivanhoeske lady spustila na eno koleno, si pritisnila njene roke na čelo, sklonila glavo do tal in vkljub Roweninemu odporu poljubila vezeni rob njene tunike.
“Kaj naj to pomeni, lady,” je presenečena vprašala mlada žena. “Zakaj mi izkazujete toli nenavadno spoštovanje?”
“Zato, lady Ivanhoeska,” je rekla Rebeka in z vso svojo mirno dostojanstvenostjo vstala s tal, “ker morem samo vam na dovoljen način in brez graje poplačati dolg hvaležnosti, ki ga imam do Wilfreda Ivanhoeskega. Oprostite moji drznosti, da sem vam izkazala počaščenje po običajih svojega naroda: jaz sem nesrečna Židinja, za katero je vaš soprog ob toli strašnih pogojih tvegal življenje na templestowskem borišču.”
“Dekle,” je odvrnila Rowena, “Wilfred vam je tisti dan le v majhni meri povrnil neumorno skrb, ki ste mu jo ranjenemu izkazali v njegovi nesreči. Govori, ali je še kaj na svetu, s čimer ti moreva ustreči?”
“Ničesar ni,” je mirno dejala Rebeka, “razen če mu hočete sporočiti moje hvaležno poslovilo.”
“Mar zapuščate Anglijo?” je vprašala Rowena, s težavo premagujoč svoje začudenje nad tem nenavadnim obiskom.
“Zapustim jo, lady, še preden se mesec spet pomladi. Moj oče ima brata, ki je pri Mohamedu Boabdilu, granadskem kralju, v veliki milosti; tja pojdeva, vedoč, da najdeva proti odkupnini, ki jo muslimani zahtevajo od našega ljudstva, mir in zaščito.”
“Ali nimata na Angleškem enake zaščite?” je rekla Rowena. “Moj soprog je kralju drag — in kralj sam je pravičen in velikodušen.”
“Lady,” je dejala Rebeka, “o tem ne dvomim; toda angleški narod je divje pleme, ki živi v neprestanih sporih s sosedi in navznoter, zmerom pripravljeno, da porine bližnjemu meč v drobovje. Tukaj ni varnega zavetja za otroke mojega ljudstva. Efraim je plah golob, Isašar izmučen suženj, ki se upogiblje med dvema bremenoma. Dežela vojne in krvi, obdana po sovražnih sosedih in raztrgana po notranjih sporih, ni kraj, kjer bi se mogel Izrael nadejati oddiha na svojih potovanjih.”
“A vam, devojka,” je odvrnila Rowena, “vam se pač ni ničesar bati. Ona, ki je sedela ob Ivanhoejevi bolniški postelji,” je nadaljevala z rastočim navdušenjem, “ona se nima česa bati na Angleškem, kjer bodo Saši in Normani tekmovali med seboj, kateri jo bo bolj častil.”
“Lepe so vaše besede, lady,” je rekla Rebeka, “in še lepši je vaš namen; a tega ne more biti — med nama zeva prepad. Vzgoja in vera nam prepovedujeta, da bi ga prestopili. Ostani zdrava — a preden odidem, izpolni mi eno, edino prošnjo. Poročni pajčolan ti visi na obraz; izvoli ga vzdigniti in daj mi, da vidim obličje, ki gre o njem tako visoka hvala po deželi.”
“Težko da bi ga bilo vredno pogledati,” je dejala Rowena; “toda odgrniti hočem pajčolan, pričakujoč, da stori moja gostja enako.”
Odgrnila se je in nekaj od zavesti svoje lepote, nekaj iz sramežljivosti tolikanj zardela, da so ji lice, čelo, tilnik in grlo kar utonili v rdečici. Zardela je tudi Rebeka, a to je bilo samo čuvstvo; premagana po globljih vzgibih srca, je rdečica počasi izginila z njenega obraza, kakor izpremeni škrlatni oblak svojo barvo, kadar se solnce spusti za obzorje.
“Lady,” je rekla, “obličje, ki ste mi ga blagovolili pokazati, mi bo dolgo ostalo v spominu. Milina in dobrota vladata na njem; in če se s tem ljubkim izrazom nemara druži senčica posvetnega ponosa in ničemurnosti, kako bi mogli grajati, da nosi to, kar prihaja od zemlje, barvo svojega izvora? Dolgo, dolgo se bom spominjala vašega obličja in Boga bom hvalila, da puščam svojega plemenitega rešitelja združenega z — —”
Glas ji je zastal in solze so ji zalile oči. Naglo si jih je obrisala in odgovorila Roweni na njeno skrbeče vprašanje: “Dobro mi je, lady — dobro. A srce mi je tesno, če se spomnim Torquilstona in templestowskega borišča. Ostanite zdravi. Še eden, najmanjši del moje dolžnosti čaka izpolnitve. Sprejmite to skrinjico in ne ustrašite se njene vsebine.”
Rowena je odprla malo, s srebrom okovano skrinjico ter zagledala v njej ogrlje in uhane iz demantov neprecenljive vrednosti.
“To ni mogoče,” je rekla in pomolila skrinjico nazaj. “Tako dragocenega darila se ne upam sprejeti.”
“Obdržite ga vendarle, lady,” je odvrnila Rebeka. “Vi imate moč, dostojanstva, oblast in vpliv; mi imamo bogastvo, ki je izvir obojega, naše moči in naše slabosti; vrednost teh igračk, Če bi jo tudi podesetorili, ne bi zalegla niti pol toliko kakor vaša najmanjša želja. Za vas ima to darilo le majhno ceno, a zame ima še manjšo. Ne dajte mi misliti, da imate o mojem ljudstvu tako klavrno nizko mnenje kakor vaši preprosti ljudje. Ali menite, da cenim te drobce iskrečega se kamna više od svoje svobode? Ali da bi jih moj oče tehtal, če bi šlo za čast njegovega edinega otroka? Sprejmite jih, lady — zame so brez pomena. Nikoli več ne bom nosila draguljev.”
“Tedaj ste nesrečni?” je vprašala Rowena, presenečena po načinu, kako je Rebeka izrekla zadnje besede. “Oh, ostanite pri nas! Dobri sveti pobožnih mož vas bodo odvrnili od vaše nesrečne vere in jaz vam bom kakor sestra.”
“Ne, lady,” je odvrnila Rebeka s prejšnjo mirno otožnostjo v svojem krotkem glasu in svojih dražestnih črtah, “to ni mogoče. Vere svojih očetov ne morem odložiti kakor obleko, neprikladno podnebju, v katerem skušam živeti — in, lady, nesrečna ne bom. On, ki Mu hočem posvetiti svoje bodoče življenje, mi bo tolažiik, če bom izpolnjevala Njegovo voljo.”
“Mar imate samostane, da bi se mogli umakniti v enega izmed njih?” je vprašala Rowena.
“Ne, lady,” je rekla Židinja; “toda med našim ljudstvom so bile že izza Abrahamovih časov ženske, ki so posvečale svoje misli nebesom in svoja dejanja človek obljublja, s tem, da so stregle bolnikom, hranile lačne in tolažile žalostne. Med te naj prištejejo tudi Rebeko. Povej to svojemu gospodu, če bi kedaj vprašal po usodi nje, kateri je rešil življenje.”
V Rebekinem glasu je bil nehoten trepet in neka nežnost poudarka, ki sta izdajala morda več, nego bi bila hotela povedati. Naglo se je poslovila od Rowene.
“Zdravi ostanite,” je rekla. “On, ki je ustvaril Žide in kristjane, naj vas obsuje s svojimi najlepšimi blagri! Ladja, ki naju ponese odtod, utegne razpeti jadra, preden dospeva v pristanišče.”
Splavala je iz sobe in zapustila Roweno vso strmečo, prav kakor da je šel mimo nje privid. Lepa Saška je povedala svojemu soprogu o tem nenavadnem razgovoru, ki je šel tudi njemu globoko do živega. Ivanhoe je dolgo in srečno živel z Roweno, zakaj družile so ju vezi zgodnjega nagnjenja in ljubila sta drug drugega še tem bolj, ker sta se spominjala zaprek, ki so ovirale njuno zvezo. A napak ni bilo, če bi hoteli prenatanko raziskovati, ali se ni spomin na Rebekino lepoto in velikodušje večkrat dramil v vitezovem srcu, nego bi bila odobravala lepa Alfredova potomka.
Ivanhoe se je v Rikardovi službi odlikoval in dobil mnogo dokazov kraljeve naklonjenosti. Bržkone bi se bil povzpel še više, da ni pred gradom Chaluz blizu Limogesa doletela junaškega Levjesrčnika prezgodnja smrt. Z življenjem tega plemenitega, a nepremišljenega in romantičnega vladarja so se podrli vsi načrti, ki sta jih bili zgradili njegova častihlepnost iti njegovo velikodušje; in tako lahko z majhno izpremembo ponovimo o njem stihe, katere je zložil Johnson o Karlu Švedskem:
Na tuji obali pot je dokončal,
pred majhnim gradom od nizke reke je pal;
njegovo ime, prej strah dežel in mest,
daje zdaj snov za nauk in za povest.