Ivan don Bosco, njegovo življenje in njegova dela, 2. del

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ivan don Bosco, njegovo življenje in njegova dela, 2. del
Izdano: Primorski list 10. januar 1895 (3/2), 10
Viri: dLib 2
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Mladi duhovnik vstopil je v Turinu v zavod sv. Frančiška Saležkega, da se še bolj izuri v dušnem pastirstvu. Z največjim veseljem obiskoval je jetnike. Po ječah našel je mnogo 12 do 18 letnih jetnikov. Srce je bolelo unetega moža. Pečal se je sedaj z edino mislijo, kako rešiti zapuščeno mladino nravnega propada. L. 1843. postane don Bosco vodja hospica sv. Filomene, ter združi ž njim tudi svoje zavetišče za mladino. Toda kmalu pusti mesto vodje, ter se posveti edino le vzgoji zapuščene mladine. Koliko je storil ta mladinoljub, spoznali bodemo pozneje. V dušnem pastirstvu bil je neutrudljiv. Nobena stvar ni ga vzdržala kadar ga je zvala dolžnost. Od jutra do večera presedel je včasih v spovednici mnogokrat kosil je še le ob 11. zvečer. Bil je goreč propovednik in ne brez vspeha. L. 1855. vodil je duhovne vaje v neki kaznilnici. Po dokončanih vajah napravil je vzlet z vsemi 300 jetniki, sam brez vsake straže. In zvečer pripeljal je zopet vseh 300 nazaj v kaznilnico. Ljubezen do Boga in sočutje z revnim ljudstvom bila je gonilna moč; trdna podlaga vsemu pa je bilo njegovo neomajljivo zaupanje v Boga.

Prišlo je nesrečno leto 1848 – Tudi po Turini pričelo je vreti, pred vsemi trpela je nedolžna duhovščina. Tudi don Boscu očetu, zapuščenih sirot, sovražni srd ni prizanašal. Hudobneži stregli so mu po življenju. Ko je v kapelici poučeval krščanski nauk, vstrelil je nekdo skozi odprto okno nanj, toda prestrelil mu je samo talar, edini, katerega je Bosco imel. Mati Božja rekel je don Bosco, me je obvarovala. – Mej poslednjimi mestnimi hišami in njegovim domom, kjer je imel prvo zavetišče, bila je tedaj samota, ki je bila zelo razupita. Mnogo noči vračal se je don Bosco od svojih opravil po tej samoti domov. Toda Gospod zvestega svojega služabnika ni zapustil ter mu poslal čuvaja, velikega, sivega psa. Kedar se je don Bosco zakasnil v mestu, pridružil se mu je pri poslednji obljudeni hiši zvesti sivec, ter ga spremljal do hišnih vrat, tam pa zginil. Čudesna žival rešila je don Boscu večkrat življenje. Ne samo po turinski okolici, marveč tudi v družih daljnih krajih pridružil se je ponoči don Boscu čudesni sivec. Poslednjič videl ga je L. 1866 v Castelnuovo, kjer ga je rešil ponoči grozovitih psov, ki so ga napadli v samotnem vinogradu. Neutrudljiv kakor mravlja zbiral je okolu sebe zanemarjeno mladino. Njej posvetil je vse svoje življenje in Bog podpiral ga je čudežno v njegovih podjetih. Vse svoje življenje ostal je zvest sin Marijin, katera mu je večkrat očitno pokazala svojo naklonjenost.

Toda moči začele so zapuščati delavca Gospodovega. Obilno delo, trud in skrbi ukončale so polagoma 72 letnega starčka. Uže 24. oktobra 1887, pisal je svojemu znancu: »Bližajo se mi zadnji dnevi. V novem letu po končani papeževi slavnosti ne bode me več. Molite za najnevrednijšega služabnika Gospodovega. In res o Božiču oboli Bosco nevarno. Sv. oče podelili so mu še enkrat sv. blagoslov. Bolezen hujšala se je od dne do dne, 31. januarja 1888. ob pol četrti zjutraj zadonel je še enkrat veliki zvon »zdravo Marijo« in zbrani duhovni in gojenci molili so angeljevo češčenje. Umrajoči odprl je še enkrat oči sladko se nasmehnil, rahlo vzdihnil. Njegova čista duša je zletela iz solzne doline v nebeške višave proti nebesom, ki so ga varovale. 48 let nosil je jarem Gospodov ter neutrudljivo deloval v dušni in telesni prospeh človeštvu, reševal mladino iz peklenskega žrela. Sveto, kakor je živel, je tudi umrl, in ljudstvo imenovalo ga je splošno svetnika. Žalovanje bilo je splošno. Od vseh strani prihajali so nekdanji gojenci, katere je rešil, da se poslove od milega dobrotnika ljubljenega očeta. Sprevod bil je velikansk. 8 salezijancev nosilo je krsto. Pred krsto korakali so zavodi don Boscovi, za njimi nekdanji učenci njegovi, krsti pa je sledilo na tisoče pobožnega ljudstva. Zemeljske ostanke položili so v kapelici salezijanskega semenišča v Sanfelice pri Turinu k večnemu počitku.

Don Bosco, blaženi don Bosco! Oni, kateremu si sezidal toliko cerkva, odprl ti je gotovo vrata nebeške domovine. Pa tudi na zemlji ime tvoje ostane neizbrisljivo v tvojih delih.

Dalje prihodnjič.