Ivan don Bosco, njegovo življenje in njegova dela, 1. del

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ivan don Bosco, njegovo življenje in njegova dela, 1. del
Izdano: Primorski list 3. januar 1895 (3/1), 2—3
Viri: dLib 2
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Bilo je dne 4. svečana l. 1888. Po ulicah mesta Turin v Italiji vil se je velikanski mrtvaški sprevod. Nad 200.000 pogrebcev najrazličnejših stanov skazali so ranjkemu poslednjo čast. Kdo je bil umrli? Bil je mož, ki po svetu ni iskal bogastva in časti marveč z deli usmiljenja spletal si nevenljivi venec, bil je priprost katoliški, duhovnik, Ivan Bosco po imenu. Previdnost božja izvolila je tega moža. da pokaže, da le znamenje sv. križa rešiti zamore človeško družbo pogina, da le krščansko usmiljenje ublažiti more zlo, ki jo razjeda. Ivan Bosco zagledal je luč sveta na Veliki Šmaren 1. 1815 v Bechi (Beki,) samotni, gorski vasici zgornje Italije. Starišiso bili priprosti a pobožni kmetje. Tukaj v ojstrem, v zdravem gorskem zraku preživel je v nedolžnosti in pobožnosti prvo svojo mladost. Zgodaj zgubil je dobrega očeta. Mati, razumna in stroga žena skrbno je odgojevala svoje tri sinove, ter jih, navajala k delu in molitvi. Bila je otrokom svojim živo ogledalo čednosti, a nad vse dičila jo je krščansko usmiljenje, katera čednost je tudi sina proslavila.

Pridno obiskoval je mali Ivan oddaljeno ljudsko šolo. Po šoli stopal je za domačo čredo na pašnik, vzel knjigo seboj, ter v prosti naravi izvrševal svoje naloge. Tako ob delavnikih. Nedelje pa je posvetil službi božji v domači cerkvici ter molitvi. Največje veselje mu je bilo, ko se je pogovarjal o Bogu, Mariji in svetnikih, ko je z materjo skazoval usmiljenje ubogim ljudem.

Mali deček kazal je krepkega, podvzetnega duha. V vas pride glumač, ter se nastani ravno preč cerkvijo. Ob nedeljah obstajali so ljudje pred njegovo kolibo, ter zamujali službo božjo. Pobožnega dečka žalilo je to in kaj stori ? Na paši pričel se je Ivan uriti ter posnemati umetnika v raznem kretanji. Črez nekaj dni, ko je glumač zopet širokoustno poživljal, kdo me more posnemati, oglasi se mali Bosco. Stavi z glumačem, da, ako ga prekosi zapustiti mora takoj vas. Glumač spleza na plezalni kol, ter se zmage svest usede na vrhunec. Kakor veverica bil je tudi mali Bosco na vrhu, a ne vsede se, marveč postavi se na roke, ter prekosi glumača. Ivan dosegel je svoj namen in glumač ni več odvračal ljudi od službe božje.

Pobožnega mladeniča klical je Bog v svojo službo in kmalu zapustil je domačo čredo. Desetletni deček sanjal je o divjih zverinah, ki so se mesarile mej seboj. Neki skrivnostni glas, pravil je večkrat, zaukazal mi je, da jih poženem na pašo. Vzel sem palico in sledile so mi; a glejte – mahoma imel sem pred seboj le čredo pohlevnih ovčic.

V Butiljeri, sosedni vasi, obhajali so sv. misijon. Večerne pridige obiskoval je tudi pobožni Bosco. Enega večera vračal se je po samotni stezici domov. Na potu sreča duhovnika.

Od kod tako pozno, vpraša prijazni gospod?

Iz Butiljeri od pridige bil je odgovor. Si li tudi kaj razumel ter si zapomnil? In Janezeh ponovil je skoraj po besedi pridigo. Tudi prejšnjih se je dobro spominjal, ter mu narekoval cele odlomke iz italjanskih pesnikov.

Gospod, spoznavši nadarjenost dečkovo, začel se je zanimati. Poučeval ga je v latinščini pozneje pa spravil v Chieri (Kjeri) pri Turinu v deško semenišče. Bosco bil je zgled pridnega, bogoljubnega dijaka. Z nadarjenostjo družil je železno pridnost, a ni pozabil Boga. Od mladih nog bil je zvest čestilec Marijin, ujej v čast molil je vsaki dan sv. rožni venec. Po izvrstno dokončanih študijah vstopil v duhovno semenišče 5 junija l. 1841. stopil je v prisotnosti ljube matere in obeh bratov prvikrat pred oltar Gospodov.

Dalje prihodnjič.