Ivan Zbogar

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Ivan Zbogar
Charles Nodier
Besedilo je prekopirano iz knjižne izdaje, popraviti pa ga je treba po objavi v podlistku.
Izdano: Spisal [= prevedel] Ivan Železnikar.
Viri: [ dLib]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


V literaturi francoski je na jako dobrem glasu Charles Nodier (i)orojen 1770 v Beranconu. umrl 1844) kot pripovedovalec in kot učenjak. Spisal je mnogo novel in romanov, bil izvrsten gramatik in leksikograf, kar pričajo njegova dela: „Dictionnaire universel de la langue fran^aise", „Dictionnaire des onomatopees de la langue frangaise", „Ellements de linguistique" itd., spisal je tudi malo, a jako slavno delo „Zadnji banket .^uondistov", v katerem je, opi-Bovaje zadnji večer in kln.sične govore one jedno-indvajsoterice. ki je v 31. dan oktobra 1793 pod nožem giljotine izdihnila hrabro svojo dušo. kakor Siim pravi ,.nezakonito spajal dramo z zgodovino".

Za nas Slovence pa je Charles Nodier posebnega pomena. Bival je dlje časa mej nami, proučil je korenito vse naše razmere, običaje, naš značaj, bil upliven v javnem življenji ter se, kar je v tujcih jako redko, tako iskreno zanimal za nas, da so njegovi spisi pravi slavospev Slovencev na Kranjskem, vsaj za francoske okupacije pod Napoleonom I.

Sprva bil je Nodier v Trstu, potem prišel je v Ljubljano, takratno stolico kraljestva ilirskega. Leta 1812. podelil mu je general Bertrand namesto grofa Agapita službo bibliotekarja na takratni lice-alai knjižnici in kmalu potem bil je imenovan urednikom francoskega uradnega lista „Telögrapbo offi-ciel", ki je izhajal, kakor v svojih „Spominih na republiko iu na cesarstvo (zadnja izdaja iz 1. 1872) sam pravi „v vseh treh deželnih literarnih jezikih", to je: francoski, italijanski in nemžki. Kakor Nodier pripoveduje, dodajal je pozneje temu listu skozi dva meseca prevod „v domačem, to je slovansko-vend-skem jeziku (dans la Inngue vulgaire, c' est ä dire en slave vindique). To je torej bil prvi slovenski dnevnik. Žal, lia od tega dnevnika, oziroma slovenskega prevoiia ni nikjer niti jednega izvoda dobiti. Vse, kar o tem vemo, je le na sicer popolnem verodostojno izpoved Nodierovo omejeno.

V označevanje Nodiera bodi mi dovoljeno priobčiti, kar piše sam o občevanji s takratnim generalnim guvernerjem Fouche-jem.

Kakor /nano, imeli smo Štiri francoske guver-iiOrjp. Prvi bil je Marmout, vojvoda Dubrovniški, ÜM, duhovit, liberalen mož. Drugi bil je general Ucrtrand, miren, previdno delujoč duli, vesten oskrbnik javnega premoženja, mož, 6egar zmernost in poštenost je narod občCudoval. Tretji guvern6r bil je Junot, star vojak, vrl, kakor njegovo ime, poln dobrih lastnostij, ki pa je naposled imel nesrečo, da je zblaznel.

Za Junotom prišel je Pouche. Njegovo ime ni bilo baš popularno, nastopil pa je v neugodnih razmerah. Prvi guveinfir Marmont predstavljal je izredno moč in slavo, ki bi bila imela biti zaštita in meja bodočega ilirskega kraljestva. (Napoleon I. je namreč kaj rad poudarjal, da se mora Ilirija povekSati z Bosno, Hercegovino in Črno goro, češ, to bi bila šahovna poteza proti Rusiji in proti Avstriji.) Drugi guverner general Bertrand, uredil je razmere niej zmagovalci in zmaganimi duhom rednosti, spravljivosti in harmonije in skužal uživot-varjati vkupne interese.

Ko je nastopil tretji guvernžr Junot, takrat je Napoleonova zvezda že začela temneti. Izbrali so

ga menda zaradi tega, ker jo l>il slaven vojak. Najslabši i)oložiij jiJi je našel Foucho, kajti i)ostavili so ga na mesto, že izgubljeno.

Ivo je itrišel v Ljubljano, bilo je že skloneno, da se ilirske dežele dado Avstriji nazaj, samo da je stvar bila tajna.

Za prihoda Foucliejevega v Ljubljano, zavzemal je Nodier že jako lej)o stališče. Njegovi teljtoni o narodni statistiki, posebno o jezikih pridobili so mu znanje z delavnimi in za vedo navdušenimi možmi, ki so }>ovsod cvet »arodov in kateiili ima Ilirska na stotine.

To stališče opozorilo je Fouche-ja na Nodiera in spomnil se je, da je Nodiera oče bil njegov učitelj. Fouche poklical ga je v svoje stanovanje v Cojzovo jjalačo na „Bregu".

Nodier novega generalnega guvernerja še ni osobno poznal, vsaj pod naslovom „vojvode Otrant-skega" si ga ni mislil, pač pa mu je bil Fouche kot markanten član konventa dobro v spominu. Bil je torej „presenečen in ganjen" na srčnosti, s katero ga je Fouche vsprejel. Vojvoda bil je sploh v vsem svojem obnašanji priprost, deloma, ker mu je bilo prirojeno, deloma iz politiških nagibov. Gospod-stvo Napoleonovo nagibalo se je k zatonu, torej ni kazalo, postopati tako oblastno, kakor sta pni in drugi guvernfir, posebno ne pri „narodu, na svojo svobodo ljubosumnem, v trenutku, ko ga je klicala vsa Evropa, naj si svobodo zopet prisvoji." K tem besedam Nodiera treba pač pristaviti, da je res vsa Evropa klicala naš narod, a da bi bil na svojo svobodo ljubosumen, to je pa le Nodiera „licentia po-etica".

Sicer pa Nodier vojvodo Otrantskega jako plastično slika: Vojvoda OtranL^ki s svojo sivo suknjo, okroglim klobukom, v navadnih šoluih ali škornjah, peš šetajoč sredi svojih otrok, svojo lepo hčerka na roki vodeč, odzdravljajoč, kdor ga je pozdravil, brez afektacije, domišljavosti, etiketo, brez pomisleka posedajoč, kadar je bil utrujen, bodi si na klopi na šetališči ali pred kako hišo; ta vnanja stran meščanskega življenja, patrijarhalske bonhomije in narodu prikladnega obnašanja, to priljudno pjstopanje absolutne sile vzbudilo je več simpatij, nego vsa prošla leta francoske okupacije. To čuvstvo je mnoga pripomoglo, da so se zmanjšale neprilike in nevarnosti brezbrojne, ocihiijajoče vojske, ki jo priMa v spremstvu bajonetov, a ni imela iiol)enili l)ajonetov ve6 za svojo obrambo, ko je nnpofila odločilna ura.

„Ali naj povem, — piSe Nodi-jr — da je naj-nežneja in najiskrenoja naklonjenost skrbela, da se zmanjša odurnost poniŽHvalno nujnosti, da ne bi Čutili sramote? Ali naj pripovedujem, da so ljudje, ki so najbolj kljubovali naši oku])iciji in po njej tudi največ škode trpeli, bili prvi, ki so našo kav-dinske rogovile zakrivali draperijami in venci in da so se od nas prij iteljski i)oslavljali na osvobojenih svojih mejah? In vendar nas neso ljubili! Kateri pa je Se kilaj ljubil tujca mojstra, mojstra, kakeršen je bil Francoz pri narodih, katere si je podjarmil! Moralo seje videti, da se mora verovati. A tak bil je narod ilirski, tako naiven v svojih utisiii, tako vzglede« v svojej nravnosti, tako zvest v svojih čuv-stvih in nazorih in vender tako zaveden v vseh vprašanjih, ki se tičejo prave slave narodov. Bil je to narod brez morilcev, brez tatov, brez zlih ljudij, kjer se je po beneškem pregovoru vseh šest dežela: Kranjsko, Koroško, Istro, civilno Hrvatsko, Dalmacijo in Dubrovnik moglo prepotovati z denarjem na

dlani, narod, ki smo ga še le morali u6iti, čemu rabita ključavnica in ključ, narod, ki je z neomaj-Ijivo neustrašenostjo se branil, od naše človekoljubne popolnosti prevzeti iznajdbo giljotine. Ta narod bil je najlepša družba dobrih ljudij, kar jih je Bog na zemljo zasadil, mej katerimi bi človek rad umrl."

Vojvoda Otrantski spoznal je hitro težavni svoj položaj, vlada postala je mileja, vse strogosti kazenskega zakonika so se polagoma ublažile io vsi guvernerjevi koraki kazali so, da uglaja pot za odhod francoskih čet iz Ilirije. Karakteristično je v tej zadevi, da je Fouche obsodbo glasovitega roparja Jeana Zbogarja vrgel v koš z besedami: „Ima slučajev, ko nam tak ropar more več koristiti nego cesarsko sodišče.*

Kot urednik vladnega glasila „Telegraphe offi-ciel" bil je Nodier mnogokrat, zlasti po noči poklican k Fouche-ju. A prišedšega v palačo guverner nikdar ni nagovoril, ampak hodil je, roke na hrbtu sklenene, po sobi ter zdaj pa zdaj izustil kako besedo, kakor človek, ki misli, da je sam. Čez nekoliko časa ga je odslovil. A Nodier, dobro vedoč, da ni bil klican brez namena, sestavljal je iz posamičnihbesed in pretrganih stavkov uvodne tlanke. Tako sta obCevala dlje časa in sainogovori Fouchejevi bili so informacija za urednika Noiliora.

Takratne razmere i)a najbolj osvetljujeta dva dogodka. Xaši hribovci nekje bili so se spuntali in zaprli so jih bili 78. Takrat bili so za u]»or v za-vojevani deželi jako strogi zakoni. Pravici so torej ni smelo poseči v vzdigneno roko, na drugi strani je bilo treba pomisliti, da l)i obglavljenje 78 gospodarjev napravilo v deželi hudo kri. Slednjemu pa se je bilo zaradi tega težko izogniti, ker je plemstvo zahtevalo zadoščenja. Guvernfir ni se takoj odločil, kaj bi storil.

Mej tem pa nm je slučaj prišel na pomoč. Ječe bile so menda slabo zaprte iti neko noč ušlo je vseh 78 puntarskili kmetov, ž njimi pa tudi vsi zaprti roparji. „Videlo se je, da se vojvoda Otrantski za justifikacijo teh revežev ni posebno zanimal." Ta dogodek ni imel drugega nasledka, kakor da je guverner ukazal, naj se sezida nova ječa z močnimi vratami in neprodornimi zidovi in dela so se takoj oddala. Nodier meni pri tem: „Upam, da moji ljubi Ilirci v dobri, miroljubivi in pobožni Kranjski te je6e še sedaj ne potrebujejo. Saj tudi nas ne potrebujejo.'-

.lednako bilo je z glasovitim roparjem Jeanom Zbogarjeni. Obsodili so ga bili na smrt. A po človekoljubnih francoskili zakonih moral bi biti ol)glav-Ijen z giljotino. A giljotine ni bilo in kranjski tesarji in kovači, ki bi jo bili morali narediti, bili 80 tako počasni in nerodni, da so Francozi na naši civilizaciji obupali in da neso nobene giljotine zapustili. Ti poskusi pa so bili Zbogarju na prid. Kajti neko noč odprla so se vrata ječe in pobegnili 80 jetniki, ječarji in njih pomagati. Zjutraj bila je ječa na stežaj odprta in popolnem prazna. V No-dierovih spisih more se mej vrstami čitati, da ni 8lučaj pomagal zaprtim kmetom, niti Zbogarju, ampak da se je to zgodilo z vednostjo francoske vlade.

O tem Jeauu Zbogarji spisal je Nodier slaven roman, kateri je celo Napoleonu I. na sv. Helene otoku tako ugajal, da ga je celo noč čital in na straneh napisal svoje opazke. Toda o tem ni da bi obširneje se razpravljalo, ker je Nodier sam temu romanu spisal obširen piedgovor. Baviti pa se moramo nekoliko še z Nodierom. Zadnja številka ujegovega lista „Tel. off." izšla jo 22. dan septembra 1813. Notiier o.stavil je Ljubljano šel v Trst, Gorico, potem pa na Francosko, otiitoder ga ni bilo več v naše kraje.

A naši kraji in naše ljudstvo zavzeli so tako nioCno njegovo rahlo srce, da se jih je vedno živo spominjal. Kajti, ko je kongres Ljubljanski zavzemal pozornost Evrojje, spomnil se jo tudi Nodier naše metropole ter prijel za pero, da svojim vrstnikom opiše mesto Ljubljano in Narod na Kranjskem. Kje j,e Iz^el 'Aj^goN' minii sjns, tega ne vem. kajti, Jcar se (ic'e tega. Iv^odvevovega spisa, i)osnel sem vso date po nekem feljtonu v Ljubljanskem „Woci\en1)lattu" 2 dne 13. septembra 1884, ki je najbrže ])rišol izpod g. Diinitzovega peresa. Neimenovani feljtonist pravi, da je NofUeivv spis v neniškem prevodu bil natisnen v 115. št. „Stuttgarter Morgenblatt" 1. 1821.

Nodier sega v tem sjnsu v prazgodovino, omenja Emone, opisuje iwesto, Ljubljanico, mostove in meni, da ima Ljubljana k večjemu 20.000 duš. Potem pa piše: „Deželni jezik je ilirsko vindlški, ki je malo različen od hrvatskega ali prav za prav isterskega; a malo ljudij je. ki bi ne znali nemški in italijanski

ali pa novogrški, včasih celo vseh teh jezikov. Dolgo bivanje Francozov je slednjih jezik tudi zelo razširilo, tako, da je navadna vzgoja sploh poiiglotna in da ima najnavadniši meščan znanje, kakeršnega bi v marsikateri akademiji zaman iskali itd.

Totem hvali ceste, javna poslopja, omenja lice-alne knjižnice, prebivalce pa označuje tako:

Kranjci so veliki, krepki, malo upognjeni, imajo mila, blaga, izraza polna obličja, njih ženske so znamenite zaradi izredno fine kože, sveže barve, a kakor se prebivalci pod planinami sploh pritožujejo, zobe imajo slabe. Strastno ljubijo lišp, ples in gledališke igre, njih narodna noša je prekrasna. Glede nravnih lastnostij tega naroda ni možno videti kje popolnejšega. Trezni, pobožni, gostoljubni, zmerni v \seh zadevah, so Kranjci v očeh vzhodno-ilirskih narodov lokavi, ker so vrhu tega tudi v civilizaciji naprej. V zgodovini tega naroda ni sledu kake revolucije, kakega politiškega viharja, niti začasnega nereda; da, še več, ljudje, ki so več let v Ljubljani živeli, se ne spominajo, da bi bili kdaj čuli o kakem zločinu. Deželni jezik nema niti izraza za zločine, katere mi najčešče vidimo. L. 1812 preteklo je bilo 51 let, (la V lijiihljani ni bil nihče usmrtcn. Stroji, ki rabijo po Evropi za obgiavljenje, bili so ondi ne-poznati.

Spominja se potem Postojine, Cerkniškega jezera, Idrije, Kranja, Trsta, naših naravnih krasot, obile divjačine, rib, naših slavnih rakov, šetališč okolu Ljubljane in slavnih naših učenjakov (Scopoli, Vodnik, .Teunikar, Kalister, baron Cojz itd.). — Na-pos/e(f /iva/i ^fodier prijazne razmere mej Francozi m LjubljaniSiam in spoštovanje, s katerim se slednji prvih spominjajo, ter poudarja, da so Kranjci ob-žalovaU Francozov odhod, akoravno so dobro uva-ievaW sreüo svojega osvobojenja.

S tem je v kratkem vse povedano, kar je bilo potrebno, da se čitatelji seznanijo z duhovito in simpatično osobo Nodiera, čegar znameniti roman „Ivan Zbogar" se bode v prihodnji številki priob-čevati začel.

M:-

t- . i; -

■ 'T ■ j Predgovor

Ne bodem pravil, kaki razlogi so me napotili, da sem poslal leta 1818 v svet roman o Ivanu Zbogarji, čegar črtež sem bil napravil v onih krajih, kateri so vdihnoli misel, da ga spišem. Dovolj mi bode, da mirnogrede omenim, da sem tedaj vstopal v zelo ozbilno zvanje, katero sem skoro spet ostavil, in da me je to odviralo, da bi bil postavil svoje ime na naslovno stranico. V istini hi bila politika slabo priporočilo človeku, hotečemu oznanjati politične vede v malej Tatariji; i pač ni se čuditi, da so pisatelji, kljubu njegovej previdnosti izpoznanega, deli na indeks, kakor njegovo knjigo.

Uspeh mi je bil ta pot v nekoliko (povračilo za razDolične književne neprijetnosti. Ker je bilo delo breizimno, ugajalo je novinam, vedno rado-voljno prenašajočim minlivo zanimanje za nov spis, ako ni, da bi ostavil za soboj glasovitost. To delce je vzbudilo za trenotje precejšen utis, a nikakor

ne radi svoje notranje vrednosti, nego iz drugih razlogov : Dogodki prejšnjih let naveli so i)olagoina duhove na svobodoljubne nazore in načela, a značaj mojega junaka nii je dozvolil, da sem rezko izražal in razvijal drzne misli, za katere niknkor ne prevzemam odgovornosti. Bila težka tedaj, in bila bi morebiti v sedanjih časih še bolj, ako bi pro-letarijci čitali romane. A meni se zdi, da vzobrazba ui še toliko napredovala in da sanjarstvo mojega spletskega junaka ne bode prenevarno uplivalo na prosvečeno društvo.

Ali moja knjižica v dveh zvezkih je morala ipak imeti kak sled kakega človeškega značaja, ker so našli samo jednega moža, kateremu so jo mogli pripisovati, in ker je bil ta moj slavni prijatelj Benjamin Constant — radi tega ponižno prosim oproščenja njegovega spomina. Novinarji, kateri so menili, da so bolje poučeni, in katere je premotila nekaka zmes zatajevanja v ljubezni in obupnega človekoljubja v tem spisi, trdili so, da se je pregrešila z njim gospa de Krudener. Jaz se nisem vtikal v ta boj, ki ni mogel dolgo trajati. Adolphe in Valerie sta odgovarjala za njiju pisatelja.

Evo, došel sem do zgodovine najsijajnejšega mojih uspehov in o tem se paC ne morem motiti, ker me ne slepi mnoštvo. Resnično dejanje pripovedujem. Zdi se mi, da sem nelide trdil, da vsak predgovor piše samoljubje; istega iimenja sem še sedaj. A povse nedolžno samoljubje je, in malo da ne vredno nežnega sočutja: osnovano je le na govorico o malej knjižici, trnjajočo le dva, tri dni. Stara, slavna Marie de Gournay izrazila je čarovito mojo misel v krasnem stihi, zavidnem našim mladim in slavnim pesnikom:

Sžnca sanj je ilovek, A njega ilelo je njegova sžnca.

Zares, Ivan Zbogar je le moja senca, ali grozno sem se motil o ubogej stvarci, katero stavljam na svečnik.

Ime pisatelja Ivana Zbogarja je došlo v Pariz iz svete Helene. To ni najdaljše moje potovanje, a to je Odiseja moje glasovitosti. Napoleon, čegaver književni vkus ni bil posebno varen, o čemer svedoči njegova velika ljubav za Macphersonove pripovedne igrače in za homerska posnemanja Luce-a de Lancival, bavil se je z Ivanom Zbogar jem

skozi dva dni. Angleške novme so poročale, da je prebedel jedno noč čitnjoč ga in da je nekoliko ur beležil opomnje na jeden izvod, ostanši, kakor se mi je večkrat pravilo, v rokah generala Gour-gaudja. Kar se dostaje mojega imena, ni mu treba, da se trdi, da se me je še spoininal, pripisovati zapouinivosti Cezarja, kličočega po imenu vsakega iz onih štirideset tisoč bojnikov, okrožujočih ga na Fargalskej ravnini. Če je Napoleon v istini verjel, kakor je narekaval svojim zgodopiscem, daje dal za svojega vladanja zapreti samo šestindvajset osob brez sodnega povelja in ne sestavivši o njih zapisnika, 8 tajviim zapornim ukazom s pritisnenim cesarskim pečatom, bil bi pač lehko jaz mej njimi. To okol-nost da, hvala Bogu, razložiti na prav naraven način zelo preprost razlog. Jeden Napoleonovih prijateljev na svetej Heleni bil je moj prijatelj v Pa-rizi leta 1814 ter je znal zgodbo o Ivani Zbogarji še predno je prišlo meni na misel, da bi jo spisal. Ta okolnost odbija od mene mnogo onega sijaja, da me je uganil Napoleon.

Ta pripomnja, došla z visoke strani, obudila je za trenotje pač mnogo hrupa v uredništvih bo-

napartovskfh listkarjev, kjer jaz nisem imel posebi nega priznanja. Sumnim, da je bila najprej precej VBŽna stvar, da se razvidi, ali je Ivana Zbogarja pisatelj nekoličko vzrasel ali se Napoleon vzmanj-ial. Vse dobro razmislivši, uverili so se uredniki, spretni ljudje, kakor so pozneje sijajno dokazali, o zlatej sredini. Odločeno je bilo, da se nič ne izumlja v književnosti, kar je povse tudi moje mnenje; da je to nemogoče še posebno pisateljem nečlanom Akademije, fesar jaz ne priznavam tako brezizimno, in da je človek, kdor koli je spisal Ivana Zbogarja, uverjen, da ga je ukral. To se je trdilo, reči moram, soglasno.

Sredi tega razpravljanja izšel je baš Byron v francoskem prevodi, in zasledili so takoj, — toliko ostroumna je nenaklonjenost — da je bil moj nesrečni razbojnik ugrabljen „Korzarju". Res je, da je prišel Ivan Zbogar v ljudi štiri ali pet let prej nego njegov starejši brat; toda ne gleda se tako natanko, če se prepira z jagnjetom. Ocena ima svojo dobro stran. Začel sem čitati Byrona, dotle mi jedva v toliko znanega, kolikor sem zvedel o njem pri gospej de Sta61, omenjajočej ga dva-,

trikrat. Po sih dob čital sem ga često z velikim začudenjem in naslajanjem. Korzar je podoben marsičemu kakor vsaka stvar, pisana po sedaj do konca sveta. Bilo mi je nemožno — in radi tega čestitam Byronu — dobiti najmanjšo dotiko z Ivanom Zbogarjem. Brez dvojbe, v tem slučaji bilo je do cela nemožno trditi, da se leposlovci ujemajo. Da bi bil jaz Byron, bil bi se i)ritožil. Byron je znal francoski precizno, kakor znam jaz angležki, a ni se pritožil. Umrl je, ne pogledavši ni v Ivana Zbogarja ni v novine, razpravljajoče o njem, česar bi tudi sicer ne bil storil.

1 jaz se že nisem pritoževal. Ivnjigoslovje mi je bilo dolžno mnogokaj. Iver sem se ozbilno bavil samo z njim, in ker je njega posel, da pojasni date iu zavrne književne krivice, nadejal sem se, da me bode ono maščevalo. Baš tedaj se je tiskal na prekrasnem papirji izvi-stni Imenik knjižnice kjigoljubca. Učeni in duhoviti pisatelj je bil pač prezveden in predobro podkovan v svojej stroki, da bi mi bil očital, da sem zajemal iz Byrona. čislal je, kolikor so bile vredne, one burke, prikladne jedva novinarskej naobrazbi. Toda zavrnovši te kri

vične napade, tvrdil je tudi on, da ni ta spis moje blago; proinenil je samo okradenčevo ime. Porečete morda, da tatje včasi ne znajo okradenčevih imen, toda i vi bi bili morda v nemanjšej zadregi, če bi se vam očitalo, du ste okrali Zschocke-ja.

Ta oponinja nii je bila mnogo hujša ter me je gro/.no potrla. Videl sem, da sem zadet in da se ni i v knjigi, imejočej životvorno moč, dokazuje pregreha, da sem okral Zschockeja, meni, kateri ne bi hotel krasti nikomur na svetu ni Zschockeju ne, meni, kateri nisem poznal Zschockeja, če prav ga je Lamarteližre prevel ter se je nahajal omenjenega prevoda jeden izvod na velin-papirji ter z modrim marokin-hrbtom v knjižnici gospoda Renouarda; meni, kateri nisem bil vreden, da bi poznal Zschockeja, ker nisem bil poznal Byrona! Začel sem iskati povsod vestij o Zschockeji. Že se mi je pričelo dozdevati, da je Zschockejevo delo samo v jednem izvodu, nahajajočem se pri gospodu Re-nouardu mej toliko drugimi dragocenimi redkostim! — kar me pouči vrli tovariš, gospod de Pixerecourt, da je Zsehocke v istini spisal jedno dramo, katera ni v nikakej dotiki z Ivanom Zbogarjem, ter da jo

je sam preustrojil v melodramo, katera je stokrat boljša nego Ivan Zbogar in njegova drama. Verjel sem mu brez težave; toda soditi nisem hotel, dokler nisem imel dela v roki; toliko sem bil uver-jen v svojej književnej nedolžnosti, da nisem ograbil Zschockeja.

Naposled sem našel. Kako ponižanje, za Boga svetega! V prvo, moj junak se zove Ivan Zbogar, in Zschockejev Abeiino: in moj sodrug na starej ceitskej akademiji, Eloi Johanneau, vam dokaže, ke-dar se vam zabo6e, da je to do čike ista stvar. V drugo, Abeiino je velik gospod, pretvarjajo6 se v razbojnika, Ivan Zbogar razbojnik, pretvarjajoč se v velikega gospoda. Kradež se že javlja. V tretje, Abeiino je oženjen z najbogatejšo dedinjo Ljudo-■vlade, Ivan Zbogar se nehče poročiti z ljubljeno devo, boječ se, da ne bi je omadeževal z zloglasnim svojim živenjein. Tatvina je očevidna. V četrto, Abeiino reši očevino, prelomivši razbojnikom prise-ženo zvestobo, in Ivan Zbogar, hrepeneč samo po svobodi ali po moriščnem odri, ide v smrt s svojimi tovariši.

Tu je kraja grdo osramočena. Naposled vršita se obe dejanji v Benetkah; a nikomur ni Se prišlo na misel, da bi slikal v njih kako drugo romantično dejanje, in sedaj je stvar jasna, kakor bi me bili uhiteli za roko v Zschockejevem žepi.

Za ta del književnega ocenjanja, tičočega se moralnih vprašanj, obfutljiv sem zelo. Ničesar nisem imel opraviti s Zschockejem, a zdelo se mi je, da bi mi moglo reči vsako človeče, kadar bi me videlo: Evo, ta je okral Zscliockeja. Zvedel sem, da je bil ta mož izboren nadarjenec, kukeršen se malokedaj uzre na poti glasovitosti; da jaz nisem doma na njej, bil sem pač gotov. Ali to me ni upokojilo. Proganjali sta me prikazni Zschockeja in Abelina. Kakor möra tlačila sta me Abelino ter Zschocke; zelo sem obolel radi tega in ozdravilo me je samo uverjenje, da sem nedolžen. Pač sem imel veliko tolažilo v svoje) vesti, po krivem dol-ženej, vedel sem, da mi ni bilo tieba jemati Ivana Zbogarja nikomur, ker sem se imel zahvaliti slučaju za srečo, kakor vse kaže, malo zavidano, da sem ga poznal dovolj natanko.

Dočiiu sem o tem razmišljal, dogodila se je zelo čudna stvar: moja kujiga so je tako sovršeiio pozabila, kakor bi ne bila nikdar izšla. Bilo su mi je odločiti, da prihranim svojo obrano za tretje iz-dnnje. Sedaj pošiljam Ivana Zbogarja v svet in govorilo se bode morda dva tri dni o njem; zato se mi zdi, da je treba povedati, da mi nima očitati nobena živa duša v tej stvari plagijata, razen morebiti perovodja Ljubljanskega sodišča, čislani gospod Ilepisič.*) On mi je v tistem časi pokazal sodnja obravnavanja, da mu izpravim poslovenjeno nemčizme, katere so se mu, naglo urejujočemu, utegnile urinoti v delo. A zajel sem iz njega spisov samo gotovo dejanje, katerega bi ne bil mogel izmisliti bolje, naj bi bil tudi Zscbocke, in vest mi prav nič ne očita, da bi mu bil učiiiil kako krivico, prisvojivši si le jedno obliko njegovega sloga, ker je bil vredni gospod Ilepisič zelo zaljubljen v

  • ) Kakor smo čiUli v dotiönem feljtonu v „Laib. Wochenblatf, bil je Aodrč Xavler Repošič že 1796 odvetnik v Ljubljani in imel hišo št 176 na Starem trgu. S ces^ dekretom z dne 14. januarja 1813 bil je imenovan „juge luppleant' pri lodiSči prve instance v Ljubljani.

pisarniško klasično pisavo, katera je vsa drugafina^ nego roniansku.

Pove se v«ITI ,■ l^tri, v Hrvatskej, v Dalmaciji, fte se potruditi. :a poi-vedavate o tem, da mi ni bilo treba posebnega napora, da sem izumil ime svojega juuuka. Glavna osoba mojega spisa se je nazivala ali se dala nazivati Ivan Zbogar, ia jaz mislim, da vam bode deca na obalih Tržaškega zaliva še sedaj to zatrjevala, kakor jaz, ker se imen razbojniških glavarjev svet isto tako spomina kakor velikih vojskovodij. Sodišču, obsodivšemu ga načeloval je gospod grof Spalatin.*) Sodniki so bili, kolikor pomnim, gospod de Koupferschein in gospod de Gisclon, državno pravdništvo je opravljal z vso silo mladega iuuivii. ^a -noža gospod De-sclaux, glavni državni piu.diiik. Sedaj je znamenit odvetnik pri kasacijskem sodišči, ter če bi mi bilo

  • ) To so bili B cusarskim dekret(>m 14. septembra 1811 imenovani člaoi apcinega sudiščH v Ljubljani. Spala-tini bil je prej predsednik civilnega in kriminalnega sodi-Sča v Zadru, Knpferschein bil je poprej sodnik v Trstu. Gisclon poprej odvetnik v Riomu. Pierre Bruno Desclaux poprej odvetnik kasacijskega sodišča itd.

le treba njegove opore, izvestno bi me obranil ra-dovoljno zlobnega očitanja, da sem črpal Ivana Zbogarja iz neke Zschockejeve žaloigre. On ve, da sem ga videl živega, z mesom in krvjo.

Moralno zanimivo v Ivana Zbogaija obrani je bilo, da je umrl pod maloznanim imenom pripro-stega dalmatinskega pustolovca ter zatajeval grozovita dejanja, zvršena pod drugim imenom, katera so mu jasno dokazovali. Sodnikom je na vprašanja odgovarjal samo z „da" ali z „ne" v slavenskem jeziki in bilo je samo jedenkrat, da bi se malo da ne izdal, namreč ko so v francoščini čitali glavni sod, oznamenajoči ga samo kakor navadnega razbojnika. Noč je bila že toliko zakesnela, da je bilo treba donesti luči. Jaz sem stal njegovej klopi nasproti; opazil sem, da je pozorno poslušal ta jezik, o katerem je trdil, da ga ne umeje, ter da mu je veselo zaplamenelo oko, razpoznavšemu, da je obsodba zavrnola od njega dejstva, nanašajoča se na njegova psevdonima na Nemškem in Italijanskem. Ta srečesevni pogled sem menda jaz prestregel, ker ni bilo nikder govora o njem. Baš to me je

napotilo, da sem spisal novelo z naslovom: Ivan Zbogar.

Da 80 obsodili Ivana Zbogarja k smrti, bila je povse zakonito dejanje, in treba je bilo samo še, da bi bili to tudi zvršili, toda naši človekoljubni zakoni zahtevali so v tej deželi neznane okolnosti. Našemu junaku se je bilo zatorej udati in hrepeneti po dnevi osvobojenja, kadar bi se kakemu tesarju Argonavtskega mesta zahtelo, postaviti na odri dva dolga vsporedna trama in da bi kak kovač bil voljan, prirediti nož, pripraven, okrajšati človeka za glavo. Izkušnje so bile toliko nesrečne in brezuspešne, da so bili najbrže državniki prisiljeni, obupati, da bi se Ilirija dala kedaj naobra-ziti. Gotovo je, da smo se razstali z njo nekoliko mesecev pozneje z malo nadejo, da se bodo pri-borjeni narodi usovršili. Ni giljotine jim nismo ostavili.

Sod osvobodil je Ivana Zbogarja jedinega ne-pokoja, kalečega mu spanje; po sih dob postal je zauplivejši ter se je rad razgovarjal z ljudmi, katerim se mu je zdelo, da sme doverjati, osobito, če si se mu zavezal s karbonarsko prisego, dotle ne

Se oskninjeno. Baš tednj sem ga videl dva ali trikrat: bil je mnogo vzviSenejši nego Ivan Zbogar, katerej-a sem jaz izkuSal naslikati, ter vsi istovrstni tipi, opisani v romanu in v i)oeziji, od Corvan-tesovega kapitana Larociua do Karola Moora v Razbojnikih. Govoril je oglajeno in naobraženo, pogosto zgovorno, francoščino, italijanStino, nemščino, novodobno grščino in večino slavenskili narečij. Nekatere zelo napete državoslovne izreke, iz katerih sem sestavil Zapiske, vspiijel sem iz njegovega razgovora z vestno doslovnostjo. Samo še nekoliko podrobnostij pridenem njegovemu i)ortretu za čita tolje, hoteče vse vedeti in ne dovoljujoče pripoved niku, da bi se udaljil od zgodovine ni v najmanjše posamičnosti, a vsem ustreči pač ni možno. Nisem 1 imel že prepirov z ženskami, ker sem pustil, da ima moj junak uhane.

Ivan Zbogar ni imel onih zlatoplavib las, ka* keršni zelo slikovito krasd gracijozne glave na Severn in zapadu. Cikali so zelo na usnjeno-rudečo barvo, zelo čislano v severnej Italiji, a v Parizi malo navadno; nje krasoto umevno naslikati je tem težje, ker me ovira v tem i domači jezik; čarovito

80 izpreminjali barvo. Menjajočo se bojo njegovih gostih in plavajoftih kodrov more si predočevati, kdor je že gledal od začetka do konca pljuvajoč ognjenik. A brke in brado, katero je v ječi dolgo nosil, podarila mu je muhasta priroda črne kakor jeklo.

Ker je bil Ivan Zbogar vedno na konji, vzbo-čile so se mu noge, a prsi so mu bile široke, posebno ob plečih, da se ni bilo čuditi, da se je njih opora upogibala pod njih težo. A vrat se je zdel doli zelo droban, morebiti radi svoje dolgosti. Šalil se je z grozno živostjo o teh koristih svoje rasti, in to šaljenje je bilo takšno, da je raje dam uga-noti, nego da bi Je zapisal.

Ne smemo zabiti Ivana Zbogarja bele, nežne in ženske roke, kontrastujoče na nenavaden način z drugimi šibkimi, a krepkimi in atletičnimi udi. Mičiiejše roke še nisem nikoli videl, gledajoč jo, sodil bi, da je jedva toliko močna, da nosi štiri-desetere drage kamene, kraseče ga v dan, ko so ga prijeli, ter cenjene na štiriindvajset tisoč frankov; a bili so vredni, poleg vse časti zvedenemu zlatarju, pač še več. Da si jo videl, molečo iz be-

Deškega domina, ne bi bil mislil, da bi mogla držati meč, in še mnogo menj, da bi ga s spretnostjo sukala na čelu drzne čete; toda razdrobila bi bila, če bi se bila potrudila, znpuh, trdno mrežo in železna vrata.

Opis Ivana Zbogarja ne bi bil popolen, ak» ne bi omenili nekake kraljeve ponositosti, javljajoče se v vsej njegovej osobi: v kretanji, v pregibih, v oblastnem mu pogledi, v prezirljivem nasmehi, v po-nosnej, odsečnej in ukazovalnej besedi, a posebno v rezkej in pretečej gubi, katero je pregibal, brazdil, lomil v ostre kote in bliskom slično križal mej obrvimi, kakor se mu je hotelo. To divje javljanje samovlastne volje ustrašilo bi me bilo doli s prestola, a nemožno mi je dopovedati, koliko vzvišeno se mi je zdelo na slami obsojenca, mej poslušnimi ječarji, stoječimi krog njega kakor komorniki ter vsprijemajočimi kakor milost velenja nesrečnika, katerega je pravica vročala krvniku.

Neke noči otvoril je duri čin neke višje moči, povse neznan Ivana Zbogarju in njegovej četi; o tem pripovem vam morebiti drugokedaj, če se mi ponudi prilika in če se me ue naslušate. Vsi ujet

niki 80 ubegnili; jetničar je izginol; njegovi uradniki 80 86 razpršili. Ko je vshajalo uolnce, bili so vsi izhodi otvorjeni. Ivan Zbogar izšel je poslednji, osvobodil staro ženico, z njim vred zajeto, katero je zatožba zvala njegovo mater, šel po svojega konja v neko gostilnico krakovskega predmestja, kder ga je bil ostavil, ukazal mu dati uvsa, napotil se proti Istri ter prenočil v Postojini; dva dni pozneje za-kril se je v starodavne Devinske zidine in ostalo se je zgodilo tako, kakor sem povedal v povesti ali blizu tako; ker jaz ne menim, da bi se moral držati roman vseh podrobnostij kakor novine ia nijeden krasoslovec se"ne bode čudil, da sem, kljubu nje peripetiji, zamolčal nepotrebno Ljubljansko epizodo, da sem prišel hitreje do Mantovskega raz-mota. V tem mestu umrl je Ivan Zbogar na mo-rišči, popivšem, kakor govore, v jednem meseci tisoč njegovih drugov, kar pač ni preverjetno; ker v Mantovi se ni še nikoli ustavljal ni tesar ni kovač pozivu oblastva, kadar je bilo treba poslati koga na on svet.

Baš pripovedovane podrobnosti niso povsod do cela neznane. Gospod Percival Gordon, kateri se

je potrudil ter prevel Ivana Zbogarja v prvem izdanji v angleščino, javlja v svojem predgovori leta 1820, da je Ivan Zbogar zgodovinska osoba ter da njegovo pustolovn» živenje še sedaj slove po beneških državah. Tedaj vsaj niso Angleži mi očitali, da bi bil posnemal angleško, v njih zelo priljubljeno pesen, in to me tolaži.

Zapiske sem v tem izdanji za mnogo stranij pomnožil. Prijatelji so mi jih izbrisali v prvem rokopisu iz politične previdnosti; a nje povod mi je do cela nedoumen, ker niso oni nič nezmiselnejši in nič burnejši nego drugi. Znano je, kaj jaz mislim o njih in zakaj jih podajeui.

Bistvo tega dolzega in dolgočasnega razpravljanja je, da Ivan Zbogar ni Zschockejev, ni Byronov, ni Benjamina Constanta, ni gospe de Krudener, nego da je moj. In bilo je zelo važno, da se je to povedalo za čast gospe de Krudener, Benjamina Constanta, Byrona in Zschockeja.

Pisatelj,

Oh, kHj pad jü to živenje, v katerem Jo veilno toliko ž»-loBtij in bed, v kHtereni je vse polno ZHiijk in »ovražnikov! Kajti predno se izpnizni kelih trpenja, napolni se z nova in predno se premore sovražnik, prikaže se že drug, da se bori namsHti njega.

Imitation de J.-G.

Malo dalje od tržaškega pristanišča proti zelenemu zalivu Piranskemu je ob morskej obali že dlje časa ostavljena mala samota. Nekedaj jej je bil pokrovitelj sveti Andrej in še sedaj je ohranila njegovo ime. Obrežje se do sem bolj in bolj oži, in tukaj se zdi, kakor bi se končalo mej vznožjem gorovja in valovi jadranskega morju ter pridobiva enoliko na lepoti, kolikor izgublja na širjavi; malo-dane neprodiren gozdič smokev in divje trte, čegar listje sveži zalivov sopar neprestano omlaja in zeleni, obrasta z vseh stranij to mirno in skrivnostno zavetje. Kadar otemni zarja ter se vali rahlo igrajo

z lahno nočno sapo ter morsko površje zazibava

2*

trepetajočo podobo zvezd, ne da se dopovedati čarobnost ove tihe in pokojne samote. Jedva se čuje nežni, vsled svoje neprestanosti večnemu vzdihu podobni šum voda, na peščenem bregi utibajočih: redkoma vrže plamenica, na nevidnem ribičevem čolni režoč obzorje, kak trak svetlobe na vale, da ga gibljoče se morje širi ter oži; ali skoro izgine in vse zopet otemni. V tem lepem kraji do cela mirni občutki ne raztresajo tajnih mislij, duh svobodno vlada času in kraju, kakor bi ga bili že prestali omejevati okovi našega živenja; in človek, če-gar vzviharjeno srce je odprto le še silnim in burnim čuvstvom, izpoznal je že kedaj, postanši v samoti svetega Andreja, kako dobrodejen je nežen, nerušen mir Blizu tega zavetja vzdigoval se je leta 1807 preprosto zidan, a krasen grad, katerega so poslednje vojne razvalile. Stanovniki so ga zvali dom Monteleonov. Monteleone — izvirno ime Mont-lyon se je poitalijanilo — bil je francosk izseljenec ter je pred nekoliko leti umrl, ostavivši neizmerno pritrgovano imovino. Njegovi hčeri ste še prebivali v njem. Njegovega zeta in sodruga, gospoda Alberta, navadnega kupčevalca vzela je kug».

V Solunu. Malo mesecev pozneje umrla je gospodu Monteleonu žena, mati druge mu hčere. Prva, gospa Albertova, bila je iz druzega zakona. Žalost se je oprijela k otožnosti nagnenega moža in on se jej je po tej poslednjej nesrefii do cela izročil. V mrklej žalobi biral je mej svojima otrokoma ter ni ona ga nesta mogla razvedriti s svojim laskanjem. Kolikor mu je ostalo sreče, opominalo ga je samo grenko tega, kar je izgubU. Smehljaj se mu je prikazal z nova na ustnice stoprav umirajočemu. <5uteč, da mu bije srce mrzleje, vzjasnelo mu je za trenotje mračno čelo; prijel je hčeri za roke, pri-tisnol si je na usta, izgovoril ime Lueilino in Toni-^ino ter umrl.

Gospa Albertova je imela dva in trideset let. Bila je občutljiva žena, ali nje občutljivost je bila rahla in bolj resna, neburljiva in nestrastna. Trpela je mnogo in nijeden mučen utis nje živenja jej ni povse zamrl v duši; toda ona ni gojila svojih spominov nalašč. Ni se silila v svojo bolest, a tudi ni morila čuvstev, vezočih jo na rajne sorodnike. Nikakor se ni ponašala s pogumom resignacije; vdih-nola jo jej je bila že priroda. Sicer se je nje zelo

živiilma domišljija lahko htiTilii z mnogimi raziio-ličninii stvarmi, ter jo nagibala, <ia je bila razvedrilom jako dovzetna ter jih tudi iskala. Ker je obite^i dolgo (asa kakor za jedinico le zanjo skrbela, bila je izborno naobrafcena, toda ker je malokodaj rnzsojevalu o dogodkih nego jim ju običajno sledila brez upiranja, navadila se je ocenjavati stvari bolj po domišljiji nego po razlogih. Nikdo ni bil men; pi-enapet, vendar ni bil nikdo bolj fantastičen, a le radi tega, ker ni dovolj poznala sveta. In tudi pro-teklost jej je bila tako stroga, da se že ni mogla nadejati prevelike sreče; a nje organizacija branila jo je isto tako sovršene nesreče. Izgubivši roditelja imela je Tonico za svojo hčer. Sama ni imela otvok m Tije seatva je dopolnila baš sedemnajsto Jeto. Gospa Albertova je sklenila, da bode skrbela za nje srečo, to je bila nje prva misel in ona je sladila grenkobo drugih mislij. Omrzleti njej živenje ni moglo, dokler je videla, da more biti še komu v korist in pridobiti si njega ljubezen.

Toničina mati je umrla od prsne bolezni; a hčeri se, kakor je kazalo, ni bilo bati ove, često dedovane nadloge, toda zdelo se je, da se je na

vzela v materinem telesi, v katerem se je bila na-stan la že smrt, le krbkega in nepopolnega bitja, vender je bila velika in svojim letom primerno razvita: samo v nje šibkej in vitkej rasti javljalo se je nekako zanemarjenje, slabotnot; nje glava polna miline in čarote, bila je nekoliko nagnena na rame, nje svetlo-plavi lasje bili so neskrbno navezani, nje bleSCeče belo polt odihal je rahlo nežen živ rozov puh; nje nekoliko zakrit pogled, vsled naravnega nedostatka nje vida boječ in nepokojen, oziral se je nemirno v daljo; vsa nje podoba je kazala na neprestano medlobo in trpenje. Trpela ni; živela je nepopolno ter kakor bi se nekako napirala. Če prav se jej je bila duša iirivadila že v mladih letih najživahnejšim vznemirjenjem, vender to ni nikakor oslabilo nje rahločutja ter jo niso nič menj vzruja-vala menj globoka genotja; nasprotno z isto silo so vsa na njo vplivaU. Zdelo se je, da nje srce čuti samo na jeden način, ker je imela dosle stoprav jedno čuvstvo, in da jej je vse, kar je doživela, budilo iste boli: da jo izgubila otea in mater; tudi jej je dramila najmanjša prilika ono' zlonosno na-gnenje, da je zelo sočuvstvovala z mukami drugih

Ijudij. Kadar koli je obrnola kaka stvar nje domišljijo na to 'stran, zasolzela je, ali se hipoma pretresla. To trepetanje je bilo toliko često, da so )0 zdravniki imeli za bolezen. Tonica je bila o tem bolje poučena ter ni bila njih mnenja; toda uverila se je zgodaj, radi tega in radi drugih razlogov, da je nekaj neubifinega v nje organizaciji. Polagoma utrdila se jej je misel, da je nekako v nemilosti pri prirodi. To uverenje je toliko množilo nje bo-je^nost in osobito nje nagnenje do samote, da se je poprijemala skrbljivost gospe Albertove, vznemir-jujoče se z lahka, kakor vse ljubeče duše.

Sprehajali sta se navadno ob zalivov ih obalah tja do prvih dvorcev, naznanjujočih, da se že pričenja Trst. Tam se ozira oko na bližnje in uda-Ijenejše kraje. Tonica bi jih bila prezrla, a gospa Albertova jo je upozorila ter jo za nje zanimala, mično jih opisujoč. Ni minol dan. da je ne bi bila zabavala z znamenitimi spomini oživljajočimi to po-jetično deželo, o posetivših jo Argonavtih, o Japigi, po katerem so se nazivali nje stanovniki, o Diomedi in Antenorji, davšima jima zakone.

— Če progledaS obzorje ter prohitiš z očesom ono udaljeno sinjo črto, razločujoče se od nebo-jasnega azurja, doziraš li, govorila jej je, stolp, čegar vrb ozarja rumeno solnce? To je stolp mogočnega Ogleja, kateri se je štel mei kralje starega sveta. Sedaj je jedva še ostalo nekaj ruševin. Blizu njega teče reka, katero mi je otec kazal za mladih let, Timav, katerega je opeval Virgilij. To gorovje, okrožujoče Trst, dviguje se malo da ne navpik nad mestnim zidovjem ter se razprostira nama na desnici, pričenjajoč pri seli Občini v neizmerno širino, bilo je v zavetje premnogim t zgodovini glasovitim ali po svojih običajih zanimivim narodom. Tam živ6 vrli Tirolci, katerih naravno prostodušje, hrabrost in iskrena zvestoba ti je vedno ugajala, a tu prebivajo prijazni kmetje furlanski, katerih pastirski plesi in radostne pesni so se razširile po vsej Evropi. Bliže proti nama vidiš malo više nego so poslednji jarboli v pristanišči, nad strehami bolnice del pogorja, povse temnejšega od drugih, katerim ponosno gospoduje; njega goro-stasna in mrkla podoba vdiha respekt in grozo; to je rt Devinski. Na njega vrhunci dviguje se grad,

čegar krov vidim od tukaj; o ujem se pripoveduje, da 80 ga sezidali za fasa starodavnega navala surovih plemen: narod ga zove še sedaj Atilin dvorec (palai-a). V mejusobojnih vojnah italijanskih držav pribežal je sem iz Florence prognani Dante. Govori se, da mu je ono žalostno bivališče obudilo-črtež njegove pesni in da je tam za6el slikati pekel. Pozneje vladali so mu voditelji strank in razbojniki. V našem veki, ko se vse prominja, bojim se, da ne bi prišel v roke kakemu mirnemu gra-ščaku, kateri bi iztrebil iz njegovih grozobudnih stolpov demone ter udomačil vanje nežne golobe.

Tako se je navadno zabavala gospa Albertova s svojo sestro, izkušajoč, vdihnoti jej polagoma željo, videti novih stvarij, ker se je nadejala, da bi ugodno preobrazile nje vsakdanje misli; toda Toničin nrav ni bil dovolj stanoviten, da bi ga zanimala in vzbujala dlje časa radovedna želja. Preslabotna je bila ter premalo je upala sama vase, da bi se bila usodila, oprijeti se kake neobične volje, inker se jej je njo meJ-lota zdela naravna, ni mislila na to, da bi se je iznebila.

Bilo je treba druzega povoda nego preproste radovednosti, da bi jo bilo odločilo k temu. Grob

roditeljev bilo je vse, kar je paznala na svetu i» mislila ni, da bi se jej bilo brigati za kaj druzega.

A Bretanja, govorila jej je gospa Albertova, Brotanja je tvoja očevina.

Ali tam niso umrli, menila je Tonica, objemajoč jo, ter njih spomin ne prebiva tam.

II.

To 80 strašili ljudje, katerim v najdaljših zimskih nočeh krvoželje ne da latisnoti oiij in kat<;ri bi zadavili mlado zaročenko, da bi se osvojiti nje biserno ovratnico.

Istro 80 zaporedoma pridobivale in ostavljale vojske različnih narodov; živela je v dobi viharne svobode, kakeršno ima slaboten narod mej dvojnim osvojevanjem. Zakoni se še niso znova utrdili iu svoje moči izgubivša pravica je respektovala, kakor se je zdelo, celo zločine, katere bi prevrat utegnol osrečiti. V velikih političnih nemirih pridruži se nekaka varnost budodelnih ljudij praporu, ker možno je, da zavlada državi in svetu, radi tega respektujo ga i možje, uverjeni o svojej kreposti,.

Iter jim to veleva previdnost. Mnoštvo nerednih čet^ v imeni narodne nezavisnosti nabranih, o Čemer so vladarji jedva vedeli, privadilo je državljane na orožne tolpe (trume), prihajajoče kedar bodi z gor in razkropljujoč se na vse obale zalivove. Malodane vse navdušala so najblažja čuvstva ter vodilo naj. ■čistejše žrtvovanje, a za njih hrbtom nabiral se je | cvet onih nasilnih ljudij, kakeršnim so politični neredi samo v slepilo, v vsem oblastvom strašno zvezo, katero je vse zametalo.

Bila je odločno sovražna vsem socijalnim silam ter se javno prizadevala, razrušiti vse ustanovljene uredbe. Proglašala je svobodo in srečo, a njo je sprevajalo požiganje, grabljenje in morenje. Deset pogorelih vasij svedočilo je že o groznem delovanji 'bratov obče blaginje. Tuko se je nazivala «prva krvolivna četa Ivana Zbogarja, dokler ni «ačela prestopati vse meje ter se rogati vsem zakonom.

Razbojniki so se prikazali pri Križi na Opčini, pri Materiji. Trdilo se je, da imajo v svojih rokah -sam Devinski grad ter da se z vznožja tega rta v varstvi mrkle noči kakor sestradani volkovi raz-

hruvajo po vsem obrežji zalivovem, šireč strah in pustoto. Oplašeni ljudje so pribežali nagloma v Trst. Osobito dom Monteleonov ni bil nikakor varno zavetje. Začelo se je pripovedovati, da so videli samega Ivana Zbogarja blodečega v mračnej temi pod gradnim ozidjem. Govorica mu je pripisovala ogromen in strahovit stas. Trdilo se je, da so se mu plašno umaknole že cele trume, jedva ga uzrši. Tudi ni bil, kakor so pravili, navaden istersk ali hrvatsk seljan, kakor večina spremljajočih ga pustolovcev.. Narod ga je imel za vnuka glasovitega razbojnika Sočiviske, in naobraženci so govorili, da je potomec Skanderbega, Pira novovekih Ilircev. Preprosti ljudje, ljubeči vedno čudovitosti, okrasili so njegove zgodbe z najraznoličnejšimi in najnenavadnejšimi epizodami; a vsi so priznavali soglasno, da je neustrašen in brez usmiljenja. V kratkem zavilo se je njega ime v nekake davne pravljične čase in s podobami okičeni govor tega naroda, kateremu se vsi pojmi o veličini in mogočnosti strinjajo v udaljenej prošlosti, zval ga je starega Zbogarja, če prav ni nikdo vedel, koliko let je že preživel ter nobeden njega tovarišev, katere je zajela pravica, ni mogel podati o njem ni najmanjšega pojasnila.

Gospa Albertova se je v sled svoje živahne in bujne domišljije rada bavila i izvanredniini mnenji; razmišljala je o Ivani Zbogarji, odkar je v prvo zatula o njem. Naglo je razvidela, da je treba ostaviti dom Monteleonov, ter se preseliti v Trst; a skrivala je Tonici svoje uzroke, boječ se nje rabločutja. I ta je slišala že o bratih obče blaginje ter o njih načelniki; oplakavala jo zločine, s katerimi so se pregrešali, začuvši vest o njih. Toda ta utis se je ni zelo diral ter jej je ostavljal le plitve sledove v duši, ker je malo poznavala zlobnike; zdelo se je, kakor bi se bila ogibala misliti nanje, da ne bi bila prisiljena črtiti je. To čuvstvo je presegalo mero nje sil.

Lega Tržaškega mesta je nekako žalobna, da bi ožila srce, ako bi domišljije ne bavilo veličastvo prekrasnih stavb in bogastvo jasno smehljajočih se ornih poljan. Bila je to prej pusta čer, katero je oklepalo morje; a človeški trud jo je povse preobrazil ter obudil na njej najdragocenejša prirodna darila. Potisnena mej neizmerno morje in nedostopne višine, bila je podobna ječi; a umetalnost je premagala tla ter ga prerodila v sladostno biva-

lišCe. Poslopja se širijo kakor amfiteater od pristanišča gori v dvigujoče se gorje, in vrh njega se javljajo postopno ovočnjaki neopisne miliae, mični gozdi kostanjevi, grmičje smokev, granat, mirt in jazniinov, naslajajočih vzduh in nad vsem tem se vidi ponosni vrhunec ilirskih Planin. Ta razgled spomina potnika, pohajajočega po zalivi, duhovitega korintskega kapitela: pletenica cvetja je, svežega kakor pomlad, prikrivajoča se pod skalo. V tej ma-milnej a omejenej samoti ni se opustilo nič, kar bi moglo slajšati prijetna čuvstva. Priroda je Trstu poklonila zelen hrastov gozdič, kateri se je razvil v pravi kraj razkošja: zovejo ga v deželnem jeziki F ar ne do ali Gaj. Selška božanstva, prebivajoča osobito rada na srečnih obalah Jadranskega moija, niso raztrosila nikoli na manjši prostor več opojilnih krasot. Gaj očaruje velikrat poleg vsega tega še s svojo samoto, ker Tržačan, zamišljen v daljne špekulacije, potrebuje prostranega in kakor nadeja brezmejnega videza. Stoječ na kakej višini in priredivši si daljnogled, ozira se jako rad po obzorji, iščoč udaljenega jadra. Gospa Albertova je često vodila tja Tonico, ker je samo tam nahajala razprostra

njen svet, tuj onemu, v katerem je živela dotle io sposoben, vzbuditi v nje mladej domišljiji željo po novih čuvstvih. Skrbljivn sestra je izkušala razviti v Tonici oni čut o neizmernosti, slabeči lokalne vtise in delajoči je malotrajnejše in neopasnejše. Bila je že dovolj zvedena o živenji, da je znala, da je prava sreča le v raztresenji.

Razveseljevanja v hrastovem Gaji so bila tudi sicer zelo mikalna za gospo Albertovo. Bila je dobra vzrejena ter zelo naobražeua; poznavala je pesnike ter snivala često o Arkadijskih in Sicilijskih plesib, katerih pripevanja se glase toliko milozvučno. Njih se je spomiuala, gledajoč poleg sebe igre istrskega naroda: v svojej ohlapnej in lahkej obleki, s širokim, cvetnimi kiticami ovenčanim klobukom dviga pastir mimohiteč rezvo mladenko ter jo posaja znova na trato; ona mu ubeži, s pregmeno glavo neizpoznana ter se izgubi v kak drug skupek, sredi svojih družic, druga drugej sličnih. Čestu zazveni nenadoma mej plesalci glas kakega apeninskega samotarja, pojočega dve tri kitice iz Ariosta ali Tasa: smrt Izabelino ali Sofronijino opeva, in pri tem narodi, ponašajočem se z vsemi svojimi blodnjami, imajo pesniške iluzije toliko veljave, da bude solze.

. ii Nekega dne pride Tonica s svojo sestro sredi takšne družbe; upozori ter ustavi jo zvuk do cela neznanega jej glasbila; približa se ter vidi starčka premikajočega redno po nekakej gitari, jedno samo struno imejočej, velik in neroden lok. Na ta načia rajal je zamolkle in jednozvučne zvuke, a spremljal jih je jako dobro s svojim ozbilnim in prilegajočim se glasom. Pel je slovensko pesen o nesreči ubogih Daimatincev, katere proganja siromaštvo iz njih dežele; ipiprovizoval je žalostinke o ostavljenosti rodne zemlje, o lepotah mičnih poljan v blaženej Makarski, o starodavnem Trogiri, o temnobrežnej Korčuli, o Čresu ter Osoru, kder je Medeja raztrosila raztrgane ude Absirtove; o krasnem Epidavri, povse z lovomimi grmi pokritem, ter o Solini, kateri je Dioklecijanu bolj ugajal nego vladarstvo sveta. Poslušajoči ga gledalci so sprva ganjeni, potem razneženi in razmiljeni, ter stiskajo se vzdihujoč ; ker rahlo in tankočutno nrav Istrijančevo vsako dimenje močno prešine ter vsako čuvstvo se pro-meni v strast. Nekateri presunjeno vsklikajo, drugi pritiskajo na se ženo in deco; a nekoji objemajo

pesek ter ga meljd mej zobmi, kakor bi hoteli tudi

8

nje odtrgati od njih očevine. Tonica se mu osupla polagoma približa ter natanje ga pogledavši opazi, da je slep, kakor je bil Homer. Prime ga za roko ter mu položi vanjo prodrt si-ebern novec, vedoia da je to darilo zelo dragoljubo ubožnim Primorcem, ker z njim diče lase svojim hCeram. Stari pevec jej stisne roko ter se nasmehlja, uznavši, da je mlada deklica. Potem hipoma promeni napev in besede in začne slaviti blaženstvo ljubezni in milino zorne mladosti. Ne pribrenkuje več, a verze naglaSa mnogo kreplje in zbira vso svojo silo kakor tlovek, komur je pijanost ali viharna strast vskalila um; z nogami teptajoč zemljo, živahno pritisne malo da ne prestrašeno Tonico k sebi:

Cveti, cveti, kliče jej, v vonjavih Piranskih gajih in mej tržaškimi kakor roža dišečimi trtami! Jazmin sam, krasilo naSih logov, pogine ter prepusti mali svoj cvet sapam, predno se je otvoril, kedar mu je veter razmetal zrnje na ostrupljene ravni Narentske. Baš tako bi vsehnola i ti, mlada rastlina, če bi rasla v kakem gozdi, koder gospoduje Ivan Zbogar.

lA- < ' )/ fk ' 'i;.,'- •{

m. . "i

Hribi iiijo ta itrHihi on protresi» njili črne icrl ter njih guide. SsDje «o osvestita narodu opasaott; nagloiqa hiti ' irex vre^e t^r priiig» ^urllo«. pamepja.

Polagoma se ^rača Tonica proti mestiL, oprt«; ob svojo sestro, a molčeča in zamišljena. Bazhoj-nikovo ime jej je y prvo vzb.udilo v srci neko čuv-stvo bojazni samo zase in nejasen nepokoj o be^ dočnosti. Razmišljala je o kobi beduikov, prišedših njemu v roke,, a ne mene se nikoli, da bi ista. usoda mogla doleteti i njo. Starega primorskega pevca kakor navdihnene besode so jo oplazile, uve^. rivši jo, da bi bilo možno, da bi jo zadela ta ne< sreča mej raznoličoimi nezgodami, pretečimi našemu ^veiuu. A ta misel je bila tako neosnovana, ta opasnost tako mala verjetna, da se ne pri

krivajoča ničesar gospej Albertovej, ni up^la povedati jej, zakaj se jej duša vzaemirja. Približala se

jej je, ter se trepetajoč pritisnila k njej, in to tre-.

3*

petanje je še večala zakeanela noč, tihota v nemej samoti in še plašljivejše šumei^e, čujoče se sedaj ter sedaj iz mračnih lesov. Zaman je izkušala gospa Albertova prognati jej vzburjajoče jo čuvstvo; ker ni ona znala, kaj bi jo bilo moglo vznepokojiti, pomagal jej je slučaj, da je počela razgovor o stvari, n^pripravnejšej, da jo zanima.

— Kako žalostno slavo ima Ivan Zbogart pravi jej; kako je tužno, razglasiti se v ljudi s takšnimi dejanji!

— Toda kdo ve, meni Tonica, če ga ni zavela baš neumna želja, upozoriti jih na se, do tolikih blodenj in zločinov? A sicer, pridene, morebiti s tajnim namenom, da bi se umirila, brez dvojbe zelo preuveličavajo pripovedovanja o njem. Meni se nekako zdi, da nekoliko prestrogo sodimo te ljudi, kateri se zovo hudodelci, in moj pojem a božjej dobrotljivosti se ne ujema prav dobro z mislijo, da bi bilo možno, toliko strašno zabloditi.

— Zvaja te blagohotno tvoje srce, zavrne jo gospa Albertova. Res je, da je brezmejno zlo nezdružno z našo idejo o skrajne) dobrotljivosti Stvamikovej ter o sovrženosti njegovih del; toda

qjemtt sa je iisvestoo adek) potrebno njih soglasju, ker je je pridej^l, poleg dobrega in lepega vsakej stvari, katerokoli je vzbudil v živenje. Zakaj ne bi bil zasejal v (loveäko družbo razdin^očih in grojso-dejnih dufi, .razmišljmločih vedno le o motenji,, kakor je dal v pustinjah svobodo strašnim tigrom in leopardom, da pijo kri drugih živalij? Če prav je princip vsega dobrega» hotel je, trpeti zlo v moralnem sveti; in i,ni li dal grdih podob nekaterim fltvarem v fiziSnem sveti, 6e prav je roditelj. v5Q lepote in čec.prav mu,.je bilo možno, pkrßsiti svoja dela s tolikiipi,„kr^li,. kolikor se mu je.hotelo? Ni siji opazila, (jia,, je i izvolil pritisnoti odurno zn^-r menje najg«bnejše,-„grdpte zlohotnim . ter opasnim bitjemj^ Spomin^š se Ij one vrste snežnobelega jastreba, katerega je prinesel otčev dopisnik z Malte? Njegova cvuna^ost.n^a nitesar neprijetnega, nje-govo peij«,je jako.fiiato in zelc^ krasna; če ga vidiš «d .zadaj Qa,katere|n v raztresenih kamenov grobja^ koder prebivat, pribliijati se mu ter ogledali

g» jiatanje; se . obrpe na svojih, tenkih nogah ter u|i!re n^ to. svojo. oko,, pojno krvav^a, s $iroko mrtva$l(o , Vožicq ; kfücor s..^pošastno, krinko

dkMišflfeg*' ognj«, rt^Me te^BjegH gnustiosf Uver-j^iM ^em; da^jt^ kljubit Rajtask»v^jSemu videzu b&Š lik« ttidj^ zlobnHii, tfer da se razpozna na prvi poigl^d Aa ttjih rartočiio enatftenjft Mvržeiija, s katerliri jilr'je Bog oKnači^, — üstvatjajö jih üu zlOtittstvo;

— te« takim, J)rtivi tönica, Aileč se i BiuehfjAnjeln, tV«ja doiHiSljija ne pripisuje' posebno mamlive tarote riaCelöiku bratov obče bitimi nje',ti imaš meiida čuden poj^em o lepoti IvanS' Zbbgferjav

(Jospiat Albertova Si je osobito' luhfeo predoče^ vala stvari, s kateri in i^ so se nje itaisU' bav^le, teir si le bila takoj- sestavila podobo'tfajsurovejšega ra/-bojbika; Baš je hotela odgovoriti svojej sestri ^ kar se zattije Sum' brzih korakov za njimä, kder sd j& iavljala pot.

Noč'je že do cela- oteronelk iö Sfetalelji' öO'bä razšli (k)'hišah, razsejanih sem te)^ tam:pb'anAäu teatro. SestH ^, tresoč' se, Ustavita ; rtnčno so jo wnepokojile mrkle sMke, plavajoče jirta pred rtčm». jJjeprenrično' in sapo k sebi držeč poshišata. Sladak ih mnozvüi^tl"gläs, glas, kakeršbi ž> lahka'zafeiba^' Vjijb škrbP ter dvigaijo daha gbri' v blažfefie višali.

T aovršenejše živenje, razkadi njiju nemir ter ju prijetno dime.

Pel je mlad mož: o tem je uverjalo nežno ia sveže mu grlo. Bil je ogrnen v kratek plašč po beneškem običaji, ter je imel na glavi s perjem ovenčan klobuk; šel je gori na stezo, ali prav za prav skakal je s skale na skalo kakor nočna prikazen, ponavljajoč refren slepega starčka;

,Če bi rasla kedaj, mlada rastlina, v kakem gozdi, koder gospoduje Ivan Zbogar, kruti Ivan Zbogar."

Dospbiši na malo v/.višeaejio skalo, radi svoje belote razlikujoče se od mračne okolice, postal je ter kakor bi trenol utibnol; po kratkem molku zaslišal se je s kraja, kder se je bil ustavil, divi vsklik, toliko bolesten, toliko strašan in toliko turoben, da ni bil podoben človeškemu glasu; in v iatem migi ponovil se je ta surovi vzdih, sličea glasu hijene, izgubivše svoje mladiče, na dvajset različnih krajih gozda, potem neznanec izgine, za-pevši svojo romanco. i

Tonica se je do cela umirila stoprav ustopaje v mesto. Spomnevši se na to, obetala si je često, da ne ostavi nikdar več toli pozno Farnedo. Ali

pozneje razmiSljaje o tem, našla je, da je nje strah Heosnovan ter da se dä vse, kar jo je razburilo, naravno razlagati; toda trudila se je zaman: nje slabotnost in boječnost preobladali sta takoj zopet Tse napore nje razuma. Nje raliloCutje, bave6e se premalo z zunanjimi stvarmi, oprijemalo se je bolj in bolj vznemirljivim dozdevkom; zabrajala je v negotova, nedoločna razmišljevanja, razvijal se jej je sepokojen pojem o sveti, in mračil se je od dne do dne bolj radi nje osamljenosti, nezauplivosti in^ ker se je udaljevalt vsem mnogobrojnim družbam; včasih jej je boječnost toliko zmela misli, da je zašla v nekako blodnjo, budečo jej sram in zgra<< žanje. Gospa Albertova jo je opazovala z veliko bolestijo; toda verna svojej zistemi o razvedravanji, obetala si je vedno, da bode z raznoličjem dovolj. bavila nje duha, dokler ga jej ne poda srečna ia naravna strast, ter jej ne prerodi srca. To je bila poslednja, to je \>\\& tudi najprijetnejša in glavna nje nadeja. In zares ni treba o ničemer obupati za one, kateri še niso bili zaljubljeni: njih bitje se ima še dopolniti in sicer z dopolnilom, kateri pogosto za« reže usodio v vse živenje.

IV.

In prikuale so ce čudne' podob«, nensdejane in vaine: in ne vedel bi reii, sli je pro-iü n&ročilo tako blaznenje drem' Ijote bedenje aU budno spanja ;

Naši znanki sta se i posle šetavali po Far-nedi; samo je gospa Albertova gledala, da sta pri* hajali zgodaj ter se vračali v Trst, predno se ja nagnol dan. Bilo je pekoče vreme i koiatih hrastov senca je jedva dovolj osvežala vzduh ter hladila soinčno vročino, kedar je pihal afričanski veter čres zaliv. Gabni, motno-žolti a vender slepiini oblaki se kopiče na jednem deli neba, vlače se ter padajo 8 svojih velikanskih višav kakor ognjena, lavina, raztegno, vzravnajo ter ustave se. Zamolkel hrum je spremlja ter prestane, kedar se ustanove.: tedaj je cela priroda vklenena od strahu, kakor živali upirajoča nepremično pogled v pretečo jej pogubo^ da bi jej ušla. Vse je tiho: ni lista oi;, da bi zašum^ Ijal, ni mrčesa, da bi začvrčal pod. mirne tram ^ obrneš oko proti onej plati, koder bi imelo biti

Bolnce, vidiš iz svetlih atomov sestavljen plavajoč poševen steber predrobnega prahu, da ga je odnesel široko iz puščave, svedoči njegova kakor opeka rudeč« barva, luače se ni migljaj ne opazi, izimši morebitj lut jastreba, krožečega gori vrh obnebja ter kažotega od daleč svoj plen, kateri je teža tega zlönosnega vzdušja potrla. Ni glaska ni čuti, iziitiši morebiti oetri in žaiobni krik razbojnih ži-valij, katere podi divji nagon in misel, da se bliža konec sveta, da tuleč zahtevajo za se ostanke bitij, namenjenih njitai. Celo človek se udaje kljubu svojej moralne; sili tej oblasti, proti katerej še nikoli oi izkušal svojih močij. Ponosno mu čelo se nagibijß proti zemlji, udje mu slabe ter omahujo; brez poguma in moči pade in pričakuje v neokrepnej imed-, lobi, da ga nežnejši vzduh vzdrami, razbudi mu duha, ogreje mu kri ter oživi prirodo.

Gospa Albertova je rada sedevala s Tonico pod kopo košatih dreves v prijaznem kotiči Gaja, od koder je . lep videz na velik del Trsta, tja grške cerkve; tam pokriva zemljo kratka in svei^ trata, vabeča, da ležeš in zadremlješ. Topičina nežna rast se ni upirala širokovemu uplivu, zaspala

je. A nje sestra je- pohajala blizu nje ter, jej plela venec, kakor gft jjleto mlada istrska ^eklcta, katera ga vijo iželo uiiiötalno. L)a bi ga dodelala, nedp-j Btalo jej je uekaj cvetek, iš6oč jih »em ter tj»,-prišla je malo proč od nje, in uvidevni to, üudila 86 j» zaiuau, da bi jo Bpet našla, ter se .jej je de bolj udarila. S prva jo je qje blodnja zanimala kakor nedolžen prigodek, a potem se je nekolik» vznepokojila; in nemir, pospešujoč nje korake, delal jih je tudi bolj negotove. Naposled se je preporodih vzburjenje še v mučnejse čuvstvo;. a razmišljanje je j6 razkadilo. Imela je pač varno sredstvo, da bi bila našla Tonico, .če hi jo bila namreč priklicala, toda klik bi jej bil oplašil spaqje, ter bi ne bil povse neopasen tej mladej in rahločutnej. duši, katero je najmanjše nenadejano vznemirjenja vselej neprijetno diruolo. A do cela razumevna iiv naravna bila je misel, da bode Toniua, vzbudivša 86, klicala svojo sestro, predno bi se prestrašil^ radi nje nenavzočnosti. Zanašaj« se na to, sela je-gospa Albertova utešiena, ter dopletala svoj venec.

• V tem se je bila Tonica V istinl' vzbudila. Rahlo' šutnljanje, začuvše se pred njo v tistji, za-

■^ilo je nje snivanje; trepalnice so se joj otvorile pod roko, bvijajočo glavo. Skozi kodre nje las, po-Icrivajočih jej del obraza, opazila je, a tako, da se je nje slabotnemu pogledu stvar videla §e motnejia in burljivejša, opazila je dva pozorno jo gledajoča moža. Prvi se je opiral ob druzega, klečečega poleg njega ter imejočega noge pod soboj prekriitane, kakor počivajo Dobrovničani.

Tonica je prestrašena zatisnila oči ter pridrža-vala sapo, da ne bi dale razpoznati gibljoče se jej prsi nje vzburjenja.

— Vidiä jo, pravi prvi, vidiä hčer Monte-leonovega domu, katera je ustanovila usode tnojega živenja.

— Glavar, odgovori mu drugi, isto si trdil o ličeri gorskega bega, katen nam je pobil toliko lju* -dij, in o prvoljubljenej sužnjici onega turškega psa, Icateremu smo tako drago plačali tvrdnjavo Cetim. Pri svetem Nikoli, ako bi se bili hoteli truditi to* liko, da bi bili podvrgli Valaško, bil bi ti sedaj ühospodar* (vladar) in nam bi ne bilo treba...

— Molči, Žiška^i deje oni^, ki jß prvi pričel ntzgovor: smešni tvoji vskliki jo. ge vzdrame ter

ni prežen6 srečo, gledati jo, katera se mi morebiti ne ponudi več. Pazi, da ne vznemiriš orerajočega jo Tzduha, ker kaznii bi te še na starem otci, jo-kajočem tuko bridko, da te je rodil. Smeješ se^ Židka ... A pripoznaj, da je moja Tonica krasna . . .

— Ni da bi dejal, pravi Žiška, a ne toliko, da bi omehkužila srce možu in zadržavala čet» drzib junakov v zabavnem gaji, kder niti poštene vode ni. Glavar, nadaljuje, pridvigujoč se, kam ho^ čete, da unesem to dekle?

Tonica se strese proti svojej volji, roka jej omahne nazaj v naročje.

— Nesrečnik! vsklikne z zamolklim glasom Žiškin glavar, kdo te je prosil takih zlodejnih uslug i Veš li, da je ta deklica moja žena pred Bogom m da seui prisegel, da nikoli ne utrga smrtna roka nijednega cvetka iz nje deviškega venca, ni moja ne, Žiška! ne, nikedar ne bode rabila meni in njej ista vkupna postelja na zemlji. . . Kaj govorim, ohl če bi znal, da moje ustnice oskrunijo kedaj te nedolžne ustnice, ki so se otvaijale samo čistim po-Ijubcem roditeljskim, z žarečim železom bi je ožgaL Naju mladost se je zibala v nasihiib in surovih

idejah; a ta zorna deva je posvečena inoj«j Ijubei^fti in jaz bedim, da se jej: ne zakrivi ni najmanji« las . . . Moja duša je priklenena na njo, plava nad njo ter jo sledi skozi to kratko živenje, skozi vse 2anjke ljudij in usode, ne da bi me< ona ni za tre-notje opazila. To sem si oavojil za vse veke; in ker sem jaz izgubil svoje bistvovanje, ker mi ja zabranjeno, da bi se združil b toliko milim in blagim bitjem, kakor je ona, osvajam si jo za vbo bodočnost Prisegam pri spanji, naslajajočem jo sedaj, da naju nje poslednji sen spoji ter da bode spa-vala poleg mene, dokler se zemlja ne prenovi.

Tonica se bolj. in bolj vznemirja, a poleg tega aačne se jej buditi tudi radovednost in zanimanja Spregledati hoče, a nje preslabo oko jej ne rabi dovolj dobro, rahk)ma pridvigne glavo, a ne do-gleda ju. Dvigne se povse ter upre svoje oči na ono mesto, koder ju je čula; a samo jeden je še «stal ter se plazi pripognen skozi grmovje; grd je.

Jedva sta izginola neznanca, prispeje gospa Albertova, katero je nekak šum navel na pravi sled, do hrasta, pod kojim je Tonica zadremala. Sestra jej pove, kaj se je dogodilo, a ona jej ne verjame.

Predobro bila jej je «nana slabost nje razuma, da bi ne bila uverjena, da «e jej je samo zdelo »H se jej sanjalo, o čemer je pripovedovala; toda ker jo je tudi ta misel precej razburila, motila se je nje sestra ter menila, da sie plaši radi njej preteče n&r varnosti. Do cela prepustila se je mislim, katere jej je rodil ta dogodek, ter se globila bolj in bolj vanje.

— Za Boga! nesrečna ubožica, vskliknola je naposled gospa Albertova, o kom si domišljaš, da te ljubi? O kakem podnačelniku Ivana Zbogaija, oprosti mi Bog'

— Ivana Zbogarja, ponavlja Tonica, zdrznovši nazaj, kakor bi bila stopila na kačo. To je verojetno I Posle bilo je nemožno, da bi bili prihajali že v Famedo. Tonica se malo da ne ni prav nič pri^ kazala iz hiše; le kadar jej je bil duh miren ter je niso vznepokojevala plašila, o katerih je sestra trdila, da so osnovana samo na dozdevanje, hodila je sama do pristanišča, dihat sveže večerne sape. Včasih se je ustavila pod zidi palače svetega Ka-rola ter izkušala dogledati od tam Devinski grad, o katerem sta jej otec in sestra tolikrat govorila.

Dospevša do nasipa, korakala je brez pravega namena ob velikej cesti do onega mesta, kder ga okončava mala vzdignena utrdba; na pjem stoji proti morju obrnena ozka klop, na kojej more samo jedna osoba zložno sedeti. Ta samota, mej ljudaim mestom in zapuščenim morjem, ugajala je nje domišljiji ter je ni plašila. Rada je zrla po meglenem dnevi gibno zalivovo plimo, kedar se postopno lomi nje skrilobarvna površina, peneče vodovje navaljuje na obrežje, val se dviguje, beleje ter pada pod sledeči val, kateri ga pokrije ter ponese v udaljenejši val; a galebi se dvigajo v nedozirno višavo, potem se zopet polagoma spuščajo doli ter letajo, dotikajoč se vode in pridvigaje jo s perotami.

Nekega večera se je dlje mudila tam nega običajno, ker jo je zadržala čarobna noč; bila je nenavadno čiste vedrine in svotli mesec jo je jasnil. Tonica se je zabavala ogledi^oČ, kako se nje sre-bemu luč, obrobljena z rahlo modrikasto bojo, pro-stira z vrb gorovja, ter poplavlja zemljo, morje in nebo z nepremično vedrino. Vse je bilo tibo na obrežji, samo sedaj in sedaj se je čul kak pomorščakov klik; slišalo se je šumenje vode, zamirajoče

pred Tonico in udaijanje male ladijce, privezane na skrajni del nasipa, katero je val v jednakih presledkih suval nazaj ob vznožje ceste. Zaglobljena in strmeča v nedoločne misli, kakor morje šireče se pred nje očmi, pozabila je na svet, ko jo strese srh ter jo do cela vzburi. Vznepokojil jo je spomin na prfgodbo, pripetivšo se jej na poslednjem sprehodi v Farnedi, na nedoumno prikazen onega moža, kateri si je prisvajal neomejeno oblast čez nje živenje. Toliko mogoča je nje domišljija, da si je hipoma obudila ta prizor ter so se v trenotji vsa nje čutila, do cela preslepljena zameknola v najso-vr§enejše iluzije. Zdi se jej, da ga še vidi ia sliši. Kar v Devinu zasvetleje živa luč, zamolkel pok poči: to jej mamilo razkadi, a vtis ostane. Srce šiloma tolče Tonici; mrzel pot jej teče po čeli, nemimi jej pogled ozira se na levo in desno po nečem, česar se boji videti; uho jej posluša v tišini, a nje pusta neprestanost jej dosaja. Želela bi bila, da bi jej razpršila ta neosnovani strah bojazen, imejoč» pameten razlog. Pozorljivo poslušajoče] zdi se jej, da čuje, poluglasno govorjenje poleg sebe: dvigne se ter zopet sede; noge se jej treso. Glasovi se

sUše malo mločnejši; a približali so se bliže. Mol se jej, da je rHZ|)ozaala glas onega Dubrovničan&, kateri je bil predložil, dajo ugrabi iz gozda:. i.Kain hočete, da uuesein to dekle?," in v istem trenotji eazdi fie jej,- da so se izgovorile nekako iste besede. Jedva uveri sauia sebe, da jej ne slepč iutil Banje;, pripogne se, da bi čula bolje; to besede ueso bile ge dokončane ali pa so se ponavljale. Bijo jej razločno na uho.

— Raje umrjem! zavrne ga drug giasnejSi glas. A govoreči človek jej je že toliko blizu, da se ga malo da ne dotika: še malo in čutila bi vzdub, kateri ziblje nj«?gova sapa. Bliskoma se presede na drugi konec klopi, in presedaje se, uzre dva moža, skočivša v malo ladijco ter udaljajoča se veslaje. Mesec se skriva za ijavimi oblaki, polagoma se trgajočjmi v goste kosme. Jeden njega žarkov osveti čoln ter osije belo, v vetri plavajoče perje, osenču-joče klobuk jednemu potniku.

Topica malo da ne ničesar ne razločuje. Že-leča naglo priti v mesto, preleti v dveh treh minutah cesto ter hiti kakor senca mimo uradnika, opirajočega se na svojo puško.

-fit

— Bog Vas čuvaj, signora, pravi jej. Pozno je že za mlade deklice.

— Mißlila sem, da sem sama na nasipi odgovori ona.

— Bili ste v istini sami, reče on, potekla je že cela ura, da se mu ni približala živa duša, če bi ne bila kak demon ali Ivan Zbogar.

— Nebo nas očuvaj Ivana Zbogarja! vsklikne Tonica.

— Slušaj Vas Bog! pravi on, prekrižujoč se.

V istem trenotji zagrmi top v drugo s strani

Devinske.

I te nove prigodbe sestra Tonici ni nič bolj verjela nego prvo. S sočutno in bolestno pozornostjo jo je poslušala ter se soglašala z njo, a bilo je očevidno, da se je le pretvarjala ter ni bila zares uverjena. Uznavši to, pregovarjala jo je Tonica s ponosnim mirom, kateri je gospo Albertovo osupnol, a ne je preuveril. Ostavši sama, pokrije si Tonica z rokami oči ter razmišlja o svojej situ-vaciji s trpko bridkostjo. Mnenje, katero si je bila ustvarila že v svojej mladosti, da je nje organizacija nenavadna in čudna ter da jo je priroda rodila

V neprijaznih razmerah, utrdilo je čuvstvo, katera je budila krog sebe, ukoreninilo se jej v duhu ter jej razvilo do vrha nje močno nagnenje k nezaup-livosti in boječnosti, podstavi nje znaCaja. Nje sla-bota je bila nekaka moralna bolezen, katera se da z lahka ozdraviti s skrblivostjo in previdnostjo, ka-keršno je imela gospa Albertova; ali ona se je motila o tem, kar jej je nedostajalo, in nje napačno mnenje se je še večalo, čim bolj se je trudila, d» bi je premogla- Tonica je bila ^je jedina misel, nje nadeja, nje ljubezen in cilj m'e živenja. Kedar je imela priliko bati se, da ne bi povse zablodila, uverjala se je na vse moči, da je nemožno. Radi svojega nežnosrčja branila se je pač polnečega jo suma, ker bi jo bil umoril; bilo jej preopasno, da bi se bila toliko osmelila, ter mu drzo pogledala v lice, da bi bila hladnokrvno razmišljala o njem, da bi ga bila uvažala. Pritrudila se je, da ga je razkajala, a ne, da bi se ga bila otresla. Nje živahna in z vsemi idejami, katere si je vzgojila o stvareh, samovlastna domišljija oklepala se je nehote, z neko nepremožno silo onega mnenja, katero je bilo najneverjetnejše ter malo da

ne nikoli ni prominjala njegove podobe, kakeršn& fie jej je prvi pot zazdela. Sestri sta se zatorej gledali z mejsobojno rablostjo, katero je vzbujala v v prvej skrajna boječnost, v drugej skrajna skrb-lijvost, kar je obe jednako onesrečevalo.

V.

O za Boga! ne zamenjuj po Svojej itro-gej pravici nedolžnika s krivcem! Zamahni, zamahni na glavo, že toliko časa smrti namenjeno! nudi se Tvojemu sodu; a usmili se te iene in tega deteta, katera se nahajata sama sredi utrudljivih in nevarnih cest na sveti! Ni Ii mej čistimi bitji, najprej ustvarjenih kakov blagohoten angel, prijazen ne-dolinostni slabosti, da bi se v podobi pot-niikej pridružil njiju korakom, čuval ju morskih neviht in odbival izpred qjiju src kruto jeklo razbojnikov.

Potnikova molitev.

Njiju otec je bil ostavil v Benetkah zelo važnih poslov neurejenih. Radi njih je bilo sedaj treba, da bi se gospa Albertova napotila tja ter jih opravila. To je bilo skrbljivej sestri jako ugodno: mislila je, 4a je to velika sreča za Tonico, uverjaje se, da

r)4

bodo nei)iijetni utisi, kateri s» toliko žalostno vzobra-ziii nje duha ter mi koja so uplivali, kakor se je kazalo, tanlošnji kraji in spomini, rakkadili se T ilo cela novih jej običajih in tujem živenji. Živeti v obilnem bogastvi, mogli bi si privoliti v tem cvetočem in sijajnem mesti vsa veselja in radostila, katera privažata vanje velikole|)je ter umetalnost z vseh krajev sveta; in takšna i^uvstvovauja, delujoča bolj na domišljijo nego li srca, neizmerno menj sa nevarna nežnočutnej duši nego ona, katera vzbuja opazovanje prirodnih krasot širnega vsesoljstva, če-gar impozantna veličina stiska duha. Bilo je tedaj naglo dogovorjeno, da pojdeta v Benetke in Tonica se je tega potovanja izredno razveselila. Trst se jej je preobrazil v veličastno palačo, kder jo neprestano opazuje neviden ogleduh, kder živi t obližji neznanega samosilnika, samovlastnega gospoda nje prostosti in živenja, kateri je že velikrat razmišljal, ali je ne bi ugrabil nje družini ter jo \inesel v nov svet, na kateri ni mogla ni pomisliti, da ne bi vstrepetala, mož, kateri se morebiti ba& ■pripravlja, da zvrši v istini to strašno delo, če je providno nebo ne umakne njegovim očem. Nadeja,

(la se osvobodi tega grozobudnega bitja, prerodila jo je ugodno ter jej povrnila v malo dneh ono sve^^ žoet in ono mladostno milino, katero jej je nepo« kojstvo f:e davno zamorilo. Z nuva se je prikazal gmehljnj na oje lici,' 6elo se j& razvedrilo;' vefeja zaupnivost, veftje zanimanje javljalo se je v nje razgovorih; goepa Albertova, očarorana, ;tda je že samo bližanje njiju odhoda tako prijazna deloval5 nanjo ter jöj opravičevalo nje nadeje in namere, ni opustila Tiičesa, da ga pospeši še bolj. Toda ker so bile javne ceste jako malo varne, bilo je treba čakati do dolo6enega dne, da se združe vsi v isti kraj namenjeni potniki, ter so mej seboj spremljajo in čuvajo. Gospe Albertove voz je prišel deveti na Opžino, kder so se imeli sniti. Tonico in nje sestro so spremljali jeden posloTodja, jeden star zaupen sluga ter dve ženi. Znotraj ostal je še jeden sedež prazen. Dan se je že nagibni, ker so se radi buije, v jutro brijoCe, bali kakega viharja, kakeršni so vedno zelo opasni ha vzvišenih obalah isterskih^ koder ugrabljajo najtežja bremena ter ja pode t dno nenasitnega brezna. Ta karavana je bila dovolj Številna, da se jej pafe ni bilo treba plašiti lazboj-

o:-

nikov, celo če bi jih osupnili v temnej noči; a oddahniti 86 je imela stoprav v nekoliko milj udalje-nem Montefalkoni ob poetičnih bregih Timava. Večer je bil hipoma vzjasnel, vüduh je bil Bvež in čist, nebo vse vedro. Kočije so se polanoma pomikale druga za drugo po kamenitih strminah na Trstu nasprotnej strani gorja, skozi bohotno grmii^e, osejano s skalami, dvigajočimi sem ter tja svoje rezke ostrine iz kratkega in suhega mahu. Tam zeleni samo svetlolistno česminje ter robidje razteza svoje trnjeve izrastke po peski. O vznožji rebri se vidi nekoliko zelo siromašnih koč; veliki kameni, pokrivajoči njih strehe, svedoče, kako pustoši tod burja, kopiče jih po krovih povsod, koder ona rae-graja, a često se jej ni oni ne mogo vspešno ustavljati. To je vasica Sestijana, naseljena s čolnarji in ribiči.

Dokler se konji oddihujo od dolgega napora, — ker naložili so jim obilne tovore in vozili so po opolzlih in strmih potih — nasloni se stari sesti-janski gostilničar na durca kočije gospe Albertove ter jo zaprosi v imeni krščanske ljubezni, naj bi vsprijela do Montefalkone ubožnega, utrujenega pot

nika, kateri je že opešal. Bil je mlad redovnik iz armenskega samostana na beneških Lagunah, vra-Čojo6 se z misijona. Njegova poštena in nežna podoba je živo zanimala. Takšne prošnje bi gospa Albertova in nje sestra ne bili nikoli zavmoli, naj bi ju priganjali v to še tako tehtoviti razlogi. Dverca se odpro in Armenec, oprt ob dobrega starčka, kateri ju je bil z njim seznanil, dvigne se, mrmraje se zahvaljujoč, z naporom v kočijo ter sede na namenjeno mu mesto. Njegova bela in kakor mlade deklice nežna roka nasloni se slučajno na roko gospe Albertove; a brzo jo odtegne; in uvi-devši, da so na vozi malo da ne same ženske, potisne širokokrajni svoj klobuk čez obraz. Skoro potem začno se z nova pomikati naprej. Noč je že do cela otemnela.

Mej Sestijano in Devinom pokriva zemljo dro-ban in gibičen pesek, valeč se z vseh stranij pod kolesa: kočija se zaporedoma vanj udira ter dviguje, ter zdi se, da se giblje in ziblje, kakor na valovih. To slepilo je še večala pri varljivej in ma-milnej svetlobi večernih zvezd bleščeča barva srebro-likega peščevja in v nedoločno širino šireče se ob

zorje, kažofie očem nekako sliko prostranega morja. 2(lelo se je, kakor bi konji preletali z gorskimi vo^ dami poplavljeno prostorje. Tonica, sedeča v jodnom kotu kočije, otvorila je okence ter se naslajala s to iluzijo, dihajoč sveži a rezki nočni vzduli. Le zelo počasi mc^li so se pomikati konji po teh priložnih tleh, in čutil se je "vsak zvananji pregib. Tonici, katera se je jak6 lehko vznepokojevalo, zdelo se je nže večkrat, da vidi, kako sd krado senc nenavadne oblike po prostori, širečein se pred njo; vzmočena pridržavala je sapo, da bi razbrala, če ne spremlja tega premikanja kakov hrup, kar bi moralo biti vsekako, če se v resnici kaj gaja ter je ne slepi samo oko. Kar zapoje kočijaž, čuv* stvujoč morebiti kaj podobnega ali boječ se, da ne bi zadremal, dalmatinsko pesem, nekako romanco katera ni brez čarote, če se je uho privadilo, ali je osupne, radi svojega neobičajnega in divjega načina ako jo čuje prvi pot, zavija se tako čudno, da jo znajo peti samo stanovniki te dežolfe." A mje napeY je jako preprost, ker je sestavljen samo iz. jednega, brez konca ponavljajočega se motiva, kakor je navada pri prvobitnih narodih, ter iz dveh

ali treh zvukov, v istem redi vra6ajočih se; ne" rnzumevna je kai<ovost zvukov sarna, katera se ?udno pruniinja. To je postopno in burno posnemanje najrezkejšega hrupa, najostrejših vsklikov in bsobito onih, kakeršne prebivalcu Opuščenih krajer vdiha vnjo sredi nočij šum vetra, pi§ neviht, tuljenje opiašenih živali], on spoj tožeb, kateri se čujo samotnih gozdov o prifetki viharja, ko zadobode ■vsaka stvarca v prirodi glas, da vzdihuje, celo veja, katero je veter zlomil, a ne povse utrgal od rodnega jej drevesa, da se skripljoč maje, di-že se š& nekoliko za skorjo. Sedaj se razlegne poln in sonoren glas brez ovire okolo, sedaj bi se mislilo, da odmeva pod špiljo, a v6asih ga dvigne vzduh nad oblake, ker se napolni z neko čaroto, kakeršne še niso imele nikoli človeške melodije. Toda pozemelj-sko petje ni toliko čisto, mirno in pripravno, zazibati dušo v pokoj, kakor mislimo o angelskem, naj ise mu tudi kolikor možno približa ; nasprotno, ono se glasi oabilno človeškemu srcu, ker raja misli, polne burnih spominov, strastnih čuvstev, nepokoj-stva in žalobe; ali ona budi, mika ter vabi pozor-livost, in ta se ne more obraniti nje gospostva.

Spomina zlonosnih in sladkih zvukov morskih božanstev, zamikajočih potnike in privabljajoCih njih ladije na neizbežne čeri. Živo domišlj^o imejoč inostranec, kateri je, sedeč na dalmatinskih obalah slišal samo jedenkrat mlado dekle, pevajočo svojo večerno pesen ter izročajočo vetrovom svoje zvuke, katerih bi ne mogla zaznamenati nobena umetal-nost, katerih ne bode nikoli posnemalo nobeno glasbilo, katerih ne more opisati nobena beseda, mogel je umeti čudo o Odisejevih sirenah, ter je smehljaje se opravičeval Uliksovo preziranje.

Tonico so radi nagiba, občega vsem slabotnim dušam, radovoljno preskakujočih prirodne meje, ker jim je treba pokroviteljstva in osobito ljubezni (kar je njim morebiti isto), Tonico so naslajali bolj nego nikogar tajinstvene in skrivnostne stvari, nudeče živenju raznoličja in duhu nov svet. Ona ni verjela, da bi bivala v istini ona bajeslovna bitja, o katerih toliko pripovedujo vraže dežele, v katerej se je rodila, in dežele, v katerejj se je udomačila; ■o mračnih velikanih, vladajočih po visokih gorah, koder se vide včasih sedeči v kakem oblaki, imejoči rame z ogromnim deblom oborožene; o silfah,

lehnejših nego sapa ter imejočih svoje dvorce (palače) v čaši kake male cvetke; o nočnih duhovih^ čuvajočih skrite zaklade in blodečih v njih okolici, da odganjajo tate, ostavljaje na svojem poti migajoč plamen, kateri se dviga, niža, ugasne a se znova porodi, izgine, a se z nova pojavi: a ljubila je takšna slepila in dalmatinsko petje, katero je pogosto z veseljem poslušala, obudilo jej je v isti hip vse. Zatorej je posluša z živim in nemočenim zanimanjem; kar se kočija nenavadno zgane ter kakor bi trenol, ustavi, zelo se majoč. To jo vzdrami iz nje sanjarjenja. Konji se za korak zdrzno nazaj, dalmatinska pesen zamre v kočijaževih ustih.

— Vozovi, pred nami se vozeči, ušli so nam naprej, pravi on, dočim je redovnik ustopal k nam in cesto so, če se ne motim, zaseli ter zaprli razbojniki.

— Kaj govori? vsklikne gospa Albertova, pla-novša k durcam.

— Da smo ustavljeni, deje Tonica, stisnovši se nazaj v kot kočije in trepečoč od strahu.

— Ustavljeni! ponavljajo gospa Albertova i» sopotniki.

C2

r— Ustavljeni! umorjeni! izgubljeni! nadaljuje ■ko&ijaž: oni so, Ivana Zbogarja četa je; in tu je prokleti grad Devinski, nam vsem bodoči grad.

— Za svetega Nikolaja Dobrovniškega! vsklikne annenski redovnik krepko in strahovito, prej bi se nam razpočila zemlja pod nogami.

Izgovorivši te besede, zakadi se sredi razbojnikov. V istem trenotji začuje se divji krik, kateri je prestrašil Tonico v Farnedi in tisoč grozobudnih glasov zarjove, ponavljaje ga. Durca so se zaprla za redovnikom; zavesa v njih je spuščena, konji stoje nepremično, smrtna tišina vlada na vozi, od zvunaj se je slišal samo zamolkel glas, udaljajoč se bolj in bolj; kar svisne bič, svisne v drugo, konji se zaženo v nagel dir, nestrpljivi, kakor bi jih bil ta opomin očaral. Ostanoveli so stoprav, kedar dobite druge potnike.

— In Armenec, vsklikne čez dlje časa To-nica, na polu nagnena skozi durca; ta plemeniti, ta smeli mladenič, kateri se je žrtvoval za nas •.. Moj Bog! moj Bog! če smo ga ostavili morilcem! to bi bilo strašno dejanje!

— Strašno! ponovi živahno gospa Albertova.

-T- Umirita, se, dragi gospe, pravi kočijaž, 8to])ivši B ,svojega, ^eža ..ter do cela upokojen. Temu redovniku se ni bati ničesar od lupežev; ne mogo mu ničesar; in da Vama povem vse, baš pu mi je ukazal, naj zapodim konje in on mi je dal moč iu gjas, da sem je res pognal: in s kolikšno nestrplivo brzostjo so se zaprašili v tek; ali sta opazili? Kar se tiče njega; videl sera ga od blizu, prisezani Vama, ker so se me razbojniki dotikali; vrgel se je mej nje in mej mene, tako grozilen, da so se nekateri oplašeni zgrudili, a vsi drugi po-begnoli, ni ozreti se ne upajoč. Jedno minuto potem bil je sam, stal je tam, držeč se po konci z vzdigneno roko, z zapovedujočim obrazom: Vozi naprej, kriknol mi je s tako impozantnim glasom, da bi se mi bila strdila kri v čilab, ako bi mi bil iz jeze pretil; a to je bil pokroviteljsk glas, glas, s katerim navadno govori mornarjem ...

— Mornarjem? pravi gospa Albertova ... Ti tedaj poznaješ tega Armenca?

— Ce ga poznajem? deje kočijaž; ni li se sam imenoval, vskliknivši: Za svetega Nikolaja Do-brovniškega! Kdo je on svetnik, kateri izkuša ter

plačuje potnike? in kdo drug nego svetnik razpr-šuje z jedno besedo, z jedniui migom, z jednim pogledom celo vojsko razbojnikov, imejočih meč v rokah in srd v srci ter iščočih nevarnosti, zlata in krvi? . .. Kdo bi mogel biti?

Kočijaž umolkne, oziraje se v nebo, katero je prorezala hipna svetloba. Top zagrmi v Devini.

VI.

Nekateri ga zovoznati, kake kovi je. Skoro so se «verili, da se ne dobode pa6 nič boljšega v vseh beneških državah; in od tisto dobe prestale so pravljice, kolikor so jih izmišljali o njem, biti vsaj krivične in rezke. Izvestno je samo to, da ne vem ničesar, pravi Matej, dvignovši se s sedeža; a to lahko tnlim, da mu je možno postati v Benetkah vse, kar se njemu hoče, ako se še sem povrne.

— Izvestno se povrne, deje gospa Albertova, «klenovši se te misli s svojo romantično dovzetlivo verlivostjo, katera jej je umišljene stvari prerada kazala, kakor bi bile istina: bila je to nje jedina napaka. vn.

Videla me bodeS 8e jeden-krat v tej podobi, in tist dan bode poslednji.

Ta razgovor ni ostavil preglobokih utisov v Toničinem duhu. Ker se je Lotarjevo ime nagosto omenjalo v krogih, v katere jo je uvela sestra, spomnila se je vselej, kadar ga je čula, onih čudnih in nenavadnih mnenij, katera jima je bil razlagal Matej; a to je bilo samo mimogredoče vzru-

janje in sramovala bi se bila, udati se mu. Raz-miSljajočo v prvem trenotji o vtisi, kateri jej je vtisnolo ono pripovedovanje, užalilo jo je, da si ni mogla ustvariti o Lotarji trdnega in varnega soda; toda nje nrav ni bil tak, da bi se bila bavila dolgo iasa z brezuspešnim ugibanjem o stvareh, dirnovših se je toliko rahlo. Čim silnejSe so objemala nje čuvstvo bližnjo okolico, tem menj so jih mikale neznane stvari.

Kar se razleti nekega dne po Benetkah govorica, da je Lotar prišel in to govorico je navdušeno veselje radostnega naroda brzo potrjevalo in širilo, da je dospela naglo do Toničiuih ušes. Baš tist dan imela je iti z gospo Albertovo v neko družbo, sestavljeno z veSine iz samo inostrane gospode, katero so privabile v Benetke pustne veselice; shajala se je sedaj ter sedaj, da se je zabavala z godbo.

Jedva prideta naši sestri tja, ko naznani sluga gospoda Lotarja. Hipno gibanje začudenja in vzra-dovanja preveje društvo ter vzruja osobito gospo Albertovo, katero so vse nenavadne ideje zelo lahko zanimale. Zdelo se jej je, da nje_čuvstvo napove

duje srečo in ker so se vse^pje misli sukale okolo Tonice, stisnola jej je naglo roko, ne da bi prav za prav vedela, kaj naj bi to značilo. Tonico je ta novica drugače dirnola; nekaka groza jej je zožila srce, ker se je vspomnila, slišavši Lotarjevo ime, nekaterih vznemirljivih in strašnih okolnostij, katere jej je vzbudilo pripovedovanje starega upravitelja. Nekaj časa se celo ni osmelila, upreti oči vanj, a potem ga je videla razločno, ker je bil blizu nje ter jo je, če se ni motila, baš opazoval, ko se je ona vanj ozrla. V istem trenotji obrnola je svoje oči strani, a vender jih ni ustavila na no-benej drugej stvari. Opii'aje se ob stai'inako mra-morno vazo, v katerej so cvele cvetice, pretvarjala se je, kakor bi se zanimala za Jako malo zabaven razgovor, da bi tem laže obračala svojo pozornost drugam, Gledajoč ga, preletalo je Tonico čuvstvo, kakeršuo ni dotle še nikoli čutila; zdelo se jej je povse neznano in novo. To ni bila več groza; nič bolj ni bilo podobno onemu čuvatvu, kakeršno si je mislila, da ga obudi prvo rajanje ljubezni; bilo je nekaj nedoločnega, negotovega, temnega, sodržavalo je nekak spomin, nekake sanje ali nekako prije

manje mrzlice. Prsi so se jej šiloma dvigale, udje se jej tresli, oči kalile, nedopovedna medloba jo je vso prevzela. Zaman je izkušala oprostiti se tega mamila; nje napori so je še večali. Čula je o ne-premožnej otrplosti zablodivšega potnika, katerega kača boa vzdrveni z jednim pogledom v amerikan-skih gozdih; o vrtinci, zajemšem pastirja, kaUri pride, sledeč svoje koze, do vrhunca kakega velikanskega Planinskega grebena, da ga preslepi v trenotji krožno vrtenje brezen, dozdevajoč se nje-govej domišljiji kakor bi bila čarovno zrcalo, ter zastrmoglavi radovoljen v strašne njih globine, ker ne more se ustavljati tajnej sili, burečej ga ter mi-kajočej. Nekaj podobnega in baš tako nerazložnega čuvstvovala je ona, nekaj nežnega in mrzkega, kar je osupnolo, odbijalo, kar je vabilo ter pojilo nje srce; tresla se je. To trepetanje jej je bilo dovolj običajno ter ni plašilo gospe Albertove; vendar je žurila Tonico, da bi šli, in Tonica je tega želela. Poskusila je vstati, toda omahnola je, sela nazaj ter se nasmehnola gospe Albertovej; ta je mislila, da naznanja ta smehljaj, da bi rada še ostala. Lo-tar se ni premeknol z mesta.

Bil je oblefen po frniiposkeni obifnji 7, ele--gnntiift ])ivprosto9tjo. Ni^ »i ka-Ziilo; da bi »t» f,'iz<lal, tli na obln?ili, ni im osobi, razven dveh n'iilih sma-Tagtlov njorebiti, visečih inu v iifiesili; posti i<ofiri plavih Tiiu las osenčerali so imi obriiz tor so spu-šfali čez draga kameiiUi s^a flfljaia nekako ■čudno in divjo podobo. Ta nakit jo ži> davno osta-vila moda v Benei^kih državah; kakor malo da ne "V vsej vzobraženej Evropi. Lotar ni bil pravilno lep, a njegova zviinaiijost je javljala nenavadno fa-robo. Velika mu usta, blede mu ustniote, kazoGe bleščeCe bele mu zobö, prezirlivi in včiiših divji izraz njegove fi^ijonomije zdeli so se na prvi pogled odurni, a njega oko, polno nežnosti in oblasti, sile in dobrotljivosti, uvevalo je spoštovanje in ljubezen, osobito, kedar je dihalo nekako sladko svetlobo, okrašujočo vsako njegovo trto. Zelo visoko in vedro mu čelo imelo je nekaj tujega, jedno globoko za-•orano gubo; te ni zarezala starost, nego kazala je, da o nečem često in skrbljivo razmišlja. Njega po-■doba je bila v- ob6e ozbilna in mračna; a nikomur •ni bilo laže razkaditi neprijeten predsodek. V to mu je bilo dosti, da je dvignol svoje trepalnice ter ožaril

Z uebesniin o^nijein, iiavdihujočiiii njegove oči. Za opazovalce imel je ta |)0{5leil nekiij neddijovediipsa, ku/.!il jo n iiij'kcm višjem Mtji, iiefin je Movelc. Z;i na-vmine ljudi je liil, knkor je nanesla piiiilia. ali ljubezniv ali ziip()vediijQ(;: futilo se je, da more biti grozovit.

Tonica je znala zelo dobro igrati na glasovir, a nje boječnost jo je zavirala malo da ne \-edn6, <la bi bila v ninogobrojnej družbi razvila svojo spretnost. Bila jej je urojena nekaka pohl^vnost; prikrivajoča neprestano svoje zmožnosti, da ne bi žalila nienj darovitih ljudij, kateri se povsodi nahajajo v večini, in morebiti tudi, da ne bi ncugajala niaLjšini, često sodečej le na videz ter ne9shovanoi Nikoli ni liotela javno, igrati, razven le tedaj, kadar jo je, kam povabljeno, družba prosila, naj v njih zahavo zasvira to ali ono. Zdelo se jej je, da to zahteva že olika ter mejsobojno ustrezanje in vedela je, da jo bode z lahka in brez truda razveseljevala; tudi je bila opazila, da se jej nič menj toplo ne zahva-Ijujo, kadar igra povse svobodno, kar jej baš navdihuje srce in srečno trenotno J^uvstvo, nego, kadar igra le kako tujo skladbo. Zato dovolj mirna sede za glasovir, ko jo zaprose, in nje prsti se gibljo, z

navadno ravnodušnostjo po tipkah. Kar omami nj9 oči, ozrše se slučajno v nasproti njej na steni viseče zrcalo, čudno in strašno mamilo. Lotar se je približal nje sedalu, in ker je bilo ono na odri, n» katerem je stalo glasbilo, dvigala se je njegova in nepremična glava sama nad rudeči Toničin kaš-mir. Neurejeni lasje tega skrivnostnega človekar mrka mirnost njegovih tužnih in ozbilnih očij, mučno* premišljevanje, v katero je bil zaglobljen, krčevito gibai'je one čudne in bolestne gube, katero, mu jfr brez dvojbe nesreča zarezala v čelo: vse je dajalo njegovej podobi nekaj groznega. Osuplej, strmečej^ vzburjenej Toniei blodil je pogled zaporedoma s-tipek v zrcalo ter iz zrcala na tipke in nerazločno omrknole so jej pred očmi sekirice ter poslušajoče jo osobe. Nehote promeni nape v ter s posebno spretnostjo preide na drugi: sovršeno improvizuje vzraz toliko resničnega strahu, da vsi zatrepečo: in ona se vrže v naročje gospe Albertove; ta jo povede nazaj na nje mesto mej hrumnim ploskanjem, pomešanim z osupnenjem in nepokojstvom. Lotar jo je sledil z očmi ves čas do mesta, kder se je ustavila, potem gre ter vzame v roko jedno harpo.

Splošno gibanje radovednosti in vzradovanja vzbudi «e v baš vzrujanem društvi. I Tonico je novi utis umiril in razvedril ter kazala je najživahnejšo ne-«trpljivost, da bi čula Lotarja, in ker se jej je zdelo, 4la se on boji, da se še ni toliko upokojila, da bi «e mogla udeleževati večerne zabave do konca, menila, da je navezana, javiti mu z jednim pogledom, "da se je z nova vzbodrila. To znamenje Lotarjevega zanimanja jo je živo genolo; ali njega se je še vse močneje dimol nje rahli prijazni namig: dalo bi se trditi, da se mu je prerodilo vse bitje v tem, ko je jsrla Tonica vanj. Čelo mu je vzjasnelo, oči so mu iarele s čudnim žarom; smehljaj, javljajoč še malo razneženosti in rajajoče se veselje, okrasil mu je •stroga usta. Prebrodivši z levico širne valove buj-aih si las, da bi našel kak motiv ali kak spomin, A z desnico dotaknivši se zlagoma strun harpe to-Jiko rahlo, da so se samo lehno pregibale in tresle, ■vzbujal je bežne a mamlive zvuke, podobne zboru •duhov ter zdelo se je, da jih brez truda budi ter prepušča vzdušnim sapam.

„Gorje ti, mrmral je, goije ti, če bi rasla v kakem gozdi, koder gospoduje Ivan Zbogar!"

To je, dejal,ju potem, slöveüii roniftnca o ve-trovnici, v Zadni toliko znmm in najnčvejši proizvod dalinatinsivcgu peseustva. Toiiico je iiioCno gaiiol izbor tega iiapeva in zvuk Lotarjevega glasu; približala se ju gospe A.lbertovej, globoko se zaiiii-slivžej: Spouiinala ^e ju tega uiilosli3iu>j;a glasu in kraja, kder ga je cula; a inogla bi tudi biti samo-slučajna sličnost. Dalmatinsko petje je' toliko preprosto, toliko jediiozvutiio ter ima toliko malo okrasil^ da je pa6 lehko možno zamenjavati dva ujemajoča se glasu. Naposled, za trenotje umolknoväi, ponovi Lotar svojo ronuinco, spremljaje se ves č'.ls z vzduš-ninii zvuki, katere so budili njegovi prsti na harpi in katerih nabožna melodija se 'je veličastno spa^ jala z njegovim glasom. Dospevši do refrena starega Dalmatiuca, zvenelo mu je petje toliko bolestno ia milo, da je vsem raznežilo srce, a še osobito Toniciy kateiej je vzdranlil njega zvuk nepokojen iri' pläSeö spomin. Lotar je bil že davno dokončal svö)o romanco, a nje poslednje besede in strahovito ime Ivana Zbogarja so.še vedno odnifeVale'v nje mielih-

^ - -v ■ . II ■ ' ; ,

'i' ■ ' ' ' ' ' i5niva)te, nertoi^.ne stvari^

' in kre|i^aj VM8 spanje, nniiriVäe -

' VKÜi iutii«; "l'i Bkoro borteto -

'I : ' ' tuiuü bBtli;li in ,groino žalujoč ■

1 . • .fne.mogli,.^pjiti. •. Miltoa.

V gospe Albertove duhu budili, so «e liCiti sklepi o tej večeriioj z«bavj. A osobito /namti'i uita je l)ila. jedua sWar ; bila je dovolj verojetua, ila bi Bu je oprijela; domišljija navadnih Ijudy, a iiiieJa-je tudi ouo romautičjuj podobo; katera; jej je; pö*^ sebuo ugajila pri n e ukrepanji; Drugi uje^ zaključki-Eo bili: osnovani tako'«laA)ö,:da se pač ni dolgo toišljala» «e^o se oprijela lye^ bila jej tem tbolj Po volji,;ker je bilä ugodna-iiajiu-ijetnejšim in naj« mogočnejšim nje fcuvBtvpm.r nje. ljubezni .do,.Tonice^ RaKniišljal& neprestano, kako W dubra preskrbela Ijubljeno^Bi sestro:;l lji}a je trdne volje, -da ue oplifeti Ritesaj-, da jej: riagotqvt srečo; .ter, da pödredi itej stvari vse dciigte. ISeiüuiarua Toničina dedina, ka-* tero jej je jinela gospa.lAlbertoVii -itedatj ostayitif mikala je zelo pohlepni sVet k privabila" jej celö tolpo) anubačey 8: gospa Albgi'toval 'ti hotela, dä •BI

Jivenje nje sestre zaviselo od malovrednega človeka, čemur bi bila ljubezen samo špekulacija in zakon samo kup. Sklenola je, da se bode pri zarotanji svoje gojenke ravnala samo po čuvstvi, katero jej bode razvnelo dušo, kakor je pričakovala; bila je uverjena, da Touičino srce, ker je vodi razsodnost in izkušenost druge matere, ne bode moglo zaiti. Že so si jo osvojali mnogi mladeniči z obilno imovino ali plemenitega rodu, a brez uspeha. Nikomur 66 ni posrečilo, da bi zasledila najrahlejši nemir nje preproste in odkrite duše, opazila ni nikedar nobene tajne v njej; toda jedva je uzrla Lotarja, uplivala je njegova podoba zelo močno nanjo: samo na ta način mogel se je razlagati čudni prizor pri glasoviri. Lotarja samega, kakor se je kazalo, ni nič menj prevzelo, nič menj vzrujalo, nič menj opo-jilo mogoče nagnenje; a misel, da bi takov mož, toliko slaven radi svojega prebistrega uma, radi raznoličnih svojih nadarjenostij, radi nežnega in blagega si značaja, radi sijajnih navad in čistih nra-vov, misel, da bi tak mož mogel postati soprog Toničin, bila je gospe Albertove najslajše mamilo. Toda kdo bi bil ta Lotar in kako navezati toliko

ozbilne vezi z neznancem, ovivajoCim se, kakor priznava ves svet, v najsumnejše skrivnostvo ? To vprašanje ni dolgo zaviralo gospe Albertove. V kratkem našla si je razlaganja za vse ter imela je spretnost ali srečo, da je prilagodila vse svojej prvej misli in sicer tako resnici podobno, da jej tudi Tonica, ka-terej so se stvari včasih malo drugačne dozdevale nego njej, ni mogla ničesar zavmoti ali ovreči. Nje srce je res začelo zanimati se za to mnenje ter lo-leti, da bi se uistinilo; a čutila ni še onega nežnega nagnenja, oznanjujočega potrebo, da ljubiš, onega neopisnega čuvstva, vsled katerega prestaneš biti sam svoj, da živiš ob bistvovanji druzega človeka: Icar je čutila ona, ni imelo še tega značaja; bilo je bolj podobno navezanju poslušlive duše, udanosti slabote, iščoče samo pokroviteljstva, radovoljna zavisnost boječega in rahločutnega bitja od bitja, obu-jajočega mu zaupanje in spoštovanje. Tak se jej je zdel Lotar, in prvi pogled tega mladega moža uprl se je nanjo s toliko silo, da se jej je zdelo, da je pridobil s tistim trenotjem nekako pravico čez nje usodo.

Nisem še povedal dosle, katero je bilo mnenje gospe Albertove. Mislila je — in zato je imela do

volj I'ttzlogqv, (la, te se ix^bii^e i/, imvesti o Lutui'ji vae,. ki\r ju guvutica pridojuju isutešimgu in bimum^ nega, ostalo bi verojetno, tla so. njegova imovina iu njegove razuieke tukove, kakgr jili nu/.iiuuja lyega naobvazba iu sijajstvo; če ima razlogu, da prikriva sY'Jje ime ,iu svoje »nogo biti ve

ljavni samo nekaj fasa, ali to pretvarjanju nima nič vznemirjivega »a Tonico, ^^ z nikakimi vezna ne veaauo; da je bila želja, uppzoriti jo nase, lai-bližati se jej ter zanimati nje srce z diiigačnimi sredstvi, nego so oni, kateri navadno sklepajo zakone, najbrže glavni uzrok, da se je Lotar zavijal v skrivnostne pojavp; da so najnenavadaejše i4i uaj-nedoumnejše dogodke, nanašajoči se nanj, brez dvoj be samo spretnp nalagale Touičinim ljudem zlohouue osQbe, da bi negotovost še vzgostile, v katerej jo hote z<»dvži\ti; ju i ta jwsleilnji zaključek ni bil do cela brfz dokazov, ker nemožno je bilp zanikavatL, da je Lotai- zelo uplival na : poslednje (pogodbe y Tonitinem živenjl On je bil, če se vse dobro premisli, on ;mladi mož', kateri se jej je pojavil, ,vra-žajočej se )z Earn^a, peyajoč refren starega Dal-matinca.uiiv ta, jnkdi mož nil^il brez namere v

Trsti. In prikazni, vznemirjajoče nagosto Toilico ter vdihiiovSe toliko nepokojstvo gospe Albertovej, me' nečej, du so le slepila bolnega duha, mogle so imeti isti povod. Oe je ona pretirala ali promenila kak» okolnosti, ob taj je to slabotnih duä, ki se imajo ■bati vsega, in rahlih duš, mislečih, da nikoli dovolj ne zanimajo. Naposled dogodek Uevinski ni,bil razjasnjen. Kako bi bili razbojniki, katere sta navdi-hala grabež in moritev, ubegnoli, jedva uzrši mladega armenskega redovnika, iJa bi jim ne bil ta mož, grozobuden radi svoje moči ter morda i radi svoje glasovitosti, vdihnol nepremožne bojazlivosti zaprašivši se mej nje raz voz, na katerem mu je gospa Albeitova ponudila prost sedež? Brez dvojbe podrl jih je mnogo, produo jih je razpršil, in da mu potem, sredi temne noči, na še do cela nezna-nej mu cesti, že ni bilo možno, da bi bil doše^ svoje potne tovariše. Kdo bi bil ta redovnik, proti pravilom svojega reda oborožen iu žrtvujoč se » tolikim pogumom,■ in s tolikim zatajevanjem samega sebe za tuje si ljudi, ako ne tajen ljubavnik, hote^ Tonico rešiti fji umreti zanjo? če je bila prikazea kočijaže\'a —^ a -o tem ni bilo ni dvojiti — le dor

zdevanje preprostega človeka, kako drugaCe mogel bi se razjasniti on prigodek, nego ga je ra/lagala ^ospa Albertova? Ostaje še mnogokaj dvojijivega in nedoumnega; toda bilo bi čudno, če bi ne bilo tega v živenji človeka, botečega zgostiti krog sebe mrak negotovostij in skrivnostij ter imejofega vse spretnosti, da sestavi ter da veljavo sredstvom, katere apotreblja v to namero. Lotar ljubi, obožava To-nico in sicer vsa njegova dejanja kažo tako razsodnega in prosvečenega moža, da je nemožno sklepati radi navidezne posebnosti nekaterih del, da nima povse zdravega uma. Zato ima svoje razloge in zakaj bi se iskali pred časom ? Važno je bilo ^ gospej Albertovej to, da bolje izpozna Lotarja, da •se uveri v čestem občevanji z njim o sovršenji njegovega značaja, katero mu je pripisovalo splošno mnenje in da bi videla čuvstva, o katerih je dosle samo še suninela, razvijajoča se pred nje očmi. Lotar se ni ogibal onih javnih shodov, kder vsak po svojih zmožnostih pripomaga do zabave. Varoval se je le zasobnih družeb, kder se občuje zauplivo ter po domače, in zgodilo se je pač redkokedaj, kakor je bil povedal že Matej, da bi je bil hotel

posetiti več nego jedenkrat. Vender, če se mu je nudila prilika, da bi bil videl v njih gospo Albertovo in nje sestro, oprijel se je je z vshičenjem; to je brzo opazil ves svet in Tonico je oprostilo mnog» mučnih mislij. Pohod Lotarjev je bil nekak korak, kakeršen bi mogel pobiti najdrznejše mu tekmece. Imel je vabna svojstva, katera vselej dobro uvaža ljud in tudi ženske, naj jih še toliko mikata brum' in sijaj: ozbilnega duha, veličasten značaj in tajno živenje.

Videli smo, da vtis, kateri je vzbudila v To-nici Lotarjeva osoba, ni bil nikakor podoben vtisur oznanjajoCemu rajanje prve ljubezni v navadnih srcih. Ono čudno slepilo v zrcali, v katerem je videla Lotaija — ta okolnost je bila sama na seb» pač ravnodušna, a nje vtis jej ni še do cela izgi-nol — primešalo mu je nekak nemir in nekako ne-dopovedno grozo. A nje zanimanje za Lotarja, nj& nagnenje, vezoče jo nanj, budilo jej je tudi sladkosti. Nekako usodno, fatalno, jo je vleklo k njemu, da jo je včasih vsupnolo ter vznepokojilo; ali ni izkušala, obraniti se tega nagiba, ker je gospa Albertova odobravala to čuvstvo ter se celo nekako

radovnln, da je je f/ojilii. A čudila se je, ^la je nje ljubeeen toliko drujraCim nej;» si jo je doiiiiSljula, iitajoC nje nežno in strastno slikanje ronmuopisoev in pesnikov. Zdelo se jej je:So samo stroga in pn'teöa veriga vezofa jo v nerazrušue spone, katerih teže se oti-esti, bila bi se trudila brez uspeha. Snmo kedar se je Lotarju razvedrilo mračno sanjarjenje ter so je s presrčno milino jjreprosto in prijazno z njo razgovarjal; kedar se je on skrbljivi ponos, on bolestni duševni napor, davajoč njegovej podobi toliko veličastveno ter ob jednem toliko tužno dostojanstvo, prerodil v nežen mir; kedar mu je nasmeh zasijal na ustih, odvadivših se ga že davno, ter mu veselo in čisto razjasnil ozbilne črte: prekipelo je Tonici srce od neznane še radosti, tedaj je čutila nekako srečo, da ljubi sebi podobno bitje ter da ono njo toplo ljubi: vzbudil jo je Lotar, a ta Lo-tar je bil osvobojen onega tujega in grozobudaega znaku, kateri je buril nje nežnost. Res so bila ona trenotja redka ter so naglo potekala; ali Tonico 80 pojila s toliko mamljivo sladkobo, da si skoro yeč ni želela druge sreče; a pretvarjati se ter zakrivati, kar je čutila, mogla je toliko, malo, da se

Lotar pnf, ni moS:el drtTgö- motiti o tem: Taifoj prviknit, ko je pro'gledäl nje srce, dalo se je' opaziti, da »nii je to \Tlo gi'enko; čelo se mu je po-oblaMlo, ]tr8i so se mu Širile, krejiko si je pritisnil roko na ofti ter izSel. Po sih dob se je še reje smejal in kedar se mu je to primerilo, obrnol je nagloma na Tonico skrbljiv in bolesten pogled.

Da jo on ljubi, že'ni bilo več tajno. Čutilo se je, da se vse njegove misli, vse" besede in vsa dejanja nanašajo nanjo, ter da je ona jedini smoter in jedini cilj njegovega živenja. Gospa Albertova o tem nikakor ni dvojila, in Tonica si je vCasih to priznala -i nekakim ponosom, kateri je jedva udu-žila; toda ljubezen Lotarjevaje bila posebnega značaja, kakor celo bitje tega neumevnega Človeka, ter ni imela nič vkupnega s čuvstvom, katero na-zivajo ljudje z istim imenom; bilo je «zbilno in premišljeno nagnerije, ne kažoče svojih čutov in vzradovanj, zadovoljujoče se a malim ter zapirajoč« se mu skrbno v prsi, če se mu je le bilo bati, da bi bilo predobro razumeto. Ognjeni mu pogledi izdajali so ga često, ali naglo se rau je to mrzlično vzrujanje utešilo v čisto in rahlo' čuvstvo in Lotar

že ni bil več sličen Ijubavniku. Bil je kakor otec, kateremu je ostala sarao še jedna sama hči, jedna sama hčerka, ter se je nje oklenil z vsem svojim nagnenjem, katero je delil prej mej druge svoje otroke. Tedaj je razodevala njegova strast do To-nice nekaj močnejšega, nekaj silnejšega nego je ljubezen, neka čvrsta volja toliko dobrohotnega in za-ščitljivega pokroviteljstvovanja, da bi se ne slikal» drugače varstvo blagega angela, bedečega na straži kreposti ter spremljajočega jo od zibeli do groba. Tudi njegovo uplivanje na i\jo se ni dalo primerjati nobenemu čisto človeškemu odnošaju. Rahločutna in nekoliko praznoverna Toničina domišljija ni zabila te misli mej mnogobrojnimi hipotezami, katere jej je zaporedoma budilo in zametalo neumevno Lo-tarjevo bistvovanje; toda radovala se je je sama s soboj in z gospo Albertovo kakor prijetnega mamila. Lotar se je nazival na tihem mej njima To-ničin angel.

IX.

Oh! najmilejäa nadeja, naslajajoča mi srce, Je uniöenje. Ob! ne moti me, jedini ostali mi up! Zdi se mi, da bi se drznol sedaj-le proeiti Sodnika svojega, naj me uniči. Zdi se mi, dn bi bil sedaj-le pripravljen, usliSati me. Potem, o mamilna misel, potem bi me ne bilo več! Povrnil bi se v nežalni mir ničevosti, izbrisan iz Števila bitij pozabljen od vseh stvarij, od angelov, od Boga samega! Velesilni Bog, ozri se name: daj me kaosu nazaj, iz katerega si me vzel!

K lopstock.

Nekega dne, že blizu večera ustopila je To-nica v cerkev sv. Marka, da bi roolila. Poslednji žarki zamirajoče zarje so prodirali skozi okna širno obokane kuplje ter povse ugašali po zatišjih uda-Ijenih kapel. Jedva so osevali sahnoči odsevi najznamenitejše mozaike v svodi in po zidi. Od tam širile so se rastoče sence bolj in bolj ter gostele ob krepkih stebrih v ladiji, a naposled omračile z mrklo in nepremično temo kameneni tlak, razbrazdani, kakor okrožujoče ga morje, prihajajoče pogosto v svetišče, prisvajat si znova zemljo, katero

So mu ljudje vzeli. Nekoliko korakov od sebe opazila je kle&eCega človeka; kazalo je, da mu je duša zelo zaglobljena v misli. Bnš v istem trenotji prinesel je jeden duhovnik ove cerkve svetilko pred čudotvoren obraz, obešen v onem kraji in luč raz-dala je krog sebe slabotno in bežno svetlobo; a sijala je dovolj, da je Tonica mogla razpoznati Lo-tarja. On se nagloma dvigne in brzo odhaja; kar rau ona zastavi pot na dvori pred svetišCem. Prime ga za roko ter koraka nekoliko časa z njim, ne irhnovši ne besede; potem se jej razveže jezik in govori mu z iskreno nežnostjo:

— Za Boga, Lotar! pravi mu, kak nepokoj ■ras muči! Ali bi vas moglo biti sram, da ste krščan in ali je ta vera toliko nevredna umnega duha, da bi se ne usojali priznavati jo pred svojimi prijatelji? Kar se dostaje mene, bila je, lahko vam trdim, največja moja peča, da sem še dvojila o vašej veri, in sedaj odvalil se mi je trd kamen od srca, ker dobro in za gotovo vem, da oba spoznavava istega Boga ter se nadejeva oba iste bodočnosti.

— Bože mili! kaj govorite, draga Tonica? •odgovori Lotar. Čemu je bilo treba, da je privela

2la mi usoda to razjasnilo ? Toda ne opnem se je: pregrozno je, da bi varal tako blago dušo kakor je vaša. Človek, morebiti slabo organizovan, ne verujoč v vero, v katerej je bil rojen, ne umejoč, kar je še večja nesreča zanj, ni velike Previdnosti, vladajoče svet, ni nesmrtnega živenja duše, bolj je vreden pomilovanja, nego zgražanja; ali če bi zakrival svojo nevero z navidezno pobožnostjo, če bi čestil vse, kar česte drugi ljudje, le zato, da bi «vet varal, če bi se njegov ošabni um v istem tre-notji, ko se z verniki vred ponižno poklanja, upiral temu javnemu češčenju, ta človek bi bil stra-šansk potuhnenec, najperfidnejša in najgrša stvar na zemlji. Raje vam razkažem svoje srce v vsem njegovem omahovanji in vsej njegovej bedi. Majem se že od mladih nog mej potrebo in nemožnostjo, da bi veroval; muči me žeja po drugem živenji in nestrpljivost, da bi se dvignol vanje, a progauja me ob jednem uverjenje o ničavosti kakor furija, navezana na moje bitje: takov iskal sem dolgo časa, često, povsod onega Boga, po katerem moj obup hrepeni, po cerkvah, po templjih, po mošejah, po

filozofskih iu duhovenskih šolah, pa vesoljnej pri-

7*

rodi, katera nii ga kaže ter mi ga jemlje! Kedar mi že zapoznela noč dozvolja, da pridem pod to obotje ter se sklonen», ne da bi me kdo videl, na stopnicah tega svetišča, prihajam goreče prosit Boga, da bi se javil mojej duši. Moj glas ga prosi, srce ga kliče, a nič mi ne odgovarja. Še bolj na gosto prizivam, ker tam sem varnejši, da no bi varal kakega svedoka s kretanjem, katero bi mogel napačno tolmačiti, sredi gozdov, na peski samotnega obrežja, ali ležeč na ladijci, ostavljenej volji silnih valov, iz nebes one svetlobe, katere nežna sladkoba bi me ozdravila vsega gorja! Kolikrat in s koliko gorečnostjo, o Bože mili, vrgel sem se na kolena pred neizmernim stvarstvom, proseč ga njegovega sesta-vitelja! Koliko srditih solz sem že prolil, ker sem ozrši se z nova v svoje srce, našel v njem samo dvojenje, neznanje in smrt! Tonica, vi trepečete, poslušajoč me! Oprostite mi, pomilujte me, ter umirite se! Oslepljenost bednega nesrečnika, katerega nebo zameta, ne dokazuje ničesar proti veri preproste duše. Verujte, Tonica, vaš Bog bistvuje, vaša duša je nesmrtna, vaša vera je prava. Ali ta Bog je razdelil svoje milosti in svoje kazni na skriv-

oosten način, z naprej videčim umora, javljajočim ee v vseh njegovih delih. Dal je, da nesmrtnost že naprej čutijo čiste duše, za katere je nesmrtnost ustvarjena. Dušam, namenjenim že naprej za niča-vost, pokazal je le golo ničavost.

— Ničavost! vsklikne Tonica. Lotar, na njo mislite? Oh, prijatelj dragi, vaša duša ni namenjena ničavosti! Verovali boste kedaj, če tudi le jeden hip, jeden sam hip; dojde trenotje, da se obudi nesmrtnost v Lotarjevem duhu, kakor v njegovem srci! Da bi bila smrtna duša Lotarjeva, Bože velesilni! in čemu bi bilo vse vesoljno stvarstvo, ako bi imela umreti duša Lotarjeva ? Oh, kar se dostaje mene, nadaljuje nekoliko umirjena, jaz dobro čutim, de bodem živela, da ne i)oginem nikoli, da bodem imela v nemenjajočej se srečnej pri-hodnjosti vse, kar mi je bilo toliko drago, svojega otca, svojo mater, blago svojo sestro ... in jaz vem, da me vse bolesti še toliko tužnega živenja, vse izkušnje, kojim more Previdnost podvreči slabotno bitje na tem kratkem poti od rojstva do smrti, nikedar ne ^iovedo do sovršenega brezupa, ker mi ostaje večnost, da ljubim in da sem ljubljena.

— Da ljubite! Tonica, vsklikne Lotar. Kateri človek je vreden, da bi ga vi ljubili?

Poslednje besede je govoril vstopajoč v sobano gospe Albertove, pomenljivo se smehljajoče. I Lotar se je nasmehijal, a to ni bil on čarobni nasmov, kateri nm je obudilo včasih srečenosno razvedrenje. Britek in bolesten nasmev je bil, kateri se jo zdel tuj njegovemu licu.

Tonici se je pričelo jasniti, kaj je uzrok mrkle-žalosti Lotarjeve. Čutila je, kako mora ta nesrečnik, ne imejoč najslajšega daru božje milosti, sreče, znati in ljubiti Boga, in vržen na zemljo, kakor potnik brez cilja, hoditi nestrpljivo po tej cesti in hrepeneti po trenotji, da bi jo ostavil na veke. Tudi se je zdelo, da je sam na sveti, ker ni govoril nikoli o svojih roditeljih. Če bi bil poznal mater, brez dvojbe bi jo bil kedaj spomnil. Za človeka, katerega ne veže nikako čuvstvo, mora biti grozna ta neizmerna praznina, v katero mu je utopljena, duša, in Tonica, ne pomislivša še nikoli, da bi se moglo pogreznoti kako bitje v to skrajno bedo in osamljenost, zgražala se je, razmatrajoč ju. Posebno je razmišljala z velikim srčnim nepokojstvom

o onej Loturjevej ideji, da je Bog nekatera bitja zavrgel ter ja že naprej namenil za ničevost, kar jih je unesrečevalo na tem sveti, uverjaje jih, da ne zaživo z nova na onem sveti. Premišljala je prvikrat o tej strahovitej ničavosti, o mrklej, o ne-izmernej grozi te večne ločitve; stavila se je v duhi na mesto nesrečnika, kateremu se zdi živenje kakor torišče, kder ljudje drug za dragim zamirajo ter padajo neoživnej smrti v naročje, 'in najblaže-nejša nagnenja samo kakor bežno mamilo dveh od praha storjenih src; predočevala si je prestrašenje-soproga, pritiskajočega si na prsi ljubljeno soprogo, kedar se domisli, da ju bodo ločili v nekoliko letih,, v nekoliko dneh vsi veki, in da ga vsako trenotje te naglo potekajoče sedanjosti primiče bliže ničavej brezkončnej bodočesti; in v ten) bolestnem premišljevanji čutila je isto čuvstvo, kakeršno čuti slabotno in ubogo dete, izgubivše se v širnem gozdi, katero se bolj in bolj zamota ter dojde naposled, ne mogoč razpoznati sled svojih stopinj ter vrnoti se na pravi pot, do trpke strmine kakega prepada. Vsa utopljena v taka razmišljanja, kakor v mukovite sanje, dvigne se s svojega sedeža, dočina

gospa Albertova in Lotar iiio 16e zreta vanjo, ter se napoti v svojo sobo. Dospevšej vanjo, prepusti se nje srce, oproSccno vsiiive zviiiianje ovire, do cela težečim jo tiižnim čutiloin ter uživa svobodo trpenja z nekako naslado. Dotle so imele strasti zelo malo oblast nanjo in celo ljubezen do Lotarja, katero je gospa Albertova rada gledala, razvijajočo se v nje notranjosti, ni obujala onih viharjev, kateri spremljajo silna in mogočna čuvstva, kateri množe duševno delovanje ter dvigajo vsakeršne zmožnosti do najvišje stopinje. Uvidela je, da ljubi Lotarja in to uverjenje, polno slasti in udanosti, ni nikakor vzmanj-ševalo nje sreče. Toda misel o uničenji ali zavrženji, uničenji Lotarja razveže v nje srci najburnejša čutila ter je napoji z nemirom in grozo.

— Kaj! vsklikne, po tem toliko brzo pro-teklem živenji ... nič! nič zanj! in on sam tako govori! in on sam nam preti, da ga ne bodemo nikedar več videli gori, kder se bodo ljudje sešli ter se nikoli več ne razstali!

Ničavost! kaj pač je prav za prav ničavost, in kaj je prav za prav večnost, če ni namenjena i Lotarja?

Izkušaje razbistriti si te misli, približa se

nehotö in nevedö svetemu razpelu, in nje roka se opre ob križ. Potrta dvigne oči ter pade na kolena:

— Moj Bog^! moj Bog! vsklikne, ti, kateri gospoduješ prostoru in večnosti, ti, kateri vse moreš in toliko ljubiš, nisi li ničesar storil za Lotarja?

Govoreč te besede, Tonica čuti, da omahuje; toda z nova jo osvesti prijemša ter opirajoča jo roka, roka gospe Albertove, ostavivše Lotarja, da je prišla za njo, boječa se, da bi bila bolna.

— Upokoji se, uboga Tonica, deje jej gospa Albertova, tvoji dedi so dali vshodu knezov, tvoja imovina se šteje po milijonih. Soproga Lotarjeva bodeš, naj bi bil tudi kraljev sin.

— Kaj pomaga, odgovori Tonica vzmočena, kaj pomaga, če on ne vskrsne (od mrtvih vstane).

Gospa Albertova, ne mogoč umeti zmisel teh besed, zamaje bolestno z glavo kakor človek, utrjujoč se proti svoji volji v brezupnem uverjenji, katerega se je branil dolgo časa a brez uspeha . . .

— Nesrečno dete! pravi stiskaje jo v naročje in rosö jo s svojimi solzami, koliko žalostiš svojo sestro! Oh! če ti je nebo namenilo to nesrečo, da bi jaz vsaj prej umrla ter je ne doživela!

X.

Prevaran bi, no da bi bil igral; ustaje ti Su žulj, a nm-luilu 8u pruSla. üomiSljiJa ju bogaW, bujna in čarovita, a ii-venjo beduo, suho in pusto. Srce ti je vei ali inenj praziiu, in ue uživši niiesar, naveličan 8l vsega.

Chateau bri and.

Lotarjeva zaupljivost je postala Tonlci prava potreba. Ljubila ga je že živo, predno si je priznala da ga ljubi, in nadeja, da z nova obudi v njegovem srci vero, navdihovala jo je s prenežno gorečnostjo. Nič menj dragocena ni bila za gospo Albertovo; vznemirjala se je bolj in bolj ob usodi svoje sestre, mlade deklice brez opore, stopajoče mej beli svet s slabotno organizacijo, omahljivim zdravjem in silnim nagnenjem, da so se je bolestno dotikali vsi močnejši utisi, da bi jej zagotovila trdno srečo ni videla druge možnosti razven, da jo navede, da. si poišče, kamor bi jo krepka in silna ljubezen nagibala, čuvajočega varstva proti mrzlosti živenja.

Zdelo 86 jej je zelo koristno, da se pridruži uže zgodaj v podpiranje nje, malo da ne materinske navezanosti do svoje sestre še nežnejše in še previdnejše čuvBtvo, takšno, kakeršno je vdihnol Tonici brez dvojbe Lotar, £e prav je bilo čudno in neraz-ložno, da se je mudil javiti, kar je bilo vsakemu posamičniku očevidno, da čuvstvuje. Dalo bi se misliti, da si je vstvaril v vzvišenejšem sveti kak čudovito sovršen idejal, da ga Toničina podoba in značaj le nanj spomina ter da le zato upira nanjo svoje poglede 8 toliko živo in nežno pozorljivostjo, ker mu nje črte obujajo sliko onega, ne na zemlji bivajo-čega bitja. Ta okolnost je vzrževala v njih občevanji nekako mučno skrivnost, katera je bila nadležna vsem, a katero je mogel razjasniti le čas. Tonico je sploh dovolj osrečevalo prijateljstvo takega človeka, kakeršen je bil Lotar; nje boječa ia nezaupljiva duša, dobro poznavajoča drugo srečo, ne bi se bila drznola, želeti si je. Nje živenje je krasilo uverjenje, da zanima živenje Lotarjevo ter da upliva na misli tega naobraženega moža, kakor morda še nijeden drug človek ne. Kar se dostaje Lotarja, temnelo mu je mračno mislijo bolj in bolj

in temnilo mu je je posebno ono, kar se je zdelo pripravno, da bi je razkadilo. Stiskaje roko gospej Albertovej in upiraje svoje oči na sladki smehljaj Toničin, govoril je često, z vzdihljajem so boreč, o svojem odhodu in trepalnice su mu orosile solzö.

To melanholično nagnenje duha, vkupno obema, udaljalo jo je javnim prostoriščem in Sumnim veselicam, katerim se izročajo Benečani skozi večji del leta. Navadno jima je pohajal čas šetajočima se po Lagunah, po tara razsejanih otokih ali i)o mičnih 86lih „Trde zemlje", stoječih ob krasnih bregeh Brente. Ali izmej vseh krajev, koder sta se rada sprehajala, ugajal jima je najbolj ozek in podolgast otok, katerega zovo Benečani Li do ali obrežje, ker v istini završuje Lagune proti strani širnega morja, ter je kakor njih mejnik. Zdi se, da je priroda dala temu kraju poseben značaj žalosti in slovesnosti, budeče samo nežna čuvstva, rajajoče samo resnobne in sanjarske misli. Samo proti strani, koder se vidi v Benetke, pokrivajo Lido vrtovi, mični ovočnjaki, male preproste a slikovite hiše. Če je lepo vreme, «haja se v praznike sem narod, da se opočije od napora celega tedna z igrami in selskimi plesi. Od

tam razgledaš Benetke v vsem njih sijajstvi; z gon^ dolami pokrit kanal kaže radi svoje prostrane širine podobo neizmerne reke, kopljoče vznožje doževega dvorca in stopnjiee svetega Marka cerkve. Bridka misel ti stisne srce, ko uzreš nad temi veličastnimi kupljumi s časom zatemnelo zidovje državne inkvizicije ter na tihem izkušaš prešteti nebrojne žrtve nepokojuega in sumnivega samosilstva, katere sa požrle te ječe.

Če se obrneš proti rebri na Lidi, mika in privablja te hrastov gozdič, odevajoč ves vzvišeni del in razprostirajoč se kakor zelena zavesa nad poljano ali razdeljujoč se sem ter tja v sveže in senčne kope. Mislilo bi se na prvi pogled, da ta kraj, tako ugoden razkošju, ne prikriva drugih tajen razen tajna radovanja; a posvečen je smrtnim skrivnostim. Zdi se, kakor bi veliko število tam razsejanih grobov, oznameoanih s čudnimi ter večini šetalcev neumevnimi črtami javljajo poslednje bivališče raz zemljo izginovšega naroda, ne ostavivšega nikakih drugih spomenikov. Ta veličastna misel^ katera druži ter spaja s čuvstvom o kratkosti ži-"venja čuvstvo o starosti časa, nekako je neizmer-

nejša in resnobnejša ne(;o misel, rajajoča se na grobnem kameni človeka, katerega smo v živenji poznali; ali ona je samo zmota. Le korakaj še dva tri korake, in uzreš da ti razkadi to napačno mnenje belejši kamen, po novejšem načinu okrašen, velikrat še osejan z jedva usahlim cvetjem, katero je postavil nanj ljubeč soprog ali žalujoč otrok. To neznane črke 60 vzete iz jezika naroda, kateremu je Bog obljubil, da nikdar ne pogine in kateri živi «redi ljudij, ločen od ljudij, ter ne smeje ni svojega prahu mešati z njimi. Židovsko pokopališče je tu. Na Benetkam nasprotnej strani drevesa nagloma redejo, trava, prašna in uvela, more se opaziti samo sem ter tja; naposled rastlinstvo povse izgine in noga se ti udira v droban, gibek, srebrolik pesek, pokrivajoč vso to stran Lida in segajoč do širnega morja. Tu se do cela promeni razgled, ali, da bolje rečem, oko, blodeče po neomejenem prostori, išče zaman onih dragih spomenikov, onih krasno zidanih stavb, onih gibičnih gondol, mikajočih ga baš s toliko laskavim in čarovitim raznoličjem. Nijedne čeri ni, nobenega proda, da bi se opočilo na njem ▼ tem širnem prostranstvi. To ni več ravna in ne-

prozorna površina mirnih kanalov, katere običajno brazdi samo čolnarjevo lahno krmilo ter kateri okrašajo s svojim vedno jednakim tokom ponosne ceste, ob katerih je \saka hiša podobna kraljevej palači. To so viharni valovi nezavisnega moija, morja, nikakor ne priznavajočega človeških zakonov in spirajočega ravnodušno bogata mesta in nerodo-vite in puste obale.

Take misli so bile zelo kočljive za boječno Toničino dušo; toda privadila se je bila polagoma tudi najmračnejših prizorov in podob, ker je vedela, da vesele Lotarja in da on samo v najbolj divjih samotah uživa s celim srcem zaupno razgovarjanje. Sovražen vsem puhlim formam, stiskajočim in ve-zočim krila ognjevitega mu duha in čuvstva, bil je v istini on sam le, kedar je bil udaljen mnogobroj-nej družbi, sam z naravo in prijateljstvom, ter so se mu mogle svobodno razvijati njegove burne misli, velikrat čudne, a vedno čvrste ter iskrene, včasih velike in divje, kakor navdihajoča ga pustinja. Posebno v takih slučajih se je zdelo, kakor bi bil Lotar nekaj višjega od človeka. Tedaj se je zdelo, kakor bi bil, prost človeka ponižujočih pristojnost-

nih vezij, posebno prestvarjeii in kakor bi se od-dihal od teže socijalnih uredob v kraji, kamor še niso prodrli. Opiraje se na negojeno drevo, na tleh, na katera Se ni nikoli stopila potnikova noga, spo-minal je nekako na krasoto grešivšega Adama. Mnogokrat motrila ga je Tonica tako slonečega na tem vzvišenem kraji otoka Lida, kjer se nahaja židovsko pokopališče. Kedar je stal tam ter obračal zaporedoma svoje poglede na Benetke in na morje, javljala je njegova toliko gibka, toliko oduševljena, toliko izražljiva iizijomija, kar se je godilo v njem,. 8 toliko natančnostjo iu preciznostjo, kolikor bi bila jedva dopovedala beseda. Čitalo se je v njegovih pogledih, kako njegov duh raamučen primerja te grobove, ležeče mej hrumovitim svetom in vedno jed-noličnim morjem s koncem človeškega živenja, tudi morebiti postavljenim mej neprestano gibanje in neskončno brezdelje. Oko se mu je upiralo bolestno v poslednje meje obzorja proti strani zaliva, kakor bi jih izkušalo udaljiti še bo\j ter dozreti tam zadi kak dokaz proti ničavosti.

Nekega dne se vrže Tonica, uverjena, kakor bi jej bil prijavil, da razmišlja take misli, proti

njemu s bribca, na katerem je sedela, ter ga prime za roko z vso svojo močjo:

Bože, Bože? vsklikne, kazoč mu s prstom ne-doloCno črto, koder se je dotikal poslednji val prve megle . . . tam le je!

Lotar, menj osupnen nego ganjen, da ga je umela, pritisne si jo na prsi.

— Če bi ne bilo Boga nikder v vsej prirodi odgovori jej, nahajal bi se v Toničinem srci.

Gospo Albertovo, svedoka vseh njiju razgovorov, zanimali so menj oni, kateri so se sukali okol» teh velikih predmetov razmišljanja, ker je verovala brez truda, z neko najivno vero, in ker ni nikedar mislila, da bi se kdo mogel dvojiti o idejah, na katere same so osnovane človeške nadeje in sreča. Nekatere okolnosti so jej obudile mnenje, da Lq-tarjevo verovanje ni do cela soglasno s Toničinim ali ni sanjalo se jej ni, da bi se razlikovala osnovna načela njiju verovanij, in ono rahlo nesozvučje srč, kateri je hotela združiti, vznemirjalo jo je pač malq. Vedela je, da se more motiti i Lotax-, naj je še toliko sovršen, toda bila je uverjena, da se tako sovršen človek, kakor je on, ne more motiti vednp.

XI.

Vaulej laäkripljeu) z zoltini, kaiar vidim, kiiko su delajo krivica in kako preganjajo nl)Oj;o ncsreSnike v imonu pravico in zakonov. Oootho.

Nekega dne se vratata Že precej kesno, pozneje nego običajno, « svojega Setanja. Že se je priCela tmina razprostirati čez morje, ter jo za-grnola Benetke, da jih kažo samo še raztresene luči njih stavb; vsa priroda počiva v grobnej tišini in uho lahko razločuje najrahlejši šum. Kar začuje Tonica nenavaden, a vendar ne nov jej vsklik; pro-trese jo. Vspomni se, da ga je že slišala v Far-nedi on dan, ko je videla starega dalmatinskega pevca in pozneje v obližji Devinskega gradu, ko se je armenski redovnik vrgel v sredo razbojnikov ter jih razpršil. Nehote se stisne k sestri, iščoč z očesom Lotarja, stoječega na sprednjem deli gondole. Malo pozneje ponovi se hrum, toda čuje se mnogo bliže nego prej, in v istem trenotji se čoln močno zaziblje, kakor bi se ga bil doteknol drugi. Lotarja

ni ve6 v njem. Tonica vsklikne ter se burno dvigne kliCöfi ga. Gondola ostane ncpremifina. Volik lirup, sliSet se nekilfe bližn, upozori jo nii se tor promeni nje plalitmt v rAdotednost. V tem niotnenr hru-menji razIoCuje prav dobro {jlaš IJot^rja, obltstno govorečega sredi tofpe na razkritem brodi. Takoj razbere, da so ti Ijtidje tajni redarji (policaji), ve-do6i nekega jetnika v Benetke in pritožiijoči se, da se Jim je vzel njih plen. Lotarja je razgnjevilo zelo njih nasilje proti temu nesrečniku; videfi v njih strogem ravnanji samo grdo zlorabo sile, zagnal se je na čoln, ter oprostil neznanca, vrgši ga v morje, da je mogel doplavati do kakega bližnjega obrežja. Redarji so mu začeli najprvo očitati in nm groziti, ker je bil ta jetnik zelo važen; imeli so celo razlogov misliti, da je to kak Zbogarjevec, ter nadejali so se velike nagrade, da so ga ulovili; ali iz-pcznavši Lotaija, spoštljivo utihno: njegov skrivnostni upliv brzdaval je v teb viharnih časih pogosto izgrede javnih oblastev. Progovorivši jim nekoliko prezirljivih besed, vrže sredi njih pest zlatnikov ter stopi mirno nazaj v gondolo, ter s tem do cela zopet upokoji Tonico.

Baä ko veslajo v kaoal, začuje 96 nenavadei» \8klik, vzbudivši malo pry ^jpt^rjpvo pozorlivost, znova ua Žudeškej rti. Tonica sumni, da je baš iz redarskih rok rešeni človek prišel na tem kraji na suho ter na ta način naznanja t;o svojemu, osvoboditelju, javljajoč mu, da mu ni izkazal brezuspešne dobrote. I^otar se vidoma zelo močno in živo tega vzveseli, in to obudi isto čuvstvo v srci Tonice, radujoče se kljubu nedoločne, še vedno jo plašeče boječnosti živahno sovršenosti Lotaijeve duše, vedna pripravljene, kakor je videla, upreti se krivičnosti in žrtvovati se za nesrečo. Čutila je, da ga ne-utišna burnost njegovih čuvstev včasih zavede nevarno daleč, ali ni menila, hi mogel kedaj kdo grajati napake radi svojega povoda toliko blage.

Gospa Albertova je redkokedaj vsprijemala družbe, ker je opazila, da takšna razvedriva, sesto-ječa aajnavadnejše v tem, da se ljudje mej soboj formalno pozdravijo ter poklonijo, malo prija To-nici. Toda baš ta večer pričakovala je proti svojemu običaju precej mnogobrojno družbo, prihajajočo malo da ne v istem časi kakor g^a. Že se je-govorica o baš pripetivšem se čudnem dogodki raz'

117

' 'tr

girila mej posamične čete ljudij na trgi svetega Marka in t)bče' hin^ftjfe, Lotai^'u Tedno prijazno, osvetljevaJo jf njegovo Vedenje na najugodnejši na-iin. Benežki narod, na videz najpokomejši in najsposobnejši, da še vklene t robstvo, ta tako ponižni, tako pohlevni, ^Vojim gospodom toliko do-brikajoč se narod, ljubi morebiti najbolj mej vsemi narodi svobodo; in v tej dobi javnih viharjev, ko je oblast negotova šla iz roke v roko, kakor je hotel slučaj, oprijemal fee je z navdnšenjem vsega, kar je kazaI6, da mu zagotovi nezavisnost ali da jo obrani, ko ni bilo trdnih uredeb. Najrahlejše ža-Ijenje varnosti posamičnika je vznemirilo, vzburilo temnogledo mu nezaupljivost, v najzakonitejših dejanjih oblastva opaži je mnogo neraje ono, kar je storilo, da vzdtži njegovo varnost, nego ono, kar bi moglo kedaj storiti, da jo nniči. Ime Ivana Zbo-garja je doslulo v Benetke kakor ime opasnega in strašnega človeka, ali on jih ni nikoli plašil, ker je njegova četa, premalo številna, da bi se osmelila napasti toliko mesto, razbojnikovala in pustošila, kakor mu je očital glas, samo po nekaterih vaseh trde zemlje; a njim so bili štanovniki Lagunov tako

tuji, kakor bi jih bil« lomila neiioierna morja. Zbo-garjevec po tem takem ni bil sovražnik 3cn^tkam • zato 88 je Lotarjevo li^auje splgh sodilo samo kakor tak čin njegove energične plemenitosti, kaker-šni so se zdeli povse naravni njegovemu značaju iu kakeršni so mu že pridobili nagneuje nižjih slojev in spoštovanje vsega sveta.

Uin vno je, da se je, razgovor mej gosti gopp^ Albertove sukal o tem predmeti, kljubu vidnej zadregi Lotarjevejv ker njegova poblevnost ni luoglsi čati ni najmanjše hvale brez nestrpljiyosti. A nič ni kazalo, da bi skoro prestali meniti se o tem,, kar bi bilo neizmerno ustreglo zanimajojiej jih psobi. Tonico, videčo, kako mu je to neugodno, mučilo je to; radi tega obrne naglo razgovor na drugo, dogodku menj prijazno ^t^au, da bi vzjajšala Lotarja težo neprijetnega mi|, občudovanja.

—t Tods, pravi smehljaje se, če bi §e bil gospod Lotar varal o člpveki, za katerega se je taka blago žrtvoval, če bi se bilo slabo, mnenje, katero ima o redarjih, ta pot motilo, če bi .^e mu bila pripetila nesreča, da bi bil zaprečil dejanje pravice, kar je vedno napačno, ter se uprl zakonom zato.

(la bi oprostil zasluženo kazen kakega krivca, ka-keršnega zameta vsa človeška družbo, da bi bil poslal v prestrašeni svet nazaj kakega grozodeja, živo-6ega samo v zlo6instvovanje; če bi bil osvobodil kakega tovariša Ivana Zbogarja... ali kar stresena se, ilie pomislim na to, Ivana Zbogarja strmega . . .

— Iviina Zbogarja! seže jej Lotar v besedo z nemirnim in osuplim glasom. Toda kdo bi mogel misliti, nadaljuje, da bi se usodil Ivan Zbogar ali kak njegov podanik priti v sredo Beaetek, brez cilja, brez znane namere, ker v velikem mesti ti razbojniki pač ne mogo nikakor javno pleniti in moriti. Ta zvijača redarjev je pač mnogo prene-umna! . . .

To je nezmiselno, vsklikne gospa Albertova. Umevno je, da se prognanec kakega razpuščenega društva, načelnik kake plemenite stranke prikrade v mesto, kder mu je sod sojen, kder ga čakata smit in krvnik. Ali če bi bila ta drznost brez ko7 risti njegovej stvari, kaj bi ga moglo odločiti k temu ! Ali kake misli, kake stiasti bi napotile bednega razbojniškega glavarja, čegar srce bije in hrepeni le po pleni, da bi se osmelil v toliko nevar-

übst? Ljubezen pa6 ni, brez dvojbe! Naj je srečen šli nesrečen v STojih nakanah, vedno vdiha isto preziranje; katera žena bi ga tedaj bodrila ter rau budila le količkaj upanja? Kdo bi bil, da bi umel ljubico Ivana Zbogarja?

— V istini, pravi Lotar, to bi bilo čudno.

— Sicer, govori gospa Albertova dalje, kdo ve, če ta človek sploh živi; če njegovo ime ni samo slepilo kake enolike prezirne čete kolikor so druge a dovolj spretne, da se izkuSa osvetliti z nekako glasovitostjo.

— O teh stvareh, gospa, deje postaren mož, ki je pozorljivo poslušal gospo Albertovo, dokler je govorila, ter se že nekaj časa pripravljal, da bi jo zavrnil, osnovane so vaše dvojbe slabo. Ivan Zbogar preresnično živi, ter mi ni do cela neznan.

Družba se približa okolo njega razen Lotarja, zanimajočega se i posle jako malo za njih razgovor, kakor je imel navado. Menil se je zanj k večjemu toliko, kolikor zahteva olikanost v kramljanji, flukajočem se o vsemu svetu ravnodušnih stvareh.

— Jaz sem Dalmatinec, nadaljuje tujec, rojen ♦ Spleti.

— V Spleti? deje Lotar, pristopivši bliže. Ono <]ežeIo poznajem dobro.

— BaS v okolici tega mesta bil je rojen Ivan Zbogar, govori dalje starček, vsaj kolikor mi je verjeti svedočilom, do katerih sem prišel, ker to ime ni njega pravo ime. Nadel si je je, ostavivši svojo obitelj, jedno iz najplemenitejših in najsijajnejših v naši deželi; nje praded je bil neki albanski knez. Ne bodem vam pravil, kaj ga je nagnilo, da je tako daleč zašel. Malo da ne še otrok, šel je služit Turkom, a potem v Srbe na upor, kder si je naglo priboril veliko bojno slavo. A ker se stvari niso vršile njegovej stranki prijazno, bil je prisiljen ubegnoti, da uide pregnanstvu. Vmol se je, kakor govori, v Dalmacijo; a tam je našel, da nima ni-kakc dedščine. Ker se je bil privadil viharnemu življenju in ker so ga mučile, kakor se je kazalo, mračne in silne strasti, oprijel se je prve prilike, da se naveže na neprestano, prevratno živovanje. Če bi bil v onih srečnih okolnostih, v katerih delavnost in veleum dospejeta do vsega, pridobil bi 81 bil morebiti pošteno glasovitost. Ker ni imel nevamostij, s kakeršnimi se pridobiva slava, okle-

nol se je one, katera prinaša samo prebiranje iu smrt na niorišCi. Žal, juko žal jo tega človeka!

— Ali ste ga videli, vi ste videli Ivana Zbo-garja? vpraša Tonica.

— Cesto sem ga pritiskal v svoje naroöje, ko je bil še otrok, odgovori starCek. Takrat je bil že nežna in blaga duša, toliko plemenita in krasna podoba!

— Lep je bil? vsklikne gospa Albertova.

— ikkaj ne ? zainmira Lotar. Lepa zvunanjost je izraz lepe duše; in kako lepe dušo je nesreča že premenila, vshujšala, pokvarila! Koliko dece jö bilo ponos svojih mater, kateri so postali izvrg ali groza sveta! Satan je bil še na večer pred svojin» padom najkrasnejši angel. Toda, nadaljuje glasneje, poznali ste ga li tudi priletnejšega?

Do desetih ali dvanajstih let, pravi stari Ual-matinec, in nekaj časa prej postal je bil sanjarsk in samoto ljubeč. Vedno mislim, da bi ga izpoznal, če bi se kedaj sešla z njim.

— Bog vas čuvaj, da bi ga izpoznali na nio-rišči! To trenotje bi bilo jednako grozno za vas ia zanj .. . zanj, ker bi mu obudilo spomine na srečno

mladost, katere obetanja je postavil na laž in katera ga morebiti sedaj najbolj nmči!

Zares, deje Tonica, vi ste tako ustvarjeni, da preradi sumnite takšna Ciivstva v drugih. Vi ne mislite, da jili je moral Ivanu Zbogarju utujiti sam-učinek njegovih obiCajev, in da bi jih njegova podla in omadeževana duša več ne umela, če je res, kakor se trdi, da jih je kedaj umela!

Lotar se sladko nasmehne Tonici; potem se obrne proti drugim osobam zbrane družbe ter nagovori baS prej pripovedujočega starčka:

— Kako je krivec nesrečen na zemlji, pravi z glavo majoč, ker ga zaničujo take duše, ne da bi mu ostalo kako sredstvo, da bi se jim opravičil ali vsaj vznežil njih strogo maenje. Zdi se jim nekak monstrum, katerega je divja trma njegove usode postavila povse izven narave in kateri nema nič človeškega na sebi. Vržen je v vrsto živočih le zato, da je straši in da umre. Ta nesrečnik ni imel roditeljev, on ni imel prijateljev. Njemu srca ni nikoli navdalo čuvstvo globoke žalosti, videčemtr nesrečnika, kakeršen je on. Suho mu oko zapiralo se je v sen ob bedečem in plačočem siromaštvi.

Bože veliki! da bi mi takšno mnenje shujšalo že sicer toliko žalostni red človeške družbe! Ali! raje verujem, da se slabo mnenje moti, raje verujem, na ogorčenje ranjenega srca, na nasprotovanje plemenitega, a brezusmiljenega samoljubja, upršega se proti vsemu, kar mu je mrzelo, ter krčečega si krvav pot mej ljudmi, da se da razpoznati ter ostavi za seboj sled.

— I jaz sem to mislila, pravi Tonica, pribli-žavši se ganjena Lotarju ter opiraje svojo roko na njegovo ramo.

— Misel Toničina je vedno, nadaljuje on, razodetje božje. Kar se dostaje mene, umel sem dobro, čutil sem često, s koliko bridkostjo mogo opojiti trdovoljno dušo bede človeške družbe; jaz umevam besnenje, katero sama strast po dobrem včasih vzbuja v ognjevitem in nepremišljenem srci. So ljudje, burni iz razsodnosti, viharni radi koristi; a njih potuhneno navdušenje ne preseneti ni mojega duha ni mojega usmiljenja; a če najdem po-gtene namero v drzovitem dejanji, neobičajnem ali divjem, takoj sem pripravljen, postati pomagaČ one^a, kateri je je. storil, naj bi mu bila pravica tudi že namenila smrt

Tonica potegne z nekako grozo roko nazaj. Lotar jo prime za njo.

— Človek je bil prej v tem zelo različnem stanji in prinesel je v svoje drugo stanje nekatere spomine na prvotno; in vselej, kedar veliko politično vzrujanje nagiblje družbo v naravno stanje, zastrmoglavi vanjo z neverjetnim žarom, ker njegova organizacija hrepeni po njem ter ga dovaja vedno z neustavno oblastjo do najvišje možne stopinje svobode. To čuvstvo more biti po svojih posledicah strašdfe, a ono je zvezano s človeško naravo ter je v človek! samem vedno blago in ganljivo. To je še vse drugače nego v teh družbah, v katerih mi živimo, v izprijenih družbah, koder oblastvo, za nekoliko časa v rokah majočih se naredeb, katere imajo le še pravico časa ali pravico smelosti, grozi pasti vsak čas iz rok drzosti ter postati delež naj-poslednejšega bednika.

Eh kaj! kedar dospeje kak narod do tega; kedar ga iztrga starim nravom in starim zakonom nepremožna sila, kedar, negotov v svojem bistvo-vanji, uspava smrtno svojo grozo v naročji potuhne-nih glumačev, gladečih ga, da bi podedovali za njim

poslednje cape; keiiar se družba, tako blizka svojej pogubi, malo da ne opira mej zlemi ljudmi samo na korist, a mej poštenjaki samo na nekaka zami-rajota moralna pravila: da bi bilo tedaj prepovedano čvrstemu možu, nahajajočemu v sebi in v svojem impulzi, s kojim more razvneti in vspodbosti ■druge, poroštvo, jedino poroštvo pravice človeštva ... da bi mu bilo zabranjeno, zbrati vse fivoje moči proti začinajočej se rušitvi, proti pro-dirajočej smrti! Vem, da se tak mož nikakor ne iboji navadnih družeb prapora. Te ga bodo zame-tale, ker jim bode govoril nerazuniet in njim ne-iimeven jezik. Da je služi, mora se odloČiti od njih, in napovedana jim vojska je prvo poroštvo neza-visnosti, katero nojdo kedaj pod njegovim pokroviteljstvom, kedar se roka, vzdržajoča državo, •do cela umakne. Potem postano ti zaničevani razbojniki, katere prezirajo ter se jih zgražajo, njih fioditelji in njih morišča promene se v oltarje.

To ni nikako protislovje, nadaljuje Lotar, to nam dokazuje zgodovina, to se opira ob vzglede vseh vekov. Kdo ne razvida naravni in dobrodejni red stvarstva v duhi prenovljenja, kateri se javlja

Ivonec vsake civilizacije ter jo pokonSa, da jo po-TTilniU, ker narodi se samo na ta način pomlajajo, vsnj Ce verjamemo izkustvu. In vi verujete v Previdnost, in usojate se grajati nje sredstva! Če ognjenik razgnoji zemljo, pokrivši vam poljane s kadečo se lavo, govorite, da je Bog tako hotel; a tega ne verujete, da je Bog dal poseben nalog tem krvolivnim in grozodejnim ljudem, razdirajo6im podpore socijalnega živenja, da na njih mesto postavijo zdrave! Pomislite, kaki ljudje so osnovali nove družbe, da so bili oni razbojniki, kakor so ti, katere obsojate! Kdo je bil, vprašam vas, oni Tezej, Piritoj, Romul, kateri so barbarsko dobo preveli v junačko dobo ter jej načelovali; kdo je bil Herkulej sam, čegar ime so slabotniki testili, ker je bil najstrašnejši sovražnik mogočnikom, kateri se je srdil le kraljem in bogovom? Svečeniki so posvetili spomin njegovih del ter ga vsprijeli mej bogove, če prav je bil pankrt, razbojnik, morilec in samomo-rec. Videl sem, potujoč v Atene, goro, na katerej so bili postavili Marta pred sodišče radi umora.

Dočim je Lotar govoril, sela je Tonica ter zrla nanj z neopisnim čuvstvom. Gospa Albertova

66 ni toliko živahno zanimala za ta razgovor, a vender jo je zabaval kakor nenavadna in nova ideja in te misli so se je tako dojele, da je često pcy-zabila, koliko nasprotne so čuvstvom, katere sta jej vdihala vzgoja in svoj razum.

Znano je bilo, da je Lotarjev zaaiiaj nekaka divje nezavisen ter zelo naklonjen mnenjem, kateri nimajo ni državnega pečata ni priznanja velike množice ; zato so bila njegova razmatrai\ja posebno zanimiva. A njegov položaj mej svetom je bil tak, da so videvali v najneobicajnejšib in najdrznejših njegovih idejah le neko trmo njegove domišljije; to uverjenje je bilo tako obče, da se mu je redkoma ugovarjalo. Bili so mu hvaležni, da je razložil, kar mu je bilo na srci, a da bi bil moral zagovarjati svoje mnenje, na to ni nikdo mislil. Ta debata je bila že davno končana in Lotar, zamišljen, se ni udeleževal sledečih ravnodušnih in puhlih fraz polnih razgovorov. Opiraje glavo na roko, oziral se je z mrklim okom na Tonico. Ta je, ne da bi sama opazila, promenila sedež ter se mu približala; zdelo se je, da je utopljena v bolestne misli.

— Lotar, pravi mu poluglasno, podajoč ma roko, ljubezen za slabotnike in nesrečnike vas zvede včasih, da govorite stvari, kakeršne bi dobro pre-mislivši ve6 ne odobravali. Ogibajte se vsbičeiya, katero bi vsled kakih okolnostij moglo postati zlonosno vašej sreči, sreči onih, kateri vas ljubijo.

— Kateri me ljubijo, vsklikne Lotar. Ah, če bi bil jaz ljubljen! če bi bil mogel biti ljubljen! če bi mp bil svet poznal, če bi se bilo oko žene, vredne moje duše, ozrlo na moje srce, predno je je osmodila nesreča! . . . Kako čudno mnenje . ..

Tonica se približa še bolj, da bi osamila Lo-tarja ali da bi ga bolje čula. Nje roka je ležala križema v njegovej.

— Da, povzame Lotar, če bi bila žena, katera bi mi bila namenjena, dozvulila bednemu mojemu živenju kako ljubezni podobno čuvstvo; če b me bilo bitje, slično Tonici, slično jej le malko kakor senca resnici, vzelo pod pokroviteljstvo svojegai

' usmiljenja ... če bi bil mogel dihati brez omadeže-vanja vzduh, kateri gibljo gube nje obleke ali valčki nje las; če bi se mi bile ustnice drznole reči ti: Tonica, ljubim te! . . .

Družba se je razhajala. Tonica prestala je trepeCoC razbirati svoj j)o!ožaj. Ostala je nepremična, i gospa Albertova je ustopila; a Lotar ni i)rav nifi predrugatil svoje govorjenje. Z mračnejšiin glasom ponovi poslednje besede in potegne gospo Albertovo k nje sestri, bolestno vskliknovši.

— Kaj delate, pravi, kaj delate od Lotarja? Poznate li Lotarja, ah bolje, tega neznanca, tega nedoločnega človeka, ne imejočega nikakega imena? In vi sestra tega deteta, veste li, da jo ljubim in da moja ljubezen mrtvi?

Tonica se je bridko nasmehnila.

Zveza teb mislij bila jej je nedoumna; a zdelo se jej je, da pomenjajo zlo.

Gospa Albertova ni nikakor ostrmela. Mislila je, da so taki izrazi samo govor prekipele ljubezni, kakeršno je imel Lotar čuvstvovati in kakeršno si je često predočevala. Gledaje ga s prijaznim na-gnenjem, stisne mu roko, da bi mu javila, da zavisi od njega, če se hoče osrečiti, ter da ne bode stavila njegovim željam nikakih zaprek ona jedina OBoba, katera bi še mogla nekako uplivati na nje sestre voljo. Toničina čuvstva, ohrabrena po tem

priznanji, javljala so se še jasneje. Vlila jih je v jeden pogled, prvi pogled nje oč'j, kateri je ožarila ljubezen.

— Gorje mi! vsklikne Lotar z zamolklim glasom ter izgina

Šum krmila se začuje iz kanala ter moti mrklo tišino, nastanšo po njegovem odhodi. Tonica se zažene k oknu. Jeden mesecev žarek osvetli plavajoče perje na klobuki Lotarja, obleCenega ta dan po beneški. Togled na nebo, zibanje vzduha, ura, tre-notje, morebiti še kake druge okolnosti vspomnijo Tonico prikazni onega neznanega razbojnika, ko-jega je videla odhajajoCega z nasipa svetega Ka-rola. Toda nje srce se je udalo samo za jeden hip tej grozobudnej podobi. Kakeršen koli naj je tajni povod Lotarjevega nepokoja, |on jej je povedal, da jo ljubi; in nje nagnenje ga bode očuvalo vseh ne-varnostij.

XII.

Oh, draiestna krajina! če bi se naSlv kako pripravno bivaiiSSej da bi upokojilo böii rHzmufiencRa erca, zacelilo globok« rano, katere je zasekala tugn in obudilo prva mamila iivenja, ukinila bi brez dvojbu ti! Oiar-Ijiva tvoja podoba, samotni ti gozdi, čibtr in vonjavi tvoj vzduh ,ima mof, da uteSi vsakerSno ža]oBt . . . razven obupa.

Charlotte Smith,

Gospa Albertova preživela je noč in jeden del prihodnjega dne iščoč tolmačenja skrivnostnemu Lo-tarjevemu govoru. A našla ni ničesar, kar bi pro-menilo najmanjšo stvarco v nje namerah. Morebiti preprosti rod, morebiti radi preobilne radodarnosti vznerejeno imetje, velike politične ali zasobne nesreče, držeče ga udaljenega njegovej domovini, takšna so bila različna mnenja, s katerimi se je bavila nje domišljija in nijedno iz njih jej ni obudilo misli, da bi zaviralo Tnnici srečo. Celo Lotar-jevo obotavljanje se je na ta način razlagalo s toliko nežnimi in vrlimi čuvstvi, da se ni kesnila s sredstvi, da prodre.

Razgovorivši se nekoliko s Tonieo, pooblasti jo, da sme svobodno pokloniti svojo roko in srce, in da mu naznani sama to novico, uverjena, (^a se njegovi plemeniti pomisleki ne bodo ustavljali ljubezni. Tonica, boječnejša in plašnejša, ker je bila navajena že od mladosti mračnih mislij, da ne bode nikoli uživala sreče, katere sliko soi jej predočevali, pričakuje z nemirnejšo nestrpljivostjo, da bi potekel ta dan. Zdi se jej, da se nikedar več ne povrne, da ga je videla poslednjikrat.

Toda prišel je zopet.

Njegova tužna in utrujena fizijonomija javljala je mukovita razmišljanja. Polt mu je bila svinčene barve. Oko mu je izgubilo navadno sladkost svojega seva ter kazalo je nedoločni in viharni nemir bolne domišljije, foleg Tonice je sel ter jo nepremično gledal; gospa Albertova se je nekoliko na strani z nečim bavila ter se nalašč udaljila njynemu razgovoru. Ta položaj je imel nekaj težkega za boječo in slabotno Tonlčino organizacijo. Poskušala se je smehljati in solza se jej je utrla v očesi. Srce jej je bilo silno burno. Včasih se je odvrnola •od Lotarja in ozrši se znova vaiy, začudila se je,

da jo še vedno tako nepreiniCno in tužno ogleduje kakor prej. Hotela j« nekaj pregovoriti, a jedva je jecala nerazločne glasove in njemu je bilo nemožno razbrati, kaj hočt^. Pazljivost, s katero je zrl nanjo, imela je nekaj sličnega nekakemu mamilu in ne-kakej notnej prikazni. Naposled posretilo se jej je, da je okonfala to mučno čarobo, dejoč mu:

— Vi ste tedaj nesrečni, Lotar' . . .

To vprašanje je vezala neka neuvidna vez z njiju poslednjim razgovorom, a bilo je bolj izraz bolestnega čuvstva, katero je vzbudilo ono, kar je namerjala povedati.

Lotar ne odgovori ničesar.

— Toda, nadaljuje ona, bili bi pregrozoviti proti onim, kateri vas ljubijo . . .

— Kateri me ljubijo! deje Lotar pokrivši si glavo z rokami. Zli moj angel vas je naučil magične besede, dušo mi mameče!

— Prišla sem nalašč zopet na to, odgovori Tonica, ker ne poznajem brezmejne nesreče za človeka, kateri je ljubljen; in če je vaša usoda taka, da je mnogo nagnenij prevarilo vaše rahločutje, da vam je uskočilo mnogo nadej, nikedar ni došlo d»

tega, prijatelj moj, da bi ne našli več poleg sebe one toliko dragocene zamene, katera zaceli v nežnem srci vse bolesti; — vi veste, Lotar, da ste ljubljeni.

Lotar je zatel z nova zreti v Tonico, a lice se mu je do cela premenilo: Zapazil si na njem le še nekako zmes nepokojnega radovanja, osupnenja in groze, nenavadnih njegovim potezam.

— Lotar, govori ona dalje, jaz ne poznajem ni vaše obiteli, ni vašega dostojanstva, ni vašega imetja, in malo mi je na tem, da to zvem; a pravilo se mi je, da roke one Tonice, katere srce vi želite polniti, ni prezirati nikomur, jnaj bi mu bile one razmere se Jtoliko sijajne; in Tonica, mogoč voliti svobodno, odločila bi se samo za vas.

— Zame! vsklikne Lotar z nekako strastno burnostjo.

Gospa Albertova se je približala.

— Zame! in to ste vi, to je Tonica, ki se mi tako bridko roga.

— Lotar, pregovori Tonica z nekako mrzlo dostojnostjo, vi prezirate Tonico ali je pa neste razumeli.

— l>rezirati Tonicol Kaj znači ta jezik? O čem se mi je govorilo? O poroki če se ne motim, in vi . . .

Toiiica se oi)re ob sestro. Joče.

— Hči moja, pravi gospa Albertova, ne uti-kaj sn v njegove tajne. Pač nikakor ne bi te za-metal, če bi ga nerazdorna ovira, morda kaka druga vez . . .

Lotar jej seže v besedo.

Ah! ne verjemite tega! Rojenemu, da ljubim Tonico, da ljubim samo njo, ni mi vklenilo svobode nobeno drugo nagnenje ... In če bi se nje roka mogla pridobiti z ljubeznijo — ali s pogumom, pri-sezam, da bi bila muja, ali s kako pravico in s kakimi pogoji ? S kakimi pogoji, Bože veliki! in kdo bi je drznol staviti? Maščevanje božje, kako si strašno! Poslušajta me, niste li slišali, — vama neso li pravili — še pred kratkim časom o nekem človeki, zovočem se — Lotar — to bodi njegovo ime in Lotarjeva soproga, znata li, v kakej palači, na kakih posestvih bi jo pokazal svojim vazalom!

Tonica sede. Smrten srh jej vzdrveni ude. Grozna razjasnila so se javljala nje duhu, upira-.

joCs se proti njej. Izkušala je^prodreti to nepro-dorno skrivnost, in vse, kar je mogla razlofievati, bilo je nerazborno in strašno Lotar se jej je redoma udaijul in pribiižaval. Včasib so mu črte izražale blodnjo, včasih jih je neustavna moč napela in raztrla. Potem je uekaj časa zamišljen in potrt molčal. Kar nm vzjasneje čelo, oko mu zažari, hipna misel, obujajoča mu z nova nadejo, zasveti mu na lici. Tonici h kolenom se sklone, z vshi-čenjem stisnovši nje in gospe Albertove roke, ter močeč jih s solzami, vsklikne:

— Toda, če bi bil vse na svetu njej in vam?

Vse! odgovori Tonica.

— Ona in vi, deje gospa Albeztova. Vse moje živenje je navdihala ta misel.

— Da bi bilo res? vsklikne Lotar, kakor bi ga potrla teža nikoli ne nadejane sreče; da bi bilo res, in jaz bi mogel začeti z vami novo bistvo-vanje, zatreti svoje imo ia svojo usodo sredi ljudij, — da bi mogel! A treba li . . . kako bi se drznol podvreči, kar ljubim . . . Tako hoče fatalna moja zvezda! Daleč od tod je, daleč od mest, v deželi kder bi vam bil zaman sijaj slovečega imena ia

obilne imovine, ali kder bi jnz posle vse svoje živenje posvetil ... Oh! pustita, da se opočijem za jedno trenotje v opajajočih me čuvstvih!

Lotnr umolkne za nekoliko minut, potem se dvigne, govoreč bolj mirno, pripoveduje tako-le:

Še /elo mlad, čutil sem že bridko socijalne bede, vedno so mi vzburjale dušo, včasih so jo razvnele in zvele predaleč, kakor mi je očitala včeraj Tonica. Bolj po nagonu nego po razumu gnan, umikal sem se mestom in v njih bivajočim ljudem; ker sovražil sem jih, ne vede še, kako mi jih bode kedaj črtiti. Krajinsko gorovje, hrvatski gozdi, divje in malo da ne neljudne obale siromašnih Dalmatin-cev, mejile so redoma nemirne moje poti. Ostajal sem malo po krajih, koder je gospodovala družba in boječ se vedno nje napredkov, srdečih nezavis-nost mojega srca, želel sem zelo, odtegnoti se je do cela. V onih krajinah je deželica, vkupen mejnik naobraženja modernega in starovečnega, osta-vivšega še globokih sledov: Črna gora je postavljena kakor na granico dveh svetov. Ne vem, kaka temno sporočilo mi je rodilo misel, da nima ni t& ni one olike. To je evropska zelenica, osamljena

radi nedostopnih skaiin, s svojimi posebnimi nravi, katerih ni äe pnpa6ila dotika z drugimi ljudmi^ Znal sem črnogorščino. Ilazgovarjal sem se z nekaterimi tamošnjiki, katere so priveie v naša mesta potrebe, v njih nikedar ne rastoče in nič se n(v menjajoče. Namislil sem si krasno podobo o živenji teh gorskih ljudij, zadostujočih že toliko stoletij sanii sebi ter čuvajočim svojo nezavisnost, skrbno braneč, da ne prihajajo v njih naobraženi ljudje. Res, njih položaj je tak, da nobeno koristolovje ali siavoblepje ne more privabiti v njih pustinje raz-bojne čete, prisvajajoče, da izsesava. Le kak radovednež in kak učenjak osmelil se je včasih v te samote, a našel je v njih smrt, katero je prinašal, ker navzočnost socijalnega človeka je smrtonosna-svobodnemu narodu, imejočemu še čista svoja naravna čuvstva. Zato je bilo težko prodreti v njih zemljo, a posrečilo se mi je, ker sem bil oblečen v njim slično obleko ter sem znal njih jezik. A nikakor nisem šel k njim iskat ljudij, nego neza-visne dežele, v katerej je znana samo oblast, osnovana na otčevstvi. Imel sem malo potreb kot vroče-glav mladenič, misleč, da vedno sam sebi zadostuje.

ker se mu je v kakem trenotji britkega opojenja zazdelo, da so vsa nagnenja nedovoljna njegovemu srcu in da ga je Bog ustvaril po svoje. Treba mi je bilo samo kočice proti trdemu zimskemu mrazu, jednega sadnega drevesa in studenca. Blodil sem dolgo časa le po sledeh divjih zverij, mej razno-ličnimi kopami Klementinskih gor, ogibljoč se že od daleč dima človeških bivališč, v katerih mi je javljajo čuvstvo, koje Črnogorci pač mejsebojno čutijo, povsod sovražnika.

Ne bodem vama opisoval, kako krepko me je opojila ta ponosna in veličastna, nikdar ne podvržena priroda, katere darovi zadostujo hvala Bogu zelo redkemu stanovništvu, da se mu ni treba boriti za svoje živilo. Ne bodem vama pravil, s kakim veseljem sem trgal iz zemlje sladko koreninico, ne boje se, da bi storil krivico kakemu pohlepnemu in skopemu poljedelcu ali prevaril nadejo obiteli gladnih delavcev ali začul ono fatalno besedo, spo-minajočo me vselej, kakor jednega vaših pisateljev, na usurpacijo zemlje: To je moje polje 1 Nekega dne naposled — kako naj izrazim nerazložno zmes čuvstev, poječih mi dušo? — zahajalo je solnce v

najlepšej letnej dobi, zahajalo je zadaj za neizmerno dolino, z vseh stranij osenčevalo jo je smokvovo in granatno drevje ter lovorovi grmi, in sem ter tja stala je mala osamljena hiša, okrožena s prekrasnimi, smehljajočimi se njivami. Bila je slika spadajoča res družbi, a družbi prve dobe. Nikdar in nikoli ni se poljedelčevo stanovališče prijetneje laskalo mojim očem. Nikedar ni mi sanjala domišljija o tolikem blaženstvi seljanov. Čutil sem očarljive vezi, vezoče človeka na ljubega si človeka, koristnega a ne potrebnega njegovej sreči, v poljedelskem okraji, žal mi je bilo, da nisem živel tedaj ko naobraženje ni še prekoračilo te meje, ali da mi ni bilo dovoljeno, da bi užival to radost pri narodi, pri katerem še cvete. A skoro sem zatrepetal, premislivši, da morajo biti zakoni teh ljudij strašni in da se tujec, omadeževavši njih zemljišče, more nadejati le smrti. Kri mi je burila od nevolje, proti samemu sebi, v trenotji, v katerem bi jo bil dragemu ledenil strah. — Ah! gorje skrunilcu, vsklik-nol sem, kateri bi prinesel sem napake in krive nauke evropske, če bi imel jaz tu mater, sestro ali

ljubico! Drago bi platil krivico, storjeno vzduhu, kateri diliain in otravljnm jaz s svojo sapo.

Neki Črnogorec me je čul, ker govoril sem v njegovem jeziki.

— Taki so tudi naši zakoni, pravi nii, pri-jemši me za roko in onim, kateri pridejo kakor ti, v naše doline raz fmogorske višave, tujcem malo da ne neprestopne zavire, ni vedno dozvoljeno mej nami živeti. Sicer nas dovolj loči razlika naših nravov, ker vi ste lovci in vojniki ter bi se težko prilagodili k nežnim običajem in miniemu živenju naših pastirjev; samo včasih dozvoljujemo, da ne loi mučili naravno svobodo ljudij v zlo rabeč oblast ■nad svojimi otroki, zameno onih, katero vabi njih nagib branit naših gor, z onimi, katerih preprosti vkusi hrepeni po mirnem deli na naših njivah, to svobodno zamenjavanje ljudij in čuvstev vzdržavajo nas v dotiki s sosedi kijubu razliki naših nravov. Tako že mnoge stoletij črnogorski vojniki ovivajo naše gore s čvrstimi korenjaki ter čuvajo polja, a ta nje rede, če jim, kar se dogodi redkoma, pri-roda ne priskrbi, kar treba. Vi ste brž ko ne tako dete naših bratov: vse to le veliko zemljišče, na

daljuje, kažoč mi osamljen kot krasnega podolja, že pokritega z nadejo bogate žetve, vse to je vaše, bodite kdor koli. Ako si izberete izmej naših deklic kako družico ter vam ona podari otrok, da ■vam ne bode dostajalo to zemljišče, povečamo vam je, kolikor treba. Od tega trenotja ste našinec; svobodni ste in mej nami in vami ni druge potrebne vezi nego vez mejsebojnega pomaganja in gostoljubnosti, če bi ga bilo kedaj treba, kar se zelo redkoma pripeti. Če nimate kakih potreb, naselite se na svojem zemljišči; sicer zatecite se k nam in nič ne bode vam nedostajalo, kar podaj prirodn željam preprostih ljudij.

Dogovorivši te besede, pripravljal se je, da bi odšel, a neznosna ideja mi je vskalila mojo srečo, da se je nisem mogel veseliti. Nekaj mogočnejšega nego skrb za moje živenje branilo mi je, da bi bil vsprejel dobroto gostoljubnega gorca, katera mi ni bila usojena.

— Brate, pravim mu, videz vas moti. Jaz sem rojen zunaj Klementinskih gor, iskal sem tudi svobode. Vse mi kaže, da bi tu našel jedine dobrote, katerih si želim na svetu, svobodno uživanje vzduha,

neba in svojega srca; a ta raj, kateri mu nudite, spada srefinejšemu človeku nego sem jaz. Jaz sem še tem gozdi le tujec, katerega smete kazniti.

Črnogorec me pazuo pogleda.

— Mladenič, pravi, trenotje pomolčavši, v tvojih letih ne znajo ljudje varati, toda so li v tvojih letih povse gotovi, da ne varajo sami sebe? Tebe je svet, katerega ostavljaš, prevaril in za vedno! Toda umiri se. Tudi jaz sem prišel mlad in Čmej gori tuj kakor ti sem ter bal sem se, da ne bi me odpodili; a vsprejelo me je mej te pastirje isto dobrohotje. Pojdi, nadaljuje nekako oblastno, prisvoji si zemljišče, katero sem ti pokazal. Nikomui' posebe ne spadajo nego prvemu došlecu, in nam v tem oziri ni še sile. Sto obitelij živi pri nas na prosturišči, dovoljno celemu narodu. Deca tvoje dece bode pokojno rasla, ne da bi bila v nadlego svojim sosedom, ter morala zreti bedo in siromaštvo. Z Bogom, pravi mi. Delaj, moli in veseli se miru svojega srca.

Ostal sera sam. Srečilo me je čuvstvo, da sem .svoboden in gospodar rodovitne zemlje. Jedva jo je bilo treba obdelavati, a i to delo je bilo tako

r

lahko ter vspešno, da je bilo pravo veselje. Moje posestvo je orašaia voda obilnega potoka; včasih je valed viharjev narasel, padal slapoma z vrha skal ter napajal v dalji sadno drevje, bilo je za me pre-bogato in privabljalo je nebrojne jate potnih ptic. Zelo me je veselilo, čuvati te mimoletne goste svo-^ jih vrtov proti nenadejanim nezgodam vremena; radoval sem se, če sem utrgal bučelo, katero je potrl večern piš, smrtonosnemu mrazu, ogrel jo & svojo sapo ter jo ponesel v votlino kake samotne skale, kder je navadno našla zavetja. Tako sem živel dve leti, ne občujoč z nikomer. Imel sem takrat osemnajst let, in živenje v prirodi razvilo ter ukrepilo mi je moči, da sem se sam čudil.

Bil sem srečen, da, srečen, ker sem bil svoboden, ter sem znal, da sem svoboden; in nikako drugo čuvstvo ne opoji človeka s toliko sladkostjo^ kolikor ta redka misel. Kako me je vse očarovalo, kako me je mamila krasna narava! Toda često me je trapila nedoumna potreba, da bi bil ljubljen Id mučno uverjenje, da ne pride nikedar meni ugaja-joča žena v one samote, pridružit se mojej usodi.

Takrat sem čutil, da se najnežnejše čuvstvo more

10

premeniti v strastnem srci v besnost. Zvalil sem na svet, imejoCi ta neznani zaklad, ves 6rt, s ka-keršnim bi bil sovražil srečnega tekmeca. Zlovoljeh in z ljubosumnim gnevom snival sem o onih devah, katere je oslepila lepa moda in laskanje nekateriti mehkužnih obožavateljev, da so me bile zaničlivo prezrle radi moje nepoznanosti ali prezorne mladosti. Z nekakim srdom čuvstvoval sem, da bi bilo sladko razmamiti kedaj predsodke njih ničemernosti, lijočemu krv pred njih o6mi ali prestrašivši je s svetlim požarom . . . Oprostite, Tonica, besnenja burne mladosti, prepuščene svojim strastim.

Iskal sem nalašč po gorji medvedov ter jih napadal s kolom, jedinim svojim orožjem, in žal ihi jfe bilo, da niso one deve prisiljene, uteči se od strahu trepečoč za mojo ramo v zavetje, ker vide^ val sem jih povsod. K svojim tovarišem in sosedom, malo kedaj se posečajočim, nisem niČ zahajal, a poznali so me radi mojega poguma in velike fizične moči, ker so me včasih videli, ko sem jo izkušal.

Nenavadno moje bistvovanje, sovršeno osam-Ijenje, v katerem sem neprestano živel, in govorica

o mojej moči in drznosti pridobili so ipi oi)o popularno spoštovanj«, katero, preprostim ljudem in naobražcDcem szbiya ii^peurednost, ,

Nekega dne obdale so tuje čete Klementinske gore. Nekateri oddelki so prodrli nanje umret Podpirala jih je celi^ vojaka, a ona ni prišla, za njimi, nego je le nekaj i^sa pretila našim samotam. Kra-jinai kder sem bival, bila je m^lo da ne nedostopna. In česa bi bilo sploh prišlo tja iskat poftlepje so-sednih narodov. A mnogo naših zvunanjih bratpv je pomrlo, mi smo se dvignoli, jih n^pmestimo. V bit^i ujeli so me moji sovražniki kljubu mpjej Dameri: Trudil sem se na vso moč, da bi me ubili, ker naveličan sem bil živenja, a krvaveč, pal sepi nesveglen in vlekli so me proč. A to bi bila jako dolga in nepotrebna pripoved.

Kako sem potle živel, to je druga skrivnost, katero mi bode morebiti ra^aspiti. A kolikrat vzbur-jal mi je prsi spomin na ono n^žalno in sladostnp zavetje, pridobljen v no vej. družbi, ijeimejočej zemeljskih oblastev in zakonov,! Kolikokrat bi bil že vse ostavil ter se napptil tja nazaj, 5e bi, me

ne bilo zadrževalo vstajajoče neutešno čuvstvo J

io*

Že dolgo časa? vpraša Tonlca.

' Kur sem uzrl vas, pravi mrzlo Lotar: in 6e bi se mi bilo srce, ne toliko smelo v svojih 6bv-Btvlh, 'pridružilo kake} ženi, osamljenej sredi sveta kakör jaii, kdo bi bil umel in zavidal srefio v mojih gbzdih? To so bile mladostne sanje!

' — Zdi se mi, Lotar, pravi gospa Albertovay da ee borite z izmiäljenimi strahovi. Jaz nikoli ni-sem Se pretehtavala ni ne raziskavala 6udne tajne', vsied katere'se odpovedujete vsej sreči, katere bi se'radi blagonosuih svojih svojstev mogli v sveto nadejati : a moje živenje je trdno navezano na se-stric^o živenje in jaz že znam, da je pripravljena, podvreči se ^em čudnim modroslovnim vašim trmanr, ugoditi vam čelo,- da se poprime drugega načina živenja, vrednejšega nje in vas. Ona sama me sme Btavitr na laž.

— Pojdimo v Klementinske gore, deje Tonica> Yfgäi se sestri v naročje.

— V Klementinske gore! vsklikne Lotar, To-nica bi ^a ^a! ona bi mi bila sledila, in da mi je ugi abljeha ta sreča, ne bilo bi dovoljno v večno mi kazen? ' ' '

Vrata se otvorö rednim pohodom.

Ledena teža pade Tonici na srce. Lotar so jej nežno približa; , prikrivajoč svoje vzburjenje z mrzlim in uljudnim videzom, ponovi poluglasno: p

— V Klementinske gore! Da bi šla To-nica tja?

Tonica ae ozre v oči svoje sestro.

— Povsod, pravi, kažoč nanjo, povsod z iyo — in z Lotarjem.

— Pustite, da snivam, odgovori on, o bla-ženstvi, koje me čaka alt koje sem izgubil. Sedaj oisem dosti miren, da bi razločno videl svojo bodočnost. Jutri ali nikedar ne !

Lotar izide silno vzrujan; nič pokojneje ni erce Tonici. Nemir sf jej prerodi v strafino potrtost. Dve uri pozneje vstopi Mat^ ter vroči T07 niči list, ona gik poda gospe Albertoyej. Bili sta sami. V pismi je bilo.napisano to.le: ,

Nikedar.ne, Tonica, nikedar! Ne krivite me; pozabite me ... pojokavSi malo za menoj. Odpo-,vedujem se vsemu, jedinej sreči, katero bi bilo ke-jdaj , doseglo'bedno moje srce, Smrti, ogibajoče se fne toliko časa,, grem iskat. O Tonica mja! če se

svet, v kateri ti veruješ, more otvoriti kedaj glasu kesanja, če ni n)^>j otroki božjimi nijfednöga, da bi mu bila že naprej vzeta pribodnjost, svidiva se.— Tebö §ie kedsj videti! Oli, nikedlar ne, Tonica, ni-kedar'! - „Lotar".

Gospa Albertova pročita te vrstice s tresočirA glasom, ne drztiidvSi upreti o6i v »estrd. • 0«rši se Vanjo, prestraši se, ker je bila silno bleda in nepremična. Grozen udar zadel je nje rahlo srce, in gospa Albertova je čutila, da je ta utlar neza-celeri.

Še isti dan razvedelo a^ je prt Benetkah, da je Lotar odpotoval, to jte obodllö, kakor Je navada^ mnogo razndličuih slutenj, in draga 'je bila čtidnejša ifego' druga. Kö jfe prišla Ton?ca do tega, da j» Ttidgla razmišljati o tem, zdelö se jej je to grozna uganka; a ni je mogla reševati, da ne bi jej med-lelo srce in blodil jej razum. Samo 'jedenkrat mi' slila jä, da je došla do te skrivnosti. Ödkar se je poslednjift ločil Lotar od Tonice, govoreč jej : da-ües a'ii nikedar ne, niso je puSčali Y onb aobo,^ ker jej je budila samo trpke misli in' ljuto žalost, A nekedaj, ko je nikdo ni opazöValj posrečilo s»

jej je, da se je prikrala vanjo; zro6 zamišljena na mesto, kder jo je bil ostavil, zagledala je pri nogah stola, na katerem je sedela, male liste od ruskega usnja, imejoče pokvarjeno jekleno zapiralo. Pobere jih; misleč, da je morda v njih zaželjeno razjasnilo, da jih morda Lotar ni brez namena ostavil ua tem mesti, otvori je burno, ter je bliskoma preleti s svojim pogledom. Bilo je samo nekoliko raztresenih stranic, popisanih sedaj s svinčnikom, sedaj s peresom, kakor je nanesla prilika, da so se rodile one misli t njegovej domišljiji.

Dve ali tri vrstice so bile napisane s krvjo.

Bile so v malej dotiki draga z drugo, a malo da ne vse vdihnol mu je on fatalni duh p^radoksizma, ono divje in prenapeto čiovekočrtje, vladajoče v njegovih razgovorih.

Tonico 80 preveč opajala čuvstva, da bi bila ftmela njib zmisel ter uvidela, kaj je prav za prav njih sodržaj: čudne podobe, sanjarske misli, črtice mračnega trdovolja, a ničesar ne, kar bi moglo razkaditi ali napotiti na pravo smer nje dvojbe. Zapre Lptarjeve liste ter je skrije v nedrije, ne pokazavši jih gospe Albertovej.

XIII.

Ne trudimo se razbrati, zakaj nedolžnik vzdihuje, a pregreha oblaii krilo poštenja. Samo dan maSievanJa, dan večnega plaiila more nam ra-zodeti tajno sodniku in žrtve.

Qer vey.

Lotarjev zapisnik.

— Grora Tavrus je dvigala svoj vrh nad vse druge hribe; jeden iz ^jih jej je rekel: Jaz sem samo hrib, a v meni je ognjenik.

— Družba je četa patricijev, bogatašev in vedeževalcev, in z druge strani ves človeški rod v fivojih povojih . . .

— Zakouodalci osemnajstega stoletja so podobni Licerjevim staviteljem, vznašajočim v vzduh gradivo za dvorec a ne menečim se za osnovo.

— Doživeli narodi hote biti vladani. Pokvarjenim narodom treba, da so podvrženi. Svoboda je plemenita jed, prilegajoča se samo zdrave} in krep-kej mladeži.

— Kedar se prevrže državoslovje (politika) v znanstvo besed, izgubljeno je vse. Nekaj še bolj zaničljivega je nego suženj samosiinikov: namreč norec sofizma.

— Nedourano je, da se ljudje davijo za svoje pravo, in da so to umišljeno pravo človekovo le mistične besede, katere tolmače odvetniki. Zakaj se nikoli ne govori človeku o prvem pravi človeškem, o njegovem pravi do kosa zemlje, določenega po sorazmerji posameznika z zemljiščem.

— Kak je zakon, noseč podobo ter ime jed-nakosti na svojem čeli? Je-li agrarni zakon? — Ne, prodajna pogodba je naroda, katerega izročajo bogatašem kovarniki in buritelji, hoteči se obogatiti.. '

— Človek se dobrika narodu. Obeta mu, da bode služil. Dospeje do oblasti. Misli se, da bode sedaj zahteval, naj se imovina razdeli. A ne zgodi se tako. On si pridobode bogastva ter se zveže s tirani, da si razdele narod.

— Sveto ime Židom je ime zlato. Neki način je, da se ono šepne v uho zemskim sodnikom^ kateri (način) vam umori brez ovinkov sovražnika.

— Likurg je mislil nekaj Judnega: numreö, |la je tatviua jediua naredba vzdržujoča v društvi ravnovesje.

— Nijsi Ii že naveličan, mladenič, obirati \rtove Tuntalske? Otvori oči na gorje človeštva; pogledi. Kurcijfjvo žrelo še zija, in treba, da jih še mnogo skoči vanje v blaginjo sveta,

— Z milostinjo se na prijazen način deloma povrača. Sprosjak se da sporazumeti; pogodimo se.

— Privedite človeka iz daljnih lesov in po-Jiažite mu društvo; skoro bode pokvarjen in za-ničljiv kakor vi, a nikoli ne bode umel hladnokrvnega sodišča, pošiljajočega ravnodušno na vi-Blice prosjaka, da si je prisvojil nekoliko milijonar* jeve pojedine.

— Težko je razsoditi, kaj je gvše v socijalnem živenji: zločin ali zakon, kaj je grozovitejše: krivec ali 9odnik, hudodelstvo ali kazen. Mnenja so zelo različna.

— Da ubiješ človeka v silnem strastnem raz-buigenji, to se da umeti.

Da ga veliš ubiti drugemu na javnem mesti, mimo ter ozbilno razmislivši in pretvarjaje se, ka-jcor bi bilo to častno dejanje, to je nedoumno.

— Orožno je misliti, da se jednakost, po ka-terej tako gorete hrepenimo in radi koje delamo prevrate, v istini nahaja samo v dveh stanjih človekovih: v robstvi in v smrti.

— Ce vidiš, kako se tolčejo narodi okrog kake ideje, kakor mravlje za slamno bilko, malo da ne bi umrl, tako te zmeša. Slamna bilka je vsaj nekaj, a jedna ideja ni nič.

— Če siromak krade bogatinu, je to prav za prav, ako se ozremo v prvobitje stvarij, le nekaka izravnanje, nekako povračilo novčica ali kosa kruha iz tatovih rok v ukradenčeve roke.

— Najvišja stopinja svol>ode, do katere more priti narod, priborivši si suverenstvo, je pravo, da-voli sužnjost po svojem vkusi.

— Velika ovira te ovira pri osvobajanji mest^ namreč mesta.

— Pokažite mi mesto, panj bučel ali mravljišče in pokažem vam robstvo; lev in orel sama sta-kalrja, ker sta samotarja.

— Zlobnost je socijalna bolezen. Naravni človek ni nič zlotvomejši nego kaka druga žival. Naobraženec budi grozo ali usmiljenje. Preštejte

nadstropja kake hiše in vspomnite se prilike o Babilonu.

— Da imam socialno pogodbo v svojih rokah, promenil ne bi ničesar; raztrgal bi jo.

— Sad z drevesa izpoznanja dobrega in hu--dega je družba. Prvikrat, ko se je človek ovil z listjem, udel se je v sužnjost iu smrt

— Dva povse protivna nagona ima preprost •fclovek: nagon, da ohranjuje zase iu za svojo deco, in nagon, da ruši vse, česar si ga naučil ter mu velel. Družba je tedaj pokvarjena.

— Vse stvari božje so sovršene v svojem nameni in svojem cilji. Če bi družba izpolnjevala namero stvarstva, škorjanec ne bi nikoli vodil mladičev v zrelo žito, pripravljeno za žetev.

, — Malo ljudij je, da jim ne strese srca ne-volja in bolest, zročim ponosnega leva, zaprtega v železnej kletki ter ponižno ližočega krvavečo roko redečemu ga gospodarju. Kaj mora misliti človek, gledajoč človeka?

— Da bi nejednakost menj žalila,, stavili so jo vsi narodi na podstavo moralnih koristij ali so navezali nje početek na bkge. spomine ali posver

čena sporočila. Ni se še našlo tako popačeno za> konodavstvo, da bi priznavalo v svojih uredbah novčno plenienitaštvo. Kedar pridemo do tega, živelo se bode prijetno, ker vse se bode končalo.

— Zelo poniževalno je za njih vrsto, da sužnji niso nikoli v manjšini v človeškej družbi. Kaj bi bilo treba tedaj storiti, da se zameni slaba mesto z dobrim, ko imajo moč in večino.

— Jako lehko je uveriti človeka, da zavisi od človeka vsled nekega skrivnostnega prava, osno-vanega na neznan naslov. A kako mu razbistriti, kar je istina, da je njegovo zavisnost rodila sama samcata nejednakost v prastarej razdelitvi zemljišča, o kojem se more vsak čas razvneti zopet prepir ?

— Bučelni panj ne spada sršenom, a cvetice na polji spadajo vsem vzdušnim mrčesom. Jedina nežalna svojina posamičnikova je njegova pridnost,

— Je-li res, da večina evropskih vladarjev misli katastrovati zemljo? Bodi si.

— Osnovljati dandanes monarhije, zelo je po* jnilovalno.

Nisem bil osupnen videč samotaijevo celicO' poluzakrito v pepeli ognjenikovega žrela; a da kak

vladar misli vzgraditi svoj prestol v njega sredi, ne svetujem mu!

Napenjati poslednjič Nimrodov lok, to ni redko ■čudo, Napoleon: že deset jih je pred teboj to napravilo. — Nategni še jedenkrat, da so zlomi.

— Naši beneški umetalni ognji zgasno z velikim svetlim žarom, kateri bi poludanje solnčfe -otemnil.

A no6 je le še temnejša potem, no6, spadajoča talem.

Bodoči dan velikega naroda je noč utiie-talnega ognja.

— ,Če uspejete v svojih namerah, govoriš, bilo, bi jutri z nova začeti."

Zlodej vzemi to jutršnje zaČetjel Danes nam je tako dobro!

— Kedar prestaneš živeti kakor prvi v srci koga drugega, pač v istini si mrtev. Samo navadne oblike še nedostaje.

Družba, ubivajoča človeka, pač je uverjena, da dela pravico. — Neizmerna in krasna bi bila povratna pravica, če bi človek ubil družbo.

— Za dva zloiiina jaz nimam usmiljenja: na-huditi onemu, kateri se ne more braniti in krasti ubožniku.

Kazen in prokletstvo nesramnežu, ugrabivšemu slepcu psa.

— Divjak ob Južnem morji, dajoč jedno ženo za sekiro, ne kupuje slabo. Kde je dežela, da bi se ne prisvojila žena s sekiro?

— Dnu človeškega srca so tri zmote ali tri flkrivnosti, odločujoče ga, da živi: Bog, ljubezen in svoboda. — In skoro bo dve tisoč let, da bi družba že ne bila več, če bi nekolikim Galilejskih pros-jakov ne bilo prišlo na misel, da osnujo s tem vero.

— Koliko špekulantov poznate, kateri bi zastavili verjetno živenje te poslednje naredbe v političnem sveti zlatnik do svoje smrti?

— Pač bi želel, da bi se mi pokazala v zgodovini kaka država, katere ne bi bil osnoval razbojnik.

— Kedar dospejo narodi do poslednje svoje •dobe, čuje se v njih samo jeden vkupen glas: Vse je vseh.

In v istem trenotji, kadar bode zastava, ime-joča to devizo, orošena s solzami kakega otroka, iztrgam jo, da si naredim iz nje mrtvaški prt.

— Zgodovina starih narodov se ne pripoveduje težko; zgodovina prihodnjih narodov se ne vidi teško naprej. — Otci, starčki, modreci, duhovniki, vojaki, vladarji. — In potem . . . narodi morebiti? . . .

— Samo trije načini so, da navežeš svoje ime na spomin Delfskega svetišča. Treba ga je sezidati, posvetiti ali zažgati.

— Dajte mi moč, usojajoča se prisvojiti si ime: zakon, in pokažem vam tatvino, koja si prisvoji ime: svojina.

— Svoboda ni toliko redek zaklad: v rokah vseh močnih je in v mošnji vseh bogatašev.

— Ti si gospodar mojih novcev, in jaz sem gospodar tvojega živenja. To nama ne spada, ni meni, ni tebi ne. Daj, in pustim ti.

— Tisoč bogastev za jedno misel! tisoč mi-ßlij za jedno čuvstvo! tisoč čuvstev za jedno dejanje! tisoč svetlih dejanj za jeden las! — in svet in bodočnost in večnost z vsem tem I

— Osnovotelj nove sekte — bedeu filovek! vzbuditelj kake stare morale — beden človek! za-konodavec — bedeu človek! — Vojskovoj, prisvajajoč si tuje zemlje, kolik revež!

— Če je kako dobro društvo na sveti, to je ono, v katerem se deli vse, ter se daje nekak» prvenstvo le najmočnejšemu. — Kedar se vmešata, vmes lokavost ter izdaja, dojde zakonodavstvo.

— Vpraševali so me včasih, če ljubim otroke, Dakako je ljubim. Oni niso še ljudje.

— Vsi glasovi cele zemlje naznanjali so nekdaj, da je veliki Pan umrl. To je bila osvoboditev sužnjev. Kedar jih zaslišite v drugo, bode osvoboditev ubožnikov, in potem začne se znova uzurpacija sveta,

— h vseh vladnih oblik protivi se najmenj mojemu srcu, ponižuje najmenj človeštvo vzhodni despotizem, kder se vsaj robstvo narodov razlaga z vražami. Samosilnika, potomca prorokov in zaveznika zvezd, umejem. V Tibeti je neviden, nesmrten svet. To je dobro ter bi nikoli ne smelo biti drugače. Samosilništvo in suženjstvo sta dva stana z z dvema vrstama. Najzaničljivejši ljudje so robi, priznavajoči samosilnike, ustvarjene po njih podobi.

— PiiS treba so je šteti zelo sretnega, če inoreS ostaviti Ijuili, ne da bi bil primoran, nahuditi jim ter se pokazati njih sovražnika.

— Kaka razlika jo mej zlotinom in herniCnim ■dejanjem, mej smrtno kaznijo in obožavunjem? Kraj, čas, prežimo mnenje brezumne množice, ne poznavajoče pravega imena stvarij ter rabeče brez mislij tista, katerih jo je naučila navada.

— Šibe so v prirodnem redi, a zakoni niso.

— Ideja, da se bogom prisojajo slabosti, mdlo je vredna božanstva, kakeršno si mislim jaz, a nekaj tolažilnega ima za človeka. Meni prija, da je bil Apolon prognan, da Cerera trpi glad pri Ste-lionovej materi, da je Diomed ranil Venero, da šta fierkulejevo zibel obdali dve kači ter da njega samega usmrti ono Nesovo oblačilo, katero je ostavil svojim naslednikom.

— Če bi si moglo moje srce dati vero, . . . •če bi jaz izumel Boga, hotel bi, da se porodi fla "slami v hlevi, da je ušel razbojnikom le v roke

siromašnega rokodelca, katerega šo imeli za njegovega otca; da mu je mladost potekla v bedi in prognanstvi; da so ga proganjali vš6 žive dni, Ve-

likaši ga prezirali, vladarji ne poznali, duhovniki zasledovali, prijatelji zatajevali, da ga je njegov učenec prodal, najpošteuejsi mu sodnik ostavil, da BO dali prvenstva ne njemu, nego najposlednejšemu zločincu, bili ga s šibami, s trnjem venčali, da so ga beriči zasramovali, da je umrl mej dvema razbojnikoma in da mu je njiju jeden sledil v nebesa.

— Vsesilni Bog, imej usmiljen ie z menoj!

XIV.

Jaz vodim v bivališče vzdihovanja, jaz vodim v veino bolest, jaz vodim sredi upornega, lavrieuoga ljudstva. Pustite vsako nadejo, vstopajoči.

Dante.

Kar je Lotar odšel, hujšala se je grozno To-ničina melanholija. Pogreznola se je v tem žlejše potrtje, ker se je zdelo, da sama ne zna ali da je pozabila njegov uzrok. Nje žalost ni imela nič jia-enega; bila je nekaka nedoločna bolehnost. Z živahnim razvedrivom so jo je včasi za trenotje oprostili, a vmola se je še hitreje vanje. Večkrat se

jej je zasmejalo in včasih celo brez povoda, a vili*

delo se je, da se izraz nje fizijonomije ne ujema » stanjem nje srca. Nikedar jej niso bolje ugajala samotna šetanja. Malo da ne vsi kraji, koder je hodila, spominali so je Lotarja, a ona ga ni imenovala nikedar. Ogibala se je razgovorov, v katere bi se mogel vmešati spomin nanj; bilo bi se mislilo, da se izkuša uveriti, da on ni nikoli bistvo-val zanjo, ter da je bil v nje živenji le sanjska mamilo ali podoba duševne blodnje. A često se je bavila s svojimi roditelji, katerih že dolgo časa ni omenila, in govorila je o njiju, proti svojej navadi ne pretakajoč solze, kakor bi ju ločil od njiju le kratek pot, ter bi se skoro združila z njima.

Gospe Albertovej se je zdelo, da je ta okol-nost srečenosna v Toničinej situvaciji. Mislila je, da mnogo lažje otemne nje spomini, če drug dru-zega podira ter da pozabi lažje bolestno čuvstvo, čegar vse sile nikakor še ni poznala, poleg grobov nje roditeljev. Ukrenola je tedaj, da povede To-nico nazaj v Trst, in Tonica je vsprijela ta predlog z nekakim mrzlim zadovoljstvom, katero samo 80 jej še mogle nepopolno javljati nje mrkle poteze in nepremične oči. Sicer je gospa Albertova

menila, da ni še povse izginola nadeja, nego uver-jena je bila, in to je bilo zares resnici še najbolj podobno, da je bilo čudno Lotarjevo ravnanje le nov dokaz trmastega njegovega značaja ali da ga je oviral njegov stališ, ter da se skoro povrne k TJoničinim nogam ter se oprime danih mu pravic do sreče, presegajoče mu vse nadeje.

Možno je bilo, da so ga isti razlogi, radi lia-terih mu je bilo potrebno ono skrivnostvo, s ko-jim je odeval svoja dejanja, sedaj zavirali, da bi se bil zvezal z vezjo, katera bi bila povse utrdila njega bistvovanje ter ga dovela preblizu in prejasno do radovednih ljudij, ter mu razkadila ona nedoločna ugibanja, katerih negotovost mu je bila brez dvoj be koristna.

Koliko ljudij je bilo v tedanjih evropskih razmerah prisiljenih, da so na tujem živeč skrivali svoje ime, ter se kakor on odtegovali najmočnejšim nagnenjem, najslajšim naravnim dolžnostim, da si ohranijo svojo varnost in da ne upropaste dragih si osob.

Taka se je zdela Lotarjeva situvacija in pač gotovo je bilo, da se kedaj promeni. Bilo bi be-

(iasto, razjasnjevati si njegovo ravnanje na kak drug nat'in. Moglo se je. celo misliti, da se pa6 napoti, (še se je bal le predolgo muditi se v velikej stolici kder je že preznan, proti Trstu, dozvedevSi, da se je Toniea vrnola tja.

Ta sumnenja so bila zelo verjetna, in Tonicit jih ni pobijala; a odgovorila ni ničesar ter z ne-verljivim okoni gledala je sestro, ko se je menila o tem, a naposled se jej je vrgla v narofje.

Posli, privabivši ju v Benetke, niso ju ve6 pridržavali, zato sta odpotovali. Vozili sta se na brodi, plavajočem v Trst skozi lagune. Tako potovanje se jima je zdelo najboljše, ker sta se na ta način ognoli radi Ivana Zbogarja čete nevarnih cest in posebno onega opasnega prehoda, kder ju je bila malo da ne zajela.

Lagunski kanali so vrlo malo zanimivi. Raz-grezujo motno in pusto zemljo, kojo morje redoma preplavlja ter zopet ostavlja in koja more nuditi aavetje samo blodečim jatam obrežnih ptic; nič s& ne spreminja, nič ne oživlja žalostne monotonije. Kamor se ozreš, opaziš samo gole peščene obale ali razraslo bičevje, iz kojega se sem ter tja dvigne'

jastreb, o^upnen vsled hruiiia potnikov in mornarjev, v svojem spanji.

Toiiice, zamišljene, zabavala ni še nikaka zanimanju vredna okolnost, ko zakrije zemljo uo6 ter poda vsem stvarem preprostejši in nežnejši videz.

Nebo je bilo poseiauo z blestetimi zvezdami,, a mesec ni svetil Že se ni razločevalo nič druzega nego ladija in jedva se je opazilo zaporedno zibanje veslarjev. Čul se je samo pad njih vesel in šumenje vode, katero je rezal brodov nos. Kar pretrga pri krmili sedeči mož prirodno tišino ter zapoje s precej prijetnim glasom nekoliko Tasovih kitic, slika-jočib v sozvučnih verzih dražest samote mej nežnima si zaljubljencema. Njegov glas se je razlegal v neizmerni vzduh, razvijal se brez ovire po gladke) morskpj površini ter obujal nekako sladko čuvstvo. Tonica ga je poslušala in rajala se jej je v duši tolika milina, da se je sama čudila, ker se še pred jednim trenotjem že ni več nadejala takih čutov. Ni znala, kako jej je napolnilo toliko zaupanje srce ter jej upokojilo vse viliarje. To ni bilo živahno in burno mamilo prvih nadej, nego bilo je umirjeno uživanje čiste bodočnosti. Zdelo se jej je, da b

duhovi varuhi, bedeßi o poslednjih tronotjih nedolžnosti in prihajajoči otvarjat mu bivaliäfie večnega počitka, javljali tako svojo navzočnost.

Isto ganenje čutila je gospa Albertova. Nje roka je bila združena s Toničino, bili sta nagneni druga k drugej, in njiju srci bili sta pravilno in nežno. Vtopljeni v neko medlobo, katero je vzdrža-"valo tiho pokojstvo vzduha in malo da ne nečutno zibanje vodovja, zadremali sta, oklepaje se.

Malo časa traje njiju počitek, ko vzbudi To-nico pok T obližji sprožene puške. Gospa Albertova je še naslonjena nanjo, a nema je. Tonica sprva misli, da je sanjala, a nepremičnost ladije, tihota krmil in nekaj tujih besed, katere je slišala v ■vzburjenem razgovori preplašenih mornarjev, otvorö jej oči. Sestro izkuša vzdramiti, a ne more je. Hoče se dvignoti, kar začuti, da jo je prijela za ramo mrzla in krepka roka.

— Tu je še jedna ženska, pravi neki glas: Ivan ne bode zadovoljen.

Pri teh besedah zježe se jej lasje na glavi, mrzel pot razlije se jej po udih, in onesvesti se. Zave se z nova stoprav, čujoč škripljajoča kolesa

Tožečega jo voza; pod njim se treso zamolklo hrumeč odmevajoče deske dvižnega mostu.

Sama je.

Razbravši se iz strašnega osupnenja, katero daje nenadejanim nesrečam videz sanj, razpozna takoj svoj položaj. Dobro je vedela, da so ustavili brod na morskej obali prežeči razbojniki in ti razbojniki mogli 80 biti samo Zbogarjevci. Sestopivši raz voz in opiraje se na dva človeka, katerih čudna obleka in divja fizijonomija jo je napolnila vselej z grozo, kadar ju je osvetila katera izmej svetilk pod obočji raztresenih, preletela je širne galerije, neizmerno stolbo, gradne gotične sobane, utrjaje se bolj in bolje v strahovitej misli, da je ujetnica v Devini.

Dospevšo v sobo, kakor se kaže, njej namenjeno, ostavi jo za trenotje grozno spremstvo svobodno, vrže se proti otvoijenemu oknu, a le morje vidi pred seboj. Daljna luč, zdeča se jej, kakor bi bil oglejski svetilni stolp, blesti sama sredi nočnega ozvezdja. Že se ne dvoji o svojej usodi; bolest jo opoji toliko, da pade na stol.

— V Devini! zakriči: Ivan Zbogar! — A kod je neki sestra?

Le sonorni oboki odgovarjajo nje klikom.

Poslednja beseda, katero je izgovorila, zamirala je v njih globinah kakor slaboten usihajoč glas. Tonica se piestrašena dvigne ponavljaje: Sestra! ... z glasom, kakor bi vskliknol 6iovek, kogar trape mutne sanje, izkušajoč vzdramiti se.

Slepilni jek se ponovi še tužneje. Podoben je poslednjemu vzdihu nasilne smrti. Nesrečna Tonica se jedva vzdržuje po konci; opre se ob velik ste-žaj pri vhodnih vratih, stoječa pod zrcalno svetilko, osijajočo jo 7. vso svojo jasnoto. Trepečoč oklene se mrzlega stebra in pritisne nanj s plavajočimi lasmi poluzakriti obraz; čuti, da jo upogiblje teža nje strahu. Zdi se jej, da jo opazuje od daleč nekoliko na hodniki zbranih ljudij, a slabotni nje vid razločuje v zakrivajočej jih senci samo gibanje njih perja na klobuki; a gotovo ne ve, če se ne moti, kar začuje grozen vsklik.

Jeden teh mož je ubežal nazivajoč jo.

Noč se je že zelo zakasnela, ko premore To-nico v drugo nje kruto vzrujanje. Stoprav črez mnogo ur mogli so jo znova osvestili. Začudi se, gledajoč okrog sebe, da tako nežno skrbe za njo.

Prenesli so jo v priložnejšo in bolj okrašeno sobo. Ženskih ni v gradi, a strego jej prijaznovidni dečki.

Jeden sani razbojnik želi pod večer dozvo-Ijenja, da vstopi ter jej javi načelnikova poročila. Zelo nihid človek je, čegar tužna a nežna in pohlevna zvunanjost bi jej bila vdihnola na vsakem drugem kraji zaupanje in zanimanje. Pove jej, da^ 80 nje ladijo napali samo po zlonosnej fatalnej zmoti^ da jej ne vzemo ničesar, kar je njenega; daje ona sama svobodna v Devini. da je vse pripravljeno za nje pot, in da zavisi samo od nje, da ga pospeši ali zakesni, kakor jej hoče zdravje in da dotle more velevati kakor vladarica vsemu, kar biva v gradi.

— A sestra moja! vsklikne Tonica.

— Sestre, gospodična, odgovori mladenič povesi vši oko, vam ne moremo dati nazaj. To je je-dini pridržek, kateri moramo prihraniti svojej pokorščini, in ta pogoj nam stavlja- celo moč, neza-visna od nas.

— A kdo ga je mogel staviti? vsklikne živahno Tonica. Kdo bi zaprečil, da ne bi se združila 8 sestro, z menoj ustavljeno, ujeto in senk

privedeno? Oh! nobene koristi, nobenega popravka, kakeršne mi ponujate, uehčeni, ako jih ne delim z njo!

— Gospodična, pravi mladenič, poklanjaje se, jaz nisem prijel druzega poučila.

Udalji se, ne čakajoč nove prošnje.

Ime gospe Albertove še blodi po ustnicah zdrvenele Tonice, a ne sliši se.

Zadrega, v kojej je ostala zatopljena, da se laže umeti nego opisati. Začne se nadejati, da ta dogodek ne bode imel tako groznih nasledkov, kakor se je bala, a ne more uganiti povoda, zakaj jej ne dado sestre, in ta nova tajna je prepad, po katerem blodi nje duh. Sicer uverja jo vse, da je ne slepe z napačnimi obljubami. Solnce je že pred več urami zašlo, a nje vrata so ostala otvorjena. Sti-egoči jej ljudje so se sami od sebe udaljili, da jej puste popolno svobodo, pokazavši jej del sobe, kamor so šli, da pričakujo nje ukazov. Tudi se ni prikazal nijeden vojnik v širnem hodniki, razsvetljenem, kakor bi jej hoteli ponuditi prohod, ko se je ■včasih namenila iziti.

Vse to jo nekoliko umiri, zato se napoti v nje sobi sosednjo galerijo ter pride po nje ovinkih do velike grajske. Brez ovire jih preleti, preleti nezadržana i vežo ter dvore in dospeje do dvižnega mostu, ne srečavši nikogar. Ta se spusti, ko se Tonica približa, kakor bi bila neka magična moč razumela nje željo ter se podvizala, da jo sluša. Jedva ga je prehitela, ko zagleda na pot pripravljen potni voz; čuvajo ga sluge. Zdi se jej celo, da je naložen s tovori, vzetimi z njo vred na brodi in kočijaž približa se jej tako spešno, da je mogla misliti, da je čakajo. Vender povpraša, kam je ta kočija namenjena.

— Najbrže v Trst, odgovori jeden sluga, a poveže se tja, kamor bode ugajalo gospodični To-nici Monteleonovej.

— To sem jaz, deje Tonica.

— Nismo se dvojili o tem, pravi kočijaž, v gradi ni noben« druge ženske in pripravljeni smo, da vas slušamo.

— Še neka druga ženska je v gradi, vsklikne Tonica . . . Moja sestra je tu v gradi. . . Vam U niso dejali, da pojde sestra z menoj?

— Govorilo se je le o gospodični, rete on, majoč tužno z glavo, in ne kaže se, da bi nje sestra mogla oditi iz gradu, če ni to namera gospodarjeva. A gospodična morebiti ne poznaje gospodarja Devinskega gradu. Stoprav tako malo časa ujeta . . .

— Oprostite, odgovori Tonica, jaz vem, kde sem. A nedoumno je, zakaj bi sestre ne bilo tukaj.

Dvižni most je še vedno spuščen. Grad čuvajo «amo straže po stolpih. Tonica upre oko v njih notranjost in zamisli, da je nje sestra tam notri ujeta.

— Jaz ostanem, pravi s krepkim glasom, jaz ne odpotujem brez nje, in nje usoda bodi i moja.

Izgovorivši te besede, preleti naglo del prostora, ki se je širil mej njo in veliko stolbo. Ozre se, da vidi, če je uikdo ne sledi. Dvižni most dvigne se z nova. Opazivšej to, oslabi jej pogum, zdi se jej, da se vse končava, ter da je vzgradila mej seboj in svetom vzgrajo, katere se ne oprosti več. Hotela bi, da bi bila hipoma prenešena sre(ü divjega gozda, mej najzlejše zveri, v najhujšej zim-nej noči, a še svobodna in gospodarica gama sebi, grajsko ozidje jo teži, teži vzduh, kateri diha, in

zoženo srce bi jej malo da ne počilo v prsih. Približa se držaju, da se opre ter oddihne. Oči so jej uprte proti propušnej luknji, skozi katero je svetila slaba luč ter trepetala pred nje nogami. Nehote posluša, čez nekoliko trenotij zdi se jej, da sliši čudne zvuke, prihajajoče iz podgradja in spo-minajoče joj duha na slovesnost nekaterih nabožnih pesnij. Sprva sodi, da tako šumi morje, navaljujoče na vznožje gorovja, a čuje samo presledkoma ta šum in včasih zdi se celo, da po vse utihne. Polagoma približa se Tonica propušnej luknji, z nepo-kojno radovednostjo. Sedaj sliši razločnejše, do--mišljuje si celo, da razbira artikulovane glasove, ter celo sestrino ime. Misleč, da jo morebiti mami duh, baveč se vedno z njo, poklekne do luknje; pridržujoč sapo, da ne bi preslišala ni najrahlejšega zvuka, prisluškava.

— Sestra je tukaj-le, pravi glasno, ne mogoč utešiti čuvstvo, polneče vse nje misli ter poječe vse nje občutke z neko nedoumno zmesjo veselja in groze.

Burno se dvigne ter zadrči po slabo razsvetljenih stopnicah, vedočih v podgradje. Poletevša po nebrojnih ovinkih, katere so osevali sem ter tja v

zidnih vzdolbinah ukrite medle svetilke, začne počasneje korakati, ker jej je privabivši jo šum tak» blizu, da razločuje vsako besedo; a ime gospe Albertove že ne čuje. To je, kakor je sumnela, samo cerkvenim pesnim podobno petje; pel je jeden sam glas, a drugi so v zbori pripevali. Skoro dojde do mesta, kder se to vrši; oplašena plazi se kakor strah mej visokimi stebri, podpirajočimi obočje čudne visočine, zakrita v senci prostranej njih.

Vsi ti stebri, sč svežnji sulic, s krvimi turškimi sabljami in sö strelnim orožjem otovorjeni, delali so nekak gozd, skozi kateri se je le nerazločno moglo dozreti, kaj se godi v sredini podzemeljske sobane.

Tonico naudušuje burno nagnenje do sestre, da se bolj in bolj utrjuje v nje nravu dotle še n& znanem tvrdovolji. Vselej, kadar združeni glasovi zazvene ter polagoma odmevajo, da se ne bi čul nje korak, poleti od stebra do stebra, a potem čaka, dokler se ne osmeli ozreti se okolu ter uve-riti se, da je še niso opazili po splošnej tihoti, katera sledi sem ter tja petju in katero bi se brez dvojbe vskalila, če bi jo bili ugledali.

A nje slabotno oko razbira stvari samo kakor skvozi nekako meglo, i nje vzburjena domišljija jej z nerazlo6nimi slikami le ve6a grozo tega nočnega prizora.

Na vhodi nasprotnej strani dviga se dolga vrsta mnogokotnih svodov; njih konci se izgubljajo v obočnej temini; ločijo jih mej soboj samo druge grupe tenkih, otemnelih in ostarelih stebrov. Črne preproge prerezujo te svode v gotovej višini, i o v ozadji tega mrtvaškega okrasila razsejani razbojniki še množe to skrivnostno grozo: jedni sede nepremično in mirno, a v masivne stebre vzdolbenih stolih, da bi jih imel človek za žalostne podobe, koje je razpostavil črnogled kipar, drugi stoj^ okrog svečnikov ter plamene sö svojimi bodali svetila, drugi se gube v noči udaljenega stebrišča ter se zde podobni prikaznim skozi premično temino, v ka-terej zaporedoma izginajo ter se javljajo njih obrv-nate glave in močno obrasle brade. Mej njimi upo-zori jeden radi svojega čudnega vedenja Tonico tem^ živahneje nase, ker razvidi brzo, da je nesrečen ia nežnočuten. Obraz mu ovija naličje ter ga do cela. zakriva.

J78_

Klečeč na prvej stopnjici odra, čegar nadalje--vanje ona ne more dozreti, opira se ob ro£ svoje sablje ter britko joče. Samo njegovi vzdihi pretr-gujo krepki in glasni glas duhovnika, opravljajočega sveto opravilo. Vzrujano Tonico žene neustavna radovednost, da se približa ter vidi oltar. Mrtvaški oder je, in na njem leži žena; glavo ima vzdigneno na črno-baržunastem vzglavji; jedva so jo preme-nili novi smrtni sledi.

— Moja sestra! vzklikne Tonica ter omahne. Zares, bila je ona: ker na brodi vsprožena puška jo je ustrelila, in četa Ivana Zbogarja jo je po-grebala.

XV.

Zakaj ježiš tako, gledajoč me, krvave si lase? Zakaj iipiraS name te o£i, katerih OBuSen« zenica je izginola iz o6ne vzdol-bino? Jaz te nisem umeril.

Shakespeare.

Vas bodem Ii povsod videval, senco umorjencev, s širokimi žoUimi ranami? in vas, razjokane matere, kažo6e mi te plamene, kHterih strašni jeziki ližejo zibel vaših prvorojencev? Siler.

Tonica je ostala dolgo časa pogreznena v spanju podobno stanje. Zdelo se je, kakor bi jej

erca ne burilo nikako čuvstvo, in ta mir je bil tolik, imeJ se je preroditi, kakor je vse kazalo, v tak emrton viliar, da so se tresli, boje se njegovega prestanka. Vender osvestila se je, ne javljajoč ni-kake bolesti. Ozirala se je z negotovostjo okrog in potezala roko čez čelo, trude se razjasniti si nepo-kojno dvojbo.

— Dobro vem, pravi naposled, vem, kde je. Drevi jo zopet najdem.

Ficer, najmlajši razbojnik, približa se jej, da razpozna nje stanje. Ona so mu nasmeje, kakor znanej osobi, ker on je govoril sinoči z njo v imeni Ivana Zbogarja.

— Čakala sem vas že dolgo časa, nadaljuje. Rada bi znala, s kako kaznijo kaznjujete radovedneže, če prodro na vaša svetkavanja nepovabljeni. Poznajem mlado deklico . . . Toda priporočam vam, da čuvate to skrivnost v imeni onega, kar vam je najdražje na sveti . . . Obljubite mi, da nikoli nikomur ne omenite o tem.

Mladenič jo gleda z rosnimi očmi, ker opazil je, da jej um blodi.

— Čaj, pravi mu sö strraötim glasom, to so Bolze! mislila sem, da se ne plače vet. Ne prikrivaj mi svojih solz. A jaz, jaz že ne morem jokati. Spominam se, da sem videla nekoga drugega, na nekem kraji, kjer se me niso nadejali, nekoga drugega, kateri je tudi plakal. Mislim, da bi to mogel biti ti, ker obraz mu je bil zakrit, da ga nisem mogla razpoznati.

— Neznan mi je on kakor vam, odgovori Ficer. Malokdo iz nas ga je videl drugače nego skvozi ono naličje ali skvozi šlemov vizir. Samo stari naši vojniki so ga zrli razkritega v bojih; a zelo redkoma dojde v Devin ter prikazuje se le z zagrnenim licem, odkler preletamo brez nevarnosti beneške pokrajine. Naš načelnik je.

— Kje je? zapraša mrzlo Tonica. On tedaj ne ve, da sem jaz tukaj?

— Ve, a ne upa se vam pokazati, boje^se, da ne bi vas njegova navzočnost vzburila ter bi mu očitali pomoto, vsled koje so vas ujeli.

— Ujeli! govoriš! Tonica je prostejša nego vzduh! Še to noč šetala sem se daleč od tod po sladostnib gozdih, koder sem dihala tako čist vzduh!

Nikedar nisem še videla toliko cvetic! Sestra moja je bila z menoj tam; hotela je tam ostati. Hodila sem češče tja, ko sem b'la še mlajša; ali nikoli nisem šla tja z materjo. Od onega časa promenilo se je moje živenje zelo.

Tonica naslanja glavo na roke, in trepalnice se jej zapro. Polt jej odihajo vzmrkle barve, ustnice 80 jej, kakor bi jih bila osušila vroča mrzlica. Smeje fie ter ihti.

Nje usoda je bila dopolnjena. Že ni imela ■druzega varstva na zemlji razen varstva onega grozo-budnega ljubavnika, kateri se jej je tako skrivnostno pojavil v Farnedi; bil je Ivan Zbogar sam. Njegova ljubezen bedela je nad njo s toliko skrblji-vostjo in tako čistoto, da bi bila brez dvojbe strmela, če je ne bi oviral blodeči um, da bi razmišljala o svojem stanji. Privabili so iz Sestijanskih koč deklet, da so jej stregle ter jo čuvale, slavne zdravnike so pozvali ali jih unesli iz bližnjih mest, da so jo zdravili z največo pozornostjo. Duhovnik, že dolgo časa razbojnikov ujetnik, on, ki je oi)ravljal posmrtnico za gospo Albertovo v podzemeljskem hrami, za to ceremonijo preobražen v kapelo, du-

bpvnik prežal je poleg nje postelje na trenotja, ko se je zavela ter jo je bolezen malo ostavila, da jej vdilial nebesno tolažilo. Celo te divje ljudi, katerih duša je dotle samo o krvi sni vala, očistila je tolika nedolžnost in geuola tolika nesreča, da so jo obsipali z znaki najnežnejše in najmilejše pokorščine.

Tonica se je privadila videti jili in pripovedovati jim o čudnih mamilih, sledečih se v nje bol-nej domišljiji. Samo Ivan Zbogar se ni upal prikazati poleg nje, obraz zakrit z naličjem ali vizi-rom, sicer razen le tedaj, ko je spala ali ko jo je duševna blodnja napala, da ni poznala nobene stvari okrog sebe; tedaj jej je nudil, da je ogledovala ljubljeno osobo, ne da bi se bilo treba bati, da jej udihne strah ali grozo. A klečečemu nekega dne pri nje nogah, že mu je nemožao zadržavati poječa ga čuvstva.

— Tonica! vsklikne z ihtečim glasom, Tonica ! draga Tonica!

Ona se obrne proti njemu ter sladko zre vanj On misli odhiteti, a ona ga z migom pozove nazaj, Nagne jej glavo na prsi ter se drži pokorno in po-zorljivo.

— Tonica! pravi ona po kratkem molki, mislim, da je v istini to moje ime, imela sem ga v hiSi, kder sem bila rojena in tedaj se mi je obetalo, da bodem srečna. Poslušaj, nadaljuje, prijemši razbojnika za roko, ho6em ti nekaj zaupati. Za prve moje mladosti, ko sem mislila, da je tako prijetno ill sladko živeti, ko mi ni ožigala kri žil, komi niso ožigale solze lic, ko nisem videla duhov^ letajočib po grmovji, kateri otvarjajo zemljo, uda-rivši z nogami ob njo, kateri vzdobe v njej globo-čejša brezna nego je morje ter napravijo, da bruhne^ ogneno vrelo ven; ko duše razbojnikov, kateri nimajo zavetja v grobi, niso hodile skakat in zvirat se okolo mene, kruto se sinejoč, ko mi vzdrainivšej še ni bilo treba odtrgati v lase mi zapletene ka6e,. kače, katere od modrikastega strupa peneča glava mi je počivala na vrati . . . takrat potoval je p» zemlji angelj s potezami, da bi bili omečiii otce-morca; ali samo videla sem ga, ker ga je Bog pozval nazaj, ko je bila njegova sreča ljubosumna na mojo in jaz imenovala sem ga Lotarja, svojega Lo-tarja . . . Spominam se, da sva imela v zelo udaljenihi gorah palačo. A nikoli nisem mogla najtipoti tja.

Če prav razbojnik ni dvignol naliCja, opazi ■vender Tonica, da so se mu solze pri poslednjih besedah jiodvojile. Nasmeje se mu z nežnim usmiljenjem; prime ga z nova za roko, katero je izpustila, u on se je ni drznol obdržati, govori mu •dalje:

— Vem, da ti delam muko, in prosim te oproščenja. Znam, da me ljubiš in da sem jaz tvoja zaročnica, zaročnica Ivana Zbogarja. Vidiš, da te poznani in da sedaj govorim razumno. Dolgo časa je že, du je piipravljena najina svatba, a nisem hotela imeti skrivnosti zate. Sicer je pa6 možno, da ta Lotar ue bistvuje. Videla sem v poslednjih dneh toliko osob, bistvnjoiSih samo v mojej domišljiji in razkajajočih se, ko se zavedam! . . . Vem, na primer, da me nisi poznal kakor sestre? Ne, pravi malo pomislivši. Če bi imela sestro, nado-meščevala bi mi mater in midva ne bi mogla praznovati svadbe brez nje. Povej mi, če za tist dan prigotovljaš sijajnih priprav? Treba je tega, ker nevesta je bogata dedinja. Jaz imam zlatih pripon in demantnih prstanov; a deti si hočem v lase samo j)reprost venec od divje trte.

Znova poinolči. Zablodi še huje. Groznoviden smehljaj javi se jej na ustih.

— Krasen svetek bode to! nadaljuje; cel pekel bode poleg. Plamenica svatbe Ivana Zbogarja mora oblediti poludanje solnce. Vidiš li od tod povabljence? Ti jih poznaš vse. Jaz nisem nikogar prizvala. Glej jih nekaj, z na pol opečenimi udi: startki, otroci, vzdramljajoči se živi v ognji, kateri si ti zažgal, da se soradujo tvojega veselja . . . Glej drugih, dvigajočih se v mrtvaškem prti in plazečih se k napolnenej mizi, zakrivajoč krvave rane. O Bog, kake pošasti so ubili to mlado ženo? Uboga Lucila! In s kakim imenom me pozdravljajo . . . Si li čul? . . . Sreča, sreča . . . Nikoli se ne zdrznemo, to ponoviti! Sreča, govore in vsi vkupe mrmrajo besedo združenja prokletih, klik veselja, kakor bi bil vskliknol satan, če bi bil premogel stvarnika svojega, tajno besedo, katero izreka zlo-dejna mati, pripravljajoča se, da umori svoje dete, da bi se oglušila njegovim vzdihom. Sreča zaročnici Ivana Zbogarja . . .

Izgovorivši to, onesvestila se je Tonica. Ta kriza je bila dolga in strašna: dlje časa so celo

obupavali, da bi okrevala. Skozi oseui dni stal je načelnik razbojnikov nepreniiten pri nogah nje postelje, pazeč na vsak nje gib, ter se ni menil za nič druzega, razen da je njej stregel. Bedel je ter jokal.

Ko se je Tonici zdravje zboljšalo, ostal je še vedno poleg nje, vedeč, da se je že privadila na njegov obraz, ter da ga lehko gleda brez groze.

Ta neumornost jo je osupnola.

Spomini, ostanši jej o proteklosti, bili so pre-motni, da bi jej tega človeka ime in kar jej je ono vzdramljalo v srci, obujalo neprestano grozo. Samo sera ter tja upirala se je nje duša misli, da bi zavisela od njega, in če se je le približal, vzburila se je močno; a običajneje, ko jo je oslabeli um ostavil samo nagonom nje potreb, zdel se jej je načelnik Devinskih razbojnikov samo nežnočutno in usmiljeno bitje, trudeče se oslabiti grenkoto nje trpenja in bliskoma oskrbeti najmanjšo nje potrebo. Tedaj mu je govorila sladke in laskave besede, katere so, kakor se je zdelo, le večale razjedajoč» ga tajno bolest.

Nekega dne sedi tako poleg nje, z zakritim obličjem kakor vedno; nje spanje mu je dražje nego vse na sveti. A ona s« hipoma vzbudi ter se burno dvigne, izgovarjajoč Lotarjevo ime.

— Videla sem ga, pravi globoko vzdihujoč^ sedel je na tvojem mesti. Vidim ga večkrat, sanjajoč, in tedaj sem zelo srečna; ali kako je možno, da se mi zdi, da ga vidim včasih tudi, ko bedim ter se mi zdi, da ne sanjam? Tu le sem, pod to zaveso navadno prihaja. — V onih dneh bolestij . . . in upanja, ko sem mislila, da me zovo v večno svobodo, protekal mi je plamenen potok vse žile, usta 80 mi žarele, nohti so bili modri in strti. — Vse tod je bilo polno prikaznij. — Videle so se močno zelene kače, kakor one, katere se skrivajo po vrbah; bila je druga še ostudnejša golazen, ime-joča človeški obraz; strašni in grdovidni velikani ; baš odsekane glave, upirajoče grozno vame živenja polne si oči; in ti, in ti si bil mej njimi, kakor čarodej, načelujoč vsem tem smrtnim čarotam . . . Plašna sem vpila ter klicala Lotarja na pomoč . . . Kar — ne smej se mojim izmišljotinam! — kar ugledam to zaveso padajočo in na mesti, kder si

sedel ti, opazim Lotarja, razprostirajočega proti meni tresoče se roke ter imenujočega me z ihtečira glasom . . . Res ni bil tak, kakeršnega sem poznala žalosten, zamišljen in resnoben, a odičen z nekim nebesnim dobrovoljem! Totrt, žolt, zmešan obračal je krvave si oči, brada mu je bila gosta in grda, obupen smeh, kakor smeh demonov, blodil mu je po bledih ustnicah ... Oh! ti ne bi nikoli umel, kaj je postal Lotar! . . .

Razbojnik, kakor se je kazalo, ni slišal To-nice. Bil je pogreznen v tih molk. Dvignol se je ter burno hodil po sobi, potem se vrnol k Tonici, ter jo dolgo časa zrl. Zobje so mu šiloma skrge-tali Kazalo je, da ga do cela bavi strašno razmišljanje, da ni opazi ne, kako bolj in bolj plaši nesrečno si ujetnico.

Naposled se ona dvigne na postelji, z naporom opre ob njegova kolena ter mu vsklikne, proseč prekrižavši roke:

— Milost, milost, oprosti mi, nič se ne boj Lotarja; on ničesar nehče Tonici. Jaz sem se mu poklonila, a on me je zavrgel. — Milost še za ta j)ot in nikoli ti ne bodem več govorila o njem.

Potem zopet omahne, ker moči so jej usah-nole. Ivan Zbogar poleti k nje nogaui, prime skrajni konec odeje, krijo6e jo ter plavajoče do tal, burno pritisne na njo svoja usta in ubeži . . .

XVI.

Vojnikova moč, kaj pač si ti? Danes ovfjaS bitvo pred toboj v prašen oblak. Tvoji koraki so osuti z mrtveci, kakor uvelo listje v noči kaže ceato strahu. Jutri so končane trenotne sanje o pogum!; izginolo je, kar je plašilo tisoče ljudij. Komar, dvigajoč se na dimnih si krilih, brenči nad grmovjem zmagovalno svojo pesen ter se roga slavi, katera je le še puhla beseda.

Že dva meseca živela je Tonica tako mej razbojniki, ne da bi se jej bilo zdravje zboljšalo, ali da bi se bilo tega nadejati. Samo nekoliko ukre-pila se je in rada je hodila k svojemu, proti morju obrnenemu oknu dihat večerni vzdub.

Nekega dne se ne pojavi nijedna stregočih jej osob. To se ni dogodilo še nikdar; a ona jedva opazi. Mnogo bolj jo zanima grom topa, grmečega v okolici Devinskej. Hoteč videti svoje družice, pre-

ide veliko stolbo, preleti sobane in veže in najde grad ostavljen. Top se približuje in vsak pok sledi viharju sliCen hruni. Tonica se povrne, otvori okno ter pogleda na morje. Na njem uzre mnogo malih, ribarskim čolnom podobnih brodičev, okrožujočih, kakor se zdi, vznožje trdnjave.

Sprva jo to zelo živo vzruja, a skoro se upokoji. Noč je otemnela, vzduh je veder, valovje mirno, nebo prepreženo s tisoč in tisoč blestečimi zvezdami kakor v onej noči, ko so ustavili Toničino ladijo, vezočo se iz lagunov, na isterskej obali. Nekaj časa se zabava ogledujoč jo.

Toda brum, kateri je slišala, množi se za njo na grozilen način. Zdi se jej, da čuje zvenketanje mečev, proklinanje, vzdihovanje, a sem ter tja utih-nolo je vse v smrtno tišino. Ona je prenesrečna, da bi se bala, če bi imela do cela zdrav um, ker nje usoda se menda ne more več shujšati; a ona vidi v naznanjujočej se katastrofi samo nevarnost, da bi trpela in na uho jej bijoči vzdihi budili so jej grozno mnenje o pretečih jej bolečinah.

Grajske galerije niso razsvetljene in temno je že do cela. Vender se napoti vanje ter se plazi ob

mraCnem zidi, tipajoč ga z rokami. Dospevša vrh Btolbe, posluSa. Dvorišča so napolnjena z orožnimi možmi, vse vmes govorečimi. Že se ni bojevalo.

Puške so ropotale samo, padajoče na deščeni

tlak.

Kar začuje strašen hrup, sredi katerega se je slišalo ime Zbogarjevo. Zasledovan človek se vrže proti stolbi ter bliskoma leti mimo nje. Na prvih stopnjicah zasveti nekoliko plamenic. Bajonetje se zadevajo. Kamenene stopnjice zahrume pod kora-kajočimi vojaki. Tonica pohiti v svojo sobo; vsto-pajočej vanjo, zdi se jej, da jo imenuje zamolkel glas.

— Kdo me zove? vpraša trepetaje.

— Jaz sem, pravi Ivan Zbogar, ne plaši se. Z Bogom na veke!

Približa se oknu, iščoča ga četa polni že ozadje galerije.

Razbojnik pristopi k Tonici t«r jo prime za

roko.

— Jaz sem, jaz, pravi, z Bogom na veke!

Tonica začuti neko nedoločno grozo in nežnost, katerih nikakor ne more umeti.

Zbogar trepeče.

Nje roko si pritisne na srce.

— Tonica, draga Tonica, vsklikne; z Bogom na veke! Ob! poslednjikrat, samo ta minuta še v vseb vekih! Tonica, draga Tonica!

Naličje se mu razgrne, a Tonica ne vidi njegovega obraza. Dotika se ga, čuti ognjeno mu sapo. V istem trenotji dotekno se razbojnikove ustnice na njene ter jim pritisno poljub, kateri vse nje ude opoji z neznano omamo, razjedajoče dražestjo, ime-jočo v sebi nekaj nebes in nekaj pekla.

Oskrumba ali sakrilegij! deje Zbogar. Ti si moja ljubavnica in moja žena in da pogine zdajci ves svet!

Dogovorivši te besede, posadi jo |na stopnjico, vzdignjeno proti oknu ter se požene v morje.

Vojaki se približajo s plamenicami. Začudijo se, da ne uzro razbojnika, ter vprašajo Tonico, če ga je opazila.

— Mir, pravi jim ona, položivši si prst na usta, on je šel prvi v poročno postelj; — a to le,

nadaljuje, kaajč na naličje, katero je ostavil pri nje nogah, to le je njegovo svatebno darilo.

XVII.

Potem mi pokaže angeK bitje na konji jahajoče ia vle-čoče vse žive za soboj. Zove-se smrt.

Skrivnostno razodenje.

Francoske čete so prikorakale v beneške krajine. Prva skrb generalov je bila, da so otrebilf» deželo nadlegujočih jo razbojnikov, kateri bi mogli« postati sovražnej vojski najgroznejši zaveznik. To-je bil povud, da so napali Devinski grad. Malo da ne vsi razbojniki so poginoli z orožjem v roki. Živih je ostalo samo malo številce; te so hude rane-vrgie strani z bojišča ali pa so poskakali v morje,, kder so jih vsprijeli oni čolni, koje je videla To-nica. Sumneli so, da je mej njimi Ivan Zbogar; ker mu ni razbojniki niso poznali lica, ni moglo nič' razjasniti tega njegovim zmagovalcem. Ficer, Žiškat in večina načelnikovih zaupnih vodij je umrlo poleg njega, jaedno se je umeknol v grad.

Ujetnike so gnali v Mantovo, da jih tam sodijo. Izbrali so biiš to mesto, ker je bilo dovolj udaljeno, da ne bi mogli njih zavezniki kovarno oprostiti in je je njegova leža jako dobro branila proti vsakemu njih poskusu. Tonico so vezli tja na posebnem vozi. Ker je bilo nje umbbolje očevidno, dali 80 jo v bolnico ter jo poverili zdravniku, zelo slavnemu v zvedenji in lečenji te bolezni.

Njegov trud je imel krasen uspeh. Tonica je ozdravela ter uvidela zlobo svoje nesreče.

V bolnici so skrbeli za njo s posebno briž-nostjo, kakeršno samo vera more vdihnoti usmiljenju. čim bolj so jo razpoznali, čim bolj se je vračala v nje duha razkajajočega kalne temine, ona vabna čaroba, koja si pridobiva srca, obujala je krog sebe in osobito mej blagimi sestrami strežnicami nežnejše čuvstvo od usmiljenja.

Ljubili so jo.

Ker je nikako nagnenje ni mikalo v svet in ker jej je bilo to zavetje posle vse, privadila se je lahko na misel, da završi živenje v njem. Malo pozneje bila bi prisiljena, odločiti se k temu.

Nekateri poizkusi, pribaviti si veliko svojo imovino, bili so brezuspešni. Pohlepni sorodniki, prišli za vojsko, dokazali so smrt gospe Albertove, zatrjevali smrt nje sestre in prisvojili si nje ded-štino. Bili so mogočni. Ta grabež jih je obogatel. Toničini prizivi se niso mogli uslišati. Ona je bila v očeh ljudij le še sirota brez imena in priznanja. To je bila nje najmanjša nesreča iu čutila jo je samo toliko, ker bi bila v novem zvanji svoje imetje lahko v plemenite in dobrotljive namene izvrstno upotrebila. Nje dragotinje so zadostile vsaj nje pri-nosu ter da je razdelila milostinje ter javila ubogim, da je došla v bolnico Svete Marije nova dobrotnica.

Dan nje obljube, radi velike slabotnosti na dolgo časa odložen, naposled zazori, ko prideta dva redarja ter zahtevata, da gre z njima v imeni pravice.

Raziskavanje v tožbi razbojnikov je bilo končano. Prisodili so jim smrt. Bilo jih je okolu štirideset, a nič ni dokazovalo, da bi bil Ivan Zbogar mej njimi, in njegovo strahovito ime je še grozelo po beneških pokrajinah, koder bi si mogel on sam zbrati novih, nič menj nevarnih čet.

V tej negotovosti vspomnili so se «mobolne deve. najdene v gr.idi Devinskem; Tsi svedoki so trdili, da je ona jetliiio bitje, katero je raznežilo kedaj neustavno burnost Ivana Zbogarja. Mislilo se je, da ga ona brez dvojbe razpozna mej sokrivci, 5e je mej njimi ter da to pojavi na kak način prvi nje gib, radi tega se jim je zdelo prilično, (la so prizvali ter jo postavili na veliko jeino dvorišče, ko so obsojenci šli mimo v smrt.

Tonica je bila oblečena v novicijatsko obleko; lasje so jej bili že speti pod deviški trak; a nje bleda polt je otemnjevala njih beloto; spremljali sta jo dve sestri. Držeč se jedva, opirala se je ob ramo jedne tovarišice; roka se jej je oprijemala nje pleč in glava jej je padala na prsi.

Skoro se začuje hrup; to je krik grozne ne-strpljivosti, naposled zadovoljene; ona dvigne oči, in zdi se jej, da razločuje nekaj nenavadnega; a oči so jej slabo rabile. Sodiščni uradnik to opazi, ter jo pozove, naj stopi nekaj korakoT naprej: se--daj vidi razločneje, ne umejoč, kar vidi; ljudje so, idoči drug za drugim ob vrsti razpostavljenih vojakov, njih grda obleka jo zgrozi. Korakajo počasi,

vcrl;i:it postoje. Pri vsakem pomnoži se jej strašni ii('t'(>l;i)i, naposled jo vzburi strašno slepilo; misli, il.i )fn, umejofa, da gre v smrt.

Ne, ne, odgovori on, Ivan Zbogar sem jaz.

■ Lotar! Lotar! . . .

— Ivan Zbogar! ponovi on krepko.

Ivan Zbogar! krikne Tonica. O Bože )n<>j' . . in srce jej poči.

\a zemlji leži, nepremična; prestala je dihati, .li^'ir'ii redar pridvigne nje glavo s koncem svoje

sablje, a pusti jo zopet pasti na tla, ostavljaje jo oje teži.

— Ta deklica je mrtva, pravi . . .

— Mrtva! deje Ivan Zbogar, gledaje jo nepremično. — Pojdimo!

........