Ivan Kacijanar (Ivan Cankar)

Ivan Kacijanar
(Erotika)
Ivan Cankar

Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

Kacijanar, vojskovodja slavni,

ves zamišljen hodi po šatoru.

Težka skrb mu polni trudno glavo,

ríše mu na čelo temne črte

in obrvi mu ježí košate.

Polumesec na šatorih belih

ob ostrogu blíska se krščanskem …

Ne rešítve in ne krasne zmage, —

sam in truden, — kakor ranjen sokol

brez pomóči v jati lačnih vranov …

In globočja bol v junaških prsih,

in bridkejša skrb na čelu resnem.

»Kaj pomeni tam ta šum skrivnostni?

Saj prišlò še ní krvavo jutro.«

In služabnik stari, zvesti Miloš,

odgovarja: »Gospodar, ne skrbi!

Res prišlò še ni krvavo jutro,

ali srca jim kipé junaška,

sèn jim lahki na očí ne more …«

Zopet praša slavni Kacijanar:

»Kaj pomeni tam ta šum skrivnostni,

kot hodile tolpe bi po planem?

Saj še vstalo ní krvavo solnce.«

Odgovarja mu s tresočim glasom:

»Oj ne skrbi, gospodar mogočni!

Res še vstalo sonce ní krvavo,

vso ravnino krije noč ledena;

a v telesu mrzlem — mrzla duša,

in junaki hodijo po planem,

da si mrzle ude oživíjo …«

Tretjič praša slavni Kacijanar:

»Kaj pomeni ta topòt skrivnostni,

kot bi v dalji dírjali konjiki?

A govori mi resnico, Miloš!

Priča mi je tvoj pogled brezupni,

da zakrívaš mi srcé nemirno.«

In zastoče grenko stari Miloš,

odgovarja solzen gospodarju:

»Kaj mi né bi se okó solzílo,

kaj mi né bi srce trepetalo!

Gledal tvojo sem visoko slavo;

tvoja videl sem junaška dela —

oj število krasno … Vse za tabo;

izgubljen si, Kacijanar silni! …

Kaj pomeni tam ta šum skrivnostni?

Vojska naša je v sramotnem begu.«

Ne vztrepeče Kacijanar slavni,

ne porósi mu okó se bistro;

meč opaše, pa zasede konja

in odjaše v diru skozi meglo;

poleg njega jaše stari Miloš.

Hladna megla krije vso ravnino;

in ne gane se peró na drevju,

in ne gane bilka se na polju;

vse je tiho kakor pod gomilo …

»Ali vidiš tam bleskèt orožja,

ali vidiš prápore razvíte?«

»Kacijanar, ózri se v daljavo, —

žarki zore se bleščé po hribih,

nad gozdovi plava bela megla …«

»Ali čuješ glasno petje, Miloš —

ali čuješ — zmagoslavi, Alah!

Vmes pa jok in stok in petje mečev? …«

Prah se dvigne tam na beli cesti,

v njem pridirja jezdec kakor tica:

»Izgubljena bitev, vojskovodja,

izdajalec — žalostna ti majka!«

Dvigne se na konju Kacijanar,

dvigne se mu v prsih silna duša,

meč zablisne se mu v roki močni

in preseka jezdeca do sedla …

Spet se dvigne prah na beli cesti,

v njem pridirja tolpa konjenikov, —

vsi pokriti so s krvjó in prahom.

»Izdajalec — bežal je sramotno

in v pogubi pustil je junake, —

naj pogine izdajalec kleti!«

Takrat vstane v sedlu mladi Hojzič:

»Z mečem svojim si ubil mi brata, —

vreden nisi, da bi padel v boju;

meč krvníkov ti končaj življenje,

naj ubije te izdajstvo tvoje …!«

In zastoče Ivan Kacijanar,

meč mu pade iz roké junaške

in jetník je sredi konjeníkov.

— — — — — — — — — — — —

Vino pije grof Nikola Zrinjski

na visokem, sivem gradu svojem;

ž njim sedí ob mizi družba krasna,

družba krasna samih slave sinov, —

a med njimi Ivan Kacijanar.

Bledo mu je lice, móten pógled,

zgúbano mu je visoko čelo.

S stola vstane grof Nikola Zrinjski,

polno čašo dvigne in napíva:

»Vse zahvaljam vas, junake slavne,

da s posetom svojim ste prijaznim

počastili dom moj starodavni, —

da sočutje prišli ste izkazat

med junaki prvemu junaku! —

Res okrutno ga pestí usoda,

res preganja ga vladar krivično, —

ah nečastno je sedèl v temníci

Kacijanar, prvi med junaki! …

In recíte, ní li to pravično,

da svobodo sam si je priboril

ter pobegnil ječi in vladarju?

Ali naj bi čakal, da zablisne

meč krvníkov njemu se nad vratom?

Čakal naj bi, da mu za plačilo

vzame glavo naš vladar dobrotni? …

Zopet bodi jasno lice tvoje,

pijmo rujno vino, kakor nekdaj,

Kacijanar, prvi med junaki! …

Pijmo, bratje, na njegovo zdravje!«

Blískajo se v soncu jasne čaše,

po dvorani pa zveníjo klici:

»Slava tebi, prvi med junaki!«

In odméva tam od druge mize,

tam med hlapci, kmeti in vojníki:

»Slava tebi, prvi med junaki!«

Eden le ne dvígne polne čaše,

to vojnik je drzni, mladi Hojzič.

In ozrè se grof Níkola Zrinjski:

»Je li spanec te premagal, Hojzič,

da uhó ti čulo ní zdravíce?

Ali zdí se vino ti preslabo,

da porósil ž njim bi ustna svoja?

Ali pa ti v srcu je sovraštvo,

da ne piješ, — odgovori, Hojzič!« —

»Kaj naj pil bi zdravje izdajalcu,

kaj naj slavo klícal bi morilcu?

Vso izdal je vojsko nam krščansko

in sramotno zbežal iz ostroga —

a na begu mi ubíl je brata …

Vreden bil bi svojega plačila,

da vladár bí vzel mu kleto glavo, —

a ušèl je, kot bežé tatovi …

Car pohvali te, Nikola Zrinjski,

da je mrtev pes na tvojem gradu!«

Samokres mu dvigne drzna roka,

strel odmeva glasno po dvorani

in na tlà se zgrudi Kacijanar.

Obledíjo gostom vsem obrazi

in zastane jim beseda v grlu.

Ali vzdrami se napósled Zrinjski,

skloni se nad prsi krvaveče:

»Tjà odšèl je duh tvoj, Kacijanar,

kjer pravico je dobil in srečo!«

In vsi gostje molijo ob truplu —

a po beli cesti dirja Hojzič.