Ivan Šumljak (1899–1984)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Ivan Šumljak (1899–1984)
Franc Vogelnik
Izdano: 21. septembra 1997
Viri: Glasilo planinskega društva Maribor matica (Letnik I, številka 1)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno z ustnim dovoljenjem avtorja.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Ivan Šumljak

»Gore so lepota in težko je govoriti o lepoti, ki je zadeva srca, občutka, hrepenenja in notranjega miru.« (Ivan Šumljak)

Rodil se je 6. 8. 1899 v Žalcu. Komaj tri leta je bil star, ko je ostal brez staršev: oba sta bila učitelja, oba sta umrla za jetiko. Poslej sta zanj skrbeli babici. Zgodaj se je odločil za učiteljski poklic. V Mariboru je v letih 1913/14 obiskoval nastavni razred meščanske šole, zatem pa do leta 1918 mariborsko učiteljišče, ki ga je končal z odliko. 1919 je učiteljeval v Šoštanju, nato v vadnici učiteljišča in na 3. deški ljudski šoli v Mariboru. 1921 je z odliko opravil strokovni izpit za slovenski in nemški jezik; potem je poučeval na meščanski šoli v Mariboru. Zbližal se je tudi z angleščino in 1937 je na The City of London Collegeu opravil izpit iz tega jezika; postal je tajnik angleškega kluba.

Ob zasedbi so gestapovci takoj prišli ponj; zaprt je bil v samici. S prvim transportom so ga z ženo izgnali v Srbijo (Jagodina). Jeseni 1941 si je našel službo v banatskem Kovinu. 1944 je odšel v Medmurje, kjer je žena našla zatočišče pri svojih strših. V osvobojeni Murski Soboti je nekaj časa delal pri časniku, 1945 se je vrnil v Maribor, kjer je postal prvi ravnatelj učiteljišča. Nekaj časa je poučeval na gimnaziji, nato pa na srednji ekonomski šoli do upokojitve 1960.

Zatem je še honorarno poučeval angleščino na visoki tehniški šoli. V zadnjih letih se je intenzivno ukvarjal s frančoščino.

Že zelo zgodaj, v otroških letih, je vzljubil planine; zasluga gre njegovi babici v Šoštanju, ki ga je pošiljala z raznimi naročili h kmetom visoko v hribih, ali pa ga je spodbudila naj se spet naužije njihove lepote. Kot dijak se je 1914 včlanil v podravsko podružnico v Rušah. Po vojni je veliko hodil na bližnje Pohorje, ki mu je povrnilo hudo načeto zdravje, obiskoval pa je gore tudi drugod po Sloveniji. Leta 1945 so se vsi planinci z veseljem lotili obnove porušenih postojank. Pod strokovnim vodstvom inž. J. Jelenca so mariborski planinci hiteli k razvalinam Mariborske koče ter jo postavili v nekaj mesecih. Nato so se lotili še Ribniške koče. Pri tem so se stkale številne prijateljske vezi. PD Maribor se je pod predsedstvom inž. F. Degna krepilo in raslo. Prof. Šumljak je v odboru prevzel delo markacista in ga opravljal skozi dvajset let.

»Pri tem lepem, toda bolj samotnem delu ima človek dovolj časa za razmišljanje in razglabljanje. Nekega dne sem počival na Črnem vrhu. Oddahnil sem se: pot od Maribora do Slovenj Gradca je bila obnovljena in na novo markirana … Pred seboj sem imel lep razgled na del slovenskega sveta: Plešivec, Smrekovec, Savinjske planine, del Karavank, v ozadju košček Julijcev. Prišla je misel: Kaj če bi vse te kraje zvezali z eno samo markirano potjo, ki bi šla kar dalje, preko vsega slovenskega ozemlja, zopet nazaj do Maribora! Rodila se je zamisel slovenske transverzale. Zamisel sem napisal in poslal na zvezo. Tam so predlog sprejeli. Transverzala naj bi šla približno takole: Maribor – Pohorje – Plešivec (Uršlja gora) – Smrekovec – Raduha – Savinjske oz. Kamniške planine – Karavanke – Julijske Alpe – predalpski svet – Nanos – Postojna – Kočevsko – Gorjanci – Dolina gradov – Bohor – Boč – del Slovenskih goric – Maribor.« V nekaj letih so njegovo zamisel uresničili. Bil je zadovoljen. »Stalno srečujem na transverzali vesele ljudi, skupine in posameznike, stare in mlade, ki so se odločili, da preživijo del svojega dopusta na tej poti. Z mnogimi se zapletem v razgovor; vsi so navdušeni. Transverzala jih je zvabila na dolgo pot, s katere se bodo vrnili zdravi, ponosni in z bogatim znanjem.«

Na tisoče planincev hodi po njej, mnogi so jo prehodili celo večkrat: po njenem vzoru je nastalo mnogo krajših, pa tudi daljših veznih in krožnih poti pri nas, v drugih republikah in na tujem, celo mednarodnih poti. Vendar ni bil namen prof. Šumljaka zgoj spodbuditi planince na dolgo pot od Pohorja do Slavnika in morja. Hotel jih je predvsem navdušiti za samostojno odkrivanje naravnih lepot in spoznavanje gorjanca obakraj magistralne poti: »Pozdravljaj in mnogo govori z domačini, ki jih srečaš. Spoznal jih boš, spoznal človeka iz gore, iz doline, videl kako misli, kaj ga teži, kaj veseli. Spoznal boš človeka, ki pripada istemu ljudstvu kakor ti sam … Na vse to glej, vse je zanimivo, vse te bogati!«

Pravi planinec mora biti vse v eni osebi, mineralog in geolog, botanik in zoolog, antropolog in geograf, imeti mora posluh za umetnost, za vso materialno in duševno kulturo naroda. Ker ga hoja po gorah osrečuje, mu bo pot do tega znanja odprta. In vse to je Ivan Šumljak tudi bil.

»Preden stopiš na pot, se duhovno pripravi … Načeloma hodi počasi! Tudi počasi se daleč pride. Pri tem opazuj! Ne glej samo v daljavo, tudi svet pod tvojimi nogami je lep in zanimiv … Dostikrat postoj, glej, poslušaj! … Riši, prijatelj, vse si nariši v svojo skicirko! … Ali pa vsaj fotografiraj! Tudi to je nekaj. Toda risanje je več.«

O sebi je hudomušno dejal, da je profesor »zemljepisa in vsega, kar spada zraven«. Vedno znova se je odpravljal na planinska pota, ure in ure počival na vrhovih, pogosto cele dni, užival v razgledu, vsaki najmanjši spremembi, risal in fotografiral, domov pa se vračal srečen, spodbujen za iskanje spoznanj, ki so bila kdaj z umetniško ali učeno besedo, domačo ali tujo, zapisana o naših planinah, vnet za snovanje.

Bil je pobudnik, sourednik in stalni sodelavec glasila Planine ob meji. Poleg drugih prispevkov je ob štiridesetletnici PD Maribor napisal podrobno in izčrpno društveno kroniko od ustanovitve naprej; poiskal je vesti o vseh pomembnih dogodkih, raztresene v raznih tiskanih virih, saj je okupator uničil ves društveni arhiv.

Kakor je bil natančen pri tem delu, tako skrbno, tudi po več mesecev, se je pripravljal na svoja planinska predavanja. Poglobil se je v slovstvo, zlasti v Planinski vestnik, iz svoje bogate diateke je izbral samo tiste posnetke, ki so izpovedovali največ lepot in značilnosti pokrajine v velikih in malih razsežnostih, tudi v neznatnih podrobnostih, ki jih je znal tako presenetljivo odkrivati, ker ni nikoli nikamor hitel; in povsod je videl na domači zemlji tudi človeka, ki na njej živi in dela. Posnetke, ki so bili že sami po sebi zgovorni, pa je oživil s svojo toplo, iskrivo razlago, v kateri se je zrcalila njegova široka razgledanost; z njo je segel do srca vseh poslušalcev, bila so pravo doživetje.

Mariborski planinci ne bodo pozabili njegovih predavanj: Lepote Bohinja (8. 2. 1972), Po slovenski planinski transverzali od Slovenj Gradca do Matkovega kota (9. 1. 1973), Gora in cvet (20. 2. 1973), Pohorska pota (19. 2. 1974), Triglavski narodni park (17. 12. 1974), Po sončnem Kozjaku (4. 3. 1975), Svet ob Soči (16. 12. 1975), Pojdimo v Savinjske Alpe (11. 1. 1977), Oj, Slovenske ve gorice … (10. 1. 1978), Po južnem Pohorju (6. 3. 1979, Naša ljuba Dravca (11. 3. 1980), Po Belgiji in Angliji (17. 2. 1981) in Julijske ALPE (1. 3. 1983).

Zadnje predavanje je bilo posvečeno devetdesetletnici ustanovitve SPD; medtem ko je vodil poslušalce po starih poteh v Julijcih, je prof. Šumljak oživil tudi začetno obdobje slovenskega planinstva.

Nihče ni slutil, da ga bo huda bolezen kmalu odtrgala od ljubljenih planin. Ob svojih visokih jubilejih je navadno dejal: »Kako rad bi bil vsaj dvajset let mlajši!« In ko je slutil, da se vse izteka, je izrazil željo, da bi njegov pepel stresli v pohorski gozd, ki ga je ljubil in spoznaval celih sedemdeset let.

Umrl je 14. 2. 1984. leta.

Planinci, v imenu katerih sta se sredi hladnega zimskega dne, 18. februarja, od njega poslovila predsednik PD Maribor matica Srečko Pungartnik in predsednik PZS Tomaž Banovec, mu še niso mogli izpolniti te želje; radi bi ga še imeli med seboj. A vendar je njegov zadnji tesni dom nedaleč od spokojnega Pohorja, ki zre k njemu; nedaleč od začetka transverzale, ki nam jo je podaril.