Istrski osel

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Istrski osel.
Ivan Cankar
Izdano: Slovenski narod 24. junij (1911), 44/144
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Pred nekaj leti sem bral (mislim, da v »Laibacherici«) kratko zgodbo, ki se mi je že takrat zdela v marsikaterem oziru zanimiva in poučna. Bojim se, da so ljudje že pozabili nanjo, ker je bila skrita med reklamnimi noticami in starimi dovtipi. Meni je ostala v živem spominu, ali vendar bi še zdaj ne mogel natanko povedati, kakšen je njen pravi pomen in nauk. Morda se kdo drugi, takemu poslu vešč, poglobi v to stvar ter jo razbistri do konca.

V nekem istrskem mestecu so sklenili občinski možje, da je treba požlahtniti oslovski rod. Kmetice so prihajale zjutraj v mesto na čudnih živalih, ki so bile komaj še oslom podobne. Sama kost jih je bila in sama razmršena, ščetinasta dlaka, na hrbtu in na bedrih pa se je kazala gola koža — jase v bodičevju. Glava je bila neznansko velika, večja od života, in je klonila trudna in lena k tlom; kakor zanalašč pa so bila ušesa, to poglavitno in ponosno znamenje oslovskega rodu, vse premajhna, čisto neznatna, skoraj volčja. Kaj bi nadalje še govorili? Nekoč se je prikazal na trgu samoten tujec suhljat človek v dolgi sivi suknji in s popotno čepico na glavi; ugledal je osla neosla ter jo zlovoljen pljunil predse. Občinski mož Vallencich je stal na pragu svoje krčme in je videl to sramoto.

Posvetovali so se, nato so vprašali učenjake, učenjaki pa so odgovorili, da živi najlepši in najkrepkejši oslovski rod sredi Italije, v slavnih Abruzzih. Poslali so pismo v slavne Abruzze, v pismu pa so razložili, kako in kaj, da bi radi požlahtnili oslovski rod in da so čuli o veliki slavi tega rodu iz Abruzzov. In tako. V Abruzzih so pismo prebrali pa so se napotili in so poiskali najlepšega in najkrepkejšega osla, ki je slovel daleč naokoli zaradi svojih mnogoštevilnih čednosti. Tega so poslali bratom Istranom in zraven še prijazno pismo.

Velik je bil praznik v istrskem mestecu, veliko je bilo veselje. Solnce je sijalo, gorelo na prostrani trg, na staroslavno benečansko stolnico, na rumenkasto, obžgano zidovje z maloštevilnimi, ozkimi okenci; posijalo je časih iz usmiljenju celo v tiste mračne, hladne, tesne ulice, kjer bi se človek le s težavo izognil človeku. V pristanišču se je narahlo pozibavalo par ribiških barčic s pisanimi jadri; na obzorju je bila sama luč, da se ni dalo razločiti, kje se nebo potaplja v morje.

Meščani so se bili navsezgodaj prazniško oblekli, izprehajali so se po trgu in po obrežju, odpočivali si po krčmah. Imenitniki so se nosili pokonci, hodili so z umerjenim korakom ter so razkazovali solncu svojo imenitnost. Po obrežju so stale pisane gruče kmetov iz okolice; držali so roke križem na hrbtu ter gledali z upognjenim životom in resnim obrazom na morje. Tako so stali tam že opoldne, pod razpaljenim nebom, barka pa je bila naznanjena za večerno uro. Prav na produ je ležalo vznak par ribičev, roke pod glavo, rjave obraze naravnost v solnce uprte; kazali so bele zobe ter spali trdno in mirno.

Še proden se je solnce nagnilo do svetlega morskega roba, se je prikazala na obzorju tenka črna senca, lastavici podobna. Dolgo je stala ta črna lastavica, kakor priklenjena; rasla je komaj za spoznanje, genila se ni. Toda nenadoma se je odklenila, spustila se na morje. Barka je plavala jaderno, zavila je v prelepem kolobarju, bele iskre so se utrinjale za njo.

Imenitniki so prišli s trga in iz kavarne, meščani iz krčem, kmetje so še nižje upognili hrbet, ribiči so se vzdramili. Stali so tam zamaknjeni, oči so se svetile, lica so gorela. Ni je bilo besede, dokler se ni barka veselo namerila naravnost v pristanišče. V tistem trenotku pa je udarilo do neba tako zmagoslavno vriskanje, kakor ga nebo še ni slišalo.

»Evviva! Evviva!«

Sopihaje, kakor tica prhutaje, vsa potna in trudna se je ustavila barka. Imenitniki so stopili v prvo vrsto, prav pred mostiček. Tedaj je zavreščalo na krovu — smeh in krik se je razlegal do benečanske stolnice. Prikazala se je bila čudna žival, ki je bila podobna Bog sam vedi čemu. Begala je plaha po krovu, vlekli so jo in tepli, dokler je niso privlekli in pritepli na mostiček. Rjav mornar je vlekel spredaj za močno vrv, zadaj je drug mornar, ki je bil prav tako rjav, klestil z dolgo palico čisto enakomerno, zdaj po levi, zdaj po desni.

»To je vaš osel iz Abruzzov!«

»Naš osel, Dio mio!«

»Malo shujšal je, morje ga je vzelo!«

Ne le, da je shujšal — v nobenem oziru ni bil več podoben tistemu junaku iz Abruzzov. Glava je bila očitno težja, daljša in okornejša, život se je stisnil in zožil, dlaka, prej tako svetla in gladka, je zatemnela ter se poščetinila, rekel bi skoraj, da so se celo ušesa zmanjšala. Ko so imenitniki ugledali to straboto, so prebledeli in od srama in srda niso vedeli, kaj bi. Tudi ljudstvo je molčalo v prvi grozi. Ali iz te prve groze se je izvilo, je planilo nekaj strašnega.

»Na tla z njim! V morje z njim! Udarite! Bijte! Ubijte!«

Tenke šibe, trde palice, gorjače, vesla — iz stoterih rok se je mahoma in hkrati usulo na žival, tako slepo in divje, da je padalo tudi po plečih ribičev in kmetov. Iznenadena žival se je postavila čvrsto na vse štiri noge, zatisnila je oči ter je čakala. Ko pa jo je udarilo težko veslo naravnost na gobec, tako da se je curkoma vlila kri, se je vstopila na sprednji dve nogi, pobrcala je z zadnjima dvema ter se spustila v beg. Namerila se je najprej proti morju, tam pa ja zaobrnila ter prav skozi gnečo udarila proti mestu. Časih je koga prevrnila, časih koga pohodila, celo občinski mož Vallencich se je pred svojo krčmo prekobalil v prah. Ali padalo jo nanjo neprestano, ni je bilo več dlake, ki bi ne bila dvakrat presekana, v kožo in kri zabita. Sredi trga, pred benečansko stolnico, je žival za hip postala, vzdignila je glavo, gobec proti nebu in je zavpila z glasom, ki ni bil navadnemu oslovskemu glasu prav nič podoben. Nato je bežala dalje, omahovaje, opotekaje se, ali tako urno in neutrudno, da so upehani biriči zaostajali. Ko je solnce utonilo v morje in je hitro ugašal istrski mrak, je izginila bežna žival v hribe in nobeno oko je ni več videlo.

Sredi noči, opolnoči, so se vzdramili meščani in vsem je segla groza v srce. Iz daljave, tam od golih, žalostnih hribov in vse preko morja se je razlegal glas, ki ni bil ne živalski, ne človeški — prav zares, glas napol človeka, ki bi rad potožil Bogu, pa ne pozna krščanske besede in molitve. Vse do jutra se je razlegal, šele ob zori je utihnil. In tako je bilo vsako noč, dolga, dolga leta; in tako je še dandanašnji in bo, dokler Bog ne izbriše greha iz svojih bukev. Kdor je kdaj spal v istrski samoti, je slišal tisti glas.