Iskrice (Slovenske večernice)

Iskrice. J. G.

Izdano:	Slovenske večernice, „Izdala družba Sv. Mohora“, Celovec (12. zvezek), 1852, 76–78
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

1. Radi so stavili naši očetje cerkve božje na visoke gore, ali svoje pohlevne bajtice le spodej v doline; tako postavimo tudi mi v naših sercih visoko altar božji, da naj kipi nad vso posvetne misli in želje. —

2. Kdo je povedal mlademu škerjančku o južnih toplih deželah? Kdo ga mika na jesen tje in mu kaže pot? — Enako koperni človeška duša po nekem kraju, ki jej je še nepoznan, — po nebesih; enako koperni po neumerjočosti, po večni ljubezni! Veš, od kod je to poželenje človekovo? —

3. Mnogokrat pije bolnik najbritkejša zdravila. Njemu enaki so uni nesrečneži, ki prenašajo z neverjetno stanovitnostjo britkosti in težave; bolnik upa od Boga zdravja, nesrečnik pa spremembe in plačila!

4. Ob času viharjev rastejo vsa zelišča najhitreje; tako tudi naše čednosti v borbah in nevarnostih. —

5. Mile zvezdice se vidijo iz dna čistega jezera; in enako plava podoba nedolžne duše v očesu.

6. Svetlo solnce nam zjutraj naznanja rumena zarja, in čisto serce nežna mila rudečica na obrazu.

7. Bridek sad se zdi oreh unemu, ki vgrizne v njegovo luščino; ali kako sladko jedro tiči v orehu! — Bridko se zdi tudi človeku življenje, ki ga še ne pozna, ali kako prijetno živi, kdor hodi po pravi poti in ohrani čisto serce!

8. Krasno vidimo po sadovnjakih spomladi drevesa cveteti, preden zelené in sad rodijo. Cvetju dreves so podobne mladenčeve nade in sanje; Bog vari, da ga ne ukanijo.

9. Demant se ob demantu gladi, da dobi svitlobo, po kteri se odlikuje med vsemi žlahtnimi kamni. — Tako si prilasti mladeneč omiko in blagi značaj le v družbi izobraženih blagih ljudi! —

10. Kako nam gane serce radost nedolžnih otročičev, kterim je obilno navesilo dete Ježušček na sveti večer božje drevce! Radosti se nam pri tem pogledu serce topi! — Ali bratje! mar nismo tudi mi otroci nebeškega očeta? Ali ne naveša njegova roka tudi nam spomladi zemljo s cvetjem, in jeseni s sadjem? — Kje je takrat naša radost, naša hvaležnost? Zakaj smo eden drugemu zavidljivi, zakaj eden drugega čertimo? —