Irhaste hlače
| Irhaste hlače. M. S. |
| |||||||||||||
„Moderata durant“ ali po slovenski: „irhaste hlače dolgo terpé,“ se glasi neki pregovor. Da je temu res tako in je to gotova resnica, menda nihče ne dvomi, ni me tudi volja tega dokazovati; da pa irhaste hlače ne samo dolgo terpé, temuč da utegnejo tudi obraniti velike smertne nevarnosti, kaj tacega se bo pa znabiti vendar le komu manj verjetno zdelo. Toraj v poterjenje te resnice in irhastim nlačem v čast čujte sledečo resnično prigodbo, ki sem jo slišal iz prijateljskih ust.
Popotvaje po Češkem, pripoveduje nekdo, se po naključbi na potu seznanim s prijaznim in kakor je bilo videti premožnim obertnikom. Prav po domače o eni in drugi reči kramljava, in ko mu povém, da zdaj ravno nimam posebnega posla in se mi nikamor ne mudi, me povabi, naj ga spremim na njegov dom, ter nekaj dni pri njemu prebijem. Mož mi je jako dopadel in z veseljem sprejmem njegovo prijazno ponudbo. Na eni bližnjih postaj zapustim železnico in v nekterih urah že nas sprejme na njegovem lepem in obširnem domovji veselo in prijazno njegova družina. Ko se nekoliko spočijeva in okrepčava, povabi me moj novi prijatelj, naj ogledam nekoliko njegovo imetje. „Pred vsem pa, mi reče, vam moram pokazati to, kar najbolj imenitnega in zanimivega v svoji hiši shranujem. Le idite z menoj.“
To izgovorivši me pelje v gornjo sobo ter pokaže na lepo s steklom vdelano omaro in mi reče: „Lejte tu so shranjene nase svetinje, vzrok in vir našega blagostanja.“
Radoveden pogledam v omaro, pa kako se začudim, ko v zali shrambi vidim viseti — stare irhaste hlače.
Nekako osupnjen jih gledam, pa ne zapazim nič posebnega, razun da so že jako obnošene in se spreminjajo na černo in rumeno ter da so na onem kraji, ki se pri sedenji najbolj rabi, prav na debelo nakerpane.
Čudite se mojim besedam, dragi gost, spregovori spet moj prijazni ostir, znabiti da še celó menite, da se šalim. In vendar je gola resnica, da je to borno oblačilce moj predragi zaklad, vzrok in podlaga naše sreče.“
„Zapuščina so mojega rajnega očeta, mili Bog jim daj večni mir! Mnogo let že počivajo v hladni zemlji; ni nam ostalo drugega od njih kakor njih blagi spomin, naše blagostanje in le-te irhaste hlače. Borne so in obnošene, pa naj si bodo! v časti in hvali bodo ostale, dokler bo irhovna terpela in bo v moji hiši bilo še ktero hvaležno serce!“
„Pa predno vam povém, kako in kaj je s temi hlačami, jih nekoliko bolj pazljivo poglejte in videli boste, da imajo one kerpe na pošev globoko razpoko ali rano, kakor od udarca z ostrim orožjem. Tri kerpe so presekane, pri četerti in poslednji je orožje zgubilo svojo moč.“
Pogledam toraj bolj bistro in vidim, da je temu res tako.
„In glejte, le-ta rana, častiti gospod, razklada moj prijatelj dalje, ima svojo zgodovino. Vsekana je bila v francoski vojski leta 1813 in se od istega časa ni več zacelila.“
Pri teh besedah vedno radovedniši prihajam, in z nekakim spoštovanjem se oziram na irhasti spominek velike in imenitne zgodovinske dobe. Te neme priče toliko znamenite vojske, ki so bile, kakor je videti, djansko v boj zapletene, so se mi zdaj mnogo bolj zanimive in častitljive zdele, kakor še tako izverstno izdelana in draga obleka kacega nališpanega gizdalina.
Vsedeva se toraj k omari in moj verli gostivnik mi jame sledeče pripovedovati:
V začetku tekočega stoletja v onih hudih letih, ko je vojskini hrup begal celo Evropo, živel je na severni strani Češkega v Honski vasi, priprost pa pošten tkavec Vendelin Maier po imenu. Bil je mož male postave, posestnik male hišice z vertom poleg ceste. Pa vse to ga ni oviralo, da ne bi se pečal z velikimi mislimi in ugibal, kaj in kako bi počel, da bi postal velik gospod, ako mogoče celó fabrikant. Pa kaj tacega se dá dosti lagleje misliti kakor izpeljati in vresničiti. Priden in varčen je bil res Vendelin, dan za dnevom in še lepi del noči je presedel pri svojih statvah in kakor riba v vodi je neprenehoma ferkala sovavnica med nitmi; toda ko je teden minul, prislužil si je komaj nekaj dvajsetic. Lahko je tedaj preračuniti, kako daleč da je ubogi Vendelin še imel le do nekterih tisoč, ter do velikega gospoda in obertnika. Pa pri vsem tem, da pri takih okoliščinah ni bilo upanja, postati tudi le mali gospod, bil je Vendelin vendar le veselega serca; kajti imel je zdrave ude, pošteno dobro ime, zraven pa tudi še sladko nado, da bo s časom vendar-le še v last dobil zaklad, ne sicer zlata in srebra, temuč ljubeznjivo in pridno učiteljevo Agato. Bil je namreč tudi izversten pevec, in tako lepo sta se njuna glasova na koru ob nedeljah in praznikih pri Božji službi vjemala, da se ni bilo čuditi, da ste se bolj in bolj soznanili tudi njuni serci, ter obema želja obudil, naj bi kmalu nerazvezljiva zakonska zaveza vezala tudi njune roke.
Bil je pa tkavec Vendelin, naj si tudi ne po korenjaško izraščen, vendar-le ob nedeljah in praznikih v svoji čedni in prazniški obleki, ki se mu je kaj lepo prilegala, res videti jako priljuden in veri mladeneč. Drugači se vé da je bilo ob delavnikih, ko je pri svojih statvah sedel. Srajca in kratke irhaste hlače, bila je vsa njegova obleka. Da je zlasti irhovna pri vednem sedenji veliko terpela, to je lahko razumeti; pa bistroumen in varčen si je Vendelin Maier tudi tu vedel pomagati, in sicer ne s pomočjo krojača, temuč po mizarsko, ker kerpo je na kerpo ne prisil ampak prilimal, tako da je s časom res kakor na zalogi irkovne sedel. In s to dobo se prav za prav začne zgodba toliko pohvaljenih in čislanih irhastih hlač. —
Strašna šiba grozovitih vojská, spletena po nenasitljivi častilakomnosti Napoleona I. je od egiptovskih piramid do merzle Moskve ljudstva v nepopisljive reve poiisnila, — le severni strani Češkega je prizanesla do spomladi leta 1813. Pa ko so se po bitvi pri Licnu rusopruske armade na Šlesko nazaj pomaknile, oznanovalo je od vojskinih požarov zagorelo nebo tudi mirnim češkim prebivalcem na saksonski meji, kaj jih groznega čaka. In res, ko se je kongres v Pragi brez vspeha razšel in je Avstrija Napoleonu vojsko napovedala, priderle so kakor silna povodenj Vandomove čete na severno Češko. Kmalo je sicer Francoz šel od tod, pa še huji gostje so mu sledili za petami: Poljaki namreč in njih poveljnik Poniatovski.
K sreči je general Bubna tudi te zmagal in kmalo od tod pregnal. Njih umik, podoben divjemu begu, nam je zarad tega zanimiv, ker so oplašeni Poljaci tropoma ravno skozi Honsko vas ter memo Vendelinove hišice dervili, da se je klopotanje konjikov in rožljanje orožja in vozov daleč okoli razlegalo. Naš verli tkavec, mirna in pohlevna duša, pri tem nenavadnem divjem hrupu trepetaje pri svojih statvah stoji ter pričakuje, da bo zdaj in zdaj kak silovit vojak planil v hišico in na-nj. Pa preveč se je oplašenim vojakom mudilo in nihče se ne zmeni niti za-nj niti za njegovo imetje. To ga spet nekoliko oserči in ker je bil vendar skoraj še bolj radoveden kakor boječ, stopi k oknu, da bi videl in opazoval bolj natanjko, kaj se zunaj na cesti godí. Tropa za tropo sledi in neštevilna je raj da raznoverstnih vozov, skoraj se mu v glavi zverti, ko gleda berze ulane kakor tiče v zraku po cesti derviti. Sčasoma vendar divje klopotanje in bobnenje nekoliko preneha in kakor po nagli plohi dež le še po malem kapljá, tako so se adaj le manjše trope verstile ter ravno tako urno za svojimi predniki hitele. Ker se je do zdaj vse tako mirno in dobro izšlo, tudi serčnost in hrabrost našega tkavca vedno veča prihaja. Ako so velike čete tebe pri miru pustile, si misli, se tudi male pešice zaostalih ne bodo za-te zmenile, saj se jim mora še bolj muditi kot unim, ki so že daleč naprej. Da bi se toraj še lagleje na dolgo in široko razgledoval, zapusti okno in stopi k hišnim vratom, jih varno odpahne in na polovico odpre. V tem hipu prijaha po cesti oddelek konjikov z vozom, ki so ga, kakor je bilo videti, spremljevaje varovali. In tu se zgodi, da ravno pred Vendelinovo hišico eno kolo težko obloženega voza močno zadene ob kamen in se pri priči razsuje. Voz omahne in se preverne in težek sod se z njega zvali na tla. Konjiki se precej ustavijo, berž ko ne da bi se posvetovali, kaj jim je zdaj storiti in najberže bi bili v vasi drugi voz poiskali, sod spet naložili in odpeljali, ko bi ne bila spet nova ovira in stiska nad nje prišla. Zakaj dokler se še posvetujejo, prikaže se od daleč tropica ruskih kozakov. Berž ko ne so zaostale Poljake zasledili in sliši se daljno že njih vojskini krik. Toda Poljaki zarad tega ne bežé, temuč urno razbijejo gorenje dno po koncu stoječega soda, razmečejo z verha raznega vojskinega orodja ter drugi druzega odrivaje hite po tem zajemati in polniti si žepe. O joj! kaj vidi tu Vendelin, kako neizmerno stermi! Menil je prej, da sod, ki se je z voza prevalil, je navadni vinski sod, toda zdaj spozna iz posamnih kapljic, ki so se zajemljajočim muzale izmed perstov ter cvenkljaje in blisketaje padale na kamenje, — da debelo vampasta posoda krije v sebi same velike prelepe zlate, samo golo zlato.
Že je videvši in slišavši kozake namerjal urno spet zapahniti vrata in se stisniti v kakov kot, toda pri pogledu, ki se mu zdaj kaže, kakor okamnen obstoji pri na pol odpertih vratih, kajti prelepi zlati ga vendar še mnogo bolj vabijo in mikajo, kakor ga plašijo gole sable kozakov. „O da bi pač, sam pri sebi željno zdihuje, srečni vojaki saj nektere drobtinice od svoje bogate mize za me ležati pustili, da jih poberem, predno kozaki sem pridervijo.“ Pa kozaki so prej nad Poljaki, kakor so le ti pri svojem važnem opravilu le mislili. Kakor sokol iz zraka šine na svoj plen, privihrali so zaraščeni, z dolgimi sulicami oboroženi sinovi Ukrajne na svojih malih pa berzih konjičih nad Poljake, in le nekoliko trenutkov je terpelo in zagnani so bili v beg.
Zdaj se kozaki spravijo nad sod, kajti komaj zapazijo, kaj da krije v sebi, se ne zmenijo več za bežeče Poljake, temveč vsakteri hití, da bi kolikor mogoče globoko zajemal iz zlatega vira — in gotovo v kratkem bi bila posoda izpraznjena, ako bi ne bili drugi druzega odrivaje sami sebe motili in ovirali pri tem zanimivem opravilu.
Ko se tedaj tako rujejo in prepirajo, vernejo se nenadoma odpodeni Poljaki v nekoliko večem številu, da bi si prisvojili spet zgubljeni zaklad. In res, zdaj morejo slabeji kozaki odjenjati ter tudi po kratkem boji pobegnejo. Spet so tedaj Poljaki posestniki zlatega soda. Mahoma planejo nad-enj in ker se jim ne izide, da bi ves sod sabo vzeli, zato si vsakteri, ki blizo more, po moči prizadeva žepe in mavhe polniti. Pa njih veselje ne terpi dolgo. Kajti že dervijo spet Rusi v močnejem številu z divjim krikom nazaj in ker Poljakov ni volja plen lahkoma in dobrovoljno prepustiti, zato se pri priči vname živ boj. Na obeh straneh pade nekaj mož. Na posled jamejo Poljaki omagovati, ter se bojevaje pomikajo nazaj. Serdito pritiskajo kozaki za njimi ter vsi vneti in zamišljeni v boj nekako popolnoma pozabijo na sod in njegove zlate.
Vendelin med bojem trepetaje pri pripertih vratih stojí, od strahu in groze mu sapo zapira; pa ko se bojujejoči dalje in dalje odtegujejo in se njih hrup in krik le daljno še sliši, se kmalo spet zavé. Pogled na predragi sod ga še bolj oserči in ker vidi, da se tudi padlih vojakov nobeden ne giblje, misli si, da bi zdaj ne bilo tolikanj nevarno, urno skočiti ter si saj par pesti zlatov prisvojiti. To je v trenutku storjeno, si misli, le nekoliko serčnosti in v hipu sem jaz ubogi tkavček bogatin. Greh tudi ne more biti ge polastiti zlata, ki prav za prav ni nikogar.
Najberže pa naš Vendelin Maier še toliko pomišljeval; gotovo je le to, da je mahoma skočil čez prag in planil nad sod, ko so se Poljaki in kozaki bojevaje bili nekoliko odtegnili. Kakor plamen veho tako je tudi njega nesterpljivo na-se sleklo zlato. Še celo ubitih vojakov ga ni bilo groza in strah, marveč se je zdaj mnogo bolj živih bal kakor mertvih.
Kakor muha v latvici mleka je bil v hipu nad sodom, čegar dno je bilo še precej na debelo z zlati pokrito. In ko mu ljubo zlato toliko vabljivo in ljubeznjivo nasproti miglja, pozabi popolnoma na vse, kar se je krog njega godilo. Globoko vpognjen v sod grabi in zajema, kakor zajema urna gospodinja kislino iz kadi, z obema rokama, ter z bogastvom polni prostorne žepe svojih irhastih hlač. Z dušo in telesom je bil v svoje delo zamaknjen, in to bi ga bilo zdajci skoraj pogubilo. Ravno se je namreč spet upognil in stopil k zakladu, ko se, zmagane Poljake popustivši nenadoma vernejo kozaki. Vendelin z glavo v sodu nima o njih vernitvi ne duha ne sluha. Že jahajo kakor v sapi nazaj, že je njih poveljnik, nekoliko korakov pred njimi pri sodu, ko se Vendelin zavé grozne nevarnosti, v kteri se v resnici zdaj znajde. Ko čuje klopotanje konj že kar blizo soda, od groznega strahú in skerbi, kako bi se rešil, ne ve, naj bi se li popolnoma vtopil v sod ali pa se zmotal iz njega.
Pa ni mu bilo dano dolgo premišljevati, naj bi se li za eno ali drugo odločil, kajti pri grozni zavesti, da mu je poslednja ura odbila, obvisi nad sodom, kakor visi po zimi zmerznjeno perilo na vervi. Pa le trenutek je visel tako; zakaj v hipu, ko poveljnik do soda prijaha in vidi nektere človeške ude iz njega moleti, vzdigne tudi že sabljo in mahne po vabljivo nastavljenem oddelku života s tolikim serdom, kakor bi mu bilo ubozega tkavca razdeliti na dvoje. V Vendelinovo srečo pa so mnogoverstne irhaste kerpe njegove obleke silo mahljeja toliko zderžale, da se je izšlo brez rane in kerví; vendar pa je bil stres po udaru tolik, da se je tkavček čez glavo popolnoma v globočino soda prevalil. Tam na kupu zlata je ležal brez zavesti in kakor mertev. Mislili so berž ko ne tudi kozaki, ko so se med tem zbrali okoli soda, da je njegov prebivalec ranjen za smert. Zgrabijo ga toraj za pete, ga izlečejo iz soda ter nikakor rahlo zarinejo med mertve vojake na tla. Potem izpraznijo v hitrici sod do zadnjega zlata. Ravno da so to delo doveršili, zaslišijo od daleč svoj klic in brez dalnjega obotavljanja hitijo berž od tod. V hitrici se ve da jim Vendelinovi žepi niso na mislih, še manj pa, da bi se bili potrudili preiskavati jih.
Kako dolgo da je Vendelin v omotici nezavedel ležal med mertvimi vojaki, sam ni vedel povedati. Najberže pa to ni ravno tako dolgo terpelo, kajti še predno se je kaka živa duša na mestu, kjer je bil boj, prikazati upala, jel se je zopet gibati in zaporedoma so se mu jeli vračevati peteri počutki. Pervo, kar je zdaj storil, je bilo, da je potipal na žepe in potem še le oni kraj, kjer je čutil, da ga močno peče in skli. Kdo popiše radost njegovega serca, ko se po obojni preiskavi v svoje neizmerno veselje in tolažbo prepriča, da ne samo zlati še v žepih cingljajo, temuč da se tudi gorenji in dolenji del života nepokvarjen še skupaj derži. Joj kolika sreča! dva prostorna žepa polna zlata in pa le en sam žulj, ena sama klobasa! Ko pa v svoji hišici v tihem zavetji zagleda globoko rano, ki so jo irhaste hlače, rešiteljice njegovega življenja namesto njega prejele, prešinili so ga mravljinci od glave do nog, kakor se človek pogosto še le takrat prav prestraši, ko silno nevarnost, v kteri se je znajdel, pozneje v spominu mirno in dobro preudari. Kako hvali zdaj Boga, da se je vse to na delavnik in ne kako nedeljo ali praznik pripetilo, zakaj v svoji zali pa tanjki praznični obleki bi bil po silnem mahljeji gotovo razpadel na dvoje. Toraj pa tudi sklene in obljubi svoje irhaste varhe in rešiteljice visoko častiti ves čas svojega življenja ter jih otrokom in vnukom v živ dokaz čudnega Božjega varstva skerbno shraniti.
Zdaj ko je Vendelin bogat mož, bil bi lahko brez ovire svojo drago Agato peljal k oltarju in na svoj dom, a on hoče prej svoje stanovanje obnoviti, razširiti in olepšati, kakor je dandanes še videti. Med hišnim orodjem, ki mu ga je učiteljeva Agata prinesla seboj, najlepša je bila zala s steklom vdelana omara, toraj vredna in sposobna spoznana, da sprejme in shranjuje predragi spominek — irhaste hlače, kjer jih prijazni bralec še dandanes, ako mu je drago, more videti in občudovati.