Ipavska bórja

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ipavska bórja
Matija Vertovec
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 8, št. 36 (4.9.1850), 37 (11.9.1850), 40 (2.10.1850), 42 (16.10.1850), 43 (23.10.1850)
Viri: [1], [2], [3]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


(Okrajšani popis g. Matija Vertovca iz slov. berila.)

Ipavsko dolíno so od nekdaj čislali raj krajnske dežele. De bi se pa nje prebivavci vživajoči take rajske sladnosti ne prevzeli in posvetne minljivosti se spomnili, jih borja večkrat hladí. Drugim krajem so visoke gore za herbtam zaželjena bramba pred hudim vetrenim mrazam; če se sever od zadej va-nje vpira in vbiva, se mora razleteti in v visočinah pozgubiti; zato preksončni podgorjani od njega malo vedó. Ipavska dolína pa nima od zadej visoke gore, ktera bi vetrove ustavljala in odganjala, temuč visok svet, bi rekel velike ravníne ali planjave, ktere, še ravno nekoliko gerbaste, vender ne morejo vetrov odganjati, marveč, ko čez nje pridejo, čez rob Juljskih gór, velikrat z nezapopadljivo težo in nedopovedljivo močjo v dolino derá, in to je borja.

Sever pride od polnočniga zemeljniga tečaja; ko v Hamburgu zmerzlíno naznani, hiti čez vse Nemško, zgrabi marsikteriga ponočniga pohajača za nos ali ušesa, zmala memo gredé mnogim devícam na šipe pomenjke njih nedolžnosti pa tudi minljivosti njih lepote, in se v 24 urah že oglasi v Ipavski dolíni. Če najde tako hitro popotvaje za Ipavo na Gorenskim oblake, iz kterih znabiti tudi že deží ali sneží, jih z mrazam stisne, de težeji postanejo, in se, kot nar težeji oblaki hudih vremen – – čez Nanos, ali gorni rob v dolíno s strašnim šumenjem in bučenjem valijo, in scer v podobi vidniga morja, ktero žuga dolíno naglama zalíti. Ali s kakoršno koli hitrostjo in močjó se oblaki doli valé, se vender vsi pri neki piki ali čerti – kjer je zrak bolj gorak – proti raztopí, kakor de bi jih s škarjami pristrigel, in tako zginejo in nevidni postanejo. Taki oblaki so vidljive znamnja borje; Ipavci jim pravijo zástava, po bližnjih Beneških krajih in po Jadranskim morju se po zástavi – ki je peroki z gladkimi lasmí na čelu zlo podobna – spozná, kdaj de je borja v Ipavi in tedej tudi pri Terstu.

Iz zástave praší po celi dolíni pri nar jasnejim in čistejim vremenu tanjka rosica, kakšenkrat pa tudi bolj dežuje. Ko je pa hud mraz, leté iz nje po vsi dolini golomraznice, tisti izlični in grozno drobni sneg, ki najde vsako nar manjši luknjico ali razico, po kterih pride med zimske okna na hranjene cvetlice in v mnoge izbe in spavnice. Če pa iz zastave bolj sneží, pometa borja po več krajih dolíne sneg do čistiga, ga spravlja v zatišje, napravlja iz njega velike zamete, kteri se na cestah ne dajo nikakor skidati, dokler borja terpí. Večkrat se po tem takim primeri, de pri tihim deževnim ali snežnim vremenu v Idrii, v Černim verhu, v Logacu in Planini, imajo Ipavci pri čisto jasnim nebu strašno borjo, v Gorici pa tisti tanjki in tihi nemški mraz, pred kterim je treba nos in ušesa zakrivati, de jih ne odgrizne. V tako bližnjih krajih, in ravno tisti dan tako razločne vremena! – Na gornih robéh se ta sapa takó lomi, de iz kraja tihiga morajo ljudjé večkrat po vsih štirih preplazati rob, pod kterim borja strašno bučí. De pa pridejo v dolíno dostikrat gologlavi, je lahko verjeti.

Kjer je koli svet takó sozidan, kot za Ipavo, je tudi, in mora biti borja domá. Takó se meče borja iz Obkinj v Terst, takó verší iz Kavkaskih planjav na černo morje, de na njim vsako léto po več bark pogine; tako borjo imajo pod Genovo pri Nici, ravno takó na Nósu dobriga upa, ki drè iz nekih takó imenovanih tablinih gor i. t. d.

Borja je Ipavcam in vsim, ki se z njo pečajo, zlo nadležna. Ko je huda, zlasti pozimi, ni varno spod strehe iti; Ipavci krijejo svoje strehe po laško z žganimi korci, in jih z robatim kamnjem obkladajo, de bi jih borja pri miru pustila. Če je pa zlo huda, se primeri, de razmeče kamnje z korci vred, in ko bi kaj taciga človeku na glavo priletelo, bi utegnil na mestu mertev ostati. Prek cerkvenih okin beží kakšenkrat s tako naglostjo, de se zvunanji zrak stanjša, in de znotranji v cerkvi, bolj težak, šipe vùn pahne in jih zdrobí. Za borjo mora biti slehern dobro, in s tikama priležnim oblačilam previden; popotnik, preveč na lahko oblečen, bi utegnil, ako ga huda borja naglama zadene, zmerzniti. Večkrat se je že od tacih nesreč slišalo, zlasti, ako so bili ljudjé stari in slabotni; pa tudi mladim se kaj taciga pripeti.

Večkrat pobira borja perst po njivah in nogradih, jo nese kviško in nareja iz nje, kakor iz cestniga prahú, bele ali rujave temne oblake. Torej obkladajo, zlasti po Krasu, sèm ter tjè njive s kamničem, de bi jim borja perstí ne jemala; pobira tudi pesik in grušč, ga vzdigne in prenaša; tudi manji kamnje prevaluje, de po tem takim na mnogih nevarnih krajih o jeseni obrezane terte z rožjem ali kako drugo sečnjo obložé, de bi jih borja z gruščem ne ožurila, in de bi z zdravim lubadam žive ostale. Vse tako bi utegnilo včasih tudi za človeka nevarno biti.

Nar več nesreč se primeri pa po cestah pri vozéh, zakaj ni ga tako veliciga in težkiga vozá, de bi si ga borja, ako ji je na punti, ne upala zverniti. Vidi se po hudi borji med Št. Vidam in Ipavo na senožetih do pet zvernjenih vozov, mnogoterkrat razbitih in razdrobljenih, de ni kosic pri koscu; take nesreče se tudi v Rebernicah, na Gaberku in drugod pripetó. De se pri tacih priložnostih tudi ljudjé še clo do smerti pobijejo, je lahko verjeti; zatorej jemló popotniki po 2–4–6 deržačev, ki jim kočije deržé, de jih borja ne zvrača. Ti overžejo in ovežejo kočijo z vervmí in jo deržé ali vlečejo proti borji. Po Luizini cesti nad Reko so že sperviga na bolj nevarnih krajih stene ali zide v brambo pred borjo naredili. Prek železnice, kodar bo borja prehudo pahala, bodo mende mogli tudi take brambe omisliti.

Borja ima svojo pot od severnoizhoda proti jugozahodu in se zgubí na Jadranskim morju; vse drevje po nje hudih zbrisih je proti jugozahodu obernjeno; hrast, ki na takim zbrisu raste, je od borje uvit – ima pokice po lesu, de ni priden za doge, je mlinčast ali veternčast kot plenjivo železo. Sama oskerš se borji ne da vžugati, in lepo piramidasto raste.

Med Postojno, Reko, Terstam in Gorico ima borja svoj ómoh. Nar veči je pa v Ipavi, zlasti če Horvašček vmes dreza; tù pravijo, de se vetri kolejo. Borja pa ni ob enakim času povsod enako močna; priméri se, de, če na enim kraji meče, eno uro ali pol ure delječ od nje malo ali nič ne vedó. Pa berž se to spremení, de na pervim kraji utihne, na drugim pa divja; v zaupanji, de je ne bo, ali de bo potihnila, se ljudje – večkrat neverni – v nevarnost podajo, in nesrečni postanejo. Teržaške terge, gase1 in ulice dostikrat do čistiga pometa, pa tudi človeka ob zid ali tla pluši. V Gorici jo malokdaj imajo, 27. prosenca t. l. je pa strašno razsajala, več dimnikov in obilno korcov s streh pometala, in šip razsula.

Tako hudo borjo imajo Ipavci po enkrat do štirikrat v léti, in terpí pol dneva, 2, 3 do 8 dni, pa s prenehanjem, de zmirej enako ne divjá; ponoči je večidel huji kakor čez dan, popoldne od ene do treh včasih nekoliko obnemore, de ne meče. Ko popotniki v téh krajih prenočijo, in ko ponoči huda borja vstane, de bučí, tuli, z okniki romplja, brizga, cvili, in de se vsa hiša, desiravno iz kamnja terdno sozidana, trese, vstanejo vsi oplašeni, skličejo hišne ljudí, si dajo luč prižgati no prašajo, kaj de je? – Tù se čudijo eden druzimu; domači, de so uni tako plašni; vunajni, de si hišni vsiga tega nič k sercu ne vzamejo. Marsikteri se ne da vvériti, de ne bo nič hudiga, tudi se ne da več v posteljo spraviti, ampak čuječ če dneva pričakati.

Pozimi je borja narhuji, spomladi pa narveč škode stori, pa tudi poléti in v jeseni moli Ipavec rekoč: vari nas o Gospod – hude borje! Na nar prijetniši spomladanski dan izorje Ipavski kmet polovico njive, in se ob poldne h kosilu vsede s svojo družinico pod cveteče češnjevo drevo; čebelic brez števila, med nabiraje, mu brenčí nad glavo; hčeri, ki ste turšico in fižol sadile, vzamete pert znad jerbasa, in ga na tleh razgernete; vsi oziraje se na bolji kosilo, kakor gre oračem, v jerbasu, se na smeh deržé; nekaj potvice od praznikov, druziga za prigrizniti in bariglica nánge – ali ostanjka poslednje polnjence – jih kar razveselí. Med kosilam vsi čversto žovorejo kot vrabci na strehi; mali sin, ki je gonjač, pravi, de na grebeničiči, ki ji je sam hišico naredil, de bi se ne zažerla, je letas pervi zarod najdel; sosedov fantič s puterhčem pod pasiho da, berž memo gredé, prijazen: „Bog žegnaj!“ in oznani z veselo besedo, de slavčik se mu je že v leskovim germu pod studencam oglasil. Štirje voli nasproti stojé, in prijazno pogledovaje požirajo pitano otavo brez jo žvečiti, kakor de bi vedili, de ne bo časa muditi se; starji sin in hlapec se verstita jim popravljati. Pri nobeni gosposki mizi, in če je z nar večimi sladnostimi in dragotinami obložena, se s takim veseljem ne jé, pa tudi tako ne tekne, kakor naši družini pod češnjo.2 Ali niso še odkosili, ko oče rečejo: „Sever se glasí, v herbtu ga čutim, jez moram suknjo ogerniti.“ Za malo časa zakričí mlaji sin na ves glas: Poglejte zástava na Ajdovski gori, kmalo bo na Nanosu, borjo bomo imeli. Ta starši prevzame in reče: Tiho! ali je ne čutite že pod goro bučati? Nič prida ne bo! – Oče velijo s pobitim glasam berž vole napojiti, de, ko bi bilo mogoče, bi vendar še danes to njivo izorali. Slednji gré po svojim delu; ljudjé in živina delajo na vso moč, de bi berž ral dokončali; ali kaj pomaga? vse je zastonj, nad glavami jim začne borja grometi; zadnjič pade na-nje, de jim ne da več delati; golomraznice že leté, mraz jih prevzame, de morajo delo popustiti. Vsi ljudjé premraženi in trepetaje bežé iz polja z živino vred domú, in živino in orodje spravši si napravijo na ognjiših kres – velik oginj – in okoli sedé se grejejo kot v nar hujšim mrazu. Tako se je na naglim nar lepši spomladanski dan v strašno hudo zimo spremenil.

Kakor se bolj mračí, borja zmirej hujši prihaja in gromí, in tuli, in bučí, de se otrocí plašijo, zakaj skozi vsako luknjo da drugi glas. Sosed pride, sede na ognjiše vsred družine, in pravi od nesreče, ki se je ravnona cesti pripetila; zdaj jame eden, zdaj drugi škode sedanje borje šteti pri sadnim drevji, pri tertah, ki so že pognale, pri zamudi dela, pri težavi živino prerediti, ker bo treba veliko delj časa paše čakati. Oče potolažijo družino s pohlevno besedo: Nikar obupati otroci! – borje smo imeli, borje bomo imeli, pa kakor dosihmal, nas bo Oče nebeški tudi za naprej milostljivo previdil, – in mati pristavijo: molimo otroci! molimo, de bi Bog tak hud veter potolažil, na Gospodovo besedo bo tihota postala.

Celo noč borja tako strašno bobni in razsaja, de ljudjé take ne pomnijo; drugi dan je gora s snegam zakrita, ki seže globoko doli v dolino; sèm ter tjè vidijo se majhni zameti iz golomraznic, ki še zmirej leté; veliko čisto neznanih in zalih tičev, ki jih je borja, na njih popotovanju, iz visokiga gojzda nazaj v dolino pahnila, je viditi, ali od truda in lakote po gásah mertvih, ali prosečih pred hišami in še clo v hišah potrebniga živeža; tako trudni, lačni in krotki so, de se dajo z roko prijeti.

Tako je zginila in se skrila tista zala, težko pričakovana, vsa s cvetlicami opletena devica, ki ji spomlad pravijo. Vse, kar je bilo zeleniga ali cvetečiga, je oparjeno, se posuší in v prah spremeni; koliko mirnih in sončnih dni se bo potrebovalo, de se bo zopet ozelenelo!

Ko pride borja 14 dni kasneje, kadar so terte že po pednji dolge mladičice pognale, juže, mandra, zadnjič razcefedra ali razcunja in pobere vse njih peresa, de zarodici čisto goli na mladičicah ostanejo. Iz taciga zaroda, ko bi ravno ne obzelenil in poginil, ni veliko pričakovati, zakaj nikoli se ne bo več razrasel na toliko jagod, kakor je bil namenjen. Pa tudi leté, ko so v svojih nar žlahnejih delih ozéble, ali norsko cvetejo, ali operhnejo, de kadarkoli spomladi huda borja zarod zadene, ni v Ipavi dobre vinske létine upati. O sv. Ivanu, če je turšica do dveh pednjev zrasla, jo borja skosi, kakor de bi jo bile svinje zgrudile; če je pa kasneje stebla dognala, jo borja suče, de se naredi pri slednjim steblu luknja ali jamica do korenik, kar ji v suši zlo škodje. Naj bo pa njiva bolj mokra ali mehka, jo povali vso, de ako ravno kaj donese, vonder več ne vstane. Zrelo žito otrese, ječmen pa do zernica omlati.

Drugači se obnaša borja s travo pokošeno v senó ali v otavo; sperviga jo drega, vzdiguje, objemuje in poljubuje, se ž njo igra, skače, pleše čedalje v večih kolobarjih; jo vtrudi, de se vsa izpoti in posuši; zdaj jo če odnesti, ali trava, zdaj suha, se taciga nepokoja naveliča, ji uide in se ji v kako zavetje skrije, de kmet, ki jo je na večer v tihim vremenu pokosil, je drugi dan kar bilice več na senožeti ne najde. S senam ali z otavo imajo ljudjé, če borja pride, zlo veliko opraviti, borja jim ga ne da nikakor spraviti, založijo ga z dilami, rantami, kamnjem i. t. d. in morajo tihiga vremena počakati, de ga domú spravijo.

Ipavska dolina, kotlu pešene zemlje podobna, v kterim poléti strašno žgè, je kot Kras in Istra preveč zrečena in gôla, torej suši podveržena, pričakuje pa mirniga in rodovitniga dežja le od juga. Ponočne rose, ktere drugej dež namestujejo, so ob hudih vročinah v dolini čisto neznane. Ako ni 10–14 dni dežja, že vse po njem zdihuje, ptiči omolknejo, ali iz doline bežé. Sèm ter tjè morajo ljudjé sebi in živini vode voziti. Večkrat so jo že od Súšeta na Rebernicah na Teržaško cesto po kasí vozili; 1804 so jo iz enaciga studenca v Terst vozili in na bokale in kozarce prodajali. Kadar škripanje vrat in vse druge znaminja nič več ne zdajo, pazijo ljudjé na jug. Snoči ali danas jutro je bilo slišati mnogih zvonov od juga, ki so vabili k dežja prošnim molitvam; to pové sosed sosedu, s tem potolažijo mati žalostno družino; vedno se vse na jug ozira, in lej! že se kažejo oblačiči od juga, podobni sivim jančkam, spremené se počasi v velike oblake, ki se gor kopajo in že dva dni in noči čez Nanos bežeči derejo. Že se nebó otamni, že zagromí in debeli kanci naletujejo; ali, kot de bi z očesam trenil, se borja oglasi, in pred ko ura mine, ni ga več oblačiča na nebu; – borja pa piha dva dni in tri nočí, de se še vse trikrat bolj posuší. To pa ni še zadosti; ko se v taki potrebi čez osem dni v drugič, ali še clo o treh tednih v tretjič na dež napravi, ga borja ravno tako razpodí.

Polétna borja navadno ne meče; ker pa dež odganja in zemljo suší, de sadú ne da, je škoda, ktero nakloni, tolikanj veči. Ni čuda po tem takim, de bi Ipavec raji imel borjo tri tedne pozimi, kot tri dni poleti. Če ni borje pozimi, ni tudi mraza, de ljudjé, kar se večkrat primeri, lahko celo zimo v nogradih delajo. Ko pride huda borja na mehko ali zrelo grojzdje, ga omandra, pobije, na tla pomeče, de se človeku milo storí. Pa vender pri vsih hudih borjah okoli leta, se stisne in skrije marsikteri grojzdik med tèrtne mladike in perje, de hvaležno poverne na svojo mater marljivo obernjeni trud.

Vse druge hude vremena Ipavcu toliko ne prizadenejo, in toliko škode ne storé, kot sama borja; ta stisne in skerči pridelke večkrat na tretjino tega, kar bi bil brez nje lahko pridelal. Pa nikjer ni vse ravno takó, kakor bi si človek želel. Ipavec je pri vsi borji veseliga serca; rad pripoveduje, kako de se je ž njo bojeval. Ako mu létas borja 100 tèrt vvije, polomi ali z mrazam umorí, jih k létu 200 pogrebenča, ali vsadi, in ko se da, v bolj zatišen kraj, de bi mu vince še serce razveselilo.

Ta sostavik je iz lastnih, 42 létnih skušinj spisan, ne besedica zmišljena mu ni priložena, pa slednji bo lahko razumel, de, ako bi vse, kar je tukaj od borje rečeniga, se vsako léto pripetilo, bi mogli Ipavci v kako drugo deželo se preseliti.


1) Gása je čisto slovenska beseda od gáziti; majhna, vozka gasica so ulice. Pisatelj.

2) Ali bi ne bil ta izverstni popis kmetijskiga prizora (ländliche Scene) vreden, de bi ga kak malar obrisal? Vred.