Invalid
| Invalid Pržekov |
| |||||||||||||
Kdo ne pozna na kamenitem Krasu večerov krog ognja v veseli družb? Na ognjišču politikuje, modruje in se jezi nad velikimi davki o zimskih večerih naš Kraševec. Kraševcu je ognjišče to, kar je Gorjanu peč, pri kateri tudi on modruje, da, Gorjan še spi na peči!
Bilo je na Silvestrov večer. Zunaj je brila mrzla kraška burja. Na ognjišču priproste kraške krčme je bila zbrana velika družba. Kdo bi si ne privoščil ob sklepu stoletja – četrtinke vina? Prasketaje je gorel veliki ogenj, okrog njega pa so se greli naši možaki. Govor je bil različen, a najbolj se je vrtel okrog volitev. Gori nad njimi v dimniku pa je bučala burja. Resni so bili videti obrazi priprostih kmetičev ob slabem svitu ognja. Da, da, skrbelo je može, da-li ostane še nadalje poslanec oni, oni poslanec katoliškega mišljenja! Saj Kraševec je trden katoličan kakor njegov svet!
Vrata so se odprla in noter je prišepal stari invalid Jožko. Vsa družba se je ozrla nanj in napravili so tudi njemu prostor pri ognju. V plapolajočem svitu ognja se je videl njegov rujav obraz. Preko čela so bile razpete gube. Brado je imel dolgo in sivo. A glej, njegova leva noga je – lesena in desno oko je zaprto – slep je! Odpel je svoj plašč in na prsih sta zabliščali dve svetinji. Nič ni govoril Jožko, le poslušal je svoje sovaščane ter zrl na svojo – leseno nogo.
Veselo je ukal pred 35 leti mladi Jožko, ko je šel k vojaškemu naboru. Kako ponosno je stopal s potrdilnim listom za klobukom po vasi. Ha, saj bil je vojak!
Toda prišlo je drugače. Pri Kustozzi je obležal z razbitim očesom in odtrgano nogo na bojišču. Mlad, a brez noge! Kako ga je pretreslo, ko se je prebudil v bolnišnici iz dolge grozne omotice, a svoje noge več ni videl, svojega očesa več ni imel. Jokal je junak, a ne radi bolečin, plakal je za nogo in očesom!
Okreval je zopet, dali so mu leseno nogo in poslali ga domov, – domov v rodno vas, kjer je ob slovesu veselo ukal in pel. Na njegovih mladih prsih se je bliščala svetinja! Vlada mu je dala nekoliko podpore, a to je bilo premalo za življenje! Imel je samo mater udovo, ubogo staro ženico, ki je večkrat skrivaj točila solze nad nesrečo svojega Jožka. Ker ni bil Jožko za delo, moral je začeti prosjačiti, prositi tuje ljudi za kruh. Sramoval se je začetka tega opravila, a skrb uči! No, zdaj se ne sramuje več – to je njegovo opravilo – opravilo starega invalida.
Ko so drugi odšli k polunočni zahvalnici devetnajstega stoletja, šel je Jožko spat na krčmarjev skedenj. Burja je žvižgala okrog skednja, notri pa se je stiskal v stare cunje Jožko.
Vjutro je šel hlapec na skedenj, pa – oh, med senom je našel ubogega invalida zmrznjenega. Tam doli pri Kustozzi ga ni hotela pobrati smrt – šele sedaj se je spomnila na ostanek svoje žetve ter ga vzela.