Intermezzo

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje

»No, da, vidiš, tako je, Janez, – tako – zdaj se srečava tu –, « je goril Štefan in se težko sklonil v postelji. Obraz je bledel, in oči so motno bliskale. Bil je to pogled bolnikov, vprašujoč po zdravju, po vsem izgubljenem.

Janez je trdno nasmehnil in mu stisnil roko in dejal: »Lezi, lezi, Štefan. Težko ti dene to. Pa zakaj je prišlo tako, fant, govori!« 

Usedel se je na stol tik postelje in podprl glavo. Mlad je še bil, komaj trideset let star, in Štefan tudi, četudi je bil Štefan videti starejši, zakaj, bolezen je začrtala one neizbrisne poteze, ki hočejo iz življenja.

»Ha, Janez,« je pričel Štefan potihem, »ljudje so tako dobri, vidiš, da imajo pri vsaki dobroti ost, da ti jo zasade globoko v srce, v dno duše, v dno vsega svetega. In dobro merijo, veš – no – in dobro so merili – ha.« 

Utihnil je, obrnil glavo vznak in si potegnil z roko preko potnega čela. Težko je sopel, in bolesti so plale iz oči.

»Ne govori, Štefan, škoduje ti,« je povzel Janez.

»Oh, ne,« vzdramil se je spet Štefan, »povedat ti hočem –« In tiše je pristavil: »Saj ti ne bom nikdar več, – nikdar ne –,« in je zrl v strop in govoril: »Krvav plamen mi plapola v duši, in žareče in vse kipeče misli jo razjedajo, zakaj, prišli so z železnimi klini in jih zabili prav naravnost v srce.

Saj veš, kako sem bil navdušen v začetku. – Toliko moči je plalo v meni, toliko zdrave moči! In sem se trudil in delal za ljudstvo, za ono ljudstvo, ki je še tako revno. Ne vidi lepot, in jih ima toliko krog sebe. In ustvarjal sem sliko za sliko. Časih me je bila groza, če sem pomislil, koliko dela me še čaka, in da bi ga ne izvršil, da bi me prehitela smrt. Hu! – tedaj sem zdirjal in dvigal pesti proti tisti pošasti…

No, zdramil sem se in pomiril. Časih pa je plala Velika noč v meni, in vse sveto je bilo krog mene in sem delal.« 

Smehljaj mu je legel krog ust. Usmiljenka je prihitela mimo z drsajočim korakom, in beli komet je nalahno zaplapolal. Srebrni žarki jesenskega solnca so padali skozi okno, ozko in visoko. Tako dolgi in ozki žarki. Vrabci so čivkali zunaj, in veja se je tresla. Rumeno listje je vzdrhtelo. Janez je zrl v tla. Štefan se je obrnil k njemu in govoril z močnejšim glasom: »Janez, kaj misliš, da so bili moji gradovi majhni? Ha – strmo, strmo so se dvigali, na sivih skalah so stali in do oblakov so segali; – in še čez – še čez –,« zamahnil je z roko proti oknu, enkrat – dvakrat.

Janez je dejal: »Da – da – še se spominjam tistega tvojega pisma –: »Graščak sem, Janez,« si pisal, »in gradovi se bleste v čistem solncu –» In takrat sem te videl, sem te videl v delu. Rad bi bil prišel k tebi in bi bil zapel s teboj himno o delu; – pa tujina, tujina – Daleč je Pariz –» Naslonil so je nazaj in prekrižal noge in zrl naravnost v okno.

In Štefan se je nasmehnil in dejal: »Tako sem romal v višave – vidiš – Časih pa me je tako zabolelo, ko sem videl, da ne vidijo. Pa tolažil sem se, češ, poučiti jih moram. Poklicani so v ječe in trpijo. Toda prišel bom in jih objel in jim odprl železna vrata in jih odpeljal na poljano, z rožami posejano in solnca polno. Cvetje bo žarelo, listje šumelo, in sape bodo ohlajale bodeče in vroče misli.

Pa sem se trudil in trudil. Trpel sem; trpel na duši in telesu. In, dragi moj, tudi denarja ni bilo. Ha, tisti denar! – Pa ni ga bilo. Da, ljudje so mi obračali hrbet. Da, še vem. Nekega večera sem bil šel židane volje po mestu, v kavarno. In tam sem bral v časopisu besede, take besede, da so me trgale in butale. Ves sem se tresel in strmel sem v papir in nisem vedel, ne kod, ne kam. Trgali so ondi najsvetejše, kar je bilo v meni. Trgali so mojo dušo. No, – kratko: v nič so teptali sliko, ki sem ji dal vso mojo dušo.« 

Utihnil je –, potem pa spet pričel: »Tam ob moji mizi pa jih je bilo polno. »Bodite prepričani, gospodje, naše delo je plemenito. Vse je le za blagor ljudstva. Kaj bi bilo brez nas« je govoril gospod, trčil ob kozarec in ga izpil na dušek. In so zaklicali: »Bog živi! – Slava, slava!« 

Pa sem zaklel, vrgel časopis ob mizo, plačal in odšel. Nisem taval, Janez, ne pil in topil v pijanosti obup. Ne; šel sem bil ponosno po ulici in sem žvižgal. Ni me bilo še raztrgalo. Hotel sem slišati besede na lastna ušesa. In drugi dan sem odšel v razstavo. Stal sem med drugimi in poslušal.

Ah – ne bom ti ponavljal besed. Zbežal sem. Najrajši pa bi bil šel in dal zaušnico vsem tistim. Da – dobri so, dobri – ha, ha.« 

Vlegel se je spet vznak in zaprl oči. Solnčnega žarka ni bilo več –, in mir je plaval po sobi. Janez se ni premaknil.

Usmiljenka je spet prišla; bil je čas, ko odhajajo obiskovalci od bolnikov. Ker je pa bil Janez že prej govoril z zdravnikom, da ostane do noči pri Štefanu, in mu je dovolil, je še ostal. Mrak je nalahno padal skozi okna, in sence so hušnile mimo postelje. Zvon je je zazvonil v dalji, in potem še več in več –; cela glorija glasov.

V bolnišnici je vzdrhtel tenek: glas zvončka, in od nekje blizu je prihajal drhteči glas: »Angel Gospodov…,« potom pa je zamrl v vzdihu.

Štefan je spet pričel tiho: »In takrat je počila struna v meni. Delal sem še in nisem še obupal; pa nekaj me je žgalo in peklo. Svetotajstva so trgali, ha. Pa ljubil sem jih še te ljudi, še, še. In delal sem. Pa suvali so me semtertja, butali ob ogle. In prav krepkega zdravja že od nekdaj nisem bil. Suhi kašelj je postajal glasnejši, in v prsih me je zbadalo ostreje.

Saj ni čudno, življenje umetnikovo ni pri nas v žametastih krilih. »V trnju, Štefan, v trnju,« del je trpko Janez.

»Da, v trnju. Enkrat sem se bil še povzpel, pa takrat me je vrglo. Tisto noč. Tema je segala naokrog in mrtvaški duh se je širil vsevprek in moril vse živo.