Informacijska družba

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Naj začnem svoj povzetek z vprašanjem, kaj je pismenost. Mar obsega le znanje branja in pisanja ali je njen pomen obsežnejši? V splošnem "biti pismen" pomeni obvladovati znakovni sistem pisne komunikacije. Sprva so imeli možnost izboljšati svojo pismenost le priviligirani sloji, kot so duhovniki in elita, ki so zapisovali predvsem religiozna besedila, kar je pri večini nepismene družbe povzročilo odpor, ki je trajal le do zadnje četrtine 18. stoletja, do časa uveljavitve obveznega šolanja. Tako se je do današnjega časa uveljavila misel, da je pismenost, s katero se družba razvija, temelj civilizacije. Kljub temu se razumevanje pismenosti spreminja; v času osnovnošolskega izobraževanja moje generacije, torej letnika 2000 in prej, bi še lahko govorila o ročnem pisanju, ki se gotovo še vedno ohranja v šolah, a v manjši meri zaradi razvoja tehnologije in želje staršev, pedagogov ... po večji elektronski pismenosti. Pisanje z nalivnikom je morda aktualno v osnovnih šolah, a v srednjih šolah in gimnazijah bi lahko govorili o vse manjšem ročnem pisanju; tako obliko nadomeščajo tablični računalniki, ki imajo gotovo svoje prednosti in pomanjkljivosti. Dandanes se izogibamo ročnemu pisanju, saj se je življenjski standard povečal in stremimo k olajšanju vsakodnevnega življenja, npr. celo kondukterji na slovenskih vlakih so prešli na tipkanje in tiskanje vozovnic, izjema so pisci grafitov, opremljevalci diplom ali sleherni izmed nas, ki napiše rokopis ob posebnih priložnostih oz. ob okvari mobilnega telefona. Spremembe t.i. komunikacijskih navad vsakodnevno prinašajo slabo voljo starejših prebivalcev, ki se jezijo na slovensko mladino, češ da ni dovolj pismena, je nesposobna tvorjenja slovnične povedi, a spor se vrši venomer z dveh strani. Potemtakem bi lahko tudi mlajša generacija očitala starejši "zastarelost", nesposobnost poosebitve z novimi komunikacijskimi zmožnostmi, kot je zapis e-pošte, brskanje po medmrežju, virtualni klepet, namesto klepet ob kavi. Virtualna pismenost je potrebna, saj dandanes družba stoji na njej; brez računalniških spretnosti smo se ljudje nezmožni zaposliti. Pismenost razumemo kot dvojno sposobnost: sposobnost sprejemanja informacij in njihovega tvorjenja ter posredovanja, pri čemer igra pomembno vlogo komunikacija npr. z mediji, ki nam ponuja izbiro med več možnostmi, katero je omogočila naša računalniška pismenost. S podobno situacijo se srečamo tudi pri obkrožanju pravilnega odgovora, bodisi pri vozniškem izpitu bodisi pri drugih preizkusih znanja. Med tehnične spretnosti seveda spada znanje "vključiti brisalce, zagnati mikrovalovko, ošiliti svinčnik, pomočiti pero v črnilo", a to ni dovolj za potrditev splošne pismenosti, ki je opravičljiva z znanjem polnjenja baterije, brisanjem nezaželene elektronske pošte, zagona naprave, priključitve na omrežje, zaščite pred virusi itd. Medtem ko se enosmerna komunikacija razblinja, se oblikuje dvosmerna, imenovana "interaktivnost", ki jo prinašajo računalniške igrice, televizija. Možnost dolgotrajnega preživetja imajo zgolj časopisi. "Več pismenosti kot obvladam, bolje sem upoštevan v svetu". Naj omenim branje not, komponiranje, branje zemljevida, znanje z računalnikom, uspešen pogovor s študijskimi kolegi. Omenjene besedne zveze so specialne pismenosti, kot so glasbena, kartografska, računalniška, urbana, strokovna pismenost in so sposobnosti komunikacije v zaokroženih skupinah, v specifičnih situacijah. Vsak poklic ima svoj jezik, npr. pilot, vohun, tat, avtoprevoznik, avtomehanik ... NI zaskrbljujoče, če avtomehanik ne zna postaviti svoje spletne strani; težava se pojavi, ko le-te ne zna ustvariti človek, ki se bo z njo preživljal. S splošno pismenostjo lažje komuniciramo, smo bolj suvereni in manj pomaknjeni k manipulaciji. Šolarji se slabo drežejo pri t.i. bralni pismenosti, a rezultati e-pismenosti so nadpovprečni. O bralni/funkcionalni pismenosti govorimo, kadar pravilno razumemo sporočila naše kulture, upoštevamo zakone vlade, vendar vsemu temu manjka ključni element - kreativnost. Ken Robinson trdi, da je kreativnost pomembnejša od opismenjevanja, Miran Hladnik pa kreativnost postavlja kot zadnjo fazo opismenjevanja. Del splošne pismenosti je raba mobitelov in računalnikov, s katerimi pisno komuniciramo, zato ni sporno, če trdimo, da bo tovrstna pismenost izpodrinila ročne spretnosti. Zaskrbljujoče je, kadar se ljudje iz sloja, ki skrbi za izobraževanje (šolniki, literati ... z ignoranco "opravljajo svoje funkcije" (ne priskrbijo si e-poštnega naslova, ne odgovarjajo na sporočila, ne ustvarijo spletne strani). Kot primer omenimo Društvo slovenskih pisateljev. V družbi obstajajo ljudje, ki poskušajo zatirati razvoj komunikacijske teorije, nočejo se tovrstno izobraževati (ne vejo niti kaj Google je), najraje bi imeli družbo pišočo ponovno s peresom. Računalniki nam nalagajo vedno več dela, kar je smiselno, saj na ta način lahko preživimo prosti čas - z računalniškim delom si osmislimo življenje, saj je človek zadovoljen takrat, ko dela smiselno - ustvarjalno. Dandanes je med pisci blogov delež žensk enak deležu moških, medtem ko prevladujejo moški v knjižnem založništvu, zato morda res ni nespametno trditi, da se bo internetna pismenost postala nov standard splošne pismenosti. Medtem ko je v Cobiss registriranih med 16.000 in 18.000 publicistov, se število uporabnikov, ki ustvarjajo bloge, članke na Wikipediji več kot 125.000, za kar so zaslužna tudi družabna omrežja, kjer je družba aktivna z objavljanjem slik, filmov, kratkih in daljših zapisov. Vlogo pišočega ljudje povezujejo s čudaštvom - pisnega kanala ne cenijo enako kot fizičnega dela (npr. popravila pralnega stroja). Težava je tudi v tem, da ljudje premalo cenimo pisne informacije in večjo pozornost posvečamo ustnim, npr. raje kot branje navodil za računalnik imamo klic računalničarja, ki se bo soočil s težavo. "Napovedovalci sreče uspevajo" zaradi ljudskega nezaupanja neizobraženim. Družba kulturno raste, kadar se kriteriji za dejavno udeležbo dvigajo.

Informacijska družba je ime za socialno paradigmo današnjega časa. Njena naloga je nadomeščanje starejše industrijske družbe. Utemeljimo jo lahko s "participativno kulturo", z družbenimi mediji in omrežji, s potrošniško ali "fanovsko" kulturo. Čeprav se kultura tiskane knjige umika drugim virom informacij,lahko ostanemo mirni, saj knjiga ne bo izumrla, kot tudi niso noge z izumom avtomobila ali svinčniki niso z izumom tipkovnice. Kljub temu lahko trdimo, da postaja tiskana knjiga le estetski objekt za okras naših knjižnih polic, saj si po podatkih Cobissa izposodi obvezno domače čtivo zgolj 1/3 dijakov slovenskih srednjih šol. Pozabljamo na dejstvo, da pisna tradicija ni bila usmerjena le v sprejemanje znanja, ampak je prav tako "živela" z močno potrebo po brisanju, npr. radiranje pergamenta, napisa na voščenih tablicah ... "Če gre proizvajalcu za človekovo dobrobit, bi izbral nove tehnologije," kar lahko primerjamo z rabo fosilnih goriv, kljub obstoju novih, okolju prijaznejših tehnologij, torej za kuliso svobodne informacijske družbe poteka brezobziren razredni boj.