Indijska pravljica
| Indijska pravljica Vladimir Levstik |
| |||||||||||||
Tam na bregeh Brahmaputre sta vladala v prelestnem gradu mogočen radža in zvesta mu družica. Njiju dobrota do podanikov je slovela daleč naokoli; z vsemi pozemeljskimi blagri so polnili bogovi njuno življenje, in so jim a dali sedem junaških sinov in sedem hčera, lepih kakor cvetlice na vrtu. Le sedma med njimi, Lakšmi po imenu, ni bila lepa, kakor cvetlica na v rtu: bila je krasna, kakor mlada roža, utrgana ob zori, posuta z jutranjo roso in položena sredi prsi speče neveste.
Zgodilo pa se je, da se je mogočni radža ponesrečil na tigrovem lovu. Zdrav in krepak se je odpravil od doma, toda zver ga je razmesarila s iln imi kremplji. Umirajočega so ga prinesli na večer domov. Umrl je, preden je drugi dan zasijalo solnce.
Žena kneginja ni prebolela izgube. Bledela je, kakor vrh snežnika, ki je rdeč ob zarji in se pobeli čim se dviga dan. Umrla je in je pustila otroke same na svetu.
Sinovi junaki so si delili vladarske posle; složno so vladali podanike, složno so se borili v bitkah. A hčere krasotice niso bile složne med seboj. Zakaj šestero starejših hčera je zavidalo mladi Lakšmi njeno lepoto, in ničesar drugega niso razmišljale med seboj, kakor to, kako bi jo ugonobile.
Nekega dne pa so stopile pred brate in so dejale s hinavsko ogorčenostjo:
»Lakšmi ni vredna, da biva v očetovem gradu! Lakšmi ni vredna, da živi! Zakaj, skrivaj, v večernem m raku se je vdala nizkemu hlapcu!«
Silno so se razsrdili bratje, zakaj takšen greh je veljal pri njih za veliko sramoto. In hoteli so jo umoriti. Zaman je Lakšmi plakala in zatrjevala svojo nedolžnost; vse sestre so prisegale pri bogovih, da so videle njen zločin. A zasmilila se je peti med sestrami, in ta ji je izprosila življenje. Pomilostili so jo bratje in so jo obsodili, da bodi samo izgnana v pusto samoto, tja v džunglje, kjer so zli duhovi in divje zveri.
Ko so jo tirali iz gradu, so stale hudobne sestre med vrati in so se ji rogale. Ni ji pomagala nje mila prošnja, naj ji prizaneso in izpričajo njeno nedolžnost.
»Takrat bomo rekle, da nisi kriva, kadar te vzame Čandra radža za ženo!«
Čandra radža, mlad in mogočen knez v obližju, pa je bil mrtev že štiri nedelje. Torej ni bilo milosti niti upa za Lakšmi.
Naložili so jo na konja in oddirjali z njo v pustinjo. Od strahu in bolesti je Lakšmi omedlela in se je zavedla šele, ko je ležala sama v visoki travi, pod milim nebom, zapečena in izročena trdosrčnosti usode.
Zibala se je trava, ptiči so letali nad glavo, opojni vonj cvetlic je prihajal od vseh strani. Nedaleč se je dvigala vrsta dreves in se je izgubljala v gozdu.
Brez mraku, skoro mahoma, je padla na zemljo soparna tropska noč. Zvezde so zasijale na nebu, zveri so se oglasile v daljavi! Drobna kača je prišumela po tleh in je zbežala ubogi Lakšmi čez gole noge.
Silno se je prestrašila reva in je, kakor blazna, brez cilja stekla naprej. Grmičje ji je trgalo obleko s telesa; groza ji je bičala gole rame, dokler ni zagledala luči pred seboj.
Nekak gradič z velikim stolpom se je dvigal med drevesi. Nemara je bival v njem ljudožrc? Smrt bi pretila begunki, ako se poda v njegovo oblast.
»Naj bo karkoli!« se je odločila deklica sama pri sebi. »Kaj de, če me požre tiger pod milim nebom, ali ober v svojem gradu!«
In vstopila je, šla je po krasnih stopnicah navzgor. Pa je prišla v široko dvorano, kjer je ležal na mrtvaškem odru tako lep mladenič, da ni bila videla enakega še nikoli v svojem življenju. Vsa očarana je Lakšmi pozabila svojo nevarnost, in ga je poljubila.
Takrat pa so se mrtvecu pomalem odpirale oči, izspregledal je in se je začudil, ko je videl Lakšmi pred seboj. Tudi Lakšmi se je zgrozila; spomnila se je, da ji je grmičevje strgalo obleko s telesa, sram jo je bilo in skrila se je v najtemnejši kot.
Mrlič pa je vstal, ogrnil Lakšmi v svoj kraljevski plašč in jo je poljubil na čelo.
»Kdo si?« jo je vprašal nato, ko je sedla poleg njega na blazine. Zaupanje je navdalo izgnanko; povedala mu je svojo žalostno zgodbo od kraja do konca.
Nato jo je zagonetni mrlič tesneje pritegnil k sebi in je izpregovoril:
»Jaz pa, o krasna Lakšmi, sem Čandra radža. Ti veš, da sem mrtev že štiri nedelje. Peri, pozračna vila, se je zaljubila vame, in me je neprestano vabila in klicala, obetaje mi nesmrtno srečo in venec božanstva. Toda nisem je maral; tako se je zgodilo, da je nekoč, ko sem se izprehajal po vrtu, priletela k meni in mi je ugrabila posvečeni ovratnik, na čegar blagoslovljenih biserih se drži moje življenje. Umrl sem in prenesli so me tu sem. Toda vsak dan, ko pride noč, se mi Peri zopet približa in mi ponuja svojo ljubezen. Ako bi se premislil, bi mi vrnila ovratnik življenja. V takih trenotkih, eno uro vsako noč, ko mi je čudotvorni ovratnik blizu, se prebudim od smrti in ji zapadem, kakor hitro Peri odhiti. Tudi zdaj mora zlobna vila plavati nad nama, sicer se ne bi bil prebudil ob tvojem prihodu. Skrivnostno je to, nihče ne ve zanjo, razen starega Brahmina, ki prebiva tukaj in mi služi.«
Nesrečni Čandra radža se je zasmilil Lakšmi. Pozabila je svojo nesrečo in se je razjokala nad njegovo. Čandra radža pa jo je poljubil in je nadaljeval:
»Ti o Lakšmi, si lepša od neusmiljene Peri. Tako si krasna, da ti še nisem videl enake. Čarobna si, kakor mlada roža, utrgana ob zori, posuta z jutranjo roso in položena sredi prsi speče neveste. Ali hočeš postati moja žena in mi sladiti samotne ure, ko vstajam od smrti k življenju?«
Kako ne bi privolila Lakšmi, ko se je v prvem hipu zaljubila v krasnega junaka? Prišel je brahmin in ju je poročil, živela sta skupaj leto dni, združena vsako noč za kratko uro, in nihče ni vedel za njuno ljubezen, nihče ni znal, ko je Lakšmi povila svojemu možu zalega sinka.
Čandra radža pa je videl, da Lakšmi trpi od samote. Zato ji je rekel neko noč:
»Pojdi, roža moja, zateci se k moji materi, ki je usmiljena žena. Idi v moj grad, stopi na dvorišče, sedi na mramorno klop, kjer sem jaz počival in kjer zdaj nihče drugi ne sme sedeti. Prijeli te bodo in te vprašali, kdo si, česa da iščeš. Ti pa povej, da si nesrečna mati, ki ti je mož umrl, in da iščeš zavetja zase in za svojega otroka.«
Storila je Lakšmi po nasvetu svojega moža, vzela je otroka v naročje in hodila z njim dolgo pot do gradu. Usmilila se je je kraljica in ji je dala hišico v bližini svoje palače.
Radži pa se je stožilo po družici. Neko noč je dejal svojemu brahminu: »Jutri za rana me priveži na konja in jezdi z mano do moje Lakšmi, da se zopet nagledam njene lepote, da se napijem njenih poljubov.«
In zvečer je Čandra radža potrkal na Lakšmino okno. Odprla je Lakšmi, silno se je razveselila in ga je spustila k sebi.
To je bilo poljubov, objemov, solz veselja in ljubezni brez kraja. Nad obema in nad detetom pa je plavala Peri z ovratnikom življenja v rokah. Omililo se ji je bilo nedolžno dete, ki jo je videlo, njo in ugrabljeni talizman, ker greh še ni bil skalil bistrosti njegovih pogledov. Igrala se je z njim in mu je mahljala z ovartnikom. Takrat pa je otrok med smehom segel po njem, zagrabil ga je, motvoz se je raztrgal in blagoslovljeni biseri so se raztresli po tleh.
Prestrašena in srdita je Peri zbežala, Čandra radža se je zgrudil mrtev na ležišče. Lakšmi pa je zagledala blagoslovljene bisere; z veliko radostjo jih je hitela pobirati, nanizala jih je na motvoz in jih je obesila soprogu za vrat, da se je zopet in zdaj za vselej obudil k življenju.
V gorkih solzah sreče sta si padla Lakšmi in Čandra radža okrog vratu.