Indijska kraljica

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Indijska kraljica
Fran Nedeljko
Izdano: 1884/1887
Viri: http://www.dlib.si/v2/Details.aspx?query=%27keywords%3dfran+nedeljko%27&pageSize=20&URN=URN%3aNBN%3aSI%3aDOC-RXOIVTP5
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Blizo starodavne indijske dežele gospodoval je imeniten kralj. Imel je ženo z zlato zvezdo na čelu. Čislal jo je tako, da ji je večkrat rekel, da se po njeni smrti z nobeno žensko več ne oženi, razen, če bi tudi imela zlato zvezdo na čelu.

Bog je hotel, da je kraljica v kratkem umrla in kralj je ostal sam. Druge rodbine ni imel, kakor edino hčer Zlatko, katera je tudi imela na čelu zlato zvezdo.

Dolgo časa se je žalostil kralj za ženo, slednjič pa se mu vrinejo misli na ženitev. Iskal je dolgo po svoji in po tujih deželah slične žene, a ni je našel nikjer. Pride mu na um, da ima tudi njegova hči (na čelu) zlato zvezdo in zatorej jo počne nagovarjati, da bi ga vzela za moža. Zlatka pa mu reče: «Rajše pretrpim vse, tudi smrt, kakor bi privolila v to ženitev; to se ne sme zgoditi!

Razjarjen oče ukaže precej ji pri laktu odsekatiroki ter jo stira iz svoje dežele. Rada je prenesla vse muke, ker znala je, da trpi po krivici. Preprosila se je skozi tuje kraje ter prišla v deželo Indijo. Ondi bil je pred kraljevim gradom studenec in okoli njega hodila je več časa, ker bila je žejna in nikogar ni bilo blizo, da bi ji dal vode. — Indijski mladi kralj gledal je ravno skozi okno; obrnil se je k materi ter rekel: »Večkrat ste me nagovarjali, naj se oženim, a nisem našel prave ženske; zdaj pa hodi ena okoli studenca — to bi hotel vzeti za ženo, dasiravno nima rok.»

Modra mati odgovori sinu: »Z nobeno te nisem silila, niti ti je branila, a prej ko vzameš to, premisli dobro! — Kdo ve, zavoljo kake pregrehe so ji odsekali roke. Pa če jo vzameš, ne smeš je nikdar črtiti.

Sin pozove tujo dekle v grad in jo vpraša, od kod je in kako je postala tako nesrečna. Jokaje mu razodene Zlatka svojo nesrečo. Princ ne pomišlja dolgo, ampak se kmalo zaroči s poštenim dekletom. Na njeno ugovarjanje, da nima roki, ji reče, da jih ne potrebuje, saj bo imela dovelj dvorjank, katere ji bodo stregle.

V kratkem imeli so sijajno gostovanje ter se veselili iz celega srca.

Bila sta že kaki dve leti zaročena, kar je kralj moral nekemu prijatelju pomagat v boj. Doma narodil se mu je v tem času prelep sinek. Radi bi ga dali krstiti, a znali niso, kako ime bi mu izbrali. Pošljejo tedaj hlapca Tokaja s pismom h kralju. Idoč pride hlapec v grad kraljičinega očeta. Ta mu reče: »Bržkone si ogleduh, moramo te zapreti.

Tokaja se izgovarja, da je indijskega kralja sel ter mu tudi pokaže pismo. Kralj mu veli, da mu mora pismo izročiti ter mu da jesti in piti. Na to razpečati pismo ter spozna, da je njegova hči žena indijskega kralja. Prvo pismo sežge, pa napiše drugo: «Doma porodil se ti je otrok, a ni podoben ne psetu, ne mačku — kaj naj ž njim naredimo?»

Hlapec odide s tem pismom h kralju, kateri se močno prestraši ter odpiše: «Naj je otrok kakoršen koli, mene mora dočakati. Ker je Tokaja pri zlobnem kralji prvikrat dobil vina, šel je tudi v drugo k njemu. Tudi zdaj mora oddati pismo. — Kraljičin oče ga prečita, pa napiše drugo: «Privežite dete materi na prsi ter jo iztirajte iz gradu; ko pridem domov, ne sme ne ona ne dete več biti v moji deželi!

Ko kraljeva mati tako grozno pismo prebere, ne more se več zdržati solz. Nesrečna kraljica jo popraša, zakaj joka. Ko vse zve, sili sama, da ji dete privežejo na prsi ter odide žalostna iz grada. P6toma pride na široko ledino, kjer je vrel bister studenec. Tu bi rada napojila žejno dete in ga previla. — Prišla sta po tistem potu tudi Kristus in sveti Peter. Ta gospoda zaprosi nesrečna žena pomoči. Onedva ji dete razvijeta ter z vodo okrepčata jo in otroka. Slednjič veli Kristus: «2ena, meni se zdi, da še tvoje dete ni krščeno; ti, Peter, ga lahko krstiš, jaz pa mu bom boter! Na to dasta detetu ime Ivko, Gospod pa reče: «Za dar dam temu detetu, da se mu od petnajstega leta vse izide, za kar bo prosil v božjem imeni. Ko bo toliko star, mu to naznani. Do tega časa pa boš gospo dinja v krčmi, katero najdeš ne daleč od tod — a ne jemlji od nikogar plače za postrežbo. Zlatka še ju prosi, naj ji dete privežeta na prsi, Kristus pa ji reče: «Le vzemi ga sama v roke!» Ona sa obotavlja, izveličar ji veli v drugo, naj dete vzdigne. Na njegovo besedo prime dete in zadobi v tem trenutku zopet cele roke. Ogleda se za gospodoma, da bi se njima zahvalila — a že sta izginila.

S hvaležnim srcem gre Zlatka dalje in najde snažno krčmo, kjer ostane za gospodinjo. Če je kateri gost prašal za dolg, rekla mu je: «Jutri lahko plačaš, danes ti ni treba. V zadovoljnosti preživela je tam več let.

Neko spomlad pripelje se njen mož sam tje ter zahteva večerjo in postelj. Ivko zrastel je ta čas krepek deček. Ko kralj zaspi, zleze mu roka s postelje. Zlatka pa veli sinu: «Idi, pa tiho očetu roko položi na postelj! — «Ali so to moj oče? vpraša neverjetno deček, in vzdigne kraljevo roko zopet na postelj. Čez pol ure zbudi se kralj in de krčmarici: «Sanjal sem prijetne sanje, pa kaj, ker se ne bodo nikoli uresničile. Zdelo se mi je v sanjah, da ste rekla sinu, naj meni, svojemu očetu, vzdigne roko na postelj. Je to resnica ali so samo sanje tega ne znam.»

Zlatka mu odvrne, da je na svetu vse mogoče, na kar ji pravi on: «Ni mogoče, da bi bila vi moja žena, katero že skoro petnajst let iščem; ona ni imela rok, katere vi imate, a imela je na čelu zlato zvezdo, katera vam manjka.

Ko nesrečna kraljica spozna, da se ji ni nič bati od svojega moža, razodene mu vse svoje življenje ter dostavi, kako je dobila roke in postala krčmarica. Slednjič še si odveže beli robec raz čela in zlata zvezda zalesknila je kralju v oči.

Drugi dan vzel je kralj svojo ženo seboj domov; ona pa je rekla: «Naj v božjem imeni ta krčma zopet izgine,* in vsa okolica spremenila se je v puščavo, kakor je bila prej.

Kralj poslal je že naprej glas, da je našel svojo ženo ter zapovedal, naj vse prav lepo za njo pripravijo. Čez nekaj dni začnejo poizvedavati, kako je vender bilo mogoče, da je vsak dobil drugačne pismo, kakor so si pisali. Vprašajo hlapca Tokaja, kateri tudi obstane, da je dvakrat bil pri onem srditem kralji ter mu obakrati izročil pismo. Znali so, da je bil ta kraljičin oče ter si lahko razložili, zakaj je zamenil pisma. Tokaja pa je ves poparjen lazil po gradu, misleč, da ga bodo zdaj in zdaj beriči zavlekli v najtemnejšo ječo. Ali temu bi ne bilo tako, ker kralj je že s prva spoznal, da je največ bil kriv le njegov zanikerni tast.

Nekoč sta se kralj in njegova žena v sobi pogovarjala o svojem sinu Ivku, in ker je Tokaja ravno šel mimo odprtih vrat, je postal ter slišal, da je Zlatka rekla: «Vse sem ti že povedala, le tega še ne, kakov dar je dobil najin Ivko: ko bo star petnajst let, izpolnila se mu bo vsaka poštena želja.

Hlapec brž gre iskat kraljeviča in ko ga najde, reče: «Oj, Ivko, reci, naj bi midva bila tri sto milj od tod ravno v takem gradu, kakor je ta!»

Kraljevič se obotavlja, rekoč, da bi zastonj želel take reči, slednjič pa le reče — in bila sta v trenutku v drugem takem gradu, ki se za las ni razločil od očetovega. Ničvredni hlapec še s tem ni bil zadovoljen. Želel je sam imeti tako moč, kakor kraljič. Če bi pojedel dečkovo srce, mislil je, bi zadobil enako moč. Velel je tedaj Ivku: «Reci, naj bi bila hči ruskega cesarja pri nama. Deček komaj izgovori in že stoji dekle pred njima. Tej reče Tokaja na skrivnem: «Jaz odidem na lov, ti pa ta čas umori s tem nožem kraljiča; če ti ne boš njega, bom pa jaz tebe! Na to ji da oster nož ter odide na lov.

Dekle se prestraši, pa vse pov6 Ivku. Kraljič zokolje jagnje in ž njegovo krvjo poškropi izbina tla. Kmalu potem pride hlapec domov ter zagledavši krvava tla veselja zavpije: «Vender je že mrtev! zdaj bom pa jaz gospodaril, da bo kaj! Kraljič bil je skrit pod posteljo, zdaj pa naglo vstane, rekoč: «Do zdaj še nisem mrtev, bom še jaz malo gospodaril, ti pa bodi tačas mali pes! Potem še pristavi: «Da bi izginil ta grad, dekle postalo tako malo, da bi ga lahko odnesel v žepu in bi jaz k svojemu očetu prišel v službo!»

Kakor je želel, tako se mu je tudi zgodilo. Oče vzel ga je za kravarja. Tu je želel Ivko, da bi vsa goved bila tako lepa, da take do tedaj niso imeli. Ko kralj izve, kako lepo živino ima novi kravar, postavi ga za konjarja. Tudi konji zboljšali so se neznano. Slednjič poprosi mladeneč, da bi ga vzeli za kuharja. Spolnili so mu željo. Ko ga zavoljo dobre kuhe kralj nekdaj javno pohvali, de mu mladeneč: «Če bi povabili ruskega cesarja na obed, napravil bi še vse bolje.»

Povabil je tedaj njegov oče ruskega cesarja in mnogo druge gospode na obed. — Gospodje ne morejo kuharja prehvaliti in želijo, da bi prišel k mizi. Branil se je, a konečno je vender moral ubogati. Čez nekaj časa začnejo si gospodje pripovedovati zgodbe. Ivkov oče pove, kako se je znebil žene ter jo je slednjič zopet našel in kako mu je izginil edini sin. Na to se pritoži še povabljen cesar, da se mu je izgubila ljuba hčerka.

Kuhar odide iz sobe, pa reče: «Naj bi kraljičina postala taka, kakeršna je bila prej!»

V sobo prignal je mladi kuhar zalo dekle, katero je ruski cesar na mah spoznal za svojo hčer. Kuhar jim je moral povedati celo svojo povest, na zadnje spremenil se je tudi on v kraljeviča, kakoršen je bil prej in pozval malega psa ter rekel: «Bodi, kar si bil prej!» in prepaden Tokaja stokal je pred gospodo. Niso mu pomagale ne prošnje ne solze — pred gradom raztrgali so ga štirje voli.

Kraljevič Ivko oženil se je kmalu potem z rusko kraljičino, katera ga je s svojo odkritosrčnostjo rešila smrti.