Indijanci

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Gospodična Mici Indijanci
Rado Murnik
Ženini naše Koprnele
Spisano: 1902
Viri: Navihanci: Okrogle povesti in prizori. Ljubljana: Schwentner. http://www.omnibus.se/cgi-bin/eKnjiga.pl?eK=234-3
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


I. Ošabni belokožec[uredi]

Visoko gori na strehi Jamnikove hiše počiva v opoldanskem soncu Žiži, vseh ljubljanskih mačkov prvak.

Modro pomežikava iz svojega nedolžno belega kožuha doli na dvorišče in uživa igrive sapice majnika. Okoli vratu mu je zavezan trak od rdeče svile. Takole strašno lep in brez prigovora čist, vedno ves v največji gali od smrčka pa do repa, se Žiži ne postavlja malo in pase praznične občutke.

Saj njemu se ni treba otepati za vsakdanjo miško kakor beraški žlahti: lov mu je zgolj šport, gosposka zabava. V nežni mladosti prvih tednov je prišel, najdenček brez očeta in matere, stari gospodični Lizi Jamnikovi v hišo. Samica ga je imenovala po junaku svoje prve, edine, kajpada nesrečne ljubezni Luigi (Lojze), tudi Gigi = Džidži in naposled bolj po domače Žiži. Dobrosrčna dama ga je imela kaj rada, skoro ne dosti manj nego je ljubila bratova dva osirotela otroka, nečakinjo Minko in mlajšega Ivana, ki sta oba našla najboljše zavetje pri bogati teti.

Ponosen na višje stališče opaža Žiži socialno gibanje v ozkem okviru predmestnega kota šentpetrskega. Zaničuje ga in obenem ga pomiluje očeta petelina, tega zarobljenega škricmana in bahača-postopača, prezira požrešne kokoši in piške, neumne gosi, nerodne race, zajce butoglavce, zaljubljene golobe, otročje vrabce — same zanikrneže. Oholo obrne glavo od umazane živadi drugam. Pri vodnjaku ob drvarnicah pere dekla, debela bunka, regrat in se omledno namuzava ogorelemu kranjskemu Janezu, ki snaži na hodniku častniško suknjo. Kraj zelenih vrat skladališča celi priden zidar zidu rane, pa ne z američansko hitrostjo, in ozdravlja pipici nahod. Da bi ga vendar toliko ne zadržavali zdaj umetniški dvomi zdaj premišljanje vremena!

Enostransko pa bi bilo tako obzorje sinu plemenite mačke in preozko. Duh mu sega z vrtoglavega zdiča na levi od Golovca po precejšnji progi kalne Ljubljanice, ob dolgi redi starih jagnedov pri lesenih rantah, čez tri mostove do uršulinskih zvonikov in naprej do Rožnika na desni, spredaj pa od ozelenelega Gradu, iz mreže streh in kadečih se dimnikov daleč venkaj preko ravni razsežnega ljubljanskega polja do smodnišnic in mimo Črnuč onkraj svetle Save zadaj do tja, kjer se po bratovsko objemata dvojčka rjave Šmarne gore in bleste sijajno bele peče kamniških planin.

Zato se pa Žiži po pravici občuduje sam sebe in se z odličnim spoštovanjem veseli, da je tudi on na svetu. Malopomalem ga lomi dremota. Le včasi, nehote spregleda modrijan, kadar zahladi mlačen vetrc, ali pa se otrese preprijazne muhe, se kočljivo oblizne, požre nekam debelo, zazeva, pokima: v težavah prede redke misli.

Ali ga skeli kilava domača nesloga? Ali ga vnema želja po edinosti, ki komaj mijavka v pretesnih povojih? Ali živo snuje in kuje — ali le mrtvaško kritizira, podira?

Kar ga zdrami neprijetno in glasno lajanje!

II. Veliki gad[uredi]

Maček trene z očmi in uzre Azorja, velikega črnega psa. Vsi tam spodaj beže plaho narazen, dvorni sužnji. Pa briga se Azor za to jaro gospodo. Samo le na streho preži, preti z zobmi, cvili, se zaganja kvišku pa vse zastonj. Neustrašeni muc se niti ne gane. Enakodušno dremlje in se utaplja v globoke uganke.

Hkrati pa pridirja skozi vežo s silnim kupom bukev in zvezkov pod levo pazduho iskroživ deček ob enajstih letih, ves vesel, da danes soboto popoldne in jutri v nedeljo ne bo nobene šole!

Belokožni sovražniki v trdnjavi zraven lemenata ga kličejo po evropskem krstnem listu in po drugošolskih imenikih: Ivan Jamnik. Pravzaprav je pa to »Veliki Gad«, on, slavni glavar junaških Delevarov. Po značaju ga je vsak pedenj sama indijanska krepost.

»Ju!« se začudi pristno po divjaškem »hugh!« in priskoči k psu: »Alo, Azor, ks, ks!«

Obenem segne rdečelični korenjak v žep po držalček. Ko se prepriča, da ni tete Lize nikjer blizu, vtakne pero vanj in ga zažene na vso moč proti mačku. Toda sulica ne doseže niti strehe, nikar sovražnika, in se zaje drgetaje v les vrhu drvarnice.

Pogosto zasejanih okroglih kamnih dvorišča priropota vajenec z mesarsko mizo na dvokolnici; za njim pa poriva branjevec lajšo cizo z neprodanim ostankom prvih vipavskih češenj.

»I no, Azor!« ščuje Veliki Gad. »Ga ne boš! Miau!«

»Kužek, daj ga no, daj!« podpihujeta branjevec in mesar. »Ali ga ne slišiš? Miaaau! Da te vendar! Kako strupeno te to draži! Primojšnji maček ti!«

Zdaj se pridruži še zidar, zagode po mačje, puha in sika. Azor se kar ves trese od bojaželjnosti, razburjeno miga z repom, grdo laja in tuli in skače. Žiži pa hrabro sedi na izbranem mestu, kakor nalašč za dober zgled neomajnega značaja, in enakodušno zabavlja psu z zaničljivimi pogledi iz napol odprtih vek. Saj mu nihče ne more do kože.

Poldne zvoni. Od nekod iz pritličnih sob prihajajo odmerjene besede, ki jim v molitvi odgovarja majhen zbor. Zidarjeva žena se pokaže s kosilom. Po hiši žvenkečejo žlice ob krožnikih.

Šele sedaj se premakne Žiži, po lastnem nagibu. Brez naglice se iztegne in si otrese zadnje noge pa vzdigne v znamenje moralne zmage rep, zastavo slave, slovesno kvišku in odkoraka lepo počasi po opeki navzgor.

To pa grozno užali pasjo čast. Razklani glasovi in ponesrečeni prehodi iz tankega v debelo pričajo, da Azor ne ve zlepa več, kaj bi počel. Nerad se zaleti za gospodom, ki mu žvižga na stopnicah. Še enkrat se obrne in ljuto zalaja, češ: Le čakaj, kadar te spodaj dobim, spodaj!

III. Zvijača[uredi]

Žiži je smuknil skozi podstrešno okno in pristopical doli v kuhinjo konec prvega nadstropja naravnost h gospodični Lizi, ki je precejala juho. Gladil si je život ob njenih krilih, se ji dobrikal po svoje in prosil kosila, dokler ni dobil latvice mleka.

Ivanovo teto so odlikovali krasni lasje, črni in gosti, izredno drobne čeljusti, visoka, sloka postava in mežave kratkovidne oči. Opravljena je bila vedno temno. Veliki Gad jo je zaradi tega poimenitil z imenko »Črna Ladja«.

Kraj nje se je sukala nečakinja Minka s kuhalnico pri ognjišču, navidezno vsa zaverovana v uredništvo ponev in piskrov. Vsak pogled črnih oči, vsak okret in korak, zlasti pa način, kako je nosila život in glavo pokonci, vse to je kazalo kipeče veselje do življenja. Nikomur ni bilo žal, kdor je videl to osemnajstletno dekle. Brat ji je nadel po indijanski patroni ime »Minehaha ali Vesela Voda«.

»Že spet je lajala tista grdoba na našega ubogega mucka,« je tožila stara. »Kaj ne, Minka, bolje bi bilo, da bi sploh te črne pošasti ne bilo pri hiši!«

»Saj mu ne more do živega,« je dejala Minka in skomignila z rameni.

»Pa ga le preganja, revčka!«

»Ah, teta, Žiži je že toliko previden, da ne gre bliže doli s strehe,« je odvrnila nečakinja z nekoliko temnim glasom. »In Vla ... gospod Bukovnik pokliče psa vselej takoj k sebi.«

Ko se ji je zaletelo, je Minka živo zažarela v nepopisno dražestni zadregi do vrha čela in nekoliko povesila glavo. Teta ni opazila tega in je nekaj časa tiho nadaljevala svoje opravke.

Gospodar obtoženega psa, Vladimir Bukovnik, uradnik južne železnice, je moral, vračaje se iz pisarnice domov, skozi vežo mimo Jamnikovih pa po stopnicah na dvorišče, ako ni maral hoditi po daljšem potu »za vodo«. Mladi mož je bil pa že tak, da je ljubil bližnjice kakor junaški Črnogorci. Potemtakem sta se srečavala Minka in Vladimir večkrat, in nihče izmed njiju se in kislo držal ob teh prilikah. Prvotna hladnost pogledov in pozdravov je polagoma zgubila vsako pravico. Začela se je nema zabava s prijetnim stopnjevanjem, sledili so nasmehi, mežikanje z očmi in zračni poljubci, in naposled so se prikazala zaljubljena pisemca pa tudi zasoljene juhice.

»Veš, Minka,« je povzela teta, »psov ne maram, malo in dosti ne. Zdi se mi vse tako, da stori Azor danes ali jutri našemu mucu kaj žalega. Če bi bila vedela, da ima gospod Bukovnik tisto črno zver, bi bila Zajčevim prepovedala, da mu oddajo stransko sobo. Čemu neki redi psa? Pa res, da!«

Minka ni odgovorila nič. Za trenutek so ji zatemnile tajne meglice ogenj oči, in fino zvite ustnice so zatrepetale nejevoljno, češ, čemu pa imamo mi mačka?

Medtem pa je prihrumel Veliki Gad in zagnal šolske bukve malomarno na svojo polico v drugi sobi. Močnikovi aritmetiki je posvetil še posebno brco. Potem pa mu je šinilo nekaj kakor prijetno pričakovanje po zdravem obrazu. Hitro se je deček povzpel, segel po drobnih indijanskih bukvicah in se zamislil v zanimivo povest.

Te tako imenovane indijanarice so z neverjetnim uspehom vnemale mlado kri. Veliki Gad jih je imel celo knjižnico in jih prodajal ali zamenjaval venomer. Slastno in strastno so požirali mladiči strahovito zasoljene krvave zgodbe, pa bodi to doma bodi pod šolsko klopjo. Zvezdi Cezarja in Aleksandra Velikega sta žalostno zatemneli; zasvetilo se je pa tem jasneje sonce Zadnjega Mohikana. Po Golovcu, na Gradu, v Mestnem logu, po Tivolskem gozdu, povsod so Veliki Gad in njegovi tovariš i zvesto oponašali čudne šege in navade, kolikor so jih mogli posnemati iz teh zapeljivih knjižic z živobarvnimi podobicami na sprednjih platnicah.

Teta in sestra sta Ivana komaj zvabili kosit. Pisano je pogledal priliznjenega mačka, in v indijanski duši se mu je porodila črna nakana. Precej, ko se je nagostil, je izvabil mačka s kosom mesa skrivaj venkaj, ga rahlo vzdignil in nesel dol v skladalnico v zapuščen kot. Tam ga je zaprl v prazen kurnik, ga pokril s staro plahto in odbežal in se vnaprej veselil naskorne zabave.

IV. Zbor[uredi]

V drvarnici konec dvorišča je imel delevarski narod svoj veliki vigvam.

Ko je zvonilo v Šenklavžu pred tremi, je čepelo devet strašno oboroženih drugošolcev, razvrščenih po starosti in ugledu, nekoliko natesnoma v krogu na tleh in pilo brandi, žganje iz Jamnikovega vodnjaka.

Sredi njih je na perišču trsk sedel glavar, Veliki Gad, najlepši izmed vseh Indijancev, kolikor tudi jih je še kdaj prebivalo na Slovenskem. Tako je bil pa krasno tetoviran in obarvan, da si skoro ni mogoče misliti kaj lepšega. Eno stran obraza si je bil ozaljšal z ogljem, drugo pa z rdečo kredo. Na klobuku je za trakom nosil šop pisanih gosjih peres, ki so pa veljala kot orlja. Namesto bivolovine ga je ogrinjal star namizni prt; na tem je bila namreč Minehaha, likaje perilo, predolgo pustila vroče železo in prežgala sredo, tako da je bratec mogel vtikati glavo skozi luknjo. Veliki Gad se ni malo veličal in se je držal imenitno kakor harambaša.

Pa tudi drugi Delevari so bili vsi v paradi. Oblekli so si bili suknje narobe in nateknili za slamnike obilo kurjega perja in kostanjevih sveč.

Tiho je bilo v zboru. Razločno se je slišalo šumenje natekle Ljubljanice ob kozah lesenega Mesarskega mostu in šepetanje jagnedov za vodo. Gori na šentpetrski cesti je ponujal glasen Italijan sladoleda, in od nekod so brneli medli akordi razglašenega klavirja. Svečano je basal Veliki Gad kalime, pipo miru, s slovečim dramskim tobakom, ga užgal, potegnil moško nekaj dimov in oddal kadilo sosedu Kljukotaju, ki se je ponašal zavoljo svojih rdečih las s priimkom »Rdeči Sarafan«. Ko so vsi okusili prepovedani sad, je glavar mignil, in takoj se je vzdignil Kiselica, slaboten pa jezičen fantiček, imenovan »Urni Jelen«.

»Možje delevarski!« jih je nagovoril s prisiljeno vnemo. »Manitu, dobrotni oče nad mavrico, nam je skril obličje za oblak. Veliki duh je obrnil oči od nas, in zamaš ena so njegova ušesa!«

Zamolklo mrmranje je prihajalo iz ust žalostnega naroda.

»Že je prešlo več tednov, kakor imam prstov na roki, odkar smo izkopali bojno sekiro,« je nadaljeval govornik. »Pa vendar do danes še nismo premagali prav nikogar!«

Razdraženi Delevari so kar na glas zagodrnjali od same bridkosti. Tedaj pa je vstal Prepisavček, dolg fant, gibek in suh, z bledim navihanim obrazom in z nemirnimi sivimi očmi. Na glavi je nosil najdaljša petelinja peresa, pa še tri. »Zviti Lisjak« je bil v velikem imenu kot divjak. »Moji bratje so slišali pametne besede!« se je zaletel v Kiselico. »Urni Jelen je sicer še mlad, pa poln modrosti! Tudi nima razklanega jezika kakor kače, da bi se lagal. Pa vendar podira sam svoje besede! Kdaj je kdo slišal, da ima volk golobje srce, in da se je medved spremenil v jagnje? Mi Delevari se ne bojimo nikogar! Toda, ako mi doslej še nismo užugali nikogar, saj pa tudi nas ni premagal še nihče!«

»To je vse en pes!« se je oglasil Rdeči Sarafan, najmočnejši od vseh. Več pa tudi ni povedal, ampak mirno usmajal vogal kruha.

To je pa zbodlo tovariša Dragotina Milavca ali »Krvavega Čuka«, ki je bil po svoji odločnosti kmalu prišel v ime za enega prvih Indijancev.

»Zdaj sem pa že sit zborovanja!« je zarentačil. »Tako se že ne gremo! Sklenimo vendar že enkrat kaj in stopimo na bojno stezo! Skrajnji čas, da si olepšamo pasove s skalpi! Sicer pa res ne dosežemo prave slave! To niso igrače! Vaš brat je govoril.«

In ves rdeč od jeze počepne vročekrvni Čuk na hladna tla in ožge Lisjaka s hudim pogledom. Ali Prepisavček se ni dal tako zlepa ugnati v kozji rog.

»Kakšnega krokarja sem slišal krokati!« se je ujedal. »Tudi Zviti Lisjak ima za hlačnim jermenom dosti prostora za različne skalpe! Pa to ne gre kakor bi pihnil! To bi ne bilo napak! Krvavi Čuk naj ne čveka tja v en dan, temveč naj odpre oči na široko in pove, kje je kakšen sovražnik, ki ga naj mi ... «

Pri teh besedah se je Lisjak dotaknil s prstom glave nad desnim ušesom in hitro naredil krog ob robu las.

Duhovi so se razburili. Že je bilo zasejano strupeno seme razkola, in bližal se je veliki trenutek. Ta čas pa je vstal Veliki Gad, počasi iztegnil desnico izpod prta, jo položil na prsi in začel:

»Bratje v Manitu! Poslušajte, kaj pravi Veliki Gad! Zviti Lisjak je hud junak, ki mora pred njim obledeti vsak Mingo! Glava mu je jasna ko beli dan, in rad posluša vsakdo njegovih svetov ob zborovem ognjišču. Pa tudi Krvavi Čuk je velik mož, in noben veter ne raznese njegovih besed. Oba sta imenitna; čemu naj bi ostala megla med mladima sokoloma? Nikar naj torej ne obračata obrazov ta na levo, drugi na desno, ampak glejta se prijateljsko! Ne bo nam treba več dolgo hraniti puščic v tulih. Takoj pove Veliki Gad nekaj, kar bo godba ušesom mojih bratov! Postavite kol!«

V. Ob kolu muk[uredi]

Kmalu so našli objestni divjaki pripraven količ in ga zapičili v kanalovo mrežo ne daleč od vigvama.

»Pač ima naš narod več sovražnikov, nego je listja na drevju, ptic pod nebom in bivolov na prerijah«, je dejal Veliki Gad. »Enega izmed teh zoprnikov pa nam je dal veliki duh v roke. Precej privežemo ujetega belokožca ob steber muk, da vidimo, kako zna zaničevati bolečine!«

Po teh besedah je odhitel Veliki Gad sam v skladalnico in prinesel žrtev iz kurnika.

»Ju!« so kriknili Indijanci in jeli s svojimi sulicami, fičafaji in tomahavki po divjaško hopsati okoli nesrečnega belokožca.

Veliki Gad pa je naslonil mačka s hrbtom na kol. Krvavi Čuk je vrgel svoj laso in nategnil zanko tako, da je stal Žiži, čez prsi privezan, na zadnjih nogah pokonci.

»Žiži ni nobena skva!« ga je pohvalil glavar. »Pogumno gleda na pot, ki mu ga bo hoditi.«

Vendar mačku vse to ni bilo nič kaj po dlaki. Začel je nezadovoljno renčati in se zvijati. Indijancem pa to ni motilo prav nič njih veselja. Rdeči Sarafan je od same radosti izpil ves brandi na en dušek. Drugi so poskušali s prsti ostrino orožja.

In zdaj je mignil Veliki Gad, naj začno.

Prvi je nastopil Krvavi Čuk, da bi pokazal, kako spretno zna metati svoj tomahavk. Zagnati bi ga moral kolikor najbliže žrtvi, ne smel pa bi je zadeti ali celo raniti. Že je vihtel leseno sekirico visoko nad glavo, da bi jo zadegal — kar se je posrečilo mačku, da se je izmuzal iz zanke in ušel neusmiljenim mučiteljem proti izhodu na vrt.

Indijanci so ostrmeli. Po kratkem posvetovanju je določil Veliki Gad načrt in dal posameznim oddelkom potrebna povelja. Nekatere je poslal na desno, druge na levo za beguncem.

S sklonjenimi životi so se odpravili divjaki na bojno stezo in pobirali drug za drugim natanko stopinje vodnika. V kratkem so se pretihotapili zguženi čez dvorišče na izhodno stran in izginili kakor begotne sence skozi mala vrata na precej velik vrt onkraj palisad, počenili v fižolovem pragozdu oprezno na tla, naleknili puščice z dolgimi zalustmi na tetive in nanovo vzeli tomahavke izza pasov in Veliki Gad pa se je plazil sam naprej kakor belouška, pripogibal glavo k zemlji in vlekel na uho.

VI. Naskok[uredi]

Vladimir Bukovnik se je ta popoldan nenavadno zgodaj vračal iz pisarnice.

Da je bil tako kmalu prost, to ni žalilo ne njega ne Azorja, ki je svoje veselje oznanjal vsemu svetu, zdaj dirjal za vozovi, zdaj pojal druge pse. Gospodu daleč naprej je žvignil v Jamnikovo vežo in hitel gledat, kaj dela nedoseženi sovražnik Žiži. Ali ni ga bilo videti niti na strehi niti na dvorišču nikjer. Pač pa je zapazil Azor zlobno vesel, da so vrata na vrt priprta. Kolikokrat je bil že vohal ukaželjni kuža pred zaklenjenim rajem — vanj ni mogel nikdar. Morda le zategadelj si je slikal po slepi pameti ta prepovedani kraj nad vse zanimiv.

In zgodilo se je, da so stopile pasje noge na posvečeno mesto, prvič zopet po mnogih mnogih letih, od kar je gospodarila tukaj gospodična Liza.

Zalazuni, vedno varno skriti, so za prvega lezli proti robu fižolove goščave.

Ondi poklekne čuvoviti Gad, in toliko da pomoli glavo izmed listja, že veselo zašepeta: »Ju!« Tam v zasenčju pod veliko hruško sedi ubegli belokožec! Nič hudega več sluteč liže in slini tačico, da si počeše in zgladi dlako. Čisto sam je. Na klopici se beli poleg njega napol dodelana nogavica. Črna skva je bržkone kaj pozabila gori v sobah in odšla za nekaj časa. Tudi Minehahe ni; od zgoraj se sliši enakomerno drdranje njenega šivalnega stroja ... Nemudoma razpostavi vodja svoje vojščake tako, da zajame sovražnika od treh strani. Na četrti ga drži zid. Zmaga je gotova. Vsak general bi se utegnil tu kaj naučiti.

Ta odločilni trenutek si dene Veliki Gad levico ob usta, se napne in zažene strašanski bojni krik Delevarov. Takoj se mu odzove zbor divjih glasov, pa že takih, da vse kar leti skozi ušesa. In devet razuzdanih divjakov prilomasti iz zasede. Hkrati zalaja tudi Azor in se zakadi s hrabrimi Indijanci vred proti mačku.

Vladimir je že dolgo pogrešal Azorja. Zbudile so se mu črne slutnje, ki so se mu zdele čedalje bolj upravičene, čim huje je tulil in cvilil neudržni pes. Stekel je torej za njim in dospel skoraj obenem z gospodično Lizo na bojišče.

»Kuš, Azor!« vpije mladi uradnik.

»Oh, moj Žiži!« javka gospodična Liza z ožoltelim obrazom, spočetka zagožena sredi med drhal preganjačev. »Stojte! Pustite mucka! Psa dajte, psa! Ivan, lvan!«

»Smrt belokožcu!« pa zagrmi delevarski narod, trd in neizprosen. In Azor se spozabi popolnoma. Vso omiko in ves obrus vrže od sebe in kaže le prirojeno surovost. Noben žvižg, noben klic ne zaleže nič.

Komaj ugleda Žiži nevarno trumo, že skrivi hrbet in hoče, akotudi v presnetih škripcih, moško počakati zakožnega sovražnika. Oči se mu bliskajo od gnjeva; glava se mu ulizne; ušesa legnejo tesno k lobanji; koža se mu ježi; hrbet se mu izboči v visoko grbo; preteče zamiga zdaj in zdaj konec repa; široko odprto žrelo zapuha pošastno, in zateglo renčanje, nekako očitajoče in svareče, obeta skrajnjo odločnost za krvavo obrambo časti: vse to osupne Azorja tako, da kakor okamenel postoji nekaj trenutkov, držeč eno sprednjih nog negotovo kvišku.

Ali Krvavi Čuk, od najslavnejših strelcev eden, sproži napeti lok. Tudi od drugod se vsuje prava toča strel okoli klopi. Tega se pa prestraši Žiži tako, da se obrne. In nikar da bi se popel na bližnje rešilno deblo, skoči čez zeleniko in jo pocedi naravnost po sredi vrta. Azor pa za njim! Tako se zadrevita bela nedolžnost in črna pregreha čez pušpan po gredicah. Za njima pa se zapodi tolpa neučakanih Indijancev po mladih nasadih.

VII. Skalpirana teta[uredi]

Kakor roj norih duhov prihruje divja lova mimo Vladimira. Zadnja pa roma za njimi Črna Ladja z razpetimi jadri, z razvezano frizuro in vihrajočimi trakovi. V roki vihti dolgo fižolovko in marljivo vzdiga pisane mokasine. Vsa ta smešna drhal jo zavije v prečudnih skokih na vrat na nos zopet nazaj po zelenjavi, baračnicah in vrtnicah ter omede lep kos vrta. Tik pred hruško ugrabi Azor mačka pa ga malo omuza in pomrcvari. Vsa na jok prijadra Črna Ladja in drega po psu, dokler ne izpusti muca, ki srečno unese svoje štiri pete na drevo.

Tačas pa prisopiha od strani Krvavi Čuk, zakolobari laso in ga naletečem zažene za mačkom. Ali žalibog ne zajame muca, ampak gospodične Lize krasne črne lase, ki ob tej priliki izdajo, da so na tujem doma. Močna kita se jih odvozla in pade na tla.

Indijanci zaženo iznova oglušljiv vik in krik. Krvavi Čuk pa pobere dragoceni skalp, ga natakne na sulico in jo vihti, zastavo zmage, visoko v zraku in uka in se dere za žive in mrtve na čast svojega naroda. Ob tem prizoru se Bukovnik ne more več zatajevati in prasne v prisrčen smeh. Vendar vzame precej Čuku glavni okras in ga udvorljivo izroči gospodični, ki komaj še diha.

»Oprostite, milostiva!« se jame opravičevati: »Moj kužek ... «

Njej pa se zasvetijo oči v sveti jezici in odpre se ji zaklopek zgovornosti.

»Aja kužek!« mu prestriže besedo vsa kipeča od ihte in se podboči z obema rokama. »To je volk ... medved! To vam moram reči v lice, kako si vendar morete dovoliti ... Tuj pes domačega mačka! Toliko da ga ni raztrgal! Skoraj bi bilo po njem! To je pa že od sile!«

Boginja osvete stoji pred njim, ki ne ve, ali bi se smejal ali jezil. V prvem nadstropju pa se odpro oknice, in izmed cvetlic se pokaže obrazek ljubice, zlat žarek nad hudournimi oblaki. Zdaj šele preudari Vladimir nerodni položaj in debelo zamero. Kar ne more ubrati prave besede. Smeh mu otrpne.

»Gospod Bukovnik!« zapreti užaljena dama, svečano poudarjaje vsak zlog. »Tega vam ne pozabim nikdar —!«

Vladimir se molče odkrije in pokloni. Za njim hiri Azor s privitim repom od kraja ponesrečene zmage. Tudi zali Indijanci umolknejo in se brez skalpa poizgube vsak v svoj dijaški vigvam.

VIII. Begun[uredi]

Deviški viri jutranje svetlobe se prelivajo po širjavah neba in zatapljajo bogastvo poletja v prazničen svit in kras. Čisto se odražajo temena gora in marsikatera bela cerkvica od vedrih višav.

Na južnem kolodvoru stoji gorenjec pripravljen, da jo odkuri proti Triglavu. Zgodnja sapica, dih posavskih host in trat, priplava lahkotno po hladu zrakov, jih poredno zazibava, nagaja rdečim zastavicam železniških paznikov in odpihlja ob podolgastih skladališčih proti Zeleni jami. Množica veselih izletnikov je že posedla predelke, med njimi gospodični Liza in Minka pa tudi gospodek Ivan.

Prisiljeni učenjak se je le težko težko ločil od bratov v Manitu. Profesor Iks, imenovan »Slepa Miš«, strah vseh Delevarov ob Ljubljanici in vobče zagrizen nasprotnik plemenitim težnjam po indijanski popolnosti, ta mož mu je zafračkal velike počitnice ... Pred dvema tednoma ga je bil poklical na korajžo tja pred tablo, ker mu je bil Ivan Jamnik računal med letom preveč na debelo. Hrabri mladič pa tudi ob mučeniški deski ni uklonil duha niti sredi trakuljastih desetink, niti spričo nevarnih ulomkov. Pa mu je le vse narobe lezlo v nalogi! Slepa Miš se kar ni dala pregovoriti in je zavozlala mučenca v laso omrežljivih vprašanj. Mučitelj je odkimal, mu zavrl srednješolsko kolo za dva meseca in ponižal Velikega Gada s ponavljavno preizkušnjo. Prava reč! Ne da bi trenil z očmi, je odložil trpin kredo pa gobo s čudovito hladnokrvnostjo. O za živ svet rad bi videl profesorja bojevati se s pisanim Komančem ali Seminolom ali Apačem! Tu bi se pokazalo, kdo ima ostre oči in trdno roko, kdo je cel junak! In potem je ukrenila teta, da mora z njo na Gorenjsko, da bi se tam bolj na samem tem laže sprijaznil z nauki suhoparnega Močnika.

Zato zdaj tiho tiči na klopi nasproti teti in Minehahi ter obeša šobo. Moré ga divne slike, misli o napadih in bojih, ki jih bodo smeli uživati enakomiselni tovariši poslej brez njega. Ali ne zaplamti sovraštvo med posameznimi voditelji, in ali se ne razcepi morda še vsa velikoindijanska misel na slabotne kose? To premleva, in zbira se mu na kislo. V naročaju ima košarico. Že ta sama ob sebi ga jezi, koliko huje pa še vsebina! Notri ni namreč nič lepšega nego Močnik in pa Žiži, kar dvoje sovražnikov slavnim sinovom prerije!

Veliki Gad torej ni židane volje, niti sestra ne. Minka bi rada sedela ob oknu, da bi videla, kako se suče Vladimir v službi. Toda tamkajšnja prostora sta bila že zasedena. Od daleč je zagledala rdečo službeno čepico, ali nosil jo je tuj uradnik. Vladimira pa ni bilo od nikoder na izpregled. Edinole teta Liza je bila zadovoljna. Veselilo jo je, da ima ljubljeno trojico zdravo pri sebi in doma vse v redu.

Tedaj pozvoni tretjič, sprevodnik zatrobi, stroj zapiska, voz se pretresa, kolesa drdrajo. Strme opaža Žiži te neznane pojave. Velikega Gada pa navdahne visoka misel. Rahlo privzdigne pokrovček in uščipne mačka, ki bliskoma skoči iz košare skozi odprto okno venkaj.

»Moj muc! Križ božji, moj Žiži!« zastoka prestrašena teta. »Oh, če ga je povozilo! Da sem morala res v petek na pot!«

»Nič je ne bo izkupil, mamka,« jo je tolažil zajeten dedec z višnjevim nosom. »Hudoba ga goni! Maček ima devet hudičev v repu!«

Sopotniki so se spustili v glasen smeh. Minka je mislila, da ji je uiti od sramu, Veliki Gad pa bi jim bil rad v zobe vrgel marsikatero grenko in jim zavozlal jezike; želel si je najostrejših strel in tomahavkov, da bi postreljal in poskalpiral grohotajoče se belokožce. Potem bi že videli, kaj se pravi nagajati! Vsi Jamnikovi pa so bili veseli, ko je zaklical sprevodnik ime njih postaje.

IX. Rešitev[uredi]

Teta Liza je do letovanja na Gorenjskem izgubila malone vse veselje. Naposled se je utolažila vendar vsaj nekoliko. Povprašala je brzojavno po beguncu in prejela odgovor, da o belem mačku z rdečim trakom ni ne duha ne sluha. Vsa žalostna je povešala glavo, ki jo je dičil zopet skalp v stari krasoti.

»Telegram, teta, telegram!« je s preletečim glasom zavpil ostrovidni Indijanec drugo jutro, ko je zagledal poštnega uslužbenca.

Cmerikava gospodična se je zganila. Dala je brzojavko nečakinji, naj jo odpre ...

»Žiži pride v nedeljo za vami,« je brala Minka.

»Ju!« je vzkliknil Veliki Gad.

»Kaj?« se je razveselila teta. »Moj Žiži še živi! Dober človek se ga je usmilil — kdo pa je podpisan?«

»Vladimir Bukovnik,« je počasno izgovarjala mlada gospodična, in zagorevalo ji je v obrazu. Prvikrat je imenovala njega ime vpričo drugih.

V nedeljo zjutraj po maši sta sedeli teta in nečakinja sami v pritlični sobi in pletli. Minka je bila nekoliko bleda. V dnu srca je bila prepričana, da ga ni nesrečnejšega dekleta od nje. Zakaj kratkonikoli mu ne odpusti teta, da je videl »njene« lase na tleh! In vsega tega so krivi le Indijanci! Stvar je pravzaprav smešna. In vendar je potočila Minka že toliko grenkih solza ...

Teta Liza je imela sicer kratek pogled, pa tanek nos. Skrivaj je bila motrila vedenje Minkino. Natanko je dognala, zakaj je nečakinja izza tiste indijanske veselice na vrtu igrala samo v milem molu, pa še to prav redkokrat, in vstajala od klavirja z vlažnimi, trudnimi očmi, polnimi pritajene žalosti. Spominjala se je svojega nezvestega Italijana. Zlate ure prve, akotudi nesrečne ljubezni, so ji bile še vedno nekaj svetega ... Enkrat samkrat bridko prevarjeno, se ji je zaprlo srce in živelo v tihi kapelici notranjosti samo zase bogato duševno življenje. Prav nič ni bilo gospodični Lizi do predsodkov, ki jih imajo podli in plitvi značaji o starem dekletu, o zarjaveli devici. Ali takrat je bolelo, takrat ... In te bolečine, včasih tako odločilne vse žive dni, naj bi bila obvarovana vsaj ljubljena nečakinja ...

O tem je premišljala teta Liza, dobra kakor duša, se nasmehnila in si privoščila za en nos tobaka. Takoj pa je zopet nabrala drobni obrazek v resne gube. In ko jo je Minka v grenkosladkem nemiru plašno pogledala za trenutek od strani, je bila docela prepričana, da od užaljene tete ni pričakovati nobenih odpustkov. Vtem pridrdra voz pred hišo, in nekdo potrka na vrata.

»Klanjam se,« pozdravlja Vladimir, ki je prišel seveda brez Azorja, »in prosim, da mi oprostite, ker vas motim tako zgodaj. Pa Žiži si ne dá miru v svoji leseni ječi.« Ob tem odkrije pokrov ličnega zabojčka, in pogrešani Žiži skoči ginjeni gospodični Lizi v naročje.

»O ti ubogi mucek ti!« je zapela teta. »Kako je to lepo, da se spet vidimo, zdravi in veseli! Kajne, to si se ustrašil, ko si se izgubil! Oh, če bi te bili pa povozili! Ti grdi mucek ti! Ti ubožec, no, no ... ti siromaček, no, no ... ti revček! Ali si kaj lačen?«

Žiži, od mehkih glasov svoje dobrotnice še sam ginjen, se je dragomilil okoli nje, sočutno skomuckal in predel na glas.

Vladimir in Minka pa sta se veselila, da se je teta ukvarjala zgolj z najdenčkom, in sta si povedala v kratkem s pogledi več, nego more razložiti devet pisem. Gospodična Liza se je zdela Bukovniku odkonca še zmeraj precej za robom zavezana, vendar ni dolgo vihala nosu.

»Oh,« se je okrenila k njemu, »oprostite mi, gospod Bukovnik, čisto sem vam pozabila ponuditi stola! Hudo sem v zadregi, kako bi povedala, da sem vam neizrečeno hvaležna. Prosim vas, blagovolite pozabiti, kar je bilo neprijetnega ... nesrečen slučaj ... saj me razumete? In zdaj pa povejte, kako se vam je posrečilo oteti našega mucka!«

»Žiži se je zatekel v skladišče,« je uslužno odgovarjal Vladimir. »Včeraj ga je zapazil tam delavec in mi ga pokazal. Spoznal sem ga seveda precej in ... veseli me, da sem vam, milosriva, mogel biti na uslugo. Obenem vas prosim zamere!«

Rešitelj mačeta je moral ostati pri kosilu in obljubiti, da pride skoro zopet. Pridno sta ponavljala z drugošolcem matematiko. Ivan je preskušnjo dovršil prav dobro in imenoval Vladimira za moža-medicinca in častnega člana Delevarov. Tudi teti Lizi se je prikupil mladi uradnik čedalje bolj. In ko je nekega dne prišel povprašat za Minko, je starka židane volje blagoslovila presrečno dvojico. Gospod Veliki Gad pa ni zinil drugega nego »Ju —!«

Ivan Jamnik in njegovi tovariši so že zdavnaj zakopali bojno sekiro in se olilili v pridne Evropejce. Z mirnim smehljajem se spominja ta ali oni romantičnih uric v vigvamu in v pragozdu, zlasti kadar se plete pogovor o korenjaških Burih.

Le njih sovražnik, belokožec Žiži ni spremenil svojega neomajnega značaja. In ko je, od mučnega počivanja truden, opešal in se naveličal vsega dobrega, je dala žalostna gospodična Liza prirediti njegove zemeljske ostanke v trajen spomin. Z žaganjem napažen, s steklenimi očmi in z lepo zavitim repom počiva na eni tetinih omar. Lahko mu bodi žaganje!