In vendar

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
In vendar —!: Noveleta v pismih
Ivan Tavčar
Objavljeno pod psevdonimom Emil Leon
Spisano: Zvon 1878, str. 122 in še šest nadaljevanj: str. 136, 153, 164, 181, 199, 216
Viri: archive.org ali dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Poglavja 1. dno

Filip prijatelju Bogomilu.

1.[uredi]

Meseca junija.

Prijatelji mi svetujejo, da naj bi se oženil. Oženil — in jaz! Nikedar ne! Kar serd me tare, kader moram poslušati té filistre, ter gledati té zakonske obraze, na katerih berem žalostno zgodovino dolgočasnega življenja. In ti mi svetujejo: oženi se, dobro se ti bode godilo! Dobro! In tem sirotam naj bi verjel, tem zakonskim očetom, ki si štejejo v največe veselje, ako smejo na večer z dovoljenjem »drage« ženice zlesti iz zakonskega jarma, ter obiskati gostilno, da popijejo mérico kislega in ne drazega vina. Ko pa takisto srebajo vince, in strahoma pričakujejo trenotka, da se merica izprazni, tedaj pa dvigujejo glave in besedarijo o svojih srečah in lahkem življenji — ti modêrni mučeniki! In té naj bi poslušal? Nikedar!

»Če si doma, si sam, zapuščen, med pustim zidovjem; ne vidiš nikedar prijaznega obraza, vse je mertvo, pusto okrog tebe! In pa še le, če zboliš, nalezeš, recimo, plučnico, ali vročnico, kedó ti postreže tedaj«? — Tako mi govori na ušesa dan na dan tist gospod komisar Andrevščak — on, ki ga žena strahuje, da je groza, ter mu gleda na perste, kader plačuje in kupuje najbolj smradljive in najbolj slabe cigare. Gospod Topolač, tist dolgočasni sodnik, pa vselej priterjuje takovim opominovanjem, ter stoka in svoja očesca, silnega navdušenja poln, proti stropu obrača in nerga: »dà! dà! ljubezen, zvesta ljubezen, ta je dar božji! In take ljubezni vi ne poznate, dragi moj profesor«! Pri tem pa zvija obraze, da je podoben domačemu zajcu, kateremu je kuharica ravnokar nož zasadila v goltanec. Ljubezen! ljubezen! Kakor da bi svet ne vedel, da se gospa Topolčevka rajša ozira po topničarskih, gizdalinskih oficirjih, kot po svojem moži. In pri tacih okolšinah naj bi se ženil! Saj nisem še oslepil na duši in na telesu!

In ali se mi res slabo godi na svetu? Gotovo ne! Česar potrebujem, daje mi deržava, kateri odgojujem nadepolno mladino. Na smert in bolezen pa tudi ni treba misliti takoj!

Doma, med »pustimi stenami« pa sem lepo sam — in srečen. Soba, v kateri stanujem že osem let, mi je znana in draga v vsakem kotu. Silno težko bi se ločil od nje. In prijazna tihota, katera me obdaja! Tik mene stanuje moja gospodinja, stara samica, ki se ne meni za živo dušo na svetu. Osem let že občujeva, ali vidiva se samo konec meseca, ko ji plačo prinesem. Tedaj pa se mesec za mesecem razvije med nama ta le razgovor:

»Tu je mesečna plača, gospica«! In pri teh besedah se lahno poklonim.

»Hvala, gospod profesor! Bodi miren, Amor«!

Te besede pa so namenjene malemu psičku, ki vselej zarenči nad mano, ko stopim v gospodičino sobo. In to prav vselej, mesec za mesecem.

Na drugi strani pa stanuje nekov duhovnik v pokoji. In ta me tudi ne moti.

Kedó pa biva spodaj, v pervem nadstropji, tega ti v resnici ne morem povedati. Stanovalci tam doli se hitro mené — ali kaj mi to mari?

Tako je moje življenje mirno, kakor potoček sredi gozda, skozi cvetje in visoko travo tiho hiteč.

Sedaj pa pomisli, ako bi bil oženjen! Tisto vedno klepetanje, besedovanje, jezikovanje, kričanje in jokanje! In otroci?! No, saj ni, da bi govoril!

Pa glej! nad vso to jezo bi bil skoraj pozabil, čemu ti pišem to pismo. Čudeč se bereš, kako prideš ti v to javkanje moje, in serdito vprašaš, kaj to tebe skerbi, ako se jaz vprežem v zakonski jarem, ali ne. In prav praviš! Odpusti mi! Ali ti zakonski vinopivci so me res razjarili! Oženil naj bi se, in jaz!

Prijatelj, nekedaj si željo izrekel, da bi enkrat rad z mano preživel tista dva meseca, ko sva prosta svojega poklica, z mano — v moji domači dolini. In glej, danes te spominjam dane mi obljube. Oj ti še ne poznaš te krasne doline, skrite v najskritejšim kotu slovenske domovine; ne poznaš njenih gozdov, njenih vodá! Če pa ti povem, kako prebivam v tej dolini, napolni se ti serce s poželenjem in hrepenel bodeš v ta raj, in hitel k meni, Jaz pa te sprejmem z nepopisno radostjo in potem bodeš sam videl, kako je in kako.

Ne menjal bi s kraljem, kader hitim proti svojemu domu! Vse mi je sicer pomerlo in edini sem svoje rodovine še na svetu. Ali spomini na pokojne so se polagoma odkrušili, otemneli, in nič več mi serca ne napolnjuje divja perva bolest, ako se spominjam onih, ki spé po grobovih.

Sam sem v rojstni svoji hiši — ali vendar ne nesrečen. In kaka hiša je to! Vsa starodavna še; okrog oken liste rudeče poteze, streha slamnata, in do veže visoke stopnice. Po zidovih pa se kažejo očem še vse tiste nepopisne podobe, ki smo jih otroci z ilovico namazali po njih. In v hiši še tiste ozke klopi in ob stenah še tisti svetniki, kakor pred petdesetimi leti. To je ostalo; oni pa, s katerimi smo se nekedaj radostili v teh prostorih, oni so pomerli, pomerli!

Okrog hiše imam vert, poln starega drevja, ker moje serce se ne more premagati, da bi dal posekali te stare znance otročjih mojih let in otročjih let mojih očetov. Sedaj pa že skoraj vsi otožno dvigajo suhe verhove proti nebu, ter žalostno zró na mladi zaraščaj pod sabo. Ali tega sem zasadil jaz sam, z lastno roko! Te cepljence pa gojim, ter jim strežem od jutra do večera. To ti je dela, da obiščem vsacega, ter otrebim vsacemu gosence in druge nadlege! Če mi je pa vroče, ležem v hladno travo in zrem pod se v dol, na travnike in polja. Delavci po njivah mergoleči pa se ozirajo proti meni, ter si pripovedujejo: »Posavčev profesor je zopet tu, sedaj bo pa gotovo lepo vreme«!

In tako je; tudi nebo mi je milo! Kader sem jaz v svoji domačiji, tedaj je dolina preprežena skoraj vedno s tistim italijanskim obnebjem, ki je čisto kakor ribje okó.

Konečno pa sem ti prihranil še najbolje, da vidiš, kako sem mislil nate in tvoje drago mi prijateljstvo. To spomlad sem si nekoliko streljajev od domače hiše, na malem holmu, postavil leseno kočico, v tistem čarobnem in zračnem zlogu, kakor se vidi po »Švajca visokih gorah«. To ti je poslopje! Okrog in okrog ga senčijo stari orehi in češnjeva debla! Prijatelj, kader ti ta spomladi cvetó!

Samo pri razgledu v dolino sem posekal drevesa, da se prosto vidi iz oken in malega balkončka (ki je tudi tu) v dolino. In ravno iz oken tvoje sobe. Prav res tvoje sobe! Hišica ima namreč dve sobi in sredi med njima vežico — seveda vse v minijaturi. Ali saj ni, da bi popisal! Pridi, da vidiš in občuduješ sam! To pa ti naj vendar še povem, da sta sobici opravljeni kakor budoar dvorske grofice. Pri oknih bele preproge, mala mizica, postelja in druge take podrobnosti! Poglej, prijatelj, tako bivališče sem pripravil nama, ker tudi moja sobica ima krasno opravo (veliko zerkalo in mehke fotélje). Pridi torej gotovo in sam poglej! Sedaj, ko si zvedel, kako pristanišče imam zase in za svoje misli, sedaj pa vprašam še konečno: čemu naj bi se ženil? —

Nikedár! — —

2.[uredi]

V pričetku avgusta.

Pišeš mi, da ne prideš, da ne moreš priti — ker se misliš ženiti. Horribile auditu! Pričakujem te drugo leto, do tedaj se morda že naveličaš — svoje žene, vsaj za nekaj dni. Ali čudno je pa vendar! Torej tudi ti hočeš med filistre, piti zvečer takisto kiselo vino, hlastno ter skerbno na čas pazeč. Fallen seh’ ich Zweig auf Zweig! Da tako osoda vsakega vdari! Jaz pa vendar ostanem sam, kakor Katon do zadnjega trenotka sovražeč absolutistične, zakonske verige.

Sicer pa ti moram povedati, da sem ravno sedaj sila slabe volje. Moral bi že doma biti, v svoji dolini, vsaj pet dni že. Ali človek obrača, gimnazijski naš vodja pa oberne! Vse sem že imel pripravljeno in skoraj sem hotel odriniti. Kar se mi prikaže hudobni duh v podobi tega vodje, sladko proseč, da naj bi bil tako dober, ter naj bi v red dejal — gimnazijsko knjižnico. In tako sem se (dobra in slabotna duša) vpregel ter uredoval celih pet dni in metal skupaj umazane knjige, da je bilo veselje. Zunaj pa je solnce sijalo, prijazno in vabilno, da sem moral kleti iz dna svojega serca. Kedó bi ne? — Ali jutro gotovo otidem.

Konečno pa ti še razodenem občutke primernega usmiljenja, katerega sem poln do tebe, izgubljenega zakonskega kandidata.

Drugo leto tedaj! — —

3.[uredi]

Meseca avgusta.

Prijatelji, zblaznel bi, po tleh se metal in roval si lasé! »Komur je sreče dar bila klofuta«, saj veš, kako poje naš Preširen! Komur je torej sreče dar bila klofuta, ta vé, kako mi je. Najpred tvoje pismo, da ne prideš, potem, da se ženiš; in sedaj pa še to, in to je najstrašnejše! S Hamletom bi jokal, boril se in postil, samega sebe bi raztergal, popil Nilove večne vode ter žerl krokodile!

Ali sedaj poslušaj žalostno mojo osodo; bolj z mirno kervjo ti jo naj razložim.

Torej poslušaj! Od železniške postaje do mojega doma sti pičli dve uri. Prav lahko se pride. Moja navada pa je od nekedaj, da pustim svoje reči na železnici (kjer jih drugi dan vzame najeti voznik); sam pa krenem peš po dolini do očetove hiše.

Tako sem storil tudi včeraj in v prijazne misli vtopljen koračil po prašni cesti. Iz serca pa sem pozdravljal visoke hraste okrog sebe, znane mi od nekedaj. Mnogokatero deblo sem pogrešal, nerad pogrešal. Bilo je med tem časom palo neusmiljeni sekiri! Ali ves čas se mi ni hotelo polastiti pravo veselje serca in kakor kamen mi je ležalo nekaj na duši, da sam nisem vedel kaj. Ali bila je slutnja, in silno opravičena slutnja, kakor takoj zveš.

Mrak je bil nastal, ko pri pervih hišah domače vasi krenem s ceste po stezi, po bližnici navpik. Malo korakov in prišek sem okrog holma — in rojstno selišče je ležalo pred mano. Takoj obernem pogled po svoji stvaritvi, tisti tebi že znani hišici. Ali tedaj pa mi pretrese vse kosti strah, serd, ali Bog ve kaj, ker okna mojega malega posestva so bila — razsvetljena, prav svetlo razsvetljena. Hitro in logično pa sem sklepal, če je hišica razsvetljena, bode tudi kedó stanoval v nji. Pa kedó? Moj Peter in stara Meta vendar ne! (To sta edina prebivalca na moji lastnini; pervi mi je bratranec, druga pa je že od nekedaj gostovala v naši hiši.) Kmet se vendar ne bode valjal po gosposkih mojih posteljah, tebi in meni namenjnih!

Sè serditim sercem sem hitel do stare hiše, v kateri je tudi luč gorela. Tu na oglu je slonel bratranec Peter in v zvezde je zerl z gorjanskim svojim obrazom. Kar prestrašil se je, opazivši moj prihod.

»Ti si«? zajeclja, »moj Bog, kaj bo pa sedaj«!

In potem je nekaj mečkal in pravil, da so mu iz župnije »gospodo« poslali, češ, da mene ne bo, ker me toliko časa ni, in da jo brez skerbi lahko pod streho vzame. In še nekaj je govoril o prijazni gospodi, o župniku, ki je sam z njo prišel in o takih neslanostih. Nisem ga poslušal, ter ga vlekel v hišo, in ondi razlil jezo nad njim: kako si upa tako gospodariti, in da ga bodem izpokal in gerdo segnal. Kedó bi se vraga ne sedil pri takih okolnostih?

In kje naj spim? na tleh pri miših, ali naj grem v mervo? In ravno danes, ko sem truden, da me vse kosti bolé! Konečno pa sen se vendar potolažil in zadovoljil s tem, da mi je Peter prepustil svojo posteljo v hiši, katero je Meta takoj nekoliko »popravila«. Potem pa sem odgnal obá spat, ugasnil luč in hodil sam po sobi, v katero je luna sijala. Naposled pa sem zdihujoč zlezel na ležišče svojega hlapca, in vse kosti in žile so zaječale v meni, ko sem se položil na terdo podlago. Dolgo časa nisem mogel zaspati. Moji nepovabljeni gostovi pa so bili prišli tudi noč gledat in moral sem poslušati, kako so se radostno pogovarjali in veselo smijali. Konečno me samega od truda preobda Morfejeva moč, in drugo jutro se prebudim, ko je bilo solnce že visoko na nebu.

In to drugo jutro je današnje jutro. In sedaj sedim tu, potert, žalosten in obupan, in tebi pišem ter tožim bridko svojo osodo. Vse se mi je izkazilo in počitek dveh mesecev je izginil v pekel. Naj vrag vse pokonča — jaz takoj odrinem; ne trenotek časa ne ostanem več tu!

Ravnokar sem pogledal skozi okno. Krasen dan je zunaj. Obernem pogled proti hišici. Pri veži na klopici sedi prileten mož in prav vidi se, kako mu dobro dé jutranje solnce, ki mu ogreva ude. Kako se steguje in s kako slastjo puši tobak iz dolge pipe! Da bi vlekel strup iz nje! In se ve, tudi časopis mora biti, da se bere takoj na jutro!

Prav tako bi sedel jaz tam na kopi, grel bi se in stezal na solnci ter pušil tobak in bral, če ravno ne novin! O! o! in sedaj moram tu le sedeti! Ali še hujše! Meniš, da je tist stari človek sam? Bog varuj! Okrog njega se goni dvoje gosposkih stvari s širokimi in sè černimi trakovi prepreženimi slamniki na glavi. Eno je videti odraslo, drugo pa še otrok v kratkem oblačilci. To dvoje se torej brez vsake pazljivosti pehá in podi po mojem vertu okrog. In moja mlada drevesca, moje mladike! To je nepotrebnega smeha, kričanja, nagajanja in takih sitnosti več! Vse kar sem s trudom nacepil, mi polomiti! Kedó naj to prenaša, prenaša z mirno vestjo? Zatorej končam svoje pismo, ker tega lahkomišljenega letanja ne bo konec! Oj tu moram sam stopiti vmes, in ako dobim kaj polomljenega, tedaj, prijatelj, postanem surov, prav gotovo surov! —


4.[uredi]

Malo dni pozneje.

Pisal sem ti o surovosti ali kaj. Danes pa ti povem, da s tisto surovostjo ni bilo — nič. Res, imel sem najterdnejše naklepe, in kri mi je vrela v serci, ko sem stopil v vežo in iz veže na vert, da bi priskočil na pomoč svojim drevescem. In pervi pogled mi je takoj pokazal, da je pomoč potrebna. Glej! na tisti »vodeničici«, ki je »kras in dika« moji drevesnici, bila je zlomljena najlepša mladika. Ko sem bil spomladi tu, nosila je že pervi cvet. In sedaj zlomljena, vela! Dà, surov bi bil moral postati!

Komaj pa sem stal na solncu in me je zagledalo ono dvoje, med drevesci letajoče, utihnil je hipoma hrup, oboje je obstalo, malo čudno gledalo, potem pa vihralo tijà proti klopi, kjer je sedel mož, ki je bral iz časopisa.

»Papá! papá«! vpilo je oboje. Ti pa veš, da mi že sama beseda »papá« razjari vse živce, ter me napolni z občutki, kakor da bi bil dobil deset ježevih kož v želodec.

On na klopi pa je položil novine na stran, vstal ter mi hitel naproti. In ko je dospel do mene, videla se mi je na obrazu nekaka tesnost. Ali jaz sem dejal obraz v prijazne gube, ter storil (kar bi moral storiti vsak drugi o taki priložnosti) in upognil se pred možem, ter ga pozdravil.

»Gospod profesor«, izpregovori mož potem, »kako naj se opravičujem pred vami? Ali takoj, prav takoj naredimo vam prostor! Moj Bog, dejali so mi, da ne pridete! Kaj bodete mislili, moj Bog«!

Odgovorim mu nekaj tistih navadnih fraz: da sem vesel, ako mu morem postreči, da bi bil nesrečen, ako bi se zavoljo mene le najmanj vznemiril; da sem neizmérno srečen, ako še dalje ostane pod mojo streho, da imam jaz prostora v stari hiši obilo, in da bi tako ali tako v stari hiši stanoval.(Poprej je bilo v istini tako, ali opravo tega stanovanja sem bil že spomladi prodal.)

Možu so bile moje fraze vidno v tolažbo, in neizrečeno priljudno se mi je zahvaljeval. Odkril mi je tudi svoje serce, ter mi pavil, kako srečne dni žvi v tihi dolini, in da hrepeni vsaj malo dni še tu ostati. Povedal mi je se ve da tudi svoje ime.

Mož je v življenji veljavna oseba; nekov sekcijski načelnik, ako sem ga prav umel. Piše se dobro slovensko za Pavla Zlatarja, kar pa je po nemškem običaji izpremenil v Pavla »Slatter«-ja. Ima tudi nekov plemenit pristavek. Imenoval mi ga je, ali sedaj, ko ti to pišem, sem tisto pozabil. Kaj pa me je najbolj polažilo, je to, da je moj rojak. Njegovi so v tej dolini imeli malo posestvo, katero pa je že davno prešlo v tuje roke. In spomnil sem se, da so nekedaj govorili o Zlatarjevem gospodu, da je konzul nekje na Turškem, da grozno veliko jezikov govori, in da plačuje, kader pride domu, vse samimi cekini. Temno mi je stopilo pred spomin, da se je bil v mojih otročjih letih nekedaj pripeljal v vas, in da smo se ga vsi otroci prav celo bali, da je nosil tedaj svetlo in »gerdo« brado.

Sedaj pa je stal z belo brado pred mano in moral je že precej star biti — vsaj čez šestdeset let.

Povedal mi je, da je hotel pred smertjo še enkrat videti kraje domače; povedal mi, da je vdovec, da ima hčer in malo vnukinjo, katero mu je zapustila druga hči, ki pa je pred nekoliko leti umerla. (Tu se mu je oko izkalilo.)

V meni pa je potihnil vihar, saj je, kakor jaz, ljubil te kraje! Leta teko, smert se bliža — ali spomin rojstne domačije nam ostane, kakor roža, vedno cvetoča!

Potem pa sva stopala počasi proti hišici. Pavil mi je, da sta z župnikom stara znanca, da se moram tega prijeti, ker on jih je posilil sim gori, da mi delajo nadlego sedaj.

»Sedaj pa vam pokažem svojo rodovino, da tudi pri nji dobite zaslužene hvale«.

Odrasla izmed onih dveh, o katerih sem ti pisal poprej, bila je v tem sela na klop, na očetovo mesto, ter nekako plašno zerla na naju. Vnukinja pa se je skrivala za drevesom, in tudi plašno obračala velike oči na mene tujca.

»Moja hči Angelika«, dejal je Zlatar mehko, ko sva dospela do klopi. Dekle pa je hitro vstalo.

»In tu moja vnukinja Klara«! in izza drevesa jo je vzel k sebi, ter ji poljubil silno prijetni obrazek.

Govorili smo še o navadnih rečeh, in ko sem se konečno poslovil, vzel sem sè sabo zavest, da me je spravila osoda v dotiko — z dobrimi ljudmi. Dobri ljudje! kaj hočeš več?

Sedaj pa gotovo pričakuješ, da izpregovorim besedico o Angeliki. In že si misliš, da sem omamljen in da me je preobdalo tisto, kar slabotni in na želodci bolni mladenič imenuje pervo ljubezen. Nič tacega! Ali vendar je čudna ženska to. Nikedar v svojem življenji še nisem videl nič enakega. In kaj meniš, da je to? Lasé ima rumene kakor maslo, ali, da se ne prestrašiš preveč pri neestetični moji primeri, rumeni kot zlato, obervi — černe kakor oglje. In to je, kar človeka osupne o pervem pogledu. To je tudi mene osupnilo, in še sedaj vedno mislim, kako je to mogoče, da ima zlate lasé in černe obervi. Pa je res čudno!

To pa je tudi vse, kar ti o Angeliki pisati vem. Sicer jo pa svet gotovo imenuje »krasno« žensko.

Danes so mi pripeljali moje reči iz železniške postaje. Sedaj pa se zarijem v klasike, da bo lepo. Moja pisma pa postanejo tudi resnejša in upam, da ti odslej ne bodem pisaril več o ženski, o ženitvi in o drugih tacih vsakdanjostih.

— S tem upom končam danes, ter pričakujem kmalo odgovora tvojega. — —

5.[uredi]

Sredi meseca avgusta.

Kakor si pisal, tako se je zgodilo. Prijatelji smo postali, jaz in Zlatarjevi. Nič več ni govorice, da bi šli proč, pri meni ostanejo. Jaz pa sem se čisto udomačil v stari svoji hiši. Peter je za večno pregnan — v mervo, na njegovo ležišče pa sem se jaz za vedno naselil. Početkom so se boleče kosti upirale, ali sedaj so se tudi privadile in dobro je vse.

Prosil sem Zlatarjevih, da naj se vedó in kretajo, kakor da bi mene ne bilo. Staremu rojaku sem pač dolžan toliko prijaznosti!

In tako se je zgodilo. Pavel Zlatar sedi kakor prej na znani ti klopi, puši v slast iz pipe, greje si ude na solnci in bere iz novin. Klara in Angelika pa tudi sedaj še letati po mojih nasadih, in če gre tako vsaki dan — drugo pomlad ne bodem videl cveta na svojem vertu. Stara drevesa tako ne cvetó, mladih verhov pa ne bo! — Ali serdi se, če se moreš! Tem černim očem nasproti, in pa tistim rumenim lasem si brez vsake moči.

Odkritoserčno ti povem, da mi to življenje na moji pristavici vedno bolj ugaja. Človek sam je vendar le sirota, dolgočasno in pusto se mu godi. To čutim, ko primerjam sedanjost s preteklostjo. Kako drugače je sedaj! Komaj vstanem — že se prične hrup zunaj na vertu, smeh ter čivkanje, kakor mladih tičev. In to prihaja bliže in bliže. V veži prično škerbljati male ročice, potem pa se posluša, če sem že vstal, in če že korakam po sobi. In če storim korak, že so odperta vrata; drobna glavica se prikaže, ter zre silno modro sè svetlima svojima očescema proti meni. Potem pa vstopi z gracijoznim poklonom: »Dobro jutro«!

To sti edini slovenski besedi, ki se jih je Klara navadila. (Sicer si pa gotovo že ugenil, da sti Klara in Angelika terdi Nemki. Zlatar sam govori le s težavo jezik svojih očetov.)

In tako me obiskuje Klara skoraj vsako jutro, in vselej imam oblast, pritisniti poljub na mehko njeno ličice. Včeraj zjutraj pa mi je že odkritoserčno povedala, da me ima skoraj tako rada, kakor teto — Angeliko.

Potem pa me vleče na vert, kjer je že gospod Zlatar, in kjer nam Angelika takoj postreže s kavo. (O poludne in zvečér pa so Zlatarjevi pri župniku.) In ti veš od nekedaj, kako rad imam dobro belo kavo! In táko imam sedaj vsako jutro.

Ali ravno sedaj čujem tisto škerbljanje v veži. Končati moram, ker Klara bi za ves svet ne čakala, da bi sedaj pri krasnem jutru pisal in v hiši tičal. — —

6.[uredi]

Konec meseca avgusta.

Zadnjič sem ti povedal, kako živim sedaj, in kako vsako jutro pijem dobro kavo. V svojem odgovoru delaš šale o tej »poetični kavi« — ali to me ne boli. Resnica pa je, da moje življenje ni brez poezije. Takoj po tisti poetični kavi gremo na izprehod v dolino k potoku, v katerem sem polovil in pokončal nekedaj toliko rib. (To se ve, da Zlatar ostaje doma.)

In sedaj poznamo že vsak »tomun«, pri vsakem vemo, koliko je postervi v njem in koliko se jih skrije v skalovje, ko pridemo blizo. Tu pa ti moram povedati, da sem bil v dijaških svojih letih sloveč ribič po dolini, sloveč posebno med vaškimi otroci, ker malokedaj mi je ušla riba, katero sem z roko »čutil pod grivo«. — Ti pa se gotovo čudiš, kako bi se riba z roko vjela. Ali vendar je istinita resnica. Ako ležeš na bregu ter veš, kje se je skrila posterv, tedaj jo lahko dobiš, če si le količkaj gibčen. Kakor tiste tice, ki skrivajo glavo v pesek in se čutijo varne pred vsako nevarnostjo, tako tudi riba ne pozna nevarnosti, skrita v grivi. Brez skerbi ti pusti, da ji prideš z roko ob životu do sopeče glave — tedaj pa stisni in — tvoja je!

Tudi Angeliki sem pravil o primitivnem tem lovu. Ni mi hotela verjeti. Konečno pa sem moral leči na breg — in kmalo sem privlekel svoj plen na suho.

Od tedaj pa moram skoraj vsak dan poskusiti svojo srečo. Ali vselej brez uspeha tirjam, da bi se rudeče-pikasti ujetniki odmenili — za ponev in maslo. Žensko usmiljenje me premaga in zopet moram spustiti v vodo nedolžno živalco »z drobnima in milima očescima«. — Vidiš, tak otrok je postal resni tvoj prijatelj!

Ko pa sè stolpa vdari dvanajsta ura, tedaj se še le odpravimo proti domu. Moji spremljevalki radostni, jaz pa v zavesti, da danes zjutraj zopet nisem storil in delal ničesa. Doma pa skesano obračam poglede po Tukididu, katerega peloponeško vojno sem hotel letos med počitnicami prebaviti. Ali sedaj zaprašena čaka trenotka, da bi jo vzel v roke. Ali dôbi čas, ako moreš!

Pisal sem ti že, da so Zlatarjevi opoludne in zvečer pri župniku. Po kosilu pa takoj pridejo nazaj in stari župnik z njimi. Potem pa moram sesti sè starima gospodoma na balkon (o katerem sem ti tudi že pisal), in pri krasnem razgledu v dolino gonimo — mline s politiko. Dan za dnevom govorimo o nepričakovanih uspehih, s katerimi ravno sedaj razsajajo pruske vojske po Francozkem, in delamo kombinacije, katerih bi se moral sam Bismarck veseliti. Župnik je serdit Francoz, Zlatar se vé da Nemec, in jaz posredujem na obe strani z oboroženo nevtralnostjo. Stara moža prideta časih v hud ogenj. Zlatar hvališe na vse moči svoje nemške generale ter je posebno navdušen nad vojskovodjem von Göben-om — »ki je tak Julij Cezar, če tudi naočnike nosi«. — Župnik pa ima tudi svoje misli o teh nemških generalih, teh protestantih, ki niso vsi nič prida, če tudi naočnike nosijo. In tako je prepir narejen! Kaj se hoče, moža sta iz stare šole; vendar pa ostajata pri vseh prepirih dobra prijatelja — in to je glavna stvar.

Politike pa me reši Angelika, želeč, da bi se šli izprehajat. In zopet sem vprežen! Priljudno se poslovim pri prepirajočih se politikih — in odrinem, doma pustivši Tukidida in vojno peloponeško. Potem pa oblazimo vse germovje in gozdove in še le na večer se vračamo.

Sedaj pa sam sodi, če ni tako življenje poetično ali vsaj prijetno. — —

7.[uredi]

Malo dni pozneje.

»In vendar, vendar se oženiš«! Tako berem v tvojem odgovoru in prav gorko čutim ironijo tvojih besed. Tvoj list mi je odperl — oči in bil sem žalosten, prav v resnici žalosten. Ali človek ne smé priti sè žensko v dotiko — da bi se takoj ne govorilo o ženitvi?!

Moje nazore o ženstvu poznaš in ni ti treba praviti, da nisem — zaljubljen. Ali človek je človek! Poglej! pred malo dnevi sem se nehoté zasačil pri misli, kako bi se pač poljubila Angelika na tisto mehko, žametovo lice! In konec je, da — otidem, otidem, ter se povernem k Tukididu in peloponeškim bojem. Mordà se vidiva prej, nego misliš, da ne zagazim tu v kako dijaško, nepotrebno ljubezen. ln vendar — ne, nikedar ne! — —

8.[uredi]

V pričetku sept. meseca.

Včeraj popoludne sem hotel odriniti, po naglem slovesu otiti. Ali danes sem še tu in tebi pišem, Bog vé, da ne s hladno kervjo. Ves sem poparjen, ves pobit in vsa energija je izginila iz moje duše. Ali poslušaj!

Že več dni sem bil z Angeliko in Klaro zgovorjen, da obiščemo pri ugodnem vremenu »gaberško« goro, s katere je najlepši razgled v globoko dolino in na dalnje snežnike. Angelika je hotela tudi moliti ondi v cerkvici, pri kateri je imenitna božja pot do matere božje. In ravno včeraj jutro se mahoma spomni, da gremo popoludne na gaberško goro. Gospod Zlatar je bil takoj zadovoljen ter je hotel iti popoludne k župniku in kaplanu igrat in vino pit. V duši sem sklenil, da bode to moj zadnji izprehod in da torej dan pozneje odrinem. Obljubil sem iti na gaberško goro.

Takoj ob eni prihiteli sti Klara in Angelika iz župnije. Zlatar pa je kar doli ostal pri gospodih, želeč nam srečno pot. V kotu med gorami pa se je bilo nakopičilo sivih oblakov, in rekel sem, da bi raji ne hodili od doma, in da bo morda še deževalo. Ali žensko logike učiti, je težavno delo, in tudi jaz sem se trudil brez uspeha. Odrinili smo in pod pekočim solncem stopali po rebri. Ali kaka hoja je bila to! Klepetanja in govoričenja brez konca! Vsakih pet korakov smo obstajali in gledali v dol.

Hoteli sti videti vse! Kedó v oni hiši tam stanuje? kako se pravi tej cerkvici, onemu hribčeku? kedó obdeluje one laze, tako stermo ležeče? in kedó je lastnik teh zelenih, smerekovih gozdov? In tako sti staknili še obilo imenitnih stvari, o katerih sem moral jima povedati prav vsako malenkost, katero sem vedel.

In še le, ko smo dospeli med gozdove, zeleno smerečje in gosto bukovje! Tu se je pričelo novo moje terpljenje! Klara mi je vsak trenotek izginila po gošči za kakim cvetom ali čudnim mahom. Moral sem za njo ter jo sè silo pripeljati na pot, da mi je zopet kmalo ušla iz nje. Angelika pa skoraj nobenega drevesa ni poznala in popisovati sem ji moral belolubne breze, smereke, jelke in mah, po njih rasteč. Vprašala me je po vseh mogočih stvareh: kedó jé smerekova semena? kje gnezdijo vrane? če so na teh bukvah tudi polhi? če se mordà nahajajo tu slavci? kakova jajčeka nesó kavke? ali ne černih? in če je res, da si kos iz blata pripravlja svoje gnezdo? In vsemu temu sem moral natanko, sila vestno odgovarjati.

Šli smo se vé grozno počasi. Serdil sem se, in senca tega serda mi je stopila tudi na lice, kar pa je Angelika takoj opazila. Ali ta serd mi ni čisto nič koristil. Angelika se je temveč sama pričela serditi, da sem nepriljuden, da se jezim, kar se hoče ona podučiti, da je to prav, prav čudno in nespodobno, in da ine ne bode nič več popraševala in ne besedice več govorila z mano, prav gotovo ne. (Ti ne veš, kako je bila krasna v tej jezi!)

Nikari pa misliti, da se je dolgo serdila. Kmalo je bila utolažena — in zopet so se odperli studenci njene radovednosti. Tri dolge ure smo hodili, da smo dospeli pod verh, na katerem stoji sè starim zidom obdana gaberška cerkev. Tu se je pot zavila med hrastje, visoko in starikasto. Solnce je sijalo, in sedaj pa sedaj je zagodernjal piš v verhovih. Pred mano sti stopali Klara in Angelika, konečno vendar že utrujeni. Smejajoč in govoreč sti obračali razjarjene poglede proti meni.

Bil mi je lep prizor! Okrog nas oslabela, stara narava, in tu dve človeški, mladi stvarci, tam stokanje trohnelih debel, tu smejanje in veselo življenje. In moje serce se mi je zdelo kakor ta gozd, staro in brez življenja. In žalost in revščina prihiteli sti mi v dušo, da so mi skoraj solze silile v oko. In zakaj —?

Dospeli smo do golega verha ter stopili skozi ozidje na revno pokopališče. Videti je bilo še nekoliko starih grobov. Bog vé, kedó spi tam notri večne sodbe čakajoč! Pokopališče se že davno več ne rabi in tudi gorjanci se sedaj pokopujejo v dolini pri fari. Ali tu samevajo ti otožni, pozabljeni grobovi!

Moji spremljevalki pa sti takoj hiteli na krasni razgled. Moral sem jima pomagati na ozidje, da sti od ondod zerli v plan daleč pod sabo. Obiskali sti vse štiri svetovne strani, ter zopet hoteli vse vedeti in izvedeti od mene. Pretekla je ura in silil sem, da bi se vernili proti domu. Ali hoteli sti videli tudi cerkev, hoteli moliti k materi božji. Stopili smo torej v malo poslopje. Ravno tedaj pa je potegnila silna sapa in tulila, vijoč se med gozdovi. Sivi oblaki pa so v hipu prepregli obnebje. In v nizki cerkvici so pogasnili solnčni žarki, mračno je postalo v malem prostoru in debele kaplje so padale na omrežena okna cerkvena. Kakor golobici sti prihiteli Klara in Angelika k meni, plašni in boječi. Bojazen pa je minola, ker deževalo je brez bliska in groma. Kmalo sti mirno molili pod podobo božjo. Jaz pa sem slonel ob zidu, in zerl — na njo in njeno lice. In tista misel o poljubu, tista misel — bila je zopet tu!

Ko je bilo tako vse tiho v cerkvici, in sti moji družici molili, priletel je nekedó po dežji do cerkvenih vrat. Bil je brez dvoma gorjanski cerkovnik. Pri dežji se mu je mudilo, in ker so bila vrata vestno zaperta in v cerkvici tihota, pograbil je ročno ključ, zaverlil ga, ter zaklenil ključalnico. Potem pa je rožljaje potegnil ključ iz vrat ter hitro čez zapuščeno pokopališče odbežal proti svojemu, precej oddaljenemu selišču. Izpod neba pa se je vlila serdila ploha.

In mi! in jaz! To ti je bil položaj! Zapert z mladim dekletom v samotni pogorski cerkvi, in zavest, da bom moral tako biti z njo celo noč. Pot mi je oblil čelo in lice. Revno sem se oziral po temačnem prostoru. Položaj pa je bil na drugi strani tudi komičen. In Angelika ga je samo od te strani občutila.

»Zaperti smo, gospod profesor, zaperti«!

In smijala se je, videč mojo revščino.

»In vi, gospod profesor? Moj Bog, ko bi vas sedaj videli vaši učenci«!

Nejevolja mi je napolnila serce, in dejal sem serdito:

»Ne šalite se, gospica! ker samo vi ste zakrivili, da smo v tako stanje zašli«!

»»Jaz, profesor««?

»Dà, vi gospica, ker niste hoteli hitreje iti«!

In zopet se je smijala, potem pa odgovorila patetično:

»Velikani na duhu, kakor jaz, si pomagajo pri vseh okolnostih«!

Hodila je po cerkvici okrog, in njena vitka oseba se je ostro čertala od belih sten. (Prijatelj, bila je res krasna!)

»Midva ne bodeva spala, to je gotovo, to se vé! Ali ubogi Klari moram poskerbeti, da bode mogla spati«!

Klara pa je bila že sela na leseni prag pred oltarjem ter si z roko podpirala trudno glavico in poslušala dež, ki je zunaj na gozdove lil.

Angelika je konečno iz oltarja vzela blazino in pogrinjalo, ter s tem napravila na lesenem pragu s pomočjo svojega in mojega »pleda« okolnostim primerno ležišče.

»Klara, ali greš spat«? rekla je potem polna najboljše volje. Otrok je bil zaspan in takoj voljan iti v »posteljo«.

Med tem pa je bil nastal zunaj mrak in v cerkvi je bila tema.

»Angelika, lačna sem«! zdihovala je Klara.

»»Počakaj, serce moje, da pride jutro, tedaj pa bodeš jedla, kar boš le hotela. Ali sedaj moraš spati, da bode mir««.

Klara se je rada utolažila. Angelika pa jo je prinesla k meni, da sem jo poljubil. In tudi sama jo je poljubovala. Potem pa je otrok ležal zavit in ogernen na oltarnem pragu in čez nekaj trenotkov že rahlo spal — pod varstvom božje porodnice.

Prijatelj! jaz pa sem ves ta čas slonel pri zidu »brez moči vsake«. Primerjal sem se sè slabotno žensko, in ni ti treba praviti, komu na korist je bila ta primera.

Še le potem, ko je Klara spala in ko je bil dež pojenjal, še le tedaj sem prišel do »rešilne misli«.

»Moj Bog, tako vendar ne moremo ostati vso noč«!

In hitel sem za oltar — da bi zvonil. Ali gaberška cerkev ni bila zidana kakor druge pogorske poddružnice. Zvonik ni bil postavljen nad oltarjem, temuč nad vhodom. Za oltarjem torej ni bilo rešilnih vervi, te so visele zunaj pred zaklenenim vhodom. Potert sem prišel nazaj.

»Zunaj zvonijo«! zaječal sem serdito in neprimerno kletev pridružil tem besedam, da se je Angelika kar pretresla.

Tedaj pa je bilo že tako temno, da so se komaj razločile reči v cerkvi. Pred oltarjem na vsaki strani pri zidu sti stali leseni klopici, ki so jih pristavljali k oltarju, če je bilo treba sveče prižgati ali svetilnico. Na eno je bila že Angelika sedla, drugo pa je meni pokazala.

»Tako bodeva prenočila, gospod profesor«!

»»Tako ločena? In čemu ne oba na eni in isti strani««? vprašal sem mehko, »»čemu ne smem biti pri vas, Angelika««?

Ali ji je tedaj kri zalila obrazek, ne vem. Meni je pač zakipela iz serca, ker tako še nisem nikedar govoril — govoril ženski.

Urno je vstala, molčala nekaj časa, potem pa mi podala mehko ročico ter dejala tiho:

»Bolje tako! Lahko noč, gospod profesor«!

In ta ročica, prijatelj, se je malo tresla, ko je bila dejana v mojo.

»Lahko noč«!

Samoten ali vendar srečen sem odlazil na svoje mesto, na dolgočasno klop. Srečen, ker ročica — se ji je tresla.

Tihota je nastala. Zunaj pa je bil dež popolnoma pojenjal.

Naslonil sem glavo na steno in vtopil se v prečudno sladke misli. In mislil sem na Angeliko, in mislil in mislil. Zakonski mučeniki in opominovanja njihova so zopet stopila pred mé. Mordà so vendar resnico govorili! In moje samotno stanovanje v mestu! Sedaj se mi je v istini žalostno tožno dozdevalo. Oženiti se — in jaz! Angelika? In vendar — tako bi se hotel ženiti!

V tej temoti in tihoti prebudili so se mi vsi občutki mojega serca, in vse sile so me vlekle lijii — k nji, kateri se je tresla ročica.

»Angelika«, sem dejal, »tu je zopet rešilna misel, rešeni smo«!

»»Nu, povejte, kako««?

»Na oltarji so sveče! Da nato nismo mislili! Prižgem jih, da bodo okna cerkvena razsvetljena. Po pogorji ljudje še ne spé. Luč v cerkvi se bode opazila in mislilo se bode, da so tatovi v nji. In prihrumele bodo množice s koli in orožjem, ter oprostile nas«!

»»Tatovi, pravite? Pa kaj bi tatovi ukrali tu notri««?

»Ali vendar poskusim, ter prižgem sveče«!

»»Le prižgite, ali glejle, da mi ne prebudite Klare««!

In takoj sem se do oltarja pritipal ter jemal v roko svečo za svečo. Ali Bog naj kaznuje te zvite gorjance! Še malovrednih sveč ne privoščijo tatovom, ki bi ravno tu sem zašli!

»Angelika«, zdihnil sem, »sveče — so lesene, ponarejene«!

Dekle se je lahno zasmijalo.

»Nikari se smijati, gospica! Ta ideja nas bi bila rešila«!

In sè žalostjo v duši sem se povernil na svojo klop. Ali ti ne veš, kako dolgočasno je sedeti lako v tihoti in temi!

»Angelika«, pričel sem zopet razgovor,»ali ne smem priti na vašo stran«?

»»Čemú, gospod profesor««?

»Govoril bi rad z vami«!

»»I ali tam ne morete««?

»Klara se prebudi«!

»»Ni verjetno; govorite pa bolj tiho««!

»Angelika, oj vi nočete z mano govoriti, to je«!

To sem govoril tako tožno, da se je dekle moralo smijati. (Ti pa vidiš, kak otrok časih postane odrasel človek!)

Dobrovoljno je rekla:

»Sedaj le naj molim večerno molitev; potem pa govoriva, kolikor bodete hoteli, gospod profesor«!

In zopet sem moral molčati, molčati v tihoti in temi. Ali ko se njena molitev le ni hotela končati, moral sem zopet sam začeti.

»Angelika«! zdihnem šepetaje. A vendar je čula.

»»Gospod profesor««?

»Ali še molite, gospica«?

»»Ne več««.

»In kako, da molčite«?

»»Čakala sem, da bi vi začeli««.

»Angelika, ali sedaj tudi še ne smem priti na vašo stran«?

»»In čemú sedaj««?

»Sedaj? sedaj! — glejle — strah me je lako v temi in samoti. Zunaj je pokopališče, Angelika«!

Glasno se mi je zasmijala. Tedaj pa so se hipoma pretergali oblaki na nebu — in jasna luna je posvetila skozi okna, tako, da mi tudi »strah« ničesa ni koristil. Na svojem mestu sem moral ostati. Ali česar mi diplomatične moje moči niso mogle prinesti, do tega mi je pomagala dobrodejna osoda. In prav živo mi je pred očmi, kako se je vse pripetilo. Dekle je slonelo ob zidu, prekrasno v luninem svitu. Tedaj pa je nekje izza oltarja prihitela, ne prevelika, očitovidno izstradana — pogorska podganica.

Neestetična živalca, opazivši dekletovo obleko (mené, da bo kaj jesti), je takoj švignila proti nji — in drugo si lahko misliš. Angelika je trepetaje in z vsklikom prihitela k meni! Prebivalka podzemeljska pa se je tudi boječe izgubila nekje v zidovih. Ali Angelika je bila pri meni. Hitel sem po njeno klop, da je sela tik mene. Bila je vsa bleda in prestrašena.

Tudi mene je prevzela tesnost, da sem bil kot otrok, in da nisem vedel kaj početi. In ona je tiho sedela in njeni obrazek je bil resen. Ni se upala povzdigniti oči. (To vse sem opazil, ker sedela sva v svitu.)

Bil pa sem vendar neizrečeno srečen, da še nikedar ne v življenji tako. Pozabljeni so bili vsi dobri naklepi, Tacitus, Tukidides in klasična filologija vsa. In razkipela je ta sreča in napolnila serce tako, da v tej samoti nisem videl ničesa, kakor le njo, ki je sedela tik mene. Takoj sem sklenil, da ji moram povedati, vse povedali. Ali kako? Molčé gotovo ne.

»Angelika«! zdihnil sem po stari svoji navadi ter kakor po naključji prijel za njeno roko.

Odgovorila ni, samo pogled, proseč in mil, obernila je proti meni — in takoj mi je zamerla beseda, že skoraj izgovorjena. Konečno pa stvar vendar ni smela tako ostati! (Sedaj se samemu sebi čudim, da sem imel tedaj toliko poguma.)

»Ali ne greva malo po cérkvi«! prosil sem potem.

In tak izprehod je bil res vabilen. Skozi okna, kakor veš, je luna vsipala svoje žarke ter prijazno razsvetljevala cerkveni prostor.

Molčé je vstala in pustila, da sem jo peljal po cerkvi. Njene roke pa nisem pustil ne za trenotje iz svoje. Tako sem jo vodil nekaj časa, potem pa obstal pri steni. Skozi nasprotno okno pa sva zerla na jasno nebo. In hotel sem govoriti — ali besede, primérne besede dobiti nisem mogel.

»Angelika, ali vidite, kako prekrasno luna sije«?

Tudi na to duhovito vprašanje nisem dobil odgovora, ali smijala se pa tudi ni.

Zopet sem zerl na jasno nebo, potem pa obernil pogled na njo, ki je v prečudni deviški milobi trepetala poleg mene.

»Angelika — ali smem vas ljubiti«?

Beseda je bila izpregovorjena! Iztergala mi je roko, in kakor kamenita podoba stala trenotek, komaj trenotek pred mano.

»Tiho! tiho«! ihtela je — in mahom mi položila roke okrog vrata ter skrivala obraz na moje persi.

Prijatelj, sedaj si pa lahko misliš, da ji nisem pustil tako glavice, in da sem poljubil rudeče ji lice. Kedó bi ne bil?! —

Ali tedaj pa se je začula govorica iz dalje, in ljudje so prihajali. Kakor plaha serna je odskočila in — zarudela kot rožin cvet obstala sredi cerkve.

V vratih je zarožljal ključ; odperlo se je in množica je prišla v cerkev. Pervi je vstopil gospod Zlatar, potem mladi kaplan in še druzih mnogo.

»Uboga Angelika«! vsklikne Zlatar.

Ona pa je hitela k njemu, ohjela ga in v objemu se razjokala.

Jaz pa sem vedel, da so kipele te solze iz prepolnega serca in da so tekle mordà — za me. Vsaj tedaj sem menil tako! — Danes končam. Spomini so me preobdali. Ali kmalo, prav kmalo bodem iskal zopet — tolažbe pri tebi.

9.[uredi]

Filip prijatelju Bogomilu.

Dva dni pozneje.

Pjatelj, danes si želim, da bi bil že davno izginil čez gore, in da bi ne bil nikedar prišel tu sem. Da nisem odpotoval takoj, vidéč te tujce pri sebi! Naj bi bili sami sè sabo živeli ta čas!

Igrali so z mano, kakor sè slabo igračo. Ti zlati lasje! Čemu je prišla tu sem, in kako da še ostane? Ali me mordà hoče videti ponižanega, da bi zdihoval kakor pastir v idilah? Pa motila se bode, prav gotovo motila! Sanje so bile in kakor megle legle mi nad sercé. Ali megle bodo izginile in zopet bo solnce sijalo! Čemu pa sem se neki vtikal v to romantiko, čemu pozabil, da je ženska slaboten ters, katerega omaja vsaka sapica? Sedaj se pokorim.

Pisal sem ti že, kako je bila prišla množica v pogorsko cerkvico. Sè Zlatarjem in mladim kaplanom pa je bila tedaj prišla še druga oseba. Komaj je bil pervi vihar potihnil, ter si Angelika obrisala solze, stopil je iz množice visok, gosposko opravljen človek. Do tedaj je bil ostal v ozadji. Angelika pa mu je od radosti vskliknila nasproti, ter bila v hipu pri njem.

»Oton, ti si«!

Podala sta si roke in on jo je poljubil, pričo mene poljubil. In to vse sem moral s hladno kervjo gledati, jaz, ki sem jo ravnokar še imel na svojih persih, trepetajočo in kopernečo. Ali bila je igra, samo neusmiljena igra! V duši pa sem občutil bolest do tedaj še nepoznano. In hipoma me je napolnila zavest, da moram sovražiti tega človeka, ki se je vrinil tu sem.

Oton Friesen! Tako se imenuje. Bil je mož tiste Zlatarjeve hčere, ki je pred nekoliko leti umerla. Klarin oče torej in vdovec. Še v cerkvici so me seznanili z njim. Brez vsake tesnosti mi je podal roko, ter me zvonečim svojim glasom pozdravil. Potem pa, ko smo se odpravljali, prevzel je takoj vodstvo — in s kako spretnostjo! A ves čas je govoril samo z Angeliko, in vsako besedo je obračal le proti nji. Ta pa je bila vsa prerojena in vesela. Zopet se je radostno smijala. Čutil sem, kako me stavi ta človek v senco in kako sem njemu nasproti neukreten.

Danes popoludne je bil prišel ta vdovec, in ko nas zvečer ni bilo, napel je takoj vse moči, da so nas šli iskat. In sedaj je bil tu! Da mora imeti namere do Angelike, to mi je bilo v hipu jasno. In kako prijateljstvo je bilo med njima! Mene, ki sem stal bled na strani, še opazila ni! Take so ženske !

Odrinili smo v dol. Zlatar je vzel v naročje Klaro, ki mu je položila glavico na ramo, ter hitro zopet zaspala. Oton Friesen pa je podal Angeliki roko in le ta se ga je oklenila in obvisela na njegovi strani, kakor da bi to moralo tako biti.

Meni pa je ostal mladi kaplan, ter pričel govoriti — o krasni noči, o luni in o plohi popoludanski. Sam ne vem, kako sem mu odgovarjal. Čul sem le ona dva. Pred mano sta hodila, v enomer govoričila, ter se smijala. Meni pa je ta smeh tergal serce — in tega človeka bi bil najraji pobil na tla, da bi ne bil več dihnil.

Pozabljen sem bil, popolnoma pozabljen! Duhovniku pa se je prav videla radost, da se je seznanil z mano. Obžaloval je, da se nisva že prej spoznala; povedal mi je tudi, da je časih že s tem namenom šel mimo moje hiše, a da me ni opazil nikedar. Peča se še vedno s filologijo in najraji bere — iz Vergilija. Da bi vrag vzel Vergilija in njega, ki me sè svojim klepetanjem tako muči! Ali ni mogel tiho iti z mano? Kedó naj bi govoril sedaj — o filologiji!

Prišli smo do doma. Kaplan se je takoj poslovil in z množico odrinil v vas.

Ti pa so me vabili, da naj bi šel z njimi čaj pit. Dejal sem, da sem truden in da me mraz trese. Bilo je v istini tako.

»Saj ste res bledi«! rekel je Zlatar. »Mi bi bili nesrečni, ko bi današnja božja pot imela kake nasledke za vas, gospod profesor«!

Te besede je govoril Oton Friesen tako, kakor da bi bil z mano že star znanec. Angelika pa je molčala. Potem pa smo se tudi poslovili. A Oton Friesen je ostal in mendà pozno po noči še le odšel v vas, kjer je v gostilni prenočil.

»Mi bi bili nesrečni«! Tako je dejal. Šteje se torej k rodovini! Ali kaj me to skerbi! Pri slovesu pa Angelike še pogledal nisem, te koketne stvari!

V hiši me je pričakovala stara Meta. Videč bledi moj obraz, je ženica takoj uganila, da sem bolan in da mi mora skuhati »kaj prav gorkega«. Ali rekel sem ji, da naj gre spat, da ni nič in da nisem bolan. Nerada me je zapustila dobra duša, ter mi hotela po vsi sili kaj skuhati.

Prijatelj! sam sem ostal. V nočni tihoti pa sem se umiril nekoliko. Pred dušo sem poklical vse sladke spomine današnjega dne — in sedel sem ter pisal tebi pismo.

Pozno po noči sem šel spát. Drugo jutro pa sem moral ostati v postelji. Bil sem neizrečeno truden.

Zlatarjevim pa sem poročil, da me ne bo, da sem bolan. Med dnevom so večkrat povpraševali po meni. Ali zaklenil sem se bil, da nihče ni mogel do mene.

Danes pa sem zopet zdrav. Svoje reči sem že pospravil — in jutri otidem.

Bile so kratke sanje! Čas pa zopet prežene to »pervo« ljubezen! Ali Bog me varuj, da bi še kedaj doživel tako ljubezen!

Naj ostane tu, naj se sladká s tim vdovcem, ki revež tudi misli — da je ljubljen. Kaj je ženska? Vsak je nespameten, ki se prikuje na njo. Varan je, in za vse življenje varan!

In sedaj naj mi še pridejo tisti zakonski mučeniki, naj mi še javkajo, da bi se ženil! Tem odgovorim drugače, osorno, surovo!

Oženil se pa pač nikedar ne bom! Nikedar ne!

10.[uredi]

Filip prijatelju Bogomilu.

Dan pozneje.

Energija se mi je zopet povernila!

Danes je skleneno, da ne grem. Tu hočem ostati ter opazovati, kako bode ta ženska razstavljala »skerbne svoje mreže«! To bi bilo ponižanje, ko bi sedaj odrinil ter izginil čez gore. Za mano pa bi se smijali in mislili, da sem v istini — zaradi njih odšel.

Iz svojega serca pa sem pomèl vse tiste sladke spomine. Včeraj mi je še bilo kakor človeku, ki je pijančeval vso noč, ter se drugo jutro prebudil s težko glavo in trudnimi udi. A sedaj sem popolnoma zdrav in v serce se mi je povernila nekedanja harmonija. Čemu bi javkal, da sem srečno odšel nevarnosti in prepadu, v katerega sem se bil skoraj pogreznil. In tako je prišlo, da tukaj ostanem — nji v očitanje. Kakor hudobna vest ji bom stal vedno pred očmi! To bode igra! Čemu bi si ne privoščil tega veselja?

In danes popoludne sem to igro že pričel, z uspehom pričel! Sedaj le, ko ti to pišem, je večer, in z lahko dušo deržim pero in lahko in ročno se mi piše, prav kakor nekedaj.

Danes popoludne je torej bilo. Vstal sem bil zjutraj zdrav in vesel. Svoje reči sem takoj zopet razložil in potem že tudi nekoliko delal in bral iz Tukidida.

Popoludne pa sem se šel izprehajat. Na vertu sem naletel na Zlatarja. Govorila sva prijazno. In čemu tudi ne? Mož je bil vesel, da sem zopet zdrav. Podal mi je roko, ter mi povedal, da mora čez nekaj dni odriniti. Odpust se mu konča tedaj. Dejal je še, da se bode težko ločil od todi, ali da upa prihodnje leto zopet priti. Takoj sem mu lagal, da me bode neizrečeno veselilo, ako se zopet zvidimo čez leto dni. Pristopil je tudi Oton Friesen, ter govoril z mano, kakor da bi bila najboljša prijatelja. Povedal mi je, da mora v svojo žalost že drugo jutro otiti, ker ima silne opravke. (Mož je kupec.) Tudi Oton Friesen je izrekel željo, da bi se drugo leto zopet videli. Tudi njemu sem lagal, da bodem silno radosten, ako se mu obistini to upanje.

Klara se je igrala po vertu, Angelike pa ni bilo. Morala je biti v sobi. Ni se mi upala stopiti pred obraz.

Imel sem knjigo pri sebi in dejal, da grem v gozd in da bodem bral. Poslovil sem se.

Pisal ti še nisem, da imam tudi svoj gozd. Takoj za »hišico« se prične. Ravne steze in senčnato hrastovje, vse je tu! V misli vtopljen sem korakal po senci, počasi in lagano. Že sem odperl knjigo, ko zapazim, da je še nekedó pribežal tu sim. Bila je Angelika! Pri drevesu je slonela. Ne vem ali sem se motil, ali ne, a obraz njen se mi je zdel bled in oči skoraj malo zajokane. Mordà je vendar opazila tist večer, da se nisem bil poslovil pri nji, in da sem uganil vse te razmere z Otonom Friesenom! Mordà jo je vendar le vest pekla!

Pred njo sem obstal. Z roko se je operla na deblo in pogled povzdignila proti meni. Bil je to prijazen pogled, ali vendar upam, da ni prav nič omehčal terdih gub, v katere sem bil nabral svoj obraz.

Njega je pričakovala — ali prišel sem jaz!

»Vi pričakujete gospoda Friesena, gospica Angelika«?

In vesel sem bil tega terdega glasú, ki mi je tedaj prišel iz ust. Njej pa se je kakor zarija razširila kri po obrazu in videl sem, da se ji je tresla roka, s katero se je opirala ob drevo.

Proseče me je pogledala, ali besedice ni mogla ali ni hotela izpregovoriti.

»Nesrečen bi bil, ako bi motil poetično tako družbo«!

Ponosno sem jo pozdravil in merzlo odšel mimo nje. — In le enkrat se nisem ozerl po nji! Ali svojo igro sem bil dobro pričel!

Hitel sem dalje, da sem se ji skril za germovjem.

Potem pa sem hotel brati iz knjige.

Ali divja strast, plamteča po meni, mi tega ni dopuščala. Nekaj časa sem lazil brez namena po gozdu — potem pa se me je hipoma polastila želja, da bi šel gledat in opazovat ta parček, ter jima motil poezijo zaljubljenega shoda! Morda bi se zveršila efektna scena, v kateri bi jaz nastopil — na vse strani razdirajoč lepo harmonijo.

Skozi germovje sem taval proti kraju, kjer sem bil pustil Angeliko, in kmalo dospel do prostora, od kodar se je lahko videlo proti nji. Obstal sem skrit za drevesom.

Še je slonela ondi ob deblu in zerla v eno mér pred se. Kakor podoba od kamena je tu slonela — z bledim obrazom, in vsa podoba njena se je čisto in harmonično ločila od temnega vejevja v ozadji. Skozi listove pa je posevalo solnce, in če je sedaj pa sedaj padel žarek na razoglavega dekleta, so se tisti lasje prečudno zasvetili, kakor iz tekočega zlata. (Slamnik je bila položila na mah tik sebe.)

Bila je lepa podoba to, a za mé vendar brez življenja — brez serca! Lahko pa rečem, da sem sè sovraštvom zerl na njo.

In v istini! tu je bil Oton Friesen. Po stezi je prišel v gozd. Sam je bil! Sam je prišel!

Komaj pa ga je zagledala Angelika, in že se ji je povernilo življenje. Takoj je bila pri njem — na njegovih persih! In začela se je ihteli, da je on stermeč zerl na njo.

Potem pa se mu je iztergala in med jokom govorila njému strastno in živo. Kaj mu je pripovedovala, ne vem! Morda o gorki ljubezni, ki je zanj kipela po nji! Ali vestno je poslušal, konečno pa se prav glasno zasmijal. To pa je bilo gotovo meni odmenjeno.

Hodila sta po poti, za roko se vodeč. Tedaj pa ji je on govoril, mnogo govoril, tako, da se je dekle umirilo in da sta v najlepši harmoniji odšla — zaljubljeni gerlici!

Jaz pa sem ostal v samoti. Ali sedaj je dobro vse! Sedaj je izginila vsaka dvomba iz serca. Videl sem jo v njegovih rokah; videl, kako sta se ljubila. Prav je tako! Jaz pa sem prost, čisto prost in sedaj še le lahko iz serca zakličem: nikedar ne!

In vendar ne!

11.[uredi]

Sredi septembra meseca.

Ti se gotovo že čudiš, da ne dobiš toliko časa mojega odgovora. Mordà si že mislil na samomor ali kaj druzega tako tragičnega. Ali nič takega! Stvar je naravna! Pozabil sem te bil, draga duša, pozabil v sreči, katera mi je sedaj razvila vse svoje cvetove.

Prijatelj! ako imaš še zadnja moja lista, ne pokaži ja nikomur, pokončaj in verzi ja v ogenj! Kak bedak je vendar človek, zaljubljen človek! Vse vidi in opazuje drugače, nego pametni svet. Vsaka sapica, vsaka kapljica, vsak koraček, vse ga straši, ter mu polni dušo z groznimi fantazijami. Poglej, tak bedak je bil tudi tvoj prijatelj! A sedaj poslušaj!

To že veš, kako neusmiljeno sem tisto popoludne ravnal z Angeliko.

Drugo jutro pa sem sedel v svoji sobi in prebiral Tukidida. Kar mi vstopi Oton Friesen s prijaznim licem.

Začudil sem se, kaj hoče pri meni? Mordà je prišel zaradi včerajšnjega popoludne, da maščuje razžaljeno mu ljubico? Dvoboj? Ali prijazni mu obraz?

Takoj je sedel in pričel razgovor. Moral pa je opaziti, da sem bil jaz v nekaki zadregi.

»Gospod profesor«, dejal je, »prišel sem še enkrat po slovo. Serce me žene, da vam izrečem še enkrat zahvalo za prijaznost, s katero ste sprejeli moje sorodnike pod svojo streho«!

Odgovoril sem nekaj navadnih fraz.

»Prav žal mi je«, rekel je ón še, »da ne morem dalje ostati tu in v vaši družbi. Postala bi bila brez dvombe dobra prijatelja«!

»»Gotovo! In čemu ne ostanete še, gospod Friesen««?

Nasmeh mu pride na ustne.

»Ne morem; kličejo me opravki! Ali pri vsem tem me pa pričakuje jutri na Š-ki postaji — moja žena, povračujoč se iz toplic«.

»»Vaša — žena««?

Prijatelj! jaz pa bi se bil najraji oklenil ga okrog vrata od same radosti in veselja!

Oženjen je bil, oženjen, imel je že svojo ženo, povračujočo se iz toplic! In kje sem imel jaz svoje oči? Ta Friesen je bil vendar že tudi prestar za Angeliko! In ti sivi lasje na glavi njegovi! Saj je vendar le dober človek — in jaz sem mu delal tako krivico!

Neizrečeno priljudno sem nadaljeval razgovor z njim. Povedal mi je, da je stari prijatelj pri Zlatarjevih, da je Angeliko še kot otroka poznal, bil ji že tedaj prijatelj, in da mu to otroče še sedaj kot očetu rado potoži vse bolečine, ki tarejo lahko serce.

Poljubil bi ga bil, ko je tako govoril sè svitlim obrazom, ter se delal, kakor bi ničesa ne vedel.

Pri slovesu pa se skoraj od same prijaznosti nisva mogla ločiti.

»Angelika je postala tu pri vas nekaj otožna. V tihe gozde zahaja in misli tožne misli«!

To je še dejal, po tem pa urno stopil iz veže in odšel po vertu. Malo časa za tem pa sem ga videl sè Zlatarjem in Klaro, ko so stopali po vertni stezi proti vasi.

Angelika je tu ostala! V tihe gozde zahaja in misli tožne misli! Takoj sem se napotil tijà. Sè srečnimi občutki sem stopal po znani poti. Kaj poreče danes? Ali bode hotela odpustiti?

Ko pa sem se približeval tistemu kraju, zastajali so mi nehoté koraki. Mordà je ni? Mordà je šla pred onimi v vas? Mordà je ostala v hišici?

Ali vendar — tu je bila! Na mahu je sedela, in obrazek ji je bil silno bled. Danes pa sem bil čisto prepričan, da je imela tudi zajokana očesca!

O mojem prihodu je obernila obraz proti meni; ali takoj po tem se je zopet od mene v stran ozerla in tako ostala. Serdila se je torej, ta uboga sirotica! In še tedaj ni obernila pogleda k meni, ki sem stal tik nje!

»Angelika«!

Ali odgovora ni bilo! Tudi pogleda ne! Sklonil sem se torej, ter ji z roko povzdignil glavico. Oči so bile polne solzà! Kaj sem hotel? Potegnil sem jo k sebi, ter ji položil obrazek na svoje persi — —

Vse mi je odpustila! Silno, strašno, grozno sem jo bil razžalil! Tako strašno, da je menila, da mi nikedar ne odpusti!

Tako mimo iti, in še pogledati je ne! In Otonu kaj takega očitati, ki je že star, ima že sive lasé in tudi ženo! In ona je le mene ljubila! In kako naj bi se bila vedla tist večer? Ali je hotela vsemu svetu pokazati, kako je in kaj? Ali naj jaz mislim, da ona nima nikacega občutka za to, kar je spodobno? In kaplan je bil tudi tam? In ta naj bi bil tudi vse vedel?!

Kratkoma: delal sem ji krivico! Vse sem le jaz zakrivil s tem čudnim vedenjem. To je tudi Oton rekel, ko mu je včeraj vse povedala. Silno se je serdil in čudno je, da me je pustil tako v miru! Ali Oton je dober človek in gotovo mi je odpustil vse. Tudi ona mi odpušča, ker ne more drugače! Ali vendar bi se lahko in po pravici še dalje serdila! Tako čudno sem se vedel!

Kaj sem ji odgovarjal na vse to? Ničesa! Molčal sem in le njo sem gledal in bil prepričan, da sem v istini le jaz vsega kriv.

Od tedaj pa živim dneve ljubezni, srečne dneve! Gospodu Zlatarju sem povedal vse. Ljubezen ima svoje zakone, on se jim ni hotel upirati!

Ker imam še pol meseca časa, spremim jih, ter se popeljem z njimi v prestolno mesto.

Potem, nu potem se pa spolni (kar si mi ti prerokoval), da se bodem vendar le še ženil. Zakonski tisti prijatelji pa bodo ponosno dvigali glave, ter govorili med sabo:

»In vendar — se je ženil«!

In kakor so danes stvari, imam skoraj zavest, da bodem silno krotàk zakonski mož, katerega bode šibka ženica obvijala okrog persta, prav kakor in kedar se ji bode ljubilo.

Glej, tak je postal nekedanji tvoj Katon!

12.[uredi]

Leto pozneje, avgusta mes.

Prijatelj! preteklo je leto, za me leto sreče! In sedaj sem zopet tu v dolini sè svojo ženo! Angelika je še vedno malo otročja, ali prav je tako!

Pričakujemo tudi gospoda Zlatarja in Klare. To bode življenje! Pozneje je obljubil priti tudi — Oton Friesen!

Ako prideš sè svojo gospo, pri meni je prostora obilo! Obljubil si in spodobno bi bilo, da vendar enkrat izpolniš obljubo!

Pričakujem te!

Kar sem v zakonu, so moja pisma krajša postala. Upam pa, da te to ne žali — ker serce je staro, kakor nekedaj!

Pridi torej!