In misli moje se ustavijo…
| In moje misli se ustavijo ... Fran S. Finžgar |
Odmev z grobišč
| |||||||||||
Zakaj tako ljubim gorske potoke, zakaj bi sedel dolge ure ob slapu? Val za valom v dolino. Dvigne se skala. Valovi ne čakajo. Preko nje, krog nje ali pod njo – naprej! Sreča jih cvetje, pisan prt se razgrne ob bregu. Samo en pogled iz valov, na vrhu zakipi srebrna pena in zopet naprej brez miru, brez pokoja, večni beg – večno življenje.
Zakaj tako ljubim gorske potoke?
V svoji duši jih nosim, v srcu in glavi mi šumijo valovi brez miru, brez pokoja, večni beg – življenje mojih misli.
Praznik razgrne pisani prt ob bregu mojih misli. Zašumi srebrna pena, samo en pogled, in že je porojen iz praznika večni delavnik – iz pokoja – večno življenje. Valovi mojih misli hite naprej, z daleč se čuje samo še kakor odmev prazničnih zvonov, glasovi babice, ki zadremlje na zapečku ob pravljici, vretena se pa ustavijo, kolovrati bežijo v urnem krogoteku.
Ali vsako leto pride čas – in moje misli se ustavijo. To je tedaj, ko se zbliža sivo nebo mokri, oveli zemlji. Zelene zavese, ki z vrta senčijo moja okna, padejo z dreves. Vse obmolkne. S polja izginejo ženjice, zadnji, pozni kosec je odšel, ratej je naložil plug in krenil po kolovozu domov. Prazna ravan, orumenela, pusta, v čudnem strahu molčeča ... Nad njo se vozi črni gavran. Sede na golo vejo in zakraka. Zadnji listi na veji se prestrašijo, vztrepetajo in padejo na tla. In samega gavrana obide groza, razpne perot in se odpelje v sivo daljavo ...
Nebo se pa niža zemlji, sivo, težko nebo, brez solnca in brez zvezd. Že se dotika hriba, vrh izgine vanj, ne vzdrži ga gora nižje in nižje leze k molčeči zemlji, ki vsa pripravljena čaka v sveti grozi, kdaj se poreče: Prešlo je nebo, in prešla je zemlja. Zedinila in objela sta se v eno – – –
In tedaj se moje misli ustavijo ...
Gavranov glas zakliče delopust, sivo nebo razgrne nezmerni praznik svetega pokoja na zemljo, roka obnemore, vtripi srca so nemirni in čakanja polni ... Moja duša začuti, da se godi nekaj velikega, da se poroča zemlja z nebom v sladki grozi, in nad mojo glavo, še nekaj sežnjev nad osamelim domom, je obtičal in obvisel težni baldahin ... Jaz pa začutim v sebi, celo razločno slišim klic moje duše: Končano! Izgineš, strne se zemlja z nebom – in več ne bo ne zemlje ne neba in tudi tebe ne bo ...
In valovi misli – kakor bi oledeneli. Rodi se temno prepričanje, da je dohrepenelo vse hrepenenje, da so domišljene vse misli, da izpod neba zvonijo zvonovi večnemu prazniku.
Dvignem se in naslonim ob oknu. Nič več razglabljanja in snovanja v bežnih mislih, nič koprnenja, nič skrbi – pokoj in praznik – svečano čakanje ...
Takrat se pojavi stara žena, odeta v črno ruto, pod mojim oknom pred grobiščem. Kvišku se ozre na nizko nebo. Težko se ozre, ker so jo leta upognila. Zato se opre na motikco, ki jo nosi v roki. Tudi na njenem licu – nič koprnenja, nič misli – tiho svečano čakanje. Pri vratih zajame v perišče iz kropilnika in stopa oprezno med grobovi. Tudi ti molče in čakajo. Ne sme jih vzdramiti stopinja. Počasi, kakor med spečimi, preide vrste in se ustavi pri zidu. Roka se odpre, in iz perišča kanejo blagoslovljene kaplje na grudo. Vidim, kako se premičejo ustnice. Morda moli? Morda šepeta z njim, ki jo je zapustil sredi pota; rekel je: »Končano, z Bogom«, in odšel – – – »Tudi jaz bi rada za teboj, ne veš, kako rada! – Končano je, dobro čutim, bliža se nebo, kakor se je približalo tebi, predragi!«
Ženica se skloni, seže po motikci, udari po grudi, zasadi jo v zeleni plevel ... Ali tako rezko zadoni kremen, ki ga je zadela orodjem. Vse navkrog se razleže, da starica dvigne glavo in preplašeno gleda.
»Da bi te zbudila? Ne, predragi, nočem. Ne hodi nazaj, vice imam in pekel včasih, ti imaš pa nebo. Kaj bi te klicala potem nazaj in dramila iz nebes, iz praznika na delavnik. Ne bom te ...«
In starica poklekne. Sključeni, suhi prsti segajo tiho v črno grudo in jo plevejo in rahljajo, kakor je njemu rahljala in postiljala postelj, ko je bil še z njo.
»Blagor se ti, ker si odšel! V pravem času si odšel. Delo si dokončal, izvršil si veliko, dosti, še preveč. Jaz pa čakam. Vem, da sem dokončala, ne preganem več, ne morem. O, kako rada bi k tebi. Ko bi prišel pome; bi, kajne, da bi ali nismo gospodarji ...«
Prenehala je z delom in se ozrla na razpelo sredi grobov – »Ne moja, ampak Tvoja volja naj se zgodi –.« Tedaj sem videl, da je z njenega lica kipela silna moč. Njene brezde po obličju so bile kakor izglodan kremen, katerega ne obrusi noben vihar več, katerega ne izdolbe nobena ploha.
Kmalu nato je prišla na grobišče mlada žena; ob njej sta nesla deček in deklica zelene venčke. Prst je položila na ustnico, ko je stopala skozi pokopališčna vrata in resno pogledala na sinčka in hčerko. Prijela sta se njenega krila, in tiho so šli med grobovi iskat kraj pokoja tistega, ki je bil vsem tako iskreno pri srcu.
In mlada žena se je sklonila k grudi, in hčerka in sinček sta z drobnimi prstki pulila plevel, ki je prerastel gomilo. A tudi z njenega lica ni kanila solza, ni se razlegal brezupen plač. Kdo bi dramil onega, katerega ljubi, ko spi sladko spanje!
Žena je govorila tiho, sama s seboj. Nista je smela čuti otroka, ki nista poznala smrti, ki nista vedela, kako grenke skrbi so vmešene v kruh, katerega jima reže mati ...
Prišel je za ženo mož, krepak in postaven. Težek kamen je peljal na vozičku, na rami je nesel križ. Iz hvaležnosti ga je kupil za očeta – iz hvaležnosti, ker je zapustil oče sinu – križ dela, križ trpljenja, križ skrbi ...
Polnilo se je grobišče – vsepovsodi so se gibale roke, vse ustnice so skrivnostno šepetale – nič krika, nič smeha – pa tudi ne solz in joka. Vse sama ljubezen, vse gorka hvaležnost – vse sama železna zavest, da se enkrat tudi njim približa nebo, jih poljubi, in da zazvonijo zvonovi, večnega praznika – ko poreko: »Končano je delo! Z Bogom! Grem k pokoju, iz trpljenja v veselje ...«
Umirile so se roke, dvignile sključene postave množice na grobišču, na zemljo je legel mrak, nebo se je spustilo rahlo doli do gomil. Preko vrhov in po planem je skrivnostno zazvonilo – – – Ko se je doteknila tiha, čakanja polna noč, nizkih križev, je poljubilo nebo zemljo, – iz gomil so zažareli drobni plamenčki in grobišče je preplulo jezero veselih lučk. Poljub neba z zemljo je vzbudil kipečo ljubezen, prikipela je iz gomil – srca množice so vztrepetala, klonila so kolena, tiho šepetanje se je zazibalo v zraku, nad tihimi domovi rajnikov je plula angelska perot –
Sredi pokopališča se je pa dvigal z razprostrtimi rokami, kakor za objem, oblit z žarjo lučic on, ki je zedinil nebo in zemljo, katerega je ljubezen gnala v trpljenje, trpljenje pa je rodilo ljubezen ... V trepetu luči se je zdelo, da križani snema roke z žebljev, jih razprostira nad množico trpinov, vsi! Delo in trpljenje rodi ljubezen, ljubezen jih blagoslavlja in govori: »Vsi pridete k meni, vsi! Delo in trpljenje rodita ljubezen, ljubezen pa edini zemljo z nebom. Pride čas. in tudi vi boste končali v trpljenju in ljubezni – pa vaše delo, v ljubezni porojeno in dokončano v ljubezni, vam odgrne solnce večnega praznika – pri Očetu ...«
In moje misli se ustavijo – ob tem odmevu z grobov.