In dvíga in širi se vroče obzorje
← 6. Prišel sem o mraku k svoji ljubici | 7. In dvíga in širi se vroče obzorje (Erotika) Ivan Cankar |
8. O tebi sem sanjal vse dolge večere → |
|
In dvíga in širi se vroče obzorje,
na nebu razpaljenem sonce gorí,
vsa zemlja potaplja se v démantno morje,
v polspanju, utrujena v prahu leží.
Tam daleč ječí preperelo drevje,
kot gole, koščene roké
razpénja in krči temno vejevje.
V očí skelí zrak težák in suh,
na prsa pada opojni duh
razpalih, krvavih rož.
In jaz vidim njó, ah njó ...
Kipí in trepeče ji belo teló,
prozorna meglà je po udih razlíta,
pretkana s kristali od sončnega svíta;
na polne ramé
valíjo mogočno se črni lasjé,
in njeno okó, poželjívo in mokro,
bleščí se kot brušen nož.
In v dušo kipečo in v srca dnò
sesá se mi njeno pohotno okó;
v bolestnem razkošju teló mi trepeče,
v objem se mi dvigajo roke drhteče ...
In v prahu nesvesten klečí pred teboj
in ljubi in moli te suženj tvoj —
Venus, Venus!
— — — — — — — — — — — —
Noč brezupna, — in nikdár več
ne posíje sonce vanjo.
Roke črne in ledéne
ségajo iz dnà nočí,
kot opolzke, mokre kače
drsajo po mojih licih;
mraz ledén leží na udih,
v srcu mojem strah in stud.