Inženjerjev izum

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Inženjerjev izum
Vladimir Levstik
Izdano: Slovenski narod, 57/218–219, 1924
Viri: dLib 218 219
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Sedeli smo pri gospe Potičarjevi, obilni, a dokaj zali vdovi, ki jo vsi poznate. Predpisani razgovor o njenem pokojnem soprogu je bil odpravljen, dolgčas se je zaplodil kar sam od sebe, in da bi ga vsaj nekoliko pregnali, smo jeli obirati dobre ljudi.

»Inženjer bi tudi moral priti — kod neki hodi danes?« je zategnila ostronosa gospa Mavkova, žena sodnega svetnika, ki je čemerno sedel na koncu mize.

»I, kod bi hodil!« Gospodična Mira Kokotova je vsa zasijala od zlobe. »Pri Belinovih pometa dvorišče — kod drugod!«

»Da, Cilka mu je zmešala glavo,« je turobno pritrdila Potičarica. »Le kaj je našel na nji?«

»Debel nos,« je bevsnila Mira.

»In velike noge.«

»Škili tudi.«

»Zobje bi bili lepi, ako ne bi imela dolgih kakor ... kobila, sem hotela reči ...« 

Vsi smo z nedolžno slastjo poslušali te litanije sovraštvca, zakaj znano nam je bilo, da sta obe zaljubljeni vanj.

»Nu,« se je oglasil Petelin, »vesta kaj! Prav nič grja ni kakor sto in sto drugih. Narobe ...«

»Krasotica!« je togotno vzkliknila gospodinja. »In lep značaj ...« 

»Vzor kreposti,« je pritegnila Mira. »Samo Brkovića je imela pred dvema mesecema ...«

»In Bizgulina ... In tenorja Kumarovskega! Doktorja Štrka ... In mladega Kozorepca!« se je vsulo z desne in leve.

»Nazadnje pa še inženjerja Golornika,« je pripomnila gospa Mavkova tako hudobno, da sta sopernici prebledeli. »Ta, ta je pravi ptič.«

»Mene ni imela,« je zazehal poročnik. »Zato jo branim. Zalo dekle in ... razmeroma pošteno, vse kar je res.«

»Glejte, glejte!« je poskočila gospa Mavkova. »Tako se je ogrel, da mu človek težko verjame« Zažugala mu je z mršavim kazalcem in zdajci utihnila, zapazivši mrki oblak, ki se je razgrnil po čelu gospoda svetnika.

Pogovor je spet zastal in puščoba nas je omrežila iznova. Vsi smo nekaj premišljali; morda to, da je čaj gospe Potičarjeve strahotno slab in da je pecivo še tisto, ki nam je ostalo pred štirinajstimi dnevi. A kadar govoriš o volku, se rado zgodi, da pride. Sredi našega molčanja je stopil inženjer Golornik v salon.

Golornik je dokaj čeden rjavolasec, športnik in velik lažnivec. Vsi ga imajo radi, da niti ne štejem žensk, ki bi se najrajši steple zanj.

»Z žalostjo smo vas čakali,« je vzgostolela Mira Kokotova in odmaknila svoj stol, da bi sedel k nji.

»Malo čajčka, gospod inženjer, danes je mraz!« mu je stregla Potičarica. »In piškotkov — izvolite!«

»Tako redko vaš vidimo,« je napeljala gospa svetnikova. »Smemo li vedeti, s čim se ukvarjate zadnji čas?«

»S kemijo cilikatov ho, ho, ho!« se je zasmejal svetnik Mavk, ves ponosen na svoj dvotip.

»Pa ne da bi kaj izumljali?« se pomembno vprašala Mira. »Slišali smo, da se ukvarjate z nekim ... posebnim izumom.«

Golornik se je namuznil. »Vešče,« kakor je rad imenoval navzoče zastopnice lepega spola, pač niso slutile, da jim čita na obrazih vso vsebino prejšnjega razgovora.

Res se nekaj obeta,« je dejal kar moči nedolžno in se naslonil nazaj.

»Kaj neki?« so planile nadenj. »Perpetuum mobile?«

»Pomladni mlin!« je uganil poročnik.

»Ne to ne ono,« je povzel inženjer, »ampak ... Težko je povedati. Vsak izumitelj čuva svoj izum, dokler ne dobi patenta.«

»Molčale bomo kakor grobovi!«

»Grobovi tulijo!« je vrinil svetnikov bas.

»In tudi ... izum ni čisto nedolžen.«

»Tem bolj nas zanima!«

»Nu prav«, se je vdal Golornik. »Zanesem se na preizkušeno molčečnost cenjenih da,. Stvar bo takorekoč epohalna in utegne povzročiti veliko revolucijo.«

»R-r-revolucijo! Kaj pravite! Povsod? Tudi v našem mestu?«

Pri nas še posebno. Revolucijo v življenju vsakega človeka, zlasti pa Evinih hčera.«

»Tedaj se tiče tudi nas, kar nas je tu?« Mira Kokotova se ni dala več odgnati. Nu, zdaj vas ne izpustimo, dokler ne poveste vsega.« 

»Ne vem, ali so dražestne poslušalke dotorej poučene o najnovejših napredkih tehnike,« je pričel izumitelj; »zato bom govoril poljudno, v obliki kratke, občeumevne pravljice ...«

»Čujmo, čujmo,« so se pripravile dame.

»V Bagdadu je živel sultan z imenom Muhaber Eddin. Bil je star in nesrečen, zakaj imel je mlado ženo. Lepa sultinja je za sultanovim hrbtom ljubila mladeniča, ki so ga nezvesti evnuhi spuščali v harem. Ko je Muhaber Eddin zvedel o tej izneveri, je dal utopiti ženo z novorojencem vred in je ostal na svetu brez družine in brez otroka. Toda podaniki so zahtevali prestolonaslednika, da bi jim vladal po sultanovi smrti in, tudi ministri so priporočali vladarju, naj se oženi vnovič. Zaman! Muhaber Eddin ni več zaupal ženskam in se vdal šele po dolgem prigovarjanju in le s pogojem, da mu pripeljejo dekle, ki bo čistega srca, poštenega značaja in nedotaknjenega telesa; – ako bi se izkazalo narobe, obglavi njo, njeno rodbino in vse ministre in vezirje ...«

»Temu pogoju je bilo prebito težko ustreči, zakaj ženska morala ni bila v deželi Muhaberja Eddina nič drugačna, nego je pri nas in povsod drugod. Ministri in vezirji so že obupavali, ko se zglasi pri njih star prosjak in jim svetuje, naj bi šli prosit pomoči k čarovniku, ki biva za deveto goro. Odpravili so se, doživeli mnogo prigod in naposled dospeli k modremu starcu; poslušal jih je, zmajal z glavo nad pokvarjenostjo sveta, in predal ministrom čudodelne naočnike, ki so imeli lastnost, da so se takoj skalili, ako si pogledal skozi nje malopridno žensko, in so ostali čisti kakor kristal, ako si jih nameril na nedolžno dekle.«

»S temi naočniki so se vrnili dostojanstveniki v Bagdad. Že drugi dan po svoji vrnitvi so odrinili na iskanje neveste in vse godne devojke so jih morale čakati na hišnem pragu. Gledali so in gledali, brisali naočnike in napenjali oče,« – tako govoreč je inženjer presmešno oponašal ministre in vezirje, – »toda joj, naočniki so se skalili že pri prvi in ostali motni, pa naj so jih še tako gulili in brisali ...«

»Kam merite s svojo pravljico?« je vzkliknila Mira Kokotova.

»Prebito malo kreposti je moralo biti v Muhaberjevem carstvu, ho, ho, ho!« se je pomencal svetnik Mavk.

»Ali nas vlečete z nos?« je vzkliknila gospodinja. »Radi bi nas odvrnili od svojega izuma.«

»Pa ne da bi ti sam napravil take naočnike?« mu je veselo pomežiknil poročnik. »Nikarite se ne norčujte!« Gospa Mavkova je tako preplašeno sklenila roke, da je ljubosumni svetnik kar odrevenel.

»Prav nič se ne norčujem,« je rekel inženjer. »Res sem izumil tako pripravo, brez čarodejstva, to se ve ... ki se razlikuje od Muhaberjevih naočnikov samo po vnanji obliki.«

»Absurdno!« je zahreščal svetnik Mavk. »Da bi se poznalo ljudem na čelu? Nonsens!«

»Na čelu ne. V aparatu,« — to rekši je Golornik izvlekel majhno zaklopnico in vzel iz nje okroglo medeno cevko, ki je nalikovala nekakšnemu drobnogledu,— »v mojem pornoskopu, kakor sem ga nazval, je celica iz posebne tvarine, ki propušča samo nekatere žarke, druge pa zadržuje. Znano vam je, gospoda, da sega tehnika v najzadnji dobi svojega razvoja že tudi na duševno polje. Edison je na primer izumil pripravo za brezžične telefonske razgovore z mrtvimi; zakaj ne bi tudi jaz nekoliko prestavil mejnikov? Stvar je vendar tako enostavna. Poizkus iz »auro«, o kateri govore spiritisti, so me dovedli do velezanimivih rezultatov. Uveril sem se, da so nevidni žarki, ki jih izžareva ženska v izvestnem moralnem stanju, povsem različni od onih, ki izhajajo iz nje, ako je to moralno stanje drugačno. Ko sem dognal to, je bilo vse ostalo igrača in moj pornoskop, ki ga z mirno vestjo imenujem enega izmed triumfov znanosti v XX. veku, je danes gotov in leži tu pred vami na mizi.« 

»Je li mogoče?« so zazijali vsi razen poročnika, ki se je zleknil nazaj, da bi utajil svoj škodoželjni smeh. »A kako ... kako se pozna?« 

»Kakor pri sultanovih naočnikih. Pogled skozi pornoskop na dobro in nepokvarjeno žensko je čist kakor skozi kristal, dočim je pogled na ono, ki se vdaja nizkim strastem in razvratu je v mislili, željah in dejanjih, nekam meglen ... teman in zabrisan ... kakor, recimo, skozi košček okajenega stekla ...« 

Tako govoreč je zapeljivo sukal svojo peklensko iznajdbo med prsti.

»Dajte, da poskusimo!« Gospod svetnik je nekam naglo iztegnil roko.

»Pardon!« se je ustrašil inženjer. »Nisem se še odločil, ali naj vobče objavim ta izum. Opasen je — timeo Danaos! — kakor trojanski konj. Ako bi mogel vsak moški opazovati lepi spol s takšnimle pornoskopom, premislite, koliko srečnih zakonov bi se razsulo, koliko porok izjalovilo in koliko grešnih želja bi bilo uslišanih, ki jih dandanašnji nihče ne vidi in ne ugane!«

Govoril je tako samosvestno in prepričevalno, da nas je vse oblivala zona grozničave radovednosti, prav kakor bi se klatilo pod okni krvavo stegno.

»Ne, ne«, je povzel »kje bi mogel dovoliti, da se preizkusi moj peklenski stroj v tako spoštovani družbi! In sploh ... mudi se mi ... predavanje bo v inženirskem društvu ... poročnik, prideš li zvečer v kavarno »Zvezdo«? ...«

Med tem govorjenjem je zavil svoj izum v košček mehkega papirja. Skrbno je zaprl zaklopnico, spravil jo v prsni žep, razpoklonil se damam, podal gospodom roko in odšel.

Zaviti pornoskop pa je pozabil na mizi! ...

»Vražji človek,« je zamrmral poročnik. »Svet bo prevrni! s to stvarjo!« 

»Kdo bi si mislil!« je ponavljala Mira Kokotova z drhtečim glasom. Njene oči so visele kakor hipnotizirane na drobnem, belem zavojčku. Vsi so ga videli, vse je grabila ista izkušnjava ... in nihče se ni upal iztegniti roke ...

»Na, prijatelji,« se je oglasila Potičarica, »jaz menim, da bi še čašico čaja?«

»Oh, nikarite, iti bo treba ... Joj, pozno je že! ... Res preveč ste ljubeznivi!«

Samo za trenutek so pozabili svojo misel; v tem pa je gospodinja pograbila zavoj, neopazno odvila opasno stvar ... in jo namerila na Miro Kokotovo!

Samo trenutek — in njen obraz je zažarel od najčistejšega škodoželjnega zmagoslavja! ... Nato je brezbrižno položila pornoskop na mizo in jela nalivati čaj.

Gospa Mavkova je takoj storila po njenem zgledu. Ista škodoželjnost in isto zmagoslavje! Da, bogme, Potičarica in Mira sta bili obe enako malo prida, že zdavnaj jih je izpregledala ...

Mira je slonela na svojem stolu, bleda kakor zid. Na, kar je bilo, je bilo! Tanke ustnice so ji drgetale. Ojunačila se je poslednja ... vzela cevko, namerila jo na Potičarico, udarila v histeričen smeh ... in pogledala zdajci še gospo Mavkovo ...

»Prestanimo. prestanimo!« je zavpila svetnica. »Pustimo to čarovnijo — in sploh, kaj bi rekel inženjer!«

Z naglo kretnjo je izvila Miri usodno cevko. Toda soprog jo je zdajci pograbil za pest.

»Da vidim še jaz!« je zarohnel s pretečim basom in nameril pornoskop na svojo boljšo polovico. »Da vidim ... da vidim ... Tak tudi ti! ...« je zarjul tisti mah.

A baš ko jo je pograbil za lase, so se odprla vrata. V salon, naravnost k mizi, je planil inženjer.

»Oprostite,« je zabrbljal ves zasopel, »pozabil sem svoj izumček ... Oh, evo ga iskrena hvala! ... nadejam se, da ga še niste preizkusili?« 

»Čemu si nam pustil tega hudiča?« je zagodrnjal poročnik. »Da bi te vrag!«

Inženjer mu ni odgovoril. Pogledal je pornoskop, osupnil in mahoma bušil v grohot.

»Kaj vidim!« je vzkliknil. »To vobče ni moj pornoskop! Navaden žepni drobnogled je ... in jaz ga prenašam s seboj m ga razkazujem, ha, ha, ha! Kakšna nesreča bi se lahko zgodila ... o, Bože moj! ... zakaj onidan sem mu v raztresenosti okadil lečo z užigalico — evo, prosim! ... Na, saj ni čudo, ko ima človek toliko opravkov!« 

Prešerno je zalučil grdobijo za peč, izpil poročniku čaj in se obrnil k izhodu.

»Da, kaj sem še hotel povedati?« se je ustavil na pragu. »Čestitajte mi: danes sem se zaročil s Cilko Belinovo, bogme res ... Ne skrbite, pogledal sem jo skozi pornoskop — z neokajeno lečo! — in je bilo vse jasno, čisto kakor najlepši kristal ...«