Ilirija zveličana

Iz Dunaja Kliče
Ilirja vstran
svobodnosti tvoje
napočil je dan.

Po starih pravicah
prijemi oblast
in starmu jeziku
ovaruvaj Čast.

Mat' stara slovenja
se komej zavè
v' očeh ji vesele
igrajo solzè.

Kdo čisla moj jezik
kdo zove me mat'
ga hočem al oča
al sina imenvat.

Čez lastne snežnike
po traku Vodà
junake sim svuoje
pelala nekdà.

Po hribih po Dolih
raširnjen njnih rod
prisegnil je slavni
Dunàvini prod.

Vindisa Vindona
slovenski ste blè
na nemcih slovencu
je Vindec jmè.

Tam zdavno zidàli
Hazburski so grad
to prosto vozili
do morja zaklad.

Hazburci spoznajo
Vindiski svoj vir
in sužnosti moje
prjazni namir.

Po kratki ločitvi
tolažni spomenj
prestala sim sklečih
Raskolnikov drenj.

Kjornejčan ne sebi
ne meni izvest –
razmeta razgraja
vse tare pod pest.

Ne misli mi biti
ne oča ne Kralj
za deteta svoje
se 'm serce ožalj.

Na glas sim mu pela
Rimljanov zapad –
Gluhej pa ni tarme
ko Viteski glad.

Sim pela "jes perstan
Evropini bom"
ne da me nevesti
se vdere na lom

Kar stane od burje
osvetni vihar
Evropa enako
Pogoltnika vdar.

Jzbudi se pesem
očišenih vust
od starga očeta
dat' hvalni okust.

Prisvetli dobrotni
po Rudolpu Vnuk
ti vstaviš pravico
besedo in' Vuk.

Narave slovenske
oživleni kal
bo Cvetjom in' sadjom
Cesarstvo obdal.

Ti skupiš Evropo
dat' roke si v' stren
da sebi prisega
svet vekomni sklen.

Na sercu s' mi rastel
me Babico veš
med svoje pristare
kraljice me deš

Me sebi zapletaš
med slavni svoj venc
zveliča me tebi
moj zvesti slovenc.

Samica ti dajam
dost' pridnih otrok
premnogih pa sestram
pridružena rok.

Te slovejo Pola
Tersat ino Terst
Premorje Dinarsko
in' hribje poverst.

Zagajnata Drava
in Sava svoj šum
Rogùlje Triglava
odglasajo hrum.

Je sosed vesolnim
po svetu moj dom
vezilo vsih polkov
po mokrim ti bom.