Ilhova gomila

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ilhova gomila (Povest)
Soški
Objavljeno v Domoljub 1896, št. 23 (3. decembra); št. 24 (17. decembra), v rubriki Listek
Spisano: Postavila Tina Habjan
Viri: [1];[2]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Bilo je pred nekoliko leti o Martinovem. Mrzel veter je pihal skozi golo drevje okrog Cvotreža, malega sela v gorskem zakotji. Tožno se je uklanjalo prazno veievjo nepremagljivi severjevi sili. Zelišče, rastoče lu pa tam po polji, zavijalo se je tesneje v svojo zeleno odejo, kakor bi se hotelo tako obvarovati mr&za. Nad selom so se podili po nebu sivi oblaki in jemali solncu 6e ono malo moč, katero je imelo. Zapuščena je stala zemlja, kakor vseh vernih duS dan grob, katerega se nikdo več ne spomni, da bi ga okrasil. Oiamela in mrtva je bila vsa narava.

Na holmu nad selom pa je vriskal in prepeva nekdo kot živ znak brezskrbnosti in sreče, ne zmeneč se za umirajoče solnce in za omrtvelo naravo. — Ta je bil Iihov Jože, bl zu Šestnajst let star deček, jedini i-in nekdaj zelo premožnega, sedaj uže bolj ubožanega I ha. Tu na holmu je pasel Jože dan na dan očetovo čredo, ki je štela komaj fte pet repov. Dočim je on kuril ogenj, pasla se je iivina prosto po griči. Bala se ni, da bi jo pastir opazil in oSvigal, dasi je pogledala kaksenkrat v njivo soseda Jerneja, kjer je bilo na izbero lepega, glavutega zelja. Jože je bil namreč istega mnenja kakor oni, ki je trdil, da krava nima meje, ter jo je s tem izgovorom puSčal v vsako Škodo, kamor se ji je zljubilo. — Tako se je ladi Jože brezskrbno kratkočasil pri ognji ter pekel kostanj in jabelka, katera je nabral in nakral okrog po tleh in deblih.

Slednjič se je vendar mak) oddaljil proč od ognja. Stopil je na debel hrastov Stor, položil pol odprto dlan pošev pred usta in pričel z močnim, ne zelo prijetnim glasom peti staro pesem:

Kaj maramo mi,

Smo fantje mladi,

Soldatov primanjka,

P« pojdemo mi. .,


Više nad Jožetom odmel se je kmalu nato drug glas. Jože se je takoj ozrl in ugledal Trpinovega Franceta, s katerim sta hodila poprej skupaj v Solo, tačas sta pa pasla skupaj dan na dan.

»Hoh6, Frane, kam neki ai se bil obesil, da te ni bilo toliko čaea k meni? Glej, pohrustal sem uže ves kostanj, pustil ti nisem niti zrna.«

»2ivina mi je nagajala, ^pa nisem smel od nje«, odgovoril je Frane.

»Fej te bodi, »leva strahopeta! — Vedno moraS tičati kravi pri repu, ako nočeš, da bi ti meril oče zvečer hlače z brezovko. — Glej, kako se dobro razumeva jaz in moja čreda: jaz hodim krast kostanj, ona pa zelje v Jarnejevo njivo.«

.Tebe se zalotijo jedonkrat, ve« Jože, da boš pomnil. Skupi« si Se kako gorko, glavo stavim da«; opomnil jo Frane svojega tovariša.

.Jsz skupim?!« vskliknil je porogljivo Juže. • Idi zajce plallt I - Me ne poznaS-li? - Jaz sem llhov Jože, ki si ne pusti z lepa do kože . . . hi . . .«

• Kdor te zasači, ne bo vpraSal ne o Joži ne o koži, ampak nasteje ti par gorkih in te pusti« ; odgovoril je modro Frane.

.Buuu — kaki strahovi! — Tako me je strašila mati, ko sem Se v sami srajci kobacal po stopnjicah«, pripomnil je krohotaje se Jože. .1'stiS se lahko, če bi pa prišlo res do tega, no vem, kako bi se držal Jože llhov.«

»Ej, Frane, ti ne veš, kaj tiči v meni — in kako sem močan. Moj oče je tudi močan, da mu je malokdo kos. Sam mi je pravil, kako je spravil nekoga večera v Vrelovi krčmi pod mizo PleSarjevega Petra, ki je bajč najmočnejši fant v naSi fari «

»Vem, vem, a oče tvoj je bil takrat vinjen, odtod je bila njegova moč.«

• Kaj vinjen«, zavpilje Jože »komu je kaj do tega? — Dovolj ima, da mu ni treba gledati, kako si drugi maSe grlo.«

• Denarja imate, a ne prav toliko, da bi ga lahko zametali. Saj ima tudi župan doli v vasi denar, a vendar se ni Se čulo, da bi bil kdaj pijan.«

• Kaj bo župan !« dejal je zaničljivo Jote. »Moj oče plača sam in pije sam. Jaz bom delal prav tako, ko toliko dorastem, da bom lahko vasoval zvečer s fanti. Zakaj bi pa ne? Vsi citmo, da bi le stradali, pravi večkrat moj oče.«

»Ne vel-li več, kako so se jezili gospod župnik v nedeljo v cerkvi nad zaloškimi fanti?« »Naj se, saj nima drugega dela. Moj oče pravi vedno, da gospod mora kaj dobiti, da se jezi, ker drugače ne bi vedel kaj govoriti na leoi « »Jože«, oglasil se je nakrat Frane« poglej, tvoj Sivec je v Jarnejevi njivi. Obrni ga vendar I — Jaz moram tudi pogledati k čredi.«

Nato je odfiel Frane. Jože se je spravil počasi obračat vola, ker Franetov opomin mu je vendar malo vzbudil vest. Vol je mirno čakal svojega navadno Se prepopustljivega gospodarja ter prav s slastjo žvečil rahlo zeljice. A opeharil se je revei v svoji zaupljivosti. — Jože je hotel zadušiti očitajoči glas vesti, in sicer na prav poseben način. Iz hUnje ograje je potegnil debelo trnjevo gorjačo ter začel pretepati in mikastiti ubogo živinče, da se je kar zvijalo in preplašeno zdirjalo po senožeti.

Biti je moralo vže Štiri popoldne, ko je prišel Jož« 7. živino pred domačo stajo. PriklenivBi živino je iel naravnost proti hisi, ki je stala na samem malo zunaj r i l a , kTr < ! T ? 8 1 je kaza,a' da J® '»ovina pre. možnega kmeta. Ta hiša je bila llhova. - Jože je dobil doma samo mater. J

»Lačen «em, mali, kje je moja južina?« je zavpil Jože vže na pragu in kislo uakremžil obraz »Počakaj vendar malo, saj ne gori za tabo. Kuha se še, kmtlu bo gotova., odvrnila mu je mati.

•Kaj pa kuhate danes?«

»Oblice in hruške ozimke.«

»Oblice in hruške jejte sami, če nimate za me kaj boljšega. Menite-li, da bom zmrzoval in celi dan tekal za živino za dve oblici?«

»Česa bi pa hotel danes, petek je?«

»K;, kaj bo petek! — Ce je, pa naj bo, kdo mu brani; zato pa ne bom jaz stradal. — Saj sva jedla z očetom na j^vaterno sredo meso nekoč, ko ste šli vi na sv. Goro, a vendar nama je slo v slast in ni naji bolel trebuh. Zakaj bi je ne smel toraj pokusiti danes ?« »Jožek, Jožek, ne posnemaj očeta! Č-i je on zašel na kriva pota, reši se mi v»aj ti. — Ubogaj mater, Jožek, ubogaj, ne bos se kesal «

Da so prišle materi te besede od Brca, pričale so solze, ki so se ji vlile po uvelem, bledem licu. Jože je videl materine solze, opazil njene bolečine, a njegovo srcc je ostalo trdo, neomehčano. Mesto solz žarel mu je v očeh zloben ogenj pokvarjenega srca. Osorno in jezno je zrl za materjo, ki je ravnokar prinesla od ognjišča južinb ter jo postavila na štirivoglato javorjevo mizo.

»Prisedi, Jože, boš videl, da je dobro«, dejala je mati še enkrut skoraj proseče sinu.

»Za dve oblici se ne izplača nit', da bi se prekrižal, kaj pa Se, da bi sedel in žvekal.«

»Lepo znaS, lepo. — Samo po očetu se ravnaj in pomagaj, da mi poprej izkopljeta grob. Oh, moj Bog križani, ti veS . . .« notranje bolečine ji niso pustile, da bi govorila dalje.

»Kj, kaj veste vi, saj ste vedno doma I — Oče je vže mnogo iikusil na svetu in vč dobro, kaj dela; zato se lahko učim od njega. Ali mislite, da moramo vsi beraSki živeti?«

»Beraški ne, a kristijanski. Le zapomni si!«

»Idite pridigat na lečo, a ne za mizo k skledi. — No, ali mi daste kaj drugega za južino, da ali ne, da ne bom čakal zastonj?«

»Kje naj vzamem kaj drugega, za božjo voljo? 0 mesu mi pa danes nikar ne zini več«, odvrnila je mati fMno in odlofcho. , , ,

»Daste pa drevi, ko pride oče. On vam vže pokaže, ali je kje še kaj boljšega od oblic.« Nato je odšel Jože jezno iz hiše v skedenj. Tam se je zvrnil vznak v seno ter si tako ležeč hladil jezo, dokler ni konči zaspal. Mati pa je ihtela mej tem v hiš. in prosila na tihem Boga in vse svetnike božje, da h. ji rešili moža in sina pogube ali pa, da bi oteli njo iz tolikih muk in skrbij.

Zunaj se je bilo že dobro stemnilo. Prišel je bil že čas, ko mora vsaka pridna gospodinja pričeti pripravljati družini večerjo. Tudi mati Ilhovka je primaknila k ognju lonec, sama pa sedla na klop ob ognjišči. Zdaj pa zdaj si je otrla s predpasnikom solze raz oči. Od časa do časa se ji je izvil iz prsij globok, bolesten vzdihljej, za katerim so se začule vedno nerazumljive besede, kakor tiha molitev. Oko se ji je obračalo pogostoma, kakor t neko bojaznijo, proti durim. Videlo se ji je, da težko pričakuje nekoga.

Cuj I — Duri zafikripljejo, kakor bi jih kdo skuSal odpreti. Starka se ozre in na licu se ji pokaže znak zadovoljnosti, — Toda zaman je bil njen up. Notri ni hotelo biti nikogar. Lo veter se je bil uprl v duri, da so zaječalo. — Starki se je zopet zmračil obraz, oči so ji zopet zalile solze in iz prsij se ji prikral polglasen vzdihljej: »Ob, Bog moj mili, ga ne boli Se tudi nocoj I«

Zopet vse tiho. Le močnik grgra v loncu in zunaj tuli vihar divje-turobne pesmi skozi gole drevesne vrhe. Zdi se ubogi materi, da vihar ž njo čuti, ž njo tuguje in toži. A viharjevo sočutje ne more utesili njenih bolečin, temveč jih še bolj razvnema in neti. Njegovo votlo, zategnjeno tulenje zdi se ji glas duha, vabečega jo na oni svet, kjer jo čaka mir in pokoj. — A kako težka je ločitev od sveta materi, videči svojo družino na poti v propast I — —

Ona ne bi se bala smrti, če bi lo vedela, da prinese njena smrt družini novega življenja. Toda sme li upati kaj takega?

Take iu jednake misli so vznemirjale in mučile onega večera srce matere Ithovke. V tem se je pa bila skuhala večerja in starka je odstavila lonec od ognja ter vlila jed v skledo, da bi se malo pobladila. Jed je bila že davno hladna, a nikogar ni hottlo biti k mizi, ne moža, ne sina. Mati je čakala in Oakala, a nikogar ni bilo k skledi. Nazadnje si ni mogla pomagati drugače, nego da je pustila možu in sinu večerjo posebej, sama pa tedaj povečerjala. — Toda skrb in žalost ne poznata ne žejo ne lakote. Zajela je nekolikrat in poveznila žlico na mizo. Potem je začela pospravljati pesodo. Pri delu ji je hitreje tekel čas. Tako je prišla in prešla deveta ura, a ne moža ne sina ni bilo še.

Jednajsta ura je morala biti blizu, ko so sc začu!i udarci na duri. Zena je Sla takoj odpirat; vedela je. da je zunaj mož, ker takrat ni bilo prvič, da je prišel ob tisti uri domov.

»No, si pa vendar prišel,« dejala mu je stopivšemu v hišo. Zapletal se je in švedral v raznih ovinkih proti ognjišču, kjer je bolj omahnil nego sedel na široko hrastovo klop.

»Buu, pili smo ga, pili, a jesti se nam ni dalo! — To je zakonska ljubezea .. . Ne, ni in ne bo! — Denarja imam, gospodar sem, in kdo mi more kaj . . . ha . . . ba .. . vse nase, vse . . .«

Tako je modroval stari lih sam pri sebi in potegnil iz žepa mošnjo, v kateri je imel se nekaj drobiža. Na to je prinesla bhovka skledo močnika ter jo položila pred-anj na klop. Stari je pogledal v skledo, malo pobrodil po nji z žlico, a videvSi, da je močnik, pograbil jo je ter jo zabrusil po hisi, da se je razletela na drobne kosce. V tem se je začul od vrat sem hudomušen smeh in za njim besede:

»Ali vam nisem povedal, mati, da vam oče pokaže, ali je ob petkih pri hiši Se kaj boljšega od oblic?« Kako je užalostilo in presunilo vse to staro Ilhovko, ne da se povedati. Nikdar do onega trenotka se ni čutila Se tako zapuščene in osamljene na svetu. Videla je tedaj na jedni strani pijanega moža, na drugi razuzdanega, hudobnega sina. Kam naj se torej obrne? Komu naj potoži svoje gorje? — Komu drugemu neki, ako ne Očetu sirot, Tolažniku žalostnih — milemu Bogu? — Tako je tudi naredila uboga mati. Prepirala se ni z možem in sina ni več kregala, ampak prelivala je samo solze in molila v srcu . . .

Toda, nesrečna mati, še ni polna kupa tvojih bridkostij, ker ni še izlila vsega strupa vanjo kača, katero si dojila z lastnim mlekom. (Hej jo tam nesramno kačo, glej hudobnega sina, kako laže, da mu nisi hotela dati jesti; glej ga, kako toči hinavske solze, da bi prevari! očeta I

Stari je hitro vse verjel sinu, planil kakor besen kvišku in začel pretepati ženo. Nazadnje jo je palmil celo iz hiše, renčeč za njo: »Videli bomo, ali je v moji hisi gospodar petek, ali sem jaz !<

Na to je zaloputnil stari vrata in jih zapahnil od znotraj. Uboga Ilhovka je pa padla pred vrati v nezavest. Ležala je z obrazom na golem kamenji. Dolgo časa se ni niti zganila, sapa ji je bila težka in srce ji je bilo neredno. S.ednjič sc je vendar zopet zavedla, dvignila se kvišku kakor v snu in gledala zbegano v temo, ki jo je obdajala. Il prva ni vedels, kje je in kaj se je zgodilo ž njo. Se le ko je začula govorjenje iz hiSe, jeli so ji počasi vstajati spomini na dogodke minolega večera. In tedaj so se ji iz nova udrle solze, omahnila je zopet na tlak in začela ihteli, Roke je vila in si pulila lase iz glave, kakor bi bila brtz uma. Veter pa, ki je vel nad njo po dolini, je odnafal jek njenih vzdihov naprej, da bi jih prinesel mords na uho človeku, ki bi se usmilil uboge, pregnane mitere. A zaman . . . Vihar je pihal in tulil, a žive duie ni bilo na pomoč nesrečni revi.

Petelin je pel že tretjo uro čez polnoč, ko je Se le vstala Ilhovka od mrzlih tal in jela počasi lezti niz dolu proč od hiSe.

Kam neki se je namenila mati? — Morda gre v skedenj ali v hiev, da bi prenočila tam, ker ne more v hiSo? — Ne, ampak le naprej gre nizdoli proti majhnemu znamenju s sliko Matere Božje sedmerih žalostij, belečem se kraj glavne poti, ki vodi skozi selo. Pred tem znamenjem se je zgrudila zatirana mati na kolena in začela vzdihuje tožiti o svojih revah in najlogah. Dolgo je molila tam in vzdihovala. Cerkovnik je zvonil v bližnji vasi že sveto jutro, ko je vstala in šla nazaj proti domu.

Premrazila se je bila v nočnem hladu in vetru. PriSedSa pred hiSna vrata, poskusila jih je odpreti, a bila so zaprta, v hiši pa je bilo še vse tiho. Ker se je kar tresla od mraza in si ni mogla drugače pomagati, Sla je v hlev k živini, da bi si tam malo ogrela odrevenele ude. Začudeno je gledala krava Liska svojo gospodinjo in malo zamukala, kakor da bi jo hotelu vprašati, zakaj je prišla že obsorej k nji. Ko je pa stopila starka bliže, jela ji je Liska lizati roke, kakor bi hotela pokazati gospodinji svojo hvaležnost. »Glej,« vzdihnila je Ilhovka sama pri sebi, »iivina me ljubi, ljudje so me pa zavrgli.« Še jeden krat je pogladila pohlevno L-sko, potem pa šla v dolenji konec hleva in legla na kup listja, da bi si malo odpočila, ker bila je zelo trudna in onemogla. Angelj snu ji je takoj zatisnil objokane oči in jo tako za nekaj časa reSil zemskih skrbij in grenkostij.

Sedem let je preteklo po omenjenih dogodkih. Žalostno so peli zvonovi v farni cerkvi, stoječi dobre pol ure od Cvetreža na planem polji. Zdelo se je, da se jim trese glas kakor od žalosti. Peli so mrtvaško pesem občanu, preselivšemu se iz solzne doline v dolino — veselja. Sveti mu večna luč!

Od cerkve pomikal se je po mehki poti, vijoči se mej cvetočimi travniki in rodovitimi njivami, proti pokopališču dolg izprevod. Črna, nič okrašena krsta z velikim belim križem je pričala, da je bil rajnik ali rajnica bolj siromašnega stanu. Pred krsto je stopal siv, od težav življenja že upognjen duhovnik ter pel molitve za mrtve.

Slednjič je dospel izprevod na majhno pokopališče sredi polja. Nosilci so postavili krsto na tla ter jo spustili mej duhovnikovo molitvijo v hladno gomilo. Zeleč mrtvemu večnega pokoja vrgel je duhovnik lopato zemlje na krsto. Votlo so odmevali okrog udarci padajoče prsti kakor resen »opomin na smrt« razhajajočim se pogrebcem. . .

Na pokopališču je ostal samo vaški grobar Vrisk. Vlačeč dim iz kratkega polža, ki je bil ob petkih in svetkih njegov najzvestejsi drug, zasipal je z nekako zadovoljnostjo novi grob. Ko je vrgel zadnjo lopato zemlje na gomilo, je navlekel ustnice čudno na smeh, pomigal s suho, naprej štrlečo brado in nekako zadovoljno zamrmral: »No, hvala Bogu I — Zasul sem jo, in menda ne zastonj. Sedaj ga bova z Ilhom lahko brez skrbij pila in vlekla. — Ko se zmrači, dejal je, naj pridem k njemu. Hej, kaj takega ni treba botru Vrisku dvakrat povedati. — Z Bogom s^ara, spi v miru, saj že dolgo nisi I« Po teh besedah je ogrnil mali, koščati možicelj star, luknjast jopič, vrgel lopato čez rame, stisnil klobuk pod pazduho in odšel s pokopališča.

Solnce se je že nižalo k zatonu in tu pa tam je že frfotal po zraku kak netopir. Petje past rjev, gonečih živino s paše, je odmevalo od vseh stranij, vmes se pa čulo prijetno zvonkljanje kravjih zvoncev. — Kmalu je objel zemljo gost mrak. Črni, gromonosni oblaki so prepregali nebo, tako, da ni bilo videti zvezdice. V cvetreškem selu je že vse poleglo spat, ker trudni so bili vsi od dnevnega dela.

Samo od gorenjega konca sela je odmevalo hripavo petje; zdelo se je, kakor bi bilo dvoglasno. Odkod neki obsorej to petje?

Iz malega okna Ilhove kleti sveti medla luč; najbrž ima lih kake goste. Petje se čuje še vedno. Odmore mej petjem pa dopolnjujejo razne hujše in manj hude kletvine in grdi priimki, s katerimi se dve osebi mej seboj no obkladata.

To prepevanje, preklinjanje in zmerjanje se je vršilo in vrstilo morda dobro poldrugo uro. Nazadnje je nastalo v kleti grozno vpitje in kletvine so padale kakor toča. Na to je nekaj zažvenketalo, kakor bi se bila razletela velika steklenica, in začulo se je močno razbi janje in lomastenje. Luč v kleti je nakrat ugasnila in v istem hipu je priletel nekdo na vso sapo iz kleli. Svetloba, katero je provzročil krvav blisk, ki je Švignil prav ta čas preko oblačnega neba, izdala nam je v bežečem - grobarja Vriska. Za Vriskom je pridirjala ali bolje prirohnela in priklela iz kleti druga oseba, v kolikor se je dalo soditi po glasu, bil je to — lih sam. Kakor besen je dirjal po vasi z debelim polenom v desnici ter kričal s straSnim, divjim glasom: »Ti satanovo seme! — Kdo je kriv, da je sin moj ušel od vojakov, kdo? — Kdaj sem ga jaz učil slabo? — Kdo pravi, da sem jaz umoril svojo ženo? — Dokaži mi to, če moreS, dokaži mi, dokaži . . . . Ali se ni sama končala? — Kaj morem jaz, če jo je hud . . ojojmeni .. .<

Na to se je čul težak padec in vse je utihnilo za nekaj časa. Potem je pa švignil čez nebo žaren blisk, ob jednem je zagromelo, da je zemlja strepetala, in začele so kapati debele kaplje dežja, ki so prihajale vedno gosteje.

Nazadnje se je vlila ploha, kakor bi se bil utrgal oblak. Trajala je moida dobre pol ure, potem so se pa jeli oblaki razLrapljati in čez uro časa je bilo žo vse jasno.

S'.oprav je pokukalo drugo jutro solnce iz/.a bližnjih gora, že je videlo sredi cvetreškega sela gručo ljudij, ki so Be gnetli okrog jame, v katero se je stekala ob času deževja voda. Vsi so bili nekako preplašeni in zbegani; nikdo skoraj ni črhnil besedice, ampak je strmč gledal v jamo, kjer je plavalo po umazani vodi mrtvo človeško truplo in zraven njega debel kol. H lo je truplo starega I ha, ki je omahnil po noči v jamo, loveč pijan grobarja Vriska.

»Cemu bi stali tu in zijali, možje? Izvlecimo ga ven!« oglasil se je mlad, krepak mož, v katerem lahko Se gpoznamo svojega nekdanjega znanca Kraneta Trpinovega, ki pa ni bil tedaj več priprost pastirček, ampak samostojen gospodar in spoštovan mož v Oetrežu. »Saj res, prav imaš,« pritrdilo je Kranetu več se Ijanov zajedno.

Na to so potegnili mrtveca iz vode in ga položili na nosilnico, katero so bili za silo napravili iz kolov in vej, ter ga odnesli na dom njegov. Jeden pa je tekel hitro naznanit žalostno novico duhovniku, ki je kljubu svoji starosti takoj prihitel, da bi ljudem kaj svetoval in poskusil, ako bi bilo mogoče Se kaj pomagati. A vspeh vseh različnih poskusov je bilo le bridko spoznanje, da je že prekasno, da je lih že — mrtev.

Cvetrežci so si pa jeli na to skrivnostno pošepetavati mej seboj, da ni bil rajnik že toliko let pri izpovedi in v cerkvi, da ni posvečeval in spoštoval ne petka ne svetka, da bo najbrž pokopan na neblagoslov- Ijenem kraju pokopališča, ker ni ukazal duhovnik, da bi mu zvonili itd. » *

D »a dni potem so nesli štirje možje navadno nepobarvano krsto iz Cvetreža proti pokopališču. Mej potjo jih je srečal razcapun tujec bledorujavih lic, temno, razmrSene brade, klobuk nizko na oči potisnen. V globoko udrtih, čudno se žarečih očeh bral se mu je notranji nemir. Vsa zunanjost tujčeva je kazala sploh sumljivega človeka. Ko so so nosilci srečali s tujcem, vstopil so je ta pred nje, kakor bi jim hotel zabraniti pot dalje, ter jih vpraSal z zamolklim, votlim glasom: »Komu nesete to krsto?«

»Grobu,« odvrnil je kratko in resnobno jeden nosilcev, kateremu ni nič kaj dopadel tuji potni«/ »Kaj bo s prazno krsto v grobu?« vpraSal je nadalje tujec nekako radoveden in nemiren.

»Kdo pravi, da je prazna? — Če bi bila prazna, ne bi je nosili štirje,« odgovoril je zopet prejšnji nosilec, ki bi se bil že rad iznebil odurnega tujca.

Za onin dnevom je prišla jasna noč. Zvezdice so živahno migljale po temno-modrem nebu, kakor mogočen kralj v sijaju svoje slave se je vozil mesec mej njimi ter railijal svojo čarobno svetlobo na zapuščeno Iihovo poslopje. Na kupu kamenja, stoječem ob ozadju hise, pa je iedel človek, sključen v dve gubi in opirajoč glavo ol dlani. Obraz mu je zakrival precej Širok klobuk, take du r.e je videla izpod njega le črna, razmršena braia. Nepremično, kakor okamenel jo sedel neznani poiočnjak. Čuti ni bilo niti, da diha. Toda čez nekaj časa se je vspel naglo kvišku, prijel se za glavo in votlo zaurmral skozi zobe besede: »Prit je moralo torej do toga? — Umrla je mati, pahnili so očeta v grob, imetje je zapuščeno, in jaz — jaz? Česi iSčem neki tu? — Kaj me veže Se na la kraj prokletstva ? O, da ne bi se bil nikdar rodil 1 — Mati, z ah j vas nisem ubogal! — Oie, ti si me ugonobil! Tisi zanetil ogenj s t r a s t i v mojem otroškem srcu. Ti si zakrivil, da sem sedaj tu — vojaški begunec; ti si zakrivi, da sem umoril jetniSničarja in pobegnil semkaj. Kr.avi sled zlodejstev se drži moje pete. Drugi Kajn sen na zemlji, miru nimam nikjer. Iščejo in za- Bledujej) me povsod in vlovč me. Toda, naj me, naj me, naj končam jedenkrat svoje prokleto življenje. A sam jin ne poletim v roke, ne. nikakor ne. Trud jo in potč mj se za mano, da uvidijo, s kom imajo opraviti.« — Na to je potegnil iz nedrij samokres in nadaljeval: »Ti me bos varoval, ne-li, moj angelj, dokler me ne požre zemlja, katera je pila kri mojih zloč.nov. Leta pretek), starost se pri — — —«

Tu je nakrat prenehal govoriti. Zdelo se mu je, da jt slišal v bližini neki Sum, kakor bi pokalo komu suhe brstje pod nogami. Več časa je vlekel pazljivo na uho, da bi Se kaj čul, a vse je bilo tiho.

Na to je sedel mirno zopet na grobljo, vtaknil samkres v nedrije, oprl lehti ob koleni in del glavo mej dlani. Malo časa je sedel tako, kar ga je zgrabila od zadej močna roka. Preslraften je planil na noge, se jzvil iz neznanih pestij in ugledal pred seboj orožnika. Premišljal se ni dolgo, ampak popadel je debel kamen in g« vrgel z vso silo proti orožniku; a ta se je ročno umaknil in skočil z nastavljenim bodalom pred begunca, ki ni bil nihče drugi, nego Ilhov Jože. Ko je videl ta, da ne more ubežati, polotil se ga je obupen pogum. »Jaz ali ti!« je zarujovel besno kakor razljučen tiger, izpulil debel kol izpod kamenja ter zamahnil s tako silo po nastavljenem bodalu, da se je prelomilo čez sredo. To je Se bolj osrčilb Jožeta. S podvojeno silo je zopet dvignil kol in po orožniku bi bilo, ako bi mu ne bil srečno prestregel s puSko. Razjarjen je zabrusil Jože na to kol od sebe, potegnil samokres iz nedrij in zavpil: »Pusti me T miru, ali te ustrelim!"

Tedaj je prikipela orožniku nevarnost do vrhunca in sprožil je.

»Proklet ves sveti« je zaklel Jože in se zgrudil na grobljo, na kateri je poprej sedel. Kri mu je vrela iz prsij, sopel je prav težko. Orožnik je hitro poklical nekoliko mož iz vasi, da bi prenesli kam ranjenca in poskusili, ali bi ga bilo morda Se mogoče rešiti. Jedr. ega seljanov je poslal, da bi poklical hitro duhovnika. Prvi za orožnikom je bil pri ranjencu Frane Trpinov, sosed Ilhov. Počasi je stopil k pol mrtvemu tujcu in mu položil roko na srce.

»Srce mu ne bije več,« vzkliknil je Franc.

»Ne bije več?« ponovil je vprašaje orožnik.

»Marko, ta je tisti, ki nas je otodi srečal, ko smo nesli rajnega liha,« je opomnil pol v začudenji pol v strahu nekdo pričujočih svojega soseda. »Res, tisti je,« prikimal je ogovorjenec in stopil bliže, da bi natančneje pogledal tujca. »Zdelo se mi je že poprej, da ni pri tem človeku vse prav « »Je-li še pri zavesti?« je prvo duhovnikovo vprašanje »Srce mu ne bije več,« odvrnil je Franc Trpinov. Duhovnik se je sklonil nad ranjencem ter mu položil roko na srce, a kmalu je vzkliknil osupneno: »Res, srce mu ne bije več, mrtev je.«

Na to je poklical duhovnik orožnika malo na stran, kjer sta več časa skrivaje nekaj govorila. Slednjič je duhovnik s solzami v očeh blagoslovil mrliča in odšel. Ljudje pa so Se ostali tam okrog in ugibali, kdo mora biti ta človek. Orožnik jim je takoj pojasnil vso stvar. Kako so strmeli priprosti seljani, začuvSi, da leži pred njimi jedini Ilhov sin Jože, vojaški begunec in morilec. »Glejte, kazen božjo I Kakoršen oče, takov sin,« modrovali so m«j sabo modri Cvetrežci in se počasi razšli.

Ako te popelje kdaj pot skozi Cvetrež, dragi bralec, povpraSaj prvega seljana, katerega srečaš, kje je »Ilbova gomila«, in pokaže ti v svetem Strahu in le od daleč dva groba, na katerih so mesto križa in cvetlic visoke, pekoče koprive in bujen plevel, katerega nikdo ne žanje in nikdo ne kosi. Tam počiva torej ob strani starega liha njegov sin.