Igu Grudnu v spomin

Igu Grudnu v spomin Vera Albreht

Spisano:	Alenka Župančič
Viri:	Vera Albreht, Igu Grudnu v spomin, Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto, Posebne zbirke Boga Komelja, Zapuščina Vere Albreht, rokopis IN = 6800, Ms 254 II A št. 10/1.
Dovoljenje:	Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Že mesec dni v bolnišnici umira,
sredi obletnic zmage in proslav,
poet, ki utešil ni srca nemira,
čeprav iz sužnosti je narod vstal.
Svobodna ni mu rodna Nabrežina,
ki zanjo vso ljubezen je gojil.
Kadar doraste, cicibana sina,
je Primožka ljubiti jo učil.
»Klesali v kraško skalo naši dedi
so na tej zemlji tisoče že let.
Kamor ozró se ti oči pogledi,
boš našel naše krvi nežno sled.
I ona bo imela lepše čase –
dočakal boš jih, ker si ves še mlad!« 
»Ko pelin zadehti, odpravi tja se
in mirta zacvete in rdeč granat.
Oglej si zemljo, za katero oče
se tvoj boril je sredi vseh tegob!
Ponesi vonj njen, njeno sonce žgoče
mu z rdečim cvetom na prerani grob.«
                                        29. nov. 48.

Opombe urednice

Napisano na dan pesnikove smrti. Primož je pesnikov sin.