Igrarije, besedne čarovnije

Igrarije, besedne čarovnije Berta Golob

Dovoljenje za objavo: [1]

Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

IGRARIJE, BESEDNE ČAROVNIJE

V tej slikanici ni nobenega volka. Lahko pa ga vanjo pripeljete vi. Kako se volk oglasa? Ali zavija ali tuli ali laja? Hura, našli ste sled! Slikanica govori o različnih glasovih in sporočilih, o teh in drugih jezikovnih rečeh. Zelo težko si predstavljamo, kakšno bi bilo življenje brez jezika. Brez katerega jezika? Ali tistega, ki mu pravimo slovenščina, ali tistega, s katerim jezikamo, ali tistega iz čevlja? Pa smo tam. Same zavozlanke. O njih govori ta slikanica.

PRISLUŠKOVANJE GLASOVOM

Glasovi so glasni in tihi.
Mrmrajo, šumijo, bučijo, šelestijo, pihajo, brlizgajo, kihajo,
ječijo, topotajo, ihtijo, hrzajo, rigajo, rjovejo, ropotajo, čivkajo,
škrabajo, škrtajo, klopočejo.
MMM, kako je dobro! AU, kako boli! AJS, kako peče!
I, IJO, I, spodbuja urnega konjiča i.
A je za zdravnika in za angino. U in 0 sta za čudenje: u u u!
O! E se pomilovalno roga; ê ê ê.
Resk. Čof. Bum. Tututu! Trarara.
Žiga, žaga, žoga.

BESEDE KLIJEJO

Besede klijejo kakor drobna, najdrobnejša semena.
Klijejo iz človeka. Iz dojenčka priklije najprej jok. Kmalu vzklije še smeh.
Vzklijeta čebljanje in žlobudranje. Potem začne kliti velika beseda.
Sprva je je samo polovica: ma ma ma ma, Nekega dne reče dojenček: MAMA.
Besede potrebujejo sonca in igre. Te ta, a ta, u ta, pa pa, av to, de da.
Igre besed ni nikoli konec.
Iz gozdnih glasov vzklijejo: šum, šepet, šiška, šiba, šoja.
Besede ne marajo tišine. Molk zamori vse kalčke besed.

BESEDE RASTEJO

Vse besede rastejo iz besedne čarovnije. Iz zel- zrasteta zelje in zelenjava,
iz pis- velik napis in nečitljiv podpis, zatem pisalo, pismo, pisarna, zapisnik in pisatelj.
Iz glave zraste glavnina. Vlak vleče obleko v oblake. Take so rastline iz besednega rastlinjaka.
Zrastejo velike in velikanske.
Skoraj vse so praznične in prijetno zvenijo.
Zmerjalske besede naj se takoj, pri priči v ništrc razletijo.

BESEDE SE ZALJUBIJO

Ko besede zrastejo, se zaljubijo. Zaljubljene besede so: Nina in Ivo, Borči in Jera, Borut in Meta, Klemen in Tanja pa se cela vrsta drugih imen. VZEMI MOJ SKIRO je zaljubljena poved. Ali pa: NESEL TI BOM KOŠARICO, POJDIVA NA KOPALIŠČE, POVABIM TE NA SLADOLED, LEPE SUPERGE IMAŠ, DAM TI ŽVEČILNEGA, PRIMA PUNCA SI in podobno.
Najbolj zaljubljeni besedi sta ljubezen in poljub.
Ljubezen brez -j je lubezen s pravopisno napako. Taka Ijubezen je pomanjkljiva.

BESEDE SE LJUBKUJEJO

Besede se Ijubkujejo tako, da postane mama mamica, sestra sestrica, brat bratec, kozel kozliček, tele teliček, vlak vlakec, čuk čukec, rep repek, bob bobek in tako naprej in tako naprej.
Ljubkovalnim besedam pravimo pomanjševalnice. Gotovo zato, ker je deteljica majhna detelja, okence majhno okno, žebljiček majhen žebelj in tako naprej.
Hm, čudna reč, če prav premislim. Kako pa da atek ni majhen ata in da striček ni majhen stric?
V učeno knjigo bo treba pogledati. Imenuje se slovnica. Prva slovenska slovnica je stara že štiristo let. Imenuje se Zimske urice.
To je zelo ljubkovalno ime za strogo teto slovnico.

BESEDE NAGAJAJO

Nagajive besede so: Ljubljana, Kranj, konj, peteršilj, njiva in gnjaviti.
Seveda jih je še veliko več in nam rade dolgo nagajajo.
Pravzaprav je nagajiva ena sama črka. To je J. Ampak J ne nagaja zmeraj.
Nagajivost ga popade, kakor dobi za družbo L ali N. Črki se povežeta v skupino LJ, NJ in nam začneta cefrati živce.
Bodite pozorni na ta dva nepridiprava! Zelo sta hudomušna.
J seje hotel vriniti v škatlo, v kanglo in preklo, pa so ga za zmeraj odgnale od sebe.

TRI PODOBNE BESEDE

Učenci iz tretjega razreda se pričkajo zaradi MOREM in MORAM.
Bernarda, Mateja in Luka sporočajo, da se je v prepir vpletla tovarišica učiteljica in da gre zares!
Nič čudnega! MOREM, MORAM, MARAM so besede za možgansko telovadbo.
Kdor more, mora. Mora zato, ker more. Če mara ali ne mara, mora.
Tovarišica vam mora dati dvojko, če ne znate za trojko, štirico ali petico. Sošolcem morate pomagati, če le morete.
MOREM in MORAM sta si večkrat navzkriž.
Morate priznati, da tale telovadba razgibava možgane. Če ne morete takoj razumeti, se morate nekoliko potruditi.
Če pa tega ne marate, bo imela zadnjo besedo tovarišica.

ČENČALNE BESEDE

V Čenčalah čenčalci noč in dan čenčajo. Čenčasti čenčač Čenčar čenča s čenčo Marenčo.
V čenčalski čenčalščini čenčata superčenče, miničenče in antičenče.
V Čvekalah čvekalci od zore do mraka čvekajo. Čvekač Čveka čveka čvekaste čvekarije.
Čveka Čvekonka čveka v počvekani čvekalščini.
V Jezikalah jezikajo jezikalci. Tovariš Jezikalovič raziskuje jezikalstvo z jezikaloskopom.
Jezikalomanija je najbolj razširjena epidemija. Doktorica Jezikalova jo zdravi z antijezikalom in jezikalospalom.
Nezaslišano in neverjetno! Čenčalci, čvekalci in jezikalci so sklenili preživeti počitnice v - Molčalah.
Če je to res, bodo imele tovarišice učiteljice dva meseca minuto za tišino.

ZMERJALNE BESEDE

V peskovniku se igrajo otroci. Na vsem lepem se zapletejo v prepir.
Marko reče Katji koza. Katja reče Vanji butel. Vanja reče Joštu vol. Jošt reče Urški gos. Urška reče Barbari afna. Barbara reče Bojanu bizgec. Bojan reče Poloni krava. Polona reče Tomažu osel.
Mimo pride Bojanov ded. »Prosim, kje je tu blagajna? Rad bi vstopnico za v živalski vrt.« 
Otroci najprej utihnejo. Nato se zasmejijo. Nato so spet prijatelji.

SNEŽENJE BESED

Snežinke so snežene, ker so iz snega. Iz snega so trde snežene kepe.
Sneg iz beljaka ni za snežene, ampak za snežne kepe. Zelo so sladke, mm, mm!
Snežak je iz snega od nog do glave. To je sneženi mož z metlo in gumbi iz črnega premoga. Na soncu se stopi v umazano lužo.
Andrejeva sestra ni snežka, ampak Snežka. Snežna je Matejeva sošolka. Njena mama je Snežana. Brez snega sploh ne bi bilo teh lepih imen, pa tudi ne tovariša Snežarja in ne Snežnika na Notranjskem!
Snegec je sneg za majhne otroke. V nagajivi pesmici je doma snežec:

Pada, pada,
snežec pada,
pa ne zbada,
je mehak.

Marjetkin ovratnik je snežno bel. Ptičja hišica je zasnežena,saj je snežilo tri dni in tri noči. Ko je nehalo snežiti, so šli otroci preživljat snežno pravljico.

ŠOLA ZA LEPE BESEDE

Sova uči sovice iz debele knjige: Sove ponoči bedimo, zato veljamo po vsem svetu za znamenje učenosti. Naša podoba je narisana na leksikonih in drugih knjigah. V knjigah je zapisano vse znanje. Čukec, ne premikaj se! Vsi čukci mir! Ponovili bomo abecedo. Začne čuk Čuki!
Čuki (glasno in odločno): a kot auspuh, f kot fruštkati, g kot gas, h kot hecati se, k kot kuplunga, l kot laufati, m kot marela, r kot raufenk, š kot šrauf, t kot tauhati, ž kot žakel.
Čuki nemirno zafrfotajo.
Sova (strogo): Kaj so slišala moja stara ušesa? Potepal si se med človeškimi otroki. Te besede so popačenke, zapomnite si, popačenke! Ne najdete jih v nobeni učeni knjigi. Zaradi njih lahko zadane učitelja kap. Posluh! Mir! Poglejmo, kaj piše v znanstveni knjigi. Naj bere sovka Slovka.
Sovka (razločno, počasi): Človeška govorica je nekaj izjemnega. Nobeno živalsko bitje se ne sporazumeva z besedami in stavki. Govorijo samo Ijudje. Besedam delajo sramoto popačenke. Popačenke niso za v javnost.
Sova: Ste si zapomnili? Čukič, kaj je žajfa?
Čukič: Žajfa je popačenka. Alenka se umiva z milom.
Čuk se je oženil, tralala, sova ga je vzela, hopsasa, je naša himna. V njej ni nobene popačenke.


KDO JE BOLAN

Mateja: Dober dan, ali je tukaj bolanta?
Zdravnik: Tu je ambulanta, kaj pa bi rada?
Mateja: Medo je bolan, ali je tukaj bolanta?
Zdravnik: Ambulanta. Tvoj medo da je bolan? Bova pogledala.
Mateja: Tovariš zdravnik, dajte mu infekcijo.
Zdravnik: Ho ho ho, deklica bognedaj! Dali mu bomo injekcijo. Medo je iskal med in staknil infekcijo. Okužil se je z virusom.
Mateja: A sinusom?
Zdravnik: Ne, virusom.
Mateja: Ali bo še dolgo bolan?
Zdravnik: Nič več ne bo bolan. V ambulanti pozdravimo veliko bolezni.
Mateja: Zakaj pa v ambulanti, saj medo ni ambulan, saj je bolan.
Zdravnik: Ambulanta ni domača beseda. Gotovo ti zato povzroča preglavice. Ponoviva jo skupaj: ambulanta, ambulanta.
Medo bo jutri spet zdrav. Naj se le pazi, da ne bo staknil nove infekcije.

BESEDNI VRTILJAK

Kaj je skoraj vsak Tonček?
V šali in za smeh je balonček. Drugače pa je učenec, šolar, sošolec.
Je tudi deček, sin, vnuk, sorodnik. Gotovo je komu prijatelj in drugemu znanec.
Recimo, da je rokometaš, kolesar, pevec, bralec, filatelist. Mogoče je mamin sinček. Kaj če je tožibaba?
Debeluh? Poležuh? V lutkovni igri nastopa kot razbojnik. Za strice in tete je nečak, za sestro je brat. V pionirski organizaciji je član.
Kaj vse je en sam Tonček! Za babico Mino je sladek bonbonček.
Kaj pa polž? Polž ni mlinar, ampak slinar. Vino je kapljica, srce pa črpalka. Goska je gagica, žaba je – regica kvakica. Kvak, kvak, kvak.

BESEDE SE POSTARAJO

Kadar postane beseda utrujena, se začnejo goditi čudne reči. »Ah, samo malo si bom odpočila,« si pravi. »Saj je toliko novih mladih besed. Naj nekaj časa delajo one.« Nato se uleže v slovar in zaspi. Spi dolgo dolgo, predolgo. Nihče več je ne uporablja. Ljudje pozabijo nanjo. Če se slučajno še kdaj zbudi, se je kar nekoliko prestrašijo. Saj je skoraj nihče več ne razume! Ja, kaj pa je to: prikus, rajnšek, šember, samodrč, stolba?
To so same postarane besede. Živijo Ie še v slovarju. Znanstveniki imajo z njimi svoje veselje, in nekateri pisatelji.
Ko se kaka beseda preveč postara, umre kot od vseh zapuščen pozabljen pomen.

IŠČEMO JURČKA

V razredu je petindvajset učencev in ena tovarišica učiteljica.
Vsak ima svoje ime. Vsak ima svoj priimek. Vsak je nekje doma.
Zato nujno potrebuje lastna imena. Drugače bi se lahko izgubil.
To velja celo za tovarišico učiteljico, ki je že velika in zna gladko brati.
Lastna imena so: Peter Potočnik, Darja Selan, Sonja Kadivec, Boris Žvan, France Prešeren, Božo Kos, Ljubljana, Slovenija, Sava, Soča, Evropa, Storžič, Triglav, Jugoslavija.
Lastna imena se bahajo z veliko začetnico. Zaradi nje jurčka lahko razločimo od Jurčka in Marjetico od marjetice.

TI, TI, MATIJA!

Pozidni matija je iz gole radovednosti pokukal v drugi ce.
Spustil se je po steni navzdol in se ustavil v kotu ob veliki špranji.
Tu ni imel pravega razgleda. Premaknil je suhe nožice in jo ubral proti stropu.
»Tršica, pajek!« 
»To je pozidni matija«, je pojasnila tovarišica učiteljica. Učenci so vsi naenkrat pogledali Matija Skoka in se mu zasmejali. Ta jim je pokazal jezik.
»No, no, Matija,« je rekla tovarišica. Ti si Matija z veliko začetnico, pajek pa je matija z malo začetnico. V razredu imamo še en podoben primer. Kdor ga ugane, zasluži nežko.
Otroci so se zasmejali rdečelični sošolki. Še Matijo je takoj minila užaljenost. Jera iz druge vrste pa je pomislila: zdaj, zdaj, zdaj ... Vendar se nanjo ni nihče spominil. Zato se je oglasila kar sama: »Kaj pa jaz?« 
Otroci so se spet zasmejali. Kako se ne bi!

KAJ JE TU NAROBE?

Kmet je peljal žito v mlin. Iz moke je žena slekla kruh.
Prodala ga je in možu kupila debelo luknjo. Pozimi ga je grela, poleti pa je počivala v obari.
Kmet je imel ženo zelo rad. Večkrat ji je rekel: »Ti si moja največja vreča.« 

HUDOMUŠNE VEJICE

Vejic je zato toliko, ker je vsaka majhna veja vejica.
Golob z oljčno vejico v kljunu pa pomeni znamenje miru.
Pušpanova vejica je za v šopek. Smrekova vejica je za okrasek.
Vejice, ki jih je treba postaviti v povedi, niso za okras. Tam delajo red kot najbolj strog prometnik. Brž ko jih zagledamo, že vemo, kako je treba poved brati. Zato so vejice nadvse koristna stvar.

POVEDI, POVEJTE!

Kaj vedo povedati povedi, sporočila s piko, klicajem, vprašajem na koncu in z vejico kje na sredi?
Pripovedne pripovedujejo brez konca in kraja resnične in neresnične stvari. Za njimi zmeraj pika stoji.
Vprašalne se čudijo. Radovedne so kot le kaj. Zato tiči za njimi vprašaj.
Velelne velevajo pa ukazujejo in tu in tam kaj zaželijo. Za njimi kot stražarji klicaji stojijo. Včasih ne samo eden, ampak kar trije. Takrat velelna poved res glasno zavpije.
Vse povedi so lahko vzklične, občutljive in nežne kot gospodične. Klicaj ob njih kot struna zveni: Kakšna tišina! Kako prozorna je vodna gladina!

VSE TEČE

»Nekoč je bilo,« pravi preteklik.
»Nekoč ne bo,« sporoča prihodnjik.
Ne bo ali nebo? Nebo ne bo. Besedi sta nagajivi. Kdor jih prav ne zapiše, se za petico pod nosom obriše.
Nebo je samo na nebu doma. Kaj pa ne bo? Kaj bo, če ne bo? Če ne bo, bo? In to je bolje, kot da nikoli ne bi bilo.
Kar šele bo, v sedanjiku je.
Je reka, je most. Je sonce, je gozd. Vse biva in je. Sedanjost iz preteklosti v prihodnost gre.
Sedanjik, prihodnjik, preteklik so glagolski časi.

ZAVOZLANKA

Boštjanšolarzbledajenapisalzanimivspisovetrukojebilšemajhenjebilprepričandajeveterdomavočkovisuknjialipavmamičinitorbicinekegadnepajeugotovildajeveterdomavnjegovirazmetanisobi.

SLADKOSNEDNOST

Hura za sladkosnednost na besede! Ali vam teknejo tiste, ki so sladke kot turški med? Ali tiste, ki so hrustljave kot krompirček? Ali tiste, ki so kuhane v mehko? Ali tiste, ki imajo okus po šaljivem, ali tiste, ki imajo okus po prepričljivem? Ali tiste, ki so razvedrilne, ali tiste, ki so tolažilne? Ali tiste, ki jih šepetamo, ali tiste, s katerimi se igramo? In tiste za pozdravljanje? In tiste za razpravljanje? In tiste za v pismo? In tiste - kar tako - za v žep?
Kdo gre z nami na besedni potep?