Idrčeni sa bli u nedile u Žerih

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Idrčeni sa bli u nedile u Žerih
Tone Kos
Gl. še članek Zorko Prelovec petdesetletnik
Viri: Slovenski narod, št. 162, sobota, 18. julij 1936, stran 3, Idrčeni sa bli u nedile u Žireh /u Žerih/.; pretipkal France Malešič; na dLib-u manjka.
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Ti sa nam pa güdl[1]

Idrčeni sa bli u nedile u Žerih[2]

Idrčanau m pa nehnih prjatlau je blu u nedile u Žerih dva velika, pauhna autamabile. U autamabilih je blu raspalažejne m pa smîh, zunej pa daš. Murma pa ži rečt, de je šu use kat pa žnurc. Na Vesuakm[3] sma se paklanil duhu našga velicga Ivana Taučerje. Zorko[4] je rîku nikej pamimbnih besîd, Lade pa je palužu zlat krancl jen vesuaška gaspa se nam je prau at srca zahvalila m pa use skupej lpu pavabila u suj vesuaški dum. Ja, tu je pa ris kat an muzeum. Ži prec, ka nutr stupš, se ti zdi, de si u anmu prav starmu gradu, Fordrladarce jen pštule na kresilu, lenštuli z lidribrcugam, na vim kulk stare zmalane kančnice at pajneu, pildi, skrine, ragàvi, haubnštuki jen naprej, na disnu še an tak cimr, pauhn starih jen pual pa ritrzual s štukaturnmi anglčki jen s frcirngami na straupu, natirlih glih tak, kat pret štirstu lîti. U vaknih še prav ta star bucnglaš s svincam ainfasan, a dauge hrastave mize s starmi svîčnki is kavaškiga želîza, šildi na stinah, tàk, da b nam šlu kar marzlu pa harptih, če b na bla med nami naša spaštavana vesauška gaspa, ka nam je pstila za attašet nikej prau duabrga u anih velikih glažih talet.

Zahvalil sma se î z naše »Trujka«. Gasput sin nas je na kuanc pa še u ta parvi štak pjeleu, de sma vidl at ta rancga vezitcimr. Stuali jen kanapje – use u žametu, nazmasnu anih buku, pildau, de ni za pavîdat, jen naprej pa še an cimr, ka je rank u nemu dilau, je ka prkazuje turamveč rči, ka sa ble u zviz s čadavitu bagatm žiulejnem piuca Palanske Daline. Jedut, tulk anih diplom za narrazličnejš zasluge, kat rank, pa ris še ni jemu bjedn pred nim, ih nima, jen tud ih bjedn za nim jemu ne bu: kat visakašulc, kat turist, kat paslanc, kat žépan, kat dabrutnik jen kat zastaulauc usega suajga velicga upliva za duabru jen patribnu navîm kulkih društu, ustanau, prau pausud, kir je šlu za naradna stvar jen za naša slavenska besida, ka i je rank tak mujstrsku abuladau jen zajne jen za narad, ka je gavari, resničnu pasvetiu use svaje bagatu žiulejne. Bukve jen use, kar je nucau za Vesauška kronika, m pa spluah use, kar je ta dragacînast nakapičenih, use mu je zbirala jen tud, jen tud še zmiram zbira z velikim razumivejnem negava plemenita gaspa, ka ni sam pa svaji zunajnast, ka je velik več pa svajmu dîlu, pa svaji dabrut u resnic vesuaška gaspa.

Le tješku sma se paslavil, hvalîžni za use, kar sma vidl jen dažvil, pa vesili jen panuasni, de imama Slavenci pa zaslugah naših velikih muž jen ženà vidne dakaze stu jen stulitne kulture, ka je bjedn zbrisat ne mure.

U Žerih sma se izsul pr Bahaču, ka ima, kat tud ta drugi precen unajnih na akancah. Pual sma se pa kar pazgubil. Turamveč ih je šlu h navi maš, ani sa šli na špancir, ani sa se pa kar aštarije tešal, ka je šau daš. Žepan Primažič nam je u iminu Žeraucau pavidau, de nas je vesiu, jen prau lušnu je blu ki do južne, pr kiri tud žlikrafau ni mankalu – skutnati sa bli, jen pa dva, tri prcjune ih je skuar usak paspràu, sa bli pa tud taki kamplci, ka sa šli, z samga naudušejne še za kejšna numarca viši. Pauhnu je blu ane makrute, zaval ni sma maugl jet papaudne namest na Bahačeu vart u Dum.

Natančnu ap trih je use pazràu predsednik inženir Mačkaušk jen u lipmu gavaru razlažiu pamen našga izlita. Pual sa se pa šidal piuci lblanskega zuna s Cimrmanaum triam, pa Lade jen Bratinatau Valo z marskejšna risna, glabauka pa tud vesila besida, jen ka je prau at Katrce m pa at Puldke, ka je mal mankalu, de b bla za gud ab petička, i je pa kar pa idrsku urizau. Jen pual, ka nam je še ta mejhna Minka lpu pavidala, kak da je lip slavenski dum, se je bla pa razvila prau ta prava veselica. Čist mal je mankalu, pa b se na bli maugl fatagrafirat, ka nam ih je Lujze Tratnkau kar knap z abzihtauska jamšerca tak užigau. Pasibnu sma bli pa vesîli našga zla prlublenga nekdajnga ravnatlna, gspuda inšpehtarje duhtar Beuka, ka nas je biu pršu z gaspa, hčirka m pa z g. zetam abjeskat. Le škuda, de je blu papaudne šidejne u plavejnu zaval dežje atpadlu. Pa »kuajnsku« b bli dabil Žerauci, pa »žabje« pa Idrčeni. Namest kilha b biu dabiu zmagvauc an žlikraf, velk kat šihtn klabuk, ka je pa useglih zej ži an ciu tîdn pr Magdiču u auslagu razstaulen.

Ka nas je naš prjatu Ablak u imînu Žeraucau lpu pazrau, je blu pa triba ži jet. Ab vasmih, ka sa se ta parvi, m pa ab davjetih, ka sa se ta drugi atfidral, je biu pa urnh juk par nas m pa pr Žeraucih, ka sa nam zapinkal, de murma, m pa murma še pridt. Pa bama tud še paršl.

  1. ^ Napis pod fotografijo treh godcev; verjetno »Trujka« (Trojka), ki je omenjena v besedilu.
  2. ^ Naslov v objavljenem članku ima knjižno obliko v Žireh – verjetno gre za uredniško odločitev zaradi boljše razumljivosti. V samem besedilu je povsod oblika Žeri.
  3. ^ Na Vesuakm – na Visokem v Poljanski dolini. V članku je na tem mestu zapis: na Vesaukm (verjetna napaka), kasneje je vedno vesuaška, vesuaški.
  4. ^ Zorko – verjetno skladatelj Zorko Prelovec.