Idealist (Ivan Cankar)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Idealist.
Ivan Cankar
Izdano: Slovenski narod 8. oktober (1910), 43/329
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Kakor je že zdaj vsakemu izobraženemu Slovencu znano, je moj poglavitni posel in poklic, da rušim ideale. V prejšnjih časih, ko sem bil še bolj cmerav in občutljiv, mi je bilo nekoliko sitno, kadar so me ljudje zmerjali zaradi tega mojega početja; sitno mi je bilo posebno zategadelj, ker nisem vedel, kaj in kje da so tisti sveti ideali, ki jih rušim. Mislil sem namreč v svoji nespameti, da človek najlepše služi sebi in svojemu bližnjemu, če se ravna po postavah tiste resnice, ki je v njegovem srco in ki mu kaže pot in cilj. Ta moja misel je bila huda zmota. Ideal nikakor ni tisti cilj, ki ga sluti moje srce in kaže moje hrepenenje, temveč je spomenik ob cesti. Velik in lep spomenik, na katerem je z zlatimi črkami napisano: »Bo prošeno, ta prostor ne oskruniti.«

Takih obcestnih idealov pa je lepo število; toliko jih je, da se neroden človek lahko ponedolžnem zadene ob tega, ali onega. Kdor hoče, da bo spoštovanja deležen, naj se odkrije vsakemu spomeniku posebej, zdaj na desno, zdaj na lavo; naj se odkrije po večkrat na dan, ali najboljše: naj se odkriva neprestano. Tukaj velja nemški rek: »Mit dem Hute in der Hand ...« Gorje človeku, ki gleda vase ali proti nebu, ali v obraz ljudem; pozabil se bo odkrivati obcestnikom, spodtikal se bo nje in kmalu bodo kazali nanj: »Glejte grešnika, ki nam skruni ideale!« Komur je bila govorjena ta strašna beseda, mu tudi svetniško življenje ne pomaga več do nebes; kamorkoli se prikaže, je pohujšanje živiotom in nazdaritom. Posebno pa se bog usmili človeka, ki bi razustil, da tisti spomeniki nikakor niso ideali, temveč da so napota poštenim ljudem; huda bo njegova smrt in svarilo mladini bo njegov spomin.

Obsenčilo me je to modro spoznanje šele zdaj, ko je že vse prepozno in sem na veke izobčen iz cerkve idealistov. Ali prav zato, ker je prepozno in ker sem izobčen, je globoko in odkritosrčno moje spoštovanje do ljudi, ki se odkrivajo neprestano in ki imajo vendarle, čudež božji, zmirom lepše pokrivalo. Morda je kesanje in zavist v tem spoštovaniu, kdo ve! ...

S častitljivim gospodom sva sedela v krčmi. Ves majhen, sključen in siroten sem bil pred njim, kajti pravična je bila njegova pridiga.

»Takih ljudi nam je treba in vesela bo naša prihodnjost! Idealist od glave do pete! Kadar izpregovori ... obliznil bi se človek, proti nebu zamežiknil! On dela, diha, živi za narod ... za domovino ... za vero ... za svetost rodbinskega življenja ... za moralo ... za ideale sploh, kolikor jih je! Nobenega ne izpusti, vsem se odkriva, neprestano in do tal odkriva! Že njegova hoja ... od zadaj ga pogleda človek, pa takoj ugane: Idealist gre pred teboj; tako umerjeno, spodobno in gosposko stopajo edinole idealisti; že kolena sama pričajo svetu: kolena idealistova smo! ... In glas njegov, zvonek, narahlo trepetajoč! Kadar zakliče »na zdar«, ni to čisto navaden, vsakdanji »na zdar«, temveč iz njega zveni, kakor očitna, pogumna izpoved: »Jaz kličem na zdar, pa če se nebo in zemlja zrušita! ... Vi ste brez idealov, celo zasmehujete jih in skrunite ...«

Povesil sem glavo.

»... in skrunite, zato ne poznate tistih toplomilih občutkov, ki obidejo človeka ob pogledu na idealista, za narod trpečega! ... Trpečega! ... Dobro se mu godi, tako na zunanje, kdo bi mu ne privoščil! Ali vendar je v njegovih očeh, na njegovih ustnih tako nekaj trpkega, bridkostnega, ki pravi in priča: »Jaz trpim za narod ... za vse ideale sploh trpim ... od nekdaj trpim in bom zmirom trpel ... vi mlačneži pa se smejete, ter uživate posvetne sladkosti! ... Življenjepise takih ljudi bi bilo treba postaviti v šolska berila, da bi se mladina s pridom izgledovala ob svojih učiteljih in voditeljih!«

Prekinil sem mu besedo s ponižnim glasom:

»Ali kdo, gospod ... kako mu je ime in priimek?«

Pogledal me je temno in trdo, nato je povzdignil oči proti stropu.

»Kdo! Ime! Priimek! ... Ali je še kdo, ki bi tako sveto služil idealom, kakor jim služi Juri Bandero?«

Zameglilo se mi je pred očmi, v širokem kolobarju se je zavrtila pred menoj častitljiva brada gospodova.

»Juri Bandero!« ...

Še tisti večer sem se napotil k njemu, da bi videl njegov trpeči pogled, da bi slišal njegov narahlo trepetajoči glas.

Na durih je bilo napisano: »Oroslav Handero.« Pozvonil sem s plaho roko ...

In vse je bilo resnično: pogled in glas. Kakor jo sedel pred menoj v naslonjaču, obžarjen od večerne zarje, je pričal ves, so pričala njegova kolena, njegov pisani telovnik, debeli prstan na njegovi roki: »Jaz trpim za narod ... za ideale sploh ... kaj pa ta malopridnež? ...«

»Da, da ... mi delamo, delamo ... tako je! Ohranili smo si ideale mladostne ... ni nam jih iztrebilo kruto življenje! Ti seveda ... ti nikoli nisi poznal idealov ... ti ne veš, kako sladko je delati in trpeti za narod ... Da, da ... mi delamo in trpimo, ko ti postopaš in veseljačiš!«

Odprle so se duri, na pragn se je prikazala hišna.

»Milostiva prosi ...«

Nenadoma in pobliskoma se mu je izpremenil obraz.

»Hudič jo vzemi!«

Hišna je šla.

Vstal je počasi, nasmehnil se je, ter mi ponudil gladko belo roko.

»Delo nas kliče ... škoda trenotka izgubljenega!« ...

Šel sem ves omamljen, tudi na ulici se nisem vzdramil.

Juri Bandero ... šolska berila ... učitelji in voditelji ... trpljenje za narod ... ideali sploh ...

Pred desetimi leti sem bral v časopisu inserat:

»Ženitna ponudba. Mlad jurist prijetne zunanjosti išče premožno gospodično, ki bi mu omogočila studije in karijero. Vse drugo je postranska stvar ...«

Mili Bog, razsvetli mi pamet, razloži mi poglavje o idealih in idealistih!