II. ¸Star konj.

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
I. Puſhavnik. II. ¸Star konj.
Reſnize v’ pravlizah. , Koroške ino Štajarske pesme: Enokoljko popravlene ino na novo sloshene
Anton Martin Slomšek
III. Sheleso ino kladvo.
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Ha! ha! en mladi shrebez hershe,
In v’ſred med konjami ſtojí;
Vſe ſhtiri biſtro viſhek vershe,
In konje tak nagovori:
»V’sazhetki, ja! naſ je natura
Poſtavla proſte [1] ſem na ſvét,
In sdaj ſe zhlovek s’nami gura:
Alj je to ſmel od pervih lét?«

**

»Predſtarſhi naſhi ſo hodili
Kde, [2] kda in kod je kteri htel,
Selene kerme [3] ſo ſi vshili:
Alj jim je to kdo branit’ ſmel?
Od njih nobeden kar ni ſlushil,
Nobeden ni napreshen bil,
Nobeden vlazhil, ali plushil,
Nobeden s’ gajshlo shlak dobil.[4]

**

»No mi, oh mi!fuj ſram naſ bodi!
¸Smo hlapzi? ne! ſhe ſlabſhi ſmo;
Naſ ſedlo ino homot glodi,
Sa to naſ ſhe pretépajo.
No komu, komu ſmo pokorni?
Zhloveku! kaj pa zhlovek je?
Je zhlovek, alj ſmo mi ti sgorni?
Vaſ proſim, brati, ſodite.«

**

»Mi ſmo tak lepi od nature,
Tak lep ni zhlovek, kakor mi:
On gerdo gre po dvéh, ko pure,[5]
Po nozh’ ne vidi kaj s’ozhmi.
¸Se semlja, kader on poſtopi,
Tak mozhno ſtreſe, kak da mi?
Kda njemu duh is noſa ſopi,
Kak’ ſe is naſhiga kadí?«

**

»Poglejmo ſe, kak naſ vſe zira —
Vſe — vuha, grive, glava, hod;
In zhlovek — on naſ pa regira,
Sdaj je pa on zhes [6]naſ goſpód!
On nam na herbet ſedet ide,
Da s kom ſe bojovati ’ma,
In zhe premaga, nasaj pride,
Vſo zhaſt le ſebi, nam ne da.«

»Zhaſt, katero ’ma, mi njemu damo,
Ja njemu, de nje nima ſam:
Ktér lon pa mi od njega mamo?
Kak’ on dobrote plazha nam?
Sa ſhtrange k plugi naſ pripreshe,
Alj vosi s’nami k’verhi gnoj;
Sa ſhtrange k plugi naſ pripreshe,
Alj vosi s’nami k’verhi gnoj;
¸She s’gajshlo poka, in shvershe:
»Preſneta merha, ne poſtoj!«

**

»Oj brati, reſh’te ſe hlapzhije!
Naſh pervi rod je proſti bil,
Pa zhlovek polni ziganije
Pod ſe naſ je v oblaſt dobíl.
Kak lehko bi, zhe v kup dershimo,
Nam ’s njega rok ſe reſhit b’lo!
Pravizo tok nasáj dobimo:
Kaj men’te?« — vſe molzhi na to.

**

Vſi konji praſkajo[7]s’nogami
— Od vel’ke jese zhres en zhaſ:
»Zhe méniſh de bo boljſhi s’nami,
¸Se ſpuntat zhémo;« [8]je vſih glaſ
En ſam, she ſivez, [9] glavo troſi,
Is ſtarih pluzh odkaſhla ſi;
Sdaj herſa, de ’ma muho v’noſi,
Napréj ſe rije, govori:

**

»Ja, reſ je, reſ! kar shrebezh rezhe:
Da je naſh rod bil nekda proſt;
Pa zhaſ, kter bil je , sdaj ne tezhe:
Do njega je en dolgi moſt.
Nevarno je po totim jiti,
Pod nami ſe podreti sna.
Vam puntarija moſt zhe[10] biti?
Oh, glejte, de vaſ ne ſpeljá.«

**

»Mi vel’ko mozh v’kopitah ’mamo,
Vſe s’njimi ob tla vèrshemo;
Pa fantji! mozh zhe ’mate ſamo,
Vaſ ona h’zili ſpravlja bo?
Saneſte ſe na njo; kok zhéte.
Saſtopnoſt — ona nam falí,
In toto zhlovek ’ma, kak véte;[11]
On je sa to goſpod, ne vi.«

**

»Kdo ſtavi, in popravlja ſhtale
Sa vaſhe ſtanje, [12]in de vaſ
Kdé ne bi hudobije klale
Ne volk, ne tozha, ſneg, ne mras?
Kdo v’simi vaſ pred gladam brani,
Kdar ona semljo vſo vmori?
Kdo vam sa shejo, vodo shrani,
Kdar vſe potoke led vſuſhi?«

**

»Kdo, kdo vaſ ſnashi?[13]kdo vaſ vrazhi?[14]
Kdar blasni, alj nesdravi ſte?
Kdo vam pomaga, da vaſ tlazhi
Neſrezha, naj je, kakſhna je? Kdo vam tak lepi zvet pova?
Kdo ’s trave vam ſeno ſuſhi?Pojéte ſtaro kermo, nova
Pred vami v jaſhih she leshi.«

**

»Sapſtójn vi reje ne dobite,
Sa njo reſ date ſvojo mozh,
Pa ktero mozh per njoj sgubite,
Poverne ona vam drugozh.
Kar ſama mozh vam vſtan ni dati,
To vam zhlovezhja pamet da;
Le snjo vaſ zhlovek sna ravnati,
Kak ſvojo mozh vſaknuzat ma.«

**

»Shtimanje vaſho je prevsetno;
Ja, zhlovek zhaſt od naſ dobi,
Pa on (zhe lih vam ni verjetno)
Vam vekſho da, kak njemu vi;
Zhaſt, kero on ’ma, s vami tala,
Da, kjer on je, vi tudi ſte;
¸Stan njegov hiſha, vaſh je ſhtala,
Pa ſte pod ſtrehoj, kak on je.«

**

»Sa ſvoj pozhinek [15] ma nedelo;
Kaj? nimate vi tudi njo?
On vaſ ne pelja taj na delo,
No rezhe: »Donſ pozhinek bo.«
On vam poſtreshe, vi pa delo
Opravit’ ’mate, kak shelí:
Alj ni shivlenje to veſelo?
Ne bod’te, brati, puntarji!«

**

Inta beſeda v’ſerze ſegne,[16]
In konji vſi potihnejo,
In vſaki s’nogo sdaj potegne
Na snamnje, de priſegli ſo
Zhloveku tak pokorni biti,
De prav sa nje in njega bo,
No terdno v’glavo ſi sabiti,
Kak puntarji neſrezhni ſo.

**

Podloshnik! v’ ſerze ſi sapiſhi,
Kaj ſtari ſivez te vuzhí:
»Proſt biti ſi nikdar ne jiſhi;
Zhe jiſheſh, tak neſrezhen ſi.
¸Sam Bog goſpoſko je poſtavil,
In dal zhes tebe ji obláſ;
Deb’ ſvoje ſrezhe ne sapravil,
Ji daj pokorſhno ino zhaſt.«
Leopold.Volkmer.[17]

  1. Fraj.
  2. Kjèr.
  3. Pizhe
  4. Tepen bil.
  5. Kure.
  6. Kres, zhres
  7. Berſhejo.
  8. Hozhemo
  9. ¸Starez, ſtar konj
  10. Hozhe.
  11. Veſte
  12. ¸Stanvanje, prebivaliſhe.
  13. Zhedi, puza.
  14. Sdravi.
  15. Pozhitek
  16. ¸Seshe.
  17. Die lehrreichen Dictungen und Leider dieſes hochverdienten Mannes find vom rühmlichßt bekannten und für unſere ſloveniſche Litteratur beſonders verdienten Brieſter Hrn. I. U. Mufto geſammelt, und unter dem Zitel: Leopolda Volkmera Fabule ino Peſmi, in der Ferſtl. Buchhandlung bei Joh. Lorenz Greiner; Gräß 1836 erſchienen; worauſ man durch Einfchatung dieſes darauß entnommenen Stüdes die Freude der ſlow Litteratur auſmertſam zu machen wünßcher.