I. Učiteljica

Iz zvonika uršulinskega samostana je bilo udarilo enajst. Razredi zunanje šole so zašumeli, prišlo je kakor nenadoma življenje v vso to tiho zgradbo, rahlo položeno ob rob mesta v prisojno, svežo naravo, ki je silila pri vratih in zamreženih oknih v tihe, tlakovane hodnike, polne značilnih kuhinjskih duhov in sveže čistosti, v šolske sobe zunanje in notranje šole, v refektorij in posvetovalnico, v tiho kapelico k zamreženim korom, v zatohopst perilnice, iz katere je hlapelo, v kuhinjo, kjer se je kuhalo za petdeset ljudi: za matere, sestre, kandidatinje in laikinje, za hlapce in dekle in najete posle. Vesela solnčna luč je opojno oblivala vso veliko zgradbo, da je podrhtevalo ozračje nad streho in se je svetloba odbijala od sten in okenskega stekla. Svetloba je silila v tihi dom po sili, od vseh strani, še v tiho zagrnjeno okno kdovekatere in kolike celice, v dom sestre Anaklete, tihe, skromne učenjakinje, ki ji je silno pešal vid in so ji bili prepovedali brati in je vendar brala, ker bi bila sicer umrla od žalosti in koprnenja po knjigi. Zdaj jo je vzdramil zamolkli šum zunanje šole in je vzdihnila, stopila k oknu, odgrnila zeleni zastor in se z neskončno bridkostjo ozrla nizdol preko dvorišča na vrt in njive za vrtom in na gozd za njivami. V vnete oči jo je zaskelelo in so ji pritekle solze. Bolečina ji je zarezala v živce, da jo je nekako sunilo od okna in je vzkliknila plaho:

»Sladki Jezus! Brez naočnikov sem pogledala v solnce!« V nekaki topi žalosti je sedla in iskala razmišljena na mizi in je otipala temnozeleno, v jeklo vpeto steklo in si je nataknila in dvignila glavo. V svitu dneva, ki je sijal skozi odgrnjeno okno, je bilo njeno bledo, lepo lice nekako čudaško grozno pod temnim velikim steklom. Kakor bridkost je drhtelo krog drobnih ustnic, prehajalo v mehko vdanost, skrit smehljaj, ki je postajal vse očitnejši in se je zgubil v šepetu njenih ustnic:

»Saj ni videl doktor, sitnež sitni!« 

V kletki nad oknom je zacvrkutal kanarček: cvik, cviik, cviiik. Sestri Anakleti se je obraz povsem razjasnil, dvignila je svojo glavico in vprašala toplo, mehko:

»Za solnček si me zahvalil, kaj? Ti, ti, ubogi! Grda sem, kajne, grda. Tako malo solnčka privoščim tičku.« 

Kanarček je skakljal s šibice na šibico, cvrkutal veselo, posluhnil šumu zunanje šole, šumu trideset dekličjih grl, radosti tridesetih otroških src in zažvrgolel dolgo, ostro, opojno. Sredi njegovega petja je potrkalo na vrata celice. Sestra Anakleta se je zdrznila. Nekak nizki glas pred vrati je vprašal:

»Ali pa imate okno zagrnjeno, sestra Anakleta?« 

Sestra Anakleta je zadrhtela ob vprašanju matere prefekte Konstantine in ni vedela, kaj bi rekla.

»Vi ste okno odgrnili! Takoj ga zagrnite!« je rekla prefekta pred vrati.

»Da, mati Konstantina!« je odgovorila vdano sestra Anakleta. Zunaj je zašumela rahla, drsajoča hoja matere prefekte, ki je šla po hodniku naprej in potrkala na vrata matere Ignacije , ki je bila pred tremi leti ohromela, da je ležala vsa živa in trpela strašne muke in bila vendar vesela in vedra in je »pletla« iz zore v mrak, iz mraka v zoro suknjiče, srajčke, nogavičke in kožušček srčku Jezuščku. Mati Ignacija je »pletla«. Njena volna pa so bili rožni venci, ki jih je molila, njene muke, ki jih je trpela. In če je »šivala«, je pomenilo, da ni vzela sočnega jabolka, ki ji je bil priboljšek ali sladke limonade, ki bi ji ohladila ogenj postelje.

Mati prefekta je potrkala na njena vrata in vprašala:

»Mati Ignacija, gotovo še nisi popila malinovca.« 

»Oh, mati prefekta,« je vzdihnila bolnica v celici, »čemu mi ga silite.« 

»Takoj ga pij,« je velela mati Konstantina. Njena sovrstnica je bila mati Ignacija. Proti svoji navadi in proti predpisom jo je tikala prefekta.

»Že pijem,« je odgovorila bolnica. Mati Konstantina pa je šla dalje, prišla do stopnic in šla doli in po hodniku proti kuhinji ...

Tisti hip je sestra Anakleta za zastrtim oknom povesila glavo. Ptiček je utihnil, nenadoma, kakor se je bil nenadoma oglasil. Šum zunanje šole je umolknil. Samo vrišč vrabcev je trgal tišino in klic petelinji na dvorišču. Daleč od mesta sem je prihajal zamolkel šum voz in ljudi. Sestra Anakleta je tiho žedela sama vase. Črte ob njenih sladkobridkih ustnicah so se bile bolestno raztegnile. Hipoma se je vrgla kvišku, zalomila z rokami in vzkliknila bolno, vdano:

»Ne, ne, Jezus sladki! Nočem biti nestrpna, nočem biti nevoljna. Nočem videti solnca. Zaradi Tebe, sladki, za »obvezo« na Tvojo rano ob senceh, kamor se Ti je zadri o trnje!« 

In sestra Anakleta je vdano pokleknila sredi sobe, zaprla oči pod temnimi naočniki in molila z obličjem dvignjenim, razvnetim, veselim, kakor da vidi ...

Tisto minuto je stopila sestra učiteljica Elekta, razrednica tretjega razreda, med svoje učenke in ostrmela od strahu, da ji je sapa pošla in se je s težavo še ujela za mizo. Po dolgih hodnikih in stopnicah iz svoje celice se je bila zakesnila. Učenke njene so s plahimi pogledi zrle nanjo. Ona sama pa je videla le eno: Tam je stal postaren gospod in ob njem gospa mati Serafina. In gospe matere obraz je bil žalosten, gospodov obraz pa je bil porogljivo prijazen.

»Par minut zamude, častita sestra! Ni veliko. Ampak red! Izvolite začeti! Čas je zlato!« 

Sestri Elekti so se orosile oči, s komaj slišnim glasom je zajecala:

»Prosim, gospod nadzornik!« 

Gospa mati prednica se je naklonila nadzorniku. Deklice so se dvignile. Mati prednica je pogledala z žalostjo in pomilovanjem v očeh ubogo učiteljico sestro Elekto in zaprla vrata za seboj ...

Tri četrt na poldne se je dvignil gospod nadzornik, pokimal sestri Elekti z glavo, se nasmehnil učenkam in šel. Takrat je šinila kakor omotica sestri Elekti v obraz. Naslonila je glavo na roke. Tih, plah mir je prekrilil vso šolo. Sredi iz tišine, je skoro zaplakal vprašujo glas:

»Častita sestra Elekta, ali Vam je slabo?« 

Sestra Elekta je sunkoma dvignila svojo glavo, drobno, bledo lice z rdečimi pegami. Z očmi zbeganimi je gledala po svojih učenkah, ustnice so se ji gibale, solze so ji vrele v grlo, dušilo jo je. In zopet je vzdrhtel ljubeče prestrašeni glasek:

»Vi jočete, sestra Elekta!« 

Sestra Elekta je jokala. Siloma je vstala izza mize. Lice se ji je skremžilo v prisiljen nasmeh. Pretrgano, sapo love je rekla:

»Moje mile! Danes sem Vas učila zadnjikrat!« 

»O, sestra Elekta!« je zastokalo v razredu. Njo samo pa je obšla omotica, krčevita bolečina ji je stisnila osrčje. Nekaj ji je udarilo v grlo, dušeče, strašno. Krčevito naglo si je pritisnila ruto na usta. Tisti hip so se ji pošibile noge in se je sesedla za mizo. Droben curek krvi se ji je polil iz ust čez belo knjigo in se je onesvestila. Učenke so blazne od strahu in iznenadenja planile kvišku, zajokale bridko, strmele z nedolžnimi, široko odprtimi očmi ...

A zunaj je bilo solnce, majevo solnce in je oblivalo vso veliko zgradbo uršulinskega samostana in sililo vsepovsod v tihe samostanske hodnike, v tihe celice, v pokoj kapelice z zamreženim korom, v svežost spalnic in šum hladnega refektorija blizu kuhinje. In s stolpa cerkvenega je udarilo dvanajst, težko, temno, ne kakor v dan, kakor v polnoč, temno in žalostno ...