I., II., III.
| I., II., III. Hilarij Zorn |
| |||||||||||||
I.
Goved o mlađem jutru čredo malo
Pastir na pašo prepevaje žene;
Brezskrbno v veje skloni se zelene.
Da stvarniku jutranjo da zahvalo.
Pihlja mu zefir hladni v lice zalo.
In um bistri mu zarje žar rumene.
Da bridkih si nadlog ni zvest nobene.
Da vest 'ma mirno, čelo mu spričalo.
Srce mu čisto, neomadež'vano.
In upati se ni do zdaj učilo,
Življenja saj mu nič še ni grenilo.
Zatorej zdaj žalujem, ker prerano
Pastirsko mi minulo je veselje.
Po kterem gorko v prsih skrivam želje!
II.
Sipi srnjak navprek po steni goli
Od groma lovskih pušk preplah in strela!
Strmi v množico, smrtno da zadela
Bi ga, za njim drvi po logu, doli.
Drvi in zre begunec kamorkoli.
Proti temina smrtnega mu žrela.
Rešitve upa žarke otemnela.
Zatorej vda se ter pokoro zmoli.
Življenje boj človeško je krvavi,
Z naravo ki nemilo mu ga bije
Ves čas do tihe groba samotije.
Zastonj beži, rešitve reva upa.
In dasi grenka vdati se je kupa,
A vdat' železni mora se postavi.
III.
Nevihte čuj šumenje grozovito!
Donenje votlo do nebeškega oboka
Protivno bliža se-narava stoka-.
In piš in vriš razsaja silovito.
Kar diše, giblje se, je ravno skrito
Tu hrasta pad, tam skale strašuo poka,
V korenju gora stresa se visoka;
Valov peneča brizga zmes srdito.
Srce v človeku druga je narava.
Vihar nesreča, hudo ki ga rani,
Očesni v rane vliva sok preslani.
In zliva vliva, da v obupu plava
Kot čoln na morju-dókler bolečine
Obupa in poznej' al' prej pogine.