Hvalnice stvarem

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

HVALNICA PŠENICI

Aj, zlatovina letja, aj z oplojene ženske
spodrsnjeni zdih, aj ko se tiščema moč drsti
v sejavčevem zrklu: biti na vrhu, tičji kljun,
pojoča žila kasnenja, embrij izjave, da šota si,
in nič kot šota, le šotor še, šoba poljuba.
Tvoj nagib je blažji kot astral neba.
Tvoj zaznojeni vek bolj moker od zvona.
Sršičasto gode veter tvojo spogledljivo rast.
Konjederec ga čuje, da se nemirno s srebrnimi
žvalmi sanj oklepa; in nedokončani
dojenec ga čuti v žgačkljivi dlesni.
Katalepsija srčevcev žuga toči, niha z boki
v ritmu tvoje lune, oblikovalka obilja!
Aj, dotanjšaj čuječnost poročnih hlebcev,
aj, sestavi piramido račjih tacanj,
aj, nadomesti videz telepatov z nagimi
goniči dežja, daj!


HVALNICA DEŽJU

Vežasto preddverje neba,
kako razkolniško,
materinsko,
nosečno
je tvoje žrtvovanje
strašni plodnosti potomcev!
Petelinji srh gostiš v prasketajočih
lasiščih koscev,
sučeš ključe neplačanih hotelskih sob,
elastike v pasu obnorelih vdov
napenjaš kot davitelj:
komaj čivknjen,
hipnotični milini neizdržljive polnost
izpljunjen hip,
komaj premik zaklopk,
ki še ni vrnil v snežna senca
skončanih ljubljenj
mlačni brizg krvi,
komaj brezčas, ki mataste privide
medijev izpiše v trepetav emblem
priklicanih duhov,
in že bo slišen
prvi timpan tleskajoče solze,
padle na napušč!

In potem, kot se pod rokohitrčevo lažno gesto
razkosa atlas ženskega telesa
izšibaš sočno poravnanost trave,
krošnje bukev obtežiš z lestenci rose
dvigneš puhast srd v končiče
muzikantskih prstov,
pijanim klatežem spodmakneš berglo ravnotežja,
luščiš lak pisalnih miz in vrneš lesu maščevanja.

O deževje,
ihtenje čebulic,
godovanje plesni,
krčma izžejane tesnobe,
vate so, kot v kristal sladkorja,
raztopljene
nikdar doživljene
napovedi
otroške zlobe.


HVALNICA SOVRAŠTVU

Zapleši v transu belo zasukanih zenic,
onemoglo maščevanje! Pridi, bratujva
strast zanikovalcev, v votlo lebdenje
rakov izpojva psalme plevela, zadnji amen
zorečega vina: skoz temneje zelenila
hehetaje izdajaš geslo samote. Sinje blešči,
za laket globoka, ob moje spolovilo obdrsnjena
prazničavost deškega čela. On, ki me v rasti
dohiteva, sovraži z angelsko milino vse,
kar me je spočelo in zdaj opušča svoj obstoj.
Nikdar še, v nabrežini spomina, nisem mineval
močneje: s takšnim srditim vriščem se niti mah
v osojnem hrastlovju ne spogleduje z nebom.
Slavec sovraštva sem, slavilec dedovanja,
ki me je sleklo noči, da zdaj kakor nadzornik
biti težkam jedrost ljubičinih prsi, zibkam
z melkom izsesano skrb za svoj nihaj stvarem.


HVALNICA ŽENSKI ROGOVILI

Od koga pa si zdrzljivosti moje govorice
izprosila slovesno molčavost?
Ali kateri stvari si - mimo modričasto
raščenih ustnic, sesljajočih
vzrcaljeni plod - dobožala hrepenenje?

Gotovo je mogoče biti lipja lepota,
zazrta v tekmujočo gostoto dežja,
tudi v oves, ki misli s pokončnostjo rasti;
gotovo je mogoče zaznamovati pobožno
prožnost kože,
mogoče je biti mišji videc daljace,
s pednjem repa, z merilom jezikave prsti:
vse to sem bil,
si že
bo pega v luči gozda
razbedrevalcev,
ki klečijo kot opanki
himnične miline
med žarišči sprijetih ljubimcev.

Kako naju rostnosmrtje
lepka
vroči
neraztovorjenim čudežem slastovanja,
da kakor zlog v besedi
jecava, iščoč pomen v palindromem
suknu nerazgretih zvezd!

Kako si s hrastastim, brbončastim, izprsnjenim
šepetom ven
osamljeni profet, lescivni večnik, ki daje času vse,
kar z rogovilo ženske vztrepetanosti mz hkrati vzame!


HVALNICA MEHIKI

Vratovina sonca,
kačja strmina izžaganih Špancev:
mehka si, izvoljenka terakotnih ljudstev
brez perspektive,
ljubčkov pozabe med tintnimi odtisi
gozda, osenčenim zrakom Goye,
in goltnim zagovorom ljubljenj,
s katerim oddaljeni
Pablo
preskuša
spevnost
bronastih bradavic
tvojih mladih
plodilk.

Mesečni
lajež
Cortesa, kako žalostne
so kastanjetne veke
njegovih tolteških noči,
ko skupaj s konopljo
stoka v mreži
nad globjim bokom
kapriciozne zasvojenke.
Srebrni so piki znojnic oglatih bogov,
in z Yucatana še zmerom nadzorujejo
pretok dežja in rast
revolucij.

Kakor žvižga sanjavec
trepeta
težka čutnost
pištol
nad napetim pasom
Juareza.

In že prihaja prevrat koruze!
Petelini vriskajo
nad krvjo načetih
dvobojevalcev,
kot nad perno teksturo morja
tierra caliente.
In že prihaja pijansko zmagoslavje
listja!

A do takrat,
ko se prevrnemo v stvari,
bo
v nas
zvenela
beseda
mehkih:
Mehika.


HVALNICA PASJI ZVESTOBI

Odstavila si me v času, materinsko.
Tvoj pogled je bil dolg kakor igra dojenja.
A ne vem, mi boš verjela, da se v milovanju
roke ves boleč razprem vrtnatju biti
in ne smem zasmrten se vrniti k tebi:
ne kot dih, ne kot zvijačna sled semen?

Nem sem, jegulje nem, tišji kot je veter
v kruhu, vendar zvest. Zvesta pasja slina.
Nem sem, ves nastlan z jeziki ljubljenj,
z vrišči trav v zasipu, zapisu tvojih nog.
Cvokotam ti v grlu: za zvezdo majhen,
za kostni kamen spran.

Vendar zvest. In vdan. Kakor je grozdu vdan
- v merilu sonca - tolsti oker zemlje.
Ko se na kraju, ves zaspan od plimovanja
razčesanih ustnic, sklonim v tvoj prepasani namig,
sem razigran, koristen, slan. Ga slišim,
stih v zatišju. In mi je znan.

To ti črkuješ, z nežno, skoraj sveto grozo:
pravkar skončani dan.


HVALNICA SLOGU

Naj najprej najdem slog za tvojo slokost!
Cerkev objemov si, z ladjo smejočih grmov
v zatilju. Zatilju, blesketavam od zmagoslastja.
Kako s samičjo prežo ženeš slano telesnino duše
ven, v obilje bivajočih! V njihov napuh, ki jih otroči.
Kdo le bi laže kakor ti, pojoča žlica zemlje,
stopil v vitrino lista? Ne svetloba, ne črv.
Kdo le bi čas oplazil s večjim mirom? Ne slap, ne bog.
Gola ležiš v mojem čelu, lastavičje zravnana.
V loku boka mesiš mesečino. V skodeli dojk hladiš tišino.
In ko se, bela od potovanj, ozreš čez prag dajanja,
postanem star: niti utvara, niti stvar.


HVALNICA JESENI

Mokra slast se pari v očeh živali.
Mošt moži samotne hostavce, velika
je iznajdljivost škrjancev v rži.

Glas, zelo blizu zarezi v sapnik,
hipen vbod slučaja v mrzlo, mišjo
zbranost velikega opazovalca.

Desetaki blestijo v kmečkih suknjah.
Z njimi vonj menjav, kolobarjenj,
pivskih scagavcev, krčmarski kvant.

Polsten je zrak, klobuk večernic
tleska v senu pod objetim parom.
Krši se zaobljuba, sprhne mozeg, poči kost.

Ključ je nekje, ki zastonj pričakuje.
Beseda je, ki skup z listi plivka dol,
težja od teže: za rojstvo urok, za smrt

izročenost.


HVALNICA PARIZU

V oknicah okna. V naslovih že slovo.
In na vzmetenju zraka, od pojočnosti
okretnih ljubic komaj slišen stenski stih.
Že zaznamkan onkraj, vendar še telo.

Vsepredrazprti čar ne biti le nastanek,
ampak slast. Kakor kovaški znoj bleščeč
nasmeh na vratu ženske, ki v mansardi
slači čevelj. Niti posnetek, niti dar.

Stisljivost reke, a ne v njenem toku.
Moč oslomb, ki sprehajalce veže v čas mostov.
Trudna pohotnost, legla v katedralo zvoka,
mimika nemih, blaga litota njihovih domov.

Vserazsnovani, v grlo moških zdrsnjeni
poljub. Kot vrvohodec išče jezik smetanast
osir semen. Črtalo biti z oblo kretnjo senči
grafikone smrti. Vnjih ni ne letnic ne imen.

V metroju metrum. V sestajanjih že stanje.
A na globji razčeperjenosti trgov
kozmični odmev z aprilom zasvojene zemlje.
Njen deviški vonj, ki čaka na oranja.


HVALNICA ZIMI

Jutranji kokot svetlobe nečujno
sloči špirovce planinskih vrhov.
Medtem ko plaz stoji, tišina roma
v vaški zvonik. Bronati kembelj
zmrzne v tresljaj, da obsijanim spalcem
v rokopisu sanj obrne stran.

Zakasnel človeški pogled,
vztrajen ko pasja tožba, počiva
na skalnatem ostrešju zemlje.
Razbelil se je gorski rob.

Stopinja v snegu, polna odsotnost čevlja,
so ostri. Vse to, kar v angelski korespondenci
druži zimujoča bitja, obstopi mizansceno
praznih zvezd. In čakanje, izpopolnjeno čakanje,
znova postaja pričakovanje.


HVALNICA NAKLJUČJU

Zastrta sva. Komaj še bivajoče
v nama najde odpor. Luči, izvidnici
angelske trume, sva se zmaknila.

S hribov piha v peteline, hlad tesni
škrebetalski srd v tkivu rednic.
Sreča je slutnjo brezčasja povila.

Krčiva strah, a brez rezila. Na
goličavi predspanj bistriva smeh,
slovarju mrtvih iščeva dopolnila.

Ranjen je hrbet sonca. Kvartopirvi,
služabniki tehtanj, sedlajo hrzavico zmage.
Počasi narašča gladina slučaja.