Hvalnica vetrovom
Hvalnica vetrovom Slavko Osterc |
|
Korist, glej, prdca je oblast,
ker on črevesno čisti mast.
Mogočno iz riti poleti,
nazaj pomeri, v nos smrdi.
Naj cesar bo al pa prosjak,
vsak rad spusti kak prdec jak.
Vesel' najnežnejša devica
pri prdcu širi ritna lica,
na svetu ne dobiš človeka,
ki kdaj pri riti ne zaveka:
Kitajc napravi svoj fifi,
po svoje Abesinc prdi,
se prdca Evropejc ne brani,
prdi na prostem al v dvorani.
Prdijo konj in slon in mačka,
vse stvarstvo prdec v riti žgačka,
prdeti pač zamore vsak,
kot klevetniki - kar tja v zrak!
A prav prdeti je umetnost,
trebuha je in riti spretnost.
Komaj začutiš ga v črevesju,
že zahrumi, kakor v drevesju,
ko drob nalahno se ti giblje
in ritnik sem in tje se ziblje,
tedaj je čas in hipec pravi,
da prdec lep na dan se spravi.
Da v hlače ne bi kaj ušlo,
prdeti moraš pač tako:
pridrži sapo, tir umiri,
rit stisni in takoj razširi
in kakor sonce iz oblakov
pok plane drzno iz ritnih krakov.
Spustiš nalahno ga, mogočno,
andante ali pa poskočno,
iztisneš bas al pa visoki C,
če rit se več al manj napne.
Spustiš brezhibno vso oktavo,
tedaj se rit drži jokavo.
Po sadju prdec je nevtralen,
fižol mu da vonj izzivalen,
po sranju prdec je bolj fin,
nič ni proti njemu rožmarin.
Na redkvice je huda prda,
če jedel zraven si jajca trda.
Ne drži prdca mi nazaj,
če do življenja ti je kaj!
Se prdec zadržan maščuje,
globoko po črevesju rjuje,
postaneš bled in ves rumen
ter kmalu smrti krute plen.