Hvaležnost visoko postavljeniga sina do svojih kmetiških staršev

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Hvaležnost visoko postavljeniga sina do svojih kmetiških staršev
Matija Vertovec
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 3, št. 27 (2.7.1845)
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Kakó dalječ jo zamore tudi slovenskiga kmeta sin, bistriga uma in dobriga serca, pripeljati? vidimo nad gospodam Antonam Lavrinam, vitezam reda železniga venca, c. k. vladarskim posvetovavcam in nadkónzulam v Egiptu, in njegovima bratama. Rojen od pobožnih sploh visoko čislanih kmetiških staršev v Ipávi, vlastnikov nekiga zemIjištva, je vse šole z bratama dobro in srečno dognal. Mlajši, ki so mu rekli Janez, je bil dohtar zdravilstva in je pred pet letmi vodja na živinozdraviliši v Milani, na neki serčni krivnosti umerl; starejši, Jožef po imenu, je c. k. dvorni posvetovavec in predstojnik c. k. kervave sodbe v Milani, in srednji pa Anton je c. k. generalkonzul v Egiptu, tó je, v imeni presvitliga Cesarja Ferdinanda I. bramba, zagovarjavez, sodnik in oče Avstrijanov, ki v Egipt pridejo, ali tamkej prebivajo. Njega veljavne zasluge na poprejšnih in na pričijoči stopnji so mu čast c. k. vladarskiga posvetovavca in zadnjič čast viteza c. k. reda železniga venca naklonile.

C. k. nadkonzul v Egiptu je obiskal Jeruzalem, ki ni zlo dalječ od Egipta ‒ in tam okoli vse druge sv. mesta. Za vse dobro, kar je katolškim samostanam in drugim kristjanam v Jeruzalemi naklonil in storil, ga je varh Božjiga groba, z nar veči častjo, ki zamore, počastil, in sv. Oče v Rimi, Gregor XVI., so mu dali imé in čast: Častitljivnik sv. zemlje (dignitarius terræ sanctæ).

On je prišel tudi po Egiptu gori blizo Nubije, kjer je v nekim kamnolomu blizo mesta Síene neko čez 3000 lét staro skrinjo (trugo) za merliče (Sarkofág) z pokrovam vred, pa ne še popolnama zdelanim, našel. To zagledavši ga misel obíde dati pokrov dodelati, in cel sarkofág iz nar terdnejšiga rudečiga granita, ali síenita, ki se ga v Evrópi cló malo vidi, za svoje drage stroške v svojo rojstno deželo in kraj poslati, de bi va-nj, kadar bi ga sreča na njegov dom pripeljala, iz velike hvaležnosti kosti svojih ranjkih staršev dal spraviti in shraniti.

Sarkofág je že več lét na lpávskim pokopališu na prihod hvaležniga sina čakal. 17. dan mesca Rožnicveta proti večeru so se gospod vitez Anton Lavrin iz Dunaja pripeljali; 19. dan pa zvečer so bile kosti njih očeta Jerneja Lavrina in matere Jožefe, rojene Uršičove, poiskane in v lepo trugo spravljene, in 20. dan ob 8 uri zjutrej so bile od častitiga ipavskiga fajmoštra in tehanta gosp. Jurja Grabrijana med streženjem njegovih kaplanov z veliko cerkveno častjo vzdignjene, in v krasni procésii gospod viteza, drugih veljavnih gospodov, obilne žlahte in velike trume druzih ljudí, ki so bili k temu obhajilu skupej pervreli, kakor je sicer šega druge merliče častitljivo pokopovati, v cerkvico v sredi pokopališa sprejete, in po dokončanim petju, daritvi sv. maše, in druzih navadnih molitev, v kamnito škrinjo ali sarkofág k počitku položene in zakrite.1

To je bilo pač ganljivo in omečljivo obhajanje! Preteklo je kaj lét, de ni bilo na ipavskoteržkim pokopališu tolikanj solz pretočenih. Ako so ravno gospod vitez takó visoko povikšani, vender niso nikoli svojih kmetiških staršev pozabili, in se njih ne sramujejo, ampak jih z visoko hvaležnostjo vedno časté. Sarkofág, kamor so ostanjke svojih ljubih staršev spravili, ne bo le samo tem k častitimu počitku, ampak bo tudi pobožno in ljubezni polno hvaležnost sina prihodnjim naródam na tavžente lét oznanoval. ‒ Blagor slednjimu, kdor hvaležno svoje stariše ljubi in jih spoštuje! tacimu je Gospod že v pričijočim življenju svoj poseben blagoslov obljubil. Po vsih dokončanih molitvah so gospod vitez Anton Lavrin še večno mašo z biljami po svojih starših ukazali opravljati, so jo z potrebno zalogo previdili, ubozih se usmilili, in potem so se precej čez Gorico in Tèrst na pot podali. ‒ Naj prav srečno popótvajo!

M. V.

1) H popolnimu popisu moramo še pristaviti, de so čast. gospod fajmošter Vertovc proti koncu tega miliga obhajanja v lepim nagovoru vsim pričijočim imenitnost tega djanja globoko v serce vtisnili in jih pobožniga, pravičniga in dobrotIjiviga življenja ranjcih starišev gospoda viteza Lavrina opomnili, ki je lep izgled prave ljubezni in hvaležnosti vsim otrôkam danes dal! Vredništvo.