Hvaležnost sveta

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Hvaležnost sveta
anonimno
Objavljeno v Domoljub 1893, št. 17 (7. septembra) v rubriki Listek
Spisano: Postavila Tina Habjan
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


V krasuo opravljeni dvorani »e zabavata izvrstno mladi zdravnik Franc pl. Jezerski m njegova mlada soproga. M adi mož ae ziblje v mehkem naslonjaču, puš.č dišrčo smodko. pred gospo Rot^ pa je krožnik sladčic .IVkraseu <1 m imava*, itpregovori go»pod doki r, zadovoljni se oziraje po pohištvo. .In to vse od t»-te ll--d>'ge! Nikjer m stiskala!*

.Kako si jo pa vendar tako irprljal pri teti, Franc? s.j sicer ni ravno preradedama do svojih sorodnikov, ti pa tudi ui»i izmed tujbliijib stri.nikov njenih? T.,ko govore, da se ogiblje ljudij, da jih Cel6 sovraži in vendar na uajo k^r siplje dobrot«!*

Mladi gospod se nekoliko nagne m jo poboža na lahko po njenem rožnatem licu. Nekoliko je menda »eč pil. in - v viuu je resnici. .Skrivnost, ksj ne, bi rada zvedela, Rozika?" .Aj, pusti me!- brani se. .No, pa venlar p,vej kako si jo itviL" M gl-dala že pred altarjem *

.Mene JU I led V igo !* Franc pl J.aer«ki «»">.Za vse to moraš zahvaliti e mene", pohvali a« smeje Moja golob ca, le pomisli! Ako se vrti tako mlad čil dečak, kakor »m jaz, vedno okrog kake stare žeuke" ter j. neprenehoma govori na srce o svoji ljubezni ali ns pričakuje lahko, da dobi cd nje, karkoli požel.?* fo gospod se j« iz nova smejal, tiospa «trmeč gleda svojega aoproga . M»jlkf »em te imela za veliko blažjega, Franc Vedno om mniu da ti je teta II dnga po

Teta Hedviga pa oi izpregovorila besed ce; kar obrtna «« je tiho, kakor je bila prišla, in grenko se smebljsje j. prestopila zadnjikrat prag grajščine, kamor jo je doslej tako pogoeto vleklo srce m d"brolljivosl. Mladi zdravnik ai je podprl glavo.

.Kota, nesrečna ura je bila U>. Kako. da sem Uko g »oni! Precej potem pojdi k lledvigi, da poravnaš razpor in jo potolažil Vzemi tudi majhno Anico seboj! Svojemu Ijiibčeku ae ne bode opirala.*

K«za je bila boli preudarna. .Ne Franc, žal, tega n- morem in ne ainem storiti' Žalila sva jo prehudo — lakih besedij ne pozabi in ne odpusti nobena žena. Saj » ne bila tnačajoa *

„Prav imaš", pritrjuje gospod doktor, .največ bode »pravila morebiti še mala Anica. Teta Hedviga ljubi dele ikoro bolj, kot midva oba skopaj Ako to ne pomaga, ne »-m, kaj bode a nama Premajhni dohodki, nič imetja — a!«bo kale.*

Anica je bila rea ljubeznivo detice. Vsem je bila srcu. zlasti leti lledvigi. Dete ni imelo oblafilca, katerega ji ne bi bila podarila teta Hedviga. Njene lepe, ipletene jopice, njene rudeče pasove, njeue čevljičke, »jeno belo anknjlee, njeno il vrb spleteno tibelko z višijevimi pregrinjali, njen stolček in mizico — teta Hedviga e kupile vse to io osrečila a tem svojega ljubčeka. Teta Hedviga je rekla sama pri sebi: .To msjbno Ntje naj drugega ne misli, kakor da pride vse dobro od Dtne."

Anica torej je bila zadnja bilka, na katero je mlada dvojica stavila avc-je upanje.

Ko je prišel popoldne oni čas, ob ksterem je dete, obiskslo vsski dau svojo dobro teto, nsdzorovsl je gospod doktor sam, kako se dele oblači.

U lepo jo napravi; kolikor se da. Kota! Obleci jo v belo oblačilce s kratkimi rokavei io okrog vratu ji obeai biserno verižico — Uko!. . . Kako ljubko je to dete! Teta ga mora ljubiti, pozneje pa tudi nam odpusti — saj je dobrega srca. in jat sem ji tako nehvaležno vračal. Koza!'

Zmenila sta se. da pooese postrežoica deU le m mo vrta razžaljece tete, tako, da bode videla Hedviga svojo Anico in jo Isbko poklicala.

Stari grad plemenitih Jezerskih, uekdaj bogat io gostoljuben, sedsj samoten z deloma zaprtimi okni, bil je obdan s krasnimi nasadi. Pred vstopom v grad so cvetele pomaranče, iz vrtnih nasadov sem pa se je čulo z visokih cvetočih lip ljubko ptičje žvrgolenje. Ako bi hoUli verjeti, da je prava sreča v ooih poslopjih, katerih se drii lastovice, tedaj bi bil tu dom srečin. Zakaj v jedno mer so priletavalo io odletavale n gradu A srečen ni bil gospodar tu. Priletneje zapuščeno dekle je prebivalo proatrane »rajske sobane. Zsdnja nekdaj visoko čislanega rodu Jezersk. h je sedaj čuvala izmrlo hišo in branila ključe doitgrajskega grobišča t katerem je ravno tanjo ie prtprat- Ijen provrer

Hednra pl Jeteraka je t mladosti, ko to spravljali po trsti r « a.'eorga r du k počitku, pr-atala preveč tsge ia ia- «a, d* bt se ne bila tgodat p. starala. A ivoj ponos

  • braa;la tod. med naibojiimi udarci. Tudi l;nbila je

oek g» — trdnim oarivim je Ijubeten redko neinaoa. A bti je miajii kot ona. tato BI pričakovala od njega drnr* Ijabetn*. kakor da bi mu »m--la biti seatra in mati. Bil je v daliaem »orodattu i njo. ubog. a telo oa> dar,en. čemu bi ga torej ne podpirala, da ga osreči. In dala ;e blaga lledtiga Itaočr od itojega imet|i, dvigala ga od »topin.te do supinj«. skrbela tanj kakor man Ko se je lahko >-am na«e tinašal. ne. preje, pripeljal ji je ivojo nevesto.

Sprejela je nevesto, kakor more m »ti sprejeti le dete, in ji oikrbela vao opravo Vtdrietala je od počelki dmiioo t vsem io driala prvo dete poročencev pri krstu, na siojib rekab ie nosila milo Anico okrog in jo ljubila kot avo)0 hčer. In potem — sedaj — plačujejo jej vse to t turamcrvanjem! Ob vrat h je slonela in čula reči onega moža. kater; ae ima le njej u h valiti ta vse. kar ima: .Ki potM* da bi »e ji tabtaljevali, saj je v meae ta ve rova aa.' Suakalo JI je p. si. ko »e ie trga spominiala. t«k> se ji Uvelo vznemirjenja in bolesti Sula je sred. cvetnega vrU. aloneč ob tida. ter opirala avoj pogled v krasno. Mlačno okolico. Dušo so ji prevevale mračne, grenke misli. Saj je bila um izdana in pretariena. kj-r je tako nesebične, a i«kr«a<> Ij.tili .I.todje oe morejo l iti tteiii. ae »erai. čire ljubem LISO vredni To so »ami hmavri.* V tem tresu'ku pride p>-«LO>a t m al" Aaico IB ae tru

Anica j« bila v«a vesela U dan. Saj je imela aajl< pas oblačiica na aebi. I.K«I to sa ji ardečili, ko ugleda na vrtu leto lledvigo. Ročic« svojo aiegae prvU trta ia gla-no vrisk i |e ukliče: .Draga m a r a l ' Nedoitno dtl« ie UI l i l i j svo|e prave matere ia tete liedvige. ki r vedno vestno čuvala svojega ljubljenca, kadar je tapusiiii R-ta pl. Jezerska celo atoje JeU>, da je « bruf aem »e-eiju iskala » stopm m»iem iivl|«oia

A sedaj trta lleduga ai slišala klica ,Ne.Ue deu proč!* pravi mrtlo p«suiji. .D«kl*U aačem vrč vid«u.' Nič OI pomagalo |ok m tpitj« A niči.o, ostra leU lledtiga je ttkl.cala i« Ivanu, staremu hlapcu, ki ,e bt- " silo tudi traUr J t t n odslej me re kliči Bikdar več, ako bi tel«! kateri t« rodovm« t menoj govorit., ali S tem je bila prtrgtnt vsaka t veta. Hedviga piem Jeurnka ni še nikdar preklicala avoj« hrsrde. 1'nvala j« še iv.jega pravnega aaatopaiaa ter m« uročila svoio denarja, rekoč, daj« a tem Kraae pl. Jei"«*« odpravljen ta v.elej.

U tčaaih še, ua kak Uh več«, ko ae ji j« pololtiilo, naslonila j« teu lledtiga avoj« glavo nt roki m jokala p,, mili ruaibni Anici.

Pretekli ste dte leti in marsikaj »e je prnnooilo. Soproga mladega zdravnika, lepa, živahna Boža je bila umrla; sam Jezerski pa je bil odrinil v glavno mesto. Pripovedovali so, da »e je hudo udal pijači iu da je tapal t sodi vseh Jeterskih, izmed katerih ni nikdo učakal starosti. Ljudje ao pripovedovali o njem tudi leti lltdvigi, ter vprašali, kaj bode a sirotno Anico. A gospica pl. Jeterska ae oi dala omečiti; vedt ma si je takrknila srce. Nekega zimskega večera pa. ko Je počivalo vse p«<d aneteno in ledeno odejo, prišlo je pismo, pisano od umirajoče roke. Franc pl. Jezerski je pisal inalo pred smrtjo svoji dobrotnici: .1'smilite se nedolžnega deteta, kije sedaj airota. Ne poznam srca na svetu, ki bi bilo tako lahko moji Anici materino srce, kakor je vaše!' Prvikrat v življenju je teta Hedviga preslišala glas, ki jo je klical, naj se usmili. .Dekletu preskrb.m prostor v samostana", rekla je. Na nobeno livo bitje nečem več navetavati area."

Prišel ja boiič. e *

Tiho in veličastno je plavala nad mestom polna Iona. Večerni tvon je mogočno donel po prostrani dolin, ter klical k molitvi v sveti noči. Čuti je bilo douenje zvona, kakor klic: .Nebeško kraljestvo je bluu!" Marsikakemo aren se je rdelo, kakor b. g. »»«» klical .n opominjal, naj bode do airot usmiljen, drugega je kl.c prosu, naj ae aprijatoi a avojim aovražnikom, naj ga ljubi v Bogu, wkaj „nebeško kraljestvo je bliio."

Kjer je najbolj tiho, tam se tudi najiažje čuje vsak klic. Iu liho je bilo po prostranih sobanah velikega gradu iiedvigc pl. Jeter.-ke.

Po.-li grajski so šepetali v kuhinji med seboj, kakor otroci, ki pričakujejo božičnih darov.

Saj je bilo pa tudi res pripravljeni zanje v dvorani pri tl*h veliko božično drevo. Darila so bila pod drevesom, kakor.1 rm se dajejo sirotam, kateri nimajo ne obleke, ne jedi. ne pijače. Od davnih časov sem je bilo v navadi to obdarjevanje ua sveti večer v stsren. gradu, in tudi gospica Hedviga ni hotela opustiti te lepe navade. Toda — kako vnemarno je delila darove!

Todi nocoj te stoji poleg božičnega drevesa. Tudi do nje prihajajo glasovi večernega zvona, vabeči k iskreni molitvi. A ojej se zdi ta don tvouov kakor tvonjenje mrliško, in mrtvih ne sovrsžimo. Zrla je pred seboj božično drevo. Ah, kako prijetno je bilo tedaj, ko je pripravljala tudi darila ta druge, Ijnbe njenemu srcu . . Umela je tvonov don, nmela opomin k usmiljenju, ljubezni, in pozabila je ratžaljenje.

Potabila je v tem trenotku zauičevanje in mislila le na svojo krivdo. Kako grozovita je bila — ali ni bila morebiti še kriva smrti svojih ljubljencev! Kako nesramno se je maščevala! In oni ljubček, moja Anica, kaj bode i njo A zopet se je dvignilo srce v ponosu, in t roko je potegnila zapuščena po čelu, da bi itbrisala nevesele spomine.

.D>volj s«m d»l». a nehvaležno ««• rtu