Hvaležnost in nehvaležnost

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Hvaležnost in nehvaležnost
J. Verdelski
Izdano: Slovenske večernice, „Izdala družba Sv. Mohora“, Celovec (1. zvezek), 1860, 47—50
Viri: dLib ali archive.org
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Hvaležnost se pravi vse to, kar smo dolžni tistemu, ki nam je storil kakšno dobroto, katere nismo po nobeni pravici mogli tèrjati od njega; tedaj vedna in stanovitna misel do njega in vroča želja: storiti mu vselej letó, kar je njemu ljubo in drago, in poverniti mu njegovo dobroto na kakšen si bodi način, pa tudi vedni čut pravega in ravnoserčnega prijatelstva, prave in ravnoserčne ljubezni do našega dobrotnika.

Hvaležnost je ena tistih krepost, ki se poredkoma najde, če jo ravno vsak človek zahtéva od druzih. Zdi se pa tudi, da nič tako silovito ne zbada v človeško serce, kot oponašanje nehvaležnosti. Zakaj vsi čutimo, da je nehvaležnost ostudna in omerzljiva lastnost.

Hvaležnost v gori omenjenem poménku in na gori razloženi način smo pa dolžni najprej Bogu, ki je nas ustvaril, nas hrani in je naš stanoviten dobrotnik. Njegov je zrak, ki ga dihamo; njegova je zemlja, po kteri hodimo, in ktera za nas rodí na razne načine; njegova je dobrota, ki nas preskerbljeva z vsim tim, kar nam služi v kakšni si bodi zadevi. Njegova je tudi odsoda, njegovo ravnanje, ako nas včasih napadajo nesreče, zakaj tiste nam pripeljevajo na neko skrivno in nerazjasnivo vižo nepričakovanih dobrih in koristnih dogodkov — clo za veliko našo zadovoljnost in radost!

Po tem je naša sveta dolžnost, da skazujemo pravo in serčno hvaležnost za toliko velikih dobrot tudi svojim starišem, učiteljem in vsem zvestim prijatlom, posebno pa starišem skozi celi čas njih življenja, zlasti pa v njih starosti, kedar jih zapuščajo telesne močí in ne morejo več samih sebe preskerbljevati. Sledeča prigodba vam naj pokaže nehvaležnika, da je joj!

Nek rahločuten, ljubezniv in dobroserčen oče, ki je bil ostal vdovec z enim sinom, je tega zredil z veliko skerbjo. Po tem, ko se je bil sin oženil, mu je oče izročil celo svoje premoženje, s tim odločkom, da sme naprej živeli v družbi mladih zaročnikov, in ostati priča njih vzajemnega zadovoljstva in blaženstva. Spervič je šlo vse lepó in dobro. Po malem se je pa ta stvar spremenila, zlasti potem, ko se je družina pomnožila in ko so jo začele imenitne osebe obiskavati: starček je bil sceloma zanemarjen; nihče ni zanj več skerbel; prisiljen je bil tudi revež ostajali, in tam svoj košček kruha glodati; postelja mu je bila prenešena na podstrešje.

Ko je nesrečni mož na zadnje vidil, da mu tukaj vsak dan hujše gre, in da ne more se nadjati kaj boljega v prihodnosti, sklene, domačo hišo zapustiti in izročiti se skerbi previdnosti božje. Da tedaj sinu oznaniti po nekem poslu svoj sklep. To oznanilo pride sinu, ravno ko je bil v družtveni sobi, kjer se je bilo takrat snidlo veliko ljudi, to je obiskovavcov. Sin, zaslišavši oznanilo, ukaže svojemu najstaršemu dečku, naj da dedu neko plahto, s katero so posli navadno pokrivali konja, da bi se po poti branil škodljivi moči nevgodnega vremena. Na to mu deček odgovorí slobodno in prederzno v pričo vseh: „Jez pa mislim mu dati le polovico plahte.“ „Zakaj pa?“ upraša oče. „Drugo polovico bom hranil, dokler ne odrasem in postanem mož; takrat jo bom vam dal, ko vas bom ravno tako zapustil in pahnil iz hiše,“ reče deček. — Te besede so tako ganile nehvaležnika, kateremu je vest precej očitala njegovo veliko pregreho, da je hitro po tem tekel za očetom, ga je, solze prelivaje, prosil odpuščenja, in ga peljal k družbi, pred katero je z velikim in resnim kesanjem obstal svojo nehvaležnost do očeta. Od tega časa mu je kot pravi sin lepo in povoljno slregel do njegove smerti.