Hvaležni kipci

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
PASTIRICA DROBTINICA
Kristina Brenk
Spisano: Damjana Nišandžić in Nina Popović
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Nekoč v davnih časih sta v neki vasi na Japonskem prebivala star mož in stara žena. Bila sta zelo revna in od jutra do večera sta pletla slamnike. Ko sta napletla nekaj slamnikov, jih je stari mož odnesel v bližnje mesto in prodal. Nekega dne pa je stari mož rekel svoji stari ženi: »Pojutrišnjem bo novo leto. Joj, kako bi bil vesel, če bi si za novega leta dan lahko pripravila nekaj riževih pogačic! Ko bi imela vsaj eno ali dve pogačici, pa bi bilo kar dobro. Kako naj sicer počastiva prvi dan novega leta ?« »Prav,« je odgovorila stara žena, »pa odnesi tele slamnike v mesto, prodaj jih in za izkupiček kupi nekaj riževih pogačic« Stari mož si je naslednjega dne navsezgodaj res natovoril pet čisto novih slamnikov in jih nesel v mesto naprodaj. A kakšna smola! Niti enega klobuka ni prodal. In da bi bila nesreča še hujša, je pričelo na gosto snežiti. Stari mož je ves žalosten in utrujen odtaval nazaj proti svoji vasi. Stopal je po samotni gorski stezici in na lepem prišel mimo šesterih kamnitih Jizovih kipcev, ki jih je že skoraj docela prekril sneg. Vsakdo na Japonskem ve, da je Jizo zaščitnik otrok. »Joj, joj, tole je pa res žalostno,« si je rekel stari mož. »Res da so tile kipci kamniti, če pa dobro premislim, jih vendarle zebe takole v snegu.« »Aha, že vem, kaj moram storiti!« se je tedaj spomnil stari mož. »Da, da, tole bo res najbolje.« Odložil je svojih pet slamnikov, ki jih je nesel na hrbtu, in na vsak Jizov kipec navezal po enega. Ko pa je prišel do šestega kipca, je sprevidel, da mu je zmanjkalo slamnikov. »Na, lepa reč, nobenega več nimam,« je zamrmral stari mož. Pa se je spomnil, da ima na glavi še klobuk. Vzel je torej z glave svoj lastni klobuk in ga poveznil na glavo šestemu kipcu. Potem je odšel naprej proti domu. Doma ga je že čakala pri ognjišču stara žena. Ko je stopil v bajto, se je ozrla proti njemu in mu zaklicala: »Le brž stopi k ognju, gotovo si ves premražen. I kje pa si izgubil svoj klobuk ?« Stari mož si je otresel sneg z las in stopil k ognjišču. Potem je svoji stari ženi od pike do pike povedal, kako je vseh pet novih slamnikov in še svoj lastni klobuk podaril šesterim Jizovim kipcem. In prav žal mu je, da sta ostala brez riževih pogačic, je nazadnje še rekel. »No, lepo si storil, ko si pokril Jizove kipce,« je rekla stara žena, vsa ponosna na svojega moža. Potem pa je nadaljevala: »Bolje je opraviti eno samo dobro delo, kakor imeti polno hišo riževih pogačic. Nič hudega, bova pa brez riževih pogačic dočakala novo leto.« Bilo je že pozno ponoči. Stari mož in stara žena sta se odpravljala spat. Proti jutru, še pred zoro, ko sta starčka še spala, pa se je zgodilo nekaj nadvse čud¬nega. Nenadoma so v daljavi odjeknili srebrni glaski in so prepevali: »Zdaj možu zlatega srca, ki z naših glav pregnal je zimo, darilo lepo ponesimo!« Petje je prihajalo bliže in bliže in že so v snegu odme¬vali tudi koraki. Srebrni glaski in koraki so se bližali prav hiši, v kateri sta spala stari mož in stara žena. Kmalu nato je bilo slišati, ko da je nekdo nekaj težkega odložil prav pred hišo. Starčka sta se prebudila, skočila s postelje in stekla pogledat, kaj se godi. Joj, kako sta se začudila, ko sta odprla vrata. No, kaj mislite, da sta zagledala pred hišo ? Zagledala sta veliko razgrnjeno preprogo, sredi preproge pa je čudovito okrašena kraljevala velikanska riževa pogača! Ne, kaj takšnega naša starčka svoj živ dan še nista videla. »Kdo neki se je spomnil in nama prinesel tako lepo darilo ?« sta se čudila. Tedaj sta v snegu zagledala sledove stopinj. Zasne¬žena poljana okrog njune hišice je vsa zardela od jutranje zarje. Ko sta starčka pogledala, kam vodijo sledi, sta v dalji zagledala vseh šest Jizovih kipcev, ki so šli po snegu, pokriti pa so bili s prav tistimi slamniki, katere jim je bil včeraj podaril stari mož. »Glej, kamniti kipci so nama prinesli to čudovito darilo!« je tedaj vzkliknil stari-mož. In stara žena je dodala: »Da, da, veseli so bili slamnikov in v zahvalo so nama prinesli to velikansko riževo pogačo.« Lahko si mislimo, kako imenitno sta naša starčka počastila novega leta dan.


Japonska pravljica