Hvaležen sem Vam

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Hvaležen sem Vam
Izdano: Primorski list 2. junij 1899 (7/16), 62
Viri: [dLib ]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Gojko je bil učitelj res po poklicu. Ves je gorel za svoj poklic ter se v šoli in izven šole trudil za nravni in gmotni prospeh ljudstva. Vsako priliko je porabil, da je v enem ali drugem oziru vplival na svoje učence.

Poučeval je tudi veronauk. Nekega dne je razlagal Faraonove sanje o sedmih rodovitnih in sedmih nerodovitnih letih, o dobrih in slabih časih, ter razlagi dodal resne opomine o varčnosti. »Vidite, preljubi otroci,« govoril je očetovskim glasom, »kako dobro je, da v ugodnih časih mislimo na slabe ter si za tedaj kaj prihranimo. Jeli Jožef drugače postal rešitelj cele, velike dežele, rešitelj svojega očeta in bratov? Ali bi ne bili oče in bratje stradali ter lakote umrli, ko so nastopila sedmera narodovitna leta? Razumljivo vam je, – dobro! Učite se iz tega varčnosti in niti novčiča brez potrebe ne zapravite, da od vsake krone, ki jo zaslužite, vsaj deset vinarjev ložite na stran.«

Ta priprosta razlaga se je globoko vtisnila v dušo učencev. Jedna učenka vrnivša se iz šole je takoj pri mizi vprašala očeta: »Slušaj, ljubi oče, ali tudi ti hraniš, da ne bomo v slabih časih stradali?« Prosto vprašanje nedolžnega otroka je zadelo v živo očeta in mater. Kako ti pride na misel tako vprašanje? spregovori oče. In deklica je pripovedovala, da se je danes ob Jožefovem vzgledu učila, kako dobro da je varčiti za prihodnje čase. Očetu in materi so solze zalile oči.

Minolo je nekaj časa. Nekdo potrka na vrata učiteljevega stanovanja. Priprost meščansko oblečen mož vstopi ter opravičuje svojo nadležnost. Bil je oče one deklice. »Prihajam,« spregovori, »da Vas najsrčneje zahvalim.« »Na čem?« vpraša učitelj začuden. »Vi ste pred nedavnim na mojega otroka in po njem na vse moje življenje tako odločilno vplivali, da si danes štejem v sveto dolžnost, Vas o tem obvestiti.« Čudom se je čudil učitelj ter prašal pojasnila. »Vaša pripoved o varčnem Jožefu, govoril je mož, je tudi mene spodbudila k čednosti katere v svojem dosedanjem življenju nisem poznal. Nikdar nisem mislil na to, da bi od svojih dohodkov za se in za svojce kaj prihranil. Pripovedka moje hčerke pa me je tako v živo zadela, da sem sklenil od tedaj naprej vse drugače gospodariti. Tu imate dokaz.« Pri teh besedah je potegnil iz žepa hranilno knjižico, v kateri je bilo vpisanih 225 kron.