Pojdi na vsebino

Hudourje.

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Blisk in grom Hudourje
Narodno blago koroških Slovencev
Vinko Möderndorfer
Ogenj, voda, zemlja
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt



Kmetu je lepo vreme, ki se menja s pohlevnim deževjem, to, kar je ribi voda. Radi tega ugiba vedno že naprej, kakšno bo tega dne ali meseca vreme in posebno še, če ne bo neviht, neurja, suše itd. Radi tega ima skoraj vsaka hiša vremenski koledar po ustnem izročilu. Ljudje vedno premišljujejo, kaj naj bi ukrenili, kako naj bi živeli in molili, da bi odvrnili od sebe vsako neurje in sušo. (2) Neka stara babica je celo takole molila ob daljšem deževju za lepo vreme: »Ljuba sveta Gobacija, pridi in pograbi z grabljami te megle, da bo sonce prisijalo, da bo žito dozorelo!« Da bi obvarovali žito pred hudo uro, vtaknejo med setev šibe, blagoslovljene na cvetno nedeljo. Že če hlapca premoči dež, ko nese butaro k blagoslovu je kmet žalosten in pravi: »Žita ne bomo spravili ob lepem vremenu pod streho, prvi snop je bil moker, premočen bo tudi zadnji«. (4) Neurja kakor tudi suše in vseh drugih nesreč bi ne bilo, če bi ljudje vedeli za tri najsrečnejše dni v letu in jih tudi temu primerno praznovali; nič bi pa ne pomagalo, če bi dognali samo enega ali dva in ju praznovali – mogoče se celo že kateri nevedoma praznuje, nesreča pa bi bila odvrnjena, če bi vedeli za vse tri in vse tri praznovali. Skoraj gotovo je eden izmed teh treh dni oni, ko je bil pes pokopan. To je bilo tako: Neka grofica je imela lepega psička, kateremu je boljše stregla ko ljudem. Psiček je poginil, grofica pa je za njim hudo žalovala. Napravila je rakev in oznanila, da je otrok umrl. Tako so pokopali psa z vsemi častmi na pokopališču. Takoj po pogrebu je začelo liti kakor iz škafa. Ljudje so ugibali, kaj naj bi bilo vzrok temu neurju in ker je pričelo baš na dan pogreba grofičinega otroka, so bili prepričani, da tu nekaj ni bilo v redu. Odkopali so grob in našli v rakvi psička. Takoj, ko so vrgli rakev s pokopališča, je hudourje ponehalo, deževalo je dotlej že nepretrgoma štirideset dni. Od tistih dob imamo pasje dni. Hudi so ti pasji dnevi, če so skupaj obrnjeni. Najhujše je za kmeta hudourje, ki ga spremlja toča. Tudi proti toči so že vse poizkusili, pa vendar se še pripeti, da marsikatero leto uniči vse. Da bi pregnali točo, zvonijo z vsemi zvonovi, nekatere cerkve imajo tudi posebne zvonove za preganjanje toče. V prejšnjih časih so tudi na Koroškem streljali proti toči iz topičev z blagoslovljenim smodnikom. Stvar pa je taka, da niti blagoslovljeni zvonovi in topiči ne morejo pregnati toče, če nimajo prav takega glasu, kakor je v oblakih. Če je namreč zvon ali topič močnejši, tedaj razcepi oblak in toča se vsuje, vsuje se pa prav tako, če je glas preslab, ker tedaj ne premaga onega v oblakih. Če bi pa ustrelil z blagoslovljenim smodnikom v takšen oblak, v katerem je še coprnica, pade ta takoj na zemljo in se ubije. V Podjuni zabijejo proti toči dvanajst žebljev v staro hruško, potem gre toča preko polja. Škoda je le, da se vsaka taka hruška po treh letih posuši. V tako drevo tudi strela nikoli ne udari, vselej le zraven. Točo delajo zli duhovi, coprnice in oni, ki znajo brati v črnih bukvah. Coprnice si sežgejo lase in že pada toča, ali se namažejo s svojimi mazili in zlete v oblake in napravijo tam točo, pa tudi na metlah frčijo okoli in delajo točo. Mazilo, ki naredi točo, je sajastorumene barve, ne ve se pa, iz česa ga coprnice delajo. Posebno nevarni so ljudje ki so hodili v črne šole, pa niso doštudirali za duhovnika. Taka spaka je toliko uničena, da ve, kako se škoda dela in potem ljudem nadleguje. Pa tudi marsikaterega duhovnika imajo ljudje na sumu. To-le pripovedujejo: (4) Nekoč je živel bogat župnik. S svojimi župljani je bil strog, biro so mu morali odšteti natančno od zrna. Kdor je vse lepo napravil, kakor je župnik zahteval, je bil njegov prijatelj in župnik je imel zanj vedno dobro besedo. Pri nauku je zabičeval vernikom, naj obdarujejo cerkev in njene ustanove in pridno romajo na Sv. Višarje, da odvrnejo nesrečo od hiše. Tako je tudi bilo. Kadar pa župljani niso ubogali, jim je opustošila toča setev. Nekoč je srečal kaplan na dvorišču župnikovo deklo, ko je hotela nesti vedo vode na sosedovo njivo. »Kam neseš vodo?« jo je vprašal. Izgovarjala se je, da je tak župnikov ukaz in da je to že mnogokrat morala napraviti. Obrnila pa se je le in zanesla vodo namesto na sosedovo njivo v župnikovo sobo. Četrt ure nato je že padala v župnikovi sobi kot oreh debela toča in zdrobila vso župnikovo opravo in pobila župnikove njive in senožeti. Drugod ni napravila škode. Odsihdob sta se kaplan in župnik pisano gledala. Kadar je šel župnik na spoved, je bilo vedno lepo vreme. Toda tudi kaplan je šel ob lepem vremenu spovedovat, vsakokrat pa ga je dohitelo med potjo neurje. Ko je nekoč kaplan šel spovedovat in je padala toča, je ministrant vprašal: - Zakaj pada vedno toča, kadar grem z vami, in nikoli, kadar grem z župnikom? - Točo dela hudoben človek, ki me sovraži. - Saj vendar nesete Boga in ne hudobni duhovi in ne ljudje ne morejo ovirati božje poti, pravijo gospod župnik. - Pa se prepričaj! Stopi mi na desno nogo, oprimi se desne roke, s katero držim Boga in poglej čez mojo glavo v oblake. A Bog ne daj, da bi kaj zinil! - To so pa naš župnik, je zaklical. Tisti hip pa je padel župnik pred njim na tla in se ubil. Po župnikovi smrti je postal kaplan župnik. Ljudje so ga imeli radi in toča ni padala več tako pogosto. (29) Ni prav položiti koso tako, da je obrnjena rez navzgor ali grablje z navzgor obrnjenimi zobmi ali pa pustiti krtače tako položene, da štrle ščetine proti nebu, kajti angelci se nabodejo nanje in hudoba si brusi kremplje. Kadar se bliža huda ura in je nevarno, da bo toča, je pa dobro, če so grablje položene z zobmi in kosa z rezom navzgor. S tem namreč se prav mnogokrat prepodi toča, katero mislijo delati coprnice in coprniki, ker se boje ostrin, da se na njih ne bi vrezale ali nabodle, če bi prišle preblizu. Kosa je sploh zelo nevarna zlim duhovom in neurju. Menda se radi tega tudi čebele plašijo, kadar zaslišijo ropotanje s kosami. Čebelarji, ki to vedo, ukrotijo s koso podivjane roje, ki hočejo pobegniti. Če namreč opazijo pri roju, da se noče takoj vsesti, bijejo z brusom po kosi in brž se roj vsede na najbližje drevo. Če pa to ne pomaga takoj, jih je dobro malo poškropiti z vodo tako, da se s periščem meče voda v zrak, kjer se čebele zbirajo. V Zili in Mežiški dolini je to tako znano sredstvo, da sem kot dijak sam pomagal čebelarjem z ropotanjem s koso, ne da bi se mi zdelo to kaj posebnega ali čudnega. (38) Že ko se bliža neurje, ki bi lahko prineslo točo, je treba metati v veter senen drob in smeti, da oslepe zli duhovi, ki pripravljajo nesrečo.