Hudobec Kruljavec
| Hudobec Kruljavec Narodne pravljice in legende Manica Koman |
| |||||||||
V peklenskem breznu se je dvignil strašen prepir. Vse je tulilo, režalo, večalo, jokalo in psovalo, da se je čul vik in krik, topot in ropot prav do nebes. Angelci so radovedni hiteli k nebeškim linam gledat, kaj li se godi spodaj v peklu, na svetu pa se je slišalo, kakor bi razsajala za deveto goro grozna nevihta z gromom in bliskom. In kaj je bilo? Tisti vražji hudomušnež, nagajivi porednež, vragec Kruljavec — tako namreč so ga imenovali zaradi njegove šepaste noge — je bil zopet vzrok vsemu direndaju. Saj pa tudi v vsem peklu ni bilo bolj navihanega in bolj nagajivega hudobca, kakor je bil Kruljavec. Kjerkoli je mogel, je nagajal svojim tovarišem. In veste, kaj si je izmislil v tisti noči? Ko so hudobci, ki niso imeli službe, v svojih posteljah lepo smrčali, je šel Kruljavec in odrezal enemu kos repa, drugemu je poščipal parklje, tretjemu odlomil polovico rogov. Ko so se zjutraj vragi prebudili in hoteli iz nova na delo. hej, to so gledali! Vedeli so takoj, da je to Kruljavčevo delo. Zagnali so velikanski hrup ter šli tožit poredneža peklenskemu glavarju, velikemu vragu Luciferju. Lucifer, gledajoč te čudne spake brez rogov, brez parkljev in brez repov, ni vedel, bi se li smejal ali jezil. Takoj je vedel, da tega ni storil nihče drugi kakor pretkani Kruljavec, zato ga jc obsodil na tri dni in tri noči težke ječe, poostrene z ledeno posteljo. Kruljavca je ta kazen silno raztogotila. Ne toliko zaradi tega, da bi se bal ledene postelje, ampak jezilo ga je najbolj, ko je videl, kako se mu vragi škodoželjno posmehujejo. Sklenil je, da zapusti pekel čim prej. »Kazen hočem prebiti, da mi ne bodo očitali strahopetnosti,« tako je modroval sam pri sebi, »potem jo pa takoj pobrišem in poizkusim svojo srečo na zemlji.« Nato je Kruljavec svojo kazen takoj nastopil ter jo tudi pogumno prestal. A v peklu mu odslej ni bilo več obstanka. Ob prvi priliki, ki se mu je kmalu ponudila, je zapustil pekel ter smuknil na svet po dolbini, ki je bila le njemu znana. Dospevši na zemljo, je vzel nase podobo navadnega človeka ter začel premišljati, kje in kako bi poizkusil svojo srečo. V tem mu pride nasproti prileten berač. »Ha,« si misli Kruljavec, »morda mi da tade potrebnega sveta.« Hitro stopi k beraču ter ga začne prijazno ogovarjati: »Hoj, brate, da si mi zdrav! Truden si, kajneda! Odloži nekoliko svojo malho in sediva tu v senco, da se odpočiješ in da se malo porazgovoriva. Saj je še dan dolg; sicer pa imaš že itak polno malho.« Berač si ni dal dvakrat reči. Vrgel je malho v travo, sedel poleg nje ter si obrisal pot s čela. Tudi Kruljavec se je zvalil po tleh. »Pa od kod pravzaprav prihajaš?« je povpraševal zvedavi berač Kruljavca. »Iz zrakoplova sem padel,« je lagal Kruljavec. »Zrakoplov je tako hitro krožil po zraku, da tovariši, ki so se vozili z menoj vred, niti zapazili niso, kdaj sem padel. Zrakoplov je odplaval naprej, jaz siromak sem pa ostal tukaj in sedaj ne vem, ne kod — ne kam.« »Kaj ste pa počeli pod oblaki?« ga vpraša berač. »Vozili smo se z zrakoplovom visoko med zvezdami in smo one zvezde, pri katerih je bila nevarnost, da se snamejo iz svojih tečajev, pritrjevali z zlato žico.« »To je lep obrt,« reče berač, » ali zate poslej ne bo imel pomena. Moral se boš oprijeti česa drugega, ako boš hotel živeti.« »Toda česa naj se oprimem? Svetuj mi, prijatelj!« »Težko mi je svetovati, ljubi moj. Tu na svetu so vse službe trudapolne in jako slabo plačane. Najboljša je še menda moja služba — beračenje. Res da moram tu in tam požreti marsikako grenko, a vendar mi dajo ljudje toliko, da nisem nikoli lačen. Tudi obleke dobim vedno za sproti. Prenočišče imam itak povsod brezplačno. torej mi vse, kar mi ljudje darujejo v denarju, ostane za ljubo žganje. Jaz bi ti svetoval, da se kar beračenja oprimeš. Le veruj mi, da v današnjih slabih časih berač še najbolje izhaja.« Kruljavcu je bil beračev svet jako všeč. »Hvala ti za temeljiti pouk,« je vzkliknil veselo. »Posvetiti se hočem beračenju. Ako ti dobro izhajaš, ki si star, bom menda tudi jaz, ki sem še pri najboljši moči. Toda kako naj pričnem? Ali naj hodim sam, ali naj grem s teboj?« »Kakor hočeš,« pravi berač. »Tudi z menoj lahko hodiš toliko časa, da se novega obrta popolnoma privadiš. Predvsem bodi ponižen in pohleven, vedi se skromno in kaži se hvaležnega ter povsod nastopi tako, kakor se beraču spodobi. Navsezadnje beraški obrt vendarle ni tako lahek, kakor si ga morda predstavljaš. Marsikaka kosmata ti prileti na ušesa, to ti kar naprej povem. A sedaj pojdiva, da poizkusiš čim prej svojo srečo!« In odpravil se je Kruljavec z beračem po hišah milo darov prosit. Obrala sta še tisti dan dvoje bližnjih vasi. Toda hitro se je pokazalo, da Kruljavec — kakor prej v peklu — tako tudi sedaj na zemlji ne bo imel sreče. Povsod, kjerkoli sta hodila, so dajali darove le beraču. Kruljavca pa so odpravljali z besedami: »Lenuh! Močan si še in lahko bi delal, da bi si zaslužil potrebnega kruha. Beračenje je le za stare ljudi, ki ne morejo delati.« Ko je napočil večer, je imel berač polne žepe krajcarjev in bisago napolnjeno z moko, kruhom, pšenom, ješprenjem in zabelo, Kruljavec pa ni imel ničesar. Ubogi Kruljavec je bil silno poparjen. Ko je ugibal in ugibal, kaj sedaj početi, mu je hipoma šinila dobra misel v glavo. »Že vem, kaj je vzrok moje današnje smole,« je rekel sam pri sebi. »Prav pravijo ljudje, res sem premlad za prosjačenje. A temu se da hitro odpomoči. Jutri bo že drugače. Kakor se danes berač smeje meni, tako se bom jutri jaz njemu.« Drugo jutro je bil spremenjen Kruljavec v tako starega, suhega in grbavega možička, da je bil videti vsaj trideset let starejši od berača. Preden sta odšla beračit, se ozre Kruljavec v zrcalo. Pri tem pogledu se glasno nasmeje, češ: »No, sedaj mi pač ne bo mogel nihče reči, da sem premlad za beračenje.« Ali na svojo veliko jezo in žalost se je moral Kruljavec ponovno prepričati, da ni rojen pod srečno zvezdo. Kjerkoli sta hodila, je le berač dobival darove, Kruljavca je pa vsakdo sočutno pogledal, rekoč: »Možiček, vi ste tako star in slab, da še sami komaj hodite. V hiralnico pojdite in ležite, da sredi pota ne umrete! Vsako darilo bi vas le še bolj obtežilo. Bom pa rajši dal vašemu tovarišu, ki je močnejši od vas in lahko nosi.« In beračeva bisaga se je zopet polnila. Ko se je storil večer, je bilo vse tako kakor prejšnji dan. Berač je veselo prešteval krajcarje ter zadovoljno ogledoval polno bisago, nesrečni Kruljavec je pa žalostno gledal, grizel nohtove in kuhal jezo. »Prijatelj,« mu je dejal berač smehljaje, »že vidim, da beraški obrt ni zate. Tudi ta posel je treba dobro razumeti ter imeti posebne talente zanj. Treba se ti bo poprijeti kakega drugega obrta.« »To rudi jaz mislim,« je vzdihnil Kruljavec. »Beračenja se jaz ne bom naučil nikoli. Ljudje nimajo usmiljenja z menoj. Enkrat sem jim premlad, drugič zopet prestar. Kdo naj jim, zlomka, ustreže? Takoj jutri poizkusim kaj drugega!« Še tisto noč se je Kruljavec od berača poslovil. Šel je v bližnji gozd, ki je stal nedaleč od vasi in tam, čepeč pod grmovjem, čakal, da se je zdanilo. Ko se je jelo svitati, je začul iz hiše, stoječe v bližini gozda, glasno preklinjanje. »Ho, ho,« je veselo vzkliknil Kruljavec, »tamle je pa zopet eden tistih, ki sodijo v pekel. Če se mi bo povsod godilo tako slabo kakor pri beračenju, se še prav rad povrnem v pekel. In če privcdem s seboj grešnega človeka, takoj zopet dobim milost v Luciferjevih očeh.« In zdajci se je Kruljavec urno prelevil v dvajsetletnega mladeniča ter jo mahnil k omenjeni hiši. Vstopivši v hišo, je takoj vedel, da bo imel opraviti s krojačem. Po mizi in stolih so ležali vse križem razmetani na pol izgotovljeni telovniki, hlače in še razne druge reči. Za mizo je sedel krojač, suh, koščen in grdogled ter je na vso moč hitel vbadati tanko šivanko. »He, prijatelj krojač, vi pa kolnete kakor pravcati Turek. Zakaj neki? Saj, kakor vidim, vam ni nobene sile,« ga začne prijazno nagovarjati Kruljavec. »Kaj ti veš, koliko je meni sile,« se zadere krojač nad njim. »Ti bi še bolj klel, ko bi bil na mojem mestu. Glej, dela imam čez glavo, pa nikjer ne morem najti človeka, da bi mi pomagal. Kako naj bi ne bil jezen?« »Ej, potem pa prihajam ravno prav. Jaz sem namreč krojaški pomočnik,« laže Kruljavec. »Vzemite me v službo in gotovo boste zadovoljni!« Krojača je ta ponudba razveselila. Hitro sta se po« godila za plačo, in Kruljavec je vstopil v službo kot krojaški pomočnik. Mojster je bil z novim pomočnikom zadovoljen. Saj je bil pa tudi priden za tri druge. De* lal mu jc neprestano od zore do mraka. Četudi je mojster odslej vsa obila naročila lahko sproti izvrševal, vendar je še po svoji stari navadi večkrat grdo preklinjal. Vselej pa, kadar je mojster zaklel, je potegnil pomočnik na skrivaj iz žepa papir in svinčnik ter naredil piko. Ko je bil papir s pikami napolnjen, tedaj je stopil pomočnik pred svojega mojstra, pokazal ostre kremplje ter votlo zahreščal: »Veš li, krojaček suhi, koga si imel v službi? Ali veš, kdo sem jaz? — Jaz sem Kruljavec, pravcati vrag iz pekla. Ti si pridno klel, jaz sem pa pridno delal in pridno zapisaval tvoje grehe. Zadosti jih je, papir je napolnjen z njimi. Zdaj se pa le kar brez vsega obotavljanja odpravi z menoj. Jutri boš že lahko v peklu šival in klel!« »No, če ni drugače, poj dem s teboj. Toda če me že hočeš vzeti, me moraš prej zaslužiti, kar tako pa ne gre, kakor ti misliš. Naredila bova takole: Tukaj imam nekaj blaga, urezanega ravno za dvoje hlač. Ene hlače narediš ti, ene pa jaz. Ako bom jaz s hlačami prej go* tov kakor ti, ne grem s teboj nikamor. Ako me pa ti s hlačami prehitiš, se ti ne bom upiral — vleči me. kamor te je volja!« »Naj se ti izpolni tvoja poslednja želja,« je rekel zasmchljivo Kruljavec ter vzel takoj delo v roke. Tudi krojač je hitro prijel za šivanko, in tedaj se je med mojstrom in pomočnikom pričela tekma za krojačevo dušo. Oba sta hitela na vso moč. Kruljava! se je zazdelo, da mu pogosto vbadanje niti v drobno šivankino uho jemlje preveč časa. Zato je začel striči kar po več metrov dolge niti. Pa je imel zopet smolo, zakaj vselej, kadar je šivanko vbodel, je moral skočiti vun skozi okno, če je hotel, da se mu je nit iztegnila. To pogosto skakanje skozi okno in nazaj ga je toliko zamudilo, da ga je mojster z delom izdatno prehitel. Ko je Kruljavec videl, kako je zaostal za svojim mojstrom, je pograbil škarje in hlače pod koleni — odstrigel. Mojster pa, videč, kako mu je vrag pokvaril čisto nove hlače, je zgrabil v sveti jezi vatel in pričel Kruljavca tako neusmiljeno pretepati, da je premagani vrag, strašno tuleč, bolj padel, kakor skočil skozi okno ter se komaj privlekel do bližnjega gozda. »Huj, huj, tu sem jo pa še vse huje skupil, kakor pri beračenju!« je stokal ubogi Kruljavec ter z mokro travo hladil gorke udarce. Tri dni in tri noči je ostal Kruljavec v gozdu, lečil svoje razbito hrbtišče ter premišljal, bi li še ostal na svetu ali naj bi se rajši zopet povrnil v pekel. V tem premišljanju mu je dospel na uho ropot mlinskih koles. »Kaj, ko bi poizkusil še pri mlinarju.« si misli. »Mlinarji so itak večinoma vsi tatovi in sleparji, pojdem po mlinarja in ga vzamem s seboj v pekel. Edino na ta način mi je še mogoče, povrniti se zopet med svoje peklenske bratce.« In Kruljavec se je napotil za glasom mlinskih koles. Kmalu je našel mlin in tudi mlinarja je dobil doma Kruljavec, že vsega sit, je hotel pri mlinarju opraviti kar na kratko. Ko ga je mlinar vprašal, kdo je in česa želi, mu je rekel kar brez okolišev: »Mlinar, tvoji grehi vpijejo do dna pekla in zaradi njih smo razburjeni vsi peklenski duhovi. Vreča tvojih hudobij se je raznocila, jaz pa sem odposlan, da te odženem v pekel, kamor spadaš že davno. Poj drva!« Mlinar pa ni bil one vrste mevža, da bi mu pri vsaki priliki srce zlezlo v pete. O, kaj še! Privihal si je svoje dolge brke, premeril Kruljavca z očmi od nog do glave ter rekel smehljaje: »S teboj da bi šel, praviš? Zakaj pa ne. Prav rad. Toda z onim, ki je slabejši od mene, jaz ne hodim nikamor. Prej se poizkusiva, kdo izmed naju je večji korenjak. Glej, tam ob svinjaku so naslonjeni vsakovrstni koli in količi. Izberiva si vsak enega in udariva sel Ako me premagaš, pojdem brez ugovora s teboj.« »Naj bo po tvojem,« reče Kruljavec in si izbere najdaljši drog, dočim prime mlinar čisto navadno kre-pelce. Kruljavec se na tihem muza, češ: »Kaj boš ti s svojo palčico!« »Kje se bova?« vpraša mlinar. »Tam pod kostanjem, v senci,« odgovori Kruljavec. »Pa se dajva!« In bojevnika sta se udarila. Kruljavec je s svojim nerodnim drogom zamahnil enkrat — dvakrat, ko je pa hotel zamahniti v tretje, se mu je drog zapletel v kostanjeve veje.
To priliko je pa mlinar dobro porabil. iMcdtem, ko je Kruljavec vlekel in ruval svoj drog iz kostanja, je mlatil mlinar tako spretno no Kruljavčcvem hrbtu, da je Kruljavec glasno zatulil, pustil drog in mlinarja ter zbežal z dvorišča. Sedaj je imel Kruljavec zadosti. Svet se mu je pristudil do dobra. Takoj naslednje noči se je pogreznil v pekel. Kako so Kruljavca sprejeli njegovi peklenski tova« riši, nam ni znano. Vemo pa za gotovo, da ga je za vedno minila želja — iti še kdaj po belem našem svetu iskat obrta.