Hudič iz kravjega jajca

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Hudič iz kravjega jajca
Marko Kravos
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Hudič kravji

Krava Cika ni bila več zadovoljna s svojim življenjem. Čez noč se je naučila tujih jezikov in se podala v svet.

Gre in gre in kmalu seji oglasi po trebuhu. Pa zdaj ji trava še na misel ne pride. Stopi v gostilno in naroči en škaf špagetov. „Mi smo fin lokal," je rekel gostilničar. „V škafih ne strežemo, samo v krožnikih." „Prav, pa petnajst krožnikov špagetov," se je krava takoj prilagodila gosposkim običajem. „To pa ne bo poceni. Imate denar?" „Seveda, kaj pa mislite! Z mlekom se veliko zasluži," je rekla krava in zacingljala s tolarčki. V gostilni je gost sveta krava, če ima s čim plačati. Tako je Cika kmalu imela petnajst krožnikov špagetov pred sabo. Lepo se je kadilo iz njih in od paradižnika so bili rdeče nasmejani. Kako se jih je lotila? V finem lokalu ne moreš jesti kar z gobcem. Kravi s parklji tudi ne gre od rok, da bi špagete na vilice navijala. Torej se je Cika domislila svojih rogov. Enega je vtaknila v krožnik, malo povrtela z njim, potem zavihtela z glavo in: čof! že je cel krožnik špagetov priletel v njen gobec. Spretno in elegantno je tako petnajstkrat pokimala zdaj z enim zdaj z drugim rogom, zamahnila vznak ham, ham, ham in je bilo kosilo pospravljeno. „Zdaj pa še vedro vina!" je zaklicala gostilničarju. „Pri nas ga pijemo po kozarcih," je razložil gostilničar. „Prav. Če je že taka navada, pa triintrideset kozarcev črnega," je olikano naročila krava: „zraven pa še triintrideset slamic!" Nihče bi ji ne mogel očitati, da se ga naceja, ali da ga loka, še manj, da ga po malem sreba. Cel šop slamic je vtaknila naenkrat v gobec in ga dostojanstveno cuknila. Potem je pospravila še slamice. Plačala je in se odpravila.Ko je bila pred gostilno, ji je bilo tako veselo pri srcu, daje kar zapela:

Prej kravica mlada vesela, zdaj prava sem mestna gospa, ne bom več ob mleku živela na kmetih, v hlevu doma! Tralala, tralala, tralalalala tralala, tralala tralala mu!

Vino ji je stopilo malo v glavo, pa ne toliko, da si ne bi znala izračunati, da z mlekom ne bo nikoli toliko zaslužila, da bi se lahko po mili volji potikala po mestnih lokalih. Sklenila je, da bo menjala poklic in se lotila česa bolj donosnega. Ne bodo je več iz dneva v dan molzli - nesla bo jajca! Ne kaka navadna jajca, ker tudi ta nimajo prave cene, ampak orjaška goveja jajca! Misel še ni vse, za vsako obrt je potrebno znanje. Cika se je torej vpisala v hitri tečaj, ki sta ga vodila pav in noj. „Za nova jajca na trgu bi morala biti tudi oblika kaj posebnega, potem bi šele uspeli in bi bilo veliko denarja," je modroval pav. „V obliki velike opeke bi bila jajca najbolj praktična." Cika, kije doslej s svojo zadnjo platjo samo mehke „torte" pridelovala, ga je zabodeno pogledala, potem pa odločno odkimala. „Pa nič,"je rekel pav. navsezadnje se izpod takega kravjega repa lahko izleže samo kaj tradicionalnega." „Važno je, da je lupina dovolj trdna," jo je poučeval noj. „Najmanj za lopato peska bo treba pojesti vsak dan, draga gospa krava." To ni bilo po Cikinem okusu, že prvega grižljaja ji je bilo čez glavo dosti. Škrip, škrip, ji je škripalo pod zobmi in potem se ji je še dolgo rigalo. Ampak vsak trud dozori nekoč v sad. Po tednu dni primerne hrane in posebne telovadbe, je Cika v soboto zjutraj začela nesti svoje prvo jajce. „Počepni, počepni," ji je klical pav. „Potisni, potisni," jo je spodbujal noj. „Kako ko ko," je nevešče kokodajsala krava Cika, ki je v silni muki skušala v vsem posnemati kokoš. Tako sta ji namreč priporočila njena učitelja pav in noj. Pri tem ji je uspevalo le na pol: „Koko - muu, kaka mu-uka, muuu kaka," jo je bilo slišati do neba, tako se je napenjala. „S prvim jajcem je vedno tako, potem gre lažje... Če zmore kokoš, boš tudi ti!" ji je prigovarjal pav. „Pri taki fini obrti trpi najbolj zadnjica. A samo pomisli, koliko denarja bo iz tega." „Kaj ne znaš počepniti kot kokoš!?" ji je klical noj: „laže ti bo šlo." Krava, ki še nikdar v življenju ni počepnila, se je krečila in se drla na vse pretege, pa ni in ni šlo. Končno je pod večer z veliko muuuko znesla svoje goveje jajce. Veliko in zeleno je bilo. Pa kaj ko je Cika imela svoj zadek previsoko! Jajce je padlo zviška in... „Saj sem rekel: premalo peska!" je vzkliknil pav, ko se je razbilo. „Oooo," je pritegnil še noj. rie toliko od razočaranja kot od presenečenja. Iz jajca je namreč skočil hudiček. Dvoje rožičkov je imel in takoj je pokazal svojo naravo. Kravi je pokazal jezik, pavu pa izpulil iz repa oko. Potem pa jo je ucvrl, da se je kar pokadilo.


ne vem, kako se je z novo obrtjo in z meščanskim življenjem krave Cike končalo. Zadnji čas je v gostilni nisem več srečal. Zagotovo pa vem, da se tisti hudiček še preganja tod naokrog. Danes po telovadbi, ko sem se hotel preobuti, ni bilo nikjer enega čevlja. Da se razumemo: enega - in to levega čevlja ni bilo nikjer več. Če to ni zakuhal hudič kravji!


Zgodilo se je v vrtu, pa ne črnemu krtu!

Dober dež!" Dobro sonce!' Tako sta se prijazno pozdravila krompir in paradižnik v vrtu, potem pa je bilo prijaz¬nosti med njima kmalu konec. „Veš kaj, preljubi krompir, težko je biti tvoj prijatelj. Nič nisi odkrit in vedno skrivaš svoje igrače." „Mič ne skrivam, samo pa¬metnejši sem od tebe," odvrne v zadregi krompir. „Kaj bi se mučil in nosil vse svoje na rokah po svetu, če pa imam lahko svoje zaklade ob svojih nogah." „Kje ob svojih nogah?! Zakopal si jih, samo da se ne bi še drugi igrali z njimi. Glej nas: melancana, paprika, buča, ku¬mara in jaz, ki mi pravijo tudi rajsko jabolko - po cel dan se žogamo s svojimi sadeži in se lepo imamo. Ti pa, čudak zakrknjeni, kar sam ostani!" Tako seje izkašljal paradižnik. Krompir si je gnal stvar k srcu. Kdo si je ne bi, če te družba ne pusti k igri na vrtu. Užaljen seje tudi sam potrudil, da bi razjezil paradižnika. „Če sem jaz čudak, si pa ti smrduh!"je zabrusil vsem zna¬no resnico, ki pa je iz obzira ni še nihče tako žaljivo izrekel. Paradižnik je zardel kot pomaranča. In če se ne bi držal za svoj količek, bi od sramote padel še v nezavest. Ko pa je prišel do sape, je krompirju vrnil milo za drago. „Ti, ti meni očitaš?! Ti, ki 6 tebi vsi vejo, kako nemarno najavi, umazani in krevljasti so tvoji... kako se jim sploh reče, tem tvojim blatnim bradavicam?" Seveda je vse sosedstvo v vrtu blazno uživalo ob prepiru in ko so videli, da je krompirja zadelo v živo in da bo paradižnik zmagovalec, so se vsi spravili nad šibkejšega in se mu posmehovali.: Je bil en siv hudir, umazan kot krompir in vsak njegov gomolj ima vsaj en mozolj. To pesmico je skovala melancana, tista z dolgim, vijoličnim in kljukastim nosom. Najraje se špotajo taki, ki bi mo rali biti prav tiho. In še s takim imenom: melancana, ki se rima s podgana. Seveda bi ona sama raje videla, da bi jo vsi klicali kar z njenim umetniškim" imenom - jajčevec. Drugim pa se ob tistem njenem neznanskem nosu zdi edino prav, daje in ostane melancana. Še marsikatero pikro je rekla paprika, potem je kako debelo navrgla buča in tako se je cel vrt spravil nad ubogega krompirja. Končno, že proti večeru, se je prikazal vrtnar. Pri paradižniku je odščipnil nekaj prebujnih vršičkov, saj je prav on sprožil tisto kreganje in zmerjanje. Potem je vse na vrtu dobro žalil. No zdaj je zavladal mir. Saj so bile povrtnine sitne in nestrpne le zaradi hude pripeke in ker jih je žejalo. Da bi se pa tista nesrečna pesmica hitreje pozabila, je krompir nato povabil vso tovarišijo v kino na odprtem. Na sporedu je bila zgodba o mami zvezdi, ki so ji trije utrinki ušli na potep. Bilo je zelo lepo, ne samo ker je imela zgodba srečen konec, ampak tudi, ker je krompir vsem svojim gostom ponudil goro hrustajočega, sladkega, zlato pečenega krompirčka. Vsa družba, vsi vprek so mu kar sami od sebe obljubili: „Nikoli več te ne bomo dražili s tole pesmico - Je bil en siv krompir, umazan kot hudir in vsak njegov gomolj ima vsaj en mozolj. Krompir pa spet v jok: kaj je treba tako ponavljati... sama hudobija. Da bi ga potolažila, mu je kumara zapela: Če imaš krompir, imaš tudi srečo, brez tolarjev, brez lir si napolniš vrečo. Pesmica ni kdove kaj, pa za kumaro je že to veliko. Pred-vsem pa je važen dober na¬men in ta je res obrisal krom¬pirju solzno oko. Odtlej pa je krompirja grizlo huje, kot če bi se ga lotila koloradski hrošč ali bramor: umazan in grd ne sodiš na vrt! - tako mu je razjedalo dušo. Zato je lepega dne pobral svo¬je gomolje in se preselil na bližnjo njivo. Tam vsak krompir - ima svoj mir!


Ko se drevesa našemijo

Bilo je pozno zvečer, pravzaprav je bila zunaj že trda noč. Sedeli so skupaj pred televizijo, ko je oče pomignil mami: „Greva?" In sta šla na vrt. Najstarejšemu, ime mu je bilo Tjaž, se je to zdelo čudno, pa je šel za njima. Sprva ni videl ničesar, potem je v hipu obsijala vrt oranžna svetloba. In sredi trate, kjer ni bilo nikoli nič posebnega, je zdaj raslo dvoje dreves: hruška in oreh. Tjaž je še videl mamino ovratno ruto okrog najvišje veje na hruški in orehova korenina je ravnokar tlačila očetov čevelj v zemljo. „Kakšna pa sta! Kaj sta znorela?" „Nič nisva znorela, samo preoblekla sva se v nekdanjo obliko. Še zmešalo bi se nama, če bi bila še dolgo našemljena v očeta in mamo." Tjaž je pomislil, da se mu sanja. Stekel je nazaj v hišo. Tam res ni bilo ne očeta ne mame. Pa tudi sestre Tine in malega Mihca ni bilo več na kavču. Kavč pa ni bil popolnoma prazen. Na njem sta čepela rdečelična hruška in debelušen oreh. Tjaž, ki je bil bister fant, je najprej pomislil: „Ha, s tako lupino se Mihec vsaj ne bo potolkel, ko bo padel. In Tino bom zdaj lahko vlekel za čop na glavi in jo grizel, kolikor se mi bo ljubilo." Ampak potem ga je zelo zaskrbelo. Spet je stekel na vrt in zaklical: „Mama, tatek, zakaj sta zdaj taka? Prej smo bili vsi ljudje." „Kaj misliš, da drevesa ne poznajo pusta? Midva sva se samo našemila v človeško maškaro. Pred tem pa sva bila drevesi." „Pa Tina in Mihec?" „Sta najina sadeža: hruška in oreh. Lepa in pridna otroka sta, ker vse piškave otroke drevesa kmalu zavržemo." „In jaz potem? Sem piškav ali gnil, da sta me zapustila?" „Ne ne, kje pa. Ti se kot človeški otrok tako imenitno zabavaš: rad poješ in plešeš, se pačiš in smeješ. Dokler ti je to v veselje, bodi še naprej fant. Potem pa, ko pride sreda in z njo čas zrelosti, se lahko tudi ti spametuješ in postaneš trta." Tako mu je govoril oče oreh. „Trta je ženskega spola," je zaničljivo pihnil Tjaž. „Kaj pa veš ti o spolu dreves. Trta je lahko tudi fant, tako kot je lahko refošk trta." „Še zmešalo se mi bo od te vaše čudne modrosti," je vzkliknil Tjaž. „Dosti vas imam! Gotovo ste mi to zakuhali, ker bi radi videli, da vam otroci visijo krotko z vej kakor sadje, ki ga lahko vsak po mili volji otipava in ovohava! Zdi se mi, da ste drevesa še dosti večje šeme kot ljudje." Tako je rekel, potem pa se še sam našemil v opico. Saj je bil vendar pustni torek. Potem je splezal v krošnji očeta in matere in jima kazal jezik: „Pa me stresita dol, če moreta, ha ha!" Tako je bilo to. In kdo ve, če ni bilo kaj od tega zares res. Da so bili ljudje najprej drevesa. Da se tudi drevesa kdaj ob svojem pustu omaškarajo v kaj drugega. Da zdaj mi samo sanjamo, da smo ljudje, v resnici pa smo rožice. A čemu bi morali vse vedno do kraja razmisliti?! Šimpanz Tjaž pa medtem sedi na veji in veselo vrešči: „V torek je pust širokih ust. Za njim pa sreda žalostno gleda."


Krači

Nekoč sem šel čez most in se kot vedno ustavil, da bi z njega gledal v reko. Pod mostom, nedaleč od vode zagledam neko stvar, ni bila posebno velika, kot malo večje jajce ali kaj takega. »Hej," sem rekel kar tako... „Hej! mi je odgovorilo nazaj s tankim glasom. Skoraj bi mislil, daje odmev. „Hej, kdo si?" sem vprašal navzdol. „Hej, jaz sem Kruci." Tista jajčasta stvar je bila torej neko bitje. „Kaj pa je to, Kruci?" sem vprašal. „Hej, Kruci je ime. Moje ime." „Kdo ti ga je dal? Je to ras¬tlinsko, živalsko ali človeško ime?" „Ne vem še, hej! Meni se zdi Kruci lepo ime. Kaj bom postalo, pa še ne vem. Se nisem še odločilo, hej." „Ti si srečno bitje, ker še lahko izbiraš. Jaz pa, ko sem za-gledal prvo lepo mamo, sem takoj hotel postati sin." „Hej, torej si človeški otrok?" „ Vidim, da o tem svetu nič ne veš. Kaj ne vidiš, da sem že cel fant?!" „Hej, hej." „Zakaj pa praviš ves čas hej, me zafrkavaš ali kaj?" „Skušam se naučiti te nove besede, ki sem jo slišal od tebe, hej! Kaj pa sploh pomeni?" „Kaj pomeni hej? Pravzaprav nič. Karkoli." „Lepo zveni, lepa beseda: hej." „Tudi tvoje ime Kruci je lepo,"sem bil vljuden in ljubezniv do malega bitja. „Ampak dokler si ne izbereš, kaj boš, tudi Kruci nič ne pomeni." „In kako je tebi ime?" „Eh, starši so hoteli nekaj prav posebnega in tako me kličejo Čiribiri." „Je to sploh človeško ime, Čiribiri?" „Če ga nosim jaz, bo že človeško. Čeprav ni posebno lepo. Je bolj posebno kot lepo." „In biti fant in človek, je lepo?" „Vsi v šoli in doma mi samo nekaj naročajo ali prepovedujejo, tako da sploh ne vem, kako mi je. Živim kot drugi hočejo." „Hej, potem pa raje ne bi bil to. Jeh in jeh! Se pravi narobe hej!" „Če bi bil jaz ti, bi postal ptica. Lastovka, in prideš do Amerike. Kos, in boš lepo pel. Sokol, in boš visoko letel in daleč videl." „Hej, ni mi všeč, da bi imelo trd kljun. Hej, rado bi ostalo mehkega značaja. Kaj pa jejo ti kosi, lastovke, sokoli?" „Črve, muhe, miši..." „Jeh, jen in jen!" „Potem bodi vrtnica ali dišeč nagelj." „Vrtnica ima trne. Nagelj, komaj zacveti, ga odrežejo in da¬jo v vazo. Jeh, jen!" „Lahko bi bil slon. Teh nihče ne daje v vazo in vsi se jih boji-jo. „Slon pa gre težko na ples, jaz bi rado kdaj tudi plesalo." „Če hočeš postati kaj lažje¬ga, si lahko metulj ali kačji pastir." „In bi živel koliko? Dva, pet dni! Jeeeh." „Torej postani riba. Ta plava in pleše na vse strani in še navzgor in navzdol." „Da bi bil riba? Hm, v vodi je res lepo.Jeh in jeh, potem pa ne bom nikomur moglo povedati svojega lepega imena. Jaz bi rado bilo kaj takega, kar se lepo sklada z imenom Kruci, hej!" „Muci Kruci zveni zelo skladno. In muce so fine in mehke." „Muc je na vsakem koraku dosti. Nekaj, kar je redko in dragoceno, to bi bilo zame. Hej, Čiribiri, poznaš kaj redkega in dragocenega?" „Za nekatere je to diamant. Zame pa sladoled. Veš kaj, postani sladoled! Sladoled na tri glave: čokoladno, jagodno in kokosovo. Kruci sladoled!" „Hm, ne vem. Tri glave, praviš. Ampak od njih bi imel korist samo ti. Jen!" „Veš kaj ti rečem? Jehehe jeh! Siten si, izbirčen, neodločen - krucinal! kdo te bo še poslušal. Pravzaprav se mi zdi, da biti po imenu Čiribiri niti ni tako narobe. Gotovo je to veliko bolje, kot biti Kruci-nič, Kruci-fiks ali Krucinal banda! Adijo, pa Kruci ostani!" Tako sem rekel in šel. Kaj se je potem zgodilo s tistim jajčastim Krucijem pod mostom, ne vem. Če ga kdaj srečaš, pa poizkusi še ti. Morda si izmisliš še kaj, kar bo potem Kruci izbral za življenje. Lepo ime še ni vse, hej!


V davni davnini Predavanje o naši slavni prazgodovini je imel prof. Lazar Kljukec 1. aprila v Gorici pri Savici


V davni davnini je bilo naše ljudstvo drugačno kot danes: bilo je postavno in z bakrenimi lasmi, ki si jih je ves čas razčesevalo z dolgimi prsti in nohti: Saj drugega dela tudi ni imelo v tistih zlatih časih. Hranilo se je namreč z medom in lešniki, ki so jim jih prina¬šale udomačene veverice in čebele. Za bivališča pa so si izbirale kar gnezda štorkelj, da so se ob njih ponoči še pogrele, ko pa so hodile okrog v glavnem nage. Ah, treba je namreč povedati, da so to naše ljudstvo sestavljale same ženske. Tako so živele v miru in sreči, dokler... S severa je nekoč pridrlo divje pleme: komaj so bili podobni ljudem. Precej manjši so bili, kot nekakšni bobri, in tudi kosmati čez in čez in z dolgimi prednjimi zobmi. Zato se jih je prijelo ime Bobri ali na kratko Obri. Gotovo so Obri hoteli takrat ljudožreti naše rojakinje in so jih grozovito napadli. Boj je trajal tri dni in tri noči. Seveda so zmagovali Obri, s svojimi zobmi in gorjačami so štrli vsak odpor. Nič niso po-magali dolgi nohti naših praaa-prababic. Obri jih skozi goste kožuhe še čutili niso. Ko so jim metale kamne v glavo, ni tudi nič pomagalo, kamni so se v pesek zdrobili. Gozd je odmeval od strašnih krikov, potoki so narasli od solz, potu in tudi krvi. Marsikatera prednica je klonila in bila pomendrana. Ha večer tretjega dne so se naše človenke morale predati svojim zakletim sovražnikom. V znak predaje so jim pripravile slovesno večerjo z medom in lešniki: potem bodo Obri počeli z njimi, kar bodo hoteli. Pa to je bila le zvijača. V med so vmešale neke zeli in s to medico divjake omamile. Potem so jim še telo z medom namazale. Drugo jutro planejo čebele na med in na Obre in jih tako popikajo, da so si sami populijo vse dlake in kocine. Le čez glavo jih niso popikale, ker jim je tako zelo dišalo po česnu iz ust. Tako so vsaj brado in par las čez glavo ohranili. Ko so bili goli, so kar hitro postali še krotki in koristni: nabirali so sadeže, z lastnim dlačjem so oblačili in greli človenke in vsepovsod in nenehno gradili, gradili. Bodisi brunarice bodisi kamnite gradove. To jim je še ostalo od njihove bobrovske narave. Na domačijah so tako povsem nadomestili veverice in štorklje, le še nabiranje medu od cveta na cvet jim dela težave.

Včasih se še spomnijo nekdanjih navad in svobode in takrat grizejo okrog sebe kot divjaki. Spravijo se seveda najraje na babe - ta izraz jim je ostal od stare obrščine, ko so našemu ljudstvu rekli Babji rod.

Ampak naše ženske jih vedno znova ukrotijo, čeprav skoraj nimajo več bakrenih las, pa jim je ostala lisičja narava. Z njo obirajo še tistih nekaj las in redkih brad, kar jih je še ostalo. Zobe pa so Obrom že dodobra obrusile, tako da od nekdanjih Bobrov res ni več nič ostalo, niti imena ne. No, danes bi se jim lahko reklo Obrani ali Obriti.

Prepirljivi prsti

Povsod na svetu pride do prepira in iz njega nastane marsikaj sramotnega. Nekoč so se sporekli tudi prsti na roki. Takrat, v starih časih, so se še drugače imenovali kot danes. Najstarejši, ki se je tudi držal bolj sam zase, je bil Pal. Drugi je bil Kazal in si je velikokrat vrtal po nosu. Tretjemu je bilo ime Sredin, ker se je pač rodil v sredo: on sam pa je vsem razlagal, daje Sredin zato, ker je srednji prst. Njega se je vedno držal Prstan, ki je bil rad lep in počasen. In potem je bil z njimi tudi Mezin - potepin, ki je bil najbolj nagajiv in otročji. Bil je najmanjši, zato pa je imel najdaljši jezik.

Lepi Prstan je nekoč spoznal neko belo kost. Bila je ljubezen na prvi otip. In ker je bila kost sklepna, je hitro sklenila, da se vzameta. Da bi Prstan ne pozabil na poroko, mu je nataknila zlat obroč okrog vratu. Prstan je ponosno nosil prstan, ostali prsti pa so kar pokali od zavisti. „Prstan je zaljubljenec, Prstan je zaljubljenec," se mu je posmehoval Mezin. „Ti pa si nevoščljivec," mu je zabrusil Prstan nazaj. „Vsak zaljubljenec je norec." je pomodroval Pal. „Ti si pa večni samec in domišljavec," je Palu zrekel Sredin. Pal mu je namreč že od nekdaj šel na jetra, ker je frčal z njim, kot bi bil navaden frkolin. „Tak lažnivec me že ne bo žalil! Vsem razlagaš, da si srednji prst, skupaj ste pa samo štirje. Mene nikoli več ne štej med vas, ti bebec!" je rekel Pal. „Ohoho! Ti ti ti si pa res domišljavec," se je vtaknil v zmerjanje še Kazal. „Če sem jaz domišljavec, si ti nemaren smrkavec, ker si vedno vrtaš po nosu. In še izdajalec in tožilec povrhu!" Tako gaje grdo zafrknil nazaj Pal. Mezinu se je imenitno zdelo, da je zakuhal tak gromozanski prepir. Kar po kolenih se je tolkel od veselja, da je nastal tak hec: „Bebec, zaljubljenec, domišljavec, norec, tožilec, smrkavec, cepec, izdajalec, nevošljivec" je odmevalo vsevprek in daleč naokrog. Takrat pa je bilo njihovi rodni roki dovolj: „Da vas ni sram! Tako zmerjanje, pa pod isto streho živite! Sam -ec -ec -ec -ec -ec vas je." To je slišal nek človek, ki si je takrat tiščal dlan k ušesu. Revež je namreč hotel ob vsem tistem hrupu zaspati. Od jeze je zato pritaknil vsakemu od prstov tisti ec na konec. Tako nosijo do današnjih dni palec, kazalec, sredinec, prstanec, mezinec sramotni znak na imenu, in vsakdo ta¬koj zve za njihovo prepirljivost. Da pa nosi tudi Slovenec ta ec na repu, pa ni ta pravljica o prepirljivih prstih prav nič kriva.