Hudamos
| Hudamos Janez Trdina |
| |||||||||||||
V rašiškem gozdu (med mengeško faro in smledniško komisijo) je grozovito pečevje, ki se Šumbrek imenuje. To ime od tod pride, ker tu iz globoke votline hudournik izvira, ki zlasti ob dežju z velikim bobnenjem po skalah dere. Pa ko ta urnik na ravno pride, je v velik prid tratam in travnikom. Na eni od teh omočenih trat koj pod hribom je enkrat koča stala, lastnina sicer revnega, pa pridnega kmeta. Ko umrje, podedva njegov žlahtnik imenovano bajtico. Mihel ni imel sicer dosti slabih lastnosti. Bil je vedno vesel, priden, postrežljiv, uren, za vsako delo pripraven. Ali kakor marsikdo, ga je tudi on prerad srkal. Njegova edina prijateljica je bila kupica. En teden je delal, drugi teden pa pil in tako zaporedoma, da mu leto preteče. Pa ta skoraj edina slabost Mihela v velike zadrege pripravi. Pri krčmarjih je imel toliko nakredanega, da je bila njegova hišica v vedni nevarnosti, na boben priti.
Takrat je v rašiškem gozdu velik pes prebival, ki so ga ljudje Hudamos imenovali. Ta pes je vrh Šumbreka vsak večer na poti sedel in je tako lajal, da se je krog in krog razlegalo. Več srčnih fantov se sicer Hudamosa loti, pa on jih je popadel in tako ogrizel, da si več blizu ne upajo. Enkrat tava tudi Mihel ves v vinskih omoticah vrh Šumbreka. En zimski večer je bilo. Ko do Hudamosa pride, se mu smili, ker je tak mraz. »Pojdi z mano«, ga Mihel nagovori, »da se pogreješ – ti bom tudi jesti dal, ker sem jaz sit, pa še ti bodi.« Zdaj več ne grize, marveč se nagovorniku prilizuje, ga liže, gobec odpre in takole v začudenje pijančka pripovedovati začne: »Lej! Jaz sem posestnik tega hriba in vsega, kar je v njem. Moja dolžnost je, za dobrotljive ljudi skrbeti. Posihmal sem tvoj prijatelj. Ti boš videl, kako znam postrežljivost plačati.«
Hudamos tako besedova in z Mihelom gre, ki mu jedi da. Ko se nasiti, se zopet na svoje čakališče vrne. Drugi večer spet pride in tudi vselej za naprej, kadar je Mihel doma, ki mu zmerom rad postreže. Kmalu vidi, da obetanje psa ni prazno. Spomladi mu je vselej povedal, kdaj da naj seje in ravno tako mu je tudi na znanje dal, kdaj naj žanje. Mihel ga vse uboga in glej! Od mernika posetve je 100 ali še več mernikov namlatil. Vsajeno drevo je tretje leto že popolnoma doraslo in je toliko sadja dalo, da Mihel ne ve kam z njim. Če je bila prav slaba letina, je vendar on zmeraj enako pridelal. V malo letih je bil Mihel bogat mož brez dolgov, se je tudi pijančevanja odvadil, je torej povsod čaščen bil, in zadnjič si nevesto poišče. Pa kakor je sploh navada, se tudi on prevzame in ošaben postane. Hudamosa, ki je še zmerom k njemu jest hodil, je zdaj grdo gledal in mu zadnjič, ko se oženi, celo reče: »Ne zameri, da te več ne morem tu imeti, tvoja grda pasja podoba se zna ženi zastuditi.«
Hudamos se kar nič na to ne jezi, le reče: »V prid ti ne bo. Pomnil boš name, pa zate sem zgubljen. Vendar te zavoljo tvoje nekdanje dobrotljivosti nečem popolnoma zavreči. Ne ti, pa tvoj sin me bo zamogel najti. Več me ne boste vrh Šumbreka videli, stanoval bom v votlini, iz katere studenec teče. Tja naj me iskat pride.« -- Hudamos gre. Od zdaj ni bilo več psa v hišo, pa tudi prejšnjega pridelka ne. Njive in senožeti več ne rode. Mihelu spodleti, kar se podstopi. Prišle so slabe letine, nevihte, toča, ki mu staro revščino naklonijo. Njegovo ženo, ki je bila poprej vsega dobrega navajena, to tako peče, da žalosti umrje. –
Dolgo je Mihela sram spet pri Hudamosu pomoči iskati. Pa ni bilo drugače si pomagati. Pošlje tedaj svojega Jurčka na Šumbrek, da bi rašiškega škrata poiskal. Jurček je bil prebrisan fant in bil je koj pripravljen iti, ko mu oče pove, kaj in kam in zakaj. Srčno stopi v votlino, v kateri ima pes biti. Pa komaj pet korakov stori, ga tema obda, le toliko razloči, da ima veliko jamo pred nogami, v katero si ne upa stopiti. Premišljevaje, kaj bi storil, se okoli ozira in res kraj stene malo za sabo kamnito mizo zagleda, na kateri je en obroč, ena palica, ena kupica vode in kurje pero, vsak z napisom: »Ključ k Hudamosu.« Jurček misli, kaj bi pomenilo, poskuša in poskuša in zadnjič ugane. Obroč si je namreč okoli glave dejal. Pri tej priči se jama razsvetli in brez obotave gre po strmih stopnjicah dol. Pa ko do tal pride, mu naenkrat veliko, z žeblji obito kolo daljni pot zapre. Zopet »ključe k Hudamosu«, ki jih je s sabo vzel, poskuša in lej! Ko kupico vode na kolo vrže, ono utihne in se na stran umakne. Veselo gre Jurček naprej. Pride do lepo okinčanih vrat, pri katerih sta dva srdita medveda stražo imela, ki sta tako strašno tulila, da se človek silno prestraši. Pa zadnjič si pogum vzame in s palico medveda bije. V hipu sta krotka in s poti gresta. Zdaj Jurček tudi zadnji ključ, kurje pero, porabi in ga v zapah vtakne, ki odjenja, da se vrata odpro. Deček vstopi v krasno stanico. Tu zagleda Hudamosa, ki je za mizo sedel in se mogočno okrog oziral. Prijazno odpre on gobec in reče: »Ne boj se, ker me je oče segnal, bom pa tvoj prijatelj. Ne bom sicer s tabo šel, ljudje so nevredni, me še videti, pa nevidno te bom obdajal. Tu poglej znamenje moje prijaznosti!« Pri teh besedah Hudamos izza mize skoči in pokrov odvzdigne, ki je bil sredi stanice vdelan. »Lej!« besedova dalje, »tu izvira hudournik, čem mu lastnost podeliti, da bo stotina njegovih kapljic srebrna. Ker pri vaši hiši teče, koj tamkaj vsak večer en plošček zvečer postavi in drugi dan bo s srebrom napolnjen!« -- Jurček obljubi to storiti in se zahvali. Potem mu pa Hudamos taco poda in ga zopet ven izpelje. Sam pa gre nazaj v podzemeljsko stanovanje. –
V hišo Mihela se zdaj staro blagostanje vrne, še celo več postane. Pa zdaj ga s hvaležnim srcem uživa. Ko pohištvo Jurčku izroči, se tudi tega bogastvo drži. Ali njegovi vnuki so tudi prevzetni postali in niso srebra več v ploščku, ampak v škafih lovili. To se Hudamosu tako za malo zdi, da studencu zopet svojo lastnost odvzame in prebivalce »trate« v staro revščino trešči. Ob vse in celo ob hišo so prišli, ki se je pozneje tako razsula, da kamen na kamnu ne ostane. –
Po našem če ta pripovedka reči, da je bil tu enkrat rudnik, ki se je pa že zdavnaj spraznil in zasul. To tudi pričajo jame, ki so tu in tam zrite in še druga znamenja, kakor kamenje, pesek itd.