Hrvatsko-slovenski narod v Istri

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Hrvatsko-slovenski narod v Istri
Iz Slovenca
Izdano: Primorski list 23. marec 1895 (3/8), 44
Viri: dLib 2
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Nekateri celo dobro misleči Italijani radi očitajo Slovanom v Istri da oni so le .gostje v Istri, a prvotni prebivalci zemlje da so Italijani, če bi tudi to res bilo, ne imelo bi nobene pravne posledice, ker od l. 1867 so v Avstriji vsi narodje enakopravni ne glede na to, kedaj so se naselili v tej .ali oni deželi. Vender pa je ta trditev neresnična in poslanec Spinčič je na shodu Baderni to stvar tako le pojasnil:

Našega hrvatskega naroda omenja že sv. oče papež Gregor I. v začetku 7. stoletja, toraj že pred 1290. leti. Ta naš narod je prišel v pokrajino takrat, ko je bila opustošena in pogažena po barbarjih; on pa jo je poljudil, začel je obdelavati polja, dal ji je življenje. V 7. in 8. stoletju je moral že vojskovati se z Longobardi in Franki. V začetku 9. stoletja, l. 804. sešlo se je nekaj latinske gospode, zastopniki nekih mest na Rižanskem polju pri Kopru, da ugovarjajo proti nekim predpravicam katere je bil dal našim pradedom tedanji vojvoda isterski. In to je dokaz, da smo bili v deželi, in da so posestva naših pradedov, segala celo do morja. Na koncu 9. stoletja pa je privojskoval Domagoj, ban dalmatinske Hrvatske, celo neka mesta na morju na zapadni strani. V sledečih stoletjih so bili po malem in po preraznih načinih dobili oblast v deželi patrijarhi oglejski, Benetčani, pazinski grofi, vsi ti pa so spoštovali naš jezik toliko, da so izdajali spise za ljudstvo v »ervackom« jeziku, kakor to najbolje dokazuje »Razvoj istrijanski« iz 13. stoletja, to je spis, v katerem so rečene tri oblasti določile meje in postavile mejaše, koliko komu gre v tej zapadni Istri. Da Istra s tem ni prenehala biti še krvatska dežela, dokazuje okolnost, da je slavni ban hrvatski Toma Bahač ob koncu 16. stoletja šel osebno sam k cesarju takrat nemškemu in kralju hrvatskemu, da se pred njim pritoži čez svetnike krone, ki so Istro odtrgali od hrvatskega kraljestva. In slavni ban hrvatski Peter Zrinjski je tirjal in zahteval Istro zase in za svojega sina. Tudi sam takrat nemški cesar in kralj hrvatski iz slavnega rodu Habsburgov je smatral Istro za del hrvatskega kraljestva. – Nad velikim delom zapadne Istre dobili so bili namreč Benetčani neko oblast, s tem, da so šiloma primorali mesto za mesto, pripoznati jih (za gospodarje). V drugi polovici 17. stoletja hotel je imeti kralj Leopold pod seboj vso Istro: zato je zahteval od Benetčanov njihov del in to edino na temelju hrvatskega državnega prava. – Benečani so se poplašili; oni Istie niso nikoli smatrali za svojo pravo deželo, imeli so jo od danes do jutri, držali so jo ko molzno kravo, katero treba tim jače izmolzti danes, čim negotovejše je bilo, ali jo bodo mogli še jutri. Oni se niso brigali za dobrostan naroda v pokrajini, ne hrvatskega ne italijanskega; skrbeli so samo za svoje ljudi, katere so v Istro pošiljali kot upravitelje in za plemenite družine. Sekali so naše gozdove, tesali ladje, rabili naše mladeniče v vojski.

Ko je kralj Leopold zahteval tudi oni del Istre, v katerem so oni gospodarili, so se prestrašili, ker so tudi oni dobro vedeli, da jo kot hrvatski ban more imeti. Ko so vladali Benetčani, razsajale so po zapadnih krajih Istre, posebno v Puljščini in Poreščini. kužne bolezni, ki so pobrale tudi naše ljudstvo po vaseh, a še več meščanov, tako da je imel Poreč n. pr. komaj sto prebivalcev. Takrat se pa Beneška vlada ni obrnila do italijaske dežele za ljudi, temveč je prosila ljudi v Dalmaciji, Bosni Hercegovini, Črnigori, naj se naselijo v Istri. Prišli so naselniki, ne kakor tujci, ampak kakor domačini, iz jedne hrvatske zemlje v drugo.

Za hrvatsko zemljo je Istro smatral tudi cesar, in kralj Franc I. v začetku tega stoletja, ko je za ljudstvo Istre izdal molitvenik v hrvatskem jeziku. Tudi avstrijske oblasti so imele Istro za hrvatsko še do leta 1848. ter označile narod Istre kot hrvatski, Itaiijane v nji pa samo kot goste. Le poslednjih deset let se je postopalo tako, da so Italijani postali tolikani predrzni da so Istro razglašali za italjansko, Hrvate pa, domorodce, kot goste, delavce, pritepeljence.

S tem je dovolj dokazano, da Hrvati imajo svojo zgodovino v Istri, prav znamenito zgodovino, kulturno zgodovino, da so v Istri dvakrat izvrševali najkulturnejšo nalogo, ki more biti. Oni so dvakrat, kakor je te dni dr. Bartoli rekel v Rovinju, Hrvati so dvakrat naobljudili Istro, ko je bila popolnoma opustošena in uničena.