Hrvatov Miha
| Hrvatov Miha. Črtica. Ivan Pregelj |
Pisano pod psevdonimom I. Mohorov.
| |||||||||||
Poznali ga niste, – Bog mu daj dobro, – dobro srce je imel, samo da bi ne bil tako nesrečen, ljudje so rekli neumen. Res je, da Hrvatov Miha ni bil eden onih otrok, ki znajo že v petem letu vse črke na pamet, tudi številka mu je ostala neznana celo življenje, pri tem pa je dobro vedel, kako je treba ubogati mater, moliti – znal je edino »očenaš« – zvečer in zjutraj, in ljubiti je znal, ljubiti celo one, ki so ga »vlekli« in dražili.
Poznal sem ga, odkar so mi oblekli hlače in ž njimi pravico do vaškega trga, kjer smo se kavsali otročaji ves božji dan. Tedaj je bil Miha že velik, za hlapca je služil pri Zormanu in krave je gonil napajat vsaki večer. Ob takih prilikah smo ga obsuli in zmerjali. Miha se nam je pa režal in vpil:
»Domov pojte, srajčniki, če ne vas takoj požrem, kot tisti –«
»Lah, ki je sto Francozov požrl,« smo se drli mi in mu kazali rožičke. In ko le nismo odnehali, je počil z bičem, in udarili smo na stran. Pa ne da bi bil kdaj koga udaril, kaj še!
»Lej ga no, že zopet se z otroci prepira! Domov bi raje pogledal, da ti mati ne umre lakote!« Ob takih prilikah se je zgenilo nekaj v njegovi duši, plašen in potrt je postal njegov obraz.
»Saj res, saj res! O kako sem pozabljiv; saj pravim vedno, iz mene ne bo nič! Pa da umre lakote?« Odgnal je živino in modroval sam s seboj.
»Tega pa ne, dokler ima mene, ne, ne!« In stopal je molčeč in potrt za kravami. »Mati,« mu je ušlo zdaj in zdaj iz ust. In ko je bil spravil krave, počakal je večerje tih in nestrpen. Nato je stopil z urnimi koraki proti koncu vasi, zavil mimo visokih drvnih skladov in stopil v hišo svojih očetov, razpadlo in raztrgano. Njegova suha postava je izginila v temni kuhinji, ki je tvorila varno zavetišče pajkom in mišim. Par povezanih loncev je slonelo v mali lini. Tla so bila razpokama, in kdor ni bil vajen, izpodtakniti se je moral. lz kuhinje stopil je Miha skozi mala vrata v sobo, kjer je presedela stara njegova mati cele dneve. Starikava miza, nerodno zbita postelja, par nizkih lov, nekaj podob z čudnimi barvami je samevalo v tem svetišču miru in molitve stare Hrvatice. Za nizko pečjo je ždela skoraj cele dneve stara mati Mihova; samo lepi, vroči poletni in pomladni dnevi izvabili so jo iz hiše.
»Hm, lepo vreme, dobro leto, hm; ko bi bil človek mlad!« Tako in mnogo podobnega je mrmrala; mi otroci pa smo se čudili njeni sključeni postavi ter njenim velim in nagubanim licam. Zbežali smo vselej, ko nas je nagovorila. Vselej pa vendar nismo zbežali, tako nekaj dobrega in prosečega je ležalo v njenih besedah:
»Ali ste ga videli kaj, našega Miha? Revež, v taki vročini mora delati!« Odgovarjali smo ji na njena vprašanja. Zgodilo pa se je včasih, da se je kateri osmelil:
»Mati, pa neumen je vaš Miha, neumen!« Starka nas je pogledala bolno in odšepala še bolj potrta, še bolj stara v kočo.
»Ni neumen, ne; predober je, predober. Tak ni kot so drugi!« In sedla je v zapeček in mislila mučne misli o svojem edincu – o svojem Mihu.
Stopila ji je pred oči vsa njena preteklost, mladost, vsa beda, ki jo je užila v življenju. Sirota je bila, služila je za pastirico; ko je zrastla, je bila za deklo. Potem je vzela Hrvatovega Petra. Živela sta ob delu svojih rok. Mož je zahajal »v svet,« vračal se z malimi svotami, godilo se jima je dobro. Tisto jesen pa, prav dobro še pomni, češplje so bile tako rodovitne, da so se veje lomile, ga ni bilo. Čakala ga je dan na dan, tam okoli Božiča pa jo je poklical župnik k sebi. Povedal ji je, da je dobil pismo, v katerem so mu naznanili smrt njenega moža. Oprijela se je mize, da ni padla, s tresočimi rokami je prejela denar, ki so ga ji bili poslali po njegovi smrti. Bilo ga je malo in že drugi dan ga je dala za maše po rajnem. Od tedaj je vzgajala edinega otroka, delala zanj, odtrgovala sebi, da bo imel sin kaj. In ko je bil odrastel – bil je mehek, boječ in najraje je bil pri materi – pravila mu je o očetu, katerega je podsulo daleč tam na Ogrskem. Tako sta živela, nepoznavajoča ljudi, živeča drug drugemu. Ko je bil odrastel Miha, služil je pri sosedih. Toda bil je eden onih, kateri so v zasmeh ljudem.
Ob neprestanem draženju otopel je že itak nekako boječi mladenič, ogibal se družbe, bal se ljudi. Živel je materi in svojim mislim. Starka pa je bila opešala in gledala je dan na dan smrti v obraz. Težko ji ne bo ločiti se od sveta, ko bi bil le Miha malo drugačen.
»O sveta Devica, stara sem in nadušljiva, umreti bo treba! Saj veš, da rada grem od tu, samo moj Miha me skrbi, poskrbi zanj, glej, tak je, no, tak ni kot so drugi, a dober je, dober!«
Tako je molila vsaki večer, ko je legla v postelj. Preproste so bile njene molitve, a bile so lepe in molila jih je z vztrajno vdanostjo …
Zvečer pa je prihajal Miha domov. Prinesel je materi večerje, dobre gospodinje so mu dale vselej tudi za mater. Stopil je tih in zamišljen v sobo. Medtem ko je starka jedla, jo je gledal; sam Bog ve, kako jo je ljubil, svojo mater.
»Na, jej zdaj ti, jaz imam dovolj!«
»Le jejte, mati, saj jaz sem že!« Ko pa le ni hotela, vzel je in pojedel. Nato je obsedel še nekaj časa in ako ga je mati izpraševala kaj, odgovarjal je na kratko. Včasih je potožil materi, kako ga dražijo, ona ga je pa tolažila.
»Pa naj dražijo, pusti jih, se že nasitijo, kaj bi si jemal vse k srcu!« Mihu se je zdelo, da je to res, prikimal je, črez nekaj časa pa je odšel z doma. Včasih pa, ko je bila starka slaba, ni šel z doma, temveč je stopil v podstrešje in se zaril v seno. Starka je zlezla v svojo posteljo in molila za sina; včasih je slišala grčanje Mihovo in pozno je vsnula v misli nanj. Miha včasih pa ni mogel zaspati. Tedaj se je zagledal skozi luknjo na strehi in zrl one zvezde tam gori, poslušal kvakanje žab v bližnjem močvirju in prišlo je in mu objelo dušo s prečudno mehkobo in žalostjo. Nemiren se je prevračal v senu in hrepenel po nekem lepem, jasnem daljnjem ... Ob takih hipih je čutil, da ni tak kot so drugi, čutil se je nesrečnega, samega. Mnogo je mislil Miha tako ob večerih, povedal pa ni tega nikomur, saj tega bi ne znal povedati.
Zgodilo pa se je, da je strmel nekega večera skozi luknjo na strehi. In tedaj je švignila mimo zvezda, prav ona svetla, katero je videl – kakor je mislil – vsaki večer. »Zvezda se je utrnila, to pomeni smrt,« si je mislil, in pretreslo ga je, zakaj spomnil se je matere. Dvignil se je in splezal po lestvi iz podstrešja, stopil v sobo in se približal postelji.
»Mati ...« Starka je dihala tiho, komaj slišno.
»Mati ...« Prijel jo je rahlo in jo potresel.
»Kdo je? Ali si ti Miha? Zakaj pa ne spiš?«
»Zvezda se je utrnila, pa sem se bal, da bi se vam –«
»Pojdi no, pa spi Miha!« Starka je zaječala in vsnula. On pa je odšel iznova v seno. Tisto noč mu pa strah ni dal miru ...
Nekaj dnato so želi Pečanovi in Miha je nakladal snopje. Prav dobre volje je bil – saj tak je bil Miha vselej, ko so mu dali dela in ga niso dražili. Kosili so v senci mogočnega kostanja. Ne vem, kako je bilo prišlo, da hlapec Pečanov danes ni maral običajne osminke žganega in jo odstopil Mihu. Morda je tudi to kaj vplivalo nanj. Žarnice so bile posedle nekaj vstran in so zapele, hlapec je dremal, Miha otepal svoj kruh in zrl nekam tja daleč, kjer se je družilo nebo in zemlja v eno. Ko pa je tako gledal, so ga zmotile žanjice. Lepo je poslušati petje, to je vedel Miha, a še tisočkrat, lepše ako poje Jermanova Cilka. Ta pa, ta ima glas, kot bi angeli peli, si je mislil, in se zaveroval v pojočo.
Ta ga je opazila, menda je bil izraz njegovega obličja glup, in se zvonko nasmejala:
»Kaj pa me tako gledaš, Miha?«
»Poj no, kaj se režiš, pa zlasti ti, Cilka, ki imaš glas kot bi zlate kamenčke premetaval ...«
»Bi že, Miha, pa, – ali me imaš kaj rad? Če ne, pa ne bom –!«
»Tisto pa, mhm!«
Črez celo obličje mu je legel izraz brezkončne radosti. Dekleta pa so se zasmejala:
»Glejte ga, glejte, ljubo ima –«
»Zapojte, pa pustite me pri miru!«
Naposled pa so mu vendar zapele in Cilkin glas je bil najglasnejši, ko je pela:
Miha ne ve
kaj je srce,
zato ostane stric …
Miha ni umel šale, slišal je le pesem in mehko in veselo mu je bilo pri srcu. Šli so iznova na delo, njemu pa je zvenelo brez konca in kraja Cilkino petje po glavi in je gledal nanjo in prav nič ni vedel, kdaj je prišel večer. Po večerji je šel domov. Mater je našel v postelji, tožila je, da ji je slabo. Miha je vztrepetal; ves dan ni bil mislil na mater.
»Ali vas močno boli?«
»Ne boli ne, a slaba. Po gospoda ko bi šel, Miha, pa k sosedu poglej, naj pride kdo sem –!«
Molče jo je ubogal in odšel dušilo ga je v grlu. Bilo mu je, kot, da se je utrgalo nekaj v njegovem srcu. Za dobro uro pozneje je zazvonilo in kup ljudi je šlo »za Bogom.« Miha je videl vse, a ni mogel umeti, kaj s godi ž njim. Sedel je bil za peč in strmel predse. Starka je umirala. Težki vzdihi so ji vreli iz prsi ter padali kot svinec na dušo sinovo.
»Mihe!« Cilka, ki je bila pri stari, jo je vzdignila; starki so se za čas razširile oči.
»Miha, ali si tukaj?«
»Sem; kaj hočete, mati?«
Mati je prijela njegovo roko, držala jo dolgo v svoji in šepetala:
»Z Bogom, sin moj. Srečen bodi, pa priden in moli ter ne pozabi mojih naukov!«
»Bom, bom!«
Starka je omahnila na vzglavje in se borila s smrtjo.
Mihu se je izvilo z divjo silo vsa silna bolest iz duše. »Mati,« je viknil in planil iz hiše v noč. In je begal skozi noč in je mislil eno samo misel, temno kot noč, da nima več matere. Proti jutru se je vrnil. Starka je bila umrla, preoblekli so jo in zdaj je ležala mirna, pokojna ob svitu ugašajoče sveče.
»Saj je živa!«
Cilka se je vzdramila in pogledala Miho.
»Nine. Pa kod hodiš, Miha? Ves si moker! – Nič ne bodi žalosten po njej, saj ona je v nebesih!«
On je zaplakal; »Je, je; ali jaz sem sam, sam, sam!«
Dekletu je priigrala drobna solza v oko. Miha je videl to solzo, pristopil k deklici in s hropečim glasom je rekel:
»Tako lepo poješ, in dobra si mi, in še za mojo materjo ti je žal – Cilka ...« Dalje ni mogel, ker zabolelo ga je vse razburjenja, hrepenenja in neutešene ljubezni in bežal je iznova na zrak, da da duška svoji ranjeni in koprneči duši.
In potem so bili pokopali njegovo mater in vse njegovo veselje je šlo ž njo v grob. Postal je mrtev in še bolj se je ogibal ljudi kot prej. Ko se je ob večerih zleknil v seno gledal je one zvezde. Nobena več se ni utrnila, in da bi se tudi bila, on ne bi bil trepetal več, zvezda njegove matere je bila zašla ... Kakor je globoko čutil, tako se je oklepal z vsem srcem zadnjih spominov. Videl je v duhu ležečo mater na postelji, ob nji stoji – Cilka. Ob misli na to preletelo ga je čudno veselje; začutil je, da ljubi edino Cilko tako kot je mater. Dekle je bilo postalo nasproti njemu prijazna in dobra, zakaj smilil se ji je.
Tako je presnival Miha vso zimo do Božiča. Sveti večer je bil, zvonovi so vabili k polnočnici. Miha, ki je imel delo, zakasnil se je bil. Ko je vstopil v cerkev, bila je ta docela napolnjena. Vsa cerkev je plavala v nebeški radosti. In ko je videl Miha te srečne obraze, mu je postalo hudo. On edini je sam, sam, tako sam na celem svetu. Zadonele so orgle, ljudstvo je zapelo novorojenemu v pozdrav:
Kaj se vam zdi, pastirci vi,
al' ste kaj slišali ...
Miha je vzdrgetal. Spoznal je dobro Cilkin glas in vsa duša mu je veselja zatrepetala. Zavrtelo se mu je v glavi, strmel je na oltar, a misli njegove so bile zablodile vse srečne tja daleč gori v nebo, veselja je vriskalo v njem in pelo: »Hvala Bogu na višavah.«
In ko je odhajala, je stopil za njo. Žarela je vsa veselja in sreče. Pred cerkvenimi vratmi pa so čakali fantje, in eden izmed njih je pristopil, in ji pošepetal:
»Cilka, to za Božič!« Miha je videl, kako mu je stisnila roko in skrila drobni prstan; vse je videl Miha in je umel – Ej, ni bil tako neumen Miha, kot so mislili o njem.
Miha je čutil iznova, kako je sam, in je šel in je jokal vso noč.
»Ježeš, Marija, ubilo je enega, podsulo!« Tako se je razleglo tisti dan po vasi in črez pol ure so prinesli štirje možje pobitega Miho domov. Bil je še živ, a tako slab, da se je bilo bati smrti vsaki hip. Kamenje so lomili za novo cesto in tedaj ga je bilo pomečkalo. Ko je prišel k zavesti, prosil je vode. Župnik, po katerega so bili poslali, ga je spravil z Bogom.
»Vidiš, Miha, zdaj boš umrl, pa moli za nas kaj gori v nebesih!«
»Bom, bom.«
»Ali te močno boli?«
»Boli že, a ne de nič!«
»Vidiš, Miha, ker že moraš umreti, pa hiše ne moreš vzeti s seboj, zato jo moraš komu dati!«
»Hišo, ali res, komur hočem –?«
»Glej ga no, seveda, komur hočeš.«
Tedaj je preletelo tiho veselje njegov obraz:
»Če je že tako, naj jo pa ima Cilka!«
»Cilka, čigava –?«
»Jermanova, katera je vzela –«
»A-a-a –«
Poklicali so jo. Prišla je in stopila k ranjencu. Ko jo je ugledal Miha, razjasnilo se mu je obličje:
»Cilka, to hišo imam; ker pa moram umreti, dam jo tebi, ker si tako lepo pela in si bila dobra moji materi!«
Glas mu je drgetal ganjenja. Vsem pričujočim se je storilo milo. Cilka je umela bolest in nesrečo ranjenčevo, pristopila tesno k njemu ter ga prijela za roko. Njegove oči so se odprle široko in še v hipu, ko se je poslavljala njegova duša od trpljenja, slišal je njene besede:
»Ubožec, bodi srečnejši kot si bil dozdaj –«
Tako je umrl Hrvatov Miha …