Hrvaški spomini

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Govoreč o Čehih ne smem pozabiti priljudnega svojega gospodarja, majorja Filipa Strohuberja. Tudi on je bil njihov rojak in ni zatajil nikoli svoje narodnosti niti se je sramoval pred nemškimi svojimi tovarši. Porodil se je na Moravskem blizu Brna, v dunajskem Novem Mestu pa odgojil za vojaka. Udeležil se je bitve pri Lipskem, predno je še prav dorasel. Pozneje je služil največ na Italijanskem in postal po dolgem čakanji stotnik. V Italiji si je dobil tudi nevesto. Brata njena, huda sovražnika Avstriji in avstrijski vojski, rabila sta vsakovrstna sredstva, da bi razdrla to zavezo. Ali nje zvesta ljubezen je premagala vse zapreke in tudi njijno jezo. Oženjenega Strohuberja ni več veselila vojaška suknja, zlasti zategadelj, ker ni imel nič upanja, da bi prišel skoraj na višjo stopinjo. Prosil je torej »modre pole« in jo dobil. Zapustivši Italijo, naselil se je v Varaždinu, kjer se je živelo pred letom 1848. Tako po ceni kakor v nobenem drugem večjem mestu. Otrok mu se je porodilo petero, tri deklice in dva dečka. Ko je bruhnila l. 1848 med Hrvati in Mažarji vojna, stopil je zopet v aktivno službo. Vodil je tehniški oddelek in bil povišan za majorja. Za nekaj časa muse je poverila bramba mesta Varaždina, v katerem je vladalo na začetku vojne tako živo in šumno gibanje kakor morda še nikoli v vsi njegovi zgodovini. V njem so se zbirala hrvaška bojna krdela, predno so udarila preko meje, da se ogledajo z besnim sovražnikom. Na levem bregu Drave je rasla takrat še gosta in visoka hosta prav do varaždinskega mosta. Strohuber jo je dal za velik streljaj daleč posekati, da bi odbijal laže Mažarje, ako bi se hoteli polastiti mosta in si odpreti pot v trojedno kraljevino. Ali oni niso utegnili na ta naskok niti misliti, ker so si nakopali preveč sovražnikov na glavo. Strohuber mi je pravil, kako ga je silil vselej smeh, ko je poslušal Benka, hrabrečega iregularne Zagorce. Te preproste kmete je pozdravljal neprestano z »junaci!« Strohuber, ponosen veteran stare šole ni si mogel misliti »junaka« brez vojaške mondure, discipline in hoje, brez prask v obrazu in nekoliko svetinj na prsih. Zdelo se mu je, da je Benko grdo oskrunil uzvišeni pomen te besede. Skoro pa je potrdila skušnja, da so bili zagorski brambovci res pravi »junaci«. Pri Valenči so stali pred sovražnikom kakor granitna skala. Svinčene muhe so jim podirale tovarše na desni in levi, spredaj in zadaj, ali oni se niso ganili. Zdajci se pridrvi nad nje cel polk ogrskih huzarjev, da bi razbil tesno sklenene vrste in jih razkropil, ali Zagorci planejo na Mažarje od vseh strani z ostrimi svojimi vilami in jih prisilijo po kratkem boji in klanji, da so obrnili konje in pobegnili. Da so se vedli vsi vojaki tako hrabro kakor zagorski kmetje, bila bi sovražna vojska ta dan brez dvojbe potolčena, morebiti tudi popolnoma uničena in Budapešt bi bil poslal najbrž deputacijo Jelačiću, prosit ga milosti. Odslej se Strohuber nikoli več ni smijal Benku, ampak je povpraševal in pozdravljal tudi sam te hrvaške korenjake radostno in glasno: Kako ste, junaci? Zdravo junaci!

Po končani vojni se je vrnil gospodar moj nazaj v Varaždin. O neveliki svoji pokojnini je živel z rodovino jako borno. Dasi je imel dosti majhno stanovanje, dajal je zarad te Midva sva se dobro bogala jedno izbo v najem.

In občevala prav prijateljski. O lepem vremenu sva se šla dostiktrat zajedno sprehajat, navadno v bližnjo vas Biškupec. Varaždinci so tja radi zahajali, nekateri so dajali Biškupčanom v rejo svoje nezakonske otroke. Okrepčavala sva se vselej na župnikovem vrtu, ali ne zastonj. Župnik je krčmaril in točil dobro domače vino, tudi se je dobil pri njem ukusen kruh in sir, kateri je naredila njegova kuharica.

Strohuber mi je mnogo pravil o sitnostih in težavah, katere je prebil v vojaški službi. Povedal bom samo jedno prigodbo te vrste. Na Ogrskem je moral skrbeti nekaj časa tudi za hrano svojemu oddelku. V magazinu je našel 60 volovskih kož, katerih sprednik njegov ni mogel prodati. Strohuber je kupil 600 volov, in ker ni mogel zvesti nič kož, izročil je nasledniku svojemu vseh 660. Čez poldrug leto mu je prišel v Varaždin jako čuden dopis od vojnega poglavarstva. Opomnilo ga je, da ima 600 volov samo 600 kož. Ker pa je prejel naslednik od njega 660 kož, ni dvojbe, da je 60 volov sleklo kožo svojo in nekamo uteklo. Ta prikazen je vsekako velezanimiva za naravoslovje, kajti ta znanost do zdaj še nikjer na svetu ni zasledila takih volov, ki bi se levili kakor kače. Majorju se izreka torej priznanje in čestita, da je obogatil človeško vednost z jako znamenito najdbo. Na nesrečo njegovo pa ima ta reč žal tudi svojo financijalno plat in važnost. Tistih 60 volov, ki so se olupili tako samobitno, kupil je za državne denarje. Erar bo zahteval, da mu te denarje precej povrne ali pa vsaj natanko naznani kraj, kamo so voli ušli, da jih bo moglo oblastvo najti in oddati polku, da se zakoljejo. Strohuber je takoj odgovoril in razjasnil stvar poglavarstvu z dostavkom, da je povedal vse, kar je trebalo, že v svojem računu, ki se hrani med službenimi akti v vojni pisarnici. Ta odpis pa gospodov nikakor ni zadovoljil in pomiril. Poveli so proti majorju strogo preiskavo, ki se je vlekla več mesecev in je dokazala res da njegovo nedolžnost, ali mu je nakopala mnoštvo nepotrebnih poslov, potov in stroškov, še več pa jeze in skrbi. Gospodar moj je bil jako prijazen, zgovoren in društven mož, zato so mu prišli v pohode malone vsak dan stari znanci, sosebno upokojeni častniki. Sedeč doma pri bukvah, slišal sem jednoč silno glasen in strasten pomenek iz bližnje izbe, kjer so se zbirali po navadi majorjevi prijatelji. Nekdo je kričal kakor besen: Kaj za to so prelivali Hrvatje svojo kri? Govornik se je potem tako razunel, da mu je pobijala beseda besedo in sem razločil samo še posamične vsklike, psovke in kletve: Lumperei, Schurkerei, perfid, infam, steierische Trottel, Kretins itd. Ko se je ta razburjeni gost poslovil, prišel je Strohuber k meni in me vprašal smijoč: Ali niste oglušili? Ta človek ima bogme zdrava pljuča. Zdaj vam bom pa povedal, zakaj je tako divjal in rentačil. To brezumje bi moralo ostati za zdaj še skrivnost, ali mene ne veže niti prisega niti obljuba, da ga ne bi smel razodeti prijatelju. Od grofa G. in pobočnika K., ki sta zdaj jako mogočna in uplivna moža, dobili so z Dunaja nekateri tukajšnji pokojniki povabilo, nalog ali kako bi dejal, naj jima pošljejo natančen izkaz o nemški narodnosti v varaždinski županiji, zlasti pa o tem, če se nahaja v nji razven nemškega (?) Varaždina tudi kaj več nemških ali vsaj kolikor toliko ponemčenih vasi in praznih krajev, ki bi se dali uspešno porabiti za nemško kolonizacijo. Naročata jim tudi, naj bi poizvedeli in jima prijavili, s kakim čustvom bi sprejela domača inteligencija združenje varaždinske županije s kronovino štajarsko. Vidite, kako komedijo so si zamislili igrati predrzni naši glumci na pozorišči! Baš zaradi nje je bil tak hrup pri meni. Častnik, ki ste ga čuli, zove se K. On je po rodi in misli svoji oduševljen hrvat, pa ni čudo, da se je strašno ujezil, ko je zvedel, da mu hočejo razkosati domovino. Udrihal je tudi po Štajarcih, dasi so v ti reči tako nedolžni kakor jaz ali vi. Jaz sem se Strohuberjevi novici smijal, ker nisem mogel verjeti in pojmiti, da bi se snovala na Dunaji res tolika krivica proti vedno pokornemu in zvestemu hrvaškemu narodu, ki se je dvignil pred petimi leti prvi za ohranjenje in celokupnost avstrijske države. On pa me je potrkal na ramo in dejal: Prijatelj! Oprostite, kar porečem. Vi ste še jako mladi in brez bridkih skušenj. Kakor ljudi sploh sodite sosebno sedanje naše državnike preblago. Na svetu se dogajajo in vrše čudne izpremembe. Kogar so vsprijemali še včeraj oberoč za dobro došlega zaveznika, za sladkega pobratima, zmatrajo ga danes za potuhnenega rovarja, za črnega izdajalca. Jaz vem iz najboljših virov, da so zapisali Hrvate na Dunaji v črno knjigo. V glavo se je zapičila vladi naši trdna vera, da so panslavisti, da kujejo za krinko lojalnosti pogubo Avstriji, da podajejo skrivaj roke Rusom, katere so službene in poluslužbene dunajske novine hvalisale z obilno mero, dokler smo jih potrebovali, zdaj, ko so v stiskah, pa jih obirajo kakor stare babe in razglašajo na vsa svoja umazana usta za zaklete sovražnike in grobokope habsburške monarhije. To slabo mnenje o Hrvatih so dobili državniki naši prvaki po treh glavnih potih. V Zagreb so se priplazili prvi nemški vohuni že pred štirimi leti. Zdaj jih tamo vse mrgoli. Hrvati so zgrabili za orožje 1848. leta, da si obranijo domovino, narodnost, jezik in svobodo svojo. O svobodi se bod absolutno vlado ne sme niti pisniti. Zdaj so začeli porivati in goniti v zadnji kot tudi ilirski jezik. Netila za nezadovoljnost se je nakopičilo torej obilo. Hrvati ne znajo skrivati svojih misli in čutov; z jezika jim smuknejo kdaj celo take reči, o katerih srce nič ne ve. Zlasti v krčmah in kavarnah se čuje dovolj nepremišljenega brbljanja. Po teh krajih love tuji vohuni besede; komarja prestvarijo s peresom v vola in ga pošljejo na Dunaj. V ministerstih pisarnicah leže celi skladi denuncijacij njihovih. Nekateri teh lopovov črnijo in poganijo Ilire tudi v nemških novinah. Zagrebški znanci so mi pravili, da se odlikuje najbolj s tem nečednim dopisovanjem neki Šumaher, ki sumnjiči in napada v časnikih celo Jelačića. Z Nemci tekmujejo graničarji. V njih se je gojilo sikofantstvo že od nekdaj. Hrvaški častniki so mi dostikrat pripovedovali, kaka grda potuha se je dajala od zgoraj tistim, ki so tožarili svoje tovarše. V provincijalu služi tudi dosti Krajišnikov. Jaz ne krivim vseh, niti večine, ali nekateri izmed njih poročajo brez dvojbe dunajski vladi zabavljice in psovke, katere čujejo v svobodnjaških ilirskih družbah. Za največjo sramoto in nesrečo države in podložnikov njenih mora se zmatrati vsekako žalostna prikazen sedanje dobe, da dobivajo vohuni za dostikrat povsema izmišljene svoje ovade ne le navadni »Spitzegeld«, ampak tudi stalne službe in dosmrtno preskrbenje. Jedno emancipovano Hrvatico bralci zdaj poznajo. Kdor pomisli, kako svobodno se je živelo v trojedni kraljevini pred l. 1848., ne bo se čudil takim prikaznim. V nji ljudje niso bili stisneni v tako ozko duševno ogrado, kakor v zapadni polovici države, v slovanskonemških dednih deželah. Na Hrvaškem so se mogli razvijati še samostalni in izvorni značaji, ki so bili večkrat res da smešni in malovredni, kdaj pa vender plemeniti in uzvišeni, da so bili lahko za vzgled in uzor svojemu narodu. Kakor možje, dihale so tamo tudi omikane žene mnogo prostejše nego pri nas Slovencih. V ti svobodi se je stresla nekatera predrzno vseh spon etikete in stare navade ter priznala za jedino pravilo mišlenja in vedenja svojega samo svojo voljo, svoje uverjenje in svojo – trmo.

Na drugo gospo te vrste sem se nameril v varaždinski gostilnici. Ko sem sedel po poldne po dovršenem šolskem opravilu jedini gost pri poliči, stopi v obednico nekako pisano po gledališki opravljena postarna ženska in se začne ozirati, kakor da nekoga išče. Jaz se dvignem in jo pozdravim, to se ve da po hrvaški. Ona upre vame oči in me vpraša z debelim, moškim glasom: Kaj si ti? Nič zazžaljen, da me tiče, odgovorim: Žejen. Potem jo pobaram, kakor je ona mene: A kaj si ti? Baba se zasmeje in veli: Tudi jaz sem žejna. Ker sta najini grli iste misli, usedla se bom k tebi, da se kaj pomeniva, dokler ne pride gospodar: bom mu danes nekaj povedala, kar mu gotovo ne bo ugajalo. Čuješ, kaj ne, da si ti Ilirec? To sodim po tem, ker govoriš tako neumno namesto našega »kaj« ta vražji, vlaški »što«. Jaz: Nisi pogodila. Jaz nisem Ilir, nego Slovan. Ona: Ahà, to je bržkone nekaka nova moda! Jaz: Kaka rojakinja si pa ti? Ona: Jaz sem Horvatica in doppelter Auflage. Jaz: Narodnost tvoja mi se zdi jako zanimljiva, že zato, ker je ostala do zdaj neznana vsem učenjakom tega sveta. Prosim te, da mi pretolmačiš bolj na tanko ta svoj dvojni natis. Ona: To je lahek posel. Mene je porodila prava horvaška mati. To je bila erte Auflage. Ko sem odrasla, dobila sem moža, ki se zove Horvat. Po bedastih naših morajo se imenovati žene po možih. To ti je tedaj zweite Auflage. No, zdaj mislim, ne boš več dvojil, da sem res Horvatica in doppelter Auflage. To pojašnjenje me je udobrovoljilo, da bi se bil kaj rad še dalje razgovarjal z osvobojénko. V izbo pa je prišel po nesreči gostilničar. Komaj ga je ugledala, skočila je k njemu in ga jela obsipati s celo ploho neljubeznivih pridevkov, reznih psovk in vozniških kletev. Iz upitja njenega sem povzel, da mu je bila poslala že trikrat nekake stare račune, ali ni prejela od njega niti denarja, niti kake prošnje, da bi počakala. Takega kričanja človek ne posluša rad. Poklical sem natakarja, plačal in šel. Novi svoji znanki sem rekel: Z Bogom! Ona pa je bila tako razburjena, da me ni nič čula. Ta pot je bil prvi, pa tudi zadnji, da sva se videla.

Preteklo je več let, Horvatico »in doppelter Auflage« sem bil že tolikodane pozabil, kar se snidem v daljnjem Primorji z znamenitim popotnikom, ki je bil morda nje – brat! Zval se je Kanotaj: znanci njegovi so mu tudi dejali Kanataj. Prišedši na Reko, nastanil se je v gostilnici »pri črnem orlu«, kamor sem hodil dve leti obedovat, kdaj tudi večerjat. Razgovarjala sva se vsak dan in nekoliko potov sva šla zajedno ob morji na sprehod. Kar pišem tukaj o njem, zvedel sem od njega samega ali pa od profesorja Pacela, ki ga je poznal že mnogo let. Kanotaju je tekla zibka v varaždinski županiji. O mladosti njegovi in rodbinskih razmerah sem slišal marsikaj, ali mi se je izmaknilo iz spomina. Iskreno je ljubil svobodo, rodno zemljo in narod svoj, ali Ilirom se ni pridružil nikoli. Še manje pa je želel, da bi zmagali in strahovali Hrvate surovi Mažarji. Pripadal je k tisti mali in pošteni, zdaj že popolnoma pozabljeni narodni stranki, ki je hotela ohraniti ne le avtonomijo hrvaške kraljevine, ampak tudi pošteno svoje »horvatsko« ime in svoj »horvatski« jezik, to je tisto narečje, katero zovó jezikoslovci »kajkavsko«.

Ko mu je pritisnil domovino železni jarem nemškega absolutizma, storilo mu se je milo, da bi gledal na svoje oči nje bridkosti in bolečine. Poslovil se je z žlahto in prijatelji, in šel po svetu. Najrajši in najdalje se je mudil v svobodni Švici. Tolažbe in zabave si je iskal v dobrih knjigah – najbolje mu je ugajal Humboltov »Kosmos« - nekoliko pa tudi v društvu izobraženih in dohuvitih beguncev, ki so vreli takrat na Švicarsko iz vseh krajev Evrope. Videl je Macinija, Hercena, Golovina in mnoge drueg. Ko je vprašal Golovina, kaj ga je napotilo, da je zapustil Rusijo, odgovoril mu je: »Neka malenkost – sprla sva se z Nikolajem Pavlovičem. Ta mož je tako čmerikast, da se ne sme človek ž njim nič šaliti.« Z naravoslovcem Vogtom se je seznanil Kanotaj v Ženevi in se shajal ž njim v kavarni in gostilnici. Ta učenjak je bil tako zateleban v svoje brezverstvo, da je tajil neumrlost človeške duše celó vpričo dam in otrok. Neka gospá, ki je prisrčno ljubila soproga svojega, ugovarjala mu je jednoč: To ni mogoče, da bi vam verjela. Jaz in gospod moj se imava tako rada – pa da bi ostala po smrti za vse veke nezavedna in izgubljena jeden za druzega! – O teh besedah se je začel Vogt surovo na vsa usta grohotati, sline so mu letele po vsem omizji, v sklede in celo damam v obraz! Še bolj čuden in samobiten je bil ta le prizor. Mladenič je prosil Vogta, da bi mu dal svojo hčer za ženo. Vogt jo pokliče in jo vpraša, če ga ljubi. Ko mu sramežljivo to potrdi, pahne mu jo v naročaj in se zadere: Náte, tu jo imate. Zakon vajin razglašam za veljaven, cerkvene poroke ne zahtevam. – V Ženevi je zbolel Konotaj tako nevarno, da so mu zdravniki svetovali, naj naredi oporoko. Dal si je sklesati grobni spominek in usekati vanj krasni napis: Hic jacet Croata Katonaj, qui emigravit, ne spectet servitutem dilectae patriae. Po dolgi bolezni je okreval, ali život mu je ostal tako slab, da ga je prevzel in mu škodil najmanjši mraz. Zdravniki so mu veleli, da mora živeti po zimi v kaki gorkejši deželi npr. v južni Italiji ali v severni Afriki. Kanotaj jih je poslušal. Od spomladi do jeseni pa je prebival v Švici ali pa v kakem drugem lepem kraji, kamor zahajajo v to dobo tujci. Po domu mu se je tožilo čim dalje huje, pred smrtjo bi bil videl rad vsaj jedenkrat še preljubo svojo Hrvaško in nje prijazni mesti Zagreb in Varaždin. V domovino se je vrnil sredi poletja, ko mu se ni bilo bati, da bi se v nji prehladil.

Preko odra je tekla podgana ali pa so se pripodili nanj psi in otroci, ki niso spadali v igro: občinstvo pa se ni ganilo; sedelo je brezbrižno in ravnodušno, kakor da bi ne bilo niti zapazilo teh nepotrebnih pritiklin. Kar jaz vem, skalila se je samo dvakrat ta brezprimerna in gotovo največje hvale vredna tišina in mirovitost varaždinskih poslušalcev. Ravnateljeva žena je bila ostala dlje časa doma zarad poroda. Ko se je prikazala zopet na odru, igrala je preprosto deklico, ki še tega ni vedela, da so dvojni ljudje na svetu. Taka nedolžnost in nevednost žene, ki je prišla ravnokar iz otročje postelje, zdela se je občinstvu vender le nekoliko preveč neverjetna in nemogoča. Smijalo se ji je neudržno do konca igre, in še grede domov na vseh ulicah, morebiti celo v postelji. Še veliko več hrupa je naredil v gledišči in po mestu drug pripetljaj. Igralec, zal mladenič, opisaval je na odru iskreno z globoko ginenim glasom bistvo, slast in srečo prave ljubezni. Neka gospa (menda udova) se je bila vanj že zdavnaj zaverovala. Doslej je srčno strast nekako skrivala in zatajevala. Ta pot ji čut prekipi ter je premaga in izda. Krasne besede ljubljenega glumca jo tako očarajo in zavedo, da skoči s sedeža, roke razširi in zakliče vsa zamaknena: Ljubimec duše moje, pridi semkaj na moje srce, da te objamem in potem blažena umrjem. Viharja, ki se dvigne v gledišči o tem nenavadnem prizoru, ni moči opisati. Dame so psikale, psovale, pljuvale, omedlevale od srama in gnjusa, moški pa se gromoglasno krohotali ali pa zabavljivo ploskali in žvižgali. Čudna prigodba , katero je razpravljalo in obsojalo občinstvo veliko tednov in mesecev, naklonila je prezaljubljeni revici neskončno mnogo zbadljivega očitanja in bridkih solzá. Stare Varaždinke jo pripovedujejo gotovo še dandanes v veseli družbi mlajšim svojim tovarišicam, ki majo brez dvojbe nekoliko neverjetno z lepimi glavicami. To se ve, da prosto ljudstvo, ne znajoče nemški, ni pohajalo gledišča, tem marljivejše so se zbirali v njem mnogobrojna varaždinska gospoda. Na vsak način moram soznaniti slovenske bralce kolikor toliko vsaj s krasnejšo polovico tega odličnega občinstva. Vednosti svoje o nji sem prejel ponajveč od šegavega suplenta Sudca, ki je živel že precej dolgo v Varaždinu in se ukvarjal z velikim veseljem in uspehom z zgodovino sedanjega časa in rodu.Skrivno mestno kroniko je znal na pamet, in pridno je pomagal uredovati ustni varaždinski dnevnik. Ljudi je presojal strogo in nemilosrdno, ali korenito. Ženske Sudca niso marale, ker je bil za čudo suh, tanek in oduren, poslušale so ga pa vender le prav z voljo, ker je govoril ne le mnogo, ampak tudi prijetno in slano. Gospodične je za hrbtom kaj rad pikal in jih obsipal z vsakovrstnimi smešnimi pridevki. To nespodobnost so zvedele in mu jo pošteno povrnile. Dale so mu povsema prikladni priimek: Gelsenkönig, ki se ga je prijel tako čvrsto, da se ga ni nikoli več iznebil. S Sudcem sem stal v gledišči vselej zajedno na desni strani blizo odra. Opozoril me je precej na vsako smešnico in novico, katero je zapazil; če je prišla kaka dama, ki mi je bila še neznana, razložil mi je na tanko, kdo je, kakova je in kake zgode in nezgode je doživela že v ljubezni. Oglejmo zdaj površno nekatere imenitnejše gospe in gospodične, ki so krasile to gledišče. Prvi sedež (če štejemo od desne strani) je zapremala ponosna dama, ki je spadala vsekako med glavne zastopnice varaždinske hotvoleje. Obraz njen je spominjal človeka starogrških kipov. Bil je bled, žlahten, lep in pravilen, morda razven nosa, ki se je zdel vsaj meni za majhno, prav majhno trošico predolg. V domovini svoji je slovela zaradi samobitnih in predrznih svojih nazorov. Iskreno je zagovarjala že pred tridesetimi leti žensko emancipacijo. Prosim rojake svoje, naj si ne mislijo o nji nič slabega, saj dokazujejo mnogi vzgledi sedanje dobe, da se strinja tako svobodoljubje prav lahko z najstrožjo nravnostjo in poštenostjo. Hrvatje naštevajo razne čudne navade te dame, ki spričujejo, da izvršuje svoj nauk rada tudi dejanski. Rodovinske razmere se ji vidijo baje pretelesne, preživalske, in torej nekako niske in podle, zato ne zove hčere svoje nikoli s tem imenom, nego ji pravi le: prijateljica. Isto tako ji ne sme reči hči nikoli mati, nego tudi samo: prijateljica! Poleg te duhovite gospe je sedela največkrat zastavna žena krepke rasti in obilnega života. Trideseto leto je bila že premahnila, vender ni zazrl opazovalec še nobenega znamenja, da se ji bliža z brzimi koraki jesen življenja. Obličje in čelo je imela gladko, vedro in svetlo, kakor da je sklesano od kararskega mramorja. Za zelenih let svoje mladosti je rasla ta čudovita centifolija prosto na planem in razveseljevala marsikaterega bogatega mladeniča in starca z bujnim cvetjem in omamljivo svojo vonjavo. Sreča je dala, da se je zaljubil vanjo imovit varaždinski trgovec, in ona je bila dovolj pamentna, da mu je verjela in ga poslušala. Poslal jo je v glasovit zavod na izobrazbo. Čez dve leti pa je presadil opitomljeno rožico na svoj vrt, kjer je cvetela odslej v zvesti ljubezni samo svojemu gospodarju in dobrotniku. Na tretjem sedeži se je nahajala navadno gospodična, katero smo spoznali najbolj po pridevku Goldmimerl. Javno mnenje je trdilo, da se zaljubi v obraz njen izmed desetih komaj jeden, ali sladko hrepenenje unemala je v srci vseh dobroživčkov zlata priloga, ki bi se ogrenila ž njeno roko. Uganeno ji je bilo dvajset tisoč goldinarjev dote! Ti silni novci so ji naklonili tudi častni priimek Goldmimerl. O nje živlenji sta omenjeni varaždinski dnevnik in kronika molčala, kar se more zmatrati za dober dokaz, da ji je teklo še mirno in čisto. Zraven te skromne in tihe deklice je slonela nemarno ali pa se izvirala samopašno gizdava krasotica, katero so imeli sploh zaradi bogatstva za kraljico vseh krščenih varaždinskih gospodičen. Jezikoslovci, ki so brali Homerja, pa so jo imenovali zaradi neznansko debelih oči boopis (volooko!). Oče njen je prvakoval med varaždinskimi trgovci, in prijatelji njegovi so trdili, da bi ga bilo sram dati jedinici svoji manje nego petdeset tisoč goldinarjev! Začel jo je dvoriti mlad, jako čeden uradnik, s katerim sem rad občeval, ker je ljubil goreče ne le svoj hrvaški, ampak ves slovanski narod. Kake tri tedne je poslušala jako milostivo prilizovanje njegovo, potem pa ga je pustila kar nanagloma, kakor bi odrezal. Zameril se ji je najbolj s tem, da je bil –preboječ! Dejala je, da bi vzela rajši kakega smrdljivega Juda nego takega bedaka. Soglasno so govorili možje, ki so bili zvedeni v ljubavnih spletkah in skrivnostih: »Ti nemškuti diši sablja. Vojaki so brez straha – vsaj pri dekletih. Njim ne bo mogla očitati, da so bedasti. Boste videli, da jo bo zaplenil prvi častnik, ki se oglasi.« Ne vem za gotovo, ali zdi mi se jako verjetno, da se je prerokovanje njihovo izpolnilo. Opomniti moram še to, da so se varaždinski Judje smijali velikanski doti, katero so obetali volooki devici tuji ljudje. Bili so uverjeni, da bo morda več nego za polovico manjša in da se nje oče zaradi tega ne bo nič sramoval, ker pozna on sam najbolje trohleno zastavo, na kateri mu stoji imetek. – Pojdimo dalje! Na konci druge vrste imamo dve majhni, dobro rejeni sestri. Posebno izobraženi baš nista in glavo jima pokrivajo gosti, rdeči kodri. Kako drugo bi kazili, da bi bila grda; njima dvema pa niso dosti škodili. Uradniki in trgovci nižje vrste so jima radi oprostili to napako, ker so vedeli, da bo prinesla možu svojemu vsaka šest tisoč goldinarjev. Kak bogatin se takemu denarju še ne klanja, tem bolj pa se cedé po njem sline vsakemu avskultantu, suplentu in trakarju. V mlajšo sestro se je zaljubil moj znanec Sudec in mi povedal tudi cinično na vsa usta, zakaj. Dejal je: »Sam veš, kako teško zdelujem z borno svojo plačico. Cape si omišljam na dolg. Stanovanje, zajutrek in obed moram plačevati, za večerjo mi ne ostaje ni počen sold. Spat grem večkrat lačen nego sit. V hiši teh dveh rudoglavk pa se živi mastno in slastno. Malone vsak dan večerjajo bifstek, mojo najljubšo jed. Ko omečim Emico, kar se bo kmalu zgodilo, in udobrovoljim tudi mater njeno, ni dvojbe, da me bodo začeli vabiti k sebi. Zvečer jih bom kratkočasil z burkami svojimi in užival ž njimi vred božanski bifstek. Tudi me krojač ne bo več tako nadlegoval, ko bo videl, da me misli vsprejeti ugledna rodovina za svojega. Kredita bom imel povsod, kolikor bom hotel.« Lahkoživec se je zmotil. Mati izvoljenke Sudčeve je zvedela natanko vse grehe in slabosti njegove in prisilila hčer, da se je morala to znanje razdreti in se pustolova ogibati. V varaždinsko gledališče pa so hodile tudi deklice drugačne, bolj idejalne vrste in bire. Kdor jih je videl, zadovoljij ga je popolnoma nebeški dar njih lepote in miline. Poleg njih človek ni mislil na denar; da ga je vprašal kdo po doti, zdelo bi mu se bilo tako govorjenje podlo in razžaljivo. Meni se je zapičila v spomin najglobočje črnkasta, snažno ali prosto brez lišpa opravljena hči nekega domačega obrtnika. Gledala je izpod temnih, mogočnih obrvi oh tako angeljsko nedolžno in božestveno, sladko in lepo, ob jednem pa tako vražje zapeljivo in peklensko pekoče, da je moral biti dober junak, kdor si ni užgal srca ob bajnem plamenu teh dveh varaždinskih očesec. Za najkrasnajšo vseh mnogobrojnih cvetlic pa je razglasilo javno mnenje nebogato gospodično, ki je bila po rojstvenem kraji Hrvatica, po krvi in imenu svojem pa Slovenka. Ni bila dopolnila dvajsetega leta, itak je preživela že dva romana, izmed katerih se je zvršil jeden jako žalostno in strašno. Ljubil jo je prezal, izobražen trgovec. Uverivši se, da ga ne bo uslišala, obupal je in se ustrelil. Bral sem pisemce, katero ji je poslal za slovo. Bilo je ganljivo, da so mi prišle solze v oči. Zadnjo vrsto pomnim še danes. S tresočo se roko, morda samo jedno minuto pred smrtjo je zapisal besede: Ein sanftes Lebewohl! ein leiser Händedruck! Und das Leben hat – geendet! Nekaj dni po ti nesreči je šla gospodična k neki stari sorodnici in videla pri nji prvikrat grdo porastenega moža nepriljudnega obraza in vedenja. Zdel se ji je podoben kakemu ciganu ali judovskemu krošnjarju. Drugače je bil jako omikan človek. Teta mu je dajala naslov: inženir. Samopašno dekle se je moralo na vse grlo smijati, ko se ji je začel kosmatin militi in dobrikati. Sešla se je ž njim potem še dostikrat, najprej pri sorodnici, pozneje pa tudi na svojem domu.. Vsak pot je bil proti nji bolj ljubezniv, ona pa tudi vsak pot bolj osorna in zabavljiva. Dejala mu je naravnost v brk, da tako ostudnega človeka, kakor je on, ni videla v vsem življenji svojem. Njega dolgo ni čisto nič oplašilo to razžaljivo očitanje. Hvalil in častil jo je iskrenejše nego mater božjo in Boga. Ta stanovitnost je premogla naposled nje napuhneno srce. Zaljubila se je v grdega inženirja tako strastno in nespametno, da ni mogla ne jesti ne spati. Na videz mu je pa še vedno nagajala ter ga zasramovala v pričo vsakega človeka. Kakor trgovec, hotel je tudi on že obupati. Ustreliti se baš ni mislil, ali začel se je je ogibati, in že se je zapisal na pošti, da bi zapustil Varaždin za zmerom. Ljubica to zve in se tako prestraši, da omedli. Ko se zopet predrami, razodene materi skrivnost neskončne svoje ljubezni in jo zaroti naj gre precej po inženirja in ga privede k nji. Ko ljubimec pride, pade mu na srce in ga prosi oproščenja. Zaradi nekih nepričakovanih zaprek se je praznovala svatba še le čez pol leta. Jaz sem se seznanil ž njo lično, ko je bila že blažena nevesta. Prišla je kdaj h hčeram gospodarja mojega v pohode in nam razložila sama na tanko ves razvitek ljubezni svoje. Jednoč sem jo vprašal, če je ni britko presunila smrt ubogega mladenča, ki je umrl zaradi nje. Ona je dejala hladno in malone zaničljivo: Prav nič ne, saj ga nisem prosila, da naj se ustreli. Zakaj je bil tako neumen? Ta odgovor jo označuje tako rezko in korenito, da mi ni treba opisavati svojstev in nravov njenih.


Po Varaždinu se je jela širiti čudna govorica, da hočeta ustanoviti dve domači gospodični nemško društvo z imenom »Bildungsverein«. V njem bi se prebirali, deklamovali in presojali nemški klasiki. Namen bi mu bil, da se udje izobražujejo, likajo in si požlahtujejo duh, srce in okus. Kdor bi se oglasil za uda, moral bi prebiti najprej kratek izpit, da se uverita gospodični, ima li za to družbo potrebne vednosti in svojstva ali ne. Ta novica me je silno razburila in užalila. Mislil sem si: gorje si ga drevesu, ki ga ne potresajo le unanji viharji, ampak ga razjedajo tudi črvi, ki so se v njem zaredili. Neopisna pa je bila moja jeza, ko mi prinese znanec povabilo, naj vstopim v »Bildungsverein« tudi jaz in da naj pridem ob jednajstih dooludne na promenado, kjer me bo čakala jedna teh gospodičen, ki me bo izprašala. Nakanil sem pošteno osramotiti nemškuto. Ob določeni uri grem na prijazno sprehajališče, ki je bilo precej za gimnazijo in zdajci me obgovori suha, elegantno opravljena ženska srednje dobe z besedami: Lepa hvala, da ste prišli. Začel se je pomenek o vsakdanjih rečeh, ki se je izpremenil kmalu v izpit. Ona: kateri junak vam se zdi najbolj impozanten v Šilerjevih dramah? Jaz: Der lange Peter von Itzehoe. Ona: Kadar se govori o Getejevem Faustu, katere besede iz te velikanske pesmi vam pridejo najprej na misel? Jaz: Mir ist ganz kanibalisch wohl, gleich wie fünfhundert Säuen. Čuteč, da se rogam, ni me hotela več izpraševati. Zdaj pa pobaram jaz njo s precej rezkim glasom, čemu snuje v hrvaškem Varaždinu nemško društvo? Ona odgovori: Zato, ker je nemška literatura izmed vseh najbolj univerzalna, najbolj idejalna, najbolj umevna in pravična vsem ljudem in narodom. Pozabivši, da moramo biti moški priljudni tudi proti avšam, začnem upiti: To je laž, to je nesramno nemško bahanje. Nemške novine in drugi politični in nepolitni spisi dokazujejo, da je ta narod izmed vseh, kar jih je na svetu, nam Slovanom najbolj sovražen in krivičen. Isto spričuje vsa njegova in naša zgodovina. Vi, gospodična! Niste več tako mladi, da ne bi pomnili, kako strupeno hudobno so govorili in delali proti nam vaši ljubeznivi Nemci leta 1848. Babišče se ustraši moje jeze in me jame tolažiti: Za Boga svetega vas prosim, ne hudujte se tako silno brez razloga. Verjemite mi, da v našo družbo ne bo prišla nobena knjiga, ki žali le količkaj narod, med katerim živimo. E pa dobro, razlagajte nam vi ali pa kak drug ud tudi kaj o slovanskem slovstvu. Čujem, da je spisal neki Kundeliš (Gundulić?) jako krasno dramo, epopejo ali kaj že. Jako nas bo veselilo, ako nas seznanite bolj natanko s tem prvakom ilirskih pesnikov. Zdaj sem uvidel, da namera teh gospodičen ni tako vražja, kakor sem prej sodil. Društva itak nista mogli osnovati, mislim, da najbolj zato ne, ker sta bili obe prestari, preneumni in prerevni. Oglasili so se za ude samo trije: dve ženski in jeden Jud! Meni in drugim se je zdelo, da je bilo babnicama malo mar za kakov »pildunk«, hoteli sta z dobrim izgovorom privabiti k sebi krdelo neoženjenih gospodov, da bi o priliki koga ujeli in dobili moža. Ali kakor ta prva poskušnja, izpodletele so jima pozneje še razne druge spletke in zvijače, katere sta izumili, da bi prišli v sveto zavetje sedmega zakramenta. Živeti in umreti sta morali obe v zaničevanem deviškem stanu.

Varaždinci takrat še niso imeli stalnega gledališča. Igralo se je v privatnih hišah. Občinstvo so razveseljevali popotni nemški glumci. Nahajali so se med njimi kdaj prav spretni igralci. Po zimi 1854 – 55. Nas je zabavljal najbolje šaljivec, kateri je bil nadarjen s tako čudnim obrazom, da mu se je moral človek smijati, še predno je izustil kako besedo. Isto zimo je bil ud gledališčnega krdela jako lep Hrvat. Oblačil se je vedno elegantno po najnovejši modi in obraz mu je bil tako simpatičen, da so nekatere dame pohajale gledališče samo zaradi njega. Zval se je, če se ne motim Freudenreich. Govoril je na odru kakor drugi glumci le po nemški. Varaždinci so mi pravili, da je zapel pred dvema letoma neki igralec v nemški igri hrvaško pesem, kar je poslušalce tako unelo in udoševilo, da odobravanju in ploskanju ni bilo ne konca ne kraja. Ta v tisto tožno dobo žal jedini pripetljaj je dokazoval sijajno, da nemško igranje v varaždinskem občinstvu ni moglo zamoriti žarkega hrvaškega rodoljubja. Močno me je razveselil dopis iz Varaždina, ki sem ga bral v dunajskih novinah »Oesterreich. Zeitung«. Dopisnik je pohvalil meščanstvo, da skrbi tako požrtvovalno za nemško gledališče. Ta besede mi baš niso ugajale, ali po všeči mi je bila opomnja, da je to podjetje v Varaždinu silno težavno, ker večina prebivalcev ne razume nič nemški. Dopisnik je torej potrdil, da je bila moja sodba o narodnostnih razmerah mesta Varaždina resnična. Moral sem se čuditi, da so poslušali ljudje vsako igro tako pazljivo, zvesto in skoro bi dejal pobožno od prve do zadnje besede. Glumcev ni motil ne najmanjši nemir in nered. Če so igrali tudi nemarno in nespretno, če so ponavljali malone samo to, kar jim je narekoval šepetalec, nikdar jih niso kaznovali Varaždinci z ropotom in psikanjem. Zagrebčani in Rečani niso bili tako potrpežljivi! V zasebni hiši se daje dober oder teško napraviti. Neprilike in smešne prigodbe so na njem skoro neizogibne. Tudi v Varaždinu se je primerila marsikatera takova sitnost. Jednoč se je zrušil na prizorišče stroj, ki je delal grmenje. Kje drugje bi bila vzbudila ta nesreča splošno veselost in krohotanje, usmiljeni Varaždinci pa so mirovali in molčali.

Ravnatelj mestnega zavoda je začel nazdravljati po nemški zdaj tudi nam drugim, mi pa smo se delali, kakor da bi ga ne slišali in ne videli. Nekateri so prepevali, nekateri uhajali iz izbe, ostali pa kričali ali se smijali. Splošni nered in nemir ga je opomnil, da njegovih napitnic ne potrebujemo. Narodnjaki so ga ta dan spoznali in se ogibali odslej neprijetne njegove družbe – ali ne vsi! Marsikateri je brzo zadušil v sebi narodno jezo in sklenil gorko prijateljstvo z nadepolnim zastopnikom nove ere. Na sprehodih svojih sem srečal dostikrat to svojat in se uveril na svoja ušesa, da se je razgovarjala z ravnateljem prav sladko in ugodljivo po nemški. Seme, katero so posejali politični nemški oratarji, jelo je hobotno kliti in odganjati na vseh krajih in koncih nesrečne hrvaške zemlje.

To leto sem se seznanil z dvema Čehoma. Oba sta bila učitelja: mlajši, Mařik, v zasebni hiši; starejši, Hunka, na nižji realki. Naslednja leta sem našel na Hrvaškem še mnoge druge ude tega bratskega nam plemena.Povsod sem zapazil, da so bili Čehi, ki so se porodili v kraljestvu, malone brez izimka goreči slovanski rodoljubi in ob jednem blagodušni, odkriti, pošteni, vse hvale in časti dostojni možje. O Moravcih pa žal ne morem izreči iste sodbe. Poleg vrlih Slovanov sem se nameril med njimi na potuhnene in prekanjene kruhoborce, katerim sta bila žep in trebuh prva in glavna, narodnost in domovina pa deveta briga. V vrsto pravih čeških »vlastencev« in slovanskih korenjakov je spadal V. Mařik. Odgajal je sina Varaždincem in tudi Zagrebčanom dobro znanega Petra Horvata po svoji volji in tudi po očetovi želji popolnoma na narodnem jeziku in v narodnem duhu. V šoli se Mařik ni naučil veliko, ali trudil se je resno in stanovitno, da poppravi ta nedostatek. Izobraženje in vednosti svoje je razširil in utrdil, občujoč z omikanimi ljudmi in čitajoč marljivo leposlovne in znanstvene knjige in časopise. Tako si je pridobil neke splošne pojme celo o znanostih, ki se razlagajo v višjih šolah. Prav rad sem se ž njim shajal in sprehajal, ker sem uvidel, da mu smem vse verjeti, zaupati in povedati. Beseda mu ni tekla gladko in tanko, on ni poznal tiste tajnosti, kateri pravijo bon ton, ali bil je izredno dobrodušen človek, iskren, unet za narod, pravico in svobodo, prost vsake himbe in zvijače. Kar je imel na srci, imel je tudi na jeziku. Drugo leto je pustil privatno službo in šel za narodnega učitelja v Ludbreg. Tu je spoznalo višje šolsko oblastvo pedagoško njegovo spretnost in ga premestilo v Zagreb. V hrvaški metropoli je napisal več šolskih knjig, ali stalne sreče ni našel v nji. Jeli so ga hudo preganjati in naposled so mu uzeli celo službo in kruh. Pravega uzroka nisem mogel zvedeti; itak mislim, da je pripomogla mnogo prevelika njegova rezkost, iskrenost in resničnost. Škoda poštenjaka!

S Hunko sva drugovala nekoliko samo v gostilnici. Učil je na realki menda fiziko. S seboj je nosil zmerom kako knjigo; kemijo je prebiral najrajši med obedom, držeč z jedno roko žlico ali vilice, z drugo knjigo. Sumno mi se je zdelo, da so ga razglasili za najizvrstnejšega učilja nemčur Fodor in Judje. Če je uzel človek vpričo njega v misel Slovanstvo, majal je pomenljivo z ramama in se smehljal, zinil pa ni besedice. Ko sem ga vprašal ali zna že dosti hrvaški, dejal je nekako nejevoljno: Kako? Saj se neče z menoj nihče pomenkovati po hrvaški. Ta bedasti odgovor je izdal kruhoborca. Silno sem se začudil, ko mi je povedal, da mu je ponudil oče nekega njegovega učenca, trd, podgorski kmet – svojo ženo! Podgorsko poštenje, zlasti pa podgorski zakoni so že od nekdaj dobro sloveli po soseščini, zato nikakor nisem mogel verjeti tolike podlosti in nesramnosti. Ker me je ta reč jako zanimala, začel sem jo preiskavati. Tistega Podgorca so poznali tudi Hunkovi tovarši in nekateri drugi učitelji, med njimi pater Pavel. Prosil sem jih, da bi moža o priliki vprašali, kaj je prav za prav mislil in pomenil s čudno svojo ponudbo. Po tem potu mi se stvar kmalu razjasni. Hunka ni mogel razumeti Podgorca, ker je bil prenemaren, da bi se bil naučil hrvaški. Dečkov oče mu je rekel, da on sam ne more hoditi pogostoma v mesto, ker ga drže nujni opravki doma, ali žena njegova nese večkrat v Varaždin kako malenkost na prodaj pa se bo lahko oglasila pri Hunki in pri drugih profesorjih ter jih vprašala, kako se ji kaj sin vede in napreduje. Te nedolžne besede je tolmačil Bahov »Kulturträger«, kakor da bi ga bil prosil oče, naj mu skrbi prijazno za sina in za nagrado da mu je ponudil ljubezen svoje žene! Ta pripetljaj dokazuje pač dovolj očitno, kako brezvesten in nesposoben za službo je vsak učitelj, ki se neče naučiti jezika svojih učencev in dežele, katera jih je izročila njegovi brigi in mu olajšuje zato življenje, da mu ni treba stradati kruha in – vsaj na Hrvaškem – niti vina in puranov!

Ta strahovita nenravnost Bahove vladavine je rodila tretjo vrsto denuncijantov, zloglasne kruhoborce. Kdor ne more dokazati sposobnosti svoje s strogimi izpiti in z dejansko spretnostjo, začne se prilizovati, hliniti, sliniti, naznanjati vladi neskončno lojalnost svojo in neskončno nelojalnost ilirskih svojih tovaršev. Bah mu morda ne verjame, ali si misli: »Ta človek bi mi utegnil koristiti. Pripravljen je pospeševati namene moje, domovina mu je deveta briga. Dajmo mu kruh, saj ne gre iz mojega žepa.« Jaz bi prisegel, tako čvrsto sem uverjen, da ne zamišlja in ne kuje nobeden Hrvat proti državi punta. Ali če poveste te moje besede Bahu in njega pomagačem, bodo vam se zasmijali v brk. Za rogovileže in zarotnike imajo vse Ilire, vse hrvaške rodoljube in tudi bana Jelačića. Očitno se ga zdaj še ne usojajo prijeti, ali on sam prav dobro ve, da je na Dunaji nehal biti persona grata že pred dvema letoma. Če priporoča kakega izvrstnega uradnika, škodi mu več s pohvalo svojo nego koristi. Malopridneža, katerega graja, pouzdignejo o prvi priliki samo zato, da pokažejo, kako malo se brigajo za banovo mnenje. Da pride iz nebes kak angel ali sama Mati božja, ne bi mogla preveriti Bahove vlade, da Hrvatov ni okužil peklenski panslavizem.Ta pogubni duh hoče zdaj z vsemi sredstvi pregnati in ugonobiti. Varaždinsko županijo bode darovala morda res Štajercem, da se gosti in odebeli ž njo nezasitni nemški molóh. Tukajšnji častniki, vem za gotovo, ne bodo ji tega svetovali, nego jo svarili in odgovarjali z vsemi razlogi pameti in politične previdnosti. Ali jako se bojim, da bodo vrgli poročilo njihovo v koš. Kdor je tako oslepel in pobudalil kakor Bah, ne da si nič dopovedati. Ostalo hrvaško deželo pa menda mislijo zjediniti z granico in povojačiti, nadejaje se, da bo vojna strogost najprej zaprla sapo vsem panslavističnim škratom in skušnjavam. Črno Strohuberjevo prerokovanje se ni izpolnilo, ali zle slutnje in domišljaje njegove mu bo oprostil rad vsak človek, ki poznaje takratne razmere in okolnosti. Brezobzirnost, budalost in neumnost Bahove zisteme je bila tolika, da se je mogel verjeti in pričakovati od nje vsak nezmisel in tudi pošastni projekt, da bo vrgla hrvaško kraljevino pod graničarsko disciplino in – batino.

Nekaj let po tem je zahtevala jako uzvišena in odlična oseba, da bi se na prospeh in korist vojnemu brodovju osnovala iz vsega avstrijskega primorja od Benetek do Kotorja jedna provincija. O tem predlogu so pisale avstrijske in tuje novine in mnoge so ga popolnoma odobravale upajoč, da se bo na tak način avstrijsko primorje najlaže in najprej ponemčilo. Govorilo se je, da ga je vlada že skoraj sprejela in potrdila, ali zadnji trenotek, da so se dvignili proti njemu uplivni nasprotniki in ga podrli. Da se je nakana uresničila, zgubila bi bila provincijalna Hrvaška reško županijo, granica pa morebiti vse svoje štiri uskoške polke. Takrat nobenemu človeku na Dunaji ni prišlo na miesl, da bi razžalil in razkačil tak grabež ves hrvaški narod. Ali kdo se je brigal v tisto dobo za narode in javno mnenje?! Razven sardinske vlade skoro nihče. Mogočniki evropski so izdavali navlašč baš take zakone in naredbe, ki so bile najmanje popularne in zaželjene. Po njihovi misli je ustvaril Bog narode zato, da jih vladajo po svoji volji, ne vprašaje jih čisto nič, če so jim mere in namere njihove mrzke ali povšečne. Bah se je skesal in Varaždina ni odcepil od trojedne kraljevine, ali izbral si ga je za prvo nemško postojanko na hrvaški zemlji. Zvedeli smo za gotovo kmalu po novem letu 1854., da se bo moral na jesen pri nas umakniti hrvaški učni jezik nemškemu na vsem gornjem in nekoliko celo na spodnjem gimnaziji. Šolski nadzornik nas je opominjal že spomladi, da bi začeli rabiti precej za nekatere predmete nemščino, kolikor je to mogoče, ne da bi trpel kvaro napredek naše mladeži; in jeden profesor, po rodu Hrvat, ga je poslušal. O ti priliki nam je razodel gosp. Nadzornik prezanimivo novico, da se je zagledala in zaljubila ponosna dama Tevtonija že zdavnaj v skromni naš Varaždin ter si ga hotela prisvojiti. Že leta 1851., ko še živ krst ni mislil ponemčiti zagrebških in drugih hrvaških učilnic, namenila je dunajska vlada za trdno, da mora ustanoviti v Varaždinu nemški gimnazij. Ta kraj se ji je zdel najbolj pripraven in priličen za nemško propagando, ker stoji blizu štajarske meje in je trgujoč in občeč s središči nemške »kulture« (s Ptujem, z Mariborom, Gradcem, z judovsko Kanižo itd.) imel dovolj prilike, da se ž njo seznani in sprijazni.

Tudi sem že omenil, da so zmatrali tuji in celo nekateri slovanski učenjaki in pisatelji Varaždin za nemško mesto. Ta gimnazil bi bil rabil za vado, na katero bi se lovili Hrvati. Ž njim je hotelo ministerstvo brez dvojbe pokazati silni razloček, ki biva med barbarskimi hrvaškimi in prosvetnimi nemškimi šolami. Napuhneni, v svojo modrost in nemščino zatelebani dunajski birokrati so se gotovo nadejali, da bo varaždinski nemški zavod kakor magnet vlekel váse mladino iz vse hrvaške kraljevine in napotil, če ne vseh, pa vsaj »trezne in pametne« Hrvate, da bodo prosili vlado kar sami, naj bi jim blagovolila ponemčiti na isti način tudi vse druge višje učilnice. Zakaj se ta nakana takrat ni izvršila, ni nam g. nadzornik mogel ali pa ni hotel povedati. Gospodje germanizatorji so čakali še tri leta, potem pa so poslali na Hrvaško višjega uradnika v ministeriji bogočastja in uka, Klemana, da naredi v tukajšnjem šolstvu red, to se pravi po domače, da je ponemči. Kleman je bil nekdaj na ljubljanskem liceji profesor latinskega jezika in obče zgodovine. Med poslušalci njegovimi sem se nahajal tudi jaz. Znal je izvrstno pripovedovati. Zgodovino nam je razlagal gladko, jasno in pregledno, ali po stari šegi, ne oziraje se dosti na nje jedro, na kulturni razvoj človeškega rodu. O Slovanih je govoril malo in mrzlo. Ni nam se kazal baš sovražnika, ali niti prijatelja. Bržkone je mislil, da je objektiven. O sijajni njegovi nadarjenosti se ni moglo dvojiti. Bil je vsestranski izobražen, duhovit mož in jako marljiv in spreten delavec. Sosebno se je odlikoval s sposobnostjo, da je znal to, kar je imel v glavi, dobro zvesti in porabiti v svojo korist in čast. V službi svoji je brzo napredoval. Povzdignil se je v nekoliko letih od licejskega učitelja za sekcijskega načelnika v ministerstvu bogočastja in uka. Javno mnenje ga je razglasilo po pravici za desno roko ministra Tuna. Po svoji veliki omiki, energiji in nemškutarski strastnosti je spadal Kleman med glavne zastopnike in najčvrstejše stebre Bahove zisteme. Po rodu je bil Čeh, ali v nemških šolah, katere je pohajal, nauzel se je tujega duha. Pozneje je bral kdaj tudi kake narodne novine in bukve, ali pravo rodoljubje je ostalo neznano njegovemu srcu. Imel se je vedno samo za Avstrijca in ob jednem je bil baje uverjen, da mora država poginiti, ako se ne ponemči. Širil je torej germanizacijo z vsemi sredstvi iznajdene svoje glave in službene oblasti. Zlasti slovanske jezike je izganjal nemilosrdno iz gimnazijev in sploh iz vseh višjih učilišč. Hrepenenje po jednakopravnosti vseh avstrijskih narodov je zmatral vedno za brezumno in toliko da ne za veleizdajsko. Na Dunaji smo ga vprašali Slovenci, če bomo mogli dobiti učiteljsko službo domá na Slovenskem. Odgovoril nam je odločno, naj opustimo to misel, kajti je domovina naša vsa država. Če nas pošlje vlada v Bregenc, v Černovice ali kamor koli, povsod nas mora navdajati čustvo, da smo domá. Ali Kleman je tako le govoril, postopal pa je s slovenskimi učitelji mnogo blažje. Namenil jih je Hrvatom za ponemčevalce, ker je uvidel, da so za ta posel kot sorodniki njihovi sposobnejši nego trdi Nemci. Za suplente so mogli priti tudi v slovenske kraje. Mene na pr. Je pozval ravnatelj Vidic v Trst. Da sem dovršil izpite svoje že pred okt. 1853. L., bil bi me sprejel drage volje in brez zapreke tudi ravnatelj ljubljanskega gimnazija, ki mi je to sam povedal. Za pravega profesorja pa je potrdila vlada res grozno nerada in le malokdaj našega rojaka na slovenski zemlji. Na Hrvaškem je pregledal Kleman najprej reški gimnazij, iz Primorja se je napotil v Zagreb. Čudne reči so se pripovedovale o diktatorskem njegovem vedenji. Mladina se je poučevala takrat spoh po hrvaški, on pa jo je izpraševal menda po nemški; in ker mu ni odgovarjala povoljno, izustil je baje sodbo, da malo zna in napreduje in poglavitni uzrok ti bedi da je učni, to je hrvaški jezik! V konferenciji je dokazoval učiteljem, zakaj se bodo morali razlagati posamezni predmeti zanaprej po nemški. Dejal je na pr., da je latinski jezik po duhu, notranjem ustroji in po pravilih svojih najpodobnejši nemškemu, s pomočjo nemškega se bo dal torej najlaže in najuspešneje tolmačiti. Zdaj se oglasi profesor Veber (sloveči hrvaški pisatelj in sedanji zagrebški kanonik) in veli: O grškem jeziku pa trdijo zvedenci, da je za te reči najbolj v rodu slovanskemu, zato treba, da ostane zanj učni jezik tudi odslej hrvaški. Kleman zavrne rodoljubnega govornika: Baš zato mora se učiti po nemški tudi grščina, ker se posel dijakom ne sme preveč olajšati i. t. d. Ugovori pametnih pedagogov in poštenih narodnjakov niso mogli odvrniti od hravških šol tožne usode, kajti zavladalo je pravilo: »Sic volo, sic iubeo, stat pro ratione voluntas.«

Naskoro so se pokazali silni nasledki Klemanovega potovanja. Na podlogi njegovih poročil se je uvedel nemški učni jezik l. 1854 – 55. V vsa hrvaškoslavonska srednja učilišča. Iz nižjih razredov se hrvaščina še ni dala popolnoma prepoditi, ali vlada se je je hotela znebiti tudi v njih in je začela s tem namenom ponemčevati že tudi glavne šole. Na Reki so bacnili narodni jezik najprej iz vsega gimnazija; ostal je samo učni predmet z dvema urama na teden. Višji razredi so se dali nemščini, nižji italijanščini. Večina učiteljskega zbora je morala oditi. Domoljubnega ravnatelja Kombola so pognali v pokoj s 400 gold. mirovine! Na njega mesto je prišel iz Trsta Vidic. Najhuje pa je udarila ta zavod dunajska vlada s tem, da je uzela službo in kruh učitelju hrvaškega jezika, veleslavnemu učenjaku in preiskrenemu narodnemu borilcu Franu Kurelcu. Šolski nadzornik nam je naznanil odstranjenje njegovo z opomnjo, da vlada ne more in ne sme puščati mladine v rokah takega fanatika. O Kurelci sem prej malo slišal in vedel. Vprašal sem Muzlerja, kakov je, če je res tak rogovilež. Dejal mi je: E znate, Kurelac je res ultraš, domoljubje njegovo je presilovito, nepremišljeno. Za nas so nastopili zdaj resni, teški časi. Slušati nam je evangelijski nauk: Bodite krotki kakor golobje, zviti kakor kače. Z grdo ne opravimo ničesa. Če prepodé iz šol narodnjake, prišli bodo namesto njih tujci, ki bodo ponemčili tudi duh mehke naše mladine in nam uzeli s tem vsak up v boljšo bodočnost. Ako se bomo vedli pametno in oprezno, ne bo nas gonil nihče iz službe in imeli bomo vedno dovolj prilike gojiti v učencih svojih ljubezen do materinskega jezika in domovine. Izročili bomo narodu nepokvarjen naraščaj, ki bo podpiral in bogatil njegovo književnost in mu koristil, ko prejde sedanja nevihta, tudi na poprišči političnem. Muzler je govoril, kakor vidimo, jako trezno in diplomatski, ali ni imel pravice grajati in obsojati Kurelca. Kakovo hudodelstvo je zakrivil ta značajni mož? Vzbujal je v primorski mladini gorečo ljubezen do hravškega jezika, do hrvaške književnosti, do hrvaškega naroda: s tem pa je izvrševal le najsvetejšo pedagogijsko dolžnost svojo. Zahteval je, kar se daje odvažno in energično, da ostane na reškem gimnaziji vladajoči jezik hrvaški: tudi to je smel in moral storiti ne le kot resničen narodnjak in učitelj, ampak kot zvest državljan in cesarski služabnik, kajti je branil jasni cesarski zakon, ki je potrdil hrvaščino za učni jezik v vseh šolskih zavodih trojedne kraljevine. Muzlerjev konservatizem je izviral nekoliko iz verskega stališča. Pokorščino proti vsakemu, tudi najkrivičnejšemu glavarstvu, zmatral je za splošno krščansko dolžnost, spominjaje se Kristovih besed: Vsaka oblast dobaja od Boga. Ti ne bi imel nikake oblasti do mene, da ti ni dana od zgoraj. Tako bi se dalo zagovarjati tudi turško tiranstvo. Jaz mislim, da bi se izrečenja sv. Pisma ne smela nikoli rabiti za dokaz v posvetnih vprašanjih. Če pa se dovoli ta svoboda jedni stranki, ne sme se kratiti niti drugi. Kurelac bi bil mogel odgovoriti Muzlerju: Resnice vaših besed ne zanikam, ali to morate potrditi pa tudi vi meni, da je glas rodoljuba glas božji. V svetih bukvah pa se bere, da moramo biti Bogu pokornejši nego ljudem. Žarko domoljubnost makabejskih junakov, ki so se dvignili proti zatiralcem svoje vere in narodnosti, slavi in poveličuje ne le svetovna zgodovina, ampak tudi sveto pismo. Jeklena stanovitnost in uzorno narodno poštenje sta nakopala Kurelcu brezštevilne reve, nadloge in skrbi, v nesreči svoji pa se je mogel tolažiti in se je tudi tolažil z zlatim naukom nazaretskega preroka: Blagor tistim, ki zaradi pravice trpé preganjanje, ker njih je nebeško kraljestvo. V »hrvaških spominih« svojih bom govoril pozneje obširno o njega značaji, nazorih, namerah in delih in dokazal na tanko, kako nečloveška in v nebo upijoča krivica se je godila temu narodnemu mučeniku za Bahove vladavine. Kakor šolstva, lotila se je grabljiva germanizacija l. 1854. Tudi hrvaškega pravosodja. Tega leta se je preustrojili uradništvo za absolutizma že drugič in to definitivno (!?). Uprava se je združila s sodstvom in ob jednem se je uvedel v vse višje urade nemški službeni jezik. Tudi ta izprememba se je vršila po prostih ministerskih naredbah proti določbi cesarskih zakonov. Radi lepšega, da se ne tepta preočitno oblika, sklical je predsednik varaždinskega sodišča glavne svoje uradnike v zbor, v katerem je predlagal, da se zameni poslovni hrvaški jezik z nemškim, ter zahteval, da se o tem glasuje. O teh besedah plane Cepulić srdit kakor ranjen lev s sedeža in protestuje svečano in gromoglasno proti takovemu glasovanju, veleč, da uradniki nimajo oblasti odpravljati cesarskih zakonov, nego da jih veže službena prisega na njih spoštovanje in vestno izpolnjevanje i. t. d. Ta silni protest so podpirali skoro vsi drugi sodniki. Koristil res da ni ničesa, ali take pojave treba je zabeležiti in jih oteti pozabljenu, nekaj zato, ker so častni sami po sebi, pa tudi radi tega, ker se je ukorenilo v hrvaški inteligenciji krivo mnenje, da je zavladala Bahova zistema v hrvaških šolah in uradih brez nasprotja in upora. Vzgled Kurelčev, Cepuličev in dr. dokazuje in spričuje jasno in sijajno, da se ta neskončna sramota narodni stranki ne sme očitati.

Spomniti mi se je zdaj tudi bližnjih rojakov, katere je zanesla svoja volja ali usoda z mano vred med Hrvate. Štajerskih Slovencev je v Varaždinu vse mrgolelo. Služili so za posle, pomočnike in težake ali pa se nastanili za samostojne rokodelce in male trgovce. Ti naseljenci so pomnoževali neprenehoma število slovanskih prebivalcev. Z domačini so se združili in stopili tem laže, ker se govori na jugovshodnem Štajerskem narečje, ki se ne razlikuje bistveno od varaždinske kajkavščine. Teh rojakov sem videl vsak dan dovolj, ali ni bilo prilike, da bi bil ž njimi kaj dosti občeval, ako ne štejem spačenih natakaric, katere sem moral marsikdaj ozmerjati, ker so se hotele pomenkovati z mano po nemški. Šetat sem se hodil, če sem bil sam, najrajši preko Drave. Na mostu sem se oziral po lepi mogočni vodi in se čudil nje mrtvilu in zapuščenosti. Zapazil nisem na nji nikoli nobene velike ladje in le malokdaj kak ribarski čoln. Kogar koli sem vprašal za uzrok, odgovoril mi je vsak: Drava ni za rabo, trebalo bi ji urediti strugo, ali to bi stalo milijone; kdo nam jih dá? Po moji misli bi morala skrbeti za takova popravila država. Ali ni sramota, da se prevaža po sibirski Leni, tekoči skoz prazne tolikodane brezljudne pustinje, mnogo več blaga nego po Dravi, ob kateri stanuje na vsaki četvornasti milji po več tisoč, če ne jako omikanih, pa vsaj ogromne davke plačujočih kmetov in obrtnikov? Neko poletno popoludne sem zagledal štajarsko plav, ki se je bila ustavila precej pod mostom. Stopil sem k brodnikom, katerih je bilo pet, in se razgovarjal ž njimi dobro uro. Namenjeni so bili v Slavonijo. Hrano so vozili s sabo. Videl sem več velikanskih hlebcev, dva lonca in dolgo vrečo. V jednem lonci so imeli fižol, v drugem mleko, ostalo brašno, med katerim je bilo največ krompirja, spravili so bili v vrečo. Plavci so se usedli na breg, odmolili očenaš, nadrobili v mleko kruha in ga pojedli v slast ves lonec. Zatrdili so mi, da ne bodo potrošili na vsem potu do Slavonije ni dvajsetice, in ne bi ni krajcarja, ako bi mogli prebiti brez tobaka. Branjevec, ki je prodajal pri mostu in videl to skromno južino, začel je na ves glas upiti in grajati Hrvate, češ ko bi pili oni namesto vina mleko kakor ti Štajarci, imeli bi več denarjev, nego jih imajo, in jim ne bi trebalo nikoli stradati. Brkatega cestarja, ki je drzal blato, zazžalile so te besede. Zaničljivo se zadere nad branjevcem: Kaj brbljaš? Mi Hrvati res nismo bogataši, ali drugi so še večji bogci nego mi, čeprav srebajo mleko in vodo. V našo deželo si hodijo iskat kruha Švabe, Štajarci, Kranjci, Judje, cigani in vsi vragi in satani, Hrvati pa se hranijo lahko doma in če nas pritisne sila, ne prosimo nikogar miloščine, v tem ko se zatekajo k nam berači iz vseh krajev sveta. Ponosni cestar je trdil resnico. V trojedno kraljevino se usipljejo vsakovrstni sorodni in nesorodni tujci. Najmočnejši po številu so bili med njimi že od nekdaj Slovenci. Pomagali so zaseliti Hrvatom Karlovec, Zagreb, samobor, Sisek, Varaždin, Reko in ves gorski okraj reške županije. Posamezni pa se nahajajo po vsem velikem prostoru mad morjem, Dravo, savo in Dunavom. Ti Slovenci so se porodili z večine na Kranjskem. Na Kranjce sem se nameril celo ob daljnji Dravi. V Varaždinu sem zagledal nekoč pred veliko cerkvijo po božji službi kakih deset možakov, ki so se ustopili v kolo in se pomenkovali poleg načina vseh prostih, nepokvarjenih Slovanov, rabeč pregovore in kratke stavke. Brade in brkov ni imel nobeden, itak se jim je poznalo, da že precej dolgo niso bili obriti. Na glavi so čepeli nekaterim niski klobučki, drugim pa je tičala do ušes v kučmi ali v polhovki. Obleka jim je bila krajnskega kroja, starikava in dobro ponošena, ali niti raztrgana niti zakrpana. V ustih so držali skoro vsi kratke, turenčkaste lulice, iz katerih so iztrkavali, ko so dopuhali, pepel ob nohtu na palci. Ogenj so si po stari šegi ukresavali, klinčki so se jim zdeli menda predragi ali pa prenova iznajdba, katere so se bali. Kadar je hotel kdo pljuniti, obrnil se je od tovaršev v stran in o ti priliki se je ozrl za hip na cesto po memo gredočih ljudeh. Zapazil je gotovo vselej kaj mičnega, smešnega ali čudnega, na kar je opozoril družbo, ki se je petem nekoliko razkoračila in se jela glasno čuditi, rogati ali krohotati. Po teh znamenjih, zlasti pa po narečji sem lahko spoznal, da so prišli ti ljudje z Gorenjskega. Obgovorivši jih sem zvedel, da so se porodili v kamniškem okraji, in to največ v komendski župniji. Vsi so poznali prav dobro rojstveno mojo vas, Bližnji Menguš, nekateri pa tudi roditelje in brate moje. Delo so si našli pri varaždinskih bogatinih in sosednjih graščakih. Bili so slamorezci, če je trebalo, pa so opravljali tudi druge zimske posle. Do malega vsi so se pohvalili, da dobivajo prav dobro hrano in plačo. Že to nedeljo so me prosili, da bi pisal kdaj ljudem njihovim domov, ker ni znal nobeden njih pisati. V Varaždinu so ostali do pomladi. Služil sem jim vso zimo za pisarja in ob jednem v marsikateri reči za svetovalca, poročevalca in posrednika.

Na Gorenjskem so imeli vsi svoje hiše in kosec kmetije, ki pa ni mogla preživiti popolnoma njih in njihovih rodovin. Denarje so pošiljali domov vsak mesec, navadno po deset, kdaj tudi po dvanajst goldinarjev. Človek se je moral čuditi treznosti in varčnosti njihovi. Delavne dni so pili vino, če so jim ga dali gospodarji; sami niso potrošili za nje ničesar; še ob nedeljah so se zadovoljili z jedno merico; upijanil se ni nikdar nobeden. Slamorezci so bili vsi oženjeni razven jednega. Pa tudi ta se je bil že preskrbel z ljubico, s katero se je mislil po veliki noči poročiti. Pisal sem ji zanj silno dolgo pismo, katero sem zabelil obilno z najslajšimi frazami iz romanov. Odgovorila mu je nekako takole: »Preljubi Andrejček, kar ne morem ti dopovedati, kako so se smijali mati moja, ko sem jim prebrala tvoje pisanje. Dejali so: Prismodi se mora goditi strašno dobro, če ne, ne bi se mu ljubilo, pisati take prazne. Ako ne pride kak boljši snubač, pa ga uzemi; meni nič mari. Tako so mi govorili mati, jaz pa sama nisem vedela, kaj bi rekla. Ko bi mi bil doma povedal, da me imaš tako neskončno rad, ne bi te bila izpustila iz rok; tistega Varaždina ne bi bil ti nikoli videl, ker bi bil moral ostati pri meni. Ali doma si se držal kakor štor; dostikrat nisem mogla izvleči nobene besede iz tebe ali pa si kvasil in čeljustal kaj prav nepotrebnega in neumnega. Pravil si mi jednoč gotovo dve uri, kako lepa dekleta si videl v Kamniku. Toda zdaj je vse dobro. Pridi prav prav kmalu nazaj, jaz te že kaj teško čakam. Za me se nikari nič ne boj, ker ostanem do smrti zvesta tvoja Mana.« - Srečni Andrej je verjel tem besedam ljubice svoje tako trdno, da mu se je videlo povse nepotrebno, da bi ji še kaj pisal. Véliki teden se je vrnil domov in našel zlato Manico – omoženo! Dejala mu je: Jaz te tako dolgo nisem mogla čakati, zakaj nisi prišel domov pred pustom. Pa ne smeš misliti, da sem slabo prebrala. Tomaž moj ima celo polovico kmetije, ti pa niti jedne četrti ne. Zdaj se pa le hitro izgubi! Tomaž je dejal, če se bom menila še kaj s tabo, da bo razčesnil tebi glavo, mene pa tako namahal, da bom vsa črna. Ubogega Andreja je ta nezgoda tako izbegala, da se je hotel zapisati v vojake, vender se je še o pravem času premislil. Tudi mene je nekoliko jezilo, da je tako naglo pogasil žarki plamen, ki ga je razpihal romantični moj list v srci gorenjske krasotice. Ko sem popotoval o počitnicah skoz Komendo, povedala mi je krčmarica, da se je Andrej brzo potolažil in si našel že čez tri mesece drugo nevesto ter se ž no tudi poročil. Razven slamorezcev nahajali so se takrat na severnem Hrvaškem nekateri izobraženi naši rojaki, in sreča mi je poslužila, da sem , slišal sem elegantnose ž njimi sešel in seznanil. Grede po varaždinskem trgu, slišal sem elegantno opravljenega gospoda, ki se je razgovarjal z lepim dečakom, ki je še ž njim, po slovenski. To me je seveda jako razveselilo, gospoda pozdravim in vprašam, če ostane dlje časa v Varaždinu. On mi veli: Jaz živim tukaj že precej dolgo, tale moj sin se je že skoro ves pohrvatil. Prijazni gospod mi pove, da je Kranjec in se zove Vilhar. Bil je brat pesniku našemu, Miroslavu! Varaždim mu je vsaj od konca tako ugajal, da se je nakanil naseliti v njem za stalno. Prebival je, če me spomin ne vara, v svoji hiši. S sinom njegovim sva se pomenkovala potem, kadar koli sva se srečala. Bil mi je neizrečeno simpatičen dečko. Pohajal je mestno rejalko, ki je imela prav dobre učitelje. Z dijaki svojimi so postopali mnogo spodobnejše in priljudnejše, nego se je godilo to v drugih tamkajšnjih učilnicah. Šibe niso zmatrali za potrebno učilo in učence so vikali, brez razločka, naj so bili gospodskega ali kinetiškega rodu. Vilhar je govoril o ti šoli vedno spoštljivo in pohvalno; z napredkom sina svojega je bil popolnoma zadovoljen. Ta mladič je imel takrat še le kakih 10 ali 12 let, ali že v ti nežni dobi se je vzbudila v njem topla ljubezen do narodnega jezika. Priznal mi je sam, da se uči med vsemi predmeti z največjim veseljem ilirski, zato ni čudno, da so mu uhajale med slovenske besede in oblike neprenehoma hrvaške, n. pr. Svaki namesto vsak i. t. d. To čustvo je ž njim raslo in odraslo in ga bo spremljevalo brez dvojbe do groba. Strica svojega Miroslava je v rodoljubji ne le dosegel, ampak ga še znatno presegel in prekosal. Nikdar omahujoč zmatral in čutil se je ponosno zmorom za Slovenca, ob jednem pa tudi z vso dušo in z vsakim udarcem iskrenega svojega srca za Slovana. Ko sem odhajal konec septembra 1853. l. od doma na Hrvaško, prosila me je žena menguškega graščaka Mihaela Stareta, da bi poiskal o priliki brata njenega Jurija, ki je bil nekdaj imeniten doktor, zdaj pa obdeluje borno svojo kmetijo v Medmurji, nekoliko ur od Varaždina. O binkoštih 1854. l. Sem izpolnil željo njeno in tudi svojo. Jurij Jelovšek more se imenovati po pravici slovenski filozov in čudák, kakeršnih se nahaja prav malo na vsem neizmernem božjem svetu. Slavni penezoslovec in kronolog Anton Jelovšek je bil brat njegov. Izmed sester se je omožila Marija v Menguš, Franica pa na Bled. Juriju se je godilo kaj dobro za mladih let; imel je obilo vsega, česar koli je zaželel. Denarja so mu dali roditelji, malo ne kolikor je hotel, da bi bil užival lahko mnoge prijetnosti in slasti ljubljanskega in dunajskega življenja. Slovenska pamet in neka prirojena plahost sta ga obvarovali, da ni izgrešil prave poti in se izgubil. Učenje mu ni delalo nikake težave, ker mu je podarila priroda prebister razum in jako dober in trden spomin. Mati njegova ga ni nikoli ljubila. V glavo se ji je zapičila čudna in najbrž kriva misel, da so ji sina kmalu po porodu zamenili cigani, da Jurij ni otrok njen nego ciganski. Sestra njegova Marija mi je pravila dostikrat, da ni bil ne v obraz ne po navadah in svojstvih čisto nič podoben bratom in sestram svojim. Občeval je boje ž njimi samo toliko, kolikor je moral; tuji ljudje so mu bili menda ljubši od domačinov. Rad in po bratovski prijazno družil in pomenkoval se je z jedinim Antonom. Izdelavši ljubljanski licej, šel se je na Dunaj učil zdravništva. Pridobil si je ljubezen vseh svojih profesorjev, ki so ga šteli med najmarljivejše in sposobnejše svoje poslušalce. Čez pet let je prebil z izvrstnim uspehom izpite in postal doktor. V stroki svoji se je tako izuril in odlikoval, da je spadal po javnem mnenji med najboljše zdravnike, za nekatere bolezni in operacije trdili so zeló zvedenci, da ima le malo tekmecev, ki bi se mogli z njim kosati. Klicali so ga na pomoč ne samo prosti ljudje, ampak tudi najprvi dostojanstveniki in bogatini. Za zaslužek mu se torej ni trebalo bati. Da je hotel, bil bi lahko v malo letih obogatel. Tako so mi opisali Jurija vsi žlahtniki njegovi, s katerimi sem govoril. A kaš takrat, ko mu se je razgrnila pred očmi najsijajnejša bodočnost, prišla mu je preskrivnostna izprememba, da se je kar nanagloma nekaj zamislil in začel ogibati vsake človeške druščine. Kmalu potem je pokončal vse prelepe svoje diplome, dekrete in spričevala in ne poslovivši se z nobenim prijateljem nekamo izginil. Izmed vseh avstrijskih narodov so mu se priljubili najbolj Hrvati. O hrvaških kmetih je bil uverjen, da so si ohranili čistejše od vseh drugih ljudi prvotno človeško prostost, dobrodušnost in milosrčnost. Namenil se je naseliti in ostati med njimi do smrti. Napotil se je v Varaždin in pozakonil z lepo, blago deklico, s katero se je bil seznanil na nekem službenem popotovanji. Oba sta se preoblekla po kmetiški, šla v Medmurje in si kupila blizo Štrigove hišico z vrtom, poljem in vinogradom. Tu sta se hranila pošteno s pridelki žuljavih svojih rok in potnega svojega obraza. Vinograd je ležal v tako strmi rebri, da se z vozom ni moglo priti do njega; potrebni gnoj je znosil vanj Jelovšek na svojih plečih. Bližnja gospoda so ga zaman nagovarjali, da bi jim pomagal v boleznih z odličnimi svojimi vednostimi in izkušnjami, on o zdravništvu ni hotel ničesa več slišati. Ko so zvedeli znanci in sorodniki, kak stan si je izbral, mislili so, da je zblaznel, in skoro ga pozabili. Z živim sočutjem se ga je spominjal samo jeden človek, brat Anton, penezoslovec. Jedno leto pred mano je popotoval k njemu. Jurij se je bil že močno postaral, kar se nista videla, okolo ušes in nad čelom so se mu bili vsi lasje pobelili. Anton ga je vprašal, kako mu je? Dobro, odgovori Jurij, jaz, žena moja in jedini otrok, ki ga imava, smo hvala Bogu zdravi kakor riba. Za živež nas ne tare nobena sila, itak bi prodal radi starosti to zemljišče, ko bi se našel kupec in bi se nastanil potem v kakem dobrem málinu, to seveda na Hrvaškem. Malinarji kruha nikoli ne stradajo in ne trpe toliko kakor mi zemljedelci. Anton je ostal pri bratu poldrug dan. Izprašal ga je na tanko, kaj ga je napotilo, da se je izneveril zdravništvu, ki mu je dajalo tako obilne prihodke. Jurij mu je dejal resno: Vest in ponos. Spoznal sem korenito, da je medicinska »znanost« laž, pa me je bilo sram, da bi ž njo ljudi sleparil za denar. Bolnika ozdravi blagodatna priroda, ne pa zdravniški recepti, zmazki in zmeski. Lažnjiva pa je bila tudi vsa tista uglajena, olikana in po vseh parfimih dišeča družba, v katero sem moral zahajati in se v nji dolgočasiti. Imel sem vsakovrstne prijatelje in tovariše, katere si je zmatrala bedasta druhal za cvet človeške inteligencije, za uzor pristojnega vedenja in dobrega ukusa, ali sem se uveril, da so bili stokrat grji lopovi nego vsi tatje in cigani. V obraz so mi hlinili prijaznost, za hrbtom pa so mi kradli poštenje in me črnili in ovajali vladi in poglavarjem. V tem okuženem zraku ni mi se dalo več dihati; zapiralo mi je sapo. Utekel semi ž njega med preproste hrvaške seljake in verjemi mi, da se nisem do zdaj še nikoli pokesal. Sedanji moj stan naklada človeku res da teška bremena, ali je vsaj pošten. Z mirno vestjo grem po dnevi na delo, po noči v posteljo. Z mirno vestjo pogledam lahko vsakemu brez straha v oči. Z mirno vestjo bom stopil jednoč pred večnega sodnika«. – Po bližnji in daljnji okolici so poznali mnogi ljudje pokmečenega doktorja. Dolgo mi torej ni trebalo popraševati po njem in ga iskati. Našel sem ga prav lahko, ali mi ni to nič koristilo. Ko sem mu poročil pozdrav brata Antona in sestre Marije, dejal je mrzlo: Jaz teh ljudi ne poznam. Gnal je nekamo dva prasca. Jaz sem ga spremil nekoliko minut in ga prosil, naj se ne potajuje pred mano, ker ni razloga. On pa je govoril vedno kakor prej: Jaz teh ljudi ne poznam. Videl sem, da sem mu nadležen, pa sem ga pustil in šel. Pozneje sem zvedel, da se je vedel tako kakor proti meni proti vsakemu tujcu, ki ni bil opravljen po kmetiški. Romanopisce naše opozarjam na prečudnega slovenskega modrijana Jurija. Kdor bi nam hotel v mični povesti razložiti življenje njegovo, lotil bi se dela, ki bi se z veseljem pisalo in z veseljem tudi prebiralo. O Juriji naj dodam še svojo opomnjo. Rodbina ga je sodila povse krivo, da ji ni podoben v nobeni reči. Kakor njega označevala je tudi mnoge druge ude Jelovškove rodovine velika duševna nadarjenost in neka demokratska prostost, skromnost in ponižnost, ki je človeku tem bolje dejala, ker se nahaja na Slovenskem tako poredkoma v bogatih in celó v nebogatih hišah. Jurijev brat Anton mi je zatrdil večkrat, če bi se mislil ženiti, da bi si šel iskat neveste na kmete. Med ljubicami njegovimi ni bilo, kar vem, nobene gospodične. Sestra Marija je imela moža, ki si je kupil štiri graščine in si pridobil s podjetnim duhom in bistrim svojim razumom 300-400.000 goldinarjev imetka, in vender je nikakor niso mogli pregovoriti, da bi se bila oblačila po gosposki. Na svoje oči in ušesa sem videl in slišal, da je vselej nekako nejevoljno mahnila z roko ali pa se zabavljivo zasmijala, če ji je rekel kdo gospa! Tudi dolenjska graščaka Jurij in Anton Jelovšek, ki sta bila vrhniškim Jelovškom v krvi, živela sta povse prosto in društvo njijnih tlačanom jima je ugajalo mnogo bolje nego gosposko. Severno mejo hrvaške dežele je delala do 1848. l. kakor povsod tudi pri Varaždinu reka Drava. Jako rodovitni poluotok, ki se širi med njo in med Muro in se zove po naše Medmurje, po hrvaški kajkavski Medžímurje, ležal je tedaj že na Ogrskem. L. 1849. ga je združila po želji hrvaškega naroda dunajska vlada s hrvaškim kraljestvom, kar je bilo naravno in pravično, kajti so mu prebivalci čisti kajkavski Hrvati in je spadal v cerkvenih rečeh že od nekdaj pod vladikovino zagrebško. Do nedavna se je pridigalo v vseh medmurskih cerkvah samo po slovanski; iz novin sem zvedel, da je uvedel sedanji zagrebški vladika v trgovišči Čakovci tudi mažarske pridige! Dasi trgujejo in občujejo Medmurci mnogo več s prekodravskimi Hrvati nego s prekmurskimi Mažarji, prešinil jih je le prav prav malo narodnostni duh našega stoletja. Razven kakega duhovnika ni se zavedal nihče svojega rodu. Bratov svojih niso baš sovražili, ali jih niso niti ljubili; zmatrali so jih za tujce. O vsaki priliki se je pokazalo, da jim je srce v Pešti, ne pa v Zagrebu. To seveda ne mislim neomikanih kmetov, jaz govorim o možeh, ki so pohajali šole, brali kdaj kako knjigo ali časnik in se bavili koliko toliko s politiko, n. pr. o bogatinih, županih, občinskih pisarjih, učiteljih in sploh o gospodi. Ti Medmurci so se spominjali s ponosom »svojega« Košuta in hrabrih njegovih vojskovodcev. Nekdo jim je bil zložil o njih hrvaško pesem, katero so kaj radi prepevali na shodih in veselicah svojih. Izrekala je s prostimi ali jasnimi besedami njih hrepenenje po junakih ogrskega punta. V nji se imenujejo Košut, Bem, Percel, klapka i. t. d. Na konci vsake kitice se ponavlja zdravica: Bog te poživi! Na pr., Oj preslavni general Klapka-Gde je tvoja ruka jaka? – Bog te poživi!« Ta narodna otrpnelost in zamorjenost mi je bila dobro znana, ali me ni oplašila. Varaždinci so mi sploh zatrdili in na skoro sem se uveril tudi sam, da so Medmurci jako pošteni, krotki in prijazni ljudje, s katerimi se more vsak človek prav prijetno pomenkovati in zabavljati. Njih okraj me je mikal najbolj izmed vse okolice varaždinske, ako izuzamem preljubke gorske Toplice. Celó po zimi sem mahnil dostikrat do Nedeljišča, kdaj pa še dalje, tja do Čakovca, ki ga zovejo Nemci in mnogi Slovenci Čakaturn. V tem trgu je živel nekdanji moj součenec Sadar. Služil je tamkajšnjemu odvetniku, ki menda ni znal dobro nemški, za koncipijenta. Čakovec ima tudi za nas veliko trgovinsko važnost zaradi glasovitih svojih trgovinskih sejmov. Jeden največjih je menda na konci junija. Šel sem gledat, pa sem se nameril brzo na vsakovrstne rojake: na štajarske Slovence, kranjske Dolence, Ribničane, Lašičane in primorce, ki so prišli kopuvat male ali iskrene in ustrajne konjičke hrvaške pasmine, katerih je vse mrgolelo po trgu in obližji. V krčmi me je naprosil zastaven Ribničan, da sem mu pisal več listov v Ribnico, Trst in Gorico. Ko mu nisem hotel nič računiti, bil je tako moški, da mi je za nagrado najel čeden kolesec in me odvezel sam v Varaždin. Mož se je bil pri vinu udobrovoljil in mi pripovedoval spotoma sto mičnih in nemičnih reči iz svojega življenja, baratanja in potovanja. Hčer svojo Ančiko mi je ponudil za ženo, veleč, da je dopolnila res da še le sedemnajsto leto, ali je dorasla in se razvila tako hobotno, »da že vse iž nje kipi in je je povsod dosti.« Onkraj Nedeljišča se nama konj splaši in jaz sem se silno bal, da naju utegne zvrniti v kako grabo ali v Dravo. Prišedši do mosta pa se je ustavil, kakor da bi ga bil kdo prikoval k tlom. Jaz skočim z voza in odidem proti mestu peš, Ribničan pa se je še dolgo péhal, jezil in rotil, predno je oživil uporno žival, da se je hotela obrniti in ga vlekla v Čakovec nazaj. Pustne dni me je povabil varaždinski duhovnik Mlinarić, jako naroden Medmurec, da bi šel ž njim v Prelog k rodbini njegovi. Trg Prelog jemlje jako velik prostor in je mislim največja naselbina vsega poluotoka. Živel sem tamo mastno in veselo, kar se daje misliti. Precej prvi dan sem se seznanil z devetdesetletnim možem, ki je bil zdrav in trden kakor da ima komaj 6o let. Vprašal sem ga, kakovih pravil se je držal, da je učakal toliko starost in si ohranil tako krepko telo. Starec se je nasmijal in dejal: Jaz nisem imel nikoli nobenih posebnih pravil. Živel sem kakor drugi, samo kave nisem hotel nikoli piti. Zajuterkoval sem rajši polič vina s prekajenim mesom ali pa s slanino. Menim, da mi je baš ta navada najbolj podaljšala življenje. Verjemite mi, da je kava strup, ki suši kri in slabi mišice, da človek kmalu opeša in zagine. G. Mlinarić me je uzel s sabo v bogato prijateljsko hišo, v kateri je prebival nekaj časa mažarski begunec, ki se je bil udeležil boje prav znatno ogrskega prevrata l. 1848. Da je vlada zanj zvedela, posadila bi ga bila brez dvojbe v hudo ječo, ali dasi je veliko ljudi znalo, kdo je, ni se vender našel nobeden izdajalec, ki bi ga bil ovadil gosposki. V ti gostni sem obedoval, južinal in večerjal in jo zapustil še le malo pred polnočjo. Bilo se je zbralo precejšnje društvo gospode obojega spola. Pogovarjali smo se o marsičem, jedine politike se nismo dotaknili dolgo časa z nobeno besedico. Prva jo je jela razpravljati neka gospa, ki ni mogla skrivati simpatij svojih do – Bahove zisteme. Hvalila je na ves glas dunajsko vlado, da bo uvedla v višjih šolah namesto nekdanje mrtve latinščine nemški jezik, ki bo mladini veliko koristil v dejanskem življenji in jo pouzdignil na vrhunec sedanje človeške izobraženosti. Vsa družba se je zakrohotala o teh besedah, hišni gospodar J. Pa je dejal: Škoda, milostiva! Da vam Bog ni podaril brkov. Taki biseri novodobne lojalnosti se ne nahajajo pogostoma v naši deželi. Da ste mož, ne pa gospa, potrdila bi vas Bah in Kempen z radostno dušo précej za županijskega poverjenika ali pa za policijskega ravnatelja, kakor bi sami želeli. Gospa se je zasmijala: Govorite, kar Vam drago. Vi možaki ste svojeglavci. Značajnost je lepa reč, ki pa danes mnogo več škodi nego koristi. Jaz bi vsprijejela od vlade vsako službo, še Bog, če bi mi jo hotela dati, in tako bom učila tudi svoje otroke. Človek ne sme biti »übertrieben«. Z bedasto gospo se nismo marali pričkati, začeli pa smo zdaj tudi mi politikovati. Bahovo vladavino sodili in obsodili smo vsi jednako; ko pa smo prešli na narodnostna vprašanja, jela so se mnenja brzo razhajati. Po dolgem pomenku in porekanji dvignem kupico in napijem na srečno zjedinjenje lepega Medmurja s hrvaško domovino. Društvu napitnica moja vem da ni dobro došla, itak so trčili z mano vsi brez izimka in izpraznili kupice. Storili so to iz priljudnosti in ugodljivosti, da ne zažaljijo gosta. Ta prijaznost dokazuje, da Medmurci niso bili takovi trdokorni in strastni nasprotniki, kakor na pr. Rečani. Jaz sem vedno trdil in sem uverjen še zdaj, da bi se z modro agitacijo dali brez velikega truda prebuditi iz pogubnega mrtvila in oduševiti za hrvaško narodnost in kraljevino. Zvečer smo šli vsi zajedno gledat plesno veselico, katero je priredila preloška hotvoleja sebi na čast in krasoticam svojim na prisrčno, nepozabno radost. Prostorna izba se je napolnila od jednega konca do drugega s plesalci in plesalkami. Videl sem mnogo svežih obrazov, svetlih oči, okroglih predražestnih ženskih teles. Deklice z večine niso bile oblečene nič slabše nego slovenske gospodične v malih naših mestih, kadar pridejo na kako čitalnično zabavo. Najbolj me je zanimalo in veselilo to, da na preloškem plesišči nisem slišal nijedne tuje besede. Tako korenito hrvaškega občistva nisem pričakoval v obližji Mure in azijskih Mažarjev. Prešinjal me je strah, da mi bo žalila oči in ušesa marsikatera bahato našopirjena, mrzka Sara in trličasta glavobolna Marí, našel pa sem same ljubeznive domače Márice, Kátice in Ankice. Prepričal sem se zdaj in pozneje, da društvenega življenja medmurskega niso še izpridili in ostrupili niti Abrahamovi niti Hermanovi nasledniki. O veliki noči je prišel k meni uradnik Dragutin S., s katerim sva se bila pred nekoliko dnevi pri Muzlerji pobratila, in zaklical z zapovedajočim glasom: Le urno se napravi, da pojdeš z mano. Jaz grem v Križevce po ženo. Boš videl, da ti ne bo žal. Takove zabave še nisi doživel na Hrvaškem, kakor te čaka v domoljubnih naših Križevcih pri slavnih »šljivarjih« in lepih njihovih »curicah«. Jaz sem bil precej priravljen, kajti sem že dolgo želel videti to narodno mestece. Vozila sva se nekoliko ur, kar naju ostavi dobro rejen bradač z besedami: Dragutine, kreni na levo! Gospa tvoja je pri meni, pripeljala se je s Križevčani in dejala, da te bo tukaj počakala. Ti in tovariš tvoj bosta obedovala z nami. Ker sveti zdaj mesec in je vreme toplo, odvezete se domov lahko po noči in ostanete ves dan v veselem našem društvu, v katerem sem vam porok, da se vam ne bo tožilo. Na tak način sem izgubil priliko nagledati se križevskih imenitnosti, ali v gostoljubni hiši S-ovega prijatelja Mirka sem se dobrovóljil tako krasno, da sem hvalil Boga za naklučje, ki je odvrnilo mene in tovarša od daljnje vožnje. Družba naše je dobila že doludne čez četirdeset udov, med katerimi je bila dobra tretjina gospá in gospodičen. Pred obedom me je pozval Dragutin, ki je sedel sam za se pri peči, k sebi in mi rekel: Zdaj tin i treba žalovati, da nisva dospela do Križevcev, kajti so se zbrali pri Mirku razven unijatskega vladike vsi drugi glavni zastopniki križevskega mesta in okolice. Poleg latinskih vidiš tu tri grške katoličane, poleg gospode rokodelce in druge proste meščane. Velik bogatin ni nobeden, ali tolika revščina pa tudi ne tare nikogar, da danes ne bi vedel, kako in s čim se bo hranil jutri. Križevčanom deli Bog darove svoje s srednjo, največ pa z malo merico: obilja ne usiplje nikomur, ali ni posta ne naklada nikomur, kdor se ne boji truda in znoja. Marljivih in spretnih delavcev pa se nahaja dovolj v Križevcih. Dva takova imaš pred sabo za mizo. Ali ne vidiš, s kakim nebeškim zamaknenjem si natakata staro slivovko? Oba pa tudi globoko čutita svojo izvstnost in vrednost. Ko bi trebalo, prisegla bi precej ta hip, da po njiju smrti ne bo nikogar več v vsi križevski županiji, ki bi znal tako šivati in nabijati, kakor zahtevajo to stroga pravila slavne njijine umetnosti. Stari častnik, ki stoji tamole v veži, pa ti ljudi ne bo hvalil kakor jaz. On je vedno čmeren in neumiren godrnjač in ropotač kakor do malega vsi upokojeni oficirji. Če ga vprašaš, kako se živi v Križevcih, poreče gotovo: »Kaj imajo Križevci za prebivalce, dokazuje že ime njihovo – križe in nič druzega nego križe, težave in nerodnosti. Ulice jim se zovó jedne Kreuz, druge Noth, tretje Elend. Od prvih je prejelo mesto nemško ime Kreuz.« Še mnogo grje od tega postopača umeje zabavljati in obirati Križevce in Križevčane ona le tanka bleda damica, ki se razgovarja z gospodinjo in jo gleda s tako golobjimi, umiljatimi očesci, kakor dete sladko svojo mamico. Gorjé tistemu, kdor verjame nje medenim besedam in pogledom! Ta kačja botrica zna vse skrivnosti, ki so se zgodile, še bolje pa tiste, ki se niso zgodile. Zdražbe in spletke neti in kuje v vseh znanih hišah in rodbinah trideset ur na okolo. Povse druge vrste je soseda in žlahtnica njena, debeluška Linica. Držeč se evangelijskega nauka, odgovarja vsakemu človeku: Da da, ne ne ali prav za prav: Ach ja ja, ach nein nein. Druge besede ne iztlačiš iž nje, če jo deneš stokrat v stópnico. Imela je ljubčka, ki je umrl za neznano boleznijo; zvedenci so ugibali, da najbrž za puščobo, ki ga je morila, kadar sta bila sama. Mrkooki kostnaj z rjavo vlasuljo, ki šeta po hiši, imenuje se danes še šljivar in graščak. Kakov naslov mu utegne prinesti že juteršnji dan, more se lahko pogoditi. Dolgove si je nakopal največ radi bahanja in zanikarnega gospodarstva, bedo svojo pa zavrača zdaj na zagrebške Ilirce, katere preklinja noč in dan. Brež njih, misli, delali bi kmetje gospodi še danes, dobivaje od nje staro patrijarhalno plačilo: zjutraj »magarce (psovko)«, o poludne »galženjake (psovko)«, zvečer za lahko noč pa prav gorke batine. Tako mi je narisal Dragutin po vrsti značaje vseh gostov, ki so prišli k Mirku velikonóčevat, samo o jedni gospodični mi ni rekel nič druzega nego: To pa sam vidiš, kakova je, ha ha ha! In res je vzbudila ona silnejše od vseh svojih tovaršic in rojakinj pozornost in strmenje moje z neznansko svojo dolgostjo. Na toliko gosposko žensko se nisem nameril ni prej ni kasneje v vsem svojem življenji. Jaz nisem baš majhne rasti, ali stopivši k nji, prišel sem ji komaj do ust! Zaljubil se je bil vanjo učitelj Š., ki je bil za vso glavo nižji od nje. V društvu se je odlikovala z jako pametnim, uglajenim in skromnim govorjenjem in vedenjem, tudi obrazu njenemu se je morala priznati redka plemenitost in simpatična lepota. Ime njeno sem si zapomnil. Zvala se je tako kakor jeden najboljših in učenejših jugoslovanskih pisateljev, ki je morda sorodnik njen. Ako se je ta hrvaška Gólijatovka udala in še živi, ziblje in pestuje lahko svoje unuke, kajti je dopolnila zdaj že vsekako petdeseto leto dobe svoje. Obeda ne bom opisoval; ostal mi je v spominu najbolj zato, ker se ni vršil povse na tanko po tisti za tujca prezanimljivi, ali precéj jednolični šegi, ki vlada o takih prilikah v vsi hrvaški deželi. Napijalo se ni samo društvenikom in njih »pajdašicam«, ampak vmes tudi slavnim nenazočim ilirskim in slovanskim pisateljem, umetnikom in narodnjakom. Nekako čudno mi se je dozdevalo, da nista hotela priti na vrsto glavna prvaka ilirskega gibanja, Gaj in Jelačić. Solnce njijine slave je bilo takrat že močno potemnelo in tolikodane ugasnilo. Izobraženi Hrvati so ja neradi jemali v misel. Naposled je itak vprašal nekdo z ironičnim glasom, če se ne bomo spomnili tudi njiju dveh s kako oduševljeno zdravico? Gospodje so se spogledali, pokimali z ramami in – molčali! Popoludne se nam je pomnožila družba z novimi prihodniki, zlasti z mladimi duhovniki, ki so bili vsi preiskreni rodoljubi. Zdaj se je začelo popevanje ilirskih davorij in drugih srca unemajočih pesni, ki se je vrstilo z napitnicami in pomenki in trajalo do kasne noči. Preizvrstno nas je zabavljal tudi mlad Križevčan s slanimi in šegetajočimi svojimi burkami, domišljaji in pripovedkami o hrvaških kmetih, Judih in ciganih. V varaždinski in križevski županiji se je porodilo sploh jako mnogo znanih in neznanih glumcev, šaljivcev in kratkočasnikov. Med njimi prvakuje pesnik Mirko Bogović, ki je v ti stroki popolnoma kos našemu Preširnu. Dolgi obed je vezala južina z večerjo v jedno nepretrgano pojedino. Popilo se je na nji nekatero vedro dobre kapljice, pa se vender nihče ni upijanil. Obvarovala nas je te nesreče splošna veselost, ki je vladala za mizo od prvega začetka do zadnjega konca zasedanja našega; mene in nekatere druge prihodnike, ki smo bili prvikrat v ti hiši, pa posebno tudi ne prevelika kupica – dobrodošlica (bilikum), s katero nas je počastil gospodar Mirko. Jemala je komaj staro dunajsko merico (maslec) in nas torej ni mogla ubiti. Ko smo se poslovili jaz, Dragutin in gospa njegova, šla je ura že proti jednajstim. Na potu smo si kratili čas s petjem in smešnicami in prišli v Varaždin še o pravem času, da smo se mogli do vélike maše naspati. Sanjalo mi se je vse jutro o velikanski križevski krasotici, da me je ulovila, zvezala in zaprla v svoj gradiček ter me gostila v njem preprijazno z najslajšimi potvicami, butilijami in – poljubci! Velikemu varaždinskemu polju se niso mogle moje oči nikoli prav privaditi. Jaz ljubim senčnate, gorske kraje; na jednoličnih ravnicah mi se toži. Kadar sem imel kaj več prostega časa, napotil sem se prosti varaždinskim Toplicam, ko sem prišel tod najprej do zaželjenega hribovja. Kopal sem se malokdaj: mojemu životu prija hladna, ne pa gorka voda. Ali v Toplicah sem našel še druge reči, ki so me zanimale in kratkočasile. Pozornost mojo je vzbudil najprej rimski napis, ki se je nahajal na dveh ulomkih različne vrste! Jeden kamen je bil črnkast in brez dvojbe starinski; črke so bile na njem tako izlizane in okrušene, da so se teško brale. Druga polovica plošče pa je bila bela in izlikana, da se je svetila; vse črke so se razločile tako lepo, kakor da bi bile izdolbene še le včeraj. Vprašal sem starega služabnika, kje so dobili ta napis. Mož mi veli dobrodušno in odkrito: Delavci so izkopali samo jeden kamen in pol napisa. Baš takrat se je bil prišel kopat silno učen »meštar«, ki je precej pogodil, kaj je bilo napisano na tistem kosu kamena, ki se je bil izgubil in ga nismo mogli najti. Po njegovem napotku je udelal klesar še jeden takšen ulomek in dopolnil napis, da ga zdaj vsak lahko čita, kdor zna »dijaški« (latinski). Razven dražestne okolice veselila me je v Toplicah sosebno krasna prilika, da sem mogel opazovati obraze, življenje, značaj, nrave in nazore domačih in tujih gostov, ki so dohajali v staroslavne, že Rimljanom znane kopeli iskat si zdravja ali pa prijetnega in ljubega društva. Vselej sem našel tamo dosti Judov, hrvaških in južnoogrskih, precejšnje krdelo nabralo se je sčasoma tudi Nemcev, zlasti štajarskih. Hudo bolnih sem videl malo. Prihodniki so kazali zvečine prav dobro voljo. Skoraj nikoli nisem čul, da bi si bili tožarili jeden drugemu bolečine in muke svoje. Nekateri so živeli sami za se v tihi resignaciji, drugi, in takih je bilo največ, kratili in sladili so si dolge dneve z živimi razgovori, šalami, smehom, šetnjami, jedjo in pijačo. Varaždinske Toplice niso spadale med imenitna, svetovna kopališča; umetnih ugodnosti in udobnosti so imele za goste jako malo, pa vender niso nikoli zabavljali in se togotili niti na postrežbo, ki je bila dosti borna, niti na druge nedostatke in sitnosti. Pred tridesetimi leti topliški bolniki še niso bili nikjer tako nevšečni in lišpavi kakor so danes. O poludne sem se pridružil navadno drugim gostom, ki so obedovali skupno za tremi dolgimi mizami. Gospe in gospodične so sedele blizo vrat na levi in potem zopet v sredini družbe na zadnjem konci dvorane; prostor med njimi in vso desno stran so zapremali gospodje. To se razumeje samo ob sebi, da so se prinesle jedi najprej damam, ki so bile do malega vse nemškega in judovskega rodú. Velikanskemu njihovemu apetitu nisem se mogel načuditi. Nehote sem dejal sam v sebi: Za Boga, koliko nek použijejo te volčice, kadar so zdrave? Jedi, ki so jim dišale, nametale so si poln krožnik z vrhom. Nobena se ni domislila, da bi teh dobrot tudi mi možaki radi kaj založili. Jednoč, vem, da cela polovica gostov ni dobila nič črešenj. Potica in piščeta niso prišla nikoli do mene, kakih deset gospodov je ostalo vsak pot brez pečenke. Marsikdo je šel lačen izza mize, itak se ni nikdar nihče pritožil ali opisal topliške naše obede v listku kakega časnika. Najzanimljivejši prihodniki so bili za me ogrski Judje. Razgovarjali so se med sabo po nemški in po mažarski. Pomenkovati so se začeli navadno po nemški, na skoro pa jih je opozoril kak tovariš, da se to ne spodobi, in precej so začeli govoriti vsi po mažarski. Nekateri so bili tako uneti Mažarji, da niso zinili nikoli nobene nemške besede proti svojim rojakom. Večkrat so si nakladali globo: kdor se je zmotil in izustil kako nemško, moral je plačati bokal vina. Tega nisem pričakoval, kajti sem povsod slišal in bral, da rabijo ogrski Judje v občevanji le nemški jezik. Radovednost me je napotila, da sem spremil na izprehod Juda, ki je bil na obedu moj sosed, in ga jel izpraševati o narodnostnih in jezikovnih razmerah, ki vladajo na južnem Ogrskem. Z možem sem se lahko kaj pomenil, ker je bil jako priljuden in izobražen. Razložil mi je drage volje politično položje in mišljenje svojega rodu po priliki takole: »Mi Judje smo se zmatrali za Nemce, dokler smo bili, kakor nas je svet imenoval, še »Pinkeljuden«. Ogrski narod nas je zaničeval in vsak poštenjak se nas je ogibal kakor kužnih in to po pravici, kajti se nismo brigali za nobeno višjo idejo in sploh za nič drugega nego za zloglasni svoj »gšeft«. Ali Mažarji so pokazali, da so plemeniti, viteški ljudje. Usmilili so se reve naše in nam podali blago svojo roko, odprši nam pot do omike in vsakega človeškega napredka. V šolah njihovih smo se naučili govoriti in pisati pravilno po mažarski, pa tudi mnoge druge znanosti in umetnosti. V njih smo se izurili tudi za zvedene, prave trgovce, ki so dostojni tega lepega imena. Izobražene Hebreje so sprejeli Ogri brez oklevanja in predsodkov za svoje in to velodušnost smo jim povrnili s tem, da smo jeli ljubiti in gojiti njih krasni jezik in se živo udeleževati njih literarnega in političnega gibanja in življenja. Na tak način so dobili oni mnogo spretnih, duhovitih in bogatih pomočnikov in zaveznikov, ogrski Judje pa svojo domovino, katere ne obožavajo nič manje od najpristnejših Mažarjev. Dunajska vlada nas hoče zdaj nazaj ponemčiti, ali je prišla prepozno; v pinkeljude ne damo se več ponižati, rajši poginemo. Kdor pozna zavednost in domoljubje ogrskega naroda, potrdil vam bo z mano vred, da je germanizacija pravi čas zamudila. Pred dve sto leti bi bila morda uspela, ali 19. vek je vzbudil vse narodnosti, da se hočejo razvijati samostalno po svoji prirodi, po svojem duhu, s pomočjo svojega jezika. Potujčiti in izbrisati z zemljevida ne bo se dala nobena in zlasti ne mažarska, ki je ponosnejša in jeklenejša od vsake druge. Dunajski absolutisti so poslali k nam več tisoč svojih birokratov, ali zemlja naša je prostorna in zobata. Ti »Bahovi huzarji« bodo izginili v nji kakor kaplja v morji, z jalovim svojim trudom bodo dosegli samo to, da bodo osramotili sebe in gospodarje svoje. Ogrski narod dokazuje že zdaj, da se da na poprišči pasivne opozicije še mnogo menj premagati in ustrahovati nego v očitni, krvavi borbi. Mažarski jezik ni prej nikoli tako hitro se širil in napredoval v društvenem življenji kakor ravno zdaj, ko razglašajo bahaški dunajski trobljači na vse štiri strani sveta, da mu je odklenkalo, in se pripravljajo s plaščem Vindišgrecove lojalnosti ogrneni, z nergičnimi pargrafi opasani in z ostrimi peresi oborožani nemški kulturonosci, da ga bodo položili na mrtvaški oder. Na Ogrskem so vse razmere dobile tako strujo, da se morajo v nekoliko desetletjih inostranski doseljenci izgubiti v vladajoči narodnosti, ki je in ostane pri nas navzlic vsem beškim zakonom in naporom mažarska. Ne govorim o Slovakih, ki so staroselci in se bodo brez dvojbe ohranili opiraje se na mnogobrojne slovanske sosede in brate svoje. Vsekako pa se bodo pomažarile vse tuje naselbine, ki žive raztresene sim ter tja, odcepivši se že zdavnaj od debla svojega plemena. Najprej se bo zgodilo to v mestih. Vsa ogrska aristokracija se zmatra in čuti za mažarsko. Véliko gospodo pa posnemajo meščani po vsem svetu, jezik in šege njene delajo propagando že same, brez službenega pritiskanja. To ve vsak dijaček, koliko moči in upliva ima povsod inteligencija, ki je do malega v vseh ogrskih mestih tudi mažarska. Odvetniki, občinski tajniki, novinarji in drugi pisatelji so Mažarji, tudi profesorji in duhovniki so zvečine Mažarji, ali vsaj takovi možje, ki gore za mažarsko idejo in jo razprostirajo z vsemi sredstvi svojega duha in srca. Šole so odgojile pri nas čisto mažarski naraščaj in ker so največ verske, ni straha, da bi se mogle skoro ponemčiti. Po veri se dele Mažarji na katoličane in protestante, ali oboji ljubijo narod in jezik svoj jednako iskreno; narodnostni čut jih je tako silno prešinil in oduševil, da bi zatajili prej vero nego kri svojo. Verska različnost prav nič ne zadržuje napredovanja mažarskega jezika. Nemški katoličani postajajo brez upora mažarski katoličani, isto tako se prelivajo nemški protestanti v mažarske protestante. Pred mnogimi drugimi deželami odlikuje se ogrska s tem, da se ljudje le malokje sovražijo zaradi različne vere. Pri nas vlada že od nekdaj vseobča tolerancija in baš zato tudi vseobča ljubezen do ogrske domovine. Jaz sem jud, ali živim v najlepši prijaznosti ne le s svojim rabinom, ampak tudi z luterskim pastorjem, s katoliškim župnikom in z očeti frančiškani; mažarsko domoljubje je priljubilo jednega drugemu in sklenilo men nami tako čvrsto zvezo, kakor da smo si rodni bratje. V ogrskih mestih so narodnosti jako namešane Povsod se namerite na Mažarje, Nemce, Jude in Cigane, marsikje pa tudi na Slovane in Vlahe. Ni še dolgo, kar so živeli ti narodi vsak za se, jeden poleg drugega, kakor da sestavljajo posebne srenje. Zadnjih trideset let pa so se jeli brzo združevati in spajati z Mažarji. Roditelji so ostali na pr. še Nemci, ali so se potrudili, da jim se nauče otroci tudi mažarski. Sinovi znajo tedaj oba jezika, ali duša in srce sta jim že mažarska, in unuki ne bodo govorili več nemški. Ista izprememba se vrši v našem judovskem plemenu. Očetje naši so občevali z rodbinami svojimi samo po nemški, mi pa se razgovarjamo z deco že skoraj sploh po mažarski. Ob Tisi se nahaja dandanes dovolj Judov, ki ne razumejo nič nemški. Pred dvajsetimi leti je vladal v Gjuru (Rabu) malone v vseh hišah nemških jezik. Če greste zdaj tja, našli bodete tam mnogo več Mažarjev nego Nemcev, na izprehajališčih, v kavarnah in gostilnicah čuje se skoraj le mažarska beseda. Baš judovski trgovci so največ pripomogli, da se je pridobilo to važno mesto za ogrsko narodnost. Stališče in nazore moje zdaj poznate. Kakor vidite, pomenja nam ogrskim Judom germanizacija to, kar nazadek in barbarstvo, mažarščina pa napredek, prosveto, pojem vseh človeških pravic in višjih idej. Vrtoglava politika Bahova bo obrodila pri nas sad, kakeršnega si najmanje želi. Narivaje Ogrom nemški jezik po sili, omrazila ga bo vsemu narodu tako, da bo izgubil vse svoje prijatelje in gojilce. Rodoljubi ga bodo imeli za znak in geslo izdajalstva, vsak pošten človek se ga bo sramoval in ogibal ljudi, ki ga rabijo. Začetek te mržnje se vidi že v vseh naših mestih, najbolj pa v Pešti. Marsikdo vam poreče tamo, ako ga obgovorite po nemški: Jaz vas ne razumem, dasi mu teče ta jezik desekrat glaje nego mažarski.«


To priliko sem porabil, da sem se seznanil z mnogimi hrvaškimi kraji in rodoljubi, katerih nisem videl ni prej ni pozneje. Več potov zbrali so se vsa sosednja gospoda na obedu pri Mlinariću, drugekrati pa smo šli zopet mi v gosti k inim župnikom. Takrat se je zvrševalo baš šolsko leto v deželskih učilnicah, pa smo hodili poslušat izpite, za katerimi pogostili so nas duhovniki vselej z obilno pojedino in pijačo. Ker me ni zadrževal domá noben opravek, popotoval sem mnogo na vse strani po bližnji in daljnji okolici. Najrajši sem korakal proti Božjákovini. Tamo je bil c. kr. ured. V njem je služil za pristava prepošten Varaždinec, prijatelj moj Lacko. Imenoval ga bom v »hrvaških spominih« Blagaja, ker so spadali on in vsa njegova rodovina med najblažje Hrvate, katere si človek le misliti more. Nekolikokrat mahnil sem proti kloštru in gradu Ivaniću in si ogledal zapadni rob Slavonije. Ob Savi dospel sem v Dubravčak. Jeden pot odvezli smo se z Lupoglavci v Zagreb i. t. d. Opazil in slišal sem povsod veliko neznanega in mičnega. Marsikdaj srečal sem pa tudi slovenske rojake ter jih ustavil in se pomenkoval ž njimi o Hrvatih in hrvaški deželi. Ker pišem »hrvaške spomine« za Slovence, zdi mi se potrebno, da povem najprej kaj malega o teh naših zemljakih. Na prvega Kranjca sem se nameril v Božjakovini v nedeljo popoludne. Bil je grajski vrtnar Janez. Prinesel je cvetlic Blagajevi gospej. Lacko mu je velel, naj sede k nam in popije v našem društvu nekoliko kupic. Seznanila sva se torej prav lahko. Videla sva se potem jako pogostoma. Povabil me je kdaj tudi na svoj vrt, pa sva sedé na klopi pogovarjala se po celo uro. Razložil mi je na tanko vse, kaj je delal in kako mu se je godilo doma in na Hrvaškem. Porodil se je v raški župniji. Črke mu je pokazal oče, brati pa se je navadil sam. Pasel je jedino domačo kravo in pomagal roditeljem svojim kmetiti. Ker je bilo zemljišče majhno, družina pa velika, ni jih delo preveč težilo, zato pa so živeli tudi grozno borno, po beraški. Meso se je kuhalo samo o največjih praznikih. To revščino je pa Janez kaj malo čutil. Živeč o močniku, kisli repi in krompirju, ostal je vedno zdrav in vesel in rasel naglo in krepko, da bi bil šel s 17. letom lahko za hlapca. Oče njegov je bil »kos cerkovnika«. Po rože za cerkev hodil je Janez na grajski vrt. Tamo se je sprijaznil z vrtnarjevim sinom, Jožefom, s katerim sta si bila vrstnika. Jože je poznal dobro vse cvetlice in umetnosti, kako jih je treba saditi in gojiti. To prijateljstvo je Janezu dosti koristilo. Če je količkaj utegnil, skočil je k Jožetu. Ob nedeljah izprehajal se je ž njim po več ur po vrtu, igraje naučil se je od njega vrtnariti. Dopolnivši 19. leto premišljeval je noč in dan, kako bi se umaknil vojaščini. Isto tako tudi Jože. Zmenila sta se, da pojdeta zajedno na Hrvaško iskat si službe. Na potu se je Jože skesal in vrnil domov, nadejaje se, da ga bo obvaroval puške grajski gospod. Janez je popotoval dalje. Vesel je zavrisnil, ko je prestopil mejo svobodne hrvaške zemlje. To je bilo l. 1825. Bog in sreča sta ga podpirala, da mu je steklo vse po volji. Od konca je služil za hlapca v Samoboru, od tod je šel za poslužnika v neko zagrebško prodajalnico. Užival je mladost svojo, da si bolje ni mogel želeti. Iz Zagreba vzel ga je grof D. na graščino svojo za vrtnarja. Ta služba mu je tako ugajala, da ni hotel več prebirati. Razven izvrstne hrane prejemal je toliko plačo, da se je oblačil čedno kakor noben kmetiški fant na Dolenjskem in si prihranil lahko vsako leto celih 50 goldinarjev. Padala pa so mu še posebej prelepa darila in izvrstnega vina je dobival več nego ga je mogel popiti. Jednoč je prišlo iz Novega mesta od okrožnega glavarja grofu veliko pisanje, da moram iti domov in se oglasiti pri vojaški komisiji. Če ne pridem, gorjé mi! Grof se je zasmijal: Ne bo nič! Jaz ga bogme ne dam, tako poštenega in pridnega fanta ne dobim nikjer. Prejšnji vrtnar, Janezov sprednik bil je tujec, štajarski Nemec. Grof se je jezil nanj malone vsak dan, ker je čepel zmirom v gredicah svojih, za druge reči pa se ni nikoli nič brigal. Grof je dejal: Nemec je na svetu za jedno rabo kakor sveder. Tak človek ni za me. Jaz potrebujem vrtnarja, ki razume nekoliko tudi kmetijstvo. Janez pa je delal še veliko več nego je gospod želel. On ni le vrtnaril, ampak prijel je za vsak posel brez ukaza. Kadar je utegnil, pridružil se je koscem ali mlatičem, pomagal krovcu, stolarju, tesarjem in zidarjem, pazil na red in snago v hiši in zunaj hiše, priganjal leno družinče, hodil budit zaspanega pastirja, zvedel je večkrat za dobre kupce in jih napotil, da so prišli poskušat grofovo vino. S temi in še z mnogimi drugimi uslugami se je slovenski vrtnar tako priljubil hrvaškemu grofu, da bi ga ne bil pustil za noben denar od sebe. Ko ga je Janez vprašal, kaj je odpisal novomeškemu prvaku, zakrohotal se mu je: To, da si v Hrvatih utonil. Zdaj mislim, da te ne bodo več iskali. In tako je tudi bilo. Janeza niso klicali nikdar več na novačenje ali na odgovor, kranjske gosposke izbrisale so ga iz imenika živih begúncev!

Res silno oblast so imeli graščaki pred l. 1848. Vladali so mogočno, kakor mali kralji. Kdor se jim je prikupil, živel je na njihovi zemlji prostejše in bolj brez skrbi nego ptica pod nebom.

Razven drugih reči in skrivnosti razodel mi je zgovorni vrtnar Janez naposled tudi kratki in nezapleteni svoj roman. Predno mi ga je začel razkladati, pa je opomnil s svečanim glasom: Marsikdo misli, da se oženi človek po svoji volji. Jaz pa velim poučen po svoji izkušnji, da to ni res. Žena je možu namenjena. Bog naredi in nakloni vse tako, da mora dobiti baš tisto, s katero ga hoče on skleniti, dasi se vidi brljavim našim očem ta zaveza prej neverjetna in nemogoča. Le poslušajte me in uverili se boste, da sem se oženil jaz takrat in tako, kakor je bila božja volja. Moja vednost in moj trud pripomogla sta seveda tudi nekaj ali prav, prav malo. Stal sem na vrtu pri oni visok jablani, ki je bila pa takrat še na pol nižja in ne tako košata. Pobiral sem z grivine kamenje in ga metal na cesto, kar zagledam žensko, ki se je ozirala na kraji vrta plašno okoli sebe in po tleh. Vprašam jo, če je kaj izgubila. Ona veli: Kdor ničesa nima, ne more ničesa izgubiti. Jaz sem strašno lačna pa gledam, če leži po tleh kaj sadja, da si utolažim nekoliko glad. Saj menda ne boste za to name hudi. Že tri dni nisem užila nič kuhanega. Meni se je ubožica smilila. Natrgal sem ji lepih slivk in hrušek in ji prinesel tudi kos soržčinega kruha. Zahvalila se mi je s povzdignenima rokama in mi povedala bridko nesrečo, v katero jo je pahnila brezvestna njena rojakinja. Novi moji znanki je bilo ime Lenka. Krščena je bila v Novem mestu. Oče je bil delavec, mati pa šivilja in perica. Roditelja sta ji umrla, predno je še dorasla. Kruh si je morala služiti pri tujih ljudeh. Radi slabih plačil, ki so se dajala poslom, primrzlila se ji je domovina. Napotila se je v Zagreb. Za kuharico izurila se je nekoliko že pri materi, še bolj pa v véliki gostilnici, kjer so jo rabili največ v kuhinji. Takim veščim služabnicam v Zagrebu ni sila. Lenko so gospoda prav radi imeli. Služila je pri starem župniku, pri katerem so živele mati in dve sestri njegovi. V dveh letih si je privarovala 40 goldinarjev in nakupila obleke več nego ji je bilo treba. Seznanila se je bila s Krajičanko Rezo, ki je kuhala težakom in brodnikom hrano. Ta Reza ji je naznanila, da pojde v Koprivnico, ker je zvedla, da so tamo veliko boljši zaslužki nego v Zagrebu. S sladkim in gibčnim svojim jezikom premotila je tudi Lenko, da je odpovedala župniku in šla v Koprivnico. Gospod jo je svaril, ali zaman. Ker mu je bilo žal, da ga zapušča, rekel ji je: Skrinja tvoja ostane pri nas. Če ti bo v Koprivnici po všeči, poslali jo bomo za tabo. Ako bi ti pa presedela tamkajšnja služba, vrni se k nam nazaj. Naj prideš opoludne ali opolunoči, dejali bomo: Dobro došla! Lenka je vzela s sabo denar in nekaj oprave in se napotila z Rezo proti Dravi. Prenočili sta v borni, samotni koči. Jedli sta ves dan samo kruh, ki sta si ga kupili v Zagrebu. Lenka je spala kakor da bi jo ubil. Ko se prebudi, reze ni bilo nikjer. Ukradla je tovarišici denar in obleko in pobegnila, Bog ve kamo. Lenke Koprivnica zdaj ni več mikala, jokaje obrnila se je nazaj proti Zagrebu. Spotoma zablodila je v hosti. Hranila se je s starim, koruznim kruhom, ki so ji ga dali dobri ljudje. Do našega vrta prišla je še le tretji dan popoludne vsa trudna in izstradana. Ko sem slišal te njene nezgode, omiloval sem revo, ob jednem pa sem se tudi neizrečeno veselil in hvalil Boga, da nam je poslal to popotnico. V gradu nahajali smo se tisti dan v težkih neprilikah in sami nismo znali, kaj bi ukrenili. Gospoda naša so se bili odvezli v toplice, povedavši nam, da ostanejo v njih več tednov. Kuharica naša je dejala: Hvala Bogu, zdaj sem prosta in pojdem lahko pogledat, kaj delajo stara mama moja v Križevcih. Kmalu po nje odhodu se pridrdra na dvor kočija in iz nje stopijo – naša gospoda! V toplicah so bili našli znance, ki so jim bili mrzki, pa so dali zopet zapreči in se vrnili domov. Jaz sem se prestrašil, da nikoli tacega. Zastokal sem: Za Boga milega, kdo pa bo gospodi kuhal? Kuharice Mare pred 10 dnevi ne bo nazaj. Pomočnica njena Tinka je, pomivaje stopnice padla in si izvila rokó, da ni bila za nobeno rabo. Imeli smo še jedno deklo, Anko, ki bi bila znala v ti sili nekoliko postreči. Ne vem, čemu je šla brkljat nekaj na oder, pa ji je priletela v oko smet, katere ji nismo mogli izvadljati. Oko ji je skoro tako zateklo, da ji ni bilo moči gledati. Tudi ona torej ni bila za nič. V bližnji vasi stanovala je Jurićevka, jako pametna babnica, ki je služila za mladih let pri župniku in delala ne la na polji, ampak tudi na vrtu, v zelniku in v kuhinji. Dostikrat je kuhala sama in nič slabše od prave kuharice. Ta je bila zdaj jedina, ki bi nas bila mogla rešiti iz zadrege. Poslal sem ponjo ali baš tisti dan izpolnil ji je Bog željo, da je dobila majhnega sinčka. Iz postelje se taka ne sme ni ganiti, in tako mi je splavalo po vodi zadnje upanje. V ti veliki stiski velim Lenki: Pri nas se je naključilo tako pa tako. Tebi se nič ne mudi v Zagreb. Hodi z mano in bodi danes in morda še jutri naša kuharica, dokler nam ne okrevata Tinka in Anka. Lenka odgovori: zakaj ne. Še tisto uro šla je pred peč in pripravila tako pečenko in ovaro, da gospa ni vedela, kako bi jo pohvalila. Rekla ji je: Ti nas ne smeš več zapustiti. Maro mi zove mati njena zmerom domov, naj jo pa ima in tudi ona sama se je že preobjedla našega kruha. Neprenehoma godrnja in se postavlja, nobena reč ji ni po volji. Jaz se ne pričkam rada z nobenim človekom, a najmanje s poslom. Klepetulja naj gre kamor hoče, jaz je ne maram več nazaj.


Tako vidite je prišla Lenka v ta grad za služabnico. Ponašala se je vedno pametno, delala vse spretno in s premiselkom, če je prišla kaka sitnost, ni se nikoli zadirala, nego je molčala in potrpela. S tem se je gospi tako priljubila, kakor še nikoli nobena kuharica. Pogovarjala se je ž njo prijazno in šaljivo, kakor s kako dobro prijateljico. Tudi jaz sem se ž njo marsikaj pomenil, posebne ljubezni pa med nama ni bilo. Ne porečem, da mi ni bila všeč, ali povedal ji nisem ničesa. Babjek nisem bil nikoli. Jaz sem preziral dekleta, dekleta pa mene. Lenki sem se bal odkriti misel svojo; zdelo se mi je, da je zame prelepa. Kadar se je oblekla po nedeljski, kosala bi se bila lahko z vsako gospodično. Pretekli sta dve leti, ne da bi ji bil zinil le besedico o ljubezni. Neko jutro sem rahljal gredice baš za kuhinjo. Lenka je snažila v nji posodo, kar pristopica gospa ter se ji glasno nasmeje in veli: Lenka, povedala ti bom nekaj novega. Nocoj sem bila na tvoji svatbi. Kaj bi ti pravila, kdo je ženin. Razven Janeza ne poznam v tej kraji nikogar, ki bi se pristoval tebi. Ti ne veš, kako mogočno si sedela poleg njega in kako zaljubljeno si ga pogledovala od strani, ha, ha, ha! To tvojo srečo videla sem le v sanjah, ali zbudivši se, mislila sem si, zakaj bi se taka sanja ne premenila v resnico. Verjemi, da ti bom čestitala prav od srca, če se bosta z Janezom pogodila in strnila. Obhajal me je silen strah, da se bo Lenka zabavljivo krohotala tem besedam, pa se ni. Rekla je mirno in resno: Na Janeza revna dekla ne sme niti misliti. On se je nalezel pri vas denarja, poiskal si bo bogatejše neveste nego sem jaz. Gospa in Lenka mene nista mogli zapaziti, jaz pa sem slišal prav dobro ta njijin pomenek, ki mi je dokazoval, da me dekle ne zaničuje. Še le zdaj sem se ji jel približevati bolj prijazno in jo izpraševati tako od daleč, če bi se hotela omožiti in če si je našla tudi kakega ženina. Zarudela je kakor rak v lonci in dejala, da nima še z nikomur znanja, ali da bi se ne branila možitve, ko bi se namerila na poštenega fanta, ki bi ji bil po godu in po srci. Jaz jo primem za roko, oči najine se ujamejo, pa kaj bi vam razkladal obširno to najino komedijo. Priznala sva si, da se ljubiva in čez nekoliko tednov sva se poročila. Zdaj teče že dvajseto leto, kar in nijedenkrat se nisva radi tega še pokesala. Jaz ljubim ženo svojo danes tako presrčno, kakor sem jo ljubil prvi dan po poroki in ravno tako ona mene. Zato pa je Bog tudi blagoslovil zavezo najino, katero sva sklenila prav po njegovi sveti volji. Ali mar ni res, kar velim? Le premislite, koliko nepričakovanih nesreč in zadržkov je bilo treba, da je mogla priti Lenka k nam za kuharico! In brez gospejine sanje se najbrž niti potem ne bi bila nikoli uzela, ker sem bil jaz preveč molčeč in boječ, da bi se bil usodil razodeti ji glas svojega srca. Utegnil bi me kdo zavrniti in zatrditi, da so naju združila razna naključja, ne pa božja previdnost, ali jaz bi ga vprašal: Od kod pa dohajajo taka čudna naključenja, ki prinesó človeku zaželjeno srečo in zadovoljno življenje in mu olajšujejo težavno pot do večnega vzveličanja? Kdor veruje v Boga in njega mogočnost in dobroto, ne more dvojiti ni trenutek, da se vrši vsa naša usoda po njegovih zapovedih in skrivnostnih, ali vsikdar modrih namenih. Bodi mu zato čast, hvala in slava zdaj in na vse veke vekov. Amen! Vrtnar Janez (rabim mu le krstno ime, ker več ne pomnim, če se je pisal za Dornika ali Dvornika) bil se je tako čisto pohrvatil, da je slovenščino do malega pozabil. Govoril je z mano na kajkavskem narečji. Slovenca je izdajal samo še poluglasnik. Nikoli ni dejal n. pr. »rekel« nego vselej »rekl«. Janez pa se je privadil popolnoma tudi hrvaškim šegam in nazorom, vender je priznal, da se dolgo ni mogel udomačiti. Še le čez kakih deset let nehalo mu se je tožiti po dolenjskem domovji in življenju. Hrvaške navade so mu se zdele od konca jako priproste, nespametne in smešne. Kranjce je zmatral za mnogo bolj prebrisane in zvedene v kmetovanji in v vsaki drugi obrtnosti. To mnenje mu se je sčasoma preinačilo, da sam ni vedel, kdaj in kakó. Prva leta je Hrvate dostikrat grajal in povpraševal: Zakaj se ne oblačite, zakaj ne kmetite, zakaj si ne kuhate tako kakor Kranjci, sosedje vaši? Ljudje so se mu smijali in mu odgovarjali: Mi se trudimo kakor so se trudili spredniki naši pa pridelamo, če nam blagoslovi Bog znoj in žulje, veliko več nego tvoji lačni Kranjci, in žita in vina naša so tudi na pol boljša od vaših. Ni torej uzroka, da bi vas posnemali. Janez se je hudo jezil na tako govorico, malo po malem pa je uvidel in se uveril, da Hrvati trdijo resnico. Dejal mi je: Tukajšnji kmetje obdelujejo zemljo res nekoliko drugače nego Dolenjci in se ne napenjajo tako na vso moč kakor Kranjci, pa dogotove vender le opravke svoje vselej o pravem času. Tudi to se ne daje tajiti, da jim rodi polje obilnejše nego nam. Pomagata jim dve reči. Bog jim je podaril rodovitejšo zemljo, nego je naša, in kadar je treba kaj storiti, gredo na delo vsi, danes na jedno, jutri na drugo: doma ostajajo samo mali otroci in njih varuhi, onemogli starci. Kranjci pa se preveč razstresajo, ker bi storili radi vse posle ob jednem in tako je povsod premalo rok. Dolenjci pritiskajo samo v preljube svoje vinograde, ki jim dajo le boren dohodek, polje in hosta pa jih ne mikata. Zato na njivah njihovih ni nikoli prav dodelano in vedno se tožari, da hiša nima ni drv ni nastila. Janez pa je hvalil in pouzdigoval Hrvate nad Slovence še za mnoga druga dobra svojstva. »Hrvaški vinščaki skrbé, da jim raste v goricah le žlahtno trsje, kraljevina, primorščina in druge take trte, katere poznajo Dolenjci komaj po imenu. Za usta ni nobeno grozdje tako prijetno kakor kraljevina. Na zagrebški trg se je navozi brez števila košev in kolikor je pride, toliko se je zvede. Domov se nikdar ne vrača ni jedna jagoda, tako silno jo ljubijo vsa gospoda, mala in velika. Če se nahaja vinograd bolj na ravnem, ne rodi dobro radi mraza, ali Hrvati si znajo pomagati. Že davnaj so začeli kopati grabe, ki pravijo, da potežejo zimo váse. Ne vem, če je to res, ali da grabe koristijo, videl sem v grajskih vinogradih, kajti povsod, koder smo jih naredili, uspeva nam grozdje prekrasno tudi na ravnem. Dolenjčki se ubijajo najbolj z lipino, ki ni vredna piškavega oreha. Ta spak dostikrat pozebe in če tudi ostane, namečka se iž njega cviček, ki se mora prodati v mrtvo ceno, še Bog, če ga hoče kdo kupiti. Da zapazi kak Hrvat v gorici svoji lipino, zmatral bi jo po pravici za plevel ter bi jo brez milosti poruval in vrgel v ogenj. Naši rojaki sade trto povsod, na visokih in nizkih bregovih, potem pa javkajo, da jim jo zamore tako pogostoma zimski in pomladni mrazi. Na Hrvaškem ne dela nihče vinogradov na velikih hribih, v nižavah pa jih zboljšujejo, kakor sem omenil, z globokimi jarki, katerih ne najdete nikjer po Dolenjskem. Tudi kranjsko sadje se nikakor ne more kosati s hrvaškim. Prostega, kmetiškega sadje se nasuši pri nas več nego tod, ali žlahtnega, ki gre lahko v prodaj, imajo Dolenjci premalo, pa ni čudo, da jim dajo vrti tako slab dobiček. Gospoda zahtevajo okusne založke pa jih tudi dobro plačujejo. Takovih plemenitih jabelk, kakor so moje srčike, iskali bi zaman po vsi kranjski deželi. Tudi s svojimi hruškami morejo se ponašati in pobahati Hrvati pred vsem svetom. Poglejte ona tri košata drevesa, ki so vsa obložena z zrelim zarodom. Na vsakem visi na stotine hrušek in vsaka hruška je vredna krajcar, če jo proda brat bratu. Temu sadu se pravi buzdanka (buzdovanlija?) Cepi in tudi seme smo dobili iz Slavonije. Dolenjskih sliv ne bom grajal, sladke so kakor hrvaške, ali kaj, ko jih pa ljudje ne znajo prav sušiti. Kranjske sušilnice trebalo bi zapaliti in postaviti namesto njih bosenske pušnice, v katerih se posuše češplje tako lepo, da ne smrde nič po dimu. Trgovci ne marajo dolenjskega smradu. Zvede se le, če ni boljšega blaga. Za bosenske in hrvaške slive pa je vlak ne le na domačih trgih, ampak tudi v Trstu, v Pešti in na Dunaji! Doma sem večkrat slišal, da zna ta pa ta skuhati izvrstno slivovko. Jaz pa pravim, da so vsi naši žganjarji šušmarji. Kdor hoče zvedeti, kakova je prava slivovka, pridi jo poskušat na Hrvaško! Hrvati narede čisto kakor zlato, potem pa počakajo pet in tudi deset let, da se omladi in dozori. Uležana hrvaška slivovka je taka ljubka pijačica, da jo uživa v slast vsaka gospodična. Po grlu se cedi kakor olje, da je človek skoro niti ne čuti. Če pa priteče v želodec le jeden požirek, razlije se po vsem životu tako prijetna gorkota, da morate kar zavrisniti od veselja in zadovoljstva.«

Kakor za hrvaško vino in žganje trdil je Janez tudi za njihovo hrano, da je mnogo boljša in tečnejša nego kranjska. Za kruh rabi se pri nas navadno zmes ajde, ječmena in prosa. Hrvatu bi se gabila taka jed. Njemu je glavni živež koruza, ki daje delavnemu človeku moč, da ne omaga niti na najtežjem delu. Vsi Kranjci, ki drvarijo na Slavonskem, spoznali so, da bi kmalu opešali o svojem domačem ričetu, krompirji, repi in močniku, pa so si jeli kuhati trikrat na dan dobro zabeljene koruzne žgance. Delajo strašno kakor črna živina, pa ostanejo zmirom krepki, čili in zdravi, in jeseni vračajo se domov z lepimi denarci in debeli, kakor da bi jih bile čebele opikale. Čujem, da sejejo zdaj tudi Dolenjci dosti več debelače nego pred 10 leti. To je jako pametno. Upam, da bodo uvideli skoro vsi rojaki moji korist svojo ter bodo zavrgši malopridno zmes sprejeli kakor Hrvati za poglavitno žito kremenito koruzo, ki rodi malone vsako leto in je niti najhujša vročina in suša ne more povse ugonobiti. Potem se ne bo čulo toliko tožeb o slabih letinah, ljudje bodo močnejši nego so zdaj in bolezni jih bodo menj morile. Pe še marsikako drugo jed in reč naj bi uvedli Dolenjci po hrvaškem vzgledu. Buče kuhajo na Hrvaškem tudi za ljudi. Prav pripravljena in zabeljena je ta jed tako slastna in okusna kakor maloktera druga. Kranjci pa mislijo, da je ustvaril Bog buče samo za svinje! Gotovo mi boste potrdili, da spadajo dinje med najboljše zemeljske sadeže. Človeku se pocedé sline že, če se jih domisli. O poletni soparici ga ni na vsem svetu ugodnejšega hladila in krepila. Hrvatom vzraste dinj, da si jih tu na deželi ponujajo kar zastonj. Uspevale bi gotovo tudi na dolenjskih vrtih in njivah, ali našim meščanom in kmetom se ne ljubi, da bi poskrbeli za seme in je posejali. V juho nabrozgajo si Kranjci najrajši kupilnega črnega popra, ki jo bolj skazi nego popravi. Namesto tega vražjega praha rabi Hrvatom rudeča paprika, katero si pridelajo doma in si zboljšujejo ž njo najslabša jedila, ker je rezka in pekoča ob jednem pa tudi prijetna in oživljujoča. Ali pustimo hrano in poglejmo opravo!

Dolenjci si kupujejo zdaj vse svoje cape v prodajalnicah, hrvaška obleka pa je ostala z večine do današnjega dne domač pridelek. Mi smo vsi zatelebani v nove mode in si jih željno prisvajamo, naj bodo neumne kolikor mu drago. Hrvat se drži čvrsteje dobrih, starih običajev svojih, on sprejemlje samo take novice, za katere uči ga izkušnja, da so res koristne in potrebne. Zaman ga motijo in pregovarjajo mestni kupci in judovski krošnjarji, da bi zamenil trdno svoje starinsko platno s pavoljnatimi pajčevinami. Z lanom delajo na Hrvaškem nekoliko drugače nego pri nas. Namakajo ga precej dolgo v vodi, v kateri mu vlakno zvoljni in se zgodi lepše, nego če leži na travniku. Ne brigaje se za tuje šege, nosijo se Hrvati tako, kakor zahteva vreme in letna doba. Po leti jih vidite v lahkih opankih in v platnenih belih hlačah, čez katere jim visi srajca. Naši ljudje jim se smejejo, ali jaz sem sam izkusil in se uveril, kako pripravna, naredna in zdrava je ta nošnja za delavnega kmeta. Po zimi pa si zavijo truplo v gorko sukno, na noge nataknejo debele, čvrste, zastavne škornje, da jih ne more zebsti. Kranjci se oblačijo po leti pretoplo, po zimi prelahko, kar jim naklanja dosti nepotrebnega trpljenja in nevarnih bolezni. Hrvati se ne pote in ne zmrzujejo ni na pol toliko kakor kranjski kmetje.

Zdaj pa čujmo, kako je sodil vrtnar Janez o nravnosti hrvaških naših bratov. Dobri in hudobni ljudje se nahajajo v vsaki deželi, v vsaki župniji, ali število tem in onim ni povsod jednako. Jaz sem spoznal mnogo Kranjcev in tudi mnogo Hrvatov. Oboji so mi jednako ljubi in mili, ali resnice ne smem zatajiti: Našel sem, da so Hrvati dosti boljši kristjani nego naši rojaki, dasi ne hodijo toliko v cerkev in prejemajo le poredkoma svete zakramente. Roditelji in otroci, bratje in sestre, drugi sorodniki, sosedje, prijatelji in znanci ljubijo se na Hrvaškem zvestejše in iskrenejše nego na Kranjskem. Dolenjci razgovarjajo se s človekom tudi kaj prijazno, ko jim obrne hrbet, pa ga obirajo radi kakor veliko nočno pleče. Hrvat se ne ume tako hliniti. Prijatelju ostane prijatelj, naj je pri njem ali sto ur od njega. Kar mu je dal Bog na polji in v vinogradu, deli drage volje z domačinom in tujcem. Gostoljubnost in ljubezen do bližnjega mu nista prazni besedi. In če je koga pogostil, ne očita mu nikoli te dobrote in ne zahteva povračila. Na Hrvaškem je dobil že marsikateri popotnik več zastonj nego drugje za denar. V ti resnični priljudnosti ne razlikuje se nič stan od stanu: gospoda, meščani in kmetje so jednako usmiljenega srca in darežljivih rok. Pri nas se namerite na tako blagodušnost samo sim ter tamo na kmetih, škrici pa mislijo, da dopolnijo vso svojo krščansko dolžnost, če vržejo revežu boren krajcar, za kateri si ne more kupiti niti kruha. Kdor se šali, razveseljuje poslušalce in ne greši, ako ne žali z burkami svojimi Boga in bližnjega. Kranjske šale navadno ujedajo in jemljó poštenje. Človeka ljudje osmehujejo in mu se rogajo, potem pa hočejo, da bi jim niti ne zameril. To ni mogoče. Zastavni Hrvati nimajo nikoli jeden drugega za Pepčka in Jurčka. Rezne njihove šale vzbujajo obči smeh in dobrovoljnost, ali ne delajo zdražbe in sramote. Pa kako pametno se ponašajo ti ljudje v krčmah! Tiho in resno sede pri mericah in poličih svojih in se pomenjkujejo o radostih in žalostih težavnega svojega stanu in življenja. Ne čuje se noben hrup in prepir, nobeno obrekovanje in klafanje. Pri nas pa se pije prav malokdaj brez greha. Če se zbero mirni gostje, dobrovoljijo se s tem, da opravljajo in raznašajo znance in prijatelje svoje ali pa da debelo in nesramno kvantajo in prepevajo zaljubljene čenče. Dostikrat pa se gode še grje reči. Človeku, ki stopi v krčmo, zdi se, da je prišel v črno šolo. Pivci kriče, kolnejo, psujejo se in razbijajo, kakor da jih je vrag obsedel. Veselice zvršujejo se pogostoma s pretepom, poboji, sovraštvom in pravdami. Na Hrvaškem se pripeti tak nered kdaj le v kaki mestni ali vozniški beznici, v poštenih kmečkih krčmah pa skoraj nikoli ne. Pa zakaj? Z večine menim zato, ker se Hrvati ne vlačijo kakor Kranjci po vinskih hramih in krčmah z babami, radi katerih se uname najprej zdraha in razbijanje. Tudi se na Hrvaškem ni še ukoreninila ostudna navada, da bi hodili fantje vasovat k dekletom pod okna ali celó v spalnice. Kdor ima ljubico, gre k nji očitno po belem dnevu in se razgovarja ž njo vpričo roditeljev, bratov in sester, da ni ne pohujšanja ne drugih slabih nasledkov. To zmatram za glavni uzrok, da se poleže tod prav redkokdaj kak pankrt. Na Kranjskem pa sami veste, da vse mrgoli nezakonskih otrok. V ne baš velikih župnijah rodi se jih na leto po 10, 15 in še več! Pohvalivši na vso moč hrvaške kmete Janez ni pozabil omeniti tudi njih napak in slabih svojstev. Najprej grajal je nebrižnost njihovo, da bi si kaj privarovali in prihranili. Ne ostane jim nikoli nič, naj bo letina obilna ali mršava. Zato nima skoro nihče kaj gotovine, ne doma ne v hranilnici. Kakor klop se držé pregovora našega: Danes z betòm, jutri s psòm. O novini in o vsakem zakolu se gosté kakor na svatbi, spomladi pa žulijo suh kruh, luk in nezabeljeno čabodro. Z največjo nejevoljo pa je govoril Janez o hrvaških kletvinah. Zatrdil je, da se je zaradi njih najtežje privadil novi svoji domovini. O velikem preklinjalci vele Kranjci: Ta privezuje kakor Tolminec ali Mokronavzar. Janez pa je zaklical v sveti jezi, da so Tolminci in Mokronavzarji proti Hrvatom pravi nedolžni otročiči. Sosebno ga je kačila tista nagnjusna beseda, ki se začenja s črko j in se pritika mnogokrat k najsvetejšim rečem.

Vrtnar Janez je poznal na daleč okolo vse graščake in grajske posle. Naštel mi je kakih dvajset Kranjcev, ki so služili takrat na bližnjih graščinah za vrtnarje, hlapce, črednike in gornike. Jeden njih, France Godinšek, prišel je simo doli iz gorenjskih hribov, vsi drugi so bili Dolenjci, z večine iz župnij, ki obkrožajo prostorno Krško polje. Nekateri so hodili ob nedeljah k Janezu. Tamo sem se seznanil ž njimi tudi jaz. Pozneje videl sem jih tudi večkrat na kaki njivi ali senožeti pa sem se pomudil vselej nekoliko pri njih, da pokramoljamo kaj o svoji domovini in o Hrvatih. Najbolj me je zanimal in kratkočasil Godinšek radi svoje burne svoje živahnosti in veselosti, ki ga ni minila v nobeni nezgodi in niti o slabem vremenu. Po unanjem ločila sta se on in vrtnar Janez kakor noč in dan. Ta je bil visoke, strojne rasti in pravilnega, moglo bi se reči, prav lepega obraza, dasi so mu bili vlasje že močno posiveli. Francetu pa je podarila priroda kratko, čokljato truplo in silno debelo glavo. Surovi obraz mu ni imel nobene tanke črtice in oblike. Vse je bilo na njem na debelo nametano, kakor da se držé kosti grapaste, okrogle grude iz neke neznane, rjave snovi. Mene je gledal od konca nekako nezaupno in sumljivo, kar mi se ni zdelo nič čudno, kajti sem vedel, da vsak pravi slovenski hribovec »škrice« sovraži. Vendar mi se je dal kmalu ublažiti. Na Hrvaškem je bil preživel že celih 15 let. Ker si je iskal vedno boljše sreče in plače, menjal je neprenehoma gospodarje. Največ je hlapčeval ali pa drvaril na Slavonskem. Zdaj je pasel črede sosednega graščaka. Rednega plačila je dobival malo, ali dvojače, ko so se dajale od plemenskega bika, šle so vse v njegov žep in teh nabralo se je že toliko, da je bil na videz z nizko svojo službico prav zadovoljen in je vsaj za zdaj še ni mislil pustiti. Pomenkovati sem se začel ž njim, kakor je navada s tem, da sem ga vprašal za rojstveni njegov kraj. On mi se zakrohoče: Kaj bi vam to pravil, saj bi smel brez greha priseči, da niste bili nikoli tamo. Moj dom čepi daleč, daleč od tod med črno hosto in belim skalovjem, od Ljubljane do njega je še pet ur hodá. Naša vas spada pod brško komisijo, če veste za njo. Brški grad se dviguje na prijaznem griči nad Lúkovico, v koji žive štirje bogatini v zidanih hišah, poleg njih pa kakih štirideset gostačev, če štejemo tudi babe in otroke, v lesenih, na pol podrtih kočah ali kajžah, kakor mi govorimo. Jaz sem zatrdil, da mi je Lúkovica tako znana in domača, kakor da bi se bil v nji porodil. France je hotel, da mu jo opišem na tanko, ker mi drugače ne verjame. Jaz sem dejal: Dobro! To se bo zgodilo najlaže, ako vam zapojem slavno lúkoviško pesem, kolikor je nisem še pozabil. Jel sem krožiti: »Stoji, stoji tam beli grad, Pod gradom stoji zelen boršt, Pod tem borštom še le stoji to mesto, To mesto Lúkov'ca S trnjem je obgrajeno, S pezdirjem je poflajštrano. Pri Česnu je na rotovži, Pri Štaparji na lontovži. Purgar Cenar pa zmirom pri oknu stoji, Dolgi svoj nos iz hiše moli, Vsakemu kak tadel dá, Kdor kol' se po cesti peljá. Bliz' mesta je Gradiška vas, Pri Plaz' imajo vsi tatje svoj špas« . . . Da je slišal petje moje kak resničen pevec, zatisnil bi si bil ušesa, Godinška pa je tako oduševilo in zamikalo, da je poskakoval pol sežnja od tal, pokal z rokama in kričal: Živio, istina je, istina je! Zdaj ste mi dokazali, da poznate res rodno moje hribovje. Na čast njemu in meni morate dati precej za polič vina, pa bom pomnil do poslednjega trenotka svojega tistega mladega gospoda, s katerim sva se razgovarjala v hrvaški Božjákovini o lepi kranjski Lúkovici. Ta vas mi je mila in draga že zato, ker sem v pošteni Štaparjevi gostilnici napajal tolikokrat sladko svojo Marjanico. Ko sem mu kupil zaželjeno vino, prešel mu je ves sum in strah, srce in usta sta mu se odprla na stežaj, da mi je povedal vse, karkoli je grešil, trpel in doživel. Klatil se je po svetu že več nego dvajset let. Predno se je izgubil na Hrvaško, služil je v Ljubljani in po raznih dolenjskih graščinah. Ker se ga je prijelo povsod nekaj besed, postal mu je jezik čudno pisana zmes vsakovrstnih slovenskih in hrvaških narečij in razrečij. Kdaj je dejal: šla je, kdaj pa mu je ušlo: šva je. Pil je le iz »čaše«, nikoli iz kupice, isto tako je mnogo rajši »divanil« nego govoril. Kaka velika sreča ali nesreča ni ga doletela nikoli, kar je zmatral za očitno znamenje, da ga Bog ljubi. Iz hvaležnosti šel je vsako nedeljo k suhi maši. Pridige mu se niso zdele potrebne za vzveličanje, ker je bil uverjen, da zna korenito vse krščanske resnice. Tudi je mislil, da se pride v nebesa lahko brez posta. Radi takih nazorov je vrtnar Janez večkrat hudo zarohnel nanj in ga imenoval luteranca in furbazcina (framasona!) Ker je preskakoval že od nekdaj iz jedne službe v drugo, ni si mogel dosti prihraniti. Janez je sodil, da ima k večjemu kakih 100 do 150 gold. Zapravljal baš ni, ali kadar ni dobil precej novega gospodarja, moral je živeti v krčmi ob svojem. Jednoč je zatratil na tak način čez 40 goldinarjev. Vsi rojaki pa so ga hvalili, da se ponaša jako pametno, kadar se igrá za denar. Še doma naučil se je bil pri veliki cesti od voznikov in hlapcev kvartati in je izgubil dostikrat krvavo zaslužene svoje krajcarje. Ta nesreča ga je izmodrila. Čul je in zapazil je tudi sam, da sleparski kvartači ujamejo neizkušenega človeka najbolj s tem, da mu dajo od konca dobivati. To zvijačo njihovo porabil je na svojo korist. Kadar je imel kaj več novcev, bahal se je ž njimi pred takovimi igralci in se delal, da so se ga še menj bali, pijanega. Nagovorili so ga brez težave, da se jim je pridružil. Naj je igral z dobrimi ali slabimi kvartami, začetek mu je bil vselej ugoden. Ko so prevarci mislili, da jim sedi tiček že črvrsto na lepki in da ga bodo skoro oskubli, spravil je Godinšek dobljene groše v žep pa je ustal in se poslovil z izgovorom, da ga silijo nujni opravki domov. Tako si je priigral v Zagrebu in Sisku marsikdaj dobro večerjo, izgubil pa ni nikoli ni krajcarja, ker se je umaknil prekanjenim lovcem vsak pot o pravem času. Cigani so taktiko njegovo zavohali in ga nehali vabiti k svoji mizi, on sam se jim pa tudi ni ponujal. Zadnja leta je malone popolnoma opustil to zmotljivo in nevarno zabavo.

V vsi hrvaški deželi priljubil se je Godišniku najbolj okraj med Savo in Kolpo, v katerem stanujejo Turopoljci. Ti kmetje niso nikoli delali tlake in dajali desetine, ker so bili zapisani med plemenitaše. Živeč dolgo časa v Sisku, Veliki Górici in po bližnjih gradovih, občeval je France mnogo ž njimi in ni mogel prehvaliti njih moštvá, gostoljubnosti in prijaznosti. Jedenkrat so ga bili pozvali celó na svatbo! Imetek je razdeljen tamo prav čudno. Sploh imajo ljudje ali veliko več ali pa veliko menj nego kranjski kmetje. Našel je take, ki so nosili na sebi vse svoje blago in bogastvo, tako malo ga je bilo. Tudi je videl pogostoma, da so kidale balagorodne turopoljske gospodične gnoj iz hleva. Za debelo laž pa je razglasil, kar govori znana pesem, da »devet kuća jednu kozo muze«. Zaklel se je, če bo zvedel za lopova, ki je zložil to nesramno zabavljico, da ga pojde iskat in ga bo tako zmlatil, da bo potil krvav pot in videl ne le tri, ampak trideset solnc. Široka krajina med Zagrebom in Siskom obiluje po njegovem izpričevanji z vsako zemeljsko dobroto in lepoto. Ta prekrasna raván, kateri ne dogledaš konca, je mnogo mnogo rodnejša od slovečega ljubljanskega ali šentjernejskega polja. Vsaka reč plenja še jedenkrat toliko, kakor na kranjskih njivah, ne da bi trebalo kaj dosti gnojiti in se ubijati z delom. Pa koliko redi se ondi vsakovrstne kuretine, kokoši, rac, gosí, puranov! »Ko sem zapazil na ti neizmerni ravnini prvi pot od daleč vse polno belih kupčkov, ugibal sem sam v sebi, kaj pomenja ta klek, pa se nikakor nisem mogel domisliti. Prišedše bliže razločil sem kmalu, da so ti sim ter tja premikajoči se kupčki – purani, katerih se je paslo brez števila po polji in grivini. Vsi so bili beli kakor golobje, kar je očem mojim neizrečeno ugajalo. Do takrat nisem vedel, da se nahajajo na svetu tako lični in lepi purani. Gosi znajo tamkajšnje gospodinje vzgojiti in opitati, da so debele kakor polhi. Ko jih zakoljejo, obesijo jih v dimnik, da se prekadé. Na svatbi prišla je na mizo tudi taka goska. Kuhala se je zajedno z zeljem. Bila je rudeča kakor dobro pleče. Mast njena meni ni dišala, Hrvati pa so jo jedli v slast, dasi je bila nekoliko požoltela. Jaz sem jo posnel, potem pa udri po goski in po zelji. Oboje je bilo pripravljeno tako okusno, da se noben grof ne bi branil te gosposke jedi. Toliko kuretine mora dati seveda na cente mehkega perja. Zato pa vidi človek tamo več pernatih postelj nego na Kranjskem slamnatih. Obilno pa rede trdnejši gospodarji tudi velike živine, konj, govede, zlasti pa prašičev. Kadar prasca zabodó in spečejo, ne skoparijo ž njim, da bi ga hoteli použiti le domačini. Zberó se prijatelji, sosedje in kdor hoče prisesti, če je prav tujec, pa daj, reži in meči váse, dokler ni obrana zadnja kost. Svinjine se ne hrani za po leti nič, še za zimo ne veliko. V kletih in hramih leži nakopičenega toliko drugega živeža, da se ljudem ni bati lakote v ti blagoslovljeni deželi. Zdaj pa čujte, v kako pusto ceno se prodajejo v nji živali. Purán, težek, da sem ga z jedno roko komaj držal, veljal je pred tremi leti samo jeden goldinar! Piščenca, tolikšnega, da bi ga mogli speči, doboste za pet krajcarjev, tolstega jagenjčka pa za dvanajst in tudi za deset grošev! Kadar ti Hrvati kamo popotujejo, obesijo na se torbo, v katero denejo režanj kruha, kos slanine, sira, luka in kdaj tudi kaj pijače. Tako založeni prebodo lahko ves dan ob svojem. Krčme nič ne pogrešajo, če gredo memo nje, niti je ne pogledajo. Ali tudi po drugod se hrani ta narod le s svojimi pridelki. Njemu ni treba beračiti ali si služiti z žuljavimi rokami denar pri tujcih in životariti na kupičku. Hrvaško deželo sem obhodil vso od konca do kraja in se nisem nameril nikjer na ljudi, ki bi toliko trpeli in stradali, kakor kranjski gorjanci in celó mnogi poljanci. – Kakor vidimo, govoril je France Godinšek jako oduševljeno o Turopolji in njega obližji. Če je bil opis njegov povse resničen, ne morem presoditi. Po teh krajih nisem popotoval nikoli peš, druge prilike pa tudi nisem imel, da bi se bil poučil na tanko o življenji in imetku ponosnih, turopoljskih plemenitašev.

Mnoge ženske brigajo se kaj malo, če je njih ljubovnik lep ali nelep. Tudi Godinšku grdi obraz ni škodil nič pri dekletih. Ljubico si je dobil, kadar je hotel. Razen nepozabljene Marjance imenoval mi je še pet drugih, da so bile »njegove«, ali stanovitne zveze mu usoda ni namenila z nobeno. Vse so bile boje jako brdke in prav dobro rejene. Marjanco zadavila mu je kolera. Tri so mu se izneverile, ko so zapazile, da se hoče ž njimi samo šaliti, na poroko pa niti ne misli. Peta, dolenjka Anica, tožila ga je gosposki radi neke nedolžne ali prav sitne malenkosti, s katero jo je obdarila prevroča ljubezen. Godinšek je dokazal zmagovito, da je ujela to nadlogo, še predno jo je poznal. Krivična ovada ga je tako razkačila, da je po končani obravnavi namahal ljubico do krvi na ulici pred sodno hišo. Za tak pretep bi ga noben sodnik ne bil potrdil za nedolžnega. France je to uvidel in plačal Anici rajši 15 goldinarjev, nego se je dal tožiti v drugo. Najkrepkejše oklenila se ga je slavonska mlinarica Kata. Ob delavnikih podiral je bukve v velikanskih gozdovih, ki so pokrivali divje pogorje med požeškim poljem in Verovitico, ob nedeljah pa je pohajkoval po krčmah in veselicah. S Kato seznanil se je na plesišči. Take gizdave in imenitne ljubice ni imel prej še nikoli. O praznikih šopirila se je v svilnati suknjici! Znala je izvrstno plesati, peti in pripovedovati šaljive bajke in povesti. Pri nji moral se je udobrovoljiti tudi kak pustež. Kože je bila močno zagorele, kar Slovencem ni po volji, tem bolj pa je ugajalo Francetu nje visoko, vitko in obilno telo. Ker mu je pravila vedno o svojem málinu, spomnil se je, kako prijetno živé mnogi kranjski mlinarji, pa je mislil, da se ne bo kesal, ako bi se ž njo poročil. Jel ji je obetati zakon in ona se ne le nič branila, ampak ga je še priganjala, da bi se uzela brez oklevanja. Vse bi bilo steklo gladko, da si Godinšek ni našel nekoliko poštenih tovarišev, ki so ga svarili. Jeden mu je razodel, da je zobala Kata že prepovedane jagode. France pobara v čudu, kake jagode? Prijatelj mu veli: Take, ki rešijo deklice, da jim ostanejo grehi brez živih naslednikov. Ali me razumeš? – Nekaj sumljivega pa je France tudi sam zapazil. Na dopust je prišel čvrst vojak, ki je silil za Kato prav očitno. Vpričo ljudi mu se je umikala in se ga ogibala, na samem pa se je razgovarjala ž njim jako prijazno in sladko. Nekoč je stala ž njim za krčmo. Meneč, da je nihče ne čuje, dejala je vojaku: Ne bodi neslan! Za zdaj potrpi. Pozneje, ko bom imela moža, dohajal boš slobodno k nam. Godinšek je te besede slišal. Njih pomèn mu ni bil povse jasen, ali slutil je nesrečo. Kaj čudno mu se je tudi zdelo, da mu ljubica z raznimi pretvezami ni hotela pokazati málina. Rekel ji je s trdim glasom, da ji ne verjame ničesa, dokler ga ne vidi na svoje oči. Zdaj se ni mogla več izgovarjati; šla je ž njim k málinu, ki je bil pol ure od vasi. France mu se je smijal že od daleč. Po položnem bregu curljala je majhna vodica, ki se ni mogla imenovati niti potok. Spodaj pri stezi štrlela je šiljasta kobilica, zbita iz kakih petnajst desák in štirih kolov – málin bahaške krasotice Kate! V njem ni bilo ni mize ne stolov. Pol prostora zapremali sta dve polni vreči žita, drugo polovico napolnila sta France in njegova zaročnica. Málin gnal je samo jedno kolesce in še to se je komaj gibalo, ker je bil strmec slab in premalo vode. Srdito pogleda Godinšek Kato in ji veli: Zdaj vem, kako si bogata. Hotela si me preslepariti, pa me ne boš ne. To rekši, pomoli ji pod nos figo in zapusti ta kraj za vselej.

Hodil je potem po vsi Slavoniji, nekoliko dni je delal celo v Novem Sadu onkraj Dunava. Če sem ga vprašal, kake imenitnosti je našel v tem ali ónem mestu, povedal mi je take reči, ki se ne nahajajo v nobenem zemljepisu. V Požegi čudil se je najbolj neznanski množici osatic. To besedo je pobral nekje na Dolenjskem. Namesto nje sprejeli smo menda v pismeni jezik belokranjskega liščka. Ti tiči so ga tako mikali, da je vrgel delo iz rok in jih šel lovit. Zasačil jih je že prvi dan več nego petdeset. Ali lov mu se je skoro ustavil. Neki važen gospod mu je naznanil, da nima pravice in da ga bo dal zapreti, če ne odneha. V Orahovici zanimali in razveseljevali so ga namesto liščkov črni kosi, ki so mu žvižgali iz vsakega grma in malone z vsake veje in vejice. O Verovitici ni vedel nič drugega, nego da si je kupil tamo silen hlebec kruha. Dal je zanj samo groš pa ga je pojedel komaj v treh dneh. Tudi dolenjski drvarji zatrdili so mi v jeden glas, da se na Slavonskem ne živi nikjer tako dobro in po ceni kakor v Verovitici. V Oseku hlapčeval je Godinšek četrt leta, potem pa so ga pregnali – komarji! Pozabil je vse, kar je v Oseku videl in izkusil: Dravo, trdnjavo, prah, blato, omledno vino, trgovino, zmes jezikov in narodnosti, ali ti komarji zapičili so se mu v spomin ravno tako trdno kakor požeški liščki in orahoviški kosi. Strašno so mu morali nagajati; kadar se jih je domislil, preklinjal jih je vselej ne le po slovenski in po hrvaški, ampak tudi po mažarski in po nemški. Imenoval jih je na pr. tajfeljne in frflufte ludre. Klel je France grozno rad in se nikakor ni mogel odkrižati te razvade, dasi jo je smatral za smrten greh. Idóč za dravo prišel je zvečer do grajske krčme in se usedel zunaj na klop. Tamo je počival in pil, kar zagleda na svetlobi, ki je šla iz veže na cesto, strašansko zverino, stopajočo prav polagoma proti njemu. Take grdobe ni videl še nikoli, kar je bil na svetu. Nakazne svoje oči upirala je vanj tako srpo in preteče, kakor da ga hoče pogoltniti. France se je spomnil, da je baš ta dan hudo preklinjal in klical neprenehoma rogatega vraga. Zdaj je bil uverjen, da stoji ta peklenščak pred njim, da je prišel ponj! Križal se je z obema rokama in molil s klepetajočimi usti očenaš. Pošast pa se ni dala pregnati z molitvijo, nego je zijala vanj čimdalje strašneje ter se primaknila tako blizo k njemu, da je čutil teško in smrdljivo njeno sapo. Pričakoval je trepetaje, da ga bo zgrabila za tilnik in odnesla, ali zdajci jo ošine nekdo od zadaj in zapodi nazaj na sredo ceste. France se oddahne in vpraša: Za pet ran božjih, kako prikazen pa imate tukaj? Hripavo grlo mu se oglasi v temi: Nikari se nič ne bojte! Ta žival ne stori nikomur ničesa. Bivoli naši so krotki, kakor ovce. Godinšek ni videl prej nikoli nečednega bivola. Pri slabi luči in v polmraku zdel mu se je še mnogo ostudnejši, nego je bil, zato ni čudo, da se ga je tako ustrašil in pomislil o njega gledu celo na peklenskega Hudobca. Iz komarske Podravine bežal je v rodoviti Srem in se naselil za dva meseca v prijaznem Iloku. Za Slavonce brigal se je France tako malo, da mi ni mogel o njih ničesa povedati; dejal je, da je šege in običaje njihove že pozabil. V Iloku pa je nameril se na ljudi, katere si je ohranil dobro v spominu radi njih sramotnega imena. Zvali so se Tati! France je dejal Iločanom: Če ti negódniki kradejo, zakaj jih ne primete in ne kaznite? Oni so se mu smijali in veleli: Kdo pravi, da kradejo? Imenujejo se res Tati, ali so pošteni, krščanski zemljedelci. Nobeden njih ne bi preložil ni za krajcar vrednosti. Po tem razjašnjenji se Godinšek ni več bal Tatov; nekoliko potov prišla mu je prilika, da se je ž njimi sešel in pomenkoval. Govorili niso niti po naše, niti po hrvaški. Zavijali so nekako po svoje, ali za silo jih je naš človek mogel razumeti. France jim je rekel, da do zdaj ni videl še nikdar rodú njihovega. Tati pa mu niso verjeli. Dejali so: Naši rojaki oblazijo ves svet. Pozna jih dobro vsaka gospodinja, ker vežejo po hišah lonce in krpajo ponve. Ni mogoče, da ti ne bi bil nikoli srečal piskrovezarjev, ki so se porodili v isti deželi kakor mi, dasi ne ravno v bližnji okolici. France jim je odgovoril: Teh umazancev sem videl dosti, ali pri nas jim ne pravimo Tatovi. Kdo pa vam je naprtil ta razžaljivi priimek? Tati so se zakrohotali: Ta pridevek nas nič ne žali. Tako nas zovejo povsod po tem kraljestvu. Na svetu ima vsaka reč kako ime, ta tako, druga drugačno. Nas so krstili za Tate, to ni nič hudega. – Jaz nisem vedel, kaj bi si mislil o taki pripovedki. Za prazno bajko nisem je mogel imeti, ker Godinšek ni bil lažnjivec, tega mu pa seveda tudi nisem lahko verjel, da bi bil iztaknil v Sremu tako malopridno slovansko pleme, ki se nič ne jezi, da ga pitajo ljudje s tatovi. Uganka razbistrila mi se je še le čez deset let, ko je dospel na reški gimnazij dijak Jakšić, isti, o katerem sem povedal, da se je učil v Krakovu in da je zdaj profesor na Ruskem. Bil je rojen Iločan in umna glavica, da malo takih. Na popotovanja svoja jemal sem ga prav rad s sabo. O takih prilikah mi je pripovedoval marsikaj, kako žive rojaki njegovi v daljnjem Sremu. Razven inih mičnih reči pravil mi je, da prebiva onkraj Dunava slovaška naselbina, ki ima na hrvaški strani te reke blizo Iloka svoje vinograde. Radi njih dohajajo ti Slovaki pogostoma v Srem. S pridnostjo in pobožnostjo svojo dobili so si dober slóv pri vseh sosedih. Tamkajšnji Hrvati in Srbi jim vele po mažarskem vzgledu Toti. Kadar je ljudska beseda po glasu podobna kaki narodni, prigodi se rado, da prosti človek tujko pozabi in si zapomni namesto nje domačinko, če pomenja tudi čisto nekaj drugega. Tako je zamenil neomikani gorenjski hribovec Godinšek neznane Tote z znanimi tati ali tatovi!

Lupoglavec, s katerim sem se vozil v Zagreb, pustil je kola svoja v kmetiški krčmi pri Stankoviči. Krčmar je bil Belikranjec, ali se je iznebil že zdavnaj Slovenstva svojega. Govoril je kajkavski brez primesi našega narečja, odvadil se je bil do malega celo slovenskega poluglasnika. Obedoval sem pri njem izvrstno in cenó. Za isto mizo jedlo je z mano še več drugih Kranjcev, ki so bili menda rokodelci in težaki. Poleg mene sedel je star mož, kovač, ki je prišel iz Petrinje, da si nakupi nekaj orodja. Tudi on je bil naš rojak. Zval se je Janez Gráhar. Porodil se je daleč gori na Gorenjskem blizo poslovenjene nemške naselbine Sórice. Vprašal sem ga, če se je govorilo kaj nemški na njegovem domu. Dejal je, da ne, nekateri sosedje pa so znali še tajčati, toda takó, da jih vrag ni razumel. Če je prišel tja kak prav Nemec, ni se mogel razgovarjati ž njimi. Grahar je imel dva brata, Andreja in Štefana. Vojaščina je smrdela vsem trem, radi nje pobrisali so jo jeden za drugim proti Hrvaškemu. Brata obtičala sta na Dolenjskem. Andrej dobil si je dobro službo na soteški graščini. Oskrbniku se je kmalu tako priljubil, da ga je izbral za glavarja vseh grajskih pepelarjev, katerih je bilo takrat jako mnogo. Čez deset let si je bil že toliko opomogel, da si je kupil blizo Toplic čedno hišo in kmetijo. Ženo našel si je v Suhi Krajini. Prinesla mu je lepo doto, kajti je bil oče njen tako trden živinorejec, da mu je stalo v hlevu zmirom po 20 goved, dostikrat pa še več. Tudi Štefan izkopal se je polagoma iz revščine. Neki graščak pri Novem mestu uzel ga je najprej za hlapca, čez tri leta pouzdignil ga je že za valpta, naposled pa mu je izročil v skrb vse gospodarstvo. Živel je potem največ v mestu in lovil okrogle »Micike«, ki so ga mikale veliko bolj nego kmetiški posli. Štefan se je dosti trudil za prismojenega svojega gospoda, ali to se ve, da o tem ni pozabil niti sebe. Ko se je naveličal službe, preselil se je v svojo hišo, katero si je sezidal prav pri Krki na sredi pote med Novim mestom in Toplicami. Tudi on si je dobil pridno gospodinjo, da izdeluje zdaj lahko, ne da bi moral sam kaj delati. Nekaj dohodkov mu daje zemljišče. Gotovino svojo pa je naložil v ljubljanski hranilnici. Z obrestmi plačuje davke in družino. Niti za Andreja niti za Štefana ni gosposka nikoli zvedela, kje se nahajata in s čim se ukvarjata in hranita. Vojaška komisija klicala ju je zaman pod puško. Oba so utajili graščaki in oskrbniki, kajti niso mogli prebiti brez takih zvestih in marljivih služabnikov. Janez Grahar kesal se je bridko, da ni posnemal njijinega vzgleda in ostal na Dolenjskem. Po njegovi misli naj bi hodili po srečo na Hrvaško samo bližnji Dolenjci, ki se privadijo hrvaškim ljudem in razmeram mnogo prej in laže nego Gorenjci. Ti in Ribničani pa naj bi se naseljevali na Dolenjskem, kjer so že mnogi izmed njih lepo obogateli in se človeku ne toži tako po domu kakor tamo doli v soseščini turški, vlaški in mažarski. Janeza gnal je čez Kolpo strah, da v domači deželi za dolgo ne bo utekel vojaščini. Hrvaško mejo prestopil je l. 1818. Več let je nakladal in skladal tovore v Karlovci, kjer se je bila razvila v tisto dobo silno prostorna in živa trgovina. Prislužil si je veliko, ali dal se je zavesti razuzdani druščini, da je zvečer do malega vse zapil, kar si je pripridil po dnevu z vročim znojem in krvavimi žulji. Spoznavši, da po tem potu ne pride nikoli do samostalnosti, zapustil je natihoma veseljaški Karlovec in se napotil v Sisek, kjer so bili zaslužki še mnogo večji in gotovejši. Na dan dobil je človek goldinar, če se je z delom le kaj poigral. Kdor pa se je hotel potiti in gnati, pritrudil si je do mraka lahko po dva, kdaj tudi po tri goldinarje! Priden težak prislužil si je v letu toliko, kakor kak srednji uradnik. V Sisku je Grahar denar bolj varoval, dostikrat popil je ves dan samo polič vina. Ko mu se mošnja napolni, odide v Petrinjo, kjer se oženi pri mladi, čedni udovi, ki je imela v mestu majhno hišo, velik vrt in nekaj polja. Z ženo sta začela že prvo leto krčmariti. Ljudje so zahajali tako radi k njima, da se je nabralo vsako leto po 300 goldinarjev čistega dobička. Po ženini smrti pa je snel Grahar smerekovo vejico, ker mu je že presedal krčmarski hrup in ropot, in poprijel se je marljivo zopet svojega rokodelstva. Dejal je: Kovačnica mi res ne daje obilnih prihodkov, ali v nji živim mirno sam zase in zapovedujem jaz. Kadar mi se ne ljubi delati, smem jo zapreti in iti domov, da se poigram in pošalim kaj z malimi unuki. V krčmi pa je bil vsak pivec moj gospodar, rojilo se je v nji marsikdaj do belega dne, da sem se moral spanja skoro odvaditi. Kakor vidimo, ni se mogel Janez Grahar tožiti na usodo svojo. Za jedno reč pa vender ni bil tako srečen, kakor brata Andrej in Štefan. Kranjske gosposke njega niso iskale zaman. Ovadil jim ga je bil gorenjski trgovec, ki se je seznanil ž njim v Karlovci. Pritiskale so mu dolgo za petami z dopisi, vabili in pretnjami svojimi. Mnogokrat so ga poklicali v hrvaškem kraljestvu v občinski in kraljevski, v vojni Krajini pa cesarskokraljevski urad ter ga pestili, kje ima pravico, ki mu dovoljuje živeti v tuji deželi. Pokazal je vselej krstni list in izpričevalo mojstrovo, ki ga je izučil za kovača. Ta dva izkaza rešila sta ga dostikrat, da so ga pustili dolgo časa po tem na miru. Na civilnem Hrvaškem ni vladal birokratizem. Mnogi uradniki so mislili, da sme pošten človek slobodno popotovati po svetu, ne da bi moral nositi s sabo kak potni list in drugo tako službeno šaro. Če jim je pomolil Grahar le krstni list, dejali so: Dobro! Kovaškega izpričevala niso marali niti pogledati. Če pa jim je pokazal kovaško izpričevalo, rekli so tudi: dobro in niso zahtevali potem niti krstnega lista niti kakovega inega uradnega pisanja. Nekateri teh gospodov pa so hudo zarohneli, kadar so dobili s Kranjskega opomin, da bi polovili begunce. Dejali so: Kranjska gospoda se jako varajo, ako mislijo, da smo mi njihovi pandurji (biriči). Ljudje svoje stiskajo in mrcvarijo, da morajo bežati k nam, potem pa nadlegujejo Hrvate s švabskimi svojimi vabili, naj bi jih terali nazaj pod batino. Ako menijo, da brez beguncev ne morejo prebiti, naj si jih gredo iskat sami, nas pa bogme ne bodo rabili za gonjače svoje. Ko je velelo Graharju karlovško županstvo, da mora iti domov na novačenje, rekel je pohlevno: Gospod! Lepa hvala, da ste mi to povedali, vaš ukaz izpolnil bom precej jutri. Šel je res iz Karlovca, ali ne v Ljubljano, nego proti Sisku, kamor se je že bil prej namenil. Ko mu se je začel neki bradač groziti v Sisku, utekel je v Petrinjo. S tem je kranjskim gosposkam sled popolnoma zmešal. Prej bi bile pričakovale vsako drugo novico, nego to, da jim je pobegnil v vojno Krajino. Kadar preganjajo lovci lisico, ni navada njena, da bi si iskala zavetja in rešenja v zádrgi. Ali kaj takega zdi se čudno in nemogoče samo tistemu, kdor granice ne pozná. V nji se nikakor ni živelo čisto tako po vojaški kakor v kaki kasarni. Krajišniki so bili med sabo vsi znani in poženjeni. Boljših ljudi ne najde človek nikjer na vsem širokem svetu. Vsako izdajalstvo zmatrajo za največjo lopovščino. Kranjec je prebival med njimi bolj varno nego na svojem domu. Zlasti pa je v Petrinji po vojaštvu samo dišalo, videlo in čutilo se je osornosti njegove prav malo. Grahar je stanoval v tem mestu celi dve leti brez nadlege. Ko so jeli kranjski uradi po njem zopet povpraševati, bil se je že oženil in udomačil. Poznal je dobro vse tamošnje ljudi in običaje in je tedaj tudi vedel, da se daje s primernimi mazili kdaj mnogo opraviti in doseči v vojni Krajini. V krčmo njegovo zahajal je petrinjski mogočnik in prvak, star majór, kateremu je podaril Bog silno rodbino, dohodke pa jako borne. Temu velikašu poslal je Grahar na dom marsikatero tolsto gosko in račico, za god pa vselej teškega purana ali pa par dobro upitanih kopunov. Kadar je zabodel prasca, razveselil ga je z najboljšimi kolinami i. t. d. Roka roko umiva, velí pregovor, ki se potrja po vsi grešni zemlji in torej tudi v Petrinji. Grahar je skrbel za majorja, da ni stradal pečenke in klobas, v zameno skrbel je major po prijateljih svojih za Graharja, da mu dopisi kranjske gospode niso mogli nakloniti nobene kvare in neprilike. Čez kakih deset let naveličali so se uradi praznega svojega zasledovanja in črčkanja in so ostarelega begunca pozabili.

Po obedu so se drugi gostje hitro razšli; Grahar je popil še nekoliko meric, potem pa se je dvignil tudi on in oddrdral proti jugu. S krčmarjem ostala sva zdaj sama. Ker ni imel nujnih poslov, sedel je k meni in mi povedal marsikako mično prigodbo iz življenja in potepanja svojega. Jurij Stankovič porodil se je blizu Črnomlja. Oče njegov si je bil pridobil s krošnjarstvom toliko imetka, da je pod starost miroval brez skrbi v domači vasi in hiši. Gospodarstvo je izročil najstaršemu sinu Antonu. Mlajša sinova Jurij in Marko nista hotela biti pokorna bratu, šla sta rajši po svetu. Marko bil se je izučil za usnjarja in je slovel za tako izvrstnega delavca, da je bil zanj vlak, kamor koli je prišel. Več let je usnjaril na Hrvaškem, potem mu je zašumelo nekaj v glavi pa je mahnil na Gorenjsko. Tamo si je dobil jako dobro službo blizo Kamnika. V ti hiši je ostal dvajset let, v nji je tudi umrl. Služil si je lepe denarce, ali brez koristi, ker je iznosil vse svoje groše v loterijo. Te stroške si je na tanko zapisoval. Zaigral je do smrti svoje 3.800 goldinarjev, zadel pa je samo 700 goldinarjev. Zapustil ni niti toliko, da bi ga bili mogli zakopati; pogrebščino je plačal mojster njegov iz svojega. Tudi Jurij Stankovič si je iskal sreče najprej na Hrvaškem. Hodil je sim ter tja s krošnjo do malega četiri leta. Dobičke je lahko spravljal, ker so bili povse neznatni. Med Gospičem in Obrovcem zaskočili so ga razbojniki in mu pobrali blago in vse novce. Za nameček so ga strašno nabili, ker se je branil in odstrelil jednemu razbojniku prst. Pridružil se je zdaj voznikom, ki so prevaževali blago iz Siska v Ljubljano. S pridnostjo in izredno varčnostjo si je opomogel, da si je kupil čez nekaj let svoje konje in svoja kola. Tako obogatevši mislil je, da mu ne more več izpodleteti, pa je začel pijančevati, kvartati in se šaliti z dekleti. V dveh letih zapravi voz in živino in moral je zopet hlapčevati. Ta podložnost mu se pristudi, da pusti cesto in se preseli v Zagreb. Uzel je v zakup krčmo in se oženil. Izmodrivši se, pazil je skrbno na vsak krajcar. Ker mu je pomagala prelepo tudi žena, pripridila in privarovala sta si kmalu nekoliko stotin, da sta si lahko kupila svojo hišico, ki pa za točnjo žal ni stala na dobri priliki. Radi tega ostala sta v zakupni krčmi in imela v nji vsako leto več gostov in prihodkov. Podpirali so ju zlasti slovenski rojaki pa tudi hrvaški kmetje in delavci. V ti krčmi seznanil sem se s Stankovičem tudi jaz. Najbolj me je zanimalo, kar mi je pravil o velikanski trgovini, ki se je valila nekdaj kakor ogromna kača s Hrvaškega na Slovensko. Rep svoj prala je ta kača v Dunavu, kjer teče vanj Sava, glavo pa je pomaljala tja do bele naše Ljubljane. Iz vse Turčije in iz drugih vshodnih dežel dohajali so tovori na Belgrad v Zemun. Od kodar so pluli z večine po vodi do Siska. Isto tako vozili so se v Sisek bogati pridelki Bačke in Banata, sosebno sloveča banaška pšenica. V Sisku je vse mrgolelo trgovcev, prekupljevalcev, trgovskih poslancev, mešetarjev, brodnikov in težakov, ki so blago dopeljevali, odpeljevali, skladali, nakladali, kupovali in prodajali. Ljudje so se ves dan pehali, pogajali, psovali in tekali sim ter tja kakor mravlje, če jim razkoplje kdo mravljišče. V Sisku vršil se je takrat večen semenj, na katerem zvedlo se je blaga mnogo, mnogo milijonov goldinarjev. V tem mestu se je razdelila trgovska struja. Nekaj tovorov odhajalo je po Kolpi v Karlovec in od tod po prekrasni gorski cesti proti Reki ali pa tudi na Kranjsko. Gladna leta 1814–1817. preskrbovali so se Dolenjci z žitom največ v Kralovci. To mesto je rešilo mnoge naše rojake, da niso poginili od lakote. Največ tujega blaga pa se je odvezlo na kolih proti Zagrebu, Novemu mestu in Ljubljani, od kodar prejemali so ga potem Trščani, Italijani, Slovenci in Nemci. Banaška pšenica pa je plavala od Siska še dalje po Savi gori do našega Zaloga, z večine na kranjskih ladjah. Iz Zaloga dobivali so jo Ljubljančani. Človek si zdaj ne more lahko ni misliti, kako živo je bilo v tisto dobo na dolenjski veliki cesti. Po nji čredile so se neprenehoma dolge vrste visoko natovorjenih parizarjev in domačih vóz. Pokanje z biči, petje, vriskanje in preklinjanje ni potihnilo ne po dnevu ne po noči. V grajskih krčmah in beznicah praznovali so vse leto Kurenta z godbo, plesom, divjim pijančevanje in vsakovrstno razuzdanostjo. Vozniki in njih hlapci zapravljali so v njih zaslužke svoje z blodnimi babami in vražjimi kvartami.

Mnoge ugonobilo je vino, ki se je pilo brez mere, kraja in konca. Na dan uganjeno je bilo vozniku po devet starih meric (maseljcev)! In vender se je zadovoljil le malokateri s to zakonito mero. Dostikrat so ga lokali, dokler so onemogli in popadali jeden za drugim pod mizo. Božji blagoslov ni spremljal te trgovine, zato je v deželi naši veliko več škodila nego koristila. Trajala, rasla in cvela je brez preseldka, dokler niso se iznašli parobrodi, potem pa je začela brzo hirati in zamirati. Turško in vshodno blago ni se vozilo več v Zemun, nego je popotovalo v tuje dežele po naredni morski gladini. Morda ne bi se bilo izneverilo tako hitro hrvaški vodi in slovenski cesti, da mu niso zavirale prevoza tolike naravne in umetne, doumne in nedoumne težkoče, zapreke in budalaščine. Do Šentjerneja šli so vozovi po ravnem, gladkem potu. Ne daleč od šentjernejskega polja dviguje se prvi hrib, potem pa brez števila drugih. Preko njih škripala, cvilila, lazila in premetavala so se kola celih 16 ur, predno so dospela na ljubljanski raván. Dolenjci pravijo, da se je naredila cesta nalašč tako neumno, z blagim namenom, da bi si služili siromašni kmetje s priprego kaj denarja. Priprezati moralo se je res jako pogostoma in plačevalo se je dobro, ali ta prislužek ni zalegel nič, ker se ni nosil domov, nego so ga pogoltnile spotoma krčme, kvarte in – Micike! Med drugimi potnimi zadržki je bil jeden tako čuden, da se zdi pametnemu človeku neverjeten in nemogoč. Ko se je v Sisku jelo blago nakladati, potegnil je voznik izpod voza palico in pomeril, kako široko se sme nalágati. Ker so bile te palice jako kratke, nakopičili so težaki blago, kolikor se je dalo, v višavo. Kola dobila so na ta način podobo podolgastih, premikajočih se stolpov. Pa zakaj se ni smelo nakladati bolj na široko? V Novem mestu nahaja se med krškim mostom in glavnim mostom precej strm klanec. Cesta tod še zdaj ni preširoka. Še mnogo tesnejša pa je bila nekdaj, ker so ji stale hiše ne le ob jedni, ampak na obeh straneh. Blizu stopnic, po katerih se gre na »Breg«, čepela je borna, starinska koča ob skali in na skali. Ta hiša zapremala in zapirala je polovico sedanje ulice. Voz, ki je bil količkaj širok, tod ni moral iti dalje, zadeval se je na desni in levi ob stanovanja. Radi te jedine kolibe trebalo je v Sisku nakladati na kola prav na ozko, drugače moralo bi se bilo blago na novomeškem klancu zlagati in potem zopet nalagati. Razumeje se samo po sebi, da taki visoki vozovi niso hodili zlahkoma in brez nevarnosti po dolenjskih brdih in tokavah, marsikateri se je na strmih rebrih prevrnil in polomil. Ko mi je Stankovič to povedal, vskliknil sem: Za Boga svetega, ali okrožni glavarji, novomeški župani in drugi prvaki niso imeli očij in toliko pameti in oblasti, da bi bili dali to škodljivo kočo porušiti. On se je zakrohotal: To se ve, da so videli nepriliko, tudi se je veliko govorilo in pisarilo, da bi se odpravila, ali saj veste, kako polagoma se snujejo in vršé take reči pri nas. Koliko so ogledovale, merile in opisovale vsakovrstne komisije, ki so poročale o nji prav marljivo okrožnemu uradu in ljubljanski gospodi. Črnila se je pocedilo in papirja počrčkalo, da je bilo groza, ali vselej našel se je kak pomislek, ki poslu ni dal napredovati. Komedija se je vlekla Bog zna koliko let, naposled so kočo res podrli in cesto razširili, ali bilo je menda že prepozno. Ko je Turčin zapazil, da mu gre blago po morji laže in ceneje nego po rekah in po suhem, pokazal je figo dolenjskim klancem in novomeški soteski. Dasi je po trditvi Stankovičevi parobrodarstvo odvrnilo vshodno trgovino od naših krajev, vender radi te izgube dolenjska cesta nikakor ni popolnoma opustela. Vozili so se po nji še zmirom hrvaški, južnoogrski, bosenski in mislim da tudi srbski tovori. Oživljali so ju tudi kakor prej gorenjski kupci in vozniki, ki so hodili po dolenjsko vino. Ubile so jo še le železnice, sosebno tista, ki se je zgradila od Zidanega mosta do Zagreba in potem dalje do Siska. Ta železnica je ugonobila tudi slovensko brodarstvo na Savi, po kateri sta se odpravljala banaška pšenica in najboljše dolenjsko (»krško«) vino do Zaloga. To brodarstvo l. 1855. ni bilo še povse ponehalo, ali se je dobro vedelo, da ga čaka bližnja smrt, jemalo je slovó.

Vrnivši se iz Zagreba kasno po noči, spal sem trdno do zajuterka, potem pa se usedel zopet na voz, peljala sva se z župnikom Mlinarićem na izpit v Dubrovčak. V ti vasi sem jedenkrat že bil, vender sem šel prav rad zopet tja. Dubrovčak me sam po sebi ni mikal, zdel se mi je pust in tožen, ali zabavljal sem se v njem obakrat preizvrstno. Seznanil in pobratil sem se z mnogimi rodoljubnimi duhovniki in učitelji, našel sem pa tamo vsak pot tudi rojake svoje, kranjske brodnike, ki so se pomudili tukaj, da popravijo in pokrpajo nekaj na ladjah svojih. Jedna je priplavala od Zaloga, druga od Zidanega mosta. Na zaloški so bili vsi brodniki dolski župljani, z večine Klečani. Povedali so mi, da gredo v Sisek poslednjikrat. Z banaškim žitom pojdejo nazaj samo do Zidanega mosta. Tu se bo pšenica preložila na železnico, ladja pa prodala nekemu štajarskemu bogatinu. Dobilo se bo za njo 400 gold., nova stala je čez 800 gold. Od Zidanega mosta do Zaloga bila se je nekdanja velika vožnja po vodi že ustavila radi železnice. Ti brodniki pozdravljali so me od konca prav mrzlo. Ker so me slišali, da govorim z domačini po hrvaški, zmatrali so me za hrvaškega uradnika. Takih mož so se bali, ker so imeli ž njimi v Sisku dostikrat kako sitnost. Ali obraz se jim je kmalu razvedril, ko sem se jel pomenkovati ž njimi gladko po slovenski in jim praviti, da mi je znan in ljub njihov rojstveni kraj, prelepa dolska župnija. V Ljubljani stanovali so z mano ali hodili v isto šolo mnogi dijaki, ki so se porodili v Dolu, Dolškem, Klečah, Beričevem i. t. d. O počitnicah spremil sem jih marsikdaj do domovja njihovega in se ves zaljubil v to krasno slovensko krajino, v nje ponosne in krepke može in mladeniče in v prezala dekleta, ki so se oblačila ob nedeljah še skoro bolj povšečno in elegantno, nego iste ljubljanske okoličanke. Brodniki so se čudili in veselili, ko sem jih izpraševal, kaj delajo in kje se nahajajo zdaj znanci moji in njihovi: Gregor Ložar, Jurij Lenček, Anton Peterlin, Anton, Janez in France Gostinčar, Račič i. dr. Da sem bil prost, bil bi se jim gotovo udal, ali radi bližnje Žepičeve svatbe nisem smel zabloditi daleč od Lupoglave, ker se morda ne bi bil mogel vrniti o pravem času. Dal pa sem jim drage volje roko, da se bomo videli vsekako v Jurkovi gostilnici v Klečah, kadar pridem zopet na Kranjsko.

Ladjo, ki je dospela do Zidanega mosta, vozili so Ratečani in drugi fantje z obližja. Bila je dosti večja od zaloške, na postroj njen pa se je potrošilo tudi mnogo več, do malega 1200 gold. Od Klečanov in Ratečanov zvedel sem jako zanimljive podatke o brodarstvu na Savi, katerih pa tu ne morem vseh priobčiti, ker bi jemali prevelik prostor. Če so brodniki ostali zmirom trezni, plulo se je po vodi doli brez nevarnosti, od kar so izklesali in izstrelili na zloglasnem Belem slapu ob kranjskem bregu lep in globok, samo nekoliko pretesen vodotoč. Prej pa je požrl ta besni slap marsikatero mlado življenje, in mnoge ladje razbile so se na kosce ob ostrih skalah, ki so štrlele čez vso strugo od jednega brega do drugega. Vozeč se po Savi gori pa treba še zdaj skrbno paziti in čuti, da se ne pripeti kaka nesreča. Ladje vlačila je za vrvi močna živina. Če so bili brodniki pametni in oprezni in voda majhna ali srednja, pomikale so se dalje res prav polagoma, ali bati se ni bilo ničesa. Kadar pa je Sava narasla in hudo drla, primerilo se je lahko, da je živina onemogla in jo je začela potezati ladja za sabo v vodo. Da ne potone, porezali so gospodarji njeni ali hlapci njihovi vrvi in ladja je letela potem bliskovito nazaj, dokler ni treščila ob kak grebèn in se razkrehnila. Veliko nezgod zakrivila je pijanost. Kakor vozniki, pijančevali so savski brodniki dostikrat brez pameti in mere. Kadar so vozili krško vino (hrvaškega Kranjci takrat niso še marali) in niso imeli svoje pijače, navrtali so kdaj pa kdaj po noči sode in lokali ukradeno vino, dokler so pocepali. Da se kvar ne bi poznal, zalivali so sode z vodo. Radi zaspanosti in nemarnosti pijanih brodnikov bušila je marsiktera ladja ob skalovje in se razčesnila, večkrat pa so poginili ž njo vred tudi brodniki. Naši fantje pa so delali na Hrvaškem še dosti drugih nespodobnosti in zadorov. V zagrebu in Sisku porékali, rvali in krepelili so se neprenehoma z domačimi težaki. Hoteli so pripenjati ladje po svoji volji tamo, kjer bi se jim zljubilo, če prav za nje ni bilo prostora. Radi pristanišč unemali so se grdi boji, ki so se zvršili mnogokrat s teškimi ranami in celo s smrtjo. Pijani Kranjci pa so se zaganjali v Hrvate tudi brez uzroka, kar takó, iz same objesti in samopašnosti. Po Sisku drvila so se jih cela krdela od beznice do beznice, napadáje mirne ljudi s psovkami, kamenjem, poleni, koli in drogovi. Hrvati so potrpeli, dokler so mogli: ko pa jim je prekipela pravična jeza, zbrali so se in naklestili tuje rogovileže tako v živo, da je moral marsikateri ostati na Hrvaškem in polegati po več tednov in mesecev v kakem hlevu ali pod streho na slami. Vsak Kranjec ni se udeleževal teh surovih zaskokov in pretepov. Z večine ponašali so se mladiči zastavno in pristojno, ali radi nekaterih negódnikov in lopovov grdogledili so Šiščani naposled vse naše brodnike.

Že dosedanje moje pripovedovanje dokazuje, da se nameri na Hrvaškem človek na slovenske rojake povsod, kamorkoli pride. Našel pa sem dovolj tudi takih našincev, katerih mi ni trebalo iskati. Srečeval sem jih na vseh velikih in stranskih cestah in malone na vsaki stezi in stezici, ne bom dejal, da baš vsako uro in vsak dan, ali vendar tako pogostoma, da sem se moral čuditi silni množici kranjskih ljudi, katere je privedla v trojedno kraljevino briga za vsakdanji kruh. Jaz sem obgovoril vsakega popotnika, čigar obleka je izpričevala, da je tujec. Izmed treh sta bila gotovo vselej dva Kranjca ali vsaj Slovenca. Videl sem Ribničane, ki so prevažali od vasi lonce in glasovito svojo »süho robo«, Kraševko, ki je korakala bosonoga s pomarančami in limonami nekamo na semenj, goriškega gorjanca, ki je ponujal svete podobice, Rezijana, ki je raznašal po svetu steklenino, belokranjskega krošnjarja, trgujočega z vsakovrstnim, drobnim blagom, Laščane in Čebrane, koji so se bili napotili v slavonske gozde. Posamezni drvarji zahajali so tja že v preteklo stoletje, ali kupoma, kdaj po več sto iz jedne župnije, začeli so vreti v Slavonijo še le o 1865. l. Največ pa je bilo med temi tujimi popotniki kranjskih rokodelcev, ki so mahali Bog zna od kod proti Zagrebu ali pa tudi iz Zagreba proti Varaždinu in na Ogrsko. Z vsemi sem se pomenkoval in jih izpraševal, kako jim ljubi hrvaška zemlja in kakovi ljudje jim se zde Hrvati. Odgovarjali so mi do malega vsi jednako, zlasti tisti, ki so živeli na Hrvaškem že več let in so torej kraj in narod dobro poznali. Zatrdili so mi, kakor vrtnar Janez, da so Hrvati veliko priljudnejši in boljši nego Kranjci, da so pravi prijatelji ne le med sabo, ampak se vedó potrpljivo, prijazno in gostoljubno tudi proti vsakemu inorodcu, ki jih ne žali. Nikjer niso jim se rogali, ni v óči ni za hrbtom niso jih pikali in psovali s capini, potepuhi in lenuhi, kar so morali slišati tolikokrat v svoji kranjski domovini. Hrvaški gospodarji postopajo z našimi pomočniki, posli in najemniki vsikdar po bratovski. Pridni kranjski delavci so se takó priljubili hrvaški gospodi, da jih sprejemajo v službo svojo rajši nego domačine. Hrano in plačo jim dajó obilno in pošteno mnogo, mnogo boljšo, nego se dobiva pri napuhnenih kranjskih graščakih in meščanih. Na Hrvaškem si more marljiv rokodelec ali služabnik prislužiti toliko gotovine, da se lahko povzdigne sčasoma do samostalnosti in svojega gospodarstva, ako ne zapravlja zaslužkov po nepotrebnem.

Na Kranjskem dela družina samo za hrano in za cape, da ne pogine od lakote in ne hodi naga in bosa. Privarovati si ne more skoro ničesa, ker so plačila prenizka. Marsikomu se baš radi tega domá ni zdelo nič škoda denarjev. Dejal je: Ostalo mi je bornih par goldinarjev. Teh malih krajcarjev ni vredno stiskati: naj gredo za vino, da bom imel tudi jaz kak vesel dan v letu. Na Hrvaškem pa je tak lahkoživček videl, da si pripridi lahko vsako leto čistih 40, 50 in kdaj še več goldinarjev. Pomislil je na bodočnost svojo, na tožna stara leta in začel je groše svoje varovati in živeti trezno in pametno. Mnogi Kranjci, ki niso prinesli s sabo ni 10 goldinarjev, prislužili so si v Hrvatih celo pest stotakov. Za nje so si kupili svoje hiše, v katerih so jeli uspešno točiti ali se baviti s trgovino. Zdaj se štejejo v Zagrebu, Karlovci in na Reki med veljáke in bogatine, v svoji domovini ostali bi bili najbrž do smrti ubogi posli ali pa celó berači. Najlaže dobi si službo tak, ki zna vrtnariti ali kdor razume vinarstvo. Slovenske vrtnarje in gornike našel sem povsod v zapadni polovici hrvaškega kraljestva. Dobro se je godilo do najnovejše dobe tudi drvarjem. Delali so z večine samo po zimi, to je, od vseh svetnikov do sv. Jožefa. Kdor ni pijančeval, nesel je pomladi domov 80, 100, in, če je bil prav varčen, 120 gold. Teh lepih novcev si na noben način ne bi bil mogel pripriditi na Kranjskem v tako kratko dobo. Izmed rokodelcev in drugih obrtnikov sprejemali so Hrvati sosebno radi že od nekdaj naše mlinarje in usnjarje. Še mnogo bolj nego slovenske mladeniče marali in hvalili so hrvaški bratje naše služabnice, zlasti kuharice. Ugajala jim je njih neutrudna pridnost, spretnost, snaga in zvestoba, marsikdaj pa tudi prikupljivost in lepota njihova. Brez števila teh deklet primožilo se je v trdne hrvaške hiše. Da so ostale na Kranjskem, umrle bi kot zaničevane, stare device; nihče ne bi bil priznal in nagradil dostikrat izredne vrline in nravne vrednosti njihove. Na Slovenskem so dolgo časa grozno pisano gledali vsakega rojaka, ki si je šel iskat kruha na Hrvaško. Najhuje grajali so ženske, ki so služile v Zagrebu in drugih hrvaških mestih. Vse brez razločka razglašali so za malopridnice in vlačuge. Mnogim dajala sta se ta grda pridevka tudi po pravici. Nekatere izmed teh so se popolnoma izgubile v tuji deželi, kjer jih nihče ni nadziral in zadrževal. Pridružile so se očitnim ali tajnim blodnicam in poginile naposled za gnjusnimi boleznimi, ki so naravni nasledek in konec takega poživinjenega življenja. Ni se torej rodil brez razloga hrvaški pregovor: Ni k–ice nad Kranjice! Ali ne sme se pozabiti, da je bilo pa dosti tudi takovih, ki so se vedle doma pohujšljivo, na Hrvaškem pa se izkopale za čudo naglo iz dušne svoje nesnage ter si pridobile in ohranile dober glas pri vseh znancih. Tudi njih rešil je obilni zaslužek, ker jih je napotil na varčnost, koja jim tamo ni ostala tako jalova in maolokristna kakor domá. Na Dolenjskem dobivale so dekle pred 30 leti vsak mesec po dva goldinarja in po vrhu kdaj kako prav ceno oblačilce, v Zagrebu pa se jim je plačevalo po 3 do 4 goldinarje! Še danes daje se v Novem Mestu samo po 5 gold. Služabnici, ki je toliko sposobna, da pomaga gospodinji kuhati in jo more v bolezni ali kaki drugi sili nadomestovati, na Hrvaškem bi imela za isti trud osem goldinarjev, tedaj v letu 36 gold., z obrestmi čez 400 gold. Na revnem Dolenjskem pa se dekle s tolikšno doto primoži lahko na celo kmetijo. Dolenjka je za kuharico kakor ustvarjena. Nekatera vidi dvakrat, trikrat, kako se pripravlja kaka jed, pa si zapomni vse natanko in jo skuha potem tako okusno, da jo uživajo v slast tudi izbirčni jedci. Marsikatera naša rojakinja znala je kuhati doma samo za kmetiške ljudi, v Zagrebu pa se je izurila brzo za pravo gosposko kuharico, in to brez bukev, gledaje in povprašujoč znane in kdaj tudi neznane zvedenke.

Do malega vsem prostim Slovencem so se Hrvati kmalu priljubili, vender ne tako kakor vrtnarju Janezu, da bi bili odobravali in hvalili skoro vse njihove šege in navade. Celó krasni hrvaški jezik zdel se je večini od konca jako grd, spačen in neroden; vsaki drugi besedi so se morali smijati. Zlasti kajkavskemu narečju, dasi ali morda baš za to, ker je najbližje našemu, zabavljali so mnogi z jako neumnimi šalami in z nepristojnim oponašanjem. Ko pa so se mu ušesa nekoliko privadila, izpremenila se je korenito sodba njihova. Trdili so, da se da po hrvaški krepkeje odgovarjati in pridigati nego po kranjski. Ne vede in ne hoté so se takó pokajkavili v malo letih, da se po domače niso več mogli pomenkovati. Veliko lepši in imenitnejši zdel se jim je že precej od kraja štokavski jezik, gotovo najbolj radi tega, ker so zapazili, da ga rabijo izobraženi gospodje. Živeč med štokavci naučili so se brez težave pismene hrvaščine in se kaj radi bahali ž njo pogovarjaje se z rojaki. Izgovor in besede štokavske zapamtili so si dobro, ali slovenski naglas jih je izdal, če so le odprli usta. Najbolj silili so me na smeh Ribničani, kadar so pripovedovali kaj prav važno po štokavski. Vse besede so bile čisto hrvaške, ali iz vsake oglašala se je znana ribniška melodija. Da so zinili le kratki što, spoznal je človek precej poštene naše rešetarje in lončarje. Celo vrtnarju Janezu, ki je bil jako mehka in sprejemljiva duša, minilo je že več let, predno mu se je pohrvatilo z jezikom tudi mišljenje in naziranje.

Še teže sprijaznili so se z marsikaterim hrvaškim običajem drugi slovenski doseljenci. Nekateri so mi dejali, da jih je povse belo oblečenih hrvaških kmetov in kmetic skoro groza, kajti spominjajo bele žene – smrti! Drugi se jih baš niso ustrašili, ali za delavnega človeka zdela jim se je taka obleka nepripravna, ker se prehitro zamaže. Vsaj hlače morali bi si dati vsekako počrniti. Vsi pa so trdili, da je nališpana nedeljska oprava kmetiških Kranjcev in Kranjic stokrat lepša od hrvaške. Do malega vsi obsodili so strogo tudi hrvaško šego, da se nosi srajca čez hlače. Videla jim se je ne le grda in odurna, ampak tudi nespodobna in pohujšljiva ali vsaj za odrasle ljudi preotročja. Marsikateri pobožen Slovenec ni mogel oprostiti hrvaškim kmeticam, da si pokrivajo prsi tako ohlapno in dosežno. Po mnenji nihovem morale bi biti čvrsto zapažene od vseh strani, kakor se nosijo vse poštene Kranjice. Isto tako zlagali so se naši rojaki brez razločka dobe in stanu, da za lepoto ostajejo hrvaške kmetiške »curice« daleč, daleč za kranjskimi dekleti in da se še za marsikako drugo reč proste Hrvatice nikakor ne morejo kosati s Kranjicami, zlasti z Dolenjkami, na pr. za spretnost, gibčnost bistroumno šaljivost in veselo zgovornost. Tisti, ki so poznali hrvaške zadruge, čudili so se silno ti hišni občini, kateri je izginil že vsak sled na Kranjskem. Ni jednemu ni ugajala, grajali so jo z najostrejšimi besedami, katerih ne bom ponavljal, ker me ni volja žaliti drugih bratov Hrvatov. To nejevoljo vzbudila je v njih misel, da leže, kjer je zadruga, vsi oženjeni pari v isti spalnici. Sim ter tamo se je to res dogajalo. Videl sem na svoje oči veliko zadružno izbo, v kateri je stalo šest postelj. Ali z večine menim, spali so zakonski pari vsak v svoji čumnati, na mesta imeli so celó vsak svojo posebno kočico. Opomniti mi je, da so o zadrugah govorili zaničljivo samo slovenski prostaki. Ko sem se pomenkoval o njih z izobraženimi kranjskimi franjevci, s kojimi sem se sešel dve leti pozneje v Karlovci in Jastrebarskem, čul sem iz ust njihovih povse drugačno sodbo. Nekateri teh gospodov so se bili tako oduševili za to čestito, starodavno, slovansko šego, da bi jo bili uvedli, ko bi se dalo, kar precej v svoji slovenski domovini.

Sploh pa so trdili o hrvaški deželi naši ljudje, da je mnogo rodovitnejša in toplejša nego naša, ali da ni tako krasna, prijazna in kratkočasna, kakor je kranjska zemlja. »Na premnogih (?) krajih razprostirajo se dolge in široke ravnine, kodar bi se naredilo lahko najlepše polje. Namesto njiv pa vidi človek marsikje le pusto hosto in grmovje, da izpreletava popotnika strah in groza po belem dnevu. Misli si, da bo skočil zdaj zdaj iz gošče kak razbojnik z bodalom in nabitim samokresom. Taka strahota se pripeti resda malokdaj, ali dostikrat plašili in ustavljali so nas Cigani, katerih se vlačijo brezštevilne druhali po teh samotnik dobravah. Skoraj nikoli nas ni srečala kaka živa krščanska duša. Mimo nas preganjali so se ali divji ciganski roji ali pa so se plazili potuljeni judovski krošnjarji in drugi neznani obrazi, ki so nas bolj strašili, nego obveselili. Pa če prav smo se namerili na poštene domačine, ni nas udobrovoljilo društvo njihovo, ker so bili jako malobesedni in vsi nekako zamišljeni in potrti. Ti otorbani golosrajčniki smrdeli (?) so vselej po luku, česnu, kumarah ali slanini (!), kar pa ne prija kranjskim nosovom, ki niso vajeni takim hudim dišavam. Kadar smo dospeli kje na prostorno polje, nismo zapazili nikjer tiste prijetne izpremenljivosti, ki nas je zamikala v domačem kraju, v dolenjskem raju. Pri nas se potežejo in križajo na vse strani gladke, bele ceste, katere vežejo pogostoma ljubke, z grivino obrasle stezice. Na Hrvaškem pripravna je za hojo jedina velika cesta, ako je dobro povožena ali gorje ti, če moraš korakati po nji, kadar jo naspo z rogljatim, ostrim kamenjem. Stranski potje pa niso menda nikoli za rabo, ker so vsi razrovani, grapasti in kotanjasti. Če ne gledaš zmirom v tla, izpodtakneš se lahko o vsaki stopnji. Ako postojiš in se začneš ozirati, ne naslaja ti očesa in srca pestra podoba, katero ti kaže polje na Kranjskem. Pri nas ima malone vsaka njiva svoj sadež in posevek, svoje cvetje, svoje zelenilo; na Hrvaškem pa ti štrli proti jeseni koruza na desni, koruza na levi, koruza pred tabo in za tabo, do koder ti oči dosežejo. Komaj se nekoliko oddahneš, zapazivši med njo skrito zelje ali krumpir, vidiš deset korakov dalje zopet koruzo in potem celo četrt ure nič drugega nego vedno isto plodonosno in blagodatno, ali strašno dolgočasno koruzo. In kadar prideš v kako vas, želiš si skoraj nazaj te koruzne poljane, kajti te naudajejo hrvaška kmetiška prebivališča še z mnogo večjo otožnostjo in puščobo. Ob cesti raste vrbovje, pod njim pa zijajo dolge, grde jame, polne blata, mlakužaste vode, žalujočih skukov in regljajočih žab. Noge te neso mimo navlečenih dvorišč, zanemarjenih vrtov, redkega, slabo gojenega drevja, mimo podrtih ograd, razpokanih in razpadajočih se poslopij, mimo jednoličnih bornih hiš, koč in kočmurjev, na katerih ne ugledaš nobene svetle barve, nobenega lišpa, nobene udobnosti, nobene prijazne oblike in poprave. Ako ni baš nedelja, vidi se človeku, kakor da bi bila pomorila prebivalce kaka kužna bolezen. V selu vlada mir in tišina kakor v puščavi. Le malokje pomoli se izza hišnega ogla brkata, moška glava ali hiti s kablom po vodo kaka resna ženska podoba, ki te pozdravi, ali te ne pogleda. Celó hrvaški otroci menda ne znajo ni jokati ni vriskati, kajti ne slišiš kdaj v vsi vasi nikjer rezkih njihovih glasov. Sam Bog ve, kod se skrivajo ti čudni hrvaški kmetje! Kdor ni posebno srečen, ne vidi jih nikoli po več skupaj. Tem bolj pa se razkazujejo vesele njihove živali. Ne le po dvori, vrtih in griviščih, ampak tudi po vsem polju, po vseh spašnikih in travnikih, po vseh sečih, mlakah, tokavah, logih in gozdovih pasejo, pojajo in glasijo se kokoši, race, goske, purani, ovce s kozlom, kobile z žrebeti, sloke buše, koščeni, močni voliči in na pol divji prašiči. Kjer raste hraščina, gabrina ali bukovje, naselila se je gotovo čreda rijočih, krulečih in propadajočih se svinj in njih mnogobrojne, drobne zalege. Treba ti se varovati, da jih ne razdražiš in razkačiš, kajti bi se ti utegnilo slabo goditi, ko bi se zadrevile za tabo te milosrdne zveri — ni s palico ni z orožjem ne bi se jim mogel braniti uspešno.«

Tako čmerikasto in kdaj še huje opisovali so mi slovenski rojaki hrvaško deželo in take čudne reči pripovedovali so o nji tudi doma. Slika njihova ne ujema se z resnico, ker je presplošna, ker ne riše nič krajnih ugodnosti, kakor da bi jih ne bilo, neugodnosti pa pomnožuje in preveličuje. Podoba posameznih žalostnih in neprijaznih sel in prizorov ne sme se podtikati vsi hrvaški domovini, ki je prebogata z vsakaterimi lepotami in dražestmi. Puščobne strani nahajajo se tudi v Italiji in Franciji, ali zaradi njih ni trdil še noben razumen človek, da sta ti dve deželi grdi in nepriljudni. Sodba prostega ljudstva je o takovih stvareh malokdaj pravična in korenita. Vedno slika samo z dvema barvama: zanj je vse ali belo in svetlo ali pa črno in mračno. Tudi treba pomisliti, da so ti strogi kranjski kritičarji poznali z večine le zagrebško županijo, okraj med Kolpo in Savo do Zagreba ali Siska. Z redkimi izimki niso hodili nikdar niti po veleromantičnih in slikovitih, niti po ljubkih in rajskih pokrajinah, ki se vidijo v Zagorju, v sedanji reško-modruški županiji, v slavonskem pogorju, na Fruški gori i. t. d. Vsigdar pa se je zasvetil obraz slovenskemu delavcu in obrtniku, kadar sta mi jela praviti o hrvaških gradovih in mestih, zlasti o neprehvalni metropoli trojedne kraljevine. Graščake pouzdigujejo naši ljudje najbolj zato, ker jim se ne zdi škoda vina, kakor kranjskim velikašem. Dobre pijače dobivali so pri njih boje toliko, kolikor so sami hoteli. Pogostoma dajalo se jim je tudi mesó. Ali isto tako omenjajo radi veliko skrb, katero imajo ta hrvaška gospoda za vrte in vinograde svoje in za pridobitev in vzrejo lepe živine. Nad vse ine graščake in bogatine priljubil se je slovenskim služabnikom Vranicanijev rod, kateremu so spremenili ime v »Vrancar«. Priljudnost, pravičnost in darežljivost njegovo hvalili so mi soglasno vsak pot, kadar smo se o njem menili. Nekateri dolenjski znanci moji služili so za hlapce na graščini starega barona Ravha takrat, ko poznejši ban L. R. ni bil še oženjen. Razkladali so mi, kako silno sta se oba brigala za gospodarstvo. Tudi pri Ravhu imeli so pošteno plačo in hrano. Tako dobro ne bi se jim godilo pri nobenem kranjskem graščaku. To jim se lahko verjame; vsaj na Dolenjskem kuha se na graščinah poslom in najemnikom malone povsod slabše nego v kmetiških hišah.

Ni čudno da slavé Kranjci hrvaška mesta. Največ rodilo se jih je na Dolenjskem. Ti so videli tudi doma človeška naselišča, ki so se zvala »mesta«. Ali vsa so bila tako revna in neznatna, da se niso razlikovala dosti od večjih župnih vasi. Kostanjevica, Višnja gora, Črnomelj niso se mogli kosati po imovitosti in prijetnem društvenem življenju niti s hrvaškim trgom Samoborom. V Novem mestu živelo je tisto dobo komaj kakih 1600 duš. S Karlovcem se ni moglo skušati ne po velikosti ne po lepoti, a še menj smela se je primerjati novomeška trgovina h karlovški ali siški. Glavna trgovska žila je šla resda tudi skoz Novo mesto, ali prebivalci se niso znali nič prav ž njo okoristiti. Pred l. 1848 imeli so mnogi gospodarji zmirom po več stotin goldinarjev gotovine. Ti skromni novci pa so se sčasoma porabili in se niso nadomestili z novimi, ker so se zaslužki silno skrčili ali pa tudi popolnoma usahnili. Razcvela se je samo jedna »obrtnost«, ki je bila pa jako sumnjive vrednosti, — strastno kvartanje! Samodržno vladali so v tem mestu birokrati, ki so kratkočasili in osrečevali občinstvo s srditimi paragrafi, z ginljivimi pripovedkami o avansovanju in službenem potovanju in gostimi rubežnimi. V Karlovcu pa so prvakovali bogati trgovci, ki so dajali obilen zaslužek vsaki delavni roki. Zlati vek bil je minil tudi njim, ali ostalo je Karlovcu še dovolj denarja in dobre volje, da je razvil in ohranil svobodno in preveselo društveno življenje, katerega so se udeleževali vsi stanovi in tudi čestiti očetje franjevci z živoglavimi svojimi dijaki. Karlovškega humorja ni mogla posmoditi niti slana Bahove vladavine. Kruto pregnan z vseh javnih mest osnoval si je nepredobitno novo trdnjavo in središče v glasovitem »trinajstem cehu«, ki je delal toliko preglavice zloglasnemu tevtonskemu nadmuftiju in oberkulturtregerju Švabu. Ne tajim, da sem nekoliko osupnil, ko so mi zatrdili rojaki do malega soglasno, da jim ugaja hrvaška stolica dosti bolj nego slovenska. Zagreb jim se je zdel lepši in prijaznejši. Jaz sem vedno mislil, da si je prisvojila naša Ljubljana pristnejšo podobo pravega mesta, ker je dogotovljena malone do zadnjih koncev in zidana veliko bolj jednakolično in pravilno nego Zagreb z ogromnim, na pol praznim svojim prostorom in z razpotegnenimi svojimi ulicami, v katerih so se čredile pred 30 leti povsod na jako neprijeten način visoke hiše z nizkimi kočami in kočicami. Ljubljana ima tudi to odliko, da se dviguje pred njo, dasi precej daleč, dolga vrsta čudovitih slovenskih alp in da jo opasuje prekrasen venec ličnih, imovitih, malim mestom podobnih vasi. Kak Zagrebčan bi mi seveda lahko ugovarjal: Istina je, da nas ne oduševljuje pogled snežnih planin in ne razveseljuje sveži venec bogatih sel, zato pa nam je podarila priroda plodno raván, vinorodne gorice, prisojna, z vrti in gaji obrasla brda, divna šetališča, celo morje zelenja in cvetja, kamor pogledamo; človeška umetnost pa je dodala tem krasotam stolno cerkev sv. Štefana in — Maksimir! Mora se priznati, da tekmuje Zagreb s tem Maksimirom svojim in stolno cerkvijo zmagovito ne le z Ljubljano, ampak tudi z mnogo večjimi mesti in celo z marsikatero evropsko prestolnico. Če pa pozna Zagrebčan Ljubljano našo bolj na tanko, mogel bi nam zabrusiti še ostrejši odgovor: Istina je, da mi nimamo vaših alp in po mestno nališpanih vasi, ali zato pa nas je obvaroval usmiljeni Bog, da nimamo niti neznane ljubljanske močvare, niti zadušljive ljubljanske megle, niti grozovite ljubljanske zime, niti strupenih ljubljanskih svetohlincev in svetohlink, niti duhomornega ljubljanskega birokratstva, niti neozdravljive ljubljanske pospanosti in malomarnosti za narodno čast in narodne svetinje. Jako me je zanimalo, ko sem zapazil, da prosti moji rojaki poveličujejo in blagrujejo Zagreb radi svojstva, brez katerega si tudi ruski narod ne more misliti lepega mesta. Ljubljana jim ni prijala zato, ker so v nji premajhni trgi in pretesne ulice. Hiše stoje marsikje zbite v jeden kup, med njimi ni narednih prehodov ali so vsaj preozki. Dostikrat človek ne ve, kje se končuje jedna in začenja druga. Okoli majhnih, nesnažnih in vlažnih dvorišč štrli po več nadstropij, ki so vsa natlačena z ljudmi. Med strehami vidi se komaj pedanj (!) neba. Skozi ta stisneni razklep ne more dospevati dovolj svežega zraka za toliko dihajočih prs; srednji in najboljši del mesta ima sploh premalo svetlobe in svobode. Zagreb pa so si osnovali Hrvati bolj na široko, diha se s njem prosteje, hodi se lahko in zložno po vseh ulicah in koncih. Če greš na kako veselico, uživaš jo na zraku in na svetlem, ne pa v tako temnih in zaduhlih hramih, kotih in rupah (!), kakor v Ljubljani. Solnce sveti prijazno vsem hišam, vsem prebivališčem. Če pa prisije v Ljubljani kak žarek na hodnik ali steno, zmatrajo ga ljudje skoraj za čudo in ga kažejo nekako ponosno menj srečnim sosedom svojim (!), dočim korakajo Zagrebčani čili, vedrih lic in dobre volje po prostornih svojih trgih in ulicah. V Zagrebu živi se veseleje in srečneje nego v Ljubljani, ker ga prešinjajo in okrepčujejo solnce, zrak in svetloba. Tudi ta sodba dokazuje pristranost rojakov naših, toda ta pot na slavo Hrvatom.

Ali treba je, da dovršim dolgo svoje pripovedovanje o Slovencih, katere je zanesla med brate naša usoda in revščina. Rekel sem, da bom omenil o njih le »kaj malega«, zdaj pa mi se je razširila ta razprava že čez več pol. Tako se bo godilo najbrž tudi drugim, ki bodo pisali spomine svoje. O domačinih govorimo vselej laže in obilneje nego o sorodnikih, ker imamo gradiva na izbèr. O »Kranjcih na Hrvaškem« shranil sem si tudi stare zapiske, koje sem dogotovil še za Bahove vlade. O njih torej ne pišem na pamet in le iz spomina. Tu pa tamo izpremeniti mi je bilo kako zastarelo obliko, izbrisati ali dodati kako besedo in posel je bil zvršen brez zamudnega premišljevanja. Te zapiske sem začel pred 27. ali 26. leti priobčevati v »Novicah«. Uredništvu zdeli so se menda preobširni; jelo mi je razne stvari izpuščati, kar me je napotilo, da sem nadaljevanje ustavil. Rojake, ki so se doselili na Hrvaško, pa opisujem rad še iz nekega posebnega razloga, ki ga ne smem premolčati. Videli smo, da je slovenski vrtnar Janez izpodrinil nemškega vrtnarja in osramotil tujega sprednika z izredno svojo porabnostjo in privržnostjo. Isto more se trditi tudi o drugih naših zemljakih. Vsak delaven Slovenec, ki pride na Hrvaško, zagradi pot Nemcu, zasede mesto, kamor bi se posadil brež njega kak inorodec, najbrž nevarni Nemec. Hrvati živeli so nekdaj sploh in zadovoljno v patijarhalnih svojih zadrugah. Ker je pripadala vsakemu udu pravica do zemlje, ni trebalo nikomur služiti na graščinah ali se hraniti v mestih z rokodelstvom, obrtjo in trgovino. Te stroke narodnega gospodarstva osvajali so torej tujci, ki so se zbirali radi njih kupoma v hrvaških mestih. Bilo je med njimi mnogo Nemcev in Judov, še več pa Slovencev, hodečih na vse strani »s trebuhom za kruhom«. Slovenci so dajali tudi posle in najemnike hrvaškim graščakom. Rojaki naši so se brzo udomačili, hrvaškemu jeziku naučil se je že prvi rod, otroci smatrali so mu se že za čiste Hrvate, in po pravici, ker po slovenski niso znali več govoriti. Slovenci so tedaj preskrbovali in pomnoževali hrvaški narod z domačimi rokodelci, obrtniki in slugami. Brež njih razlila bi se bila nemška poplava tudi po zapadni polovici hrvaškega kraljestva na isti pogubljiv način, kakor se je na pr. po Slavoniji. Gospoda, mestna in deželska, potrebovali so družine, spretnih rokodelcev in obrtnikov. Ker jim niso dohajali iz domačih zadrug, morali so sprejemati in podpirati z naročili svojimi tujce. Slovenci bili so jim ljubši od inih ne le zato, ker so govorili sorodno narečje, ampak tudi zaradi večje pridnosti, pokornosti, ponižnosti in porabnosti. Pred 20 leti pokazalo se je v Slavoniji, da nemški delavec ne more tekmovati s slovenskim. Nekateri graščaki in podjetniki poklicali so v šume nemške drvarje. Mnoge morali so odpustiti že prvi teden, ker zaradi slabotnosti svoje niso mogli zmagovati teškega truda. Ostali pa so bili tako neposlušni in nemarni, da so na koncu meseca gospoda zapodili tudi njih ter jih zamenili z močnimi, pridnimi in vestnimi Kranjci. Bral sem pred 18 leti več listov, katere je pisal na Dolenjsko Nemec Pfajfer. Takrat je moral biti grajski upravnik ali pa zastopnik kake trgovske družbe; pozneje sem čital v novinah, da si je kupil svojo graščino. Pel je v vseh pismih tako hvalo našim delavcem, kakeršne gotovo niso čuli nikoli v svoji domovini. Vabil jih je v slavonske gozde, obetáje službo in dobro plačo vsakemu Kranjcu, ki pride k njemu. Kar je rekel, ni oporekel. Gospod je bil povse zadovoljen z rojaki našimi in rojaki naši isto tako z gospodom. Poštenosti in dobrote njegove še zdaj niso pozabili; dal je marsikateremu še boljše plačilo, nego sta se pogodila. — Po takem bo vsak čitalec lahko razumel vroče moje simpatije za Slovence, ki so služili in služijo na Hrvaškem. Zmatram jih za vrle narodne borilce, ki nevedé odbijajo ustrajno in uspešno naval sovražnega ljudstva od bratovske nam dežele. Odkar so se začeli po razpadu zadrug tudi Hrvati čim dalje bolj baviti s trgovino, obrtmi in vsakim drugim delom, niso jim »Kranjci« več tako nujno potrebni, ali za prejšnje čase bila bi velika krivica in grehota prezirati ali zanikavati zasluge njihove. Kakor nekdaj na Hrvaškem, pozdravljam zdaj na Dolenjskem s posebnim veseljem vsako društvo, v katerem sede možje in mladeniči, ki so živeli in se trudili kaj časa v trojedini kraljevini. Radostno slušam njih zgodbe, izkušnje in opomnje in nabiram zanimljive njihove biografije. Te vekopise porabil bom o priliki v »Hrvaških spominih«, nekoliko pa jih bom uvrstil med tiste bajke in povesti, katere so mi narekovali o sebi predragi Gorjanci, kadar sem jim počival sladko v zelenem naročju ali pa se izprehajal po senčnatih dobravah njihovih, oziraje se na nesrečno domovino slovenskih in hrvaških bratov.

Z rojaki se poslavljam, ali ne za dolgo, videli se bomo zopet še to leto (1855) v toplem Primorju. Na vrsto dohajajo v opisu mojem Hrvati. Severozapadni del trojedne kraljevine (županije zagrebška, varaždinska in križevska) pripada do zadnje vasi kajkavcem. Kajkavska so tudi mesta Zagreb, Varaždin, Koprivnica, Križevci, Karlovec in Sisek. Z večine nahajajo se v njih rezda tudi štokavske naselbine, ki so nekoliko znamenite po imetku in ugledu svojem, ali po številu jako neznatne. V vseh cerkvah pridigalo se je pred 30 leti po kajkavski, na pismenem štokavskem jeziku oznanjevala se je beseda božja samo dijakom srednjih učilišč. Takrat se niti narodna gospoda niso poštokavili: med sabo pomenkovali so se najrajši po latinski in po kajkavski. O gosposkih stanovih govoril bom pozneje. Najprej nakanil sem reči katero o kmetih, ki so ostali do današnjega dne po narečju in vseh običajih mnogo čistejši kajkavci, nego smo mi Slovenci. Ta posel nikakor ni tako lahak, kakor se zdi marsikomu, ki se ni bavil nikoli z etnognozijo. Jaz moram priznati kar naravnost, da mu nisem kos, kajti sem živel in občeval premalo s temi poljedelci, da bi mogel narisati o njih dovršeno in dobro sliko. Na Dolenjskem sem bistro pazil in marljivo poupraševal 15 let, kako se vede prosto ljudstvo naše domá, na delu, v cerkvi, ob veselicah, godiščih, sejmih v uradih i. t. d. Spoznal sem mu nekatero svojstvo, ali premnoge črte v značaju njegovem so mi še zdaj tako nejasne in dvojbene, da ne bi mogel izustiti o njem nikake korenite sodbe.

V vseh narodih so si nazori kmetiški jako podobni, kar ni čudo, kajti životari trpin orátar malone povsod v istih nadah, v istem strahu, pod pritiskom istih naravnih moči in koder je vladalo fevdalstvo, tudi istih društvenih razmér. O kajkavskih kmetih morem povedati le posamezne prigodke, katere sem doživel med njimi, in domišljaje, katere sem slišal iz ust njihovih teh 14 let, ko sem prebival v domovini njihovi. Trud svoj si bom kolikor toliko olajšal, ako se postavim na negativno stališče. Prej nego pozitivna svojstva hrvaških seljakov naznanil bom rojakom svojim navade in razvade, katerih nisem našel na Hrvaškem, ki so se pa marsikje prebohotno razvile in raztrosile po naši Sloveniji. Po trojedini kraljevini potoval sem mnogokrat z večine peš. Prekorakal sem to zemljo po različnih cestah, potih in stezah od morja do Drave, od mejnih Gorjancev do slavonskega pogorja. Blodil in hodil sem po gluhih samotah in po ljudnatih vaseh, ali nikdar in nikjer ni mi se pripetilo, da bi me bil prosti narod grdogledil, žalil z zbodljivimi zabavljicami in surovimi psovkami in grozil mi se s pestmi, kamenjem in batinami. Na Kranjskem ni mi se godilo tako dobro. O gorenjski robatosti bom molčal. Izkusil jo je že marsikateri popotnik in tudi pred c. sodišči morali so se že dostikrat zagovarjati tamošnji negodniki in rogovileži. Dolenjci slove za dokaj prijazne in pohlevne. Ta glas mi je potrditi, ali tudi med njimi nameril sem se dosti potov na grdo surovost. Ljudje pozdravljali so me kdaj v obraz prav sladko in skoro presrčno; ko so me imeli za hrbtom, pa so mi se jeli hudobno smijati in rogati. Jedenkrat sem videl, ozrši se, da so mi kazali odrasli fantje fige in jezike! Mladi romarji, ki so šli izpod Grada, zadrli so se nad mano: Prokleti škric, ali ne boš tekel? Začeli so iskati kamenja. Da so ga našli, metali bi ga bili brez dvojbe za mano. V prečinski župniji preganjali so pastirji bolj po gosposki oblečeno Topličanko pol ure daleč z nesramnim kričem in krepelci. Ko sem jih pokaral, odrezali so se mi: Vi nimate nikake pravice grajati nas, ker nam ne režete kruha. V Novem mestu so se kmetiški paglavci tepli in kepali okoli kapiteljske cerkve. Od vseh strani letel je sneg v cerkvene stene in vrata. Komaj sem jim jel očitati to nespodobnost, zbogali so se med sabo in začeli zložno kepati mene! Na Hrvaškem poupraševal bi človek zaman po vzgledih takove sramotne samopašnosti. Pozdravljali so me na potu povsod jednako priljudno možje, žene, starci, mladeniči, otroci in celó pastirji. V krčmah so se domačini in pivci preljubeznivo pomenkovali z mano ali pa me puščali brez ogovorov spoštljivo na miru. Nikoli me niso nadlegovali s trapasto in nesramno radovednostjo, da bi jim povedal, kdo sem, čemu kolovratim po svetu, koliko denarja nosim s sabo in kakove prihodke imam na leto. Kranjci pa so hoteli zvedeti marsikje ne le te, ampak še mnoge druge take reči in skrivnosti, ki jim niso bile čisto nič mari. Slovenci se zaletavajo v človeka najrajši, kadar so pijani. Hrvat ostane z večine pohleven in miren tudi če je vinski. Sploh pa sem srečeval v trojedini kraljevini veliko manj pijancev nego v svoji domovini. Navlečejo se ga tamo skoro le ob nedeljah, zlasti o proščenju ali pa ob kaki posebni priliki, na pr. na sejmeh. Pri nas pa razsajajo vinski bratci dostikrat brez razločka, naj bo petek ali svetek. V Novem mestu je ponedeljek tržni dan. Mnogi gredo v mesto brez nujnih opravkov, samo zaradi pijače in druščine. Večkrat naštel sem v jedni uri po petdeset takih, ki so se vračali domov popolnoma pijani. Na Hrvaškem stoje ob delavnikih krčme prazne. S prijateljem Valjavcem srkala sva ga marsikako sredo in soboto popoludne v medmurskem Nedeljišču, ali sedela sva v gostilnici menda vselej sama. Z majorjem Strohuberjem pila sva ga med tednom tu pa tamo po vsem varaždinskem obližju in oba sva se silno čudila, da ni bilo nikjer nič kmetiških pivcev. Našla jih nisva nikoli niti v judovski beznici, dasi se sploh misli, da zapravljajo pri Judih lahkomiselni seljaki vsak dan bodočo svojo žetev in berbo. V Biškupcu sedel je z nama v župnikovi gostilnici kdaj kak varaždinski gospod, kmeta pa nisva videla nikdar nobenega. Isto tako potrdil mi je v ti vasi kmetiški krčmar, da hodijo prosti ljudje k njemu samo ob nedeljah in praznikih. Jednako treznost zapazil sem v Lupoglavi, Ivaniću, Dugem selu i. t. d. Krčme bile so po teh krajih takrat jako redke in še te niso imele ob delavnikih nič gostov. Tod nisem se nameril skoro nikdar na kakega pijanega človeka, niti o blagdanih. Krčmarili so na Hrvaškem ali domačini ali Judje ali pa slovenski zakupniki. Kajkavski Hrvati in Judje niso me prekanili nikoli ne za krajcar, rojaki ma so me večkrat nekoliko oplahtali. Postregli so mi res da bolje od drugih, ali za ta trud jemali so si povračilo. Računili so mi kdaj precej več nego znanim pivcem in med drobižem, ki so mi ga dali iz goldinarja, dobil sem do malega vselej kak stolčen ali napačen denar, ki ga nisem mogel potem zvesti. Na zapadnem Hrvaškem popotovalo se je tako brezskrbno in varno kakor po Sloveniji. Nikjer nisem čul, da bi bili zaskočili koga razbojniki. Hrvaške Cigane sem spoznal, da so dosti menj nadležni nego njih kranjski in štajarski sorodniki. Uzrok je gotovo ta, da si služijo kruh tudi z delom in ne le s tatvino, sleparstvom in beraštvom, kakor na pr. zloglasni dolenjski Brajdiči in Jurkoviči. Tudi hrvaški psi ponašali so se proti meni povsod mirno in pristojno. V domovini bilo mi se je boriti jako pogostoma z zlobnimi grajskimi, župniškimi in ciganskimi cucki. Kmetiški niso bili baš tako divji in grizljivi, ali tudi nad njimi moral sem marsikdaj vihtiti palico. Lajali so za mano skoro v vsaki vasi, dostikrat spremljevalo me je pasje krdelo do zadnje hiše. Na Hrvaškem nahajalo se je teh živali na kmetih desetkrat menj nego na Kranjskem. Tudi to mi je omeniti in pohvaliti, da v trojedini kraljevini nisem videl nič postopačev, ki bi bili pohajkovali in se klatárili delavne dni brez posla. Na Slovenskem dobi se takih lenuhov dovolj po mestih in na deželi. Te in še mnoge druge opazke in izkušnje so me uverile, da morajo biti kajkavski kmetje pošten, zmeren, priden in trudoljuben rod, ki se dobrovolji in to jako pametno samo takrat, ko mu zabranjuje delo cerkvena zapoved.

V zapadni polovici avstrijskega cesarstva je že pred tridesetimi leti mrgolelo potrebnih in nepotrebnih beračev. Po leti so se nekamo poskrili, po zimi pa so jih celi roji pritiskali v hiše. Bil je pregovor, da podajejo jeden drugemu kljuko. Hrvaško deželo našel sem za čudo prosto te nadlege in nadloge. V Varaždinu me ni prosil noben človek kakega darú. Ravnatelja našega so bili obstopili jednoč razdrapani, postarani možakarji in mu potožili bedo svojo, da bi dobili kaj miloščine. Ali ti ljudje niso bili domačini, nego mažarski romarji, ki so šli v Bistrico na božjo pot. Na cesti, ki gre na Štajarsko, pomajali sta proti meni roke dve beračici, katerih razodeval je jezik, da sta Slovenki. Ko sem počival pred Biškupcem pod starim drevesom na klopi, približal mi se je bolehen invalid ter me prelepo pozdravil in uprašal, če mi sme povedati, kako je izgubil desno nogo. Ubožec se je sramoval, da bi me prosil pomoči kar naravnost! Tako priljudnega in simpatičnega berača nisem videl nikoli v svoji domovini. Ta usmiljenja vredni invalid je bil pa tudi jedini hrvaški prosjak, ki se mi je prikazal v varaždinski županiji. Tudi Lupoglava in bližnje vasi niso imele ni jednega zastopnika te skrajne človeške revščine. Na potu proti kloštru Ivaniću prijel me je neki capin precèj osorno, naj mu podarim nekoliko krajcarjev, ali ta vlačugar ni bil kajkavski rojak. Pritepel se je med civilne Hrvate iz štokavske granice. Da na Hrvaškem ni bilo skoro nič beračev, zdelo mi se je prečudno in nedoumno že zato, ker so mi pravili premnogi, vere dostojni gospodje o neizrečenem siromaštvu, v kojem životari kmetiško ljudstvo. Iz tega sem pouzel in menda po pravici, da naudaje in hrabri Hrvate prekrasen ponos, da rajši stradajo, nego nadlegujejo ljudi za milodare ali pa da skrbe za reveže svoje blagodušni župljani sami, ne dajoč jim hoditi od hiše do hiše. Dogajalo se je najbrž to in óno, oboje dokazuje plemeniti značaj hrvaškega naroda. Okoli l. 1860. jeli so se berači tudi v trojedni kraljevini strahotno zarejati in množiti. Ta žalostna prikazen pada najbolj na kosmato vest Bahove vladavine, ki je pospeševala z vsemi načini in sredstvi pavperizem in vrgla med proletarce celó večino svojih uradnikov.

Slovenci se radi pobahajo, da se časti bog pri nas veliko bolj nego v soseščini. Kdor se sam hvali, govori malokdaj resnico. Tudi slovenska pobožnost je pogostoma le unanja in navidezna ali pa celo nikakova. Zlasti moška mladina ponaša se v cerkvi često jako nespodobno. Ne misleč na službo božjo in nje pomèn, razgovarja se, smeje in ozira po lepih in nelepih obrazih drugega spola. Starci po leti dostikrat dremljejo ali pa molijo le z jezikom. Med pridigo se mnogi fantje umikajo iz cerkve, da se zunaj dobrovoljijo in šalijo. Nekateri mahnejo v bližnjo krčmo, drugi pa se za kakim zidom cvenkajo, partajo ali kvartajo. Če jih doleti po naključju kaka pridigarjeva beseda, začno se ji posmehovati in rogati. Nijedna teh nespodobnosti in grdob ne more se očitati kajkavskim Hrvatom. Molitev ne dohaja niti njim vselej iz srca, ali vsak opazovalec mi je do zdaj še potrdil, da se čast in služba božja v njih ne skruni nikoli z glasnim smehom in govorjenjem, z igrami, burkami, pijančevanjem in pohotnim namigovanjem. Za dobro znamenje njih verskega duha zmatram tudi to, da vsi, vpričo mene in kar jaz vem, niso zabavljali nikoli ne z najmanjšo besedo verskim naukom, cerkvenim obredom in zapovedim ali duhovništvu. Pojedine duhovne presojali so kdaj jako strogo in nemilo, ali stan sam po sebi zdel se jim je tako čestit, uzvišen in svet, da so mu se klanjali z najiskrenejšim spoštovanjem. Kranjce pa sem čul marsikdaj, da so napadali osorno nekoje dogme in obirali duhovščino na vso moč zaničljivo in sovražno. Sosebno Dolenjci kaj radi osmehujejo cerkvene služabnike in besede njihove. Ž njimi se kosajo pri vinu in žganju tudi ljubljanski okoličani, ali jih ne dosezajo. Te zabavljivosti nauzeli so se od brezverskih graščakov in drugih »razumnikov«. Kajkavskih kmetov ne prešinjajo in ne mučijo do zdaj še nikake verske dvojbe in sumnje. V mnogih čakavcih pa je pognal novošegni racijonalizem že precej globoke korenine. Seme prinesli so mu domov mornarji iz zapadne Evrope in severne Amerike.

Hodil sem skoz brezbrojne hrvaške vasi, ali tiste grobne tišine, o kateri so mi kvasili rojaki, nisem našel v njih skoro nikjer. To pa je res, da nisem slišal toliko praznega hrupa, prepiranja, psovanja in zadiranja, kakor povsod po slovenskih selih. Prosti Hrvati so zastavni, miroljubni, ravnodušni in dobrosrčni ljudje, ki ne kriče nad družino in sosedi za vsako malenkost. S pravim veseljem gledal sem tudi otroke njihove. Igraje se vedli so se jako pametno. Nikoli nisem zapazil, da bi bili tako divje razsajali in se pretepali kakor naši. Gorenjci deco svojo prav pridno zmirjajo, sujejo in bijejo. Celó tujci smejo jim jo obunkati brez velike zamere. Dolenjci zagazijo često v nasprotno napako, da paglavcem svojim vse dovolijo in jih nič ne kaznujejo. Hrvati ne posnemajo ne teh ne ónih, držé se pregovora: v sredi v zlati skledi. Z otroki postopajo blago in ljubeznjivo, ali jim ne dajó potuhe. Nekoliko jih krote z resnim opominom. Največ pa pomaga to, da jih imajo, kar je moči, vedno pri sebi, da jim ne dajo iztikati po drugih hišah in klatiti se brez dela, koder in s komur jih je volja. Ta modri nadzor jih obvaruje, da se ne more razviti v njih takova samopašnost, nepokornost, jezičnost in požrešnost, s kakeršno se odlikujejo pogostoma dolenjski smrkovci ne baš na veliko čast nespametnim roditeljem.

Vrtnar Janez grajal je po pravici hrvaško preklinjanje. Ali tega greha ne udeležujejo se vsi stanovi jednako. Najhuje privezujejo rokodelci in obrtniki. Za njimi tekmujejo uspešno premnogi omikani gospodje. Najmanje kolnejo (ako ne štejemo duhovnikov) kajkavski kmetje. Tudi njim uide pogostoma kak: »bogme«, »pasja vera«, »vrag te dal i skelil« in druge take bolj iz lahkega kalibra. Če jih ni kaj silno ujezilo, pa sem čul prav malo kdaj iž njih ust kletev z ostudnim glagolom j—. Biškupski krčmar mi je rekel, da za druge reči ni udaril nikoli otroka svojega, ali kadar je bleknil to smrdljivo besedo, založil mu je krepko pljusko in ga tako kmalu odvadil. Tudi Hrvatica zabrusi rada, kadar je nejevoljna: vrag, vražji človek – kaka večja kletvina pa ji ni prišla, kolikor se spominjam, nikoli za jezik. Slovenci zmatrajo preklinjanje za smrten greh, in vender se ga marsikateri možakar nič ne boji. Ženske naše je treba pohvaliti, da se ga skrbno varujejo. Gorenjke nisem čul nobene, da bi se bila rotila. Dolenjke so se pa že nekoliko razvadile. Gizdave mladenke bahajo se pri vinu dostikrat z istimi grdimi psovkami in kletvimi, kakor njih preširni ljubčki, koji jih napajajo. Hrvati vseh narečij razlikujejo se od Slovencev močno že po unanji podobi svoji. Gibki in strojni život stoji ji moški po koncu kakor sveča in hoja jim je jednakomerna, lahka lepa in elastična. Nekak vojaški duh in ponos pozna jim se že od daleč. Slovenec drži se dostikrat nečedno in leseno v dve gubi in hodi okorno, teško, zdaj lazeče, zdaj zaletavasto in sploh brez elegancije. Pripogneno in poklapljeno njegovo truplo nam kaže tožno usodo vsega našega naroda, katerega davi in tišči k tlom preteški jarem sužnjosti že celih dolgih jednajst sto let. Visokih, krepkih in močnih móž nahaja se v Hrvatih za čudo mnogo, vsekako dosti več nego med Dolenjci in vsaj toliko kakor med Gorenjci. Ta jakost dokazuje, da uživajo Hrvati jako tečno hrano, če prav je ne pripravljajo tako umetno, da bi se prilegla raznežemu gosposkemu želodcu. Vrtan Janez je dobro sodil, ali nikakor mu se ne more pritrditi, da bi bil kruh, ki ga jedó hrvaški kmetje, boljši od dolenjskega. Jaz sem ga dostikrat pokušal, ali le malokdaj mi je šel v slast. O pravi moški lepoti kajkavskih Hrvatov ni moči dvojiti. Žene in »curice« njihove se pa za to svojstvo res ne dajo primerjati k Dolenjkam, ali če se stvar prav premisli, mora se priznati, da jih ta hiba bolj časti nego sramoti. Do 14. ali 15. leta so deklice često jako brdke in milovidne. Težavno in dolgo delo pa jim pozneje nekatere črte in oblike v obrazu prekomerno skrči ali pa raztegne, da se izgubi sčasoma do malega vsa krasota. Pokazi jih torej prevelika marljivost in znoj na pekočem solncu. Radi vročega poletja tako ogoré, da se zde Gorenjcem »črne«, dolenjske naše rjavke pa slové na Hrvaškem za bele! Silni vsakdanji trud okrepča in utrdi život hrvaškim kmeticam, da so kos vsakemu dušnemu in telesnemu naporu in rajajo zdrave in čvrste otroke. Dolenjke si dajo dobro streči v otroški postelji. Nekatera obere po deset kokoši in vmes še kako račico ali golobiča. Z vinom se zalivajo, da je groza. Mnoge Podgorke imajo lagviček zmirom pod vzglavjem, da ga pijó lahko, kadar ga zažele, tudi po noči. Jedno ali dve vedri ga posuši vsaka porodnica. Tako se navadijo pijančevati tudi take, ki so ga prej le malokdaj uživale. Marsikatera se valja in pase v postelji še dalje. Hrvatice množé človeški rod bolj pametno in po ceni. Mnoge ležé dva tri dni, potem pa hajdi zopet na delo! Za nekatere povedali so mi hrvaški znanci, da so do poroda delale, precej po porodu pa zopet ustale in šle na polje in da jim to ni nič škodilo! Dece hrvaške matere ne mehkužijo z vsako sladčico in dobroto, ki jim pride na misel in je ne silijo z vinom že pri prsih, kar se dogaja n. pr. v dolenjskih hišah, katere imajo svoje vino. Glej, zakaj jim rastejo tako hitro, zdravo in pravilno, da ne najdeš lahko ni bolnikov ni pokvek med njimi. S sedemnajstim letom spodablja hrvaški dečak marsikdaj že na moža po kreposti in zastavnem vedenju svojem. Skoraj vsakemu, ki dopolni dvajset let, daš slobodno puško v roke; ne boj se nič zanj, nosil jo bo brez sramote in težave. Na Dolenjskem videl sem med novinci vselej premnogo medlih mladičev, katerim bi se bila podala dosti bolj pastirska palica nego risanica. Kajkavski Leopoldovci pridobili so si povsod dober glas po porabnosti, poštenosti in moškem svojem ponašanju. Ta polk spada poleg mnenja vseh zvedencev med najlepše v avstrijski vojski. Cesar Fran Josip pohvalil ga je o neki priliki sam.

Zadruge začele so se rušiti kajkavskih Hrvatom že pred 1848. l., zlasti proti zapadni deželski meji, kje jih je pomikal in vabil vzgled slovenskih sosedov bolj na samostalno rodbinsko življenje. Razpad pospeševal jim je tudi ban Jelačić, ki se je bil nauzel na tujem evropskih nazorov, ne ujemajočih se z običaji in potrebami jugoslovanskimi. Močno mi se dozdeva, da so mi pravili Lupoglavci in njih okoličani, da so se v tem okraju zadruge že razdrle, ali da se bo razdor skoro dovršil. Itak tega ne morem trditi za gotovo, kajti sem mnoga poročila njihova pozabil. Vsaj tisti, s katerimi sem se seznanil bolj natanko, vem, da so stanovali v svojih kočah brez postranskih sorodnikov. Kake pol ure od Dubrovčaka pa sem spal v imoviti, kmetiški hiši, v kateri je živelo zajedno več oženjenih bratov. O zanimljivih zadrugah pomenkoval sem se dostikrat z gospodo in s seljaki. Večini duhovščine niso ugajale. Nekateri so mi dejali, da olajšujejo prešestovanje. Po kaki veliki pijači primerilo se je boje marsikdaj, da se je pregrešil brat s svastjo in celó tast s snaho svojo.

Posvetni gospodje sodili so različno, sploh pa niti oni niso bili oduševljeni prijatelji zadrugam. Priznali so drage volje, da se prihrani v njih dosti drv, svečave, orodja, živine in delavnih moči, ali zdelo jim se je nemogoče, da bi vladal v njih stalen mir in red in pravi duh bratovske ljubezni poleg tolikega števila jezičnih bab in raznomiselnih možakov. Kmetje govorili so malone vsi jednako. Zadruge videle so jim se jako koristne in dobre v takovih hišah, kjer gospodari kak moder, razumen, vesten in ugleden ded ali oče. Državico svojo vlada on pravično in nepristranski, skrbeč za vse ude njene z isto ljubeznijo. Zato ga sinovi in snahe spoštujejo in poslušajo radovoljno in z veseljem. Kjer pa si izbero za gospodarja brata ali inega sorodnika, zloga ne traje dolgo, nekaj zaradi neugnanih babjih jezikov, nekoliko pa zategadelj, ker se briga tak hišni glavar bolj za svojo rodovino nego za brate, svasti in deco njihovo. Pred 30 leti nahajalo se je v Evropi malo dežel, v kojih bi bila spolna nravnost prostega ljudstva tako čista in splošna kakor na provincijalnem Hrvaškem. Nezakonskih otrok rodilo se je petkrat manje nego po razmeri na Dolenjskem. Znanci imenovali so mi župnije, v katerih se po več let ni krstil noben pankrt. Vrtnar Janez trdil je o tem resnico in povedal nam je tudi nekoliko razlogov. Na Hrvaškem fantje niso hodili vasovat sobotne večere in ob nedeljah niso se vlačili z ljubicami po krčmah in vinskih hramih. Veselili so se ž njimi vpričo roditeljev, sorodnikov in znancev, na samem niso se shajali mladi ljudje nikoli, da bi bili drugi vedeli. Če je prišel kak skriven nered na dan, obsojali so ga strogo ne le domačini, ampak vsi občinarji. Blodniki in blodnice bili so izobčeni iz vsake poštene družbe. Nravnost čuvalo je javno mnenje, ki je najboljši varuh na svetu. Pospeševale pa so jo znatno tudi stanovske razmere. Na Hrvaškem loči globok in širok prepad kmeta od gospoda. Kakor dve posebni kasti ali narodnosti živi seljak zase, gospoda zase. Ta dva stanova občujeta jeden z drugim samo toliko, kolikor morata, prijateljstva in inih dušnih vezi iskali bi zaman med njima. Nikdar se ni primerilo, da bi bil uzel kak graščak ali uradnik kmetiško deklico za ženo. Takih zakonov ne sklepajo radi niti najpreprostejši meščani. Za mnoge reči je to razločenje jako žalostno in škodljivo, ali izkušnja uči, da odganja veliko nevarnosti od nedolžnih »curic«. Gosposki pohotniki jih ne zalezujejo tako neprestano kakor njih slovenske vrstnice. Plen lové si v mestih in med Kranjicami in tujkami. V Dugem Selu tožarili so mi pa vender stari možje, da se mladi narastaj ne drži več na tanko nekdanjih, dobrih šeg. Fantje, ki služijo v vojakih, izgube ves sram. Vrnivši se domov, obetajo vsem dekletom ženitev in zavedo vsako, ki jim verjame, potem pa jo zapusté in se tožni revi celó rogajo. Neka prevarjena sirota užgala je brezvestnemu ljubovniku hišo, zadavila dete, sama pa skočila v Savo in se utopila. Ko sem u uprašal nekoje varaždinske »leve«, kakovega srca so kmetiške Hrvatice, zatrdili so mi s strokovnjaško zavestjo in uverjeni o svoji nezmotljivosti, da se daje ujeti vsaka provincijalka pred poroko, vsaka graničarka po poroki, lahkoživna Slavonka pa brez izimka in razločka pred zakonom in v zakonu. Take prazne čenče slišal sem kdaj tudi v zagrebških krčmah in od galantnih graničarskih častnikov. Celó suhoparni Bahovi huzarji bahali so se s sijajnimi zmagami, s kojimi so ukrotili po kratki borbi čvrste kajkavske mladenke. V ti neumni hvali ni bilo ni za lek resnice. Tovariš moj, famozni babjek Sudec, šel je na počitnice k nekemu župniku nalašč s tem namenom, da bi se ljubimkal s selskimi krasoticami. Čez dva meseca pobaral sem ga, če je kaj lahko zmagoval? Povesil je glavo in priznal odkrito, da je igral na kmetih pravega viteza žalostne podobe. Nijedna Hrvatica ni ga uslišala. Dve sta ga šli tožit župniku, da postopa nesramno za njima in sta prosili gospoda, naj zapodi od sebe takovega negodnika. Sudec lotil se je potem v obupu svojem prsate Židovke, ki mu je podarila brez upora srce, za spomin pa še nekaj drugega, kar ga ni veselilo. Muzlerjev rojak in prijatelj Josip moral se je dosti truditi, da ga je oprostil te nezaželjene ljubavne pritikline. Varadždinski zemljemerec Tomin uveril se je na svojo škodo, da hrvaške kmetice ne marajo biti igrača gosposkim pohotnikom. Lovil jih je na polju, katero je meril. Prvi pot preteple so ga junaške punčare same. Drugi pot naklestili so ga očetje njihovi. Tretjikrat pripodila ga je korenjaška žena z vilami prav do mesta. Kmetiški dečko zložil je o ti prigodbi kaj zbodljivo in šaljivo pesmico, kojo sem znal na pamet, ali sem jo že pozabil. Te bridke izkušnje niso lopova nič spametovale. Naposled polastil se je po sili neke jako šibke mladenke, ki je bila še na pol otrok. Oče njen šel ga je tožit. Ker ga je sodišče obsodilo, sedel je precej dolgo v ječi in izgubil seveda tudi službo. Zaman padla je gospa njegova na kolena pred Jelačića, proseč ga, da bi ji pomilostil moža, oziraje se na njo in na nedolžne njene otroke. Ban ji je odgovoril: Rojaki moji srdé se na me že zdaj, ko jim nisem kriv jaz, da toliko trpé, ali po pravici bi me preklinjal ves hrvaški narod, ako bi uzel zopet v službo takovega podlega pohujšljivca in skrunitelja javne nravnosti. Povedal bom tudi to, kar sem sam doživel. Večkrat došla mi je prilika, da sem se razgovarjal po cele ure s hrvaškimi »curicami«. Radoveden, kaj porekó, jel sem jim kvasiti o ljubezni in jim ponujati svoje srce. Ali sladke moje besede niso mi naklonile nijednega prijaznega pogleda. Nekatere odpravile so me s kako rezko šalo in zabavljivim krohotanjem, z večine pa so mi se pomenljive zapačile, mahnile z roko in – molčale. Mislile so si brez dvojbe: Kranjec! Tebi se blede tako neumno, da ti pameten človek ne more ničesa odgovoriti.

Zdaj bom razložil čestitim bralcem dogodek, ki označuje prav dobro ljubavne nazore hrvaških deklet, nekoliko pa tudi hrvaško ljudstvo sploh. Potoval sem l. 1864 po reški cesti proti Karlovcu. Ne daleč od tega mesta pridem popoludne v lepo vas. Stopaje polagoma mimo velike čedne hiše, začujem iž nje glasni krič. Poglej ga no gospoda, ki gre mimo nas. Strela me ubij, če ni ob tisti, o katerem sem vam pravil že tolikokrat, kako mi je privezal dušo, da mi ni ušla v nebesa. Lep ženski glas mu odgovori: Oj Marko, požuri se, teci za njim in privedi ga simo. Če ne pojde rad, treba ga prisliti, brež njega mi se ne smeš vrniti. Ako ne bo poslušal tebe, pojdem jaz sama ponj. Tega človeka moram vsekako spoznati. Isti zvonki glas veli potem otroku: Ivica, prinesi iz hrama novi moj nož. Zdaj bomo klali, pa bo doletel kak kos pečenke tudi tebe, če boš priden. Sinček upraša priprosto: Mama, koga boste pa klali, ali tega gospoda? Mati se zasmeje na vse grlo; isti trenotek skoči k meni visok, plečat mož ter me prime za roko in hiti: Gospod, hodite z mano, da bova ponovila tu na mojem domu staro znanje in prijaznost. Jaz začnem govornika ogledovati, ali se nikakor ne morem spomniti, da bi ga bil kdaj kje videl. Rečem mu, da se je on gotovo prepoznal, kajti se jaz ne domišljam ni obraza ni društva njegovega. Hrvat veli: Človek v 9. letih marsikaj pozabi. Na potu iz Italije stanoval sem pri vaši materi v Ljubljani in vi in brat in stric vaš ste mi kupili nekatero merico dobrega starega vina. Jaz ga zavrnem: Mati moja so umrli, ko sem bil še majhen deček in niso živeli nikoli v Ljubljani. Zdaj sem popolnoma uverjen, da se vi motite, da me imate za nekoga drugega, ki mi je najbrž podoben. Hrvaški velikan se jame kleti, da se ne vara in me vleče z vso silo proti svoji hiši, češ te sramote neče si nakopavati na glavo, da bi dobrotnika svojega puščal na cesti, ne da bi ga počastil in pogostil za domačo mizo. Ko sem mu se čvrsto uprl in dejal s trdo besedo, da sem sit te neslane glume, zasmijal se je dobrovoljno: Za Boga! ne branite se tako srdito. Pojdite z mano, pri poličku gorke moje kapljice razložil vam bom vse natanko, kaj in kako je bilo, pa vem, da se boste gotovo zopet spomnili tistega bolnega Marka Kraljevića, ki je prihramal na pol mrtev v Ljubljani k vam in ste ga oživili vi in blaga vaša mati, da je mogel čez tri tedne popotovati domov in se prav srečno oženiti. Ko je imenoval Marka Kraljevića, zablisnilo mi je v glavi; kakor bi trenil, domislil sem se Hrvata in naključja, katero me je na Kranjskem ž njim seznanilo. Zdaj mu nisem več ugovarjal, nego sem ga spremil drage volje v prostorno hišo.

L. 1855. prebival sem o počitnicah največ v preljubi Ljubljani, kjer sem imel dosti sorodnikov. Sosebno rad sem zahajal k teti svoji Rezi, ki je krčmarila na Poljanah blizu Marove trgovske učilnice. Točila je ljubko bizeljsko vino in stregla gostom svojim tudi z izvrstnimi klobasami, telečjo pečenko in z mnogimi inimi mesnimi jedmi. Zbiralo se je pri nji vsak dan obilo pivcev kmetiškega in gosposkega stanu. Z mano je prišel tja dostikrat prijatelj moj, Jurij Flajšman, znani pevec in skladatelj. Kaj rad se nama je pridružil tudi penezoslovec Anton Jelovšek, ki je bil jedini nemškutar, s kojim se je mogel pomenkovati naroden človek brez nejevolje. Poslušal je molčé psovanje moje in Jurijevo; kedar sva ga dobro oštela, dejal je mirno, smehljaje se: Morda me zmirjata po pravici, ali preverila me ne bosta. Jaz sem in ostanem nemškutar, za kar so me izučili in uzgojili profesorji in očetovska naša vlada. Ker sem spečen iz nemškutarske moke, ne bi se mogel posloveniti, če bi prav hotel. Ko smo sedeli jednoč vsi trije za mizo in se pričkali in porekali po stari navadi, odprla so se polagoma vrata in v pivnico stopil je dolg vojak, ki je bil strašno bled in prepaden in je s teškim trudom premikal bolni svoji nogi. Pokazal je teti listek, na katerem je bilo zapisano povelje, da bo stanoval v njeni hiši. Jaz ga uprašam, zakaj ne gre v bolnico? Vojak zaječi tožno: Ležal sem v bolnici na Italijanskem malone pol leta. Delali so z mano grdo, da Bog nas varuj. Hoteli so me ozdraviti s postom. Ko sem že povse opešal, prosil sem glavarstvo svoje, naj me pošlje domov, kajti čutim, da mi se zdravje povrača. Tako sem govoril zato, da ne poginem v tuji deželi. Dejal sem: Doma bom morda okreval; če mi je pa namenjena smrt, počival bom vsaj na domačem pokopališču poleg svojega očeta in dveh bratov. Gospodje uslišali so mi prošnjo, ali teško da bom prišel živ v svojo domovino. Moči so me tako zapustile, da brez težave ne morem niti dihati. Teta moja, jako milosrčna žena, veli bolniku, naj se usede za mizo, da se bo malo okrepčal. Prinesla mu je krožnik juhe in skledico ovare. Ko je pojedel oboje prav v slast, rekel sem Rezi, naj mu natoči na moj račun merico starine. Popivši jo, začel se je meniti z nami précej dosti bolj živahno in s trdnejšim glasom. Sosebno ga je veselilo, da je čul iz mojih ust zopet hrvaško govorico.

Drugi dan mahnila sva z Jurijem zopet k teti. Ta pot dal je Hrvatu on za vino, zapel mu je tudi nekoliko hrvaških davorij, ki so ga tako razvedrile in unele, da se je jel dobrovoljno smijati, ploskati pevcu in drencati, kakor da bi hotel plesati. Noge so se mu bile že skoro popolnoma popravile. Bil je jako zgovoren in celo šaljiv. Povedal nama je, da se zove Marko, da se je rodil blizu Karlovca, da si je našel v bližnji vasi prelepo ljubico, in še mnoge druge mične reči iz svojega življenja. Videli smo se s Hrvatom potem še marsikatero popoludne. Jaz sem mu kupil morda še kaki dve ali tri merice bizeljca in isto tako Flajšman, jedno plačal je zanj celó nemškutarski penezoslovec. Fant nam se je rad hvalil, kako jak in silen je bil pred boleznijo. Zadel je tri vagane žita in jih nesel pol ure daleč v mlin pa je komaj vedel, da ima na rami kako breme. Stavil je s kovačem, da bo prelomil novo podkovo in je stavo dobil i. t d. Kdor mu je videl ogromna pleča, bičji vrat in teške, koščene roke, ni mogel dvojiti, da govori resnico. Radi te krepkosti dal sem mu jaz priimek Kraljević, ki se ga je prijel, da so ga imenovali potem tudi drugi Marko Kraljević. Zdravje zboljševalo se mu je za čudo naglo, vsak dan in do malega vsako uro bil je polnejši, čilejši in veselejši. Največ so mu pomagale Rézine dobre juhe, ovare in ini ostanki mesnih jedil, katerih je dobival več, nego jih je použiti mogel. Ker je bil oslabel najbolj od dolgega stradanja, izlečila ga je tečna hrana brez zdravnika in lekarnice. Po takem treba priznati, da mu je bila teta moje res velika dobrotnica. Moje zasluge bile so jako neznatne, more se reči, da ničeve. Hrvat bil bi ozdravel tudi brez tistih bornih kapelj mojega vina. Neskončna hvaležnost proti meni mu je prišla iz bujne mečte. Zapazivši iskreno mojo ljubezen do hrvaškega naroda, bil je uverjen, da sem jaz nagovoril in napotil Rezo, da mu je stregla takó po krščanski. Tega ni trebalo: ona je pomogla rada vsakemu revežu, zlasti pa bolniku; nikoli ni čakala, da bi ji ga kdo priporočil. Marko je tudi mislil, da je bila Reza moja mati, Jurij moj brat in Jelovšek moj stric! Zdaj se lahko razume, zakaj se je tako obveselil, zagledavši me na cesti, in zakaj me je silil tako nadležno, da bi šel ž njim.

Ko sem stopil v hišo, doživel sem prizor, ki se ne pozabi lahko. Markova mati, žena in sestra skočile so od raznih strani k meni ter mi se jele globoko klanjati, pozdravljati me z oduševljenimi vskliki za rešnika sinu, moža in brata svojega, zahvaljevati me z pouzdignenimi rokami in solznimi očmi in obrnivši se proti razpelu v kotu prositi milostivega Boga, da bi me blagoslovil za angelski moj čin na tem in na onem svetu. Mene je bilo tako sram tega nezasluženega sprejema, da nisem vedel, kam bi se dejal. Zaman sem ugovarjal in trdil, da nisem storil Marku nobene dobrote, ki bi bila vredna spomina. Ženske verjele so več njemu nego meni, tajbo mojo so imele za preveliko in prekrasno skromnost in ponižnost! Kdor je slišal njihovo hvalo, mislil je gotovo, da moram biti jaz jeden izmed tistih svetnikov, ki so godni, da se »dvignejo« in polože v oltar. Ta čast doletela me je baš takrat, ko so me bili zatožili sovražniki, da pohujšujem in okužujem šolsko mladino z brezverskimi, prevratnimi in divjaškimi svojimi nauki in vzgledi! Dobrodušne babnice pripravile so mi tako obilno in slastno južino, kakeršna ni prišla še nikoli predme ne prej ne pozneje. Lična miza se je kar šibila pod težo pečenke, cvrtja in vina. Poleg mene je sedela mlada in preživahna Markova sestra Bara, ki me je slavila in poveličevala med vsemi najglasneje in najočitneje. Neprenehoma sezala mi je v roko, naslanjala mi glavo na ramo, tlačila mi najmastnejše založke v usta, božala me in gledala tako usmiljeno in zamakneno kakor srečna nevesta predragega svojega ženina. Ne porečem, da mi prijaznost njena ni ugajala. Imel sem komaj 34 let in dekle je bilo jako brdko in obilno. Ko so šli nje ljudje po opravkih iz hiše in sva ostala nekoliko minut sama, uprašal sem jo, če bi hotela biti moja ljubovca? Ona se zgane, ali mi ne veli ni bele ni črne. Primem jo za roko in pobaram drugič, če bi me mogla ljubiti? Zdaj se dvigne ter me pogleda čudno, plašno in srpo in odgovori odločno in ponosno: To pa nikdar ne! Kmetica ni za gospoda, gospodična ni za kmeta. Svilen trak in motvoz se ne vežeta jeden z drugim. Tak ozel bil bi smešen že na óči, poglavitna reč pa je, da ne bi imel držka. Sviléni trak bi kmalu odjenjal, kaj če potem sam motvoz. Vreča bi se razvezala in iztresla bi se vsa moka iž nje.


Ha ha ha! Mislim, da razumete to mojo priliko. Jaz sem jo ne le razumel, ampak tudi čutil, kajti me je ž njo strašanski iznenadila in precèj v živo užalila in osramotila. Ne besedice nisem mogel več ž njo izpregovoriti. Ali tudi njo je ponudba moja tako osupnila in prestrašila, da se je odmaknila pol sežnja daleč od mene in zrla molče skoz odprto okno na cesto. Duševni zrak zdel mi se je soparen, težak in zadušljiv, začel sem se spremati na odhod. Marko, mati in žena njegova, ki niso vedeli, kaj se je zgodilo, branili so mi na vso moč, jaz sem se jim pa zlagal, da me čakajo v Karlovcu v Žanovi gostilnici prijatelji, katerih nisem videl že mnogo let. Zdaj me niso več zadržavali. Moral sem se jim svečano zareči, da se bom oglasil vsak pot pri njih, kadar bom tod popotoval. Poslovili smo se prelepo kakor dobri, stari pobratimi. Jedina Bara ni hotela priti k meni, da bi mi podala roko. Stisnila se je v zadnji kot in mi velela mrzlo in nemarno: z Bogom! Dokazala mi je z vsem vedenjem svojim korenito, da prejšnja njena ljubeznivost in prijaznost ni izvirala iz kakega osebnega čustva do mene – – nego samo iz vroče sesterske ljubezni do brata Marka, ki bi bil ležal po krivi njeni misli brez moje pomoči že zdavnaj v grobu.

Poparjen in nejevoljen zapustil sem gostoljubno hišo in hitel proti Karlovcu, proseč usodo, da bi našel tamo kako družbo, v kateri bi pozabil pekočo me blamažo. V mestnem drevoredu zagledam radostno dva ljuba znanca, profesorja Šoštarića in hrvaškega pisatelje Asangerja. Odvedla sta me h Kolačevički, kjer sem jima potožil prebito gorje pri bokalu »plišiviške« kapljice in pri steklenici jamniške slatine. Oba sta bila tako brezčutna, da mi se nista mogla nasmijati. Šaljivec Šoštarić uprašal me je potem vselej, kadar me je zopet videl po daljšem presledku, če vežem še kaj svileni trak z motvozi? Po njegovem vzgledu dražili so me isto tako tudi drugi.

Vse moje izkušnje in mnogi ini resnični pripetljaji izpričujejo, da so se prav debelo in nesramno lagali tisti varaždinski in zagrebški »levi«, ki so mi razglasili provincijalke za lahkomiselne prismode. Za to reč ujemajo se najbolj z nekdanjimi našimi Gorenjkami, ki so še pred tridesetimi leti škrice in njih ljubezen sploh zaničevale. Nežnejšim Dolenjkam pa se je že zdavnaj prikupila gosposka suknja. Izpridili so jih za tlačanske dobe graščaki in njih uradniki, nekoliko pa tudi mestni prilizovalci. Če bi se jim dal na izber kmet ali gospod, prijele bi se zdaj od malega vse gospoda, niti sivi njegovi vlasje ne bi jih ostrašili. Ali mora se priznati, da se znajo kmetiške Dolenjke brzo in preizvrstno pogospodičiti. Katera dobi gospoda, prilagodi se šegam in zahtevom novega stanu svojega tako natanko, da bi jo imel vsak opazovalec za rojeno meščanko, dočim ostane prosta Gorenjka tak neokreten in grčast štor, kakeršen je uzrastel med bistro gorenjo Savo in krasnimi slovenskimi snežniki. Trdeč, da kajkavske Hrvatice ne marajo gospodov, pa nisem hotel reči, da je to pravilo brez izimkov. Tako hvalo treba sprejeti vselej cum grano salis. Nepredobitne niso niti te mladenke. Čas, prilika, mladost, namazan jeziček in lepa darila omečé in ugrejejo tudi njihova srca. Marsikateri hrvaški gospod je upitomil že »curico« s priljudnostjo, udobnim življenjem in darežljivostjo ter si jo pridružil za pokorno ljubico. Svet jo zove »kuharico« ali »hišino«, in to je prav, saj nam veli že stara narodna pesem:

Kaj treba vedet' je ljudém,

Kar znano tihim je nočém.

Takove posamezne grešnice pa ne morejo uzeti ali pomanjšati dobrega glasú kajkavskim Hrvaticam. Njih žalostni vzgled dokazuje samo to, da prežé v trojedni kraljevini tudi na kmetiške deklice hude in nevarne izkušnjave, katerih se je vsaki na vso moč skrbno čuvati in ogibati.

V zakonu kajkavskih Hrvatov vlada do malega povsod sveti božji mir, zloga, ljubezen in poštenje. Duhovniki naznanili so mi v raznih krajih mnoge vasi po imenu, v katerih ni se vedelo za nijedno hišo, kjer bi bili zakonci živeli kaj časa v razdoru ali se resno prepirali in zmirjali. Še menj slišalo se je o kakem pretepu in prešestvu. Zato pa se usiplje tudi na zakone obilna, marsikdaj celo preobilna mera božjega blagoslova. Otrók je vse mrgolelo, kamor koli sem prišel, zlasti pa v Zagorju in sploh v varaždinski županiji. Radi te rodovitosti se narod brzo množi in ta županija spada med najbolj naseljene krajine v vsi vstočni polovici avstrijskega cesarstva. Zdaj prebiva v nji že preveč ljudi na kvadratni milji in trebalo bi skrbeti, da se začnó preseljevati v preplodno, ali dosti menj ljudnato Slavonijo. V tem delu hrvaškega kraljestva so bile spolne in ž njimi povezane porodne razmere jako žalostne že 1855. l. Domači stanovniki pomnoževali so se slabo, na mesta jim je začelo število celo upadati in se krčiti. Razven nekojih inih uzrokov zakrivila je to nezgodo tudi nenravnost, ki je pustošila lepo deželo kakor morilna kuga. Hrvaški moji znanci pripovedovali so mi o nji skoro neverjetne, a žal precèj istinite reči. Učitelj R., ki se je bil izučil v slavonski Požegi, pravil mi je, da tamošnja gosposka mladina ljubi samo takove igre, kojih se udeležujeta oba spola in katere nakladajo za kazen ali nagrado če ne več, vsaj jeden – poljubec. Gospodične in gospodiči ližejo se neprenehoma celó vpričo neznanih tujcev. Nič boljši niso bili tu pa tamo kmetiški mladeniči in mladenke. Pohajali so najrajši zabave, ki so se vršile zvečer in po noči. Dostikrat se je »naključilo«, da je ugasnila luč. Nikomur se ni mudilo, da bi jo bil precej zopet užgal, kajti se je znal mladi rod tako prijetno dobrovoljiti v temi, da ni pogrešal nič svetlobe. Često sem čul, da nekateri slavonski graščaki postrezajo dragim svojim gostom ne le z izbornimi jedmi in pijačami, ampak tudi z lepimi dekleti! Doktor Josip, rojen Slavonec, potrdil mi je to s svojo izkušnjo. Vlastelin, kojemu je bil opravil neko neznatno bolezen, ponudil mu je iz hvaležnosti razven sijajnega plačila tudi svojo hišno in priležnico. Razuzdanost je bila strmoglavila in pogoltnila v svoj vrtinec vse stanove.