Hrvaški spomini
| Hrvaški spomini. Janez Trdina |
| |||||||||||||
Na Hrvaškem sem služil za gimnazijskega učitelja od 1853 do 1867, prvi dve leti v Varaždinu, ostalih dvanajst na primorski Reki. Modroslovec, ki je končal študije, dobil je takrat službo kaj lahko tudi v zapadni polovici cesarstva. Skoro isti teden sem vsprijel povabilo od ravnatelja tržaškega gimnazija, Vidica in od nadzornika hrvaških srednjih šol, dr. Jarca. Srce me je vleklo k bratom Hrvatom, v katerih je vladal ta čas še do malega v vseh uradih in učilnicah narodni jezik. Bahov zistem je bil začel že tudi preko Sotle pošiljati svoje prednje straže, ali ves svoj pogublji namen je odkril še le 1855. l. Hrvaški rodoljubi so živeli o mojem dohodu v nekakem somraku, v nejasnih dvojbah in sumnjah. Toliko so vedeli, da se nade, katere so gojili 1848. leta, ne bodo izpolnile. S politično svobodo se trebalo posloviti. Starodavna, narodna ustava je ležala v grobu; po vsem cesarstvu je vladal absolutizem. Hrvatom ni ugajal, ali to so mu itak z večine še trdno verjeli, da se ne bode dotaknil glavnega njihovega zaklada, narodnosti in jezika. Ne vsi, ali mnogi so pričakovali, da se bode o poštenem pravosodstvu in zdušni upravi dvignila v siromašni zemlji materijalna blagobit, kmetijstvo, obrtnost in trgovina in na ti podlogi da se bode mogla razvijati uspešno tudi duševna izobraženost in narodna književnost. Zgodovina nam spričuje, kako strašno jih je prevarila ta pravična in skromna nada. V „Slovanu“ ne mislim opisavati na tanko vseh prigodeb te črne dobe hrvaške zgodovine, povedal bom ob kratkem samo tiste politične in slovstvene pripetljaje in prikazke, katerih sem se kolikor toliko udeležil, katere sem videl na svoje oči, slišal na svoja ušesa. V Varaždinu nisem imel nobenega znanca, ali sem se za čudo hitro udomačil. Nameril sem se malone povsod na dobre ljudi. Novi stan mi se je priljubil že zaradi ravnatelja Štefana Muzlerja. Ta mož je bil rojen Slovenec in duhovnik in tako zlata hrvaška duša, da si boljšega glavarja ne bi bil mogel želeti. Z veseljem, spoštovanjem in ljubeznijo se ga bom spominjal do smrti. Z učitelji je postopal ne le kolegijalno, ampak povsema po bratovski. Pomagal je iz srca rad vsakemu s poukom, svetom in priporoko. Marsikateri je dobil po njegovi prošnji in pohvali od vlade denarno podporo, odliko ali boljšo službo. Nikdar ni nobenega počrnil in ovadil višji oblasti. Mnogi drugi ravnatelji so iz zavisti črtili priljubljene profesorje in porabili vsako priliko, da jih omrzijo vladi in občinstvu. Muzler pa je varoval pošteno ugled vsakemu učitelji, proti zlobnim jezikom je branil čast najzadnjega suplenta z isto iskrenostjo in zgovornostjo, kakor sam svojo. Bil je jako društven in gostoljuben, ob jednem pa velik prijatelj knjigam, prosveti in napredku. Z jedrnatimi svojimi zdravicami in ogovori je oduševil in razveselil vsako družbo; kedar je prišla zgoda, pa se je znal tudi duhovito pomenkovati malone o vsaki stroki človeške vednosti in umetnosti. Prekrasno je govoril in pisal svoj materinski jezik in poznal korenito vse količkaj znamenite spise srbske in hrvaške literature in narodno pojezijo. Ljubil je goreče svojo hrvaško domovino. Res pa je, da politikoval ni rad, kajti je dobro vedel, kako bistro prežé nanj osebni in narodni sovražniki, da bi ga zasačili v kaki nepremišljeni besedi. Ker ga niso mogli prijeti s te strani, razupili in toževali so ga vladi, da se je posvetil ves bogočastju Bakha in Venere, da pohujšuje učitelje in mladino. To se razumeje samo po sebi, da je bilo v teh ovadah borno malo resnice, ki je označevala denuncijante za Bahove vladavine. Muzler je sedel rad in dostikrat v prijateljskem društvu pri kupici „rujnega“ vinca, ali nikdar ni prekoračil meje pristojnosti in javne nravnosti. V obče se mora priznati, da je spadal brez dvojbe med najpoštenješe ravnatelje avstrijske države, v pravi krščanski blagodušnosti pa je prekosil najbrže vse. Prvo leto je bilo z Muzlerjem sedem učiteljev duhovnikov, med njimi trije franjevci. Te patre je vlada srpo gledala; zmatrala jih je dasi brez razloga za bedake in zaklete nasprotnike nove šolske zisteme. Kar jaz vem, izpolnjevali so vsi trije vestno in marljivo svoje dolžnosti. Pater Pavel je bil odličen znalec latinskega jezika in zadnji latinski pesnik na Hrvaškem. Več njegovih, jako gladkih pesmi je bilo natisnenih. Pavel je znal na pamet cele strani iz Ovida in Vergila. Najrajši je zlagal distihe. Delal jih je brez truda in urno, kakor da bi se igral. Pravili so, da jih je napisal za stavo v jedni uri petdeset popolnoma pravilnih distihov o varaždinskem — blatu! Latinski je laže govoril in bolje nego hrvaški, po latinski je tudi mislil. Bil se je navadil, da se je pomenkoval glasno sam s sabo. Ti razgovori so bili, kakor sem se sam uveril, vedno latinski. Po narodnosti smo bili med učitelji trije Slovenci in jeden Čeh. Jaz sem občeval zunaj šole največ z dvema tovaršema, ki sta bila mojih let in političnih nazorov, s štajarskih Slovencem Zorkom in Čehom Rihterjem. Vsi trije smo bili suplenti. Naš učiteljski zbor je imel sploh, kar sem bil v Varaždinu, samo dva potrjena uda! Zorko je bil pošten mladič in resničen rodoljub slovanski. Dovršil je bil pravniške nauke in naredil tudi skušnjo. Na konci leta si je dobil službo pri sodišči v Velikem Varadinu na Ogrskem in nas zapustil. Rihter je bil nadarjen pustolob. Med varaždinske učitelje ga je vrglo naključje. Z deželno ustanovo, katero mu je izprosil Muzler, je šel na Dunaj, da bi se izučil za pravega profesorja, ali zarad nedostatka resne volje in stanovitnosti ni napravil, kolikor mi je znano, nikoli nobene skušnje. Razen Zorka je bil moj tovariš še jeden štajarski Slovenec, duhovnik Cenc, jako vesel in pameten mož, ki se je povrnil kmali zopet v svojo mariborsko vladikovino. Namesto teh dveh rojakov sta prišla v Varaždin drugo leto mila moja prijatelja Matija Valjavec in Boštijan Žepič. To leto nam je prineslo dovolj še raznih drugih izprememb. Patri so se morali umakniti; odpustili so jih brez pohvala in priznanja! Nadomestili so jih trije Čehi. Hrvaških učiteljev je ostalo komaj polovica. Kakor povsod, dobivali so tudi varaždinski dijaki neprenehoma nove profesorje, kar ni moglo pospeševati napredka. Z mladino sem bil še dosti zadovoljen. Dečaki so v šoli mirovali in me pazljivo poslušali, znali pa z večine itak niso mnogo, ker so se učili premalo doma. Nekateri očetje so mi sami povedali, kako silno se boje, da bi se otrokom zmešalo, ko bi se zmerom učili. Še večji strah so imele seveda mehke mamice. Varaždinski gimnazij je pohajalo tudi veliko štajarskih Slovencev; bila jih je, če se ne motim, cela tretjina vseh dijakov. Napredovali so nekoliko bolje od hrvaških součencev, menda zato, ker so jih navadili že doma večji pridnosti in redovitosti. Moj najboljši varaždinski dijak je bil dični naš narodni borilec in poslanec, g. Kukovec, ki bbi bil zadovoljil tudi najstrožje učitelje. Slavni hrvaški učenjak prof. Jagić je dovršil gimnazij, predno sem prišel jaz nanj. On je rojen Varaždinec. Muzler ga ni mogel prehvaliti. Primerjal ga je dobro ubranemu klavirju, ki daje povsod skladen in pravi glas, kjerkoli ga človek potiplje. Bil je ne le izredno darovit, ampak tudi že za mladih let priden in neutruden kakor čebela. Mnogi someščani so mu prerokovali zarad tega kratko življenje. Dobrosrčni pater Pavel je večkrat vzdihnil: Bogca mi je žal. Ugasnil bode kakor lepo goreča lampica pred oltarjem, ki ji pogori olje. Te tožne slutnje se hvala Bogu niso izpolnile. Dragocena „lampica“ gori svetlo in blagodatno še dan danes pred uzvišenim oltarjem slovenske znanosti. Gimnazijske dijake je občinstvo takrat kaj malo spoštovalo. Kriva je bila temu največ šola. Mnogi učitelji so postopali z mladino preosorno. Nekateri so jo celo pretepali. Patri so tikali poleg stare navade vsakega, tudi osmošolce! Nekdanji korobači se itak niso več rabili. V naši knjižnici so ležali trije sila debeli. Muzler je dejal: Naj ostanejo v spomin, kako se je godilo dečakom pred l. 1848. V mestu je bilo dosti usmiljenih ljudi, ki so podpirali revne dijake. Ali nekateri „dobrotniki“ niso zaslužili nikake hvale. Nekemu slovenskemu šestošolcu je dajal upokojen častnik hrano. Jednoč ga zagledam na dvorišči, ko je cepil drva. Vprašam ga, če dela to radovoljno ali ga kdo sili. Odgovori mi z žalostnim glasom: Pri gospodu imam živež, pa moram zanj ob jednem hlapčevati in deklovati: cepiti drva, nositi vodo in kar je treba, pometati, postiljati, snažiti čevlje itd. In ta kreti samosilnik je zahteval, da bi ga imenoval ravnatelj v šolskem poročilu med veledušnimi podporniki in prijatelji gimnazijske mladine!
V nemških novinah in v spisu slovečega učenjaka slovenskega sem bral, da je Varaždin nemško mesto. Skoro bomo videli, da so ga zmatrali tudi razni dunajski mogočniki za nemška vrata, skoz katera bi se dala najlažje napeljati germanska poplava v hrvaško kraljevino. Ker so me narodnostne razmere jako zanimale in mikale, hotel sem se sam uveriti, če govori tuje novinarstvo in knjiga našega rojaka resnico. Prvo opazovanje se je s temi spisi ujemalo. V velikih gostilnicah, na gosposkih plesiščih in sprehajališčih se je malokdaj čula kaka hrvaška beseda. Vse bolj odlična mestna gospoda so se razgovarjali na javnih krajih po nemški, sosebno kadar so imeli pri sebi kako gospo ali gospodično. V gledališči so igrali nemški glumci, in ljudje, ki so zahajali vanje, menili so se med sabo po nemški. V bogatejših prodajalnicah so povpraševali vsakega gosposki oblečenega človeka, česa želi, najprej po nemški. Dvakrat sem se napotil v kazino. Samodržno je vladala nemščina tudi v nji. „Narodne novine“ so ležale na konci mize na kupu v zavitkih — v žalosten dokaz, da jih nihče ne bere in niti ne pogleda. Vsi drugi časniki so bili nemški, in iz ust gospodov, ki so jih čitali, nisem čul ni jednega domačega glasu. Imena in napisi na gostilnicah in prodajalnicah, naznanila, da se daje v najem kako stanovanje, in druge take reči so bile pisane do malega vse na nemškem jeziku. Samo pod debelim naslovom: Bierhalle je čepel drobnočrkasti hrvaški prevod: Pridvorje piva. Ta in še mnoga druga znamenja so dokazovala tujemu opazovalcu neovržno, da je Varaždin povsema ponemčeno in Slovanstvu izgubljeno mesto, itak sem se prepričal že prvi teden na svojo neskončno radost in tolažbo, da so zmotljiva in lažnjiva.
Varaždinci imajo veliko vrtov, polja in vinogradov. Mnoge rodovine žive največ o kmetovanji. Videl sem, da so ti mestni poljedelci čisti Hrvatje. Varaždin je bil prostorni svoji okolici glavno tržišče. Nahajalo se je v njem razven velikih tudi dosti malih trgovcev in mnoštvo vsakovrstnih rokodelcev, obrtnikov, težakov in služabnih ljudi. Našel sem med njimi res da posamične tujce, ali ogromna večina je bila slovanskega rodu. Hrvaški se je govorilo tudi v mnogih, jako trdnih in uglednih gosposkih rodovinah. Dobro se še spominjam, kako silno sem se začudil, ko sem prišel povabljen v hišo g. E—, ki je imel nemško ime in sem ga zmatral za Nemca, da nisem slišal med obedom nijedne tuje napitnice, nijednega nemškega pomenka. Sčasoma sem se uveril, da znajo malone vsi pravi Varaždinci prav dobro svoje kajkavsko narečje. Za silo so tolkle slovanski celo hčere mojega gospodarja, majorja Strohuberja in nekaterih drugih tujih častnikov. Naj se ne misli, da si je ohranilo neomajano svojo narodnost samo prosto ljudstvo. Hrvaška je bila v Varaždinu tudi malone vsa višja inteligencija: med uradniki, profesorji, učitelji, duhovniki, odvetniki, zdravniki ni bilo, kar vem, nobenega Nemca.
Kdo in kakovi so bili tedaj faktorji, ki so dajali Varaždinu na videz nemško podobo? Njihovo jedro in glavno krdelo so sostavljali doseljeni tujci in Judje, ki so se pomenkovali med sabo in tudi s hrvaško gospodo brez izimka po nemški. Ti ljudje so pritiskali kakor mora meščane in kmete. Že zdavnaj so se bili polastili vse velike in precejšnjega dela male trgovine in so se množili po porodih in doseljencih, da je morala človeka groza spreleteti, ko je pomislil na bodočnost. Jaz bi pa vender dejal, da hrvaški Judje niso taki lopovi, kakor jih opisujejo. V primorji sem poznal nekatere jako poštene. Tudi Varaždinci in Zagrebčani niso grajali in sovražili vseh. Z jednim sem se vozil na Štajarsko. Na potu sva razpravljala sama verska vprašanja. Skoro sem uvidel, da je sopotnik moj jako izobražen in moder mož. Kakovega duha je bil, kažejo njegove besede: Jaz sem ponosen, da sem Jud, že zato, ker se je porodil iz mojega naroda največji reformator, prijatelj in dobrotnik vsemu človeštvu — Kristus! Za nemško naselbino je bilo treba zmatrati tudi upokojene častnike. Varaždin se je zval takrat „hrvaški Pensionopolis“. V žilah teh dosluživših vojakov se je pretakala največ slovanska kri, ali v vojnih šolah in službi so se bili popolnoma ponemčili. V njihovih hišah se je govoril, bral in častil samo nemški jezik. Judom, pokojnikom in drugim tujcem so se pridružile nekatere ugledne in imovite rodovine trgovske in obrtniške, ki so bile po imenu in krvi slovanske, na pr. Pustova, Melinčevićeva, Fodorjeva i. dr. Ti življi so tedaj gospodovali v kazini, pravakovali na plesih, skrbeli za nemško gledališlče, šopirili se na šetališčih in se porivali na prva mesta v vsem društenem življenji. Posredno je pospeševala nemški jezik na Hrvaškem nesrečna latinščina, ki je vladala v šolah in uradih in se zmatrala za glavni pogoj in znak višje omike. Pred l. 1835. je hrvaško razumništvo slabo spoštovalo in maralo svojo materinščino, ni torej čudo, da so se brigali za njo še menj tujci. Hrvaškemu narodu, živečemu z večine v zadrugah, ni bila sila zapuščati plodna polja in prijazne svoje gorice. Mesta so se mu napolnjevala že od nekdaj z Nemci, nemškimi Judi in Slovenci, ki so bili pa tudi dostikrat močno ponemčeni. Tem doseljencem je prišla marsikje vsa obrtnost v roke. Na tak način je zavladal v trgovini nemški jezik in se ukorenil in razširil tem laže tudi v društvenem življenji, ker ga ni odbijal noben naroden upor. Hrvaški velikaši so se navzeli v vojakih, na potovanjih svojih in v občevanji tujega duha: v njem so odgajali tudi otroke svoje in se veselili njihovega nemškega žlobudranja. To gospodo so posnemali bogatini in mestni prvaki in ugledniki. Nemcu je gospodljivost menda prirojena. Svojo narodnost hoče posiliti v Avstriji vsakemu, sosebno pa Slovanom, ki so med vsemi narodi najbolj ovčji in popustljivi. Izobražen in gotov jezik, kakor je nemški, ima že sam po sebi veliko moč in prikupljivost. Lahkoživi gospodi se je priljubil najbolj zarad svojstva, da se daje na njem prav veliko govoričiti, če človek tudi le prav malo ve in zna, kajti duhovite misli in pametni razlogi se kaj lahko nadomeščajo z lepimi frazami, donečimi čenčami in uljudnimi pokloni. Godilo se je na Hrvaškem kakor pri nas. Če je sedelo za mizo deset domačinov in se jim je pridružil kak Nemec, začelo je govoriti temu jedincu za voljo vse društvo po nemški. Prilike naučiti se ga je bilo dovolj po vseh hrvaških mestih. V Varaždinu se je gojil zlasti v dekliških šolah. Koliko se je učilo v njih hrvaški, ne vem; o tem pa sem se sam prepričal, da mnoge gospodične niso znale hrvaški niti ročno čitati. Brale so samo nemške romane, tudi so se pomenkovale navadno le po nemški. Tudi sem zapazil že v Varaždinu grdi običaj mnogih hrvaških gospodov, da so dokazovali gospem in gospodičnam udanost in priljudnost svojo s tem, da so jih po domače samo pozdravljali, razgovarjali pa se ž njimi vedno le po nemški. Še večje graje pa je bil vreden slepi fanatizem mladih Ilirov, da so se rogali ljudem, kateri so govorili kajkavsko narečje. S to neoprostno bedastočo so pregnali marsikatero krasotico v nemški tabor. Več znanih gospodičen mi je potožilo: Mi smo Hrvatice in se menimo rade po hrvaški, ali to seveda tako, kakor znamo, po varaždinski. Ti napihneni Iliri pa nam se smejejo, da ne zavijamo po njihovo. Ker nečemo, da bi nam kdo zabavljal, rabimo v društvih nemški jezik. Ali navzlic tem odurnim prikaznim se je moral imenovati posledek mojega opazovanja jako povoljen. Zdaj nisem mogel več dvojiti, da je Varaždin po večini svojih prebivalcev korenito hrvaško mesto in da gospoduje torej v pisarnicah mestnega magistrata po vsi pravici hrvaški jezik. Bahata nemščina, ki se mi je silila od konca tako nadležno, malone na vsakem koraku pred oči, ni bila po natančnem ogledvanji nič drugega, nego gosta plesnoba, katera se je prijela površja društvenega življenja. Vsi pravi Varaždinci so ljubili rodno svoje mesto in hrvaško domovino, vsi izobraženci tamkajšnji so se zmatrali ponosno za sinove in ude hrvaškega naroda in kraljestva. Nikjer nisem našel ne sence sovražnosti proti Hrvatom, ne sledu kaki nemški stranki ali propagandi. Zdaj ko poznamo narodni značaj prijaznega Varaždina, opisal bom nekatere važnejše in mičnejše prigodbe in reči, ki so se vršile prvo leto mojega bivanja v bratovski hrvaški deželi.
Ni še minilo šest let, odkar so zašumeli politični, prestole, države in narode stresajoči viharji v usodni spomladi leta 1848. Mislil sem, da bodem našel hrvaško še vso razburjeno od strašnih prizorov, utisov in udarcev te silovite in silne dobe, ali sem se motil Hrvaški narod je padel v mrtvilo, kakor da je onemogel in omedlel od nečloveških naporov, trupov in žrtev, katere si je naložil v obrambo in rešenje svoje domovine in svobode. Po vsi zemlji je vladala polunočna gluha tišina kakor na kakem pokopališči. Vsaj v Varaždinu ni zinil noben človek ne besede o politiki. Kakor Muzler, razgovarjali so se tudi drugi moji hrvaški znanci jako neradi o novi absolutni vladavini in o državnih in deželskih razmerah sploh. Ljudje so se brigali vsak za se, češ, kaj bi se utikali v reči, ki se odločujejo brež njih na Dunaji, do katerih so izgubili faktično vsako pravico in za katere jih nihče ne pita, so li zadovoljni ž njimi ali ne. Iz te žalostne in pogubne dremote in otrpnenosti je vzbudilo hrvaško občinstvo orijentalsko vprašanje, ki se je izprevrglo skoro v krvavo vojno med Rusijo in Turčijo, kateri so se pripravljale na pomoč zapadni velevlasti Francija in Anglija in mala, ali velike namene snujoča Sardinija. Do malega vse neodvisno novinarstvo je dražilo in hujskalo javno mnenje proti carju Nikolaju in Rusiji. Ta nečedni posel se mu je posrečil tem laže. ker je zmatrala evropska inteligencija mogočnega ruskega vladarja za očeta in steber splošne reakcije. Posebno sovražno so pisarili dunajski časniki „Wanderer“, Kurandova „Ostdeutsche Post“ in „Oesterreichische Zeitung“, ki so se čitali prav marljivo tudi v Varaždinu. Tamkajšnji tujci in Judje so verjeli tem krivim prerokom. Na Rusijo so jeli lajati kakor besni; pripisovali so ji vsako nesrečo in stisko, gnilo Turčijo pa so razglašali in pouzdigovali za najnaprednejšo državo tega sveta! Zavedni hrvaški rodoljubi se niso dali zmotiti; brez izimka so želeli iz vsega srca uspeh svojim slovanskim bratom, isto tako tudi umirovljeni častniki, ki niso mogli tako lahko pozabiti iskrene bratovščine, sklenene z ruskimi junaki leta 1849. na ogrskih boriščih. Z neskončno radostjo smo narodnjaki pozdravili sijajno zmago admirala Nahimova pri Sinopi, ki spada brez dvojbe med najslavnejše čine pomorske bojne zgodovine. Da so jo dobili Nemci, napisali bi bili o nji z vezano in prosto besedo celo knjižnico bahanja; skromnejši in pametnejši Rusi pa se niso nikoli ponašali ž njo in so jo zdaj že malone pozabili. Jaz in jeden tovariš moj sva jo šla praznovat v bližnjo vas Biškupec. Ko sva razložila krčmarju, kako pošteno in do živega so nasekali kristjani vražje Turke, bil je tako vesel, da je prisedel k nama in ni hotel vzeti ne krajcarja za pijačo, dasi je bila precej obilna. Vračaje se čula sva pri župnikovi hiši glas Muzlerjev, ki je bil prišel k župniku na južino in je poveličeval baš sinopske zmagovalce s krepkim, dolgim govorom, proseč Boga, da bi jih podpiral še nadalje v ti sveti vojni. Ko je umolknil, zaupijeva midva gromko, kar se je dalo: Živio Nahimov! Ravnatelj, ki je naju slišal, pritekel je na cesto in naju vlekel objemaje k župniku, pri katerem smo pili do pozne noči na dobro srečo in slavo Slovanstva in krščanskega orožja. Skoro potem pa je začel politični Muzler skrbno skrivati svoje simpatije. Uzrok je bil, ker se je nagibala dunajska vlada čim dalje bolj očitno in odločno na stran Turkov in njihovih zaveznikov. Hoteč se udeležiti sovražnosti proti Rusiji, potrebovala je mnogo denarja. Razpisala je torej državno posojilo, ki se je imenovalo dragovoljno. Jaz sem rekel Muzlerju, da ne morem posoditi nič in da gotovo vlada sama ne pričakuje od ubogih suplentov, ki komaj životarijo, nobene denarne pomoči in žrtve. Ravnatelj se zasmeje: E dragi moj! ni vas ni mene ne bo nihče vprašal, če hočeva kaj posoditi ali ne. Stvar je že gotova. Ravno zdaj dohajam od velikega župana, ki mi je priobčil voljo deželne vlade, da moramo podpisati jaz ravnatelj 500 goldinarjev, potrjeni profesorji po 200 in nepotrjeni po 100 goldinarjev. Še tisti dan nas je pozval v sejo, ki ni trajala ne četrt ure. Na mizi je ležala pola papirja. Vsak je podpisal zahtevano vsoto, potem smo se pomenljivo pogledali, zagrohotali na ves glas in šli domov, uverivši se, da se nahaja na tem svetu dvojna radovoljnost, katerih jedna je precej neradovoljna. Tolmačenje: canis a non canendo, lucus a non lucendo je izgubilo za nas svojo brezzmiselnost in nemogočnost; rimskemu jezikoslovcu smo se nehali rogati. Nekako isti čas sem doživel prigodek, ki je sam po sebi malo važen, ali ga bom itak omenil, ker dokazuje izredno gostoljubnost hrvaške duhovščine. Ravnatelj nam je bil naznanil v ime višje šolske oblasti, da se moramo „zaradi dobrega vzgleda“ z mladino vred iti izpovedat in obhajat. Varaždinski gimnazij je bil katoliški zavod. Katoliško mišljenje in vedenje se je torej smelo zahtevati po vsi pravici od gimnazijskih učiteljev. Ali razžaljiva se je zdela meni in drugim sila, da nam se je določil tako natanko dan in malone ura, kdaj nam je izpolniti to versko dolžnost. Jaz in še nekateri drugi tovarši smo šli po odvezo v samostan. Mene je izpovedal belolas, jako prijazen pater. Naloživši mi prav lahko pokoro, povabi me v samostan na — obed! Ista čast je doletela moje tovarše. V neki zasebni hiši sva pila z izpovednikom mojim drugi dan bratovščino in prepevala zajedno z družbo pravoslavnemu ruskemu carju in narodu: Mnogaja leta! Na teke patrijarhalne razmere se nameri človek (to vem iz svoje izkušnje) kdaj tudi na Slovenskem, ali le prav prav poredkoma, na Hrvaškem pa so bile. pred tridesetimi leti do malega sploh navadne in vsakdanje.
Leta 1854. absolutizem ni prikrival več ponemčevalnih svojih namenov in smotrov. V vse višje državne urade hrvaške se je silil nemški jezik in jih poplavil na skoro popolnoma. Na Hrvaško so se pošiljali uradniki, zlasti načelniki, ki niso znali narodnega jezika in niso se ga imeli niti volje naučiti. Nekateri so mu bili celo strastni sovražniki, med njimi se je nahajalo tudi več ponemčenih naših rojakov. Dobro se spominam, kako je naš poštenjak Muzler, dobivši prvi nemški dopis od banske vlade, zaškripal z zobmi, pogledal v strop in zaječal na pol otožno na pol srdito: Dakle ipak! Namesto bana Jelačiča se je podpisaval navadno prvi deželski činovnik (ban sam je bil kraljev namestnik, ne pa uradnik) Benko Lentulaj. Na tem dopisu se je brala prvikrat metamorfoza: Benedikt Lentulaj. Muzler je vrgel ta spomenik narodne sužnjosti in sramote v miznico in bežal iz pisarnice, kakor da ga podi sam peklenski hudobec. V šoli ga potem več dni nismo videli. Obedovat sem hodil prvo leto v gostilno. Tudi v nji sem zapazil marsikako znamenje „nove ere“. Gospodar je naročil gostom svojim namesto zagrebških novin „Ostdeutsche Post“ in „Oesterr. Zeitung“. Za majhno mizico v kotu sta sedela navadno dva odvetnika, ki sta se pomenkovala vedno le po latinski.
Starejši njiju je dejal jednoč togotno svojemu tovarišu: Deus meus, quales iudices nune advenerunt! Inauditum condemnant. „Sic est, vera loqueris, potrdil je za mojo mizo sodniški uradnik Cepulić. Ta Cepulić je spadal med najznamenitejše hrvaške razumnike, rodoljube in narodne poslance, zato moram govoriti o njem nekoliko obširnejše. Porodil se je v primorskem Bakru. Rasti je bil precej visoke, života pa tenkega in suhega, sama kost in koža. V ti neznatni podobi je prebival velik, bogat in junaški duh. Ne v šolah, nego s svojim trudom in znojem si je pridobil Cepulić korenito, vsestransko, more se reči, svetovno izobraženje. Znal je mnogo živih jezikov in govoril in pisal jih je gladko in pravilno, kakor da bi se odgajal v njih od detinstva. Ko sva se v gostilnici seznanila, učil se je baš španskega in portugalskega. Vednosti svoje si je utrdil in razširil duševno svoje obzorje z mnogim znanstvenim potovanjem po Italiji, Franciji itd. V bistrem, logiškem mišljenji in dokazavanji ga je dosegel malokdo, prekosil pa ga ni nihče. Njegov razgovor je bil vsikdar zanimljiv, poučen, poln duhovitih opomenj in domišljajev. Še zdaj hvalim naključje, ki me je privelo v njegovo društvo. Z živimi opisi svojega rojstvenega kraja je unel v meni on prvi hrepenenje po morji in primorji in trdni namen, da si moram dobiti stalno službo na Reki. Razven hrvaških uradnikov in drugih domačinov je obedovalo v naši gostilnici več višjih in nižjih častnikov, ki so bili tuje, z večine nemške narodnosti. Neki stotnik po rodu trd Nemec iz „rajha“ je govoril kaj rad zadirčno in zaničljivo o vseh avstrijskih narodih, sosebno pa se je zaletel jednoč v Hrvate z vso breztaktnostjo in surovostjo, ki je Nemcem menda že prirojena. Imenoval jih je Zigeunerpack, Gauner, Bettelgesindel, njihov jezik pa Schweinsgrunzen, Ohrenquaelerei itd. Tovariši so mu se smijali, nekateri so mu celo pomagali. Tresoč se od jeze dvigne se Cepulić in zagrmi seveda po nemški: „V ime zakona, pristojnosti in omike vam prepovedani take razžaljive in podle pomenke.“ Gospodje so menda sami uvideli svojo nesramnost. Nobeden se ni usodil ne besedice odgovoriti Cepuliću. Odslej so brzdali vsaj nekoliko svoj jezik, grdih pridevkov niso dajali v pričo nas Hrvatom in krasnemu njihovemu jeziku. O tem prizoru se je govoričilo dolgo časa po Varaždinu, zlasti v uradniških družbah. Umirovljeni častniki, med katerimi je bilo nekoliko dobrih Hrvatov, hvalili so na ves glas moško vedenje Cepulićevo, druge ljudi pa je vedno hujša navala germanizma že tako preplašila, da so mu prerokovali britko preganjanje in celo odpust iz službe. Ta krivica ga baš ni zadela, ali prišel je zarad odvažnosti, žarkega domoljubja in nezavisnosti duha v črno knjigo Bahove policije, katero je raztrgala še le solferinska bitka s svojimi nasledki. Naš ravnatelj je bil jedini, ki se ni za Cepulića nič bal. Dejal je: Pa kaj za to, če ga zapode. Njemu so podarjene z najobilnejšo mero vse sposobnosti za žurnalista prvega reda. Po svojih vednostih dopisuje lahko v novine vsega sveta. Spretno pero ga bode hranilo na svobodi bolje nego ga hrani v službi borna uradniška plača. Muzler je sodil jako razumno. Za Cepulića je bila velika škoda, da ga ni napotila usoda ali svoja volja na prostorno novinarsko polje, za katero je bil ustvarjen Na njem bi bil dihal prosto kakor tica pod nebom in koristil mnogo svojemu narodu, opisujoč v samostalnih angleških, belgijskih in drugih časnikih neprenosne reve in bolečine južnih Slovanov. Vsekakor bi bil živel srečnejše in najbrž tudi dalje nego v zaduhlem in teškem zraku uradniškega stanu. Po naglem razpadu Bahove zisteme se je moglo misliti, da bode odlagnilo kakor hrvaškemu narodu tudi njega najzvestejšemu sinu Cepuliću, ali ti pravični upi njegovih prijateljev se niso izpolnili nikoli! Po svoji darovitosti, izobraženosti in značajnosti je zaslužil, da zasede če ne najvišjega vsaj jedno izmed prvih mest v oddelku hrvaškega pravosodja. Narodna vlada ga itak ni hotela povzdigniti in odlikovati. Meni se močno zdi, da je bil Cepulić tudi nji presvoboden, presamostalen, preiskren, preponosen. V tem, ko so plezali srednjesposobni birokrati od stopinje do stopinje k višku, ostal je veleumni Cepulić kakor prikovan na sredini službene lestvice. Njegove resnične svobodomiselnosti ni mogel omajati noben pritisk, nobena pretnja in nevarnost. V tiskarskih pravdah je spoznal iz načela vsakega zatoženca za nekrivega. Mila sodba političnih prestopkov je bila morebiti glavni razlog, da so ga zapisali novič v črne bukve. Na Reki mi je sam potožil, kako zvesto in nadležno ga zasledujejo in opazujejo vladni in nevladni sikofanti. Te in še druge britke skušnje so mu pospešile razstroj slabotnega telesa. V kaki svobodni državi bi bil Cepulić morda prvakoval, nesrečna Hrvaška pa ni hotela ali bolje govoreč ni smela priznati in nagraditi njegovih vednosti, vrlin in zaslug za domovino. Pekočo rano mu je usekalo tudi to, da ga je zmatrala nezavisna narodna stranka nekaj časa za odpadnika, ker je v nevarnosti izgubiti službo in kruh (imel je takrat že mnogobrojno rodovino) glasoval v hrvaškem saboru s kardinalom Havlikom in konservativci. Jaz bi hvalil iz srca rad vsak dan na golih kolenih Boga, ko bi nam prestvaril slovenske uradnike v take iskrene, za svoj narod unete in čast njegovo tako hrabro in stanovitno braneče konservativce, kakor je bil hrvaški sodnik Cepulić. Z menoj se je pomenkoval kaj rad, kajti ni bil le Hrvat, ampak tudi oduševljeu Slovan. Od njega sem se učil hrvaški in zvedel marsikaj mičnega in novega o razmerah trojedne kraljevine. Hrvaški pismeni jezik ne dela Slovencu dosti težav, v nekolikih mesecih ga zmaga. Ali samo iz knjig se ga ne nauči; treba je praktične vaje. Za njo sem imel v kajkavskem Varaždinu malo prilike. Iz Cepulićevih ust sem slišal najčistejšo hrvaščino; poznal pa je izvrstno tudi vso narodno literaturo. Iz starih dalmatinskih in dobrovniških klasikov je citoval kdaj cele kitice in strani na pamet. O svoji domovini pa mi je tožil večkrat: Mi Hrvati smo se vzbudili prekasno, še le 1835. leta! Leto 1848. nas je zateklo v zibelki, nezrele in nepripravljene. Velika večina naše inteligencije ni bila vešča ilirskemu jeziku. Izmed 900 uradnikov, ki so prišli v državno službo po najnovejšem preustroji naše deželne uprave in sodbe, zna jih morda komaj sto svoj jezik pravilno govoriti in pisati. Pomenljivo in na kvar nam je tudi „naključje“, da so tisti, ki so dobili službo na deželi in v malih mestih in trgih, malone brez izimka rodoljubni in pošteni mladiči in možje, v večja naša, že tako preveč potujčena mesta pa so prišli razven zdušnih, vse hvale vrednih uradnikov tudi mnogi, jako mnogi ljudje omahljivega in šarovitega značaja — praznoglavi gizdavci, sladkiši, lizuni, plazilci, ovaduhi in kruhoborci. Ta sodrga bi prodala svoj narod, ne zahtevaje Judeževih srebrnikov, za lulo dobrega duhana. To nečedno svojat pomnožujejo zdaj tujci, ki ne marajo našega jezika, in tako se bodo ponemčile, morda prej nego mislimo, brez velikih zaprek in krepkih ugovorov vse naše pisarnice v Zagrebu, Varaždinu in Oseku. Narodnjaki bomo branili, kolikor in dokler se bo dalo, glavno našo svetinjo, naš materinski jezik, ali strah me je, da bo nas le manjšina, nemški in ponemčeni birokrati in domači omahljivci nas bodo preupili in nas skušali izpodriniti. Naš Zagreb je bil do nedavna dika jugoslovanska, neustrahovani tabor naše svobode in narodnosti, izvor ilirske idejalnosti in odvažnosti, zbirališče in vadnica narodnega razumništva. Pa ga pojdite gledat, kakšen je zdaj; če ste ga poznali še pred štirimi leti, boste zaplakali. Naše inteligencije Bog ni obdaril s posvetnim blagom. Morala je prositi službe in se razkropiti po vsi deželi. Ž nje odhodom se je Zagreb prav očitno in tožno raziliril, izgubil svoj narodni značaj in pomen. Ostali so v njem ponajveč Judje, tujci, špisbirgarji in drugi taki fruges consumere nati. Res da se nahaja v Zagrebu še dandanes lepo krdelce pravih rodoljubov, ali služba jim je zvezala desno roko in skoro jim bo zamašila tudi usta. Takovo vidite je sedanje položje našega dobrega, žal, še predobrega, prezaupljivega naroda, kateremu doni na uho v zahvalo in nagrado njegovih zaslug od sovražne in prijateljske strani stoglasni, porogljivi klič: Sic vos, non vobis.“
Govoreč o Čehih ne smem pozabiti priljudnega svojega gospodarja, majorja Filipa Strohuberja. Tudi on je bil njihov rojak in ni zatajil nikoli svoje narodnosti niti se je sramoval pred nemškimi svojimi tovarši. Porodil se je na Moravskem blizu Brna, v dunajskem Novem Mestu pa odgojil za vojaka. Udeležil se je bitve pri Lipskem, predno je še prav dorasel. Pozneje je služil največ na Italijanskem in postal po dolgem čakanji stotnik. V Italiji si je dobil tudi nevesto. Brata njena, huda sovražnika Avstriji in avstrijski vojski, rabila sta vsakovrstna sredstva, da bi razdrla to zavezo. Ali nje zvesta ljubezen je premagala vse zapreke in tudi njijno jezo. Oženjenega Strohuberja ni več veselila vojaška suknja, zlasti zategadelj, ker ni imel nič upanja, da bi prišel skoraj na višjo stopinjo. Prosil je torej „modre pole“ in jo dobil. Zapustivši Italijo, naselil se je v Varaždinu, kjer se je živelo pred letom 1848. Tako po ceni kakor v nobenem drugem večjem mestu. Otrok mu se je porodilo petero, tri deklice in dva dečka. Ko je bruhnila l. 1848 med Hrvati in Mažarji vojna, stopil je zopet v aktivno službo. Vodil je tehniški oddelek in bil povišan za majorja. Za nekaj časa muse je poverila bramba mesta Varaždina, v katerem je vladalo na začetku vojne tako živo in šumno gibanje kakor morda še nikoli v vsi njegovi zgodovini. V njem so se zbirala hrvaška bojna krdela, predno so udarila preko meje, da se ogledajo z besnim sovražnikom. Na levem bregu Drave je rasla takrat še gosta in visoka hosta prav do varaždinskega mosta. Strohuber jo je dal za velik streljaj daleč posekati, da bi odbijal laže Mažarje, ako bi se hoteli polastiti mosta in si odpreti pot v trojedno kraljevino. Ali oni niso utegnili na ta naskok niti misliti, ker so si nakopali preveč sovražnikov na glavo. Strohuber mi je pravil, kako ga je silil vselej smeh, ko je poslušal Benka, hrabrečega iregularne Zagorce. Te preproste kmete je pozdravljal neprestano z „junaci!“ Strohuber, ponosen veteran stare šole ni si mogel misliti „junaka“ brez vojaške mondure, discipline in hoje, brez prask v obrazu in nekoliko svetinj na prsih. Zdelo se mu je, da je Benko grdo oskrunil uzvišeni pomen te besede. Skoro pa je potrdila skušnja, da so bili zagorski brambovci res pravi „junaci“. Pri Valenči so stali pred sovražnikom kakor granitna skala. Svinčene muhe so jim podirale tovarše na desni in levi, spredaj in zadaj, ali oni se niso ganili. Zdajci se pridrvi nad nje cel polk ogrskih huzarjev, da bi razbil tesno sklenene vrste in jih razkropil, ali Zagorci planejo na Mažarje od vseh strani z ostrimi svojimi vilami in jih prisilijo po kratkem boji in klanji, da so obrnili konje in pobegnili. Da so se vedli vsi vojaki tako hrabro kakor zagorski kmetje, bila bi sovražna vojska ta dan brez dvojbe potolčena, morebiti tudi popolnoma uničena in Budapešt bi bil poslal najbrž deputacijo Jelačiću, prosit ga milosti. Odslej se Strohuber nikoli več ni smijal Benku, ampak je povpraševal in pozdravljal tudi sam te hrvaške korenjake radostno in glasno: Kako ste, junaci? Zdravo junaci!
Po končani vojni se je vrnil gospodar moj nazaj v Varaždin. O neveliki svoji pokojnini je živel z rodovino jako borno. Dasi je imel dosti majhno stanovanje, dajal je zarad te Midva sva se dobro bogala jedno izbo v najem.
In občevala prav prijateljski. O lepem vremenu sva se šla dostiktrat zajedno sprehajat, navadno v bližnjo vas Biškupec. Varaždinci so tja radi zahajali, nekateri so dajali Biškupčanom v rejo svoje nezakonske otroke. Okrepčavala sva se vselej na župnikovem vrtu, ali ne zastonj. Župnik je krčmaril in točil dobro domače vino, tudi se je dobil pri njem ukusen kruh in sir, kateri je naredila njegova kuharica. Strohuber mi je mnogo pravil o sitnostih in težavah, katere je prebil v vojaški službi. Povedal bom samo jedno prigodbo te vrste. Na Ogrskem je moral skrbeti nekaj časa tudi za hrano svojemu oddelku. V magazinu je našel 60 volovskih kož, katerih sprednik njegov ni mogel prodati. Strohuber je kupil 600 volov, in ker ni mogel zvesti nič kož, izročil je nasledniku svojemu vseh 660. Čez poldrug leto mu je prišel v Varaždin jako čuden dopis od vojnega poglavarstva. Opomnilo ga je, da ima 600 volov samo 600 kož. Ker pa je prejel naslednik od njega 660 kož, ni dvojbe, da je 60 volov sleklo kožo svojo in nekamo uteklo. Ta prikazen je vsekako velezanimiva za naravoslovje, kajti ta znanost do zdaj še nikjer na svetu ni zasledila takih volov, ki bi se levili kakor kače. Majorju se izreka torej priznanje in čestita, da je obogatil človeško vednost z jako znamenito najdbo. Na nesrečo njegovo pa ima ta reč žal tudi svojo financijalno plat in važnost. Tistih 60 volov, ki so se olupili tako samobitno, kupil je za državne denarje. Erar bo zahteval, da mu te denarje precej povrne ali pa vsaj natanko naznani kraj, kamo so voli ušli, da jih bo moglo oblastvo najti in oddati polku, da se zakoljejo. Strohuber je takoj odgovoril in razjasnil stvar poglavarstvu z dostavkom, da je povedal vse, kar je trebalo, že v svojem računu, ki se hrani med službenimi akti v vojni pisarnici. Ta odpis pa gospodov nikakor ni zadovoljil in pomiril. Poveli so proti majorju strogo preiskavo, ki se je vlekla več mesecev in je dokazala res da njegovo nedolžnost, ali mu je nakopala mnoštvo nepotrebnih poslov, potov in stroškov, še več pa jeze in skrbi. Gospodar moj je bil jako prijazen, zgovoren in društven mož, zato so mu prišli v pohode malone vsak dan stari znanci, sosebno upokojeni častniki. Sedeč doma pri bukvah, slišal sem jednoč silno glasen in strasten pomenek iz bližnje izbe, kjer so se zbirali po navadi majorjevi prijatelji. Nekdo je kričal kakor besen: Kaj za to so prelivali Hrvatje svojo kri? Govornik se je potem tako razunel, da mu je pobijala beseda besedo in sem razločil samo še posamične vsklike, psovke in kletve: Lumperei, Schurkerei, perfid, infam, steierische Trottel, Kretins itd. Ko se je ta razburjeni gost poslovil, prišel je Strohuber k meni in me vprašal smijoč: Ali niste oglušili? Ta človek ima bogme zdrava pljuča. Zdaj vam bom pa povedal, zakaj je tako divjal in rentačil. To brezumje bi moralo ostati za zdaj še skrivnost, ali mene ne veže niti prisega niti obljuba, da ga ne bi smel razodeti prijatelju. Od grofa G. in pobočnika K., ki sta zdaj jako mogočna in uplivna moža, dobili so z Dunaja nekateri tukajšnji pokojniki povabilo, nalog ali kako bi dejal, naj jima pošljejo natančen izkaz o nemški narodnosti v varaždinski županiji, zlasti pa o tem, če se nahaja v nji razven nemškega (?) Varaždina tudi kaj več nemških ali vsaj kolikor toliko ponemčenih vasi in praznih krajev, ki bi se dali uspešno porabiti za nemško kolonizacijo. Naročata jim tudi, naj bi poizvedeli in jima prijavili, s kakim čustvom bi sprejela domača inteligencija združenje varaždinske županije s kronovino štajarsko. Vidite, kako komedijo so si zamislili igrati predrzni naši glumci na pozorišči! Baš zaradi nje je bil tak hrup pri meni. Častnik, ki ste ga čuli, zove se K. On je po rodi in misli svoji oduševljen hrvat, pa ni čudo, da se je strašno ujezil, ko je zvedel, da mu hočejo razkosati domovino. Udrihal je tudi po Štajarcih, dasi so v ti reči tako nedolžni kakor jaz ali vi. Jaz sem se Strohuberjevi novici smijal, ker nisem mogel verjeti in pojmiti, da bi se snovala na Dunaji res tolika krivica proti vedno pokornemu in zvestemu hrvaškemu narodu, ki se je dvignil pred petimi leti prvi za ohranjenje in celokupnost avstrijske države. On pa me je potrkal na ramo in dejal: Prijatelj! Oprostite, kar porečem. Vi ste še jako mladi in brez bridkih skušenj. Kakor ljudi sploh sodite sosebno sedanje naše državnike preblago. Na svetu se dogajajo in vrše čudne izpremembe. Kogar so vsprijemali še včeraj oberoč za dobro došlega zaveznika, za sladkega pobratima, zmatrajo ga danes za potuhnenega rovarja, za črnega izdajalca. Jaz vem iz najboljših virov, da so zapisali Hrvate na Dunaji v črno knjigo. V glavo se je zapičila vladi naši trdna vera, da so panslavisti, da kujejo za krinko lojalnosti pogubo Avstriji, da podajejo skrivaj roke Rusom, katere so službene in poluslužbene dunajske novine hvalisale z obilno mero, dokler smo jih potrebovali, zdaj, ko so v stiskah, pa jih obirajo kakor stare babe in razglašajo na vsa svoja umazana usta za zaklete sovražnike in grobokope habsburške monarhije. To slabo mnenje o Hrvatih so dobili državniki naši prvaki po treh glavnih potih. V Zagreb so se priplazili prvi nemški vohuni že pred štirimi leti. Zdaj jih tamo vse mrgoli. Hrvati so zgrabili za orožje 1848. leta, da si obranijo domovino, narodnost, jezik in svobodo svojo. O svobodi se bod absolutno vlado ne sme niti pisniti. Zdaj so začeli porivati in goniti v zadnji kot tudi ilirski jezik. Netila za nezadovoljnost se je nakopičilo torej obilo. Hrvati ne znajo skrivati svojih misli in čutov; z jezika jim smuknejo kdaj celo take reči, o katerih srce nič ne ve. Zlasti v krčmah in kavarnah se čuje dovolj nepremišljenega brbljanja. Po teh krajih love tuji vohuni besede; komarja prestvarijo s peresom v vola in ga pošljejo na Dunaj. V ministerstih pisarnicah leže celi skladi denuncijacij njihovih. Nekateri teh lopovov črnijo in poganijo Ilire tudi v nemških novinah. Zagrebški znanci so mi pravili, da se odlikuje najbolj s tem nečednim dopisovanjem neki Šumaher, ki sumnjiči in napada v časnikih celo Jelačića. Z Nemci tekmujejo graničarji. V njih se je gojilo sikofantstvo že od nekdaj. Hrvaški častniki so mi dostikrat pripovedovali, kaka grda potuha se je dajala od zgoraj tistim, ki so tožarili svoje tovarše. V provincijalu služi tudi dosti Krajišnikov. Jaz ne krivim vseh, niti večine, ali nekateri izmed njih poročajo brez dvojbe dunajski vladi zabavljice in psovke, katere čujejo v svobodnjaških ilirskih družbah. Za največjo sramoto in nesrečo države in podložnikov njenih mora se zmatrati vsekako žalostna prikazen sedanje dobe, da dobivajo vohuni za dostikrat povsema izmišljene svoje ovade ne le navadni „Spitzegeld“, ampak tudi stalne službe in dosmrtno preskrbenje. Na tem potu se je mudil nekaj časa na Reki, kjer je našel več starih in novih znancev, in med njimi tudi mene. Razpravljali smo dostikrat hrvaške politične razmere, sosebno pa ilirsko gibanje in zgodbe l. 1848. Kanotaj je presojal te reči jako hladno in strogo. Po prepričanji njegovem so grešili Hrvati in Mažarji. Iliri so bili pesniki in torej — fantasti, Mažarji niso baš toliko prepevali, ali fantasti so bili še večji nego Iliri. Drli so za vrtoglavim jezičnikom Košutom kakor bedaste ovce za zvonečim kozlom. Hoteli so ves svet pomažariti. Občevalni, diplomatski jezik med njimi in med drugimi narodi ogrske krone bi bil moral ostati vsekako latinski, pa bi se ne bili nikdar razuneli med njimi tisti grozoviti razpori in boji, ki so vrgli naposled njih in krasno njihovo svobodo v grob najsramotnejše sužnjosti, ki se da misliti. Glavni uzrok vsem nezgodam je bilo to, da niso imeli ne Hrvati ne Mažarji velikih državnikov, ki bi jih bili znali modro voditi, krepko brzdati in jih uspešno svariti, naj se ogibljejo propada, v kateri hoče strmoglaviti oboje beška birokracija in kamarila. Naši domorodci so se odrekli starega narodnega imena, vsprijeli tuje ilirsko in razglasili vsakega človeka za izdajalca, kdor se je imenoval še Horvata. Ta novica je bila brez dvojbe največja bedastoča, katero so storili Hrvati v vsi svoji zgodovini; naši nezreli mladiči pa so se silno jezili, kadar so se namerili na moža, ki se ni čudil in klanjal ti njihovi „divni“ požrtvovalnosti in idejalnosti. Isto tako so nam odpravili lepi naš „hrvaški“ jezik. Na njega mesto so postavili „vlaškega“ malika ter se bahali, da so zjedinili v jeziku Hrvate in Vlahe. Ali vsak pameten človek lahko uvidi, da so se združili samo hrvaški literati z vlaškimi, ne pa hrvaški narod z vlaškim. Hrvat ne bo prebiral rad vlaških knjig, zato, ker jih razumeje mnogo težje nego svoje. Če se bodo nehale tiskati hrvaške knjige, ne bo čital nobenih. Iliri so nam torej ugrabili z jezikom glavno kulturno sredstvo. Naj se goji in razvija v božje ime tudi vlaška literatura, ali zaradi nje ne ubijajmo svoje hrvaške! Po tem potu ne bi šli naprej proti svetlobi, nego nazaj proti temi srednjega veka.“
Te in druge tem podobne nazore nam je razkladal Kanotaj v trdni veri, da so dobri, neovržni in nezmotljivi. Marsikaj smo mu morali potrditi. V mnogih rečeh pa smo seveda drugače mislili in sodili, ali se nismo hoteli ž njim nikoli pričkati in prepirati, da ne bi razžalili bolehnega in jako občutljivega gospoda, katerega smo glboko spoštovali zarad odlične izobraženosti in neoskrunjene značajnosti njegove. Z mano se je pomenkoval kaj rad o varaždinski županiji in o tamkajšnjem življenji. Hrvaški pismeni jezik je dobro razumel, ali govoril je vedno le svoje kajkavsko narečje, na pr. tabor (štokavski: rat), spravišče je dokončalo (štokavski: sabor je zaključio) itd. Domačemu plemstvu je prerokoval slabo bodočnost, ker se je baje povsod izneverilo prostim šegam svojih dedov in zabredlo v pogubljivi vrtinec vsakovrstnih francoskih in nemških mod, razvad in napak. Na vso moč pa je hvalil iskreno „horvatsko“ domoljubje starega velikaša Bedekoviča, v čegar hiši se ni smel glasiti nobeden drug jezik razven „horvatskega“. Ko sem mu opisal jednoč svoj shod z „dvojno natisneno“ Horvatico, poslušal me je nenavadno pozorno ter se prijel za trebuh in se začel na vse grlo smijati. To mi se je zdelo jako čudno, kajti do takrat še nisem nikoli zapazil, da bi se bil smijal kaki reči ta resni mož. Dobrovoljnost svojo mi je razjasnil z besedami: Vi ne veste, kako zanimiva je za me ta vaša povest. Ha, ha, ha! Tista emancipovana ženska je bila najbrž moja — sestra! Priseči baš ne bi mogel, ker se nahaja na Hrvaškem mnogo ljudi s pismenim imenom: Horvat. Tudi se ne spominjam, da bi bila kdaj tikala neznane gospode. Ali takovi veleumi napredujejo. Sestra moja je pokazala že za detinstva svojega, da se ne bo šetala rada po uglajeni cesti, po kateri hodijo drugi ljudje. Glavica ji je bila zmerom polna izvornih trm in domišljajev. Zlobna ni bila, ali vsakemu človeku je povedala na vsa usta svoje mnenje. Kadar se snideva, ne bom je pozabil podražiti s priljudnostjo, s katero vas je pozdravila in se z vami razgovarjala. Če je bila ona, ne bo mi ničesa utajila, ker ji leži srce vedno na dlani. Če ste pa iztaknili kak drug tak original, moral jo bom prositi oproščenja, ker bi po nobeni ceni ne hotela nositi tujih grehov na svojem imenu.
Primorje za zdaj še miruj, vrniti mi se je zopet na sever v Varaždin. V gostilnico našo je prišel večkrat popoludne graditeljski mojster, ki se je zval menda Arnold. Mož ni bil bebec niti navaden trap. Govoril je drugače dosti pametno, ali v možganih se mu je naredila čudna muha (prav obad!), ki ga je uverila, da je domovina vse pozemeljske in nebeške sreče — Amerika. Veroval je trdno kakor v sveti evangelij, da se bodo v kakih dvajsetih letih, najbrž pa še mnogo prej, vsi ljudje in narodi preselili s tožnega, starega sveta v novi raj blagoslovljene Amerike. To se ve, da je vleklo tja tudi njega. Pravili so mi, da je bil od doma že pobegnil, ali da so ga o pravem času še došli in pritirali nazaj v mrzki Varaždin. Amerika ga je mikala že zategadelj, ker se je nadejal, da bo dobil tam obilo dela in zaslužka in skoraj obogatel kakor Rotšild. Po mnenji njegovem treba v Ameriki le nekoliko po tleh brskati, pa se prikažejo celi kupi tistega zlata. Bil bi z mirno vestjo prisegel, da ima vsak Američan toliko denarja, da ga ne more nikoli zapraviti. Ljudje si požigajo stara, nelepa mesta kar sami ter si sozidajo prekrasna nova po vseh pravilih graditeljske umetnosti. Časnike je prebiral samo zaradi tega, da najde v njih kako poročilo, kako se selijo v Ameriko. Kadar se je nameril na tako novico, vskliknil je ves blažen: Le poglejte, kaj delajo pametni ljudje! Od vsakod vro proti Ameriki, skoro se bo sešlo v nji vse človeštvo in potem bo konec: skrbem in nadlogam. Ircev je ostalo že prav malo doma, za njimi pritiskajo Nemci, Škoti, Angleži, giblje se vsa“ zapadna in srednja Evropa. Ko se bodo izpraznile vse te dežele, pričelo se bo isto hrepenenje tudi v Slovanih. Njim samim bi bilo doma tudi prepusto, predolgočasno, tožilo bi se jim po sosedih. Za njimi pride na vrsto Azija itd. Varaždin se je zdel Arnoldu strašno grdo in nezdravo mesto, po njegovem mnenji bi ga trebalo precej zapaliti in zgraditi novo mesto poznemaje Američane po naukih in zakonih zidarske umetnosti. Potrebni denarji bi se lahko dobili, ako bi šli po nje — v Ameriko ! To govorjenje je vzbudilo pozornost in morda tudi strah mestne gosposke; dala je slaboumnega moža odvesti v mestno bolnico. Kaj in kako se mu je godilo pozneje, ne morem povedati, ker sem se premalo brigal za njegovo usodo. Ali tudi v blodnjah prismojenega človeka se prikaže kdaj kaka prav dobra in slana misel. Ko sem prišel jednoč v gostilnico, poklical me je Arnold k sebi in vprašal : No, kdaj mislite iti v Ameriko? Jaz sem dejal, da mi se nič ne mudi, ker se Evrope nisem še naveličal. On se zakrohoče: Ne bojte se, skoro je boste tako siti, da bo iz vas gledala. Nemec hoče imeti v vseh rečeh monopol. Uvel je pri nas že monopol duhana, monopol soli, zdaj uvaja monopol jezika. Kar ni tajč, ne bo imelo odslej nobene veljave več. Morda prej, nego preteče deset let, ne bodo smeli Hrvati govoriti po domače niti z ženo in otroki. Te sile ne bodo mogli trpeti, pa se bodo dvignili in napotili v Ameriko. Vas sem mnogokrat cul, da ste se pomenkovali z gospodi po ilirski. Zmatram vas torej za patrijota. Takih ljudi pa ne mara sedanja vlada, in baš zato sem vas vprašal, kdaj pojdete v Ameriko. Tam se boste svobodno poganjali za Ilirstvo. Če boste hoteli osnovati ilirsko vseučilišče, sezidali vam bodo za nje Američani krasno palačo, v kakeršni ne stanuje nobeden kralj in cesar, in profesorjem bodo dajali na leto po deset, kaj pravim po deset, tudi po petdeset tisoč dolarjev !
Muhec Arnold ni modroval povsema brezumno. Da se je dalo, bil bi Bah gotovo iz srca rad odpravil kar precej vse avstrijske jezike razven nemškega. Delo mu je napredovalo le polagoma, o dobrem uspehu mu itak ni trebalo obupati, ker je našla tuja propaganda prijateljev in pospeševalcev tudi v domačem taboru. Po neki veliki cerkveni svečanosti so se šli učitelji in uradniki krepčat h krčmarju Matušinu v „pridvorje piva“. Na tem shodu je napil ravnatelj mestnega zavoda našemu Muzlerju po nemški! Da pokaže učenost svojo, upletel je v dolgi svoj govor jako neumesten citat iz romana: grof Monte Kristo, ki so ga baš tisti čas željno prebirali mladeniči in mladenke vseh narodov. Nemška napitnica njegova nas je osupnila tem bolj, ker smo vedeli, da govori pismeni hrvaški jezik gladko in pravilno, in smo ga imeli dosehdob vsi za iskrenega rodoljuba. Ta novica, prvi pojav te vrste v društvenem življenji varaždinskem, vzbudila je torej opravičeno in občo nejevoljo. Mnogi so glasno godrnjali. Naš katehet, ki je sedel zraven mene, vzdihnil je britko: Amice, flunt signa, mala signa. Mestni učitelj, poštenjak Lajer pa je dejal : Lisjak želi Muzlerju zdravje, sebi pa orden! Skočivši po konci, trknili smo vsi z našim ravnateljem, pili in postavili čaše nazaj na mizo. On se je zahvalil po hrvaški in ne le napijalcu, ampak vsi družbi.
Jedno emancipovano Hrvatico bralci zdaj poznajo. Kdor pomisli, kako svobodno se je živelo v trojedni kraljevini pred l. 1848., ne bo se čudil takim prikaznim. V nji ljudje niso bili stisneni v tako ozko duševno ogrado, kakor v zapadni polovici države, v slovanskonemških dednih deželah. Na Hrvaškem so se mogli razvijati še samostalni in izvorni značaji, ki so bili večkrat res da smešni in malovredni, kdaj pa vender plemeniti in uzvišeni, da so bili lahko za vzgled in uzor svojemu narodu. Kakor možje, dihale so tamo tudi omikane žene mnogo prostejše nego pri nas Slovencih. V ti svobodi se je stresla nekatera predrzno vseh spon etikete in stare navade ter priznala za jedino pravilo mišlenja in vedenja svojega samo svojo voljo, svoje uverjenje in svojo — trmo. Na drugo gospo te vrste sem se nameril v varaždinski gostilnici. Ko sem sedel po poldne po dovršenem šolskem opravilu jedini gost pri poliči, stopi v obednico nekako pisano po gledališki opravljena postarna ženska in se začne ozirati, kakor da nekoga išče. Jaz se dvignem in jo pozdravim, to se ve da po hrvaški. Ona upre vame oči in me vpraša z debelim, moškim glasom: Kaj si ti? Nič zazžaljen, da me tiče, odgovorim: Žejen. Potem jo pobaram, kakor je ona mene: A kaj si ti? Baba se zasmeje in veli: Tudi jaz sem žejna. Ker sta najini grli iste misli, usedla se bom k tebi, da se kaj pomeniva, dokler ne pride gospodar: bom mu danes nekaj povedala, kar mu gotovo ne bo ugajalo. Čuješ, kaj ne, da si ti Ilirec? To sodim po tem, ker govoriš tako neumno namesto našega „kaj“ ta vražji, vlaški „što“. Jaz: Nisi pogodila. Jaz nisem Ilir, nego Slovan. Ona: Ahà, to je bržkone nekaka nova moda! Jaz: Kaka rojakinja si pa ti? Ona: Jaz sem Horvatica in doppelter Auflage. Jaz: Narodnost tvoja mi se zdi jako zanimljiva, že zato, ker je ostala do zdaj neznana vsem učenjakom tega sveta. Prosim te, da mi pretolmačiš bolj na tanko ta svoj dvojni natis. Ona: To je lahek posel. Mene je porodila prava horvaška mati. To je bila erte Auflage. Ko sem odrasla, dobila sem moža, ki se zove Horvat. Po bedastih naših morajo se imenovati žene po možih. To ti je tedaj zweite Auflage. No, zdaj mislim, ne boš več dvojil, da sem res Horvatica in doppelter Auflage. To pojašnjenje me je udobrovoljilo, da bi se bil kaj rad še dalje razgovarjal z osvobojénko. V izbo pa je prišel po nesreči gostilničar. Komaj ga je ugledala, skočila je k njemu in ga jela obsipati s celo ploho neljubeznivih pridevkov, reznih psovk in vozniških kletev. Iz upitja njenega sem povzel, da mu je bila poslala že trikrat nekake stare račune, ali ni prejela od njega niti denarja, niti kake prošnje, da bi počakala. Takega kričanja človek ne posluša rad. Poklical sem natakarja, plačal in šel. Novi svoji znanki sem rekel: Z Bogom! Ona pa je bila tako razburjena, da me ni nič čula. Ta pot je bil prvi, pa tudi zadnji, da sva se videla.
Preteklo je več let, Horvatico „in doppelter Auflage“ sem bil že tolikodane pozabil, kar se snidem v daljnjem Primorji z znamenitim popotnikom, ki je bil morda nje — brat! Zval se je Kanotaj: znanci njegovi so mu tudi dejali Kanataj. Prišedši na Reko, nastanil se je v gostilnici „pri črnem orlu“, kamor sem hodil dve leti obedovat, kdaj tudi večerjat. Razgovarjala sva se vsak dan in nekoliko potov sva šla zajedno ob morji na sprehod. Kar pišem tukaj o njem, zvedel sem od njega samega ali pa od profesorja Pacela, ki ga je poznal že mnogo let. Kanotaju je tekla zibka v varaždinski županiji. O mladosti njegovi in rodbinskih razmerah sem slišal marsikaj, ali mi se je izmaknilo iz spomina. Iskreno je ljubil svobodo, rodno zemljo in narod svoj, ali Ilirom se ni pridružil nikoli. Še manje pa je želel, da bi zmagali in strahovali Hrvate surovi Mažarji. Pripadal je k tisti mali in pošteni, zdaj že popolnoma pozabljeni narodni stranki, ki je hotela ohraniti ne le avtonomijo hrvaške kraljevine, ampak tudi pošteno svoje „horvatsko“ ime in svoj „horvatski“ jezik, to je tisto narečje, katero zovó jezikoslovci „kajkavsko“.
Ko mu je pritisnil domovino železni jarem nemškega absolutizma, storilo mu se je milo, da bi gledal na svoje oči nje bridkosti in bolečine. Poslovil se je z žlahto in prijatelji, in šel po svetu. Najrajši in najdalje se je mudil v svobodni Švici. Tolažbe in zabave si je iskal v dobrih knjigah — najbolje mu je ugajal Humboltov „Kosmos“ — nekoliko pa tudi v društvu izobraženih in dohuvitih beguncev, ki so vreli takrat na Švicarsko iz vseh krajev Evrope. Videl je Macinija, Hercena, Golovina in mnoge drueg. Ko je vprašal Golovina, kaj ga je napotilo, da je zapustil Rusijo, odgovoril mu je: „Neka malenkost — sprla sva se z Nikolajem Pavlovičem. Ta mož je tako čmerikast, da se ne sme človek ž njim nič šaliti.“ Z naravoslovcem Vogtom se je seznanil Kanotaj v Ženevi in se shajal ž njim v kavarni in gostilnici. Ta učenjak je bil tako zateleban v svoje brezverstvo, da je tajil neumrlost človeške duše celó vpričo dam in otrok. Neka gospá, ki je prisrčno ljubila soproga svojega, ugovarjala mu je jednoč: To ni mogoče, da bi vam verjela. Jaz in gospod moj se imava tako rada — pa da bi ostala po smrti za vse veke nezavedna in izgubljena jeden za druzega! — O teh besedah se je začel Vogt surovo na vsa usta grohotati, sline so mu letele po vsem omizji, v sklede in celo damam v obraz! Še bolj čuden in samobiten je bil ta le prizor. Mladenič je prosil Vogta, da bi mu dal svojo hčer za ženo. Vogt jo pokliče in jo vpraša, če ga ljubi. Ko mu sramežljivo to potrdi, pahne mu jo v naročaj in se zadere: Náte, tu jo imate. Zakon vajin razglašam za veljaven, cerkvene poroke ne zahtevam. — V Ženevi je zbolel Konotaj tako nevarno, da so mu zdravniki svetovali, naj naredi oporoko. Dal si je sklesati grobni spominek in usekati vanj krasni napis: Hic jacet Croata Katonaj, qui emigravit, ne spectet servitutem dilectae patriae. Po dolgi bolezni je okreval, ali život mu je ostal tako slab, da ga je prevzel in mu škodil najmanjši mraz. Zdravniki so mu veleli, da mora živeti po zimi v kaki gorkejši deželi npr. v južni Italiji ali v severni Afriki. Kanotaj jih je poslušal. Od spomladi do jeseni pa je prebival v Švici ali pa v kakem drugem lepem kraji, kamor zahajajo v to dobo tujci. Po domu mu se je tožilo čim dalje huje, pred smrtjo bi bil videl rad vsaj jedenkrat še preljubo svojo Hrvaško in nje prijazni mesti Zagreb in Varaždin. V domovino se je vrnil sredi poletja, ko mu se ni bilo bati, da bi se v nji prehladil.
Preko odra je tekla podgana ali pa so se pripodili nanj psi in otroci, ki niso spadali v igro: občinstvo pa se ni ganilo; sedelo je brezbrižno in ravnodušno, kakor da bi ne bilo niti zapazilo teh nepotrebnih pritiklin. Kar jaz vem, skalila se je samo dvakrat ta brezprimerna in gotovo največje hvale vredna tišina in mirovitost varaždinskih poslušalcev. Ravnateljeva žena je bila ostala dlje časa doma zarad poroda. Ko se je prikazala zopet na odru, igrala je preprosto deklico, ki še tega ni vedela, da so dvojni ljudje na svetu. Taka nedolžnost in nevednost žene, ki je prišla ravnokar iz otročje postelje, zdela se je občinstvu vender le nekoliko preveč neverjetna in nemogoča. Smijalo se ji je neudržno do konca igre, in še grede domov na vseh ulicah, morebiti celo v postelji. Še veliko več hrupa je naredil v gledišči in po mestu drug pripetljaj. Igralec, zal mladenič, opisaval je na odru iskreno z globoko ginenim glasom bistvo, slast in srečo prave ljubezni. Neka gospa (menda udova) se je bila vanj že zdavnaj zaverovala. Doslej je srčno strast nekako skrivala in zatajevala. Ta pot ji čut prekipi ter je premaga in izda. Krasne besede ljubljenega glumca jo tako očarajo in zavedo, da skoči s sedeža, roke razširi in zakliče vsa zamaknena: Ljubimec duše moje, pridi semkaj na moje srce, da te objamem in potem blažena umrjem. Viharja, ki se dvigne v gledišči o tem nenavadnem prizoru, ni moči opisati. Dame so psikale, psovale, pljuvale, omedlevale od srama in gnjusa, moški pa se gromoglasno krohotali ali pa zabavljivo ploskali in žvižgali. Čudna prigodba, katero je razpravljalo in obsojalo občinstvo veliko tednov in mesecev, naklonila je prezaljubljeni revici neskončno mnogo zbadljivega očitanja in bridkih solzá. Stare Varaždinke jo pripovedujejo gotovo še dandanes v veseli družbi mlajšim svojim tovarišicam, ki majo brez dvojbe nekoliko neverjetno z lepimi glavicami. To se ve, da prosto ljudstvo, ne znajoče nemški, ni pohajalo gledišča, tem marljivejše so se zbirali v njem mnogobrojna varaždinska gospoda. Na vsak način moram soznaniti slovenske bralce kolikor toliko vsaj s krasnejšo polovico tega odličnega občinstva. Vednosti svoje o nji sem prejel ponajveč od šegavega suplenta Sudca, ki je živel že precej dolgo v Varaždinu in se ukvarjal z velikim veseljem in uspehom z zgodovino sedanjega časa in rodu. Skrivno mestno kroniko je znal na pamet, in pridno je pomagal uredovati ustni varaždinski dnevnik. Ljudi je presojal strogo in nemilosrdno, ali korenito. Ženske Sudca niso marale, ker je bil za čudo suh, tanek in oduren, poslušale so ga pa vender le prav z voljo, ker je govoril ne le mnogo, ampak tudi prijetno in slano. Gospodične je za hrbtom kaj rad pikal in jih obsipal z vsakovrstnimi smešnimi pridevki. To nespodobnost so zvedele in mu jo pošteno povrnile. Dale so mu povsema prikladni priimek: Gelsenkönig, ki se ga je prijel tako čvrsto, da se ga ni nikoli več iznebil. S Sudcem sem stal v gledišči vselej zajedno na desni strani blizo odra. Opozoril me je precej na vsako smešnico in novico, katero je zapazil; če je prišla kaka dama, ki mi je bila še neznana, razložil mi je na tanko, kdo je, kakova je in kake zgode in nezgode je doživela že v ljubezni. Oglejmo zdaj površno nekatere imenitnejše gospe in gospodične, ki so krasile to gledišče. Prvi sedež (če štejemo od desne strani) je zapremala ponosna dama, ki je spadala vsekako med glavne zastopnice varaždinske hotvoleje. Obraz njen je spominjal človeka starogrških kipov. Bil je bled, žlahten, lep in pravilen, morda razven nosa, ki se je zdel vsaj meni za majhno, prav majhno trošico predolg. V domovini svoji je slovela zaradi samobitnih in predrznih svojih nazorov. Iskreno je zagovarjala že pred tridesetimi leti žensko emancipacijo. Prosim rojake svoje, naj si ne mislijo o nji nič slabega, saj dokazujejo mnogi vzgledi sedanje dobe, da se strinja tako svobodoljubje prav lahko z najstrožjo nravnostjo in poštenostjo. Hrvatje naštevajo razne čudne navade te dame, ki spričujejo, da izvršuje svoj nauk rada tudi dejanski. Rodovinske razmere se ji vidijo baje pretelesne, preživalske, in torej nekako niske in podle, zato ne zove hčere svoje nikoli s tem imenom, nego ji pravi le: prijateljica. Isto tako ji ne sme reči hči nikoli mati, nego tudi samo: prijateljica! Poleg te duhovite gospe je sedela največkrat zastavna žena krepke rasti in obilnega života. Trideseto leto je bila že premahnila, vender ni zazrl opazovalec še nobenega znamenja, da se ji bliža z brzimi koraki jesen življenja. Obličje in čelo je imela gladko, vedro in svetlo, kakor da je sklesano od kararskega mramorja. Za zelenih let svoje mladosti je rasla ta čudovita centifolija prosto na planem in razveseljevala marsikaterega bogatega mladeniča in starca z bujnim cvetjem in omamljivo svojo vonjavo. Sreča je dala, da se je zaljubil vanjo imovit varaždinski trgovec, in ona je bila dovolj pamentna, da mu je verjela in ga poslušala. Poslal jo je v glasovit zavod na izobrazbo. Čez dve leti pa je presadil opitomljeno rožico na svoj vrt, kjer je cvetela odslej v zvesti ljubezni samo svojemu gospodarju in dobrotniku. Na tretjem sedeži se je nahajala navadno gospodična, katero smo spoznali najbolj po pridevku Goldmimerl. Javno mnenje je trdilo, da se zaljubi v obraz njen izmed desetih komaj jeden, ali sladko hrepenenje unemala je v srci vseh dobroživčkov zlata priloga, ki bi se ogrenila ž njeno roko. Uganeno ji je bilo dvajset tisoč goldinarjev dote! Ti silni novci so ji naklonili tudi častni priimek Goldmimerl. O nje živlenji sta omenjeni varaždinski dnevnik in kronika molčala, kar se more zmatrati za dober dokaz, da ji je teklo še mirno in čisto. Zraven te skromne in tihe deklice je slonela nemarno ali pa se izvirala samopašno gizdava krasotica, katero so imeli sploh zaradi bogatstva za kraljico vseh krščenih varaždinskih gospodičen. Jezikoslovci, ki so brali Homerja, pa so jo imenovali zaradi neznansko debelih oči boopis (volooko!). Oče njen je prvakoval med varaždinskimi trgovci, in prijatelji njegovi so trdili, da bi ga bilo sram dati jedinici svoji manje nego petdeset tisoč goldinarjev! Začel jo je dvoriti mlad, jako čeden uradnik, s katerim sem rad občeval, ker je ljubil goreče ne le svoj hrvaški, ampak ves slovanski narod. Kake tri tedne je poslušala jako milostivo prilizovanje njegovo, potem pa ga je pustila kar nanagloma, kakor bi odrezal. Zameril se ji je najbolj s tem, da je bil — preboječ! Dejala je, da bi vzela rajši kakega smrdljivega Juda nego takega bedaka. Soglasno so govorili možje, ki so bili zvedeni v ljubavnih spletkah in skrivnostih: „Ti nemškuti diši sablja. Vojaki so brez straha — vsaj pri dekletih. Njim ne bo mogla očitati, da so bedasti. Boste videli, da jo bo zaplenil prvi častnik, ki se oglasi.“ Ne vem za gotovo, ali zdi mi se jako verjetno, da se je prerokovanje njihovo izpolnilo. Opomniti moram še to, da so se varaždinski Judje smijali velikanski doti, katero so obetali volooki devici tuji ljudje. Bili so uverjeni, da bo morda več nego za polovico manjša in da se nje oče zaradi tega ne bo nič sramoval, ker pozna on sam najbolje trohleno zastavo, na kateri mu stoji imetek. — Pojdimo dalje! Na konci druge vrste imamo dve majhni, dobro rejeni sestri. Posebno izobraženi baš nista in glavo jima pokrivajo gosti, rdeči kodri. Kako drugo bi kazili, da bi bila grda; njima dvema pa niso dosti škodili. Uradniki in trgovci nižje vrste so jima radi oprostili to napako, ker so vedeli, da bo prinesla možu svojemu vsaka šest tisoč goldinarjev. Kak bogatin se takemu denarju še ne klanja, tem bolj pa se cedé po njem sline vsakemu avskultantu, suplentu in trakarju. V mlajšo sestro se je zaljubil moj znanec Sudec in mi povedal tudi cinično na vsa usta, zakaj. Dejal je: „Sam veš, kako teško zdelujem z borno svojo plačico. Cape si omišljam na dolg. Stanovanje, zajutrek in obed moram plačevati, za večerjo mi ne ostaje ni počen sold. Spat grem večkrat lačen nego sit. V hiši teh dveh rudoglavk pa se živi mastno in slastno. Malone vsak dan večerjajo bifstek, mojo najljubšo jed. Ko omečim Emico, kar se bo kmalu zgodilo, in udobrovoljim tudi mater njeno, ni dvojbe, da me bodo začeli vabiti k sebi. Zvečer jih bom kratkočasil z burkami svojimi in užival ž njimi vred božanski bifstek. Tudi me krojač ne bo več tako nadlegoval, ko bo videl, da me misli vsprejeti ugledna rodovina za svojega. Kredita bom imel povsod, kolikor bom hotel.“ Lahkoživec se je zmotil. Mati izvoljenke Sudčeve je zvedela natanko vse grehe in slabosti njegove in prisilila hčer, da se je morala to znanje razdreti in se pustolova ogibati. V varaždinsko gledališče pa so hodile tudi deklice drugačne, bolj idejalne vrste in bire. Kdor jih je videl, zadovoljij ga je popolnoma nebeški dar njih lepote in miline. Poleg njih človek ni mislil na denar; da ga je vprašal kdo po doti, zdelo bi mu se bilo tako govorjenje podlo in razžaljivo. Meni se je zapičila v spomin najglobočje črnkasta, snažno ali prosto brez lišpa opravljena hči nekega domačega obrtnika. Gledala je izpod temnih, mogočnih obrvi oh tako angeljsko nedolžno in božestveno, sladko in lepo, ob jednem pa tako vražje zapeljivo in peklensko pekoče, da je moral biti dober junak, kdor si ni užgal srca ob bajnem plamenu teh dveh varaždinskih očesec. Za najkrasnajšo vseh mnogobrojnih cvetlic pa je razglasilo javno mnenje nebogato gospodično, ki je bila po rojstvenem kraji Hrvatica, po krvi in imenu svojem pa Slovenka. Ni bila dopolnila dvajsetega leta, itak je preživela že dva romana, izmed katerih se je zvršil jeden jako žalostno in strašno. Ljubil jo je prezal, izobražen trgovec. Uverivši se, da ga ne bo uslišala, obupal je in se ustrelil. Bral sem pisemce, katero ji je poslal za slovo. Bilo je ganljivo, da so mi prišle solze v oči. Zadnjo vrsto pomnim še danes. S tresočo se roko, morda samo jedno minuto pred smrtjo je zapisal besede: Ein sanftes Lebewohl! ein leiser Händedruck! Und das Leben hat — geendet! Nekaj dni po ti nesreči je šla gospodična k neki stari sorodnici in videla pri nji prvikrat grdo porastenega moža nepriljudnega obraza in vedenja. Zdel se ji je podoben kakemu ciganu ali judovskemu krošnjarju. Drugače je bil jako omikan človek. Teta mu je dajala naslov: inženir. Samopašno dekle se je moralo na vse grlo smijati, ko se ji je začel kosmatin militi in dobrikati. Sešla se je ž njim potem še dostikrat, najprej pri sorodnici, pozneje pa tudi na svojem domu.. Vsak pot je bil proti nji bolj ljubezniv, ona pa tudi vsak pot bolj osorna in zabavljiva. Dejala mu je naravnost v brk, da tako ostudnega človeka, kakor je on, ni videla v vsem življenji svojem. Njega dolgo ni čisto nič oplašilo to razžaljivo očitanje. Hvalil in častil jo je iskrenejše nego mater božjo in Boga. Ta stanovitnost je premogla naposled nje napuhneno srce. Zaljubila se je v grdega inženirja tako strastno in nespametno, da ni mogla ne jesti ne spati. Na videz mu je pa še vedno nagajala ter ga zasramovala v pričo vsakega človeka. Kakor trgovec, hotel je tudi on že obupati. Ustreliti se baš ni mislil, ali začel se je je ogibati, in že se je zapisal na pošti, da bi zapustil Varaždin za zmerom. Ljubica to zve in se tako prestraši, da omedli. Ko se zopet predrami, razodene materi skrivnost neskončne svoje ljubezni in jo zaroti naj gre precej po inženirja in ga privede k nji. Ko ljubimec pride, pade mu na srce in ga prosi oproščenja. Zaradi nekih nepričakovanih zaprek se je praznovala svatba še le čez pol leta. Jaz sem se seznanil ž njo lično, ko je bila že blažena nevesta. Prišla je kdaj h hčeram gospodarja mojega v pohode in nam razložila sama na tanko ves razvitek ljubezni svoje. Jednoč sem jo vprašal, če je ni britko presunila smrt ubogega mladenča, ki je umrl zaradi nje. Ona je dejala hladno in malone zaničljivo: Prav nič ne, saj ga nisem prosila, da naj se ustreli. Zakaj je bil tako neumen? Ta odgovor jo označuje tako rezko in korenito, da mi ni treba opisavati svojstev in nravov njenih.
Po Varaždinu se je jela širiti čudna govorica, da hočeta ustanoviti dve domači gospodični nemško društvo z imenom „Bildungsverein“. V njem bi se prebirali, deklamovali in presojali nemški klasiki. Namen bi mu bil, da se udje izobražujejo, likajo in si požlahtujejo duh, srce in okus. Kdor bi se oglasil za uda, moral bi prebiti najprej kratek izpit, da se uverita gospodični, ima li za to družbo potrebne vednosti in svojstva ali ne. Ta novica me je silno razburila in užalila. Mislil sem si: gorje si ga drevesu, ki ga ne potresajo le unanji viharji, ampak ga razjedajo tudi črvi, ki so se v njem zaredili. Neopisna pa je bila moja jeza, ko mi prinese znanec povabilo, naj vstopim v „Bildungsverein“ tudi jaz in da naj pridem ob jednajstih dooludne na promenado, kjer me bo čakala jedna teh gospodičen, ki me bo izprašala. Nakanil sem pošteno osramotiti nemškuto. Ob določeni uri grem na prijazno sprehajališče, ki je bilo precej za gimnazijo in zdajci me obgovori suha, elegantno opravljena ženska srednje dobe z besedami: Lepa hvala, da ste prišli. Začel se je pomenek o vsakdanjih rečeh, ki se je izpremenil kmalu v izpit. Ona: kateri junak vam se zdi najbolj impozanten v Šilerjevih dramah? Jaz: Der lange Peter von Itzehoe. Ona: Kadar se govori o Getejevem Faustu, katere besede iz te velikanske pesmi vam pridejo najprej na misel? Jaz: Mir ist ganz kanibalisch wohl, gleich wie fünfhundert Säuen. Čuteč, da se rogam, ni me hotela več izpraševati. Zdaj pa pobaram jaz njo s precej rezkim glasom, čemu snuje v hrvaškem Varaždinu nemško društvo? Ona odgovori: Zato, ker je nemška literatura izmed vseh najbolj univerzalna, najbolj idejalna, najbolj umevna in pravična vsem ljudem in narodom. Pozabivši, da moramo biti moški priljudni tudi proti avšam, začnem upiti: To je laž, to je nesramno nemško bahanje. Nemške novine in drugi politični in nepolitni spisi dokazujejo, da je ta narod izmed vseh, kar jih je na svetu, nam Slovanom najbolj sovražen in krivičen. Isto spričuje vsa njegova in naša zgodovina. Vi, gospodična! Niste več tako mladi, da ne bi pomnili, kako strupeno hudobno so govorili in delali proti nam vaši ljubeznivi Nemci leta 1848. Babišče se ustraši moje jeze in me jame tolažiti: Za Boga svetega vas prosim, ne hudujte se tako silno brez razloga. Verjemite mi, da v našo družbo ne bo prišla nobena knjiga, ki žali le količkaj narod, med katerim živimo. E pa dobro, razlagajte nam vi ali pa kak drug ud tudi kaj o slovanskem slovstvu. Čujem, da je spisal neki Kundeliš (Gundulić?) jako krasno dramo, epopejo ali kaj že. Jako nas bo veselilo, ako nas seznanite bolj natanko s tem prvakom ilirskih pesnikov. Zdaj sem uvidel, da namera teh gospodičen ni tako vražja, kakor sem prej sodil. Društva itak nista mogli osnovati, mislim, da najbolj zato ne, ker sta bili obe prestari, preneumni in prerevni. Oglasili so se za ude samo trije: dve ženski in jeden Jud! Meni in drugim se je zdelo, da je bilo babnicama malo mar za kakov „pildunk“, hoteli sta z dobrim izgovorom privabiti k sebi krdelo neoženjenih gospodov, da bi o priliki koga ujeli in dobili moža. Ali kakor ta prva poskušnja, izpodletele so jima pozneje še razne druge spletke in zvijače, katere sta izumili, da bi prišli v sveto zavetje sedmega zakramenta. Živeti in umreti sta morali obe v zaničevanem deviškem stanu.
Varaždinci takrat še niso imeli stalnega gledališča. Igralo se je v privatnih hišah. Občinstvo so razveseljevali popotni nemški glumci. Nahajali so se med njimi kdaj prav spretni igralci. Po zimi 1854 — 55. Nas je zabavljal najbolje šaljivec, kateri je bil nadarjen s tako čudnim obrazom, da mu se je moral človek smijati, še predno je izustil kako besedo. Isto zimo je bil ud gledališčnega krdela jako lep Hrvat. Oblačil se je vedno elegantno po najnovejši modi in obraz mu je bil tako simpatičen, da so nekatere dame pohajale gledališče samo zaradi njega. Zval se je, če se ne motim Freudenreich. Govoril je na odru kakor drugi glumci le po nemški. Varaždinci so mi pravili, da je zapel pred dvema letoma neki igralec v nemški igri hrvaško pesem, kar je poslušalce tako unelo in udoševilo, da odobravanju in ploskanju ni bilo ne konca ne kraja. Ta v tisto tožno dobo žal jedini pripetljaj je dokazoval sijajno, da nemško igranje v varaždinskem občinstvu ni moglo zamoriti žarkega hrvaškega rodoljubja. Močno me je razveselil dopis iz Varaždina, ki sem ga bral v dunajskih novinah „Oesterreich. Zeitung“. Dopisnik je pohvalil meščanstvo, da skrbi tako požrtvovalno za nemško gledališče. Ta besede mi baš niso ugajale, ali po všeči mi je bila opomnja, da je to podjetje v Varaždinu silno težavno, ker večina prebivalcev ne razume nič nemški. Dopisnik je torej potrdil, da je bila moja sodba o narodnostnih razmerah mesta Varaždina resnična. Moral sem se čuditi, da so poslušali ljudje vsako igro tako pazljivo, zvesto in skoro bi dejal pobožno od prve do zadnje besede. Glumcev ni motil ne najmanjši nemir in nered. Če so igrali tudi nemarno in nespretno, če so ponavljali malone samo to, kar jim je narekoval šepetalec, nikdar jih niso kaznovali Varaždinci z ropotom in psikanjem. Zagrebčani in Rečani niso bili tako potrpežljivi! V zasebni hiši se daje dober oder teško napraviti. Neprilike in smešne prigodbe so na njem skoro neizogibne. Tudi v Varaždinu se je primerila marsikatera takova sitnost. Jednoč se je zrušil na prizorišče stroj, ki je delal grmenje. Kje drugje bi bila vzbudila ta nesreča splošno veselost in krohotanje, usmiljeni Varaždinci pa so mirovali in molčali.
Ravnatelj mestnega zavoda je začel nazdravljati po nemški zdaj tudi nam drugim, mi pa smo se delali, kakor da bi ga ne slišali in ne videli. Nekateri so prepevali, nekateri uhajali iz izbe, ostali pa kričali ali se smijali. Splošni nered in nemir ga je opomnil, da njegovih napitnic ne potrebujemo. Narodnjaki so ga ta dan spoznali in se ogibali odslej neprijetne njegove družbe — ali ne vsi! Marsikateri je brzo zadušil v sebi narodno jezo in sklenil gorko prijateljstvo z nadepolnim zastopnikom nove ere. Na sprehodih svojih sem srečal dostikrat to svojat in se uveril na svoja ušesa, da se je razgovarjala z ravnateljem prav sladko in ugodljivo po nemški. Seme, katero so posejali politični nemški oratarji, jelo je hobotno kliti in odganjati na vseh krajih in koncih nesrečne hrvaške zemlje. To leto sem se seznanil z dvema Čehoma. Oba sta bila učitelja: mlajši, Mařik, v zasebni hiši; starejši, Hunka, na nižji realki. Naslednja leta sem našel na Hrvaškem še mnoge druge ude tega bratskega nam plemena. Povsod sem zapazil, da so bili Čehi, ki so se porodili v kraljestvu, malone brez izimka goreči slovanski rodoljubi in ob jednem blagodušni, odkriti, pošteni, vse hvale in časti dostojni možje. O Moravcih pa žal ne morem izreči iste sodbe. Poleg vrlih Slovanov sem se nameril med njimi na potuhnene in prekanjene kruhoborce, katerim sta bila žep in trebuh prva in glavna, narodnost in domovina pa deveta briga. V vrsto pravih čeških „vlastencev“ in slovanskih korenjakov je spadal V. Mařik. Odgajal je sina Varaždincem in tudi Zagrebčanom dobro znanega Petra Horvata po svoji volji in tudi po očetovi želji popolnoma na narodnem jeziku in v narodnem duhu. V šoli se Mařik ni naučil veliko, ali trudil se je resno in stanovitno, da poppravi ta nedostatek. Izobraženje in vednosti svoje je razširil in utrdil, občujoč z omikanimi ljudmi in čitajoč marljivo leposlovne in znanstvene knjige in časopise. Tako si je pridobil neke splošne pojme celo o znanostih, ki se razlagajo v višjih šolah. Prav rad sem se ž njim shajal in sprehajal, ker sem uvidel, da mu smem vse verjeti, zaupati in povedati. Beseda mu ni tekla gladko in tanko, on ni poznal tiste tajnosti, kateri pravijo bon ton, ali bil je izredno dobrodušen človek, iskren, unet za narod, pravico in svobodo, prost vsake himbe in zvijače. Kar je imel na srci, imel je tudi na jeziku. Drugo leto je pustil privatno službo in šel za narodnega učitelja v Ludbreg. Tu je spoznalo višje šolsko oblastvo pedagoško njegovo spretnost in ga premestilo v Zagreb. V hrvaški metropoli je napisal več šolskih knjig, ali stalne sreče ni našel v nji. Jeli so ga hudo preganjati in naposled so mu uzeli celo službo in kruh. Pravega uzroka nisem mogel zvedeti; itak mislim, da je pripomogla mnogo prevelika njegova rezkost, iskrenost in resničnost. Škoda poštenjaka!
S Hunko sva drugovala nekoliko samo v gostilnici. Učil je na realki menda fiziko. S seboj je nosil zmerom kako knjigo; kemijo je prebiral najrajši med obedom, držeč z jedno roko žlico ali vilice, z drugo knjigo. Sumno mi se je zdelo, da so ga razglasili za najizvrstnejšega učilja nemčur Fodor in Judje. Če je uzel človek vpričo njega v misel Slovanstvo, majal je pomenljivo z ramama in se smehljal, zinil pa ni besedice. Ko sem ga vprašal ali zna že dosti hrvaški, dejal je nekako nejevoljno: Kako? Saj se neče z menoj nihče pomenkovati po hrvaški. Ta bedasti odgovor je izdal kruhoborca. Silno sem se začudil, ko mi je povedal, da mu je ponudil oče nekega njegovega učenca, trd, podgorski kmet — svojo ženo! Podgorsko poštenje, zlasti pa podgorski zakoni so že od nekdaj dobro sloveli po soseščini, zato nikakor nisem mogel verjeti tolike podlosti in nesramnosti. Ker me je ta reč jako zanimala, začel sem jo preiskavati. Tistega Podgorca so poznali tudi Hunkovi tovarši in nekateri drugi učitelji, med njimi pater Pavel. Prosil sem jih, da bi moža o priliki vprašali, kaj je prav za prav mislil in pomenil s čudno svojo ponudbo. Po tem potu mi se stvar kmalu razjasni. Hunka ni mogel razumeti Podgorca, ker je bil prenemaren, da bi se bil naučil hrvaški. Dečkov oče mu je rekel, da on sam ne more hoditi pogostoma v mesto, ker ga drže nujni opravki doma, ali žena njegova nese večkrat v Varaždin kako malenkost na prodaj pa se bo lahko oglasila pri Hunki in pri drugih profesorjih ter jih vprašala, kako se ji kaj sin vede in napreduje. Te nedolžne besede je tolmačil Bahov „Kulturträger“, kakor da bi ga bil prosil oče, naj mu skrbi prijazno za sina in za nagrado da mu je ponudil ljubezen svoje žene! Ta pripetljaj dokazuje pač dovolj očitno, kako brezvesten in nesposoben za službo je vsak učitelj, ki se neče naučiti jezika svojih učencev in dežele, katera jih je izročila njegovi brigi in mu olajšuje zato življenje, da mu ni treba stradati kruha in — vsaj na Hrvaškem — niti vina in puranov!
Ta strahovita nenravnost Bahove vladavine je rodila tretjo vrsto denuncijantov, zloglasne kruhoborce. Kdor ne more dokazati sposobnosti svoje s strogimi izpiti in z dejansko spretnostjo, začne se prilizovati, hliniti, sliniti, naznanjati vladi neskončno lojalnost svojo in neskončno nelojalnost ilirskih svojih tovaršev. Bah mu morda ne verjame, ali si misli: „Ta človek bi mi utegnil koristiti. Pripravljen je pospeševati namene moje, domovina mu je deveta briga. Dajmo mu kruh, saj ne gre iz mojega žepa.“ Jaz bi prisegel, tako čvrsto sem uverjen, da ne zamišlja in ne kuje nobeden Hrvat proti državi punta. Ali če poveste te moje besede Bahu in njega pomagačem, bodo vam se zasmijali v brk. Za rogovileže in zarotnike imajo vse Ilire, vse hrvaške rodoljube in tudi bana Jelačića. Očitno se ga zdaj še ne usojajo prijeti, ali on sam prav dobro ve, da je na Dunaji nehal biti persona grata že pred dvema letoma. Če priporoča kakega izvrstnega uradnika, škodi mu več s pohvalo svojo nego koristi. Malopridneža, katerega graja, pouzdignejo o prvi priliki samo zato, da pokažejo, kako malo se brigajo za banovo mnenje. Da pride iz nebes kak angel ali sama Mati božja, ne bi mogla preveriti Bahove vlade, da Hrvatov ni okužil peklenski panslavizem. Ta pogubni duh hoče zdaj z vsemi sredstvi pregnati in ugonobiti. Varaždinsko županijo bode darovala morda res Štajercem, da se gosti in odebeli ž njo nezasitni nemški molóh. Tukajšnji častniki, vem za gotovo, ne bodo ji tega svetovali, nego jo svarili in odgovarjali z vsemi razlogi pameti in politične previdnosti. Ali jako se bojim, da bodo vrgli poročilo njihovo v koš. Kdor je tako oslepel in pobudalil kakor Bah, ne da si nič dopovedati. Ostalo hrvaško deželo pa menda mislijo zjediniti z granico in povojačiti, nadejaje se, da bo vojna strogost najprej zaprla sapo vsem panslavističnim škratom in skušnjavam. Črno Strohuberjevo prerokovanje se ni izpolnilo, ali zle slutnje in domišljaje njegove mu bo oprostil rad vsak človek, ki poznaje takratne razmere in okolnosti. Brezobzirnost, budalost in neumnost Bahove zisteme je bila tolika, da se je mogel verjeti in pričakovati od nje vsak nezmisel in tudi pošastni projekt, da bo vrgla hrvaško kraljevino pod graničarsko disciplino in — batino.
Nekaj let po tem je zahtevala jako uzvišena in odlična oseba, da bi se na prospeh in korist vojnemu brodovju osnovala iz vsega avstrijskega primorja od Benetek do Kotorja jedna provincija. O tem predlogu so pisale avstrijske in tuje novine in mnoge so ga popolnoma odobravale upajoč, da se bo na tak način avstrijsko primorje najlaže in najprej ponemčilo. Govorilo se je, da ga je vlada že skoraj sprejela in potrdila, ali zadnji trenotek, da so se dvignili proti njemu uplivni nasprotniki in ga podrli. Da se je nakana uresničila, zgubila bi bila provincijalna Hrvaška reško županijo, granica pa morebiti vse svoje štiri uskoške polke. Takrat nobenemu človeku na Dunaji ni prišlo na miesl, da bi razžalil in razkačil tak grabež ves hrvaški narod. Ali kdo se je brigal v tisto dobo za narode in javno mnenje?! Razven sardinske vlade skoro nihče. Mogočniki evropski so izdavali navlašč baš take zakone in naredbe, ki so bile najmanje popularne in zaželjene. Po njihovi misli je ustvaril Bog narode zato, da jih vladajo po svoji volji, ne vprašaje jih čisto nič, če so jim mere in namere njihove mrzke ali povšečne. Bah se je skesal in Varaždina ni odcepil od trojedne kraljevine, ali izbral si ga je za prvo nemško postojanko na hrvaški zemlji. Zvedeli smo za gotovo kmalu po novem letu 1854., da se bo moral na jesen pri nas umakniti hrvaški učni jezik nemškemu na vsem gornjem in nekoliko celo na spodnjem gimnaziji. Šolski nadzornik nas je opominjal že spomladi, da bi začeli rabiti precej za nekatere predmete nemščino, kolikor je to mogoče, ne da bi trpel kvaro napredek naše mladeži; in jeden profesor, po rodu Hrvat, ga je poslušal. O ti priliki nam je razodel gosp. Nadzornik prezanimivo novico, da se je zagledala in zaljubila ponosna dama Tevtonija že zdavnaj v skromni naš Varaždin ter si ga hotela prisvojiti. Že leta 1851., ko še živ krst ni mislil ponemčiti zagrebških in drugih hrvaških učilnic, namenila je dunajska vlada za trdno, da mora ustanoviti v Varaždinu nemški gimnazij. Ta kraj se ji je zdel najbolj pripraven in priličen za nemško propagando, ker stoji blizu štajarske meje in je trgujoč in občeč s središči nemške „kulture“ (s Ptujem, z Mariborom, Gradcem, z judovsko Kanižo itd.) imel dovolj prilike, da se ž njo seznani in sprijazni.
Tudi sem že omenil, da so zmatrali tuji in celo nekateri slovanski učenjaki in pisatelji Varaždin za nemško mesto. Ta gimnazil bi bil rabil za vado, na katero bi se lovili Hrvati. Ž njim je hotelo ministerstvo brez dvojbe pokazati silni razloček, ki biva med barbarskimi hrvaškimi in prosvetnimi nemškimi šolami. Napuhneni, v svojo modrost in nemščino zatelebani dunajski birokrati so se gotovo nadejali, da bo varaždinski nemški zavod kakor magnet vlekel váse mladino iz vse hrvaške kraljevine in napotil, če ne vseh, pa vsaj „trezne in pametne“ Hrvate, da bodo prosili vlado kar sami, naj bi jim blagovolila ponemčiti na isti način tudi vse druge višje učilnice. Zakaj se ta nakana takrat ni izvršila, ni nam g. nadzornik mogel ali pa ni hotel povedati. Gospodje germanizatorji so čakali še tri leta, potem pa so poslali na Hrvaško višjega uradnika v ministeriji bogočastja in uka, Klemana, da naredi v tukajšnjem šolstvu red, to se pravi po domače, da je ponemči. Kleman je bil nekdaj na ljubljanskem liceji profesor latinskega jezika in obče zgodovine. Med poslušalci njegovimi sem se nahajal tudi jaz. Znal je izvrstno pripovedovati. Zgodovino nam je razlagal gladko, jasno in pregledno, ali po stari šegi, ne oziraje se dosti na nje jedro, na kulturni razvoj človeškega rodu. O Slovanih je govoril malo in mrzlo. Ni nam se kazal baš sovražnika, ali niti prijatelja. Bržkone je mislil, da je objektiven. O sijajni njegovi nadarjenosti se ni moglo dvojiti. Bil je vsestranski izobražen, duhovit mož in jako marljiv in spreten delavec. Sosebno se je odlikoval s sposobnostjo, da je znal to, kar je imel v glavi, dobro zvesti in porabiti v svojo korist in čast. V službi svoji je brzo napredoval. Povzdignil se je v nekoliko letih od licejskega učitelja za sekcijskega načelnika v ministerstvu bogočastja in uka. Javno mnenje ga je razglasilo po pravici za desno roko ministra Tuna. Po svoji veliki omiki, energiji in nemškutarski strastnosti je spadal Kleman med glavne zastopnike in najčvrstejše stebre Bahove zisteme. Po rodu je bil Čeh, ali v nemških šolah, katere je pohajal, nauzel se je tujega duha. Pozneje je bral kdaj tudi kake narodne novine in bukve, ali pravo rodoljubje je ostalo neznano njegovemu srcu. Imel se je vedno samo za Avstrijca in ob jednem je bil baje uverjen, da mora država poginiti, ako se ne ponemči. Širil je torej germanizacijo z vsemi sredstvi iznajdene svoje glave in službene oblasti. Zlasti slovanske jezike je izganjal nemilosrdno iz gimnazijev in sploh iz vseh višjih učilišč. Hrepenenje po jednakopravnosti vseh avstrijskih narodov je zmatral vedno za brezumno in toliko da ne za veleizdajsko. Na Dunaji smo ga vprašali Slovenci, če bomo mogli dobiti učiteljsko službo domá na Slovenskem. Odgovoril nam je odločno, naj opustimo to misel, kajti je domovina naša vsa država. Če nas pošlje vlada v Bregenc, v Černovice ali kamor koli, povsod nas mora navdajati čustvo, da smo domá. Ali Kleman je tako le govoril, postopal pa je s slovenskimi učitelji mnogo blažje. Namenil jih je Hrvatom za ponemčevalce, ker je uvidel, da so za ta posel kot sorodniki njihovi sposobnejši nego trdi Nemci. Za suplente so mogli priti tudi v slovenske kraje. Mene na pr. Je pozval ravnatelj Vidic v Trst. Da sem dovršil izpite svoje že pred okt. 1853. L., bil bi me sprejel drage volje in brez zapreke tudi ravnatelj ljubljanskega gimnazija, ki mi je to sam povedal. Za pravega profesorja pa je potrdila vlada res grozno nerada in le malokdaj našega rojaka na slovenski zemlji. Na Hrvaškem je pregledal Kleman najprej reški gimnazij, iz Primorja se je napotil v Zagreb. Čudne reči so se pripovedovale o diktatorskem njegovem vedenji. Mladina se je poučevala takrat spoh po hrvaški, on pa jo je izpraševal menda po nemški; in ker mu ni odgovarjala povoljno, izustil je baje sodbo, da malo zna in napreduje in poglavitni uzrok ti bedi da je učni, to je hrvaški jezik! V konferenciji je dokazoval učiteljem, zakaj se bodo morali razlagati posamezni predmeti zanaprej po nemški. Dejal je na pr., da je latinski jezik po duhu, notranjem ustroji in po pravilih svojih najpodobnejši nemškemu, s pomočjo nemškega se bo dal torej najlaže in najuspešneje tolmačiti. Zdaj se oglasi profesor Veber (sloveči hrvaški pisatelj in sedanji zagrebški kanonik) in veli: O grškem jeziku pa trdijo zvedenci, da je za te reči najbolj v rodu slovanskemu, zato treba, da ostane zanj učni jezik tudi odslej hrvaški. Kleman zavrne rodoljubnega govornika: Baš zato mora se učiti po nemški tudi grščina, ker se posel dijakom ne sme preveč olajšati i. t. d. Ugovori pametnih pedagogov in poštenih narodnjakov niso mogli odvrniti od hravških šol tožne usode, kajti zavladalo je pravilo: „Sic volo, sic iubeo, stat pro ratione voluntas.“
Naskoro so se pokazali silni nasledki Klemanovega potovanja. Na podlogi njegovih poročil se je uvedel nemški učni jezik l. 1854 — 55. V vsa hrvaškoslavonska srednja učilišča. Iz nižjih razredov se hrvaščina še ni dala popolnoma prepoditi, ali vlada se je je hotela znebiti tudi v njih in je začela s tem namenom ponemčevati že tudi glavne šole. Na Reki so bacnili narodni jezik najprej iz vsega gimnazija; ostal je samo učni predmet z dvema urama na teden. Višji razredi so se dali nemščini, nižji italijanščini. Večina učiteljskega zbora je morala oditi. Domoljubnega ravnatelja Kombola so pognali v pokoj s 400 gold. mirovine! Na njega mesto je prišel iz Trsta Vidic. Najhuje pa je udarila ta zavod dunajska vlada s tem, da je uzela službo in kruh učitelju hrvaškega jezika, veleslavnemu učenjaku in preiskrenemu narodnemu borilcu Franu Kurelcu. Šolski nadzornik nam je naznanil odstranjenje njegovo z opomnjo, da vlada ne more in ne sme puščati mladine v rokah takega fanatika. O Kurelci sem prej malo slišal in vedel. Vprašal sem Muzlerja, kakov je, če je res tak rogovilež. Dejal mi je: E znate, Kurelac je res ultraš, domoljubje njegovo je presilovito, nepremišljeno. Za nas so nastopili zdaj resni, teški časi. Slušati nam je evangelijski nauk: Bodite krotki kakor golobje, zviti kakor kače. Z grdo ne opravimo ničesa. Če prepodé iz šol narodnjake, prišli bodo namesto njih tujci, ki bodo ponemčili tudi duh mehke naše mladine in nam uzeli s tem vsak up v boljšo bodočnost. Ako se bomo vedli pametno in oprezno, ne bo nas gonil nihče iz službe in imeli bomo vedno dovolj prilike gojiti v učencih svojih ljubezen do materinskega jezika in domovine. Izročili bomo narodu nepokvarjen naraščaj, ki bo podpiral in bogatil njegovo književnost in mu koristil, ko prejde sedanja nevihta, tudi na poprišči političnem. Muzler je govoril, kakor vidimo, jako trezno in diplomatski, ali ni imel pravice grajati in obsojati Kurelca. Kakovo hudodelstvo je zakrivil ta značajni mož? Vzbujal je v primorski mladini gorečo ljubezen do hravškega jezika, do hrvaške književnosti, do hrvaškega naroda: s tem pa je izvrševal le najsvetejšo pedagogijsko dolžnost svojo. Zahteval je, kar se daje odvažno in energično, da ostane na reškem gimnaziji vladajoči jezik hrvaški: tudi to je smel in moral storiti ne le kot resničen narodnjak in učitelj, ampak kot zvest državljan in cesarski služabnik, kajti je branil jasni cesarski zakon, ki je potrdil hrvaščino za učni jezik v vseh šolskih zavodih trojedne kraljevine. Muzlerjev konservatizem je izviral nekoliko iz verskega stališča. Pokorščino proti vsakemu, tudi najkrivičnejšemu glavarstvu, zmatral je za splošno krščansko dolžnost, spominjaje se Kristovih besed: Vsaka oblast dobaja od Boga. Ti ne bi imel nikake oblasti do mene, da ti ni dana od zgoraj. Tako bi se dalo zagovarjati tudi turško tiranstvo. Jaz mislim, da bi se izrečenja sv. Pisma ne smela nikoli rabiti za dokaz v posvetnih vprašanjih. Če pa se dovoli ta svoboda jedni stranki, ne sme se kratiti niti drugi. Kurelac bi bil mogel odgovoriti Muzlerju: Resnice vaših besed ne zanikam, ali to morate potrditi pa tudi vi meni, da je glas rodoljuba glas božji. V svetih bukvah pa se bere, da moramo biti Bogu pokornejši nego ljudem. Žarko domoljubnost makabejskih junakov, ki so se dvignili proti zatiralcem svoje vere in narodnosti, slavi in poveličuje ne le svetovna zgodovina, ampak tudi sveto pismo. Jeklena stanovitnost in uzorno narodno poštenje sta nakopala Kurelcu brezštevilne reve, nadloge in skrbi, v nesreči svoji pa se je mogel tolažiti in se je tudi tolažil z zlatim naukom nazaretskega preroka: Blagor tistim, ki zaradi pravice trpé preganjanje, ker njih je nebeško kraljestvo. V „hrvaških spominih“ svojih bom govoril pozneje obširno o njega značaji, nazorih, namerah in delih in dokazal na tanko, kako nečloveška in v nebo upijoča krivica se je godila temu narodnemu mučeniku za Bahove vladavine. Kakor šolstva, lotila se je grabljiva germanizacija l. 1854. Tudi hrvaškega pravosodja. Tega leta se je preustrojili uradništvo za absolutizma že drugič in to definitivno (!?). Uprava se je združila s sodstvom in ob jednem se je uvedel v vse višje urade nemški službeni jezik. Tudi ta izprememba se je vršila po prostih ministerskih naredbah proti določbi cesarskih zakonov. Radi lepšega, da se ne tepta preočitno oblika, sklical je predsednik varaždinskega sodišča glavne svoje uradnike v zbor, v katerem je predlagal, da se zameni poslovni hrvaški jezik z nemškim, ter zahteval, da se o tem glasuje. O teh besedah plane Cepulić srdit kakor ranjen lev s sedeža in protestuje svečano in gromoglasno proti takovemu glasovanju, veleč, da uradniki nimajo oblasti odpravljati cesarskih zakonov, nego da jih veže službena prisega na njih spoštovanje in vestno izpolnjevanje i. t. d. Ta silni protest so podpirali skoro vsi drugi sodniki. Koristil res da ni ničesa, ali take pojave treba je zabeležiti in jih oteti pozabljenu, nekaj zato, ker so častni sami po sebi, pa tudi radi tega, ker se je ukorenilo v hrvaški inteligenciji krivo mnenje, da je zavladala Bahova zistema v hrvaških šolah in uradih brez nasprotja in upora. Vzgled Kurelčev, Cepuličev in dr. dokazuje in spričuje jasno in sijajno, da se ta neskončna sramota narodni stranki ne sme očitati.
Spomniti mi se je zdaj tudi bližnjih rojakov, katere je zanesla svoja volja ali usoda z mano vred med Hrvate. Štajerskih Slovencev je v Varaždinu vse mrgolelo. Služili so za posle, pomočnike in težake ali pa se nastanili za samostojne rokodelce in male trgovce. Ti naseljenci so pomnoževali neprenehoma število slovanskih prebivalcev. Z domačini so se združili in stopili tem laže, ker se govori na jugovshodnem Štajerskem narečje, ki se ne razlikuje bistveno od varaždinske kajkavščine. Teh rojakov sem videl vsak dan dovolj, ali ni bilo prilike, da bi bil ž njimi kaj dosti občeval, ako ne štejem spačenih natakaric, katere sem moral marsikdaj ozmerjati, ker so se hotele pomenkovati z mano po nemški. Šetat sem se hodil, če sem bil sam, najrajši preko Drave. Na mostu sem se oziral po lepi mogočni vodi in se čudil nje mrtvilu in zapuščenosti. Zapazil nisem na nji nikoli nobene velike ladje in le malokdaj kak ribarski čoln. Kogar koli sem vprašal za uzrok, odgovoril mi je vsak: Drava ni za rabo, trebalo bi ji urediti strugo, ali to bi stalo milijone; kdo nam jih dá? Po moji misli bi morala skrbeti za takova popravila država. Ali ni sramota, da se prevaža po sibirski Leni, tekoči skoz prazne tolikodane brezljudne pustinje, mnogo več blaga nego po Dravi, ob kateri stanuje na vsaki četvornasti milji po več tisoč, če ne jako omikanih, pa vsaj ogromne davke plačujočih kmetov in obrtnikov? Neko poletno popoludne sem zagledal štajarsko plav, ki se je bila ustavila precej pod mostom. Stopil sem k brodnikom, katerih je bilo pet, in se razgovarjal ž njimi dobro uro. Namenjeni so bili v Slavonijo. Hrano so vozili s sabo. Videl sem več velikanskih hlebcev, dva lonca in dolgo vrečo. V jednem lonci so imeli fižol, v drugem mleko, ostalo brašno, med katerim je bilo največ krompirja, spravili so bili v vrečo. Plavci so se usedli na breg, odmolili očenaš, nadrobili v mleko kruha in ga pojedli v slast ves lonec. Zatrdili so mi, da ne bodo potrošili na vsem potu do Slavonije ni dvajsetice, in ne bi ni krajcarja, ako bi mogli prebiti brez tobaka. Branjevec, ki je prodajal pri mostu in videl to skromno južino, začel je na ves glas upiti in grajati Hrvate, češ ko bi pili oni namesto vina mleko kakor ti Štajarci, imeli bi več denarjev, nego jih imajo, in jim ne bi trebalo nikoli stradati. Brkatega cestarja, ki je drzal blato, zazžalile so te besede. Zaničljivo se zadere nad branjevcem: Kaj brbljaš? Mi Hrvati res nismo bogataši, ali drugi so še večji bogci nego mi, čeprav srebajo mleko in vodo. V našo deželo si hodijo iskat kruha Švabe, Štajarci, Kranjci, Judje, cigani in vsi vragi in satani, Hrvati pa se hranijo lahko doma in če nas pritisne sila, ne prosimo nikogar miloščine, v tem ko se zatekajo k nam berači iz vseh krajev sveta. Ponosni cestar je trdil resnico. V trojedno kraljevino se usipljejo vsakovrstni sorodni in nesorodni tujci. Najmočnejši po številu so bili med njimi že od nekdaj Slovenci. Pomagali so zaseliti Hrvatom Karlovec, Zagreb, samobor, Sisek, Varaždin, Reko in ves gorski okraj reške županije. Posamezni pa se nahajajo po vsem velikem prostoru mad morjem, Dravo, savo in Dunavom. Ti Slovenci so se porodili z večine na Kranjskem. Na Kranjce sem se nameril celo ob daljnji Dravi. V Varaždinu sem zagledal nekoč pred veliko cerkvijo po božji službi kakih deset možakov, ki so se ustopili v kolo in se pomenkovali poleg načina vseh prostih, nepokvarjenih Slovanov, rabeč pregovore in kratke stavke. Brade in brkov ni imel nobeden, itak se jim je poznalo, da že precej dolgo niso bili obriti. Na glavi so čepeli nekaterim niski klobučki, drugim pa je tičala do ušes v kučmi ali v polhovki. Obleka jim je bila krajnskega kroja, starikava in dobro ponošena, ali niti raztrgana niti zakrpana. V ustih so držali skoro vsi kratke, turenčkaste lulice, iz katerih so iztrkavali, ko so dopuhali, pepel ob nohtu na palci. Ogenj so si po stari šegi ukresavali, klinčki so se jim zdeli menda predragi ali pa prenova iznajdba, katere so se bali. Kadar je hotel kdo pljuniti, obrnil se je od tovaršev v stran in o ti priliki se je ozrl za hip na cesto po memo gredočih ljudeh. Zapazil je gotovo vselej kaj mičnega, smešnega ali čudnega, na kar je opozoril družbo, ki se je petem nekoliko razkoračila in se jela glasno čuditi, rogati ali krohotati. Po teh znamenjih, zlasti pa po narečji sem lahko spoznal, da so prišli ti ljudje z Gorenjskega. Obgovorivši jih sem zvedel, da so se porodili v kamniškem okraji, in to največ v komendski župniji. Vsi so poznali prav dobro rojstveno mojo vas, Bližnji Menguš, nekateri pa tudi roditelje in brate moje. Delo so si našli pri varaždinskih bogatinih in sosednjih graščakih. Bili so slamorezci, če je trebalo, pa so opravljali tudi druge zimske posle. Do malega vsi so se pohvalili, da dobivajo prav dobro hrano in plačo. Že to nedeljo so me prosili, da bi pisal kdaj ljudem njihovim domov, ker ni znal nobeden njih pisati. V Varaždinu so ostali do pomladi. Služil sem jim vso zimo za pisarja in ob jednem v marsikateri reči za svetovalca, poročevalca in posrednika.
Na Gorenjskem so imeli vsi svoje hiše in kosec kmetije, ki pa ni mogla preživiti popolnoma njih in njihovih rodovin. Denarje so pošiljali domov vsak mesec, navadno po deset, kdaj tudi po dvanajst goldinarjev. Človek se je moral čuditi treznosti in varčnosti njihovi. Delavne dni so pili vino, če so jim ga dali gospodarji; sami niso potrošili za nje ničesar; še ob nedeljah so se zadovoljili z jedno merico; upijanil se ni nikdar nobeden. Slamorezci so bili vsi oženjeni razven jednega. Pa tudi ta se je bil že preskrbel z ljubico, s katero se je mislil po veliki noči poročiti. Pisal sem ji zanj silno dolgo pismo, katero sem zabelil obilno z najslajšimi frazami iz romanov. Odgovorila mu je nekako takole: „Preljubi Andrejček, kar ne morem ti dopovedati, kako so se smijali mati moja, ko sem jim prebrala tvoje pisanje. Dejali so: Prismodi se mora goditi strašno dobro, če ne, ne bi se mu ljubilo, pisati take prazne. Ako ne pride kak boljši snubač, pa ga uzemi; meni nič mari. Tako so mi govorili mati, jaz pa sama nisem vedela, kaj bi rekla. Ko bi mi bil doma povedal, da me imaš tako neskončno rad, ne bi te bila izpustila iz rok; tistega Varaždina ne bi bil ti nikoli videl, ker bi bil moral ostati pri meni. Ali doma si se držal kakor štor; dostikrat nisem mogla izvleči nobene besede iz tebe ali pa si kvasil in čeljustal kaj prav nepotrebnega in neumnega. Pravil si mi jednoč gotovo dve uri, kako lepa dekleta si videl v Kamniku. Toda zdaj je vse dobro. Pridi prav prav kmalu nazaj, jaz te že kaj teško čakam. Za me se nikari nič ne boj, ker ostanem do smrti zvesta tvoja Mana.“ — Srečni Andrej je verjel tem besedam ljubice svoje tako trdno, da mu se je videlo povse nepotrebno, da bi ji še kaj pisal. Véliki teden se je vrnil domov in našel zlato Manico — omoženo! Dejala mu je: Jaz te tako dolgo nisem mogla čakati, zakaj nisi prišel domov pred pustom. Pa ne smeš misliti, da sem slabo prebrala. Tomaž moj ima celo polovico kmetije, ti pa niti jedne četrti ne. Zdaj se pa le hitro izgubi! Tomaž je dejal, če se bom menila še kaj s tabo, da bo razčesnil tebi glavo, mene pa tako namahal, da bom vsa črna. Ubogega Andreja je ta nezgoda tako izbegala, da se je hotel zapisati v vojake, vender se je še o pravem času premislil. Tudi mene je nekoliko jezilo, da je tako naglo pogasil žarki plamen, ki ga je razpihal romantični moj list v srci gorenjske krasotice. Ko sem popotoval o počitnicah skoz Komendo, povedala mi je krčmarica, da se je Andrej brzo potolažil in si našel že čez tri mesece drugo nevesto ter se ž no tudi poročil. Razven slamorezcev nahajali so se takrat na severnem Hrvaškem nekateri izobraženi naši rojaki, in sreča mi je poslužila, da sem, slišal sem elegantnose ž njimi sešel in seznanil. Grede po varaždinskem trgu, slišal sem elegantno opravljenega gospoda, ki se je razgovarjal z lepim dečakom, ki je še ž njim, po slovenski. To me je seveda jako razveselilo, gospoda pozdravim in vprašam, če ostane dlje časa v Varaždinu. On mi veli: Jaz živim tukaj že precej dolgo, tale moj sin se je že skoro ves pohrvatil. Prijazni gospod mi pove, da je Kranjec in se zove Vilhar. Bil je brat pesniku našemu, Miroslavu! Varaždim mu je vsaj od konca tako ugajal, da se je nakanil naseliti v njem za stalno. Prebival je, če me spomin ne vara, v svoji hiši. S sinom njegovim sva se pomenkovala potem, kadar koli sva se srečala. Bil mi je neizrečeno simpatičen dečko. Pohajal je mestno rejalko, ki je imela prav dobre učitelje. Z dijaki svojimi so postopali mnogo spodobnejše in priljudnejše, nego se je godilo to v drugih tamkajšnjih učilnicah. Šibe niso zmatrali za potrebno učilo in učence so vikali, brez razločka, naj so bili gospodskega ali kinetiškega rodu. Vilhar je govoril o ti šoli vedno spoštljivo in pohvalno; z napredkom sina svojega je bil popolnoma zadovoljen. Ta mladič je imel takrat še le kakih 10 ali 12 let, ali že v ti nežni dobi se je vzbudila v njem topla ljubezen do narodnega jezika. Priznal mi je sam, da se uči med vsemi predmeti z največjim veseljem ilirski, zato ni čudno, da so mu uhajale med slovenske besede in oblike neprenehoma hrvaške, n. pr. Svaki namesto vsak i. t. d. To čustvo je ž njim raslo in odraslo in ga bo spremljevalo brez dvojbe do groba. Strica svojega Miroslava je v rodoljubji ne le dosegel, ampak ga še znatno presegel in prekosal. Nikdar omahujoč zmatral in čutil se je ponosno zmorom za Slovenca, ob jednem pa tudi z vso dušo in z vsakim udarcem iskrenega svojega srca za Slovana. Ko sem odhajal konec septembra 1853. l. od doma na Hrvaško, prosila me je žena menguškega graščaka Mihaela Stareta, da bi poiskal o priliki brata njenega Jurija, ki je bil nekdaj imeniten doktor, zdaj pa obdeluje borno svojo kmetijo v Medmurji, nekoliko ur od Varaždina. O binkoštih 1854. l. Sem izpolnil željo njeno in tudi svojo. Jurij Jelovšek more se imenovati po pravici slovenski filozov in čudák, kakeršnih se nahaja prav malo na vsem neizmernem božjem svetu. Slavni penezoslovec in kronolog Anton Jelovšek je bil brat njegov. Izmed sester se je omožila Marija v Menguš, Franica pa na Bled. Juriju se je godilo kaj dobro za mladih let; imel je obilo vsega, česar koli je zaželel. Denarja so mu dali roditelji, malo ne kolikor je hotel, da bi bil užival lahko mnoge prijetnosti in slasti ljubljanskega in dunajskega življenja. Slovenska pamet in neka prirojena plahost sta ga obvarovali, da ni izgrešil prave poti in se izgubil. Učenje mu ni delalo nikake težave, ker mu je podarila priroda prebister razum in jako dober in trden spomin. Mati njegova ga ni nikoli ljubila. V glavo se ji je zapičila čudna in najbrž kriva misel, da so ji sina kmalu po porodu zamenili cigani, da Jurij ni otrok njen nego ciganski. Sestra njegova Marija mi je pravila dostikrat, da ni bil ne v obraz ne po navadah in svojstvih čisto nič podoben bratom in sestram svojim. Občeval je boje ž njimi samo toliko, kolikor je moral; tuji ljudje so mu bili menda ljubši od domačinov. Rad in po bratovski prijazno družil in pomenkoval se je z jedinim Antonom. Izdelavši ljubljanski licej, šel se je na Dunaj učil zdravništva. Pridobil si je ljubezen vseh svojih profesorjev, ki so ga šteli med najmarljivejše in sposobnejše svoje poslušalce. Čez pet let je prebil z izvrstnim uspehom izpite in postal doktor. V stroki svoji se je tako izuril in odlikoval, da je spadal po javnem mnenji med najboljše zdravnike, za nekatere bolezni in operacije trdili so zeló zvedenci, da ima le malo tekmecev, ki bi se mogli z njim kosati. Klicali so ga na pomoč ne samo prosti ljudje, ampak tudi najprvi dostojanstveniki in bogatini. Za zaslužek mu se torej ni trebalo bati. Da je hotel, bil bi lahko v malo letih obogatel. Tako so mi opisali Jurija vsi žlahtniki njegovi, s katerimi sem govoril. A kaš takrat, ko mu se je razgrnila pred očmi najsijajnejša bodočnost, prišla mu je preskrivnostna izprememba, da se je kar nanagloma nekaj zamislil in začel ogibati vsake človeške druščine. Kmalu potem je pokončal vse prelepe svoje diplome, dekrete in spričevala in ne poslovivši se z nobenim prijateljem nekamo izginil. Izmed vseh avstrijskih narodov so mu se priljubili najbolj Hrvati.
O hrvaških kmetih je bil uverjen, da so si ohranili čistejše od vseh drugih ljudi prvotno človeško prostost, dobrodušnost in milosrčnost. Namenil se je naseliti in ostati med njimi do smrti. Napotil se je v Varaždin in pozakonil z lepo, blago deklico, s katero se je bil seznanil na nekem službenem popotovanji. Oba sta se preoblekla po kmetiški, šla v Medmurje in si kupila blizo Štrigove hišico z vrtom, poljem in vinogradom. Tu sta se hranila pošteno s pridelki žuljavih svojih rok in potnega svojega obraza. Vinograd je ležal v tako strmi rebri, da se z vozom ni moglo priti do njega; potrebni gnoj je znosil vanj Jelovšek na svojih plečih. Bližnja gospoda so ga zaman nagovarjali, da bi jim pomagal v boleznih z odličnimi svojimi vednostimi in izkušnjami, on o zdravništvu ni hotel ničesa več slišati. Ko so zvedeli znanci in sorodniki, kak stan si je izbral, mislili so, da je zblaznel, in skoro ga pozabili. Z živim sočutjem se ga je spominjal samo jeden človek, brat Anton, penezoslovec. Jedno leto pred mano je popotoval k njemu. Jurij se je bil že močno postaral, kar se nista videla, okolo ušes in nad čelom so se mu bili vsi lasje pobelili. Anton ga je vprašal, kako mu je? Dobro, odgovori Jurij, jaz, žena moja in jedini otrok, ki ga imava, smo hvala Bogu zdravi kakor riba. Za živež nas ne tare nobena sila, itak bi prodal radi starosti to zemljišče, ko bi se našel kupec in bi se nastanil potem v kakem dobrem málinu, to seveda na Hrvaškem. Malinarji kruha nikoli ne stradajo in ne trpe toliko kakor mi zemljedelci. Anton je ostal pri bratu poldrug dan. Izprašal ga je na tanko, kaj ga je napotilo, da se je izneveril zdravništvu, ki mu je dajalo tako obilne prihodke. Jurij mu je dejal resno: Vest in ponos. Spoznal sem korenito, da je medicinska „znanost“ laž, pa me je bilo sram, da bi ž njo ljudi sleparil za denar. Bolnika ozdravi blagodatna priroda, ne pa zdravniški recepti, zmazki in zmeski. Lažnjiva pa je bila tudi vsa tista uglajena, olikana in po vseh parfimih dišeča družba, v katero sem moral zahajati in se v nji dolgočasiti. Imel sem vsakovrstne prijatelje in tovariše, katere si je zmatrala bedasta druhal za cvet človeške inteligencije, za uzor pristojnega vedenja in dobrega ukusa, ali sem se uveril, da so bili stokrat grji lopovi nego vsi tatje in cigani. V obraz so mi hlinili prijaznost, za hrbtom pa so mi kradli poštenje in me črnili in ovajali vladi in poglavarjem. V tem okuženem zraku ni mi se dalo več dihati; zapiralo mi je sapo. Utekel semi ž njega med preproste hrvaške seljake in verjemi mi, da se nisem do zdaj še nikoli pokesal. Sedanji moj stan naklada človeku res da teška bremena, ali je vsaj pošten. Z mirno vestjo grem po dnevi na delo, po noči v posteljo. Z mirno vestjo pogledam lahko vsakemu brez straha v oči. Z mirno vestjo bom stopil jednoč pred večnega sodnika“. — Po bližnji in daljnji okolici so poznali mnogi ljudje pokmečenega doktorja. Dolgo mi torej ni trebalo popraševati po njem in ga iskati. Našel sem ga prav lahko, ali mi ni to nič koristilo. Ko sem mu poročil pozdrav brata Antona in sestre Marije, dejal je mrzlo: Jaz teh ljudi ne poznam. Gnal je nekamo dva prasca. Jaz sem ga spremil nekoliko minut in ga prosil, naj se ne potajuje pred mano, ker ni razloga. On pa je govoril vedno kakor prej: Jaz teh ljudi ne poznam. Videl sem, da sem mu nadležen, pa sem ga pustil in šel. Pozneje sem zvedel, da se je vedel tako kakor proti meni proti vsakemu tujcu, ki ni bil opravljen po kmetiški. Romanopisce naše opozarjam na prečudnega slovenskega modrijana Jurija. Kdor bi nam hotel v mični povesti razložiti življenje njegovo, lotil bi se dela, ki bi se z veseljem pisalo in z veseljem tudi prebiralo. O Juriji naj dodam še svojo opomnjo. Rodbina ga je sodila povse krivo, da ji ni podoben v nobeni reči. Kakor njega označevala je tudi mnoge druge ude Jelovškove rodovine velika duševna nadarjenost in neka demokratska prostost, skromnost in ponižnost, ki je človeku tem bolje dejala, ker se nahaja na Slovenskem tako poredkoma v bogatih in celó v nebogatih hišah. Jurijev brat Anton mi je zatrdil večkrat, če bi se mislil ženiti, da bi si šel iskat neveste na kmete. Med ljubicami njegovimi ni bilo, kar vem, nobene gospodične. Sestra Marija je imela moža, ki si je kupil štiri graščine in si pridobil s podjetnim duhom in bistrim svojim razumom 300—400.000 goldinarjev imetka, in vender je nikakor niso mogli pregovoriti, da bi se bila oblačila po gosposki. Na svoje oči in ušesa sem videl in slišal, da je vselej nekako nejevoljno mahnila z roko ali pa se zabavljivo zasmijala, če ji je rekel kdo gospa! Tudi dolenjska graščaka Jurij in Anton Jelovšek, ki sta bila vrhniškim Jelovškom v krvi, živela sta povse prosto in društvo njijnih tlačanom jima je ugajalo mnogo bolje nego gosposko. Severno mejo hrvaške dežele je delala do 1848. l. kakor povsod tudi pri Varaždinu reka Drava. Jako rodovitni poluotok, ki se širi med njo in med Muro in se zove po naše Medmurje, po hrvaški kajkavski Medžímurje, ležal je tedaj že na Ogrskem. L. 1849. ga je združila po želji hrvaškega naroda dunajska vlada s hrvaškim kraljestvom, kar je bilo naravno in pravično, kajti so mu prebivalci čisti kajkavski Hrvati in je spadal v cerkvenih rečeh že od nekdaj pod vladikovino zagrebško. Do nedavna se je pridigalo v vseh medmurskih cerkvah samo po slovanski; iz novin sem zvedel, da je uvedel sedanji zagrebški vladika v trgovišči Čakovci tudi mažarske pridige! Dasi trgujejo in občujejo Medmurci mnogo več s prekodravskimi Hrvati nego s prekmurskimi Mažarji, prešinil jih je le prav prav malo narodnostni duh našega stoletja. Razven kakega duhovnika ni se zavedal nihče svojega rodu. Bratov svojih niso baš sovražili, ali jih niso niti ljubili; zmatrali so jih za tujce. O vsaki priliki se je pokazalo, da jim je srce v Pešti, ne pa v Zagrebu. To seveda ne mislim neomikanih kmetov, jaz govorim o možeh, ki so pohajali šole, brali kdaj kako knjigo ali časnik in se bavili koliko toliko s politiko, n. pr. o bogatinih, županih, občinskih pisarjih, učiteljih in sploh o gospodi. Ti Medmurci so se spominjali s ponosom „svojega“ Košuta in hrabrih njegovih vojskovodcev. Nekdo jim je bil zložil o njih hrvaško pesem, katero so kaj radi prepevali na shodih in veselicah svojih. Izrekala je s prostimi ali jasnimi besedami njih hrepenenje po junakih ogrskega punta. V nji se imenujejo Košut, Bem, Percel, klapka i. t. d. Na konci vsake kitice se ponavlja zdravica: Bog te poživi! Na pr., Oj preslavni general Klapka—Gde je tvoja ruka jaka? — Bog te poživi!“ Ta narodna otrpnelost in zamorjenost mi je bila dobro znana, ali me ni oplašila. Varaždinci so mi sploh zatrdili in na skoro sem se uveril tudi sam, da so Medmurci jako pošteni, krotki in prijazni ljudje, s katerimi se more vsak človek prav prijetno pomenkovati in zabavljati. Njih okraj me je mikal najbolj izmed vse okolice varaždinske, ako izuzamem preljubke gorske Toplice. Celó po zimi sem mahnil dostikrat do Nedeljišča, kdaj pa še dalje, tja do Čakovca, ki ga zovejo Nemci in mnogi Slovenci Čakaturn. V tem trgu je živel nekdanji moj součenec Sadar. Služil je tamkajšnjemu odvetniku, ki menda ni znal dobro nemški, za koncipijenta. Čakovec ima tudi za nas veliko trgovinsko važnost zaradi glasovitih svojih trgovinskih sejmov. Jeden največjih je menda na konci junija. Šel sem gledat, pa sem se nameril brzo na vsakovrstne rojake: na štajarske Slovence, kranjske Dolence, Ribničane, Lašičane in primorce, ki so prišli kopuvat male ali iskrene in ustrajne konjičke hrvaške pasmine, katerih je vse mrgolelo po trgu in obližji. V krčmi me je naprosil zastaven Ribničan, da sem mu pisal več listov v Ribnico, Trst in Gorico. Ko mu nisem hotel nič računiti, bil je tako moški, da mi je za nagrado najel čeden kolesec in me odvezel sam v Varaždin. Mož se je bil pri vinu udobrovoljil in mi pripovedoval spotoma sto mičnih in nemičnih reči iz svojega življenja, baratanja in potovanja. Hčer svojo Ančiko mi je ponudil za ženo, veleč, da je dopolnila res da še le sedemnajsto leto, ali je dorasla in se razvila tako hobotno, „da že vse iž nje kipi in je je povsod dosti.“ Onkraj Nedeljišča se nama konj splaši in jaz sem se silno bal, da naju utegne zvrniti v kako grabo ali v Dravo. Prišedši do mosta pa se je ustavil, kakor da bi ga bil kdo prikoval k tlom. Jaz skočim z voza in odidem proti mestu peš, Ribničan pa se je še dolgo péhal, jezil in rotil, predno je oživil uporno žival, da se je hotela obrniti in ga vlekla v Čakovec nazaj. Pustne dni me je povabil varaždinski duhovnik Mlinarić, jako naroden Medmurec, da bi šel ž njim v Prelog k rodbini njegovi. Trg Prelog jemlje jako velik prostor in je mislim največja naselbina vsega poluotoka. Živel sem tamo mastno in veselo, kar se daje misliti. Precej prvi dan sem se seznanil z devetdesetletnim možem, ki je bil zdrav in trden kakor da ima komaj 60 let. Vprašal sem ga, kakovih pravil se je držal, da je učakal toliko starost in si ohranil tako krepko telo. Starec se je nasmijal in dejal: Jaz nisem imel nikoli nobenih posebnih pravil. Živel sem kakor drugi, samo kave nisem hotel nikoli piti. Zajuterkoval sem rajši polič vina s prekajenim mesom ali pa s slanino. Menim, da mi je baš ta navada najbolj podaljšala življenje. Verjemite mi, da je kava strup, ki suši kri in slabi mišice, da človek kmalu opeša in zagine. G. Mlinarić me je uzel s sabo v bogato prijateljsko hišo, v kateri je prebival nekaj časa mažarski begunec, ki se je bil udeležil boje prav znatno ogrskega prevrata l. 1848.
Da je vlada zanj zvedela, posadila bi ga bila brez dvojbe v hudo ječo, ali dasi je veliko ljudi znalo, kdo je, ni se vender našel nobeden izdajalec, ki bi ga bil ovadil gosposki. V ti gostni sem obedoval, južinal in večerjal in jo zapustil še le malo pred polnočjo. Bilo se je zbralo precejšnje društvo gospode obojega spola. Pogovarjali smo se o marsičem, jedine politike se nismo dotaknili dolgo časa z nobeno besedico. Prva jo je jela razpravljati neka gospa, ki ni mogla skrivati simpatij svojih do — Bahove zisteme. Hvalila je na ves glas dunajsko vlado, da bo uvedla v višjih šolah namesto nekdanje mrtve latinščine nemški jezik, ki bo mladini veliko koristil v dejanskem življenji in jo pouzdignil na vrhunec sedanje človeške izobraženosti. Vsa družba se je zakrohotala o teh besedah, hišni gospodar J. Pa je dejal: Škoda, milostiva! Da vam Bog ni podaril brkov. Taki biseri novodobne lojalnosti se ne nahajajo pogostoma v naši deželi. Da ste mož, ne pa gospa, potrdila bi vas Bah in Kempen z radostno dušo précej za županijskega poverjenika ali pa za policijskega ravnatelja, kakor bi sami želeli. Gospa se je zasmijala: Govorite, kar Vam drago. Vi možaki ste svojeglavci. Značajnost je lepa reč, ki pa danes mnogo več škodi nego koristi. Jaz bi vsprijejela od vlade vsako službo, še Bog, če bi mi jo hotela dati, in tako bom učila tudi svoje otroke. Človek ne sme biti „übertrieben“. Z bedasto gospo se nismo marali pričkati, začeli pa smo zdaj tudi mi politikovati. Bahovo vladavino sodili in obsodili smo vsi jednako; ko pa smo prešli na narodnostna vprašanja, jela so se mnenja brzo razhajati. Po dolgem pomenku in porekanji dvignem kupico in napijem na srečno zjedinjenje lepega Medmurja s hrvaško domovino. Društvu napitnica moja vem da ni dobro došla, itak so trčili z mano vsi brez izimka in izpraznili kupice. Storili so to iz priljudnosti in ugodljivosti, da ne zažaljijo gosta. Ta prijaznost dokazuje, da Medmurci niso bili takovi trdokorni in strastni nasprotniki, kakor na pr. Rečani.
Jaz sem vedno trdil in sem uverjen še zdaj, da bi se z modro agitacijo dali brez velikega truda prebuditi iz pogubnega mrtvila in oduševiti za hrvaško narodnost in kraljevino. Zvečer smo šli vsi zajedno gledat plesno veselico, katero je priredila preloška hotvoleja sebi na čast in krasoticam svojim na prisrčno, nepozabno radost. Prostorna izba se je napolnila od jednega konca do drugega s plesalci in plesalkami. Videl sem mnogo svežih obrazov, svetlih oči, okroglih predražestnih ženskih teles. Deklice z večine niso bile oblečene nič slabše nego slovenske gospodične v malih naših mestih, kadar pridejo na kako čitalnično zabavo. Najbolj me je zanimalo in veselilo to, da na preloškem plesišči nisem slišal nijedne tuje besede. Tako korenito hrvaškega občistva nisem pričakoval v obližji Mure in azijskih Mažarjev. Prešinjal me je strah, da mi bo žalila oči in ušesa marsikatera bahato našopirjena, mrzka Sara in trličasta glavobolna Marí, našel pa sem same ljubeznive domače Márice, Kátice in Ankice. Prepričal sem se zdaj in pozneje, da društvenega življenja medmurskega niso še izpridili in ostrupili niti Abrahamovi niti Hermanovi nasledniki. O veliki noči je prišel k meni uradnik Dragutin S., s katerim sva se bila pred nekoliko dnevi pri Muzlerji pobratila, in zaklical z zapovedajočim glasom: Le urno se napravi, da pojdeš z mano. Jaz grem v Križevce po ženo. Boš videl, da ti ne bo žal. Takove zabave še nisi doživel na Hrvaškem, kakor te čaka v domoljubnih naših Križevcih pri slavnih „šljivarjih“ in lepih njihovih „curicah“. Jaz sem bil precej priravljen, kajti sem že dolgo želel videti to narodno mestece. Vozila sva se nekoliko ur, kar naju ostavi dobro rejen bradač z besedami: Dragutine, kreni na levo! Gospa tvoja je pri meni, pripeljala se je s Križevčani in dejala, da te bo tukaj počakala. Ti in tovariš tvoj bosta obedovala z nami. Ker sveti zdaj mesec in je vreme toplo, odvezete se domov lahko po noči in ostanete ves dan v veselem našem društvu, v katerem sem vam porok, da se vam ne bo tožilo. Na tak način sem izgubil priliko nagledati se križevskih imenitnosti, ali v gostoljubni hiši S—ovega prijatelja Mirka sem se dobrovóljil tako krasno, da sem hvalil Boga za naklučje, ki je odvrnilo mene in tovarša od daljnje vožnje. Družba naše je dobila že doludne čez četirdeset udov, med katerimi je bila dobra tretjina gospá in gospodičen. Pred obedom me je pozval Dragutin, ki je sedel sam za se pri peči, k sebi in mi rekel: Zdaj tin i treba žalovati, da nisva dospela do Križevcev, kajti so se zbrali pri Mirku razven unijatskega vladike vsi drugi glavni zastopniki križevskega mesta in okolice. Poleg latinskih vidiš tu tri grške katoličane, poleg gospode rokodelce in druge proste meščane. Velik bogatin ni nobeden, ali tolika revščina pa tudi ne tare nikogar, da danes ne bi vedel, kako in s čim se bo hranil jutri. Križevčanom deli Bog darove svoje s srednjo, največ pa z malo merico: obilja ne usiplje nikomur, ali ni posta ne naklada nikomur, kdor se ne boji truda in znoja. Marljivih in spretnih delavcev pa se nahaja dovolj v Križevcih. Dva takova imaš pred sabo za mizo. Ali ne vidiš, s kakim nebeškim zamaknenjem si natakata staro slivovko? Oba pa tudi globoko čutita svojo izvstnost in vrednost. Ko bi trebalo, prisegla bi precej ta hip, da po njiju smrti ne bo nikogar več v vsi križevski županiji, ki bi znal tako šivati in nabijati, kakor zahtevajo to stroga pravila slavne njijine umetnosti. Stari častnik, ki stoji tamole v veži, pa ti ljudi ne bo hvalil kakor jaz. On je vedno čmeren in neumiren godrnjač in ropotač kakor do malega vsi upokojeni oficirji. Če ga vprašaš, kako se živi v Križevcih, poreče gotovo: „Kaj imajo Križevci za prebivalce, dokazuje že ime njihovo — križe in nič druzega nego križe, težave in nerodnosti. Ulice jim se zovó jedne Kreuz, druge Noth, tretje Elend. Od prvih je prejelo mesto nemško ime Kreuz.“ Še mnogo grje od tega postopača umeje zabavljati in obirati Križevce in Križevčane ona le tanka bleda damica, ki se razgovarja z gospodinjo in jo gleda s tako golobjimi, umiljatimi očesci, kakor dete sladko svojo mamico. Gorjé tistemu, kdor verjame nje medenim besedam in pogledom! Ta kačja botrica zna vse skrivnosti, ki so se zgodile, še bolje pa tiste, ki se niso zgodile. Zdražbe in spletke neti in kuje v vseh znanih hišah in rodbinah trideset ur na okolo. Povse druge vrste je soseda in žlahtnica njena, debeluška Linica. Držeč se evangelijskega nauka, odgovarja vsakemu človeku: Da da, ne ne ali prav za prav: Ach ja ja, ach nein nein. Druge besede ne iztlačiš iž nje, če jo deneš stokrat v stópnico. Imela je ljubčka, ki je umrl za neznano boleznijo; zvedenci so ugibali, da najbrž za puščobo, ki ga je morila, kadar sta bila sama. Mrkooki kostnaj z rjavo vlasuljo, ki šeta po hiši, imenuje se danes še šljivar in graščak. Kakov naslov mu utegne prinesti že juteršnji dan, more se lahko pogoditi. Dolgove si je nakopal največ radi bahanja in zanikarnega gospodarstva, bedo svojo pa zavrača zdaj na zagrebške Ilirce, katere preklinja noč in dan. Brež njih, misli, delali bi kmetje gospodi še danes, dobivaje od nje staro patrijarhalno plačilo: zjutraj „magarce (psovko)“, o poludne „galženjake (psovko)“, zvečer za lahko noč pa prav gorke batine. Tako mi je narisal Dragutin po vrsti značaje vseh gostov, ki so prišli k Mirku velikonóčevat, samo o jedni gospodični mi ni rekel nič druzega nego: To pa sam vidiš, kakova je, ha ha ha! In res je vzbudila ona silnejše od vseh svojih tovaršic in rojakinj pozornost in strmenje moje z neznansko svojo dolgostjo. Na toliko gosposko žensko se nisem nameril ni prej ni kasneje v vsem svojem življenji. Jaz nisem baš majhne rasti, ali stopivši k nji, prišel sem ji komaj do ust! Zaljubil se je bil vanjo učitelj Š., ki je bil za vso glavo nižji od nje.
V društvu se je odlikovala z jako pametnim, uglajenim in skromnim govorjenjem in vedenjem, tudi obrazu njenemu se je morala priznati redka plemenitost in simpatična lepota. Ime njeno sem si zapomnil. Zvala se je tako kakor jeden najboljših in učenejših jugoslovanskih pisateljev, ki je morda sorodnik njen. Ako se je ta hrvaška Gólijatovka udala in še živi, ziblje in pestuje lahko svoje unuke, kajti je dopolnila zdaj že vsekako petdeseto leto dobe svoje. Obeda ne bom opisoval; ostal mi je v spominu najbolj zato, ker se ni vršil povse na tanko po tisti za tujca prezanimljivi, ali precéj jednolični šegi, ki vlada o takih prilikah v vsi hrvaški deželi. Napijalo se ni samo društvenikom in njih „pajdašicam“, ampak vmes tudi slavnim nenazočim ilirskim in slovanskim pisateljem, umetnikom in narodnjakom. Nekako čudno mi se je dozdevalo, da nista hotela priti na vrsto glavna prvaka ilirskega gibanja, Gaj in Jelačić. Solnce njijine slave je bilo takrat že močno potemnelo in tolikodane ugasnilo. Izobraženi Hrvati so ja neradi jemali v misel. Naposled je itak vprašal nekdo z ironičnim glasom, če se ne bomo spomnili tudi njiju dveh s kako oduševljeno zdravico? Gospodje so se spogledali, pokimali z ramami in — molčali! Popoludne se nam je pomnožila družba z novimi prihodniki, zlasti z mladimi duhovniki, ki so bili vsi preiskreni rodoljubi. Zdaj se je začelo popevanje ilirskih davorij in drugih srca unemajočih pesni, ki se je vrstilo z napitnicami in pomenki in trajalo do kasne noči. Preizvrstno nas je zabavljal tudi mlad Križevčan s slanimi in šegetajočimi svojimi burkami, domišljaji in pripovedkami o hrvaških kmetih, Judih in ciganih. V varaždinski in križevski županiji se je porodilo sploh jako mnogo znanih in neznanih glumcev, šaljivcev in kratkočasnikov. Med njimi prvakuje pesnik Mirko Bogović, ki je v ti stroki popolnoma kos našemu Preširnu. Dolgi obed je vezala južina z večerjo v jedno nepretrgano pojedino. Popilo se je na nji nekatero vedro dobre kapljice, pa se vender nihče ni upijanil. Obvarovala nas je te nesreče splošna veselost, ki je vladala za mizo od prvega začetka do zadnjega konca zasedanja našega; mene in nekatere druge prihodnike, ki smo bili prvikrat v ti hiši, pa posebno tudi ne prevelika kupica — dobrodošlica (bilikum), s katero nas je počastil gospodar Mirko. Jemala je komaj staro dunajsko merico (maslec) in nas torej ni mogla ubiti. Ko smo se poslovili jaz, Dragutin in gospa njegova, šla je ura že proti jednajstim. Na potu smo si kratili čas s petjem in smešnicami in prišli v Varaždin še o pravem času, da smo se mogli do vélike maše naspati. Sanjalo mi se je vse jutro o velikanski križevski krasotici, da me je ulovila, zvezala in zaprla v svoj gradiček ter me gostila v njem preprijazno z najslajšimi potvicami, butilijami in — poljubci! Velikemu varaždinskemu polju se niso mogle moje oči nikoli prav privaditi. Jaz ljubim senčnate, gorske kraje; na jednoličnih ravnicah mi se toži. Kadar sem imel kaj več prostega časa, napotil sem se prosti varaždinskim Toplicam, ko sem prišel tod najprej do zaželjenega hribovja. Kopal sem se malokdaj: mojemu životu prija hladna, ne pa gorka voda. Ali v Toplicah sem našel še druge reči, ki so me zanimale in kratkočasile. Pozornost mojo je vzbudil najprej rimski napis, ki se je nahajal na dveh ulomkih različne vrste! Jeden kamen je bil črnkast in brez dvojbe starinski; črke so bile na njem tako izlizane in okrušene, da so se teško brale. Druga polovica plošče pa je bila bela in izlikana, da se je svetila; vse črke so se razločile tako lepo, kakor da bi bile izdolbene še le včeraj. Vprašal sem starega služabnika, kje so dobili ta napis. Mož mi veli dobrodušno in odkrito: Delavci so izkopali samo jeden kamen in pol napisa. Baš takrat se je bil prišel kopat silno učen „meštar“, ki je precej pogodil, kaj je bilo napisano na tistem kosu kamena, ki se je bil izgubil in ga nismo mogli najti. Po njegovem napotku je udelal klesar še jeden takšen ulomek in dopolnil napis, da ga zdaj vsak lahko čita, kdor zna „dijaški“ (latinski). Razven dražestne okolice veselila me je v Toplicah sosebno krasna prilika, da sem mogel opazovati obraze, življenje, značaj, nrave in nazore domačih in tujih gostov, ki so dohajali v staroslavne, že Rimljanom znane kopeli iskat si zdravja ali pa prijetnega in ljubega društva. Vselej sem našel tamo dosti Judov, hrvaških in južnoogrskih, precejšnje krdelo nabralo se je sčasoma tudi Nemcev, zlasti štajarskih. Hudo bolnih sem videl malo. Prihodniki so kazali zvečine prav dobro voljo. Skoraj nikoli nisem čul, da bi si bili tožarili jeden drugemu bolečine in muke svoje. Nekateri so živeli sami za se v tihi resignaciji, drugi, in takih je bilo največ, kratili in sladili so si dolge dneve z živimi razgovori, šalami, smehom, šetnjami, jedjo in pijačo. Varaždinske Toplice niso spadale med imenitna, svetovna kopališča; umetnih ugodnosti in udobnosti so imele za goste jako malo, pa vender niso nikoli zabavljali in se togotili niti na postrežbo, ki je bila dosti borna, niti na druge nedostatke in sitnosti. Pred tridesetimi leti topliški bolniki še niso bili nikjer tako nevšečni in lišpavi kakor so danes. O poludne sem se pridružil navadno drugim gostom, ki so obedovali skupno za tremi dolgimi mizami. Gospe in gospodične so sedele blizo vrat na levi in potem zopet v sredini družbe na zadnjem konci dvorane; prostor med njimi in vso desno stran so zapremali gospodje. To se razumeje samo ob sebi, da so se prinesle jedi najprej damam, ki so bile do malega vse nemškega in judovskega rodú. Velikanskemu njihovemu apetitu nisem se mogel načuditi. Nehote sem dejal sam v sebi: Za Boga, koliko nek použijejo te volčice, kadar so zdrave? Jedi, ki so jim dišale, nametale so si poln krožnik z vrhom. Nobena se ni domislila, da bi teh dobrot tudi mi možaki radi kaj založili. Jednoč, vem, da cela polovica gostov ni dobila nič črešenj. Potica in piščeta niso prišla nikoli do mene, kakih deset gospodov je ostalo vsak pot brez pečenke. Marsikdo je šel lačen izza mize, itak se ni nikdar nihče pritožil ali opisal topliške naše obede v listku kakega časnika. Najzanimljivejši prihodniki so bili za me ogrski Judje. Razgovarjali so se med sabo po nemški in po mažarski. Pomenkovati so se začeli navadno po nemški, na skoro pa jih je opozoril kak tovariš, da se to ne spodobi, in precej so začeli govoriti vsi po mažarski. Nekateri so bili tako uneti Mažarji, da niso zinili nikoli nobene nemške besede proti svojim rojakom. Večkrat so si nakladali globo: kdor se je zmotil in izustil kako nemško, moral je plačati bokal vina. Tega nisem pričakoval, kajti sem povsod slišal in bral, da rabijo ogrski Judje v občevanji le nemški jezik. Radovednost me je napotila, da sem spremil na izprehod Juda, ki je bil na obedu moj sosed, in ga jel izpraševati o narodnostnih in jezikovnih razmerah, ki vladajo na južnem Ogrskem. Z možem sem se lahko kaj pomenil, ker je bil jako priljuden in izobražen. Razložil mi je drage volje politično položje in mišljenje svojega rodu po priliki takole: „Mi Judje smo se zmatrali za Nemce, dokler smo bili, kakor nas je svet imenoval, še „Pinkeljuden“. Ogrski narod nas je zaničeval in vsak poštenjak se nas je ogibal kakor kužnih in to po pravici, kajti se nismo brigali za nobeno višjo idejo in sploh za nič drugega nego za zloglasni svoj „gšeft“. Ali Mažarji so pokazali, da so plemeniti, viteški ljudje. Usmilili so se reve naše in nam podali blago svojo roko, odprši nam pot do omike in vsakega človeškega napredka. V šolah njihovih smo se naučili govoriti in pisati pravilno po mažarski, pa tudi mnoge druge znanosti in umetnosti. V njih smo se izurili tudi za zvedene, prave trgovce, ki so dostojni tega lepega imena. Izobražene Hebreje so sprejeli Ogri brez oklevanja in predsodkov za svoje in to velodušnost smo jim povrnili s tem, da smo jeli ljubiti in gojiti njih krasni jezik in se živo udeleževati njih literarnega in političnega gibanja in življenja. Na tak način so dobili oni mnogo spretnih, duhovitih in bogatih pomočnikov in zaveznikov, ogrski Judje pa svojo domovino, katere ne obožavajo nič manje od najpristnejših Mažarjev. Dunajska vlada nas hoče zdaj nazaj ponemčiti, ali je prišla prepozno; v pinkeljude ne damo se več ponižati, rajši poginemo. Kdor pozna zavednost in domoljubje ogrskega naroda, potrdil vam bo z mano vred, da je germanizacija pravi čas zamudila. Pred dve sto leti bi bila morda uspela, ali 19. vek je vzbudil vse narodnosti, da se hočejo razvijati samostalno po svoji prirodi, po svojem duhu, s pomočjo svojega jezika.
Potujčiti in izbrisati z zemljevida ne bo se dala nobena in zlasti ne mažarska, ki je ponosnejša in jeklenejša od vsake druge. Dunajski absolutisti so poslali k nam več tisoč svojih birokratov, ali zemlja naša je prostorna in zobata. Ti „Bahovi huzarji“ bodo izginili v nji kakor kaplja v morji, z jalovim svojim trudom bodo dosegli samo to, da bodo osramotili sebe in gospodarje svoje. Ogrski narod dokazuje že zdaj, da se da na poprišči pasivne opozicije še mnogo menj premagati in ustrahovati nego v očitni, krvavi borbi. Mažarski jezik ni prej nikoli tako hitro se širil in napredoval v društvenem življenji kakor ravno zdaj, ko razglašajo bahaški dunajski trobljači na vse štiri strani sveta, da mu je odklenkalo, in se pripravljajo s plaščem Vindišgrecove lojalnosti ogrneni, z nergičnimi pargrafi opasani in z ostrimi peresi oborožani nemški kulturonosci, da ga bodo položili na mrtvaški oder. Na Ogrskem so vse razmere dobile tako strujo, da se morajo v nekoliko desetletjih inostranski doseljenci izgubiti v vladajoči narodnosti, ki je in ostane pri nas navzlic vsem beškim zakonom in naporom mažarska. Ne govorim o Slovakih, ki so staroselci in se bodo brez dvojbe ohranili opiraje se na mnogobrojne slovanske sosede in brate svoje. Vsekako pa se bodo pomažarile vse tuje naselbine, ki žive raztresene sim ter tja, odcepivši se že zdavnaj od debla svojega plemena. Najprej se bo zgodilo to v mestih. Vsa ogrska aristokracija se zmatra in čuti za mažarsko. Véliko gospodo pa posnemajo meščani po vsem svetu, jezik in šege njene delajo propagando že same, brez službenega pritiskanja. To ve vsak dijaček, koliko moči in upliva ima povsod inteligencija, ki je do malega v vseh ogrskih mestih tudi mažarska. Odvetniki, občinski tajniki, novinarji in drugi pisatelji so Mažarji, tudi profesorji in duhovniki so zvečine Mažarji, ali vsaj takovi možje, ki gore za mažarsko idejo in jo razprostirajo z vsemi sredstvi svojega duha in srca. Šole so odgojile pri nas čisto mažarski naraščaj in ker so največ verske, ni straha, da bi se mogle skoro ponemčiti. Po veri se dele Mažarji na katoličane in protestante, ali oboji ljubijo narod in jezik svoj jednako iskreno; narodnostni čut jih je tako silno prešinil in oduševil, da bi zatajili prej vero nego kri svojo. Verska različnost prav nič ne zadržuje napredovanja mažarskega jezika. Nemški katoličani postajajo brez upora mažarski katoličani, isto tako se prelivajo nemški protestanti v mažarske protestante. Pred mnogimi drugimi deželami odlikuje se ogrska s tem, da se ljudje le malokje sovražijo zaradi različne vere. Pri nas vlada že od nekdaj vseobča tolerancija in baš zato tudi vseobča ljubezen do ogrske domovine. Jaz sem jud, ali živim v najlepši prijaznosti ne le s svojim rabinom, ampak tudi z luterskim pastorjem, s katoliškim župnikom in z očeti frančiškani; mažarsko domoljubje je priljubilo jednega drugemu in sklenilo men nami tako čvrsto zvezo, kakor da smo si rodni bratje.
V ogrskih mestih so narodnosti jako namešane Povsod se namerite na Mažarje, Nemce, Jude in Cigane, marsikje pa tudi na Slovane in Vlahe. Ni še dolgo, kar so živeli ti narodi vsak za se, jeden poleg drugega, kakor da sestavljajo posebne srenje. Zadnjih trideset let pa so se jeli brzo združevati in spajati z Mažarji. Roditelji so ostali na pr. še Nemci, ali so se potrudili, da jim se nauče otroci tudi mažarski. Sinovi znajo tedaj oba jezika, ali duša in srce sta jim že mažarska, in unuki ne bodo govorili več nemški. Ista izprememba se vrši v našem judovskem plemenu. Očetje naši so občevali z rodbinami svojimi samo po nemški, mi pa se razgovarjamo z deco že skoraj sploh po mažarski. Ob Tisi se nahaja dandanes dovolj Judov, ki ne razumejo nič nemški. Pred dvajsetimi leti je vladal v Gjuru (Rabu) malone v vseh hišah nemških jezik. Če greste zdaj tja, našli bodete tam mnogo več Mažarjev nego Nemcev, na izprehajališčih, v kavarnah in gostilnicah čuje se skoraj le mažarska beseda. Baš judovski trgovci so največ pripomogli, da se je pridobilo to važno mesto za ogrsko narodnost. Stališče in nazore moje zdaj poznate. Kakor vidite, pomenja nam ogrskim Judom germanizacija to, kar nazadek in barbarstvo, mažarščina pa napredek, prosveto, pojem vseh človeških pravic in višjih idej. Vrtoglava politika Bahova bo obrodila pri nas sad, kakeršnega si najmanje želi. Narivaje Ogrom nemški jezik po sili, omrazila ga bo vsemu narodu tako, da bo izgubil vse svoje prijatelje in gojilce. Rodoljubi ga bodo imeli za znak in geslo izdajalstva, vsak pošten človek se ga bo sramoval in ogibal ljudi, ki ga rabijo. Začetek te mržnje se vidi že v vseh naših mestih, najbolj pa v Pešti. Marsikdo vam poreče tamo, ako ga obgovorite po nemški: Jaz vas ne razumem, dasi mu teče ta jezik desekrat glaje nego mažarski.“ To pripovedovanje ogrskega Juda sem poslušal na moč pazljivo. Odkrilo mi je gibanje, o katerem so molčale vse meni znane knjige in novine. Kar sem zvedel, zadovoljilo me je neizmerno radi tega, ker sem želel iz vse duše fiasko Nemcem in njih preroku Bahu, ali ob jednem mi je napolnilo srce z grenkim čutom tožnosti in sramovanja, ker sem pomislil, kakovi politični bogci, kilavci in zanikarniki smo, primerjajoči se korenjaškim Mažarjem, mi južni Slovani. Baš v Toplicah sem videl mnogo preočitnih vzgledov sramotne naše popustljivosti in mlačnosti za narodno čast in narodne svetinje.
Med stalnimi gosti in nedeljskimi prihodniki je bilo dovolj hrvaške in morda tudi kaj slovenske gospode, ali pomenkovali so se s tujci in med sabo z redkimi izimki tako dosledno po nemški, kakor da bi se bili porodili tamo kje med Renom in Vezero, ne pa med Dravo in Adrijo. Jako sem se torej obveselil, ko je zastaven, elegantno opravljen gost poklical služabnika po hrvaški. Mladič mu veli: Prosim, da bi govorili z mano po nemški, ker ne znam vašega jezika. Gospod ga prav dobro ošteje, da se je predrznil priti v službo na Hrvaško brez znanja deželskega narečja. Izkušnja uči, da domoljubje najprej seznani in sprijazni rojake. S starim gostom sva se jela razgovarjati in sva si ostala vse popoludne nerazdružna tovariša. On si je prišel iz Zagreba lečit slabe, boleče kosti. Zval se je Popović. Bil je trgovec in menda pravoslavne vere. V pomenku je dejal večkrat: mi Srbi ali je rabil tudi druga imena n. pr.: Mi Iliri, mi Hrvati, mi Slaveni, mi južni Slaveni. Dandanes zdelo bi se mi kaj takega jako čudno, ali za Bahove dobe je izginila vsa nasprotnost med Hrvati in Srbi. Obe imeni sta se spoštovali jednako. Skupna beda je privedla ude obeh ver pod isto zastavo. Med sotrudniki, ki so podpirali z dopisi svojimi leposlovni zagrebški „Neven“, nahajamo tudi sloveče pesnike srbskega rodu. Ko sem povedal Popoviću, kaj mi je pravil ogrski Jud, in ga vprašal, če misli, da mu se more verjeti, rekel je živahno, nasmehnivši se: More — more! Resnico besed njegovih vam potrjam tem lažje, ker sem popotoval večkrat po Ogrskem. Na videz nimajo Mažarji z Jugoslovani nič zajedniških interesov in čutov, prav za prav pa so nam vender najzvestejši in najkoristnejši zavezniki proti najhujšemu našemu sovražniku Nemcu. Germanija ne more več prehraniti vseh svojih otrok, treba jim se seliti v menj ljudovite, tuje dežele. Severni in zapadni Nemci vro v Ameriko, južni in vshodni rinejo k nam, še veliko bolj pa na Ogrsko. Morda ste se sami uverili ali ste vsaj čuli, kako silno so nam že poplavili hrvaška mesta. Še mnogo slabše je v Slavoniji. Tamo se naseljujejo ne le v mestih in trgih, ampak tudi na kmetih. Ali ta pritisek bi bil še stokrat močnejši in nam pogubnejši, da nemškega navala ne zadržujejo Mažarji. Ugled, blesk in raskoš njih aristokracije in bahaški ponos njih inteligencije zaslepil, omamil in očaral je tako silno proste in na pol omikane nemške doseljence, da bi se najrajši kar precej odkrižali svoje narodnosti in se na jeden skok utopili v mažarstvu. Otroke svoje dajo poučevati, kolikor je le mogoče, na mažarskem jeziku in v mažarskem duhu. Slišal sem na svoja ušesa nemške očete, ki so se hvalili in veselili, da jim sinovi nečejo govoriti nič po nemški. To je za nas medle Jugoslovane jako važno in radostno. Pomažarjeni Nemec nam ne bo nič nevaren, ker ne bo silil dalje med nas. Ostal bo doma v ogrskem svojem mestu, zloglasni Zug nach Osten und Suden ga ne bo mikal, ker bi ga ločil od doseženega idejala. Da stanuje tamo, kjer so Mažarji, kak slabejši rod, bila bi se ogrska mesta že ponemčila in Tevtoni bi drli zdaj iž njih kupoma med Srbe, Rumunje in Bolgarje. Mažarska ograda nam je omogočila, da smo začeli tudi mi uspešno razvijati svojo trgovino, svojo obrtnost in svoje meščanstvo. Ponosno se smemo ozirati na rastoči svoj Belgrad, Novi sad, Kragujevac, Sombor, Kikindo, Bečkerek in na mnoga druga razcvetajoča se jugoslavenska trgovišča in središča narodne kulture. Jedro tuje imigracije je obtičalo v mreži mažarskega pajka, ki ji je izpil nemško kri in nemške možgane. Posameznih doseljencev pa se ne bojimo, ker smo se že toliko okrepčali, da ne morejo tekmovati z nami ni materijalno ni duševno. Brez Mažarjev bi dihali Hrvati in Srbi mnogo težje, ker bi se pridrvilo k nam ne le nekoliko tisoči, ampak več sto tisoči nemških trgovcev, obrtnikov in oratarjev. Mi bi izgubili potem skoro vsako upanje ohraniti mestom svojim slovanski značaj in duh, ki je njim in vsemu našemu narodu tolikanj potreben.“ S takimi in še mnogimi drugimi razlogi mi je dokazoval poštenjak Popović zajednico, ki veže južne Slovane z Mažarji. Jaz se nisem hotel ž njim pričkati, ker sem bil vesel, da sem se nameril v Toplicah vender jedenkrat na moža, s katerim sem se mogel razgovarjati po domače in v slovanskem zmislu. Nekatere reči je morda pogodil, sploh pa so mi se zdeli nazori njegovi preveč optimistični in megleni. Kadar bo ogrsko pleme pomažarilo Nemce in mesta, podvojila se mu bo moč, ž njo pa tudi napuh, silovitost in grabljivost, in Slovani se mu bodo ubranili še veliko mučnejše in težje nego doslej.
Na konci šolskega leta nisem vedel, če bi šel „počivat“ domov na Kranjsko ali pa bi se naselil za dva meseca v kakem prijaznem, deželskem kraji na Hrvaškem, da se seznanim korenito z življenjem in nravi hrvaških kmetov. Muzler mi je dejal: Pojdite v Vinico k župniku F. Razven dražestne okolice najdete tamo društvo, da si boljšega ne morete želeti. Župnik je iskren narodnjak in o počitnicah dohaja k njemu zagrebški profesor V., s katerim se boste gotovo dobro bogali in zabavljali. Zahvalivši ravnatelja svojega za ta svet in dobivši od njega priporočilno pismo, mahnem v nedeljo zjutraj peš proti nedaleki Vinici. Župnik me je sprejel jako prijazno, ali moji želji ni mogel ustreči, ker je imel premalo prostora v stanovanji svojem. Rekel mi je: Bo mi drago, ako ostanete pri meni, dokler pride prijatelj V., potem pa vam ne bom mogel več služiti, ker se bova morala še midva stisniti. Na noben način pa vas ne pustim danes od sebe. Zbralo se bo pri meni mnogo ljubih prijateljev, ki bodo gotovo tudi vam ugajali. Viniški župnik je praznoval tisti dan ne vem ali proščenje ali nekako godovanje. Prišli so na obed vsakovrstna gospoda iz obližja, duhovniki, učitelji, občinski, grajski in državni uradniki in služabniki. Nahajal sem se med samimi neznanimi ljudmi, ali v gostoljubni Hrvaški ne dela to človeku nič sitnosti in puščobe. V veselem društvu pri sladkem vinci sklene se hitro ne le površno znanje, ampak marsikdaj tudi trajno prijateljstvo. Ostali smo za mizo „poleg navade stare“ do trdne noči. Ta pot sem moral izprazniti jako junaško dobrodošlico. Jemala je dober polič! Vender mi ni nič škodila, kajti sem, pričakujoč to nakazo, pil prej in pozneje več vode nego vina. Druščina mi je bila popolnoma po volji, ker je gorel v vseh njenih udih še tisti sveti ogenj, ki je dvignil l. 1848. hrvaški narod na obrambo domovine in kaznovanje nesramnih njenih sovražnikov. Tudi v Vinici se je zapela nekatera burna davorija in se napilo brez broja zdravic značajnim narodnim borilcem. Ali o Gaji in Jelačići se ni molčalo diplomatski, kakor pri g. Mirku. Ostre zabavljice so se usipale na onega radi „Narodnih Novin“ in neznanske njegove strahopetnosti ali lahkomiselnosti. Tudi „Held“ Jelačič je dobil mnoge, prav gorke pljuske, da je hotel hlapčevati rajši grobokopom svojega naroda, nego si ohraniti pošteno zasluženo slavo, poverjenje in ljubezen rojakov svojih, odrekši se oskrunjenega banskega dostojanstva. Zagovarjal ga je jedini župnik, trdeč in to gotovo po pravici, da bi se postopalo brez bana Jelačiča še veliko grje in huje z malim, po tolikih žrtvah povse oslabljenim hrvaškim narodom. Družbi sem se brzo prikupil, ker sem govoril pismeni hrvaški jezik pravilno in že brez izpodtike. Približal mi se je zdaj ta, zdaj oni gospod in mi ponudil bratovščino. Število mnogobrojnih mojih hrvaških bratov se je pomnožilo ta dan zopet za kakih osem novih. Zadnji gostje so šli domov še le okoli polunoči. To se ve, da sem spal jaz pri župniku. Drugi dan po zajutreku sem se vrnil v Varaždin, kjer sem sedel na poštni voz in se odpeljal na počitnice v predrago svojo slovensko domovino.
Za Baha je dobilo družabno življenje v Varaždinu precej drugačno lice, nego ga je kazalo v patrijarhalno dobo pred l. 1848. Mesto se je napolnilo s činovniki, učitelji, vojaki, žandarji in še z drugimi prej neznanimi prihodniki in gosti. Uradniki so bili po rodu Hrvati ali vsaj Slovani. Pristni lupus teutonicus je bil že prilomastil v Zagreb, na Reko in mislim tudi v Osek: v Varaždinu delali so zanj po njegovih zapovedih in v njegovem duhu kruhoborci in podrepniki, ki so bili možje naše krvi. Službeni svet se je delil na različne skupine, ki so rabile vsaka svoje narečje. Pravi birokrati in njih lizuni so med sabo le nemškutarili. Hrvaški uradniki so z večine govorili najrajši mehko svojo kajkavščino. Brez potrebe mešali so pogostoma v narodni jezik nemške besede in stavke. Nalezli so to grdo napako v pokvarjenem Zagrebu. Primorci, katerih je bilo med nami kakih sedem, blebetali so po italijanski, ne iz renegatstva, nego radi malopridne „stare navade“. Malo slovensko skupino smo sestavljali Valjavec, Žepič in jaz. V Matušinovi krčmi nam se je pridružil večkrat zvečer upokojeni slovenski duhovnik Došek, ki je prebival po leti in si služil drobiž za zimsko žejo v Marija—Celji. V ravnatelja našega se je zaljubil ta dobrovoljček kakor kak nežen mladenič v lepo deklico. Neprenehoma ga je gledal in hvalil sosebno, kadar se ga je malo natosil. Dejal mu je vir optimus, justissimus, amor et deliciae cujusque hominis. Več nego desetkrat mu je zatrdil vsak večer: Non est macula in corde tuo. Jednoč je vskliknil oduševljen: Carissime domine! Vere dignuin et necessarium est, semper et ubique tebe laudare. Precej močna je bila že za mojega bivanja v Varaždinu češka naselbina. Odlikovala se je s prelepo zlogo iq iskrenim rodoljubjem, dasi ni bilo nekaterim njenim udom prav nič mari, da bi se naučili tudi hrvaškega jezika. Ti češki uradniki in učitelji so zahajali do malega vsi v iste krčme, zbirali se vsi v istih hišah na pomenke in veselice. Ljubili so se brez razločka službene stopinje, če so pritisnile koga denarne in druge zadrege, pomagali so mu rojaki drage volje. Takovi resnični prijatelji so si Čehi povsod, doma in na tujem. Češki načelnik se veseli, ako dobi v svoj urad kakega „krajana“. Priporoča ga vladi o vsaki priliki, da mu priskrbi boljšo službo. O slovenskih predstojnikih in predsednikih se bogme ne more trditi kaj takega. Mnogi baš svojega zemljaka, naj bo vesten in marljiv kolikor hoče, najmanje marajo in ga najhujše zatirajo in preganjajo. Radi te bratovske jedinosti in uzajemnosti so se zdeli Hrvatom Čehi podobni Judom in marsikateri je vzdihnil, zakaj ne vlada tudi med hrvaškimi uradniki ta presrčna prijaznost in kolegijalnost. Prekrasen vzgled so dajali Čehi vsem drugim Slovanom tudi z dejanjskim svojim spoštovanjem materinega jezika. Razgovarjali so se med sabo vedno samo po češki, v društvu njihovem se niso predrznili nemškovati niti najstrastnejši privrženci Bahove zisteme, kakor na pr. učitelj Hunka.
Ne le v Zagrebu, tudi po Varaždinu lazile in plazile so se zdaj prikazni nove vrste, katerim ni bilo sledu pred l. 1848. — tajni vohuni in ovaduhi! Najbolj marljivo je nastavljal ušesa in zasledoval „panslavizem“ neki rokavičar, ali je imel še več manj znanih tovarišev in pomočnikov. Stopivši neko popoludne v Matušinovo krčmo, najdem v nji Muzlerja srditega in razburjenega, kakeršnega nisem še nikoli videl. V obraz je bil zarudel kakor rak. Kričal je nad pivcem, ki je sedel za isto mizo: Vi ste crn kao katran, vi ste lopov, hulja, ništarija... Ko sem ga vprašal, kaj se je zgodilo, zarohnel je nekaj, česar nisem razumel, potem pa plačal račun in škripaje z zobmi bežal iz gostilnice. Precej za njim je odšel tudi pivec, katerega je psoval. Zdaj mi pove Matušin, da je ta človek beratač in mešetar, ob jednem pa špicelj in denuncijant. Muzler ga je zmerjal po pravici, ker je zvedel, da ga je ovadil vladi za pohujšljivca in brusnjaka“. Mračnjaki, prilizovalci in bedaki so hvalisali Bahovo ministerstvo, da je postavilo državo zopet na trdno podlogo krščanske vere in nravnosti. Res je sklenilo s papežem konkordat in povrnilo cerkvi neko unanjo veljavo in oblast, ali ker je teptalo vse tuje pravice in ustvarilo razmere, ki so se protivile glavnim potrebam, željam in nazorom nenemških narodov, propadala je javna moralnost baš pod to zistemo tako brzo in silovito, da se lahko opazijo in čutijo še danes nje žalostni in pogubljivi nasledki. Brez zapreke je praznovala na Ogrskem in Hrvaškem zmagoslavje svoje ostudna hči vseobče korupcije — Venus vulgivaga. V večjih hrvaških mestih so se nahajale že od nekdaj posamezne vlačuge, ki so živele o grehu, loveč ponočnjake, pijane rokodelce, brodnike in druge delavce najnižje vrste. Komur je bilo kaj za čast in ugled, ni občeval nikoli ž njimi, vsaj ne tako, da bi bili ljudje vedeli. Tudi se je prav dostikrat zgodilo, da je kak hrvaški ivelikaš, bogatin ali dostojanstvenik vzel k sebi priležnico in imel ž njo Otroke. Grešilo se je torej dovolj proti šesti božji zapovedi, ali javne potepenke ni pogledal noben izobraženec, ki je imel v sebi količkaj ponosa in moštva. Že l. 1848., zlasti pa za Baha, izpremenili so se nazori znatno. Prikazale so se povsod na oči elegantne, kdaj vse v svili in baršunu šumeče, po nemški govoreče dame. Oziraje se šetale so se zvečer brez društva po najlepših ulicah, ali pa so stoje pred stanovanjem svojim preprijazno pozdravljale in vabile k sebi mimogredoče gospode. Spremiti tako „gospodično“ in se dobrovoljiti ž njo v gostilnici ali na domu, ni. se zmatralo za nikako posebno grdobo ali sramoto. Kdor je služil verno vladajoči zistemi, drugoval je s kurtizanami brez strahu, da se bo zameril poglavarjem; trebalo je samo paziti, da se ne prekoračijo očitno meje pristojnosti. Število uradnikov se je za absolutizma silno pomnožilo. Ti možje so bili z večine neoženjeni. Marsikateri bi se bil rad pozakonil, ali ga je skrbelo, ker je imel preborno plačo. Razven drugih slabih svojstev je označevala Bahovo vlado umazana skopost proti državnim služabnikom. Poleg, brojne vojaščine in drugih oborožanih krdel je pospeševalo prostitucijo najbolj to velikansko mnoštvo neoženjenih, po beraški plačanih uradnikov. Nemške lepo po gosposki opravljene zastopnice blodne Venere so šarile po Varaždinu že l. 1854. Itak so imele to mesto le za popotno postajo. Dolgo se je mudila v njem malokatera. Pormikalo jih je dalje proti jugu v metropolo trojedne kraljevine, ki jim je obetala veliko več častilcev in zaslužka. L. 1855. so se oglasile te lahkokrile Vile tudi na varaždinskih Toplicah, kjer pa so jih vsprejeli tako nemilostivo, da so se kmalu zopet izgubile.
Bahovim absolntizmom se je ulegla na avstrijsko cesarstvo mrtvaška tišina in neka neopisna puščoba, ki je morila mislečemu človeku duh in truplo. Domače zgode in nezgode nehale so zanimati veliko občinstvo. Za nove zakone, ki so drvili jeden drugega, brigal se je malokdo. Celo politični listi so govorili o njih povse površno, dostikrat so jih samo omenili, kar je bilo vsekako najpametnejše. Opomnje so nakopale lahko velike sitnosti uredništvu. Hvaliti se ni moglo, grajati se ni smelo, zato se je — molčalo! Tem bolj pozorno pa je opazoval in razpravljal ves izobraženi svet ogromni preobrat, ki ga je storilo v političnem položji orijentalsko vprašanje, in velezanimljive novice, ki so prihajale z evropskih in azijskih borišč. Sveta alijanca, ki je toliko desetletij negovala in varovala s smešno brižljivostjo vse „legitimne“ interese in urejala Evropo po svoji volji in samovolji, ležala je razbita na drobne kosce in na razvalinah njenih so se krohotali zaničljivo liberalci in lažiliberalci vseh dežel in narodov carju Nikoli in slovanski Rusiji, kateri so dali takrat priimek „velikan z glinastima nogama“. Toliko prijateljev ni imela Turčija še nikoli v vsi svoji zgodovini. Na obrambo njeno se je dvignila do malega vsa Evropa ali z bridkim orožjem ali pa z ostrim in nesramnim svojim jezikom in peresom. Francozi in Angleži so ji hiteli na pomoč z vsemi svojimi silami. Peščica Sardincev ji ni mogla dosti koristiti, tem večje neprilike pa je delala Rusiji velika Avstrija. Zasedla je podunavski kneževini Vlaško in Moldavijo, iz katerih so se Rusi morali umakniti. Razven tega zbrala je ogromno vojsko v Galiciji, ki je pričakovala vsak dan povelje, da udari preko meje na Poljsko, v Besarabijo in v volinsko gubernijo. Pruska vlada ni postopala tako sovražno, ali izjavila je tudi ona, da ne bo dovolila Rusom, prekoračiti Balkan. Evropski politikarji in politikastri zlagali so se vsi, da treba Rusijo razkosati in jo oslabiti za večne čase. Najprej so ji hoteli ugrabiti vse dežele, ki so spadale pod nekdanje poljsko kraljestvo. Isto tako so namenili osvoboditi Finsko. To naj dobe nazaj Švedi, pobalstke provincije naj si vzamejo Nemci, Kavkaz pa bi se prilegel najbolje Turčiji. Avstriji so ponujali ves ruski zapad do Dnepra, Sardiniji pa krimski poluotok, na katerem je gospodovala srednjega veka italijanska Genua. Nekaterim so se zdeli ti dobitki še premajhni in nedostatni. Zahtevali so, da se razdrobi in zatare vsa ruska država, ker bi se brez tega radikalnega rešenja utegnili slovanski barbarji kmalu zopet okrepčati in o dobri priliki ponoviti napade svoje na Turčijo in Evropo. Tem blodnjam bi se smejal danes vsak dijaček, ali takrat se ljudem niso videle povse brezumne in nemogoče. Rusija je bila slabo pripravljena za velikansko borbo. V vedni, precej nepotrebni brigi za legitimne interese, za evropski red in mir in za korist tujih vladarjev, pozabil je car Nikola skrbeti za napredek, blagobit in jakost svoje države. Porabnih vojakov je imel mnogo manje, nego je prej mislil. Generali so znali izvrševati odlično paradne vaje in vojne igre, pravo vojno umetnost pa so razumeli (razven kavkazkih) po priliki tako, kakor pri nas Velden in Vindišgrec. Po drugod se je orožje jako zboljšalo, ruska vojska pa je rabila še zmirom starinske svoje tope in puške. Železnica šla je samo od Petrograda do Moskve. Vojaki so morali hoditi največ peš, nekateri polki so popotovali po več mesecev, predno so dospeli pred sovražnika. Najbolj je obtežilo Rusom vojno, ker jim je bilo moči na toliko strani razdeliti. Proti Avstriji je stala cela polovica vojske. Kavkazki oddelek je odbijal Turke in opazoval Šamila. Trebalo je zavarovati bregove črnega, azovskega in baltskega morja. Na glavnem borišči v Krimi ni bilo nikoli več nego sto tisoč vojakov. Zavezniki so se hoteli polastiti primorske trdnjave Sevastopola in ruskega brodovja. Na suho so stopila njih krdela v Evpatoriji. Kmalu po ti novici je prišla vest, da je padel Sevastopol na najsramotnejši način, ki se misliti more. Trdnjavo, mesto, tope, ladje, mnogobrojno posadko zajeli in zaplenili so Francozi in Angleži brez pravega upora, brez boja; preplašeni Rusi so se jim udali menda precej, ko so jih zagledali! Novine so pisale, da je prinesel to strahotno poročilo neki Tartar. Depešo njegovo so priobčili vsi listi kot resnično prigodbo brez dodatka kake dvojbe ali sumnje. Neskončne žalosti, ki je napolnila srce vseh slovanskih rodoljubov o ti grozni nesreči, ni mi moči opisati in dopovedati. Meni ni dišala ta dan ne jed ne pijača, niti govoriti mi se ni ljubilo. Bežal sem iz Varaždina in taval ob Dravi gori in doli kakor mesečen. Vso noč nisem mogel nič zaspati. Kakor meni, godilo se je še marsikomu drugemu. Ta dan štejem med najtožnejše in mračnejše vsega življenja svojega in prav zato zasekal mi se je v spomin tako trdno, kakor n. pr. tisti, ko mi je umrla zlata mamica, katero sem ljubil in častil bolj nego vse ljudi na zemlji in vse svetnike v nebesih. Mnogi rodoljubi izgubili so zdaj sladko tolažeče jih upanje v slovansko bodočnost, če je omagalo najkrepkejše naše pleme o prvem naskoku sovražne Evrope, po kakovi pravici mogli bi se nadejati boljše sreče drugi slovanski rodovi, ki so slabi že po številu, še veliko slabši pa po notranji svoji nezlogi, medlosti in gnilobi? Časnikarstvo evropsko, sosebno pa dunajsko, rulilo in besnilo je od vražjega veselja kakor divjaki — ljudožeri, kadar se polaste dobro rejenega, belega moža. Zmagoslavja njegovega udeležili so se tudi varaždinski Judje, ki so črtili carja Nikolaja že zaradi tega, ker je strahoval v državi svoji njih rojake, krcaje jih brez milosti po grabljivih parkljih. Isti prihod zaželjenega mesije ne bi jih bil mogel bolj uneti in oduševiti nego jih je Tartarjevo poročilo.
Trepetaje in vender prav teško pričakovali smo drugo jutro rovip, hoteli smo zvedeti, kako peklensko naključje ali izdajalstvo je zakrivilo grozno nezgodo. Ali glej čuda prečudnega, dunajski listi nam ne le niso povedali nič novih podatkov, ampak iskali smo po njih zastonj celo potrjenja včerajšnje novice! V jedini Oesterr. Zeitung pobahal se je pustolov Varens, ki se je bil priklatil iz Amerike v Beč, da je moralno povse uverjen o padcu Sevastopola. Najbolj pomenljivo zdelo se nam je trdokorno molčanje vladnega Moniterja o velikanskem uspehu francoskega orožja. Globoko smo si oddahnili, kajti zasvetila nam je žarka zvezda novega upanja. Varaždinski Judje verovali so v rusko nesrečo in sramoto čvrsto kakor Varens ter jo slavili krohotaje se pri kavi in vinu od ranega jutra do kasne noči. Silno so se jezili na krščanskega trgovca Popovičć, ki se je rotil, da so si Tartarjevo depešo izmislili najbrž Nemci in — Judje. Po dolgem strastnem prepiranji in psovanji stavili so ž njim boje za sto goldinarjev. Ta Popović ni bil nič v krvi tistemu svojemu imenjaku, s katerim sva se pomekovala v Toplicah. Kje se je porodil, ne vem; mislim, da v Varaždinu še ni dolgo živel, ker je govoril štokavsko narečje čisto, brez primesi kajkavščine. Vere je bil pravoslavne; že zaradi nje čutil je žive simpatije za Ruse in jim želel vsako srečo v ti teški vojni. Za narodno zavest in politično zrelost prekosal je Popović vse obrtnike varaždinske županije. Kaj rad je dražil Jude in jih lovil v besedah, dokazujoč in očitaje jim zabavljivo smešno nevednost, lahkovernost in hudobo njihovo. Meni se je prikupil malo ne prvi trenutek, ko sva se spoznala, z burnim in resničnim svojim oduševljenjem za narod svoj in za vsak napredek, ki ga je zazrl na prostornem slovanskem svetu. Vzbudil pa se je takrat plemeniti čut slovanske uzajemnosti tudi v takih ljudeh, ki se v mirno dobo niso brigali za politiko. Srečal sem dva prosta varaždinska meščana, g. K—ka in g. Sek—ca, ki sta vzdihovala in javkala po trgu pred mestno hišo: „Bože moj, kaj bo, kaj bo z nami! Nehvaležni Švaba nam je že do zdaj dosti nagajal. Ako se potrdi podaja ruske trdnjave in vojske, pritisnil nas bo še stokrat huje, ker se ne bo bal nikogar več, ki bi ga mogel o priliki zadržati.“ — Tretji dan ni se dala resnica več prikrivati: vsi novinarji in tudi Varens morali so priznati, da se je veselila Evropa prezgodaj, da se je Tartar zlagal! Varaždinski Judje so torej stavo izgubili, ali dvojim, da bi bili dolg svoj tudi plačali. Popoviću ni bilo za njih denar. Vedoč za gotovo, da stoji Rusija še nepremagana in neomajana, udobrovoljil se je na tako netrgovski način, da je dajal ta dan blago svoje kupovalcem na pol zastonj. Ista neskončna radost zamikala je prave narodnjake tudi v drugih krajih trojednega kraljestva. Reški meščan in odvetnik Medanić pustil je v spomin Tartarjeve laži poštenemu siromaku vseh 50 goldinarjev, katere mu je bil dolžan. Srbski pesnik N. Boroevič oblekel je dve siroti od nog do glave i. t. d. Vinskim bratcem rabil je lažljivi Tartar za prekrasen titulus bibendi. Podravinec Cekić se je zaklel, da 14 dni ne sme biti noben dan trezen. Ko je ta posel zdušno dovršil, pekla ga je taka neznanska žeja, da jo je moral gasiti še drugih 14 dni. Pokazalo se je, da je Sevastopol presneto trda kost: mnogo mnogo zob so si polomili ob nji zavezniki, predno so dobili po jednajstmesečnih nepreslednih naporih in bojih brezkoristen kup krvavih razvalin. Sijajno zgodovino te oblege prestvarila je veleumnost ruskih inženirjev Totlebna in Melnikova in nadčloveška hrabrost in mučeniška požtvovalnost ruskih vojakov v najkrasnejšo narodno epopejo. Slovanu oznanjuje ta velika pesem ponosni nauk, da se narodu njegovemu ne bode bati niti Evrope niti Azije, kadar bo spoznal, razvil in porabil vse neizčrpne duševne in telesne moči, katere mu je podarila blagodatna priroda.
Strašne izgube je naklanjala ruskim sovražnikom tudi huda zima l. 1854—55. Grozovite nevihte razmetavale so jim šotore, razbijale ladje in utapljale ogromno mnoštvo brašna, zimske oprave in vsakovrstnih inih potrebščin. Grdo vreme jemlje človeku vso dobro voljo, ali tisto zimo ugajalo je neizmerno slovanskim rodoljubom. Ko je tulila burja in metla s snegom, primerilo se je večkrat, da smo se prismijali od jedne strani jaz, od druge Valjavec, od tretje Popović in si jeli priobčevati nehlinjena čustva grešne svoje radosti, da se godi zdaj gotovo slabo „bližnjemu“ našemu na besnem valovji črnega morja in pred grmečim Sevastopolom. V bojnih poročilih mikalo je zvedavost našo najbolj vedenje britanske vojske. Angleže smo zmatrali za glavne in načelne nasprotnike Rusiji. Francoze je razkačil nadnjo začasno pustolovec Napoleon, da si utrdi s hudodelstvom osvojeni prestol, ali načelnega sovraštva do nje jim ni mogel ucepiti. Brez angleških svojih prijateljev ne bi bil začel on nikoli vojne. V največjo našo zadovoljnost potrdile so malone vse depeše nespretnost in vojno nesposobnost britanske soldateske. Odlikovala se je slabo že na Almi. Pri Inkermanu zatrl je je Menšikov dobro polovico, borne ostanke rešili so Francozi. Pri Balaklavi naklestil je Angleže tudi general Liprandi. Srečnejše je bilo brodovje njihovo. Zmagovito kradlo je ribičem mreže, ograbilo nekoliko ruskih pristav, požigalo žitnice in opustošilo v Krči slavni starinarski muzej. Ali v finskem zalivu si ni moglo priboriti niti takih uspehov. Okoli Kronštata lazil je admiral Napir kakor maček okoli vrele kaše. Ne naskočivši na trdnjavo, umaknil se je nazaj to se ve „iz strategičnih razlogov“. Zato pa se je zaletel z vso silo v Sveaburg in poročil domov, da je porušil vse razven trdnjav. Ker pa Sveaburg ni nikako mesto, nego samo skupina majhnih utrjenih otokov, povpraševali so se bralci novin v čudu, kaj bi bil porušil tako nemilosrdrio ta mogočni mož. V daljnji Kamčatki tekli so Angleži s Francozi vred na ladje brez ozira in oddiha. Uzrok ni bila telesna vaja, nego neka jako neprijetna katastrofa katero so jim pripravili ruski strelci pri Petropavlovsku. Se bolj nas je zabavljala angleška gluma v belem morji. Hoteli so tamo najbrž opleniti bogati solovški samostan. Ko pa so jih pozdravili bojeviti menihi iz mnogobrojnih žrel svojih topov, pobegnile so sovražne fregate in Angleži so se potem bahali, da jim cokljarji niso mogli nobene razbiti. Pred Sevastopolom cepala so krdela njihova kakor muhe. V vseh napadih na trdnjavo so bili potolčeni in odbiti. V Aziji sta ustrahovala vojskovodca Bebutov in Barjatinski Turke v vsaki bitvi in ruski vojski morala seje podati naposled najsilnejša trdnjava v vsi Aziji, velevažni Kars, ki odpira zmagovalcu pot v Mezopotamijo in malo Azijo. Branila ga je močna turški posadka, kateri je zapovedoval angleški general. Po takih izkušnjah nas ni več skrbelo, kako se bo z vršila tista orjaška borba, ki jo bo bilo Slovanstvo z Angleži morda nekoliko še v sedanjem stoletji za blagoslovljeno Indijo. Padec Karsa je bila zadnja znamenita prigodba orijentalske vojne.
Car Nikolaj ni učakal nje konca. Naslednik njegov, Aleksander II., sklenil je pariški mir in odprl zdajci Rusiji na stežaj vrata vsakovrstnim, prepotrebnim reformam in napredkom. Orijentalsko vprašanje in vojskovanje je dokazalo, da se nahajajo avstrijski in vsi Slovani razven Poljakov s srcem svojim na strani severne velevlasti, ki je hotela osvoboditi balkanske brate in pregnati turško barbarstvo iz Evrope. Ali njih perijodična književnost je odkrivala in tolmačila svetu sočutje njihovo jako slabo in poredkoma. Razlogi so jasni. Črna doba Bahove reakcije ugonobila je Hrvatom in Čehom vse neodvisne politične časnike. O „Novicah“ naših ne maram govoriti. V zagrebškem „Nevenu“ napisal je nekdo prekrasno satiro na glupo, vsem Slovanom strupeno sovražno dunajsko novinarstvo, ali političnih razmer ni smel razpravljati leposloven list. Tečno duševno hrano nam je dajal na to stran jedini „Srbski Dnevnik“, ki je izhhajal v Novem Sadu. Kakor so „Neven“ zložno podpirali hrvaški in srbski pisatelji, isto tako zmatrali so „Srbski Dnevnik“ za glasilo narodnih in političnih svojih nazorov in teženj ne samo Srbi, ampak tudi vsi izobraženi hrvaški rodoljubi. Meni ga je posojal mladi književnik Milan Bubanović, ki je prišel bolehen z Dunaja k roditeljem svojim v Varaždin. Srbski Dnevnik je zagovarjal z moško besedo in brez ovinkov Rusijo in nakane njene. Prelepo je primerjal nje vojno z Evropo k strašnemu boju Marka kraljeviča z muso Kesedžijo v narodni pojeziji. Marka je zastopala seveda Rusija. Jako nam je tudi ugajalo, da je imenoval „Srbski Dnevnik“ zapadne velevlasti Anglijo in Francijo dosledno zapadnjake. Prav čudna književna pošast pa se je izlegla tisti čas onkraj Save v Srbiji. V tem ko je tekla kri slovanskih junakov curkoma in rekama v ljuti borbi s Turčinom in njega zavezniki, vskobacal se je neki pesnik v Belem gradu na mršavega svojega Pegaza in zakrokal slavo zverskemu tlačniku in mučitelju srbske in bolgarske raje. Zložil je bobnečo odo na čast ušivemu turškemu sultanu in spravil vesel in z lahko dušo mošnjiček Judeževih grošev, katere mu je podaril za njo hvaležni padišah. Na isti način počastil je krvavega morilca francoske svobode in nravnosti, Napoleona III. Tega pa več ne pomnim, kakovo nagrado je prejel od njega. Kak drug narod bi takovega podlega pisača za vse veke izobčil in prepodil iz svetišča svojega Parnasa, pa če bi pel tudi lepše od istega Homerja, Sofokleja in Šekspira. Mi južni Slovani pa smo take uboge tapice in trapice, da nam sme brez kazni blatiti in teptati narodno poštenje in dostojanstvo vsak vetrenjak, ki nam načrčka kako knjigo. Ime tega turškega bašibozuka bom premolčal; kdor bi je rad zvedel, poišči si ga sam v srbskohrvaški književnosti. Vsekako pa moram omeniti, da še ni dolgo, kar so ga slavili mnogi jugoslovanski razumniki z gromoglasno hozano in najiskrenejšim oduševljenjem!!!
Zaradi vohunov ni se smelo več politikovati na vsa usta, zlasti na javnih krajih, na pr. v krčmah in na promenadi. Ker pa narodnjaki nismo mogli prebiti brez politike, prisilila nas je nevarnost, da smo si osnovali za razgovore svoje posebno terminologijo že š. l. 1853. do 54., katero smo sledeče leto popolnjevali poleg potrebe. Turke zvali smo Turopoljce, poglavitnemu turškemu mestu dali smo ime „Velika Gorica“. Rusi so se v ustih naših prelevili v „strice“ Angleži v „volarje“, Sardinci v „mulce“. Francozi postali so „ujci“, ali ne zato, ker bi jih bili imeli za kake sorodnike. Ta pridevek so dobili od francoske besede za potrjenje. Za rusko prestolnico svetoval nam je Muzler, naj jo prekrstimo v Petrijanec ali Petrijance po vasi, ki se nahaja ne daleč od Varaždina. Ravnatelj nam je pravil, da si je naredilo neko domoljubno zagrebško društvo svojo politično terminologijo že 1850., kajti se je pojavilo v Zagrebu vohunstvo mnogo prej nego v Varaždinu. Jednoč je prišel v Matušinovo krčmo ludbreški učitelj Vaclav, plečat mož visoke rasti, z nekaterimi svojimi tovariši, ki so bili proti njemu vsi pravi pritlikavci. Videč to družbo, dejal je nekdo: Ludbreški Vaclav je tak velikan med učitelji, kakor car Nikolaj med evropskimi vladarji. Ta domišljaj nas je napotil, da smo zdeli ruskemu cesarju priimek „Vaclav“ ali „ludbreški učitelj, Ker je bruhal iz Sevastopola noč in dan tak strašanski ogenj na turške zaveznike, mislili smo, da mora biti v tem mestu precej gorko, in zaradi tega zvali smo je „Toplice“. — Po takem bila je jedro vseh naših pomenkov tale zgodovinska maskerada. Ludbreški učitelj, stolujoč v Petrijancu, nakanil je odterati Turopoljce iz Velike Gorice preko Kolpe (= Bospora). Namen svoj bil bi brez dvojbe izvršil, da ne pridejo Turopoljcem na pomoč ujci, volarji in mulci. Od strani varovali so jih tudi Rakovci. Ludbreški Vaclav pošlje proti zaveznikom junaške svoje strice, ki zasedejo in utrdijo Toplice. Turopoljski prijatelji udarijo na trdnjavo s silno vojsko, katero pa hrabri strici neprenehoma odbijajo s trskami (= sabljami, krepelci (puškami) in brizgalnicami (topi) i. t. d. Lahko se more misliti, kako debelo so nas gledali ljudje, ki so poslušali brezumno našo govorico in videli ob jednem, kako resno in žalostno smo se držali, kadar je prišla za „strice“ kaka nepovoljna novica, in kako radostno smo jim čestitali in ploskali, če so nasekali prav do živega lopovske „volarje“ in „ujce“. Ta naša gluma trajala je nekako do novega leta 1855. Politične razprave v krčmah začele so mi presedati, ko sem zapazil, da se jednemu udu učiteljskega zbora in društva našega ne more nič verjeti in ne sme povedati nobeno svobodno mnenje. Bilo je jasno, da nam zdaj ne pomaga nič naša terminologija, kajti je poznal ves njen pomen človek, ki je zatajil vpričo mene in več drugih tovarišev z nesramno odkritostjo svojo narodnost in pokazal o vsaki priliki, da mu je glavna reč nemška milost in kruh, Slovanstvo pa deveta briga. Odpuščene patre zamenili so na gimnaziji našem trije čehi. O dveh ne vem nič slabega. Bila sta zastavna in poštena gospoda, ki nista storila nikomur krivice in sta želela hrvaškemu narodu vsako dobroto in srečo. Jeden njiju, Folpreht, služi na Hrvaškem še danes. Prikupil se je šolski mladini že precej od konca s praktično svojo metodo, s prijaznim vedenjem in blagodušnim postopanjem. Bolj natanko, dasi nerad, moram označiti tretjega Čeha, Korinka. Porodil se je nekje na Moravskem. V pomenku z rojaki zavozil je pogostoma v domače svoje narečje, v katero je prišel marsikak tuj plevel. Namesto „ano“ govoril je na pr. „nu jo“. Ko mi je povedal, da je rabil za pomočnika slavnemu Havličku, bil sem uverjen, da spada novi moj tovariš med najiskrenejše češke rodoljube. Havlička je povzdigoval nad vse druge češke prvake, imenoval ga je najpoštenejšega, najznačajnejšega moža v vsi češki zgodovini. Ali to oduševljenje za plemenitega narodnega budnika in mučenika se je Korinku kmalu izkadilo. Značajnost priznaval mu je tudi pozneje, ali z dodatkom, da ni nič koristila narodu; Havliček da je bil idejalist, zato ni mogel spoznati, da se Čehom ne more pomagati i. t. d. Meni se je primrzil Korinek najprej s tem, da se je dobrikal, slinil in prilizoval brez konca in kraja ravnatelju našemu. Muzler ga je rad poslušal kakor sploh vsakega, kdor ga je znal zabavljati s slanimi šalami in burkami. Korinek je nosil s sabo polno torbo dovtipov, ki so bili kdaj njegovi, največkrat pa Havličkovi, narodni ali pa nabrani po raznih humorističnih listih. Zdelo mi se je, da se na zasedanje pripravlja, to je, da si prireja že doma tiste Bvice“, s katerimi je hotel dobrovoljiti ravnatelja. V pogovoru ž njim obračal je besedo brez logične potrebe na take predmete in reči, ki so mu dale priliko, da je zvel prigotovljene svoje burke in domišljajo. Priroda nadarila je Korinka prebogato z bistrim razumom in čudovitim spominom. Učiteljske svoje izpite dovršil je v Pragi z odliko. Glavna stroka mu je bila zgodovina. Profesor Hefler razglasil ga je za najboljšega svojega učenca. Fantastični in strankarski nazori Heflerjevi skalili so Korinku historični pogled, da je sodil povse krivo o pravih uzrokih najvažnejših zgodovinskih pripetljajev in prikazni. Objektivnosti, korenitosti in jasnosti ni se naučil od Heflerja še noben poslušalec ali čitatelj. Korinek pridobil si je jako obširno izobraženje. Poznal je vse boljše plode češke in nemške književnosti. Po napotku Havličkovem bavil se je pridno tudi z ruskim jezikom in književnostjo. V društvu je govoril mnogo in dobro, ali bolj doktrinarno nego duhovito. Pisal je spretno in zlahkoma, malo ne igraje; kadar je bil prave volje, teklo mu je pero, kakor da bi mu kdo narekoval. O neki večji veselici je ustal gimnazijski katehet, veleč, da mora iti domov radi dijaške pridige, katero mu je sestaviti za jutrašnjo nedeljo. Korinek mu reče, da mu ni treba zapuščati tovaršev radi take malenkosti. Naj mu da papirja, pa mu bo zložil on pridigo in to precej. Prineso mu res papirja in on je pisal in pisal drobno, kar se le more, dokler je napolnil vse 4 strani pole. Katehet pregleda rokopis in se začne križati od čuda in strmenja. Potrdil je odkrito, da tako izvrstne pridige on sam ne bi bil mogel narediti, ko bi bil modroval o nji tudi vso noč! — Šolske svoje dolžnosti izvrševal je Korinek vestno in natanko, toda kar se je dalo, očitno in šumno, da je zapazil lahko ravnatelj: pod mernik ni postavljal nikoli luči svoje. Govorjenje in vedenje mu je bilo sploh marsikdaj posiljeno, preračunano, potuljeno in neresnično. Že male in prežeče njegove oči niso ugajale opazovalcu. Prvotno našo misel o Korinkovi rodoljubnosti podrl nam je sam z večkratno, ostentativno izjavo, da neče biti Ceh. Kvasil nam je, da se nahajajo na Moravskem dvojni domoljubi, nekateri so od Morave, drugi pa i z Morave. Tisti, ki se zmatrajo za Cehe, pravijo, da so od Morave, to je od reke Morave. Individuvalnost moravske dežele oni zametujejo in zatajujejo. Taki patrijoti, ki hočejo ostati to, kar so, to je Moravci, pa nečejo ničesa čuti in vedeti o kaki češki kraljevini in narodnosti, zato tudi govore, da so iz Morave, to je, iz moravske dežele, iz moravske domovine. Jaz vprašam Korinka, v katero teh dveh vrst rodoljubov šteje on sebe. Odgovori mi naglo in rezko: Jaz sem Moravec. Čehi naj bodo, kjer so, jaz se za nje ne brigam.
O Čehih trdil je renegat dostikratov, da bodo za nekoliko desetletij izginili brez sledu z zemljevida in iz zgodovine, zadušili jih bodo Nemci, ki se pomikajo in širijo od vseh strani proti Pragi. Čvekal je, da so zapravili Čehi jedro moči svoje že v husitskih vojnah (Heflerjev nazor!), od takrat hirajo in zdaj nimajo nobene nade več, da bi se mogli rešiti. Moravci pa utegnejo še prav dolgo mesto svoje zapremati med narodi, ali tudi oni le s tem pogojem, ako si ohranijo življenje Slovaki, na katere se opirajo. Jaz sem se tresel od jeze po vsem životu in jel glasno in strastno ugovarjati renegatu. Omenil sem mnoga prevesela znamenja, ki dokazujejo in oznanjujejo vsemu svetu ustajenje in preporod plemenitega češkega naroda: vedno rastočo narodno zavednost vseh njegovih stanov, čudoviti podvig češke literature in obrtnosti, nepobitno resnico, da je Praga zopet slovansko mesto in da se vrši ista izprememba še na mnogih drugih krajih, v Plznu, v Budejevicah i. t. d. Korinek me je poslušal zabavljivo se reže in dejal zaničljivo: Nekatere teh reči, katere si mi naštel, ne dajo se tajiti, ali ta navidezni preporod češki je le poslednje bolestno trepetanje in mahanje pred smrtjo, zadnje svetlo vsplamenenje luči, predno ugasne.
Neko sredo ali soboto popoludne pregledoval sem v šolski izbi dijaške naloge, kar zaslišim na hodniku korake in pomenek. Razgovarjala sta se naš nadzornik in Korinek. Bila sta sama. Korinek je zatrdil, da bi morala uvesti vlada nemški jezik brez oklevanja z vso strogostjo tudi v nižjih in najnižjih učiliščih, ker drugače ne bo dosegla namena svojega. Nadzornik mu odgovori mirno: Vlada je že toliko storila za nemški jezik, da se ga bodo gimnazijski dijaki lahko naučili. V spodnjem gimnaziji dal se bo nemški pouk sčasoma še nekoliko razširiti, ali popolnoma se narodni jezik ne bo mogel izbacniti iz nižjih šol. To zabranjuje pedagogika, pa tudi previdnost. Narodne strasti se niso še popolnoma polegle. Vlada mora paziti, da si ne nakoplje sovraštva brez potrebe, saj ima že brez tega po drugod dovolj nasprotnikov. Ko bodo spoznali Hrvati korist nemškega jezika, bodo jo gotovo hvalili, da daje mladini priliko, da si ga prisvoji, nikakor pa ne smejo misliti, da jim hoče radi nemščine zatreti materinski jezik. Tako postopanje se ji ne bi moglo priporočiti. Korinka te besede menda niso zadovoljile. Dejal je: Kolikor prej se bodo šole korenito ponemčile, tem bolje bo za državo, za dijake in tudi za to deželo. Treba se je energično lotiti dela, pa ni dvojiti, da se bo posrečilo. Peščici upornih kričačev bo vlada brez težave zamašila usta. Ta pogovor spričnuje jasno, da se je zdela Korinku Bahova germanizacija še premlačna, premalo sovražna hrvaški narodnosti!
Odslej sem se ogibal tega rodoljuba iz Morave, občeval in politikoval sem samo z možmi, na katere sem se smel zanesti, z Žepičem, Valjavcem, Popovićem, Bubanovićem in dr. Opisal sem Korinka tako, kakor sem ga spoznal l. 1854—55. Ker se je pozneje silno izpremenil, vem, da se novejši njegovi znanci ne bodo ujemali z mojo sodbo. Da je trajal absolutni zistem nekoliko dalje, povzdignil bi se bil Korinek gotovo za ravnatelja in potem morda še za kakega večjega oblastnika, ali nesrečna italijanska vojna l. 1859. zrušila je Baha in ž njim tudi sladke nade premnogih njegovih malikovalcev in podrepnikov. Šegavi Moravec ni prelil radi tega prevrata nobene, ni krvave ni vodene solze, bil je nadarjen s sposobnostjo in prožnostjo, da se je znal prilagoditi vsaki vladi razven mažarske. Kakor marsikaterega drugega uradnika, prestvaril je oktoberski diplom (1860. l.) tudi njega: ultrakulturtrager prelevil se je, kakor bi trenil, v narodnjaka, bivši centralist preskočil je naposled k svobodnjaški stranki, ki je črtila jednako Beč in Budapešt, zahtevaje čisto n eodvisnost hrvaške države! Mislim, da se je uvrstil v to dobo tudi med hrvaške in češke dopisnike in pisatelje. V Novem mestu pravil mi je Žepič, da je preložil izvrstno epično pesem Čengićago na češki jezik, dogotovil jedno ali več šolskih knjig za hrvaške srednje šole in še nekatere druge reči, katerih se več ne spominjam. Midva sva se videla zadnjikrat v Zagrebu l. 1863. Ko sem obedoval pri „Jagnjetu“, stopi Korinek k meni in mi začne deklamovati o slovanski uzajemnosti. Jaz sem se obrnil v stran in mu se smijal na vse grlo. Krohotanje moje ga je domislilo, da nisem še pozabil famoznega narodnjaka iz Morave, zato me je kmalu zapustil in šel nazaj med svoje tovariše, ki so poslušali vsi zamaknem filipiko njegovo proti Švabam in Mažarjem. S tako gorečnostjo ni se mogel prikupiti banu Rauhu. Z inimi odličnimi profesorji vred pregnal je ljuti madžaron z zagrebškega gimnazija tudi Korinka. Teške skrbi ga zdaj pritisnejo. Vrnivši se domov, dobil si je službo na češkem gimnaziji. Kot ognjevit „vlastenec od Morave“ zagovarjal je z oduševljeno besedo svete, nikdar zapravljene pravice češke kraljevine in domovine. Staro moravsko rodoljubje mu se je povse izkadilo. Ko pa se je uveril, da se češki zahtevi in uzori ne morejo nadejati brzega uspeha, prikazala se je v njem z nova Hameleonova priroda. Izneverivši se veliki narodni stranki, katero je vodil slavni učenjak in državnik Palacki, pridružil se je svojati, ki se je približevala iz strahopetnosti dunajskim centralistom. Morda je mislil, da se bo ulovilo na tak način najlaže zaželjeno ravnateljstvo. Ali predno mu se je izpolnilo to upanje (če ga je imel), zatekla ga je v najlepši dobi nemila smrt, na veliko in opravičeno žalost vseh privržencev njegove strančice, ki je zakopala ž njim najspretnejšega sotrudnika in duševnega prvaka svojega.
Govoreč o možeh, ki so pospeševali Bahove namene na severu hrvaškega kraljestva, ne smem pozabiti zastavnega in ponosnega profesorja Goldkragna. Po hrvaškem svojem očetu je prejel drugačno ime, ta pridevek sem mu dal jaz, ko sem zapazil pekoče njegovo hrepenenje po nemški milosti in zlatem ovratniku. Po nazoru nekega kneza začenja se človek še le z baronstvom, udje nižjih stanov torej niso ljudje nego dvonoge živali. Poleg uverjenja Goldkragnovega pa dajo možu pravo čast in dostojanstvo samo uradniška znamenja, zlate zvezde in zlati ovratniki. Vedel je natanko, koliko teh znakov pripada raznim službenim stopinjam. Gimnazijski učitelj s tremi svojimi zvezdami mu se je zdel že precej velik uglednik in imenitnik, ki sme po vsi pravici visoko nositi učeno svojo glavo. Neki nadporočnik, bivši njegov součenec, vprašal ga je smijoč: Zakaj nisi šel tudi ti v vojake, poglej, zdaj bi bil lahko že tudi nadporočnik. Goldkragen mu odgovori zaničljivo, kar se da: Tebi se menda blede, da si več nego jaz. Ubi pamet? Ti imaš dve zvezdi, jaz pa tri, ha ha ha! — Ko sva na izprehodu srečala uradnika, ki je bil slovenskega rodu, ali jako strupen nemškutar, hotel je vedeti, kakov človek da je ta rojak moj. Jaz sem dejal: Magarac prvoga reda s odlikom! Čez nekaj dni mi veli nekako nejevoljen: Ti si obsodil jako čudno tistega uradnika. Včeraj sem ga videl v cerkvi. Imel je zlat ovratnik! Ako so taki odličnjaki „magarci“, potem smo mi prosti zvezdarji komaj cucki. Ta opomnja dokazuje, da Goldkragen ni poznal nravne vrednosti in nevrednosti; meril in cenil je vsakega človeka le po dietnih razredih. Ravnatelja našega je strašno sovražil, gotovo zato, ker mu je bil na potu. Raznašal in obrekoval ga je kakor stara baba. Čvekal je neprenehoma, da tepta in v blato meče dostojanstvo svoje z zanikarnim službovanjem, pijančevanjem in prostaškim vedenjem. Ko sem branil predstojnika svojega, povzdigujoč zlasti preblago srce in prijateljsko ugodijivost njegovo, zadrl se je osorno: Tebi se vidi dober, ker ga ne poznaš. Muzler je v licemerstvu strokovnjak kakor vsi Slavonci. V slavonskem grbu teče neka žival, o kateri se prepirajo učeni možje, ali je kuna ali lisica. Jaz pa vem za gotovo, da je lisica, kajti je prekanjenost glavno svojstvo vsakega Slavonca. Proti meni vedel se je Goldkragen tako prijazno kakor proti nobenemu drugemu tovarišu. Večkrat me je povabil celo k sebi na kupico vina, dasi hiša njegova ni slovela za gostoljubno. Bilo mu je znano, da me je pozval na Hrvaško nadzornik in da sta bila on in vsemogoči Kleman moja profesorja. Radi tega zmatral me je za ljubimca deželne in državne vlade in od konca morda tudi za nje zaupnega moža in vohuna. V ti smešni veri odkril mi je take nelepe tajnosti, ki se ne pripovedujejo z lahka niti najboljšemu prijatelju. Bleknil mi je o franjevcih, ki so služili do letos na našem gimnaziji: Te cokljarje sem Kleinanu pošteno opisal in zamazal. Razložil sem mu prav na drobno, kakovi nesposobni bedaki da so in kmalu potem mi je došlo potrjenje za pravega profesorja, patri pa so dobili brco in dekret: Poberite se! Zdaj sem torej vedel, kdo nam je odpravil iz zavoda našega te dobrodušne in dosti marljive učitelje, ob jednem pa sem tudi spoznal, da je Goldkragen grozno nevaren človek, ki bo porabil gotovo vsako sredstvo, da očrni vladi in izpodrine mrzkega si Muzlerja. — Goldkragen se je porodil med korenitimi Hrvati, govoril in pisal je izvrstno po ilirski, rad je prebiral tudi ilirske časnike, ali nikdar mu ni bilo mari, da bi koristil kaj narodu z vednostimi svojimi. V pusti, le po svoji časti in velikosti hlepeči njegovi duši ni tlela niti najmanjša iskrica slovanskega in hrvaškega rodoljubja. Predno je dospel še ukaz, da se mora uvesti nemščina kot učni jezik v gimnazij, precej ko je čul, da vlada želi to izpremembo, rekel je proti meni in zatim v učiteljskem zbora: Ein Wunsch von hoher Seite ist so gut wie ein Befehl. Zaman bi se upirali. Jaz bom začel brez odlaganja predmet svoj predavati po nemški. To je tudi storil. Prvi germanizator varaždinskega gimnazija bil je torej pristen domačin, ne pa kak doseljen „Kranjac“ ali „Švaba“. Coldkragen je živel jako trezno in zmerno. Kupil si je vedro vina, ali ga je pil prav po malem, ves dan jedno, k večjemu poldrugo merico.
Šumne veselice so mu se gnjusile, zato ni zahajal v društva, ostajal je najrajši doma pri stari „kumi“, ki mu je gospodinjila. Ta izredna solidnost pa ni izvirala iz kakega nravnega ali verskega načela, zdela mu se je potrebna zaradi — ljubezni! Lepa ženska telesa mikala so ga malone ravno tako kakor zlati ovratniki in druge odlike. Zraven njega je stanovala priljudna gospa Kornelija, ki mu je bila več let velika prijateljica. Resni kumi je to znanje silno presedalo, Goldkragen je moral slišati iz ust njenih marsikatero hudo pridigo. Nekoč pa ji je dejal: Kaj regljate tako neumno? Pomislite, da ima Kornelija svojo hišo. Precej, ko mi jo zapiše, rekel ji bodem: z Bogom! Dokler pa se to ne zgodi, sami vidite, da ne smem razdreti prijaznosti. Po nesrečnem naključji je gospa ta pogovor čula. Pretočila je mnogo solz, ali Goldkragnu se je bila že tako privadila, da ga ni mogla pustiti. Itak je bila toliko oprezna, da mu ni hotela zapisati hiše. Ko se je nekoliko postarala, zamenil jo je z ubogo ali prekrasno deklico, ki je bila boje jako duhovita samoukinja. Ta je podarila Goldkragnu nekoliko prelepih živih slik. Ko je zagledal prvo, razunel se je tako po človeški, da je pozabil vse svoje dostojanstvo in začel skakati, vriskati in prepevati, kakor kak pijan nemški proletarec v modri svoj ponedeljek. Zaljubljenost Goldkragnu ni pokvarila karijere. Moglo bi se celo trditi, da mu je ugled in spoštovanje še pomnožila. Brež nje bi ga bili imeli vsi znanci za brezsrčnega skopuha in pedanta, ki se poganja za veliko službo in obilne dohodke, ne da bi privoščil kaj dobrega sebi in drugim.
V nezdravem političnem zraku zbrala se je nad Goldkragnovo glavo črna nevihta, kakeršno je naj manje učakoval in zakrivil. Neki lopov ga je tožil zagrebški vladi, da je — panslavist. Vsak človek se je zakrohotal, da je to slišal. Prvi deželski dostojanstvenik držal se je boje celo četrt ure za trebuh, da mu ga ne razžene meh, ki ga je tresel radi te novice. To se razume samo po sebi, da je dokazal toženec brez dolgih trudov in potov deviško nedolžnost političnega svojega mišljenja in vedenja. Vlada mu je naklonila v povračilo prebitega straha tako sijajno zadovoljščino, da si kaj boljšega ni mogel želeti. Goldkragna bi sodil povse krivo, kdor bi menil, da je hotel postati velik gospod le po tuji milosti in po neomejeni svoji udanosti, s katero se je klanjal Bahovi in vsaki drugi zistemi in vladavini, naj bo domača ali tuja. On je bil jako darovit, znanstveno izobražen mož, ki je naredil stroge preskušnje za ves gimnazij in je izvrševal dolžnosti stanu svojega tako vestno in uspešno, da je spadal brez dvojbe med najprve učitelje svoje stroke na Hrvaškem. Trudil se je energično, da doseže namen in smoter najprej s svojimi zaslugami, da si pridobi milost višjih oblasti ne le z lojalnostjo in lepo pokorščino, ampak tudi z dejanjskimi dokazi svoje posobnosti. Vlada ga je lahko povišala brez straha, da se ji bo mogla očitati krivičnost in pristranost. Po takem ni čudo, da je priplezal sčasoma do jako znamenite službe, ki mu je dajala velikanske prihodke. Ker ne občim nič s Hrvati, ne morem vedeti, kako mu se zdaj godi. Nekdo ni je pravil, da je že zdavnaj umrl, pozneje pa sem čul, da še živi, ali da vedno hira brez upanja, da bi se mu zdravje še kdaj povrnilo. Prijateljstvo najino trajalo je samo nekoliko mesecev, dokler me ni poznal bolj natanko. Ko je videl, da Nemce sovražim in da se dražim najrajši z radikalnimi narodnjaki, ni me mogel imeti več za ljubljenca Klemanovega. Prejšnja priljudnost ga je zdaj minila, proti zadnjemu sva izpregovorila le malokdaj kako besedo. V srci svojem zmatral me je gotovo za nepraktičnega fantasta in zaničeval. O Goldkragnu bom povedal še nekatere reči v varaždinskem svojem romanu, ki bo sestavljal v „Hrvaških spominih“ posebno poglavje, v katerem bom opisal zgode in nezgode svoje v ljubezni. Goldkragna je vodila v vsem življenji samopridnost in sebičnost, ali „odpadnik“ mu se baš ni moglo reči, ker ni zatajil in se ni sramoval nikdar svoje hrvaške narodnosti in materinskega jezika.
Po vsi pravici pa gre to grdo ime nekemu višjemu uradniku, ki se je porodil v Varaždinu. Tega ne bom povedal, kako se je zval, omeniti pa ga moram zato, ker je bil jeden glavnih in najpredrznejših zastopnikov in zagovornikov Bahove vlade in germanizacije. Služil je pri zagrebškem namestništvu. Podlosti svoje ni prikrival nikomur, z izdajalstvom šopiril in bahal se je celo proti varaždinskim domačinom. Govoril je na vsa usta, da ima res da hrvaške roditelje in hrvaško ime, ali da mu bije v prsih nemško srce! Zaradi tega klicali so ga pošteni Varaždinci zabavljivo: Das liebe deutsche Herz. Kadar je prišel kdo iz Zagreba, vprašali so ga gotovo: Pa kaj dela naše drago nemško srce? To nesramno renegatstvo mu ni ostalo brez nagrade. Dasi je bil še jako mlad, podelila mu je Bahova milost prevažno službo s primernim naslovom in plačilom. Varaždinci so se z večine rogali sreči njegovi, tem bolj pa so se je veselili Judje in birokrati. Slišal sem večkrat na svoja ušesa, ko so ga hvalisali, da je „ein gebildeter junger Mann, der seine Zeit begreift.“ Čestitali so ne le njemu, ampak tudi „razsvetljeni“ vladi, da povišuje in odlikuje tako sposobne in trezno misleče Hrvate. Novi mogočnik pripeljal se je tudi v Varaždin, da se pokaže someščanom svojim, ki ga že dolgo niso videli. Starim svojim znancem je dejal, kakor pokojni Vinko Kljun po odpadu od narodne stranke: Človek mora biti dan danes pameten. Razlagaje jim obširno pravila in načela svoja, zatrdil je s pouzdignenim glasom: „Usoda zahteva, da se Hrvati ponemčijo. Proti nji ne pomaga nič noben ugovor in upor. Treba se je torej podati in z vlado sprijazniti. Ona je modra in bistroumna, pa tudi blaga in skrbna. Hrvati bodo dobili od nje lahko vse, česar koli žele in potrebujejo, ako se ne bodo držali trmasto tistega praznega fantoma, ki se zove narodnost.“ Prijatelji so prerokovali izdajalcu, da bo sedel v 20. letih na prvem mestu v domovini svoji, ali roka božja mahnila je po njem, da je užival le malo časa plod brezznačajnosti svoje. Jaz sem uverjen, da je po napotku tega podravinskega nemškutarja zamislil Kleman osnovati v Varaždinu prvi nemški gimnazij, prvi zavod, kjer bi se gojilo in od koder bi se širilo potujčevanje hrvaške mladeži in dežele.
Učiteljske izpite svoje dovršil sem bil o božiči l. 1853. Na konci šolskega leta 1853 — 54. prosil bi bil tedaj lahko stalnega nameščenja in potrjenja svojega za pravega profesorja. Jaz pa sem se tako malo brigal za boljšo plačo in bodočnost svojo, da tega nisem storil. Drugje ni bila izpraznjena nobena služba, ki bi bila za me, če bi me pa potrdila vlada za Varaždin, bal sem se, da me ne bo hotela premakniti kmalu na kak drug gimnazij. Varaždinu sem živel res da prav po ceni in tudi prijetno. Z ravnateljem svojim in z inimi Hrvati mogel sem biti povse zadovoljen. Imel sem za društvo dva odlična stara in nekoliko novih prijateljev in še marsikatero drugo ugodnost in udobnost. In vender na noben način nisem hotel ostati v Varaždinu. Silna ravnina, ki se širi na vse strani okoli mesta, naudajala in stiskala mi je dušo z neznansko puščobo in otožnostjo. Srce mi je koprnelo po hribih in dolinah, po prisojnih bregovih in senčnatih dobravah, po skalnih gričih in globokih tokavah, po čistem gorskem zraku, po bistri studenčini, po lepih razgledih, po raznolikostih in izpremenih, s katerimi razveseljujejo in zamikajo popotnika gorate krajine. Varaždin mi tudi zato ni ugajal, ker je dajal duhu mojemu premalo hrane. Bukev si sam nisem mogel dosti kupovati. Gimnazijska knjižnica imela je takrat do malega le staro, latinsko šaro, ki mi je odprla usta na široko zehanje, kadar sem jo pogledal. Drugih takih zbirek pa ni bilo ali pa nisem vedel za nje. Prebiral sem domače in tuje časnike in nekoliko hrvaških knjig“ katere sem si bil omislil, da sem se učil iž njih ilirščine. M. Bubanović mi je posodil pesnika Bajrona, Blagajeva gospodična pa indijsko dramo Sakuntalo. To je bilo vse moje berilo v Varaždinu!!!
O binkoštih 1855. l. pisal mi je ravnatelj reškega gimnazija, Vidic, naj pridem na njegov zavod, kjer potrebuje več jezikoslovcev in jednega zgodovinarja. Sosebno rad bi podpiral mojo prošnjo, ako bi mogel prevzeti jaz ilirski jezik. Ta ponudba mi je baš dobro došla. Proti koncu šolskega leta prosil sem za Reko in o počitnicah dobil sem stalno službo na tamkajšnjem gimnaziji. Ali ostal sem na ta način celi dve leti suplent in izgubil torej jedno leto, kar me pa ni bolelo čisto nič. Ta izguba mi je pomogla, da sem bil nameščen v takem kraji, kakeršen sem si najbolj želel, v goratem in skalnatem Primorji, na bregu krasnega, slovanskega morja, med trudoljubnimi in kremenitimi čakavskimi Hrvati, ki so si ohranili ne le bogato svoje narečje, ampak tudi božjo službo na narodnem jeziku. Prijatelja Valjavec in Žepič, ki sta dodelala to leto preskušnjo, prosila sta vlado, da ju potrdi za Varaždin, kar je tudi storila. Njima se varaždinska ravan ni primrzila kakor meni, ostala pa sta v Varaždinu drage volje še iz posebnih razlogov. Davši na svetlo lepe svoje pesmi, začel je Valjavec nabirati narodne pripovedke. Priroda podarila mu je za ta ne lahki posel tako odlične sposobnosti, kakor nobenemu drugemu Slovencu. Zanj je bil Varaždin prava Kalifornija, iz katere je načrpal velikanske kupe zlatega narodnega blaga. Žepiča pa ni mikalo drugamo že zaradi ženitve. V Varaždinu si je našel nevesto, ki ne bi bila zapustila rada rodnega si mesta, ker bi se bila morala ločiti od starega očeta. Poroko in svatbo namenila sta praznovati v Lupoglavi pri župniku Mlinariči, pri katerem je služila strejša njena sestra za kuharico. Po želji Žepičevi povabil je župnik tudi mene, da bi bil o poroki ženinu tovariš, ali kakor pravimo Gorenjci, drug. Prve dni avgusta usedli smo se na velik, jako nareden kmetiški voz in se oddrdrali proti Zagrebu. Z nami je šla tudi mlajša nevestina sestra. Nekako na sredi pota smo se ustavili pri čedni krčmi in se okrepčali z dobrim vinom in suho svinjino. Kmalu priskaklja k nam Jud in nam začne ponujati trak, robce in drugo tako drobnjavo, ali ne po nemški, nego na prelepem slavonskem narečji. Pravil nam je, da dohaja iz Požege. Ko ga obgovori nekdo po nemški, zmaje z ramama in veli: Oprostite, jaz ne znam dobro švabski. Povedal nam je potem, da se nahaja v Slavoniji dosti takih njegovih rojakov, ki govore laže „naški“ (to je po hrvaški) nego švabski. Tega prej nisem nikoli bral ali slišal. Ta novica zdela mi se je jako važna in čudna. Važna zaradi tega, ker mi je dokazovala, da se začenja stapljati judovstvo z domačo narodnostjo tudi v obsegu trojedne kraljevine; čudna pa zato, da se vrši ta izprememba baš v Slavoniji, katero so poplavljali že takrat vsakovrstni tuji, z večine nemški doseljenci ter ji jemali čim dalje bolj starodavni hrvaški obraz in značaj. Judovsko vprašanje dela mnogo preglavice državnikom in slovanskim rodoljubom. Povoljno dalo se bo rešiti samo na ta način, da se Judje sprijateljijo in zlijo povsod s tistim narodom, med kateri jih je zanesla usoda ali svoja volja. Na Hrvaškem treba torej, da se pohrvatijo. Ta zloga pa se bo dosegla jedino le s previdnim, blagim postopanjem, z ljubeznijo in potrpežljivostjo. Judje so že zdaj jako znamenit faktor v hrvaškem kraljestvu, s katerim treba računati. Hrvaški narodnjaki morajo jim podati roko, zasnovati ž njimi prijateljsko občevanje. Kadar prirejajo plesne in druge veselice, vabiti jim je na nje tudi Izraeličane. Isto tako jim se je resno truditi, da pristopajo k mnogobrojnim njihovim društvom ne le krščanski, ampak tudi judovski udje. V šolah imajo učitelji dolžnost, da užigajo sveti ogenj hrvaškega domoljubja tudi v srcih judovskih dijakov svojih. Zlasti si pridobi lahko velike zasluge za ta uzvišeni smoter narodno novinarstvo. Skrbeti mu je, da si nabira privržencev, naročnikov in dopisnikov tudi v judovskih rodbinah. Z lepo, razložno besedo daje se pametnemu človeku marsikaj dopovedati; s psovkami in osornim vedenjem ne dobivajo se nikjer prijatelji, a najmanje med trdokornimi Judi. V Zagrebu morala bi se ustanoviti na liberalni podlagi velika čitalnica, ki bi bila središče društvenega življenja za vse prebivalce brez razločka vere. Zabave njene bi pohajali katoličani in pravoslavni Judje in protestanti, ali to se razume samo po sebi, da bodo morale biti čisto narodne. Naj se sprejme strogo pravilo, da se sme rabiti v čitalnici samo domača beseda. S primernimi govori in pesmami trebalo bi o vsaki zgodnji priliki unemati v udih njenih ljubezen do narodnega jezika in domovine. Razven čitalnice, mislim, da bi dobro bilo osnovati še posebno društvo, nalašč s tem namenom, da bi pospeševalo zjedinjenje in skupno delovanje judovske inteligencije s krščansko. Naj si da ime „Prijatelji Izraelu“ ali kako ino temu podobno, da se bo prikupilo Judom že z naslovom svojim. Pozneje, čez kakih 10 ali 20 let, ko bodo rodoljubni trudi dali že znaten uspeh, ustanovili bodo Judje radi sami med sabo bratovščino „Hrvaški Izrael“, ki bo nadaljevala in dovršila po mestih in na deželi to narodno propagando. Izginila bo potem za vse veke sedanja brezdomovinska kasta, ki vreba samo na svojo korist, gledaje mrzlo in ravnodušno na sreče in nesreče države in dežele, v kateri se je opasla in obogatela. Ko se bodo zmatrali in čutili Judje za Hrvate, jeli se bodo sramovati smešne svoje nemščine in gojiti blagoglasni narodni jezik tudi na domu svojem. Pojavili se bodo med njimi plemeniti možje, ki bodo podpirali vsako domoljubno podjetje ne le z gorečo besedo in bistrim umom, ampak tudi z dobro založeno svojo listnico. Večkrat se čuje fraza: Jud ostane vedno Jud, on se ne more predrugačiti, če bi se prav hotel. Tako trjenje je brezumno že samo po sebi, postavljajo pa je na laž tudi obilne domače in tuje izkušnje. Ves čas, od kar se je narod prebudil, nahajali so se posamezni Judje, ki so odobravali in zagovarjali program narodne stranke. Ni še dolgo, ko smo brali v nekem dopisu iz Belega Grada, kako marljivo in s kolikim veseljem se uči tamkajšnja judovska mladina srbskemu jeziku. V reški županiji poznal sem pred 20 leti bogatega mladeniča judovske krvi, Kornicerja, ki je hodil v surki, ponosno priznaval se za Hrvata in branil oduševljeno proti renegatom pravice in dostojanstvo hrvaškega naroda. Na Reki večerjal sem kdaj s poštenim, judovskim trgovcem Rajznerjem, ki je govoril hrvaški rad in prav dobro in zatrdil o vsaki priliki, da se Hrvati ne smejo podati nikomur, ni Nemcem ni Mažarjem. Pokojni pisatelj Asanger, ki je bil moj učenec, spadal je med glavne narodne budnike v karlovškem okraji. Pravil mi je, da se je lotil tudi Judov. Začetek bil je siten in malone jalov. Ker pa ni obupal in odnehal, jeli so mu napori uspevati. Judovske gospodične so se tako unele za narodne veselice, da so prav teško pričakovale večera, ko se je igrala kaka hrvaška gluma ali se prepevale ginljive domače pesmi. Drugi Slovani so začeli že zdavnaj klicati in sprejemati v narodno kolo judovske svoje someščane in deželane. Čehi imajo spolek čeških akademikov Židov. Češke interese zagovarjajo zdaj tudi spretna judovska peresa. V občnem zboru zloglasnega Šulferajna tožaril je predsednik, da se oklepajo na Češkem Judje povsod razven Prage češke večine. Ali tudi v zlati Pragi je zmagal o zadnji volitvi v judovskem delu mesta, v Jožefovu, kandidat narodne stranke. V Galiciji zapisalo se je o poslednji obči štetvi že tri sto tisoč Judov za Poljake. Hrvaški pravnik Jakšic (zdaj profesor na Ruskem) učil se je jedno leto v Krakovu. Pisal je pri judovskem odvetniku in mi je sam povedal, da se ni mogel načuditi žarkemu poljskemu rodoljubju svojega gospoda in vseh njegovih judovskih tovarišev in znancev. Na ruskem Poljskem pohvalila je Jude že puntarska vlada l. 1863, da se ponašajo z večine kot iskreni poljski narodnjaki. Iz mnogih novejših poročil pa vemo, da stoji zdaj tamo vse judovsko razumništvo v prvi vrsti poljskih rodoljubov. Najprej spojili se bodo z domačo narodnostjo ruski Judje, ako jih bo dala vlada poučevati v ruskih šolah, v ruskem duhu in na ruskem jeziku. Ti Judje so sprejeli največ slovanskih besed v pokvečeno svoje nemško žlobudranje. Prav Nemec jih nikakor ne more razumeti. „Min Haus bauen“ veli se po njihovem narečji: a dom strojen ž! i. t. d. Že slavni popotnik Kol se je uveril, da se občuje ž njimi najlaže po ruski. Ko so se pred nekoliko leti na mnogih krajih dvignili mali Rusi proti Judom, pobegnila so jih cela krdela v Galicijo in oblastva so potrebovala ruskih tolmačev, da so se mogla ž njimi razgovarjati. V Moskvi in Petrogradu se štejejo mlajši judovski razumniki sploh med Ruse. Mislim, da ima poltretji milijon ruskih Judov že tudi svoje rusko glasilo, svoj časopis. V imeniku ruskih novin našel sem „Evxejskija zapiski“, tiskajo se v Rigi in izhajajo po jedenkrat na mesec. Ali doba je, da pustim zanimljivo judovsko vprašanje in govorim zopet o naših ljudeh, ki se zde marsikateremu bralcu gotovo tudi dokaj mičnejši od krivonosih zastopnikov Abrahamovega rodu.
Župna vas Lupoglava stoji nekoliko ur nad Zagrebom baš na sredini hrvaškega kraljestva. Znamenitosti ni imela nikakovih. Cerkev in hiše so bile v nji tako borne, kakor v brezbrojnih drugih hrvaških, srbskih in dolenjskih selih. Župnik Mlinarič nas je sprejel jako prijazno in radostno ter nas prosil, da ostanemo pri njem, dokler nas bo volja. Izdelovali smo ž njim prav lahko, ker je bil na vso moč gostoljuben in neizrečeno dobrega in mehkega srca. Za mladosti svoje čital je mnogo in tudi take knjige, ki silijo človeka na resno premišljevanje. Poznal je na pr. Humboltov „Kosmos“ in Volnejeve „Razvaline palmirske“. Hotel se je vselej sam uveriti o resnici tega, kar so trdile bukve, in ta razumna metoda ga je rešila, da ni zabredel v brezverstvo. Poiskal si je Volnejevih citatov v izvornikih in našel, da se ti ne zlagajo povsod s predrzno sodbo francoskega umoslovca. Žepič mi je pravil, da je napisal Mlinaric precej obširno knjigo o ilirskem gibanji, ki je imelo, prve svoje korenine v antipatiji, katero so vzbudile na Ogrskem in Hrvaškem silovite reforme Jožefa II. Ali rokopis zgorel mu je v požaru. Kasneje se sam ni bavil več z literaturo, vedno pa je ostal čvrst narodnjak: z mažaroni in Bahovimi huzarji se ni bratil nikoli. Denarji so Mlinarića kaj malo mikali. Držal se je načela, da je za župnika dovolj, če ima petdeset goldinarjev gotovine. Ker Žepič ni dobil od doma o pravem času potrebnih pisem, morala se je odložiti poroka njegova za cel mesec. V Varaždin smo se vrnili še le septembra. Župnikovo gostoljubnost smo uživali tedaj jako dolgo, kar ga je prav veselilo.
To priliko sem porabil, da sem se seznanil z mnogimi hrvaškimi kraji in rodoljubi, katerih nisem videl ni prej ni pozneje. Več potov zbrali so se vsa sosednja gospoda na obedu pri Mlinariću, drugekrati pa smo šli zopet mi v gosti k inim župnikom. Takrat se je zvrševalo baš šolsko leto v deželskih učilnicah, pa smo hodili poslušat izpite, za katerimi pogostili so nas duhovniki vselej z obilno pojedino in pijačo. Ker me ni zadrževal domá noben opravek, popotoval sem mnogo na vse strani po bližnji in daljnji okolici. Najrajši sem korakal proti Božjákovini. Tamo je bil c. kr. ured. V njem je služil za pristava prepošten Varaždinec, prijatelj moj Lacko. Imenoval ga bom v „hrvaških spominih“ Blagaja, ker so spadali on in vsa njegova rodovina med najblažje Hrvate, katere si človek le misliti more. Nekolikokrat mahnil sem proti kloštru in gradu Ivaniću in si ogledal zapadni rob Slavonije. Ob Savi dospel sem v Dubravčak. Jeden pot odvezli smo se z Lupoglavci v Zagreb i. t. d. Opazil in slišal sem povsod veliko neznanega in mičnega. Marsikdaj srečal sem pa tudi slovenske rojake ter jih ustavil in se pomenkoval ž njimi o Hrvatih in hrvaški deželi. Ker pišem „hrvaške spomine“ za Slovence, zdi mi se potrebno, da povem najprej kaj malega o teh naših zemljakih. Na prvega Kranjca sem se nameril v Božjakovini v nedeljo popoludne. Bil je grajski vrtnar Janez. Prinesel je cvetlic Blagajevi gospej. Lacko mu je velel, naj sede k nam in popije v našem društvu nekoliko kupic. Seznanila sva se torej prav lahko. Videla sva se potem jako pogostoma. Povabil me je kdaj tudi na svoj vrt, pa sva sedé na klopi pogovarjala se po celo uro. Razložil mi je na tanko vse, kaj je delal in kako mu se je godilo doma in na Hrvaškem. Porodil se je v raški župniji. Črke mu je pokazal oče, brati pa se je navadil sam. Pasel je jedino domačo kravo in pomagal roditeljem svojim kmetiti. Ker je bilo zemljišče majhno, družina pa velika, ni jih delo preveč težilo, zato pa so živeli tudi grozno borno, po beraški. Meso se je kuhalo samo o največjih praznikih. To revščino je pa Janez kaj malo čutil. Živeč o močniku, kisli repi in krompirju, ostal je vedno zdrav in vesel in rasel naglo in krepko, da bi bil šel s 17. letom lahko za hlapca. Oče njegov je bil „kos cerkovnika“. Po rože za cerkev hodil je Janez na grajski vrt. Tamo se je sprijaznil z vrtnarjevim sinom, Jožefom, s katerim sta si bila vrstnika. Jože je poznal dobro vse cvetlice in umetnosti, kako jih je treba saditi in gojiti. To prijateljstvo je Janezu dosti koristilo. Če je količkaj utegnil, skočil je k Jožetu. Ob nedeljah izprehajal se je ž njim po več ur po vrtu, igraje naučil se je od njega vrtnariti. Dopolnivši 19. leto premišljeval je noč in dan, kako bi se umaknil vojaščini. Isto tako tudi Jože. Zmenila sta se, da pojdeta zajedno na Hrvaško iskat si službe. Na potu se je Jože skesal in vrnil domov, nadejaje se, da ga bo obvaroval puške grajski gospod. Janez je popotoval dalje. Vesel je zavrisnil, ko je prestopil mejo svobodne hrvaške zemlje. To je bilo l. 1825. Bog in sreča sta ga podpirala, da mu je steklo vse po volji. Od konca je služil za hlapca v Samoboru, od tod je šel za poslužnika v neko zagrebško prodajalnico. Užival je mladost svojo, da si bolje ni mogel želeti. Iz Zagreba vzel ga je grof D. na graščino svojo za vrtnarja. Ta služba mu je tako ugajala, da ni hotel več prebirati. Razven izvrstne hrane prejemal je toliko plačo, da se je oblačil čedno kakor noben kmetiški fant na Dolenjskem in si prihranil lahko vsako leto celih 50 goldinarjev. Padala pa so mu še posebej prelepa darila in izvrstnega vina je dobival več nego ga je mogel popiti. Jednoč je prišlo iz Novega mesta od okrožnega glavarja grofu veliko pisanje, da moram iti domov in se oglasiti pri vojaški komisiji. Če ne pridem, gorjé mi! Grof se je zasmijal: Ne bo nič! Jaz ga bogme ne dam, tako poštenega in pridnega fanta ne dobim nikjer. Prejšnji vrtnar, Janezov sprednik bil je tujec, štajarski Nemec. Grof se je jezil nanj malone vsak dan, ker je čepel zmirom v gredicah svojih, za druge reči pa se ni nikoli nič brigal. Grof je dejal: Nemec je na svetu za jedno rabo kakor sveder. Tak človek ni za me. Jaz potrebujem vrtnarja, ki razume nekoliko tudi kmetijstvo. Janez pa je delal še veliko več nego je gospod želel. On ni le vrtnaril, ampak prijel je za vsak posel brez ukaza. Kadar je utegnil, pridružil se je koscem ali mlatičem, pomagal krovcu, stolarju, tesarjem in zidarjem, pazil na red in snago v hiši in zunaj hiše, priganjal leno družinče, hodil budit zaspanega pastirja, zvedel je večkrat za dobre kupce in jih napotil, da so prišli poskušat grofovo vino. S temi in še z mnogimi drugimi uslugami se je slovenski vrtnar tako priljubil hrvaškemu grofu, da bi ga ne bil pustil za noben denar od sebe. Ko ga je Janez vprašal, kaj je odpisal novomeškemu prvaku, zakrohotal se mu je: To, da si v Hrvatih utonil. Zdaj mislim, da te ne bodo več iskali. In tako je tudi bilo. Janeza niso klicali nikdar več na novačenje ali na odgovor, kranjske gosposke izbrisale so ga iz imenika živih begúncev! Res silno oblast so imeli graščaki pred l. 1848. Vladali so mogočno, kakor mali kralji. Kdor se jim je prikupil, živel je na njihovi zemlji prostejše in bolj brez skrbi nego ptica pod nebom.
Razven drugih reči in skrivnosti razodel mi je zgovorni vrtnar Janez naposled tudi kratki in nezapleteni svoj roman. Predno mi ga je začel razkladati, pa je opomnil s svečanim glasom: Marsikdo misli, da se oženi človek po svoji volji. Jaz pa velim poučen po svoji izkušnji, da to ni res. Žena je možu namenjena. Bog naredi in nakloni vse tako, da mora dobiti baš tisto, s katero ga hoče on skleniti, dasi se vidi brljavim našim očem ta zaveza prej neverjetna in nemogoča. Le poslušajte me in uverili se boste, da sem se oženil jaz takrat in tako, kakor je bila božja volja. Moja vednost in moj trud pripomogla sta seveda tudi nekaj ali prav, prav malo. Stal sem na vrtu pri oni visok jablani, ki je bila pa takrat še na pol nižja in ne tako košata. Pobiral sem z grivine kamenje in ga metal na cesto, kar zagledam žensko, ki se je ozirala na kraji vrta plašno okoli sebe in po tleh. Vprašam jo, če je kaj izgubila. Ona veli: Kdor ničesa nima, ne more ničesa izgubiti. Jaz sem strašno lačna pa gledam, če leži po tleh kaj sadja, da si utolažim nekoliko glad. Saj menda ne boste za to name hudi. Že tri dni nisem užila nič kuhanega. Meni se je ubožica smilila. Natrgal sem ji lepih slivk in hrušek in ji prinesel tudi kos soržčinega kruha. Zahvalila se mi je s povzdignenima rokama in mi povedala bridko nesrečo, v katero jo je pahnila brezvestna njena rojakinja. Novi moji znanki je bilo ime Lenka. Krščena je bila v Novem mestu. Oče je bil delavec, mati pa šivilja in perica. Roditelja sta ji umrla, predno je še dorasla. Kruh si je morala služiti pri tujih ljudeh. Radi slabih plačil, ki so se dajala poslom, primrzlila se ji je domovina. Napotila se je v Zagreb. Za kuharico izurila se je nekoliko že pri materi, še bolj pa v véliki gostilnici, kjer so jo rabili največ v kuhinji. Takim veščim služabnicam v Zagrebu ni sila. Lenko so gospoda prav radi imeli. Služila je pri starem župniku, pri katerem so živele mati in dve sestri njegovi. V dveh letih si je privarovala 40 goldinarjev in nakupila obleke več nego ji je bilo treba. Seznanila se je bila s Krajičanko Rezo, ki je kuhala težakom in brodnikom hrano. Ta Reza ji je naznanila, da pojde v Koprivnico, ker je zvedla, da so tamo veliko boljši zaslužki nego v Zagrebu. S sladkim in gibčnim svojim jezikom premotila je tudi Lenko, da je odpovedala župniku in šla v Koprivnico. Gospod jo je svaril, ali zaman. Ker mu je bilo žal, da ga zapušča, rekel ji je: Skrinja tvoja ostane pri nas. Če ti bo v Koprivnici po všeči, poslali jo bomo za tabo. Ako bi ti pa presedela tamkajšnja služba, vrni se k nam nazaj. Naj prideš opoludne ali opolunoči, dejali bomo: Dobro došla! Lenka je vzela s sabo denar in nekaj oprave in se napotila z Rezo proti Dravi. Prenočili sta v borni, samotni koči. Jedli sta ves dan samo kruh, ki sta si ga kupili v Zagrebu. Lenka je spala kakor da bi jo ubil. Ko se prebudi, reze ni bilo nikjer. Ukradla je tovarišici denar in obleko in pobegnila, Bog ve kamo. Lenke Koprivnica zdaj ni več mikala, jokaje obrnila se je nazaj proti Zagrebu. Spotoma zablodila je v hosti. Hranila se je s starim, koruznim kruhom, ki so ji ga dali dobri ljudje. Do našega vrta prišla je še le tretji dan popoludne vsa trudna in izstradana. Ko sem slišal te njene nezgode, omiloval sem revo, ob jednem pa sem se tudi neizrečeno veselil in hvalil Boga, da nam je poslal to popotnico. V gradu nahajali smo se tisti dan v težkih neprilikah in sami nismo znali, kaj bi ukrenili. Gospoda naša so se bili odvezli v toplice, povedavši nam, da ostanejo v njih več tednov. Kuharica naša je dejala: Hvala Bogu, zdaj sem prosta in pojdem lahko pogledat, kaj delajo stara mama moja v Križevcih. Kmalu po nje odhodu se pridrdra na dvor kočija in iz nje stopijo — naša gospoda! V toplicah so bili našli znance, ki so jim bili mrzki, pa so dali zopet zapreči in se vrnili domov. Jaz sem se prestrašil, da nikoli tacega. Zastokal sem: Za Boga milega, kdo pa bo gospodi kuhal? Kuharice Mare pred 10 dnevi ne bo nazaj. Pomočnica njena Tinka je, pomivaje stopnice padla in si izvila rokó, da ni bila za nobeno rabo. Imeli smo še jedno deklo, Anko, ki bi bila znala v ti sili nekoliko postreči. Ne vem, čemu je šla brkljat nekaj na oder, pa ji je priletela v oko smet, katere ji nismo mogli izvadljati. Oko ji je skoro tako zateklo, da ji ni bilo moči gledati. Tudi ona torej ni bila za nič. V bližnji vasi stanovala je Jurićevka, jako pametna babnica, ki je služila za mladih let pri župniku in delala ne la na polji, ampak tudi na vrtu, v zelniku in v kuhinji. Dostikrat je kuhala sama in nič slabše od prave kuharice. Ta je bila zdaj jedina, ki bi nas bila mogla rešiti iz zadrege. Poslal sem ponjo ali baš tisti dan izpolnil ji je Bog željo, da je dobila majhnega sinčka. Iz postelje se taka ne sme ni ganiti, in tako mi je splavalo po vodi zadnje upanje. V ti veliki stiski velim Lenki: Pri nas se je naključilo tako pa tako. Tebi se nič ne mudi v Zagreb. Hodi z mano in bodi danes in morda še jutri naša kuharica, dokler nam ne okrevata Tinka in Anka. Lenka odgovori: zakaj ne. Še tisto uro šla je pred peč in pripravila tako pečenko in ovaro, da gospa ni vedela, kako bi jo pohvalila. Rekla ji je: Ti nas ne smeš več zapustiti. Maro mi zove mati njena zmerom domov, naj jo pa ima in tudi ona sama se je že preobjedla našega kruha. Neprenehoma godrnja in se postavlja, nobena reč ji ni po volji. Jaz se ne pričkam rada z nobenim človekom, a najmanje s poslom. Klepetulja naj gre kamor hoče, jaz je ne maram več nazaj.
Tako vidite je prišla Lenka v ta grad za služabnico. Ponašala se je vedno pametno, delala vse spretno in s premiselkom, če je prišla kaka sitnost, ni se nikoli zadirala, nego je molčala in potrpela. S tem se je gospi tako priljubila, kakor še nikoli nobena kuharica. Pogovarjala se je ž njo prijazno in šaljivo, kakor s kako dobro prijateljico. Tudi jaz sem se ž njo marsikaj pomenil, posebne ljubezni pa med nama ni bilo. Ne porečem, da mi ni bila všeč, ali povedal ji nisem ničesa. Babjek nisem bil nikoli. Jaz sem preziral dekleta, dekleta pa mene. Lenki sem se bal odkriti misel svojo; zdelo se mi je, da je zame prelepa. Kadar se je oblekla po nedeljski, kosala bi se bila lahko z vsako gospodično. Pretekli sta dve leti, ne da bi ji bil zinil le besedico o ljubezni. Neko jutro sem rahljal gredice baš za kuhinjo. Lenka je snažila v nji posodo, kar pristopica gospa ter se ji glasno nasmeje in veli: Lenka, povedala ti bom nekaj novega. Nocoj sem bila na tvoji svatbi. Kaj bi ti pravila, kdo je ženin. Razven Janeza ne poznam v tej kraji nikogar, ki bi se pristoval tebi. Ti ne veš, kako mogočno si sedela poleg njega in kako zaljubljeno si ga pogledovala od strani, ha, ha, ha! To tvojo srečo videla sem le v sanjah, ali zbudivši se, mislila sem si, zakaj bi se taka sanja ne premenila v resnico. Verjemi, da ti bom čestitala prav od srca, če se bosta z Janezom pogodila in strnila. Obhajal me je silen strah, da se bo Lenka zabavljivo krohotala tem besedam, pa se ni. Rekla je mirno in resno: Na Janeza revna dekla ne sme niti misliti. On se je nalezel pri vas denarja, poiskal si bo bogatejše neveste nego sem jaz. Gospa in Lenka mene nista mogli zapaziti, jaz pa sem slišal prav dobro ta njijin pomenek, ki mi je dokazoval, da me dekle ne zaničuje. Še le zdaj sem se ji jel približevati bolj prijazno in jo izpraševati tako od daleč, če bi se hotela omožiti in če si je našla tudi kakega ženina. Zarudela je kakor rak v lonci in dejala, da nima še z nikomur znanja, ali da bi se ne branila možitve, ko bi se namerila na poštenega fanta, ki bi ji bil po godu in po srci. Jaz jo primem za roko, oči najine se ujamejo, pa kaj bi vam razkladal obširno to najino komedijo. Priznala sva si, da se ljubiva in čez nekoliko tednov sva se poročila. Zdaj teče že dvajseto leto, kar in nijedenkrat se nisva radi tega še pokesala. Jaz ljubim ženo svojo danes tako presrčno, kakor sem jo ljubil prvi dan po poroki in ravno tako ona mene. Zato pa je Bog tudi blagoslovil zavezo najino, katero sva sklenila prav po njegovi sveti volji. Ali mar ni res, kar velim? Le premislite, koliko nepričakovanih nesreč in zadržkov je bilo treba, da je mogla priti Lenka k nam za kuharico! In brez gospejine sanje se najbrž niti potem ne bi bila nikoli uzela, ker sem bil jaz preveč molčeč in boječ, da bi se bil usodil razodeti ji glas svojega srca. Utegnil bi me kdo zavrniti in zatrditi, da so naju združila razna naključja, ne pa božja previdnost, ali jaz bi ga vprašal: Od kod pa dohajajo taka čudna naključenja, ki prinesó človeku zaželjeno srečo in zadovoljno življenje in mu olajšujejo težavno pot do večnega vzveličanja? Kdor veruje v Boga in njega mogočnost in dobroto, ne more dvojiti ni trenutek, da se vrši vsa naša usoda po njegovih zapovedih in skrivnostnih, ali vsikdar modrih namenih. Bodi mu zato čast, hvala in slava zdaj in na vse veke vekov. Amen! Vrtnar Janez (rabim mu le krstno ime, ker več ne pomnim, če se je pisal za Dornika ali Dvornika) bil se je tako čisto pohrvatil, da je slovenščino do malega pozabil. Govoril je z mano na kajkavskem narečji. Slovenca je izdajal samo še poluglasnik. Nikoli ni dejal n. pr. „rekel“ nego vselej „rekl“. Janez pa se je privadil popolnoma tudi hrvaškim šegam in nazorom, vender je priznal, da se dolgo ni mogel udomačiti. Še le čez kakih deset let nehalo mu se je tožiti po dolenjskem domovji in življenju. Hrvaške navade so mu se zdele od konca jako priproste, nespametne in smešne. Kranjce je zmatral za mnogo bolj prebrisane in zvedene v kmetovanji in v vsaki drugi obrtnosti. To mnenje mu se je sčasoma preinačilo, da sam ni vedel, kdaj in kakó. Prva leta je Hrvate dostikrat grajal in povpraševal: Zakaj se ne oblačite, zakaj ne kmetite, zakaj si ne kuhate tako kakor Kranjci, sosedje vaši? Ljudje so se mu smijali in mu odgovarjali: Mi se trudimo kakor so se trudili spredniki naši pa pridelamo, če nam blagoslovi Bog znoj in žulje, veliko več nego tvoji lačni Kranjci, in žita in vina naša so tudi na pol boljša od vaših. Ni torej uzroka, da bi vas posnemali. Janez se je hudo jezil na tako govorico, malo po malem pa je uvidel in se uveril, da Hrvati trdijo resnico. Dejal mi je: Tukajšnji kmetje obdelujejo zemljo res nekoliko drugače nego Dolenjci in se ne napenjajo tako na vso moč kakor Kranjci, pa dogotove vender le opravke svoje vselej o pravem času. Tudi to se ne daje tajiti, da jim rodi polje obilnejše nego nam. Pomagata jim dve reči. Bog jim je podaril rodovitejšo zemljo, nego je naša, in kadar je treba kaj storiti, gredo na delo vsi, danes na jedno, jutri na drugo: doma ostajajo samo mali otroci in njih varuhi, onemogli starci. Kranjci pa se preveč razstresajo, ker bi storili radi vse posle ob jednem in tako je povsod premalo rok. Dolenjci pritiskajo samo v preljube svoje vinograde, ki jim dajo le boren dohodek, polje in hosta pa jih ne mikata. Zato na njivah njihovih ni nikoli prav dodelano in vedno se tožari, da hiša nima ni drv ni nastila. Janez pa je hvalil in pouzdigoval Hrvate nad Slovence še za mnoga druga dobra svojstva. „Hrvaški vinščaki skrbé, da jim raste v goricah le žlahtno trsje, kraljevina, primorščina in druge take trte, katere poznajo Dolenjci komaj po imenu. Za usta ni nobeno grozdje tako prijetno kakor kraljevina. Na zagrebški trg se je navozi brez števila košev in kolikor je pride, toliko se je zvede. Domov se nikdar ne vrača ni jedna jagoda, tako silno jo ljubijo vsa gospoda, mala in velika. Če se nahaja vinograd bolj na ravnem, ne rodi dobro radi mraza, ali Hrvati si znajo pomagati. Že davnaj so začeli kopati grabe, ki pravijo, da potežejo zimo váse. Ne vem, če je to res, ali da grabe koristijo, videl sem v grajskih vinogradih, kajti povsod, koder smo jih naredili, uspeva nam grozdje prekrasno tudi na ravnem. Dolenjčki se ubijajo najbolj z lipino, ki ni vredna piškavega oreha. Ta spak dostikrat pozebe in če tudi ostane, namečka se iž njega cviček, ki se mora prodati v mrtvo ceno, še Bog, če ga hoče kdo kupiti. Da zapazi kak Hrvat v gorici svoji lipino, zmatral bi jo po pravici za plevel ter bi jo brez milosti poruval in vrgel v ogenj. Naši rojaki sade trto povsod, na visokih in nizkih bregovih, potem pa javkajo, da jim jo zamore tako pogostoma zimski in pomladni mrazi. Na Hrvaškem ne dela nihče vinogradov na velikih hribih, v nižavah pa jih zboljšujejo, kakor sem omenil, z globokimi jarki, katerih ne najdete nikjer po Dolenjskem. Tudi kranjsko sadje se nikakor ne more kosati s hrvaškim. Prostega, kmetiškega sadje se nasuši pri nas več nego tod, ali žlahtnega, ki gre lahko v prodaj, imajo Dolenjci premalo, pa ni čudo, da jim dajo vrti tako slab dobiček. Gospoda zahtevajo okusne založke pa jih tudi dobro plačujejo. Takovih plemenitih jabelk, kakor so moje srčike, iskali bi zaman po vsi kranjski deželi. Tudi s svojimi hruškami morejo se ponašati in pobahati Hrvati pred vsem svetom. Poglejte ona tri košata drevesa, ki so vsa obložena z zrelim zarodom. Na vsakem visi na stotine hrušek in vsaka hruška je vredna krajcar, če jo proda brat bratu. Temu sadu se pravi buzdanka (buzdovanlija?) Cepi in tudi seme smo dobili iz Slavonije. Dolenjskih sliv ne bom grajal, sladke so kakor hrvaške, ali kaj, ko jih pa ljudje ne znajo prav sušiti. Kranjske sušilnice trebalo bi zapaliti in postaviti namesto njih bosenske pušnice, v katerih se posuše češplje tako lepo, da ne smrde nič po dimu. Trgovci ne marajo dolenjskega smradu. Zvede se le, če ni boljšega blaga. Za bosenske in hrvaške slive pa je vlak ne le na domačih trgih, ampak tudi v Trstu, v Pešti in na Dunaji! Doma sem večkrat slišal, da zna ta pa ta skuhati izvrstno slivovko. Jaz pa pravim, da so vsi naši žganjarji šušmarji. Kdor hoče zvedeti, kakova je prava slivovka, pridi jo poskušat na Hrvaško! Hrvati narede čisto kakor zlato, potem pa počakajo pet in tudi deset let, da se omladi in dozori. Uležana hrvaška slivovka je taka ljubka pijačica, da jo uživa v slast vsaka gospodična. Po grlu se cedi kakor olje, da je človek skoro niti ne čuti. Če pa priteče v želodec le jeden požirek, razlije se po vsem životu tako prijetna gorkota, da morate kar zavrisniti od veselja in zadovoljstva.“ Kakor za hrvaško vino in žganje trdil je Janez tudi za njihovo hrano, da je mnogo boljša in tečnejša nego kranjska. Za kruh rabi se pri nas navadno zmes ajde, ječmena in prosa. Hrvatu bi se gabila taka jed. Njemu je glavni živež koruza, ki daje delavnemu človeku moč, da ne omaga niti na najtežjem delu. Vsi Kranjci, ki drvarijo na Slavonskem, spoznali so, da bi kmalu opešali o svojem domačem ričetu, krompirji, repi in močniku, pa so si jeli kuhati trikrat na dan dobro zabeljene koruzne žgance. Delajo strašno kakor črna živina, pa ostanejo zmirom krepki, čili in zdravi, in jeseni vračajo se domov z lepimi denarci in debeli, kakor da bi jih bile čebele opikale. Čujem, da sejejo zdaj tudi Dolenjci dosti več debelače nego pred 10 leti. To je jako pametno. Upam, da bodo uvideli skoro vsi rojaki moji korist svojo ter bodo zavrgši malopridno zmes sprejeli kakor Hrvati za poglavitno žito kremenito koruzo, ki rodi malone vsako leto in je niti najhujša vročina in suša ne more povse ugonobiti. Potem se ne bo čulo toliko tožeb o slabih letinah, ljudje bodo močnejši nego so zdaj in bolezni jih bodo menj morile. Pe še marsikako drugo jed in reč naj bi uvedli Dolenjci po hrvaškem vzgledu. Buče kuhajo na Hrvaškem tudi za ljudi. Prav pripravljena in zabeljena je ta jed tako slastna in okusna kakor maloktera druga. Kranjci pa mislijo, da je ustvaril Bog buče samo za svinje! Gotovo mi boste potrdili, da spadajo dinje med najboljše zemeljske sadeže. Človeku se pocedé sline že, če se jih domisli. O poletni soparici ga ni na vsem svetu ugodnejšega hladila in krepila. Hrvatom vzraste dinj, da si jih tu na deželi ponujajo kar zastonj. Uspevale bi gotovo tudi na dolenjskih vrtih in njivah, ali našim meščanom in kmetom se ne ljubi, da bi poskrbeli za seme in je posejali. V juho nabrozgajo si Kranjci najrajši kupilnega črnega popra, ki jo bolj skazi nego popravi. Namesto tega vražjega praha rabi Hrvatom rudeča paprika, katero si pridelajo doma in si zboljšujejo ž njo najslabša jedila, ker je rezka in pekoča ob jednem pa tudi prijetna in oživljujoča. Ali pustimo hrano in poglejmo opravo!
Dolenjci si kupujejo zdaj vse svoje cape v prodajalnicah, hrvaška obleka pa je ostala z večine do današnjega dne domač pridelek. Mi smo vsi zatelebani v nove mode in si jih željno prisvajamo, naj bodo neumne kolikor mu drago. Hrvat se drži čvrsteje dobrih, starih običajev svojih, on sprejemlje samo take novice, za katere uči ga izkušnja, da so res koristne in potrebne. Zaman ga motijo in pregovarjajo mestni kupci in judovski krošnjarji, da bi zamenil trdno svoje starinsko platno s pavoljnatimi pajčevinami. Z lanom delajo na Hrvaškem nekoliko drugače nego pri nas. Namakajo ga precej dolgo v vodi, v kateri mu vlakno zvoljni in se zgodi lepše, nego če leži na travniku. Ne brigaje se za tuje šege, nosijo se Hrvati tako, kakor zahteva vreme in letna doba. Po leti jih vidite v lahkih opankih in v platnenih belih hlačah, čez katere jim visi srajca. Naši ljudje jim se smejejo, ali jaz sem sam izkusil in se uveril, kako pripravna, naredna in zdrava je ta nošnja za delavnega kmeta. Po zimi pa si zavijo truplo v gorko sukno, na noge nataknejo debele, čvrste, zastavne škornje, da jih ne more zebsti. Kranjci se oblačijo po leti pretoplo, po zimi prelahko, kar jim naklanja dosti nepotrebnega trpljenja in nevarnih bolezni. Hrvati se ne pote in ne zmrzujejo ni na pol toliko kakor kranjski kmetje.
Zdaj pa čujmo, kako je sodil vrtnar Janez o nravnosti hrvaških naših bratov. Dobri in hudobni ljudje se nahajajo v vsaki deželi, v vsaki župniji, ali število tem in onim ni povsod jednako. Jaz sem spoznal mnogo Kranjcev in tudi mnogo Hrvatov. Oboji so mi jednako ljubi in mili, ali resnice ne smem zatajiti: Našel sem, da so Hrvati dosti boljši kristjani nego naši rojaki, dasi ne hodijo toliko v cerkev in prejemajo le poredkoma svete zakramente. Roditelji in otroci, bratje in sestre, drugi sorodniki, sosedje, prijatelji in znanci ljubijo se na Hrvaškem zvestejše in iskrenejše nego na Kranjskem. Dolenjci razgovarjajo se s človekom tudi kaj prijazno, ko jim obrne hrbet, pa ga obirajo radi kakor veliko nočno pleče. Hrvat se ne ume tako hliniti. Prijatelju ostane prijatelj, naj je pri njem ali sto ur od njega. Kar mu je dal Bog na polji in v vinogradu, deli drage volje z domačinom in tujcem. Gostoljubnost in ljubezen do bližnjega mu nista prazni besedi. In če je koga pogostil, ne očita mu nikoli te dobrote in ne zahteva povračila. Na Hrvaškem je dobil že marsikateri popotnik več zastonj nego drugje za denar. V ti resnični priljudnosti ne razlikuje se nič stan od stanu: gospoda, meščani in kmetje so jednako usmiljenega srca in darežljivih rok. Pri nas se namerite na tako blagodušnost samo sim ter tamo na kmetih, škrici pa mislijo, da dopolnijo vso svojo krščansko dolžnost, če vržejo revežu boren krajcar, za kateri si ne more kupiti niti kruha. Kdor se šali, razveseljuje poslušalce in ne greši, ako ne žali z burkami svojimi Boga in bližnjega. Kranjske šale navadno ujedajo in jemljó poštenje. Človeka ljudje osmehujejo in mu se rogajo, potem pa hočejo, da bi jim niti ne zameril. To ni mogoče. Zastavni Hrvati nimajo nikoli jeden drugega za Pepčka in Jurčka. Rezne njihove šale vzbujajo obči smeh in dobrovoljnost, ali ne delajo zdražbe in sramote. Pa kako pametno se ponašajo ti ljudje v krčmah! Tiho in resno sede pri mericah in poličih svojih in se pomenjkujejo o radostih in žalostih težavnega svojega stanu in življenja. Ne čuje se noben hrup in prepir, nobeno obrekovanje in klafanje. Pri nas pa se pije prav malokdaj brez greha. Če se zbero mirni gostje, dobrovoljijo se s tem, da opravljajo in raznašajo znance in prijatelje svoje ali pa da debelo in nesramno kvantajo in prepevajo zaljubljene čenče. Dostikrat pa se gode še grje reči. Človeku, ki stopi v krčmo, zdi se, da je prišel v črno šolo. Pivci kriče, kolnejo, psujejo se in razbijajo, kakor da jih je vrag obsedel. Veselice zvršujejo se pogostoma s pretepom, poboji, sovraštvom in pravdami. Na Hrvaškem se pripeti tak nered kdaj le v kaki mestni ali vozniški beznici, v poštenih kmečkih krčmah pa skoraj nikoli ne. Pa zakaj? Z večine menim zato, ker se Hrvati ne vlačijo kakor Kranjci po vinskih hramih in krčmah z babami, radi katerih se uname najprej zdraha in razbijanje. Tudi se na Hrvaškem ni še ukoreninila ostudna navada, da bi hodili fantje vasovat k dekletom pod okna ali celó v spalnice. Kdor ima ljubico, gre k nji očitno po belem dnevu in se razgovarja ž njo vpričo roditeljev, bratov in sester, da ni ne pohujšanja ne drugih slabih nasledkov. To zmatram za glavni uzrok, da se poleže tod prav redkokdaj kak pankrt. Na Kranjskem pa sami veste, da vse mrgoli nezakonskih otrok. V ne baš velikih župnijah rodi se jih na leto po 10, 15 in še več! Pohvalivši na vso moč hrvaške kmete Janez ni pozabil omeniti tudi njih napak in slabih svojstev. Najprej grajal je nebrižnost njihovo, da bi si kaj privarovali in prihranili. Ne ostane jim nikoli nič, naj bo letina obilna ali mršava. Zato nima skoro nihče kaj gotovine, ne doma ne v hranilnici. Kakor klop se držé pregovora našega: Danes z betòm, jutri s psòm. O novini in o vsakem zakolu se gosté kakor na svatbi, spomladi pa žulijo suh kruh, luk in nezabeljeno čabodro. Z največjo nejevoljo pa je govoril Janez o hrvaških kletvinah. Zatrdil je, da se je zaradi njih najtežje privadil novi svoji domovini. O velikem preklinjalci vele Kranjci: Ta privezuje kakor Tolminec ali Mokronavzar. Janez pa je zaklical v sveti jezi, da so Tolminci in Mokronavzarji proti Hrvatom pravi nedolžni otročiči. Sosebno ga je kačila tista nagnjusna beseda, ki se začenja s črko j in se pritika mnogokrat k najsvetejšim rečem.
Vrtnar Janez je poznal na daleč okolo vse graščake in grajske posle. Naštel mi je kakih dvajset Kranjcev, ki so služili takrat na bližnjih graščinah za vrtnarje, hlapce, črednike in gornike. Jeden njih, France Godinšek, prišel je simo doli iz gorenjskih hribov, vsi drugi so bili Dolenjci, z večine iz župnij, ki obkrožajo prostorno Krško polje. Nekateri so hodili ob nedeljah k Janezu. Tamo sem se seznanil ž njimi tudi jaz. Pozneje videl sem jih tudi večkrat na kaki njivi ali senožeti pa sem se pomudil vselej nekoliko pri njih, da pokramoljamo kaj o svoji domovini in o Hrvatih. Najbolj me je zanimal in kratkočasil Godinšek radi svoje burne svoje živahnosti in veselosti, ki ga ni minila v nobeni nezgodi in niti o slabem vremenu. Po unanjem ločila sta se on in vrtnar Janez kakor noč in dan. Ta je bil visoke, strojne rasti in pravilnega, moglo bi se reči, prav lepega obraza, dasi so mu bili vlasje že močno posiveli. Francetu pa je podarila priroda kratko, čokljato truplo in silno debelo glavo. Surovi obraz mu ni imel nobene tanke črtice in oblike. Vse je bilo na njem na debelo nametano, kakor da se držé kosti grapaste, okrogle grude iz neke neznane, rjave snovi. Mene je gledal od konca nekako nezaupno in sumljivo, kar mi se ni zdelo nič čudno, kajti sem vedel, da vsak pravi slovenski hribovec „škrice“ sovraži. Vendar mi se je dal kmalu ublažiti. Na Hrvaškem je bil preživel že celih 15 let. Ker si je iskal vedno boljše sreče in plače, menjal je neprenehoma gospodarje. Največ je hlapčeval ali pa drvaril na Slavonskem. Zdaj je pasel črede sosednega graščaka. Rednega plačila je dobival malo, ali dvojače, ko so se dajale od plemenskega bika, šle so vse v njegov žep in teh nabralo se je že toliko, da je bil na videz z nizko svojo službico prav zadovoljen in je vsaj za zdaj še ni mislil pustiti. Pomenkovati sem se začel ž njim, kakor je navada s tem, da sem ga vprašal za rojstveni njegov kraj. On mi se zakrohoče: Kaj bi vam to pravil, saj bi smel brez greha priseči, da niste bili nikoli tamo. Moj dom čepi daleč, daleč od tod med črno hosto in belim skalovjem, od Ljubljane do njega je še pet ur hodá. Naša vas spada pod brško komisijo, če veste za njo. Brški grad se dviguje na prijaznem griči nad Lúkovico, v koji žive štirje bogatini v zidanih hišah, poleg njih pa kakih štirideset gostačev, če štejemo tudi babe in otroke, v lesenih, na pol podrtih kočah ali kajžah, kakor mi govorimo. Jaz sem zatrdil, da mi je Lúkovica tako znana in domača, kakor da bi se bil v nji porodil. France je hotel, da mu jo opišem na tanko, ker mi drugače ne verjame. Jaz sem dejal: Dobro! To se bo zgodilo najlaže, ako vam zapojem slavno lúkoviško pesem, kolikor je nisem še pozabil. Jel sem krožiti: „Stoji, stoji tam beli grad, Pod gradom stoji zelen boršt, Pod tem borštom še le stoji to mesto, To mesto Lúkov’ca S trnjem je obgrajeno, S pezdirjem je poflajštrano. Pri Česnu je na rotovži, Pri Štaparji na lontovži. Purgar Cenar pa zmirom pri oknu stoji, Dolgi svoj nos iz hiše moli, Vsakemu kak tadel dá, Kdor kol’ se po cesti peljá. Bliz’ mesta je Gradiška vas, Pri Plaz’ imajo vsi tatje svoj špas“ ... Da je slišal petje moje kak resničen pevec, zatisnil bi si bil ušesa, Godinška pa je tako oduševilo in zamikalo, da je poskakoval pol sežnja od tal, pokal z rokama in kričal: Živio, istina je, istina je! Zdaj ste mi dokazali, da poznate res rodno moje hribovje. Na čast njemu in meni morate dati precej za polič vina, pa bom pomnil do poslednjega trenotka svojega tistega mladega gospoda, s katerim sva se razgovarjala v hrvaški Božjákovini o lepi kranjski Lúkovici. Ta vas mi je mila in draga že zato, ker sem v pošteni Štaparjevi gostilnici napajal tolikokrat sladko svojo Marjanico. Ko sem mu kupil zaželjeno vino, prešel mu je ves sum in strah, srce in usta sta mu se odprla na stežaj, da mi je povedal vse, karkoli je grešil, trpel in doživel. Klatil se je po svetu že več nego dvajset let. Predno se je izgubil na Hrvaško, služil je v Ljubljani in po raznih dolenjskih graščinah. Ker se ga je prijelo povsod nekaj besed, postal mu je jezik čudno pisana zmes vsakovrstnih slovenskih in hrvaških narečij in razrečij. Kdaj je dejal: šla je, kdaj pa mu je ušlo: šva je. Pil je le iz „čaše“, nikoli iz kupice, isto tako je mnogo rajši „divanil“ nego govoril. Kaka velika sreča ali nesreča ni ga doletela nikoli, kar je zmatral za očitno znamenje, da ga Bog ljubi. Iz hvaležnosti šel je vsako nedeljo k suhi maši. Pridige mu se niso zdele potrebne za vzveličanje, ker je bil uverjen, da zna korenito vse krščanske resnice. Tudi je mislil, da se pride v nebesa lahko brez posta. Radi takih nazorov je vrtnar Janez večkrat hudo zarohnel nanj in ga imenoval luteranca in furbazcina (framasona!) Ker je preskakoval že od nekdaj iz jedne službe v drugo, ni si mogel dosti prihraniti. Janez je sodil, da ima k večjemu kakih 100 do 150 gold. Zapravljal baš ni, ali kadar ni dobil precej novega gospodarja, moral je živeti v krčmi ob svojem. Jednoč je zatratil na tak način čez 40 goldinarjev. Vsi rojaki pa so ga hvalili, da se ponaša jako pametno, kadar se igrá za denar. Še doma naučil se je bil pri veliki cesti od voznikov in hlapcev kvartati in je izgubil dostikrat krvavo zaslužene svoje krajcarje. Ta nesreča ga je izmodrila. Čul je in zapazil je tudi sam, da sleparski kvartači ujamejo neizkušenega človeka najbolj s tem, da mu dajo od konca dobivati. To zvijačo njihovo porabil je na svojo korist. Kadar je imel kaj več novcev, bahal se je ž njimi pred takovimi igralci in se delal, da so se ga še menj bali, pijanega. Nagovorili so ga brez težave, da se jim je pridružil. Naj je igral z dobrimi ali slabimi kvartami, začetek mu je bil vselej ugoden. Ko so prevarci mislili, da jim sedi tiček že črvrsto na lepki in da ga bodo skoro oskubli, spravil je Godinšek dobljene groše v žep pa je ustal in se poslovil z izgovorom, da ga silijo nujni opravki domov. Tako si je priigral v Zagrebu in Sisku marsikdaj dobro večerjo, izgubil pa ni nikoli ni krajcarja, ker se je umaknil prekanjenim lovcem vsak pot o pravem času. Cigani so taktiko njegovo zavohali in ga nehali vabiti k svoji mizi, on sam se jim pa tudi ni ponujal. Zadnja leta je malone popolnoma opustil to zmotljivo in nevarno zabavo.
V vsi hrvaški deželi priljubil se je Godišniku najbolj okraj med Savo in Kolpo, v katerem stanujejo Turopoljci. Ti kmetje niso nikoli delali tlake in dajali desetine, ker so bili zapisani med plemenitaše. Živeč dolgo časa v Sisku, Veliki Górici in po bližnjih gradovih, občeval je France mnogo ž njimi in ni mogel prehvaliti njih moštvá, gostoljubnosti in prijaznosti. Jedenkrat so ga bili pozvali celó na svatbo! Imetek je razdeljen tamo prav čudno. Sploh imajo ljudje ali veliko več ali pa veliko menj nego kranjski kmetje. Našel je take, ki so nosili na sebi vse svoje blago in bogastvo, tako malo ga je bilo. Tudi je videl pogostoma, da so kidale balagorodne turopoljske gospodične gnoj iz hleva. Za debelo laž pa je razglasil, kar govori znana pesem, da „devet kuća jednu kozo muze“. Zaklel se je, če bo zvedel za lopova, ki je zložil to nesramno zabavljico, da ga pojde iskat in ga bo tako zmlatil, da bo potil krvav pot in videl ne le tri, ampak trideset solnc. Široka krajina med Zagrebom in Siskom obiluje po njegovem izpričevanji z vsako zemeljsko dobroto in lepoto. Ta prekrasna raván, kateri ne dogledaš konca, je mnogo mnogo rodnejša od slovečega ljubljanskega ali šentjernejskega polja. Vsaka reč plenja še jedenkrat toliko, kakor na kranjskih njivah, ne da bi trebalo kaj dosti gnojiti in se ubijati z delom. Pa koliko redi se ondi vsakovrstne kuretine, kokoši, rac, gosí, puranov! „Ko sem zapazil na ti neizmerni ravnini prvi pot od daleč vse polno belih kupčkov, ugibal sem sam v sebi, kaj pomenja ta klek, pa se nikakor nisem mogel domisliti. Prišedše bliže razločil sem kmalu, da so ti sim ter tja premikajoči se kupčki — purani, katerih se je paslo brez števila po polji in grivini. Vsi so bili beli kakor golobje, kar je očem mojim neizrečeno ugajalo. Do takrat nisem vedel, da se nahajajo na svetu tako lični in lepi purani. Gosi znajo tamkajšnje gospodinje vzgojiti in opitati, da so debele kakor polhi. Ko jih zakoljejo, obesijo jih v dimnik, da se prekadé. Na svatbi prišla je na mizo tudi taka goska. Kuhala se je zajedno z zeljem. Bila je rudeča kakor dobro pleče. Mast njena meni ni dišala, Hrvati pa so jo jedli v slast, dasi je bila nekoliko požoltela. Jaz sem jo posnel, potem pa udri po goski in po zelji. Oboje je bilo pripravljeno tako okusno, da se noben grof ne bi branil te gosposke jedi. Toliko kuretine mora dati seveda na cente mehkega perja. Zato pa vidi človek tamo več pernatih postelj nego na Kranjskem slamnatih. Obilno pa rede trdnejši gospodarji tudi velike živine, konj, govede, zlasti pa prašičev. Kadar prasca zabodó in spečejo, ne skoparijo ž njim, da bi ga hoteli použiti le domačini. Zberó se prijatelji, sosedje in kdor hoče prisesti, če je prav tujec, pa daj, reži in meči váse, dokler ni obrana zadnja kost. Svinjine se ne hrani za po leti nič, še za zimo ne veliko. V kletih in hramih leži nakopičenega toliko drugega živeža, da se ljudem ni bati lakote v ti blagoslovljeni deželi. Zdaj pa čujte, v kako pusto ceno se prodajejo v nji živali. Purán, težek, da sem ga z jedno roko komaj držal, veljal je pred tremi leti samo jeden goldinar! Piščenca, tolikšnega, da bi ga mogli speči, doboste za pet krajcarjev, tolstega jagenjčka pa za dvanajst in tudi za deset grošev! Kadar ti Hrvati kamo popotujejo, obesijo na se torbo, v katero denejo režanj kruha, kos slanine, sira, luka in kdaj tudi kaj pijače. Tako založeni prebodo lahko ves dan ob svojem. Krčme nič ne pogrešajo, če gredo memo nje, niti je ne pogledajo. Ali tudi po drugod se hrani ta narod le s svojimi pridelki. Njemu ni treba beračiti ali si služiti z žuljavimi rokami denar pri tujcih in životariti na kupičku. Hrvaško deželo sem obhodil vso od konca do kraja in se nisem nameril nikjer na ljudi, ki bi toliko trpeli in stradali, kakor kranjski gorjanci in celó mnogi poljanci. — Kakor vidimo, govoril je France Godinšek jako oduševljeno o Turopolji in njega obližji. Če je bil opis njegov povse resničen, ne morem presoditi. Po teh krajih nisem popotoval nikoli peš, druge prilike pa tudi nisem imel, da bi se bil poučil na tanko o življenji in imetku ponosnih, turopoljskih plemenitašev.
Mnoge ženske brigajo se kaj malo, če je njih ljubovnik lep ali nelep. Tudi Godinšku grdi obraz ni škodil nič pri dekletih. Ljubico si je dobil, kadar je hotel. Razen nepozabljene Marjance imenoval mi je še pet drugih, da so bile „njegove“, ali stanovitne zveze mu usoda ni namenila z nobeno. Vse so bile boje jako brdke in prav dobro rejene. Marjanco zadavila mu je kolera. Tri so mu se izneverile, ko so zapazile, da se hoče ž njimi samo šaliti, na poroko pa niti ne misli. Peta, dolenjka Anica, tožila ga je gosposki radi neke nedolžne ali prav sitne malenkosti, s katero jo je obdarila prevroča ljubezen. Godinšek je dokazal zmagovito, da je ujela to nadlogo, še predno jo je poznal. Krivična ovada ga je tako razkačila, da je po končani obravnavi namahal ljubico do krvi na ulici pred sodno hišo. Za tak pretep bi ga noben sodnik ne bil potrdil za nedolžnega. France je to uvidel in plačal Anici rajši 15 goldinarjev, nego se je dal tožiti v drugo. Najkrepkejše oklenila se ga je slavonska mlinarica Kata. Ob delavnikih podiral je bukve v velikanskih gozdovih, ki so pokrivali divje pogorje med požeškim poljem in Verovitico, ob nedeljah pa je pohajkoval po krčmah in veselicah. S Kato seznanil se je na plesišči. Take gizdave in imenitne ljubice ni imel prej še nikoli. O praznikih šopirila se je v svilnati suknjici! Znala je izvrstno plesati, peti in pripovedovati šaljive bajke in povesti. Pri nji moral se je udobrovoljiti tudi kak pustež. Kože je bila močno zagorele, kar Slovencem ni po volji, tem bolj pa je ugajalo Francetu nje visoko, vitko in obilno telo. Ker mu je pravila vedno o svojem málinu, spomnil se je, kako prijetno živé mnogi kranjski mlinarji, pa je mislil, da se ne bo kesal, ako bi se ž njo poročil. Jel ji je obetati zakon in ona se ne le nič branila, ampak ga je še priganjala, da bi se uzela brez oklevanja. Vse bi bilo steklo gladko, da si Godinšek ni našel nekoliko poštenih tovarišev, ki so ga svarili. Jeden mu je razodel, da je zobala Kata že prepovedane jagode. France pobara v čudu, kake jagode? Prijatelj mu veli: Take, ki rešijo deklice, da jim ostanejo grehi brez živih naslednikov. Ali me razumeš? — Nekaj sumljivega pa je France tudi sam zapazil. Na dopust je prišel čvrst vojak, ki je silil za Kato prav očitno. Vpričo ljudi mu se je umikala in se ga ogibala, na samem pa se je razgovarjala ž njim jako prijazno in sladko. Nekoč je stala ž njim za krčmo. Meneč, da je nihče ne čuje, dejala je vojaku: Ne bodi neslan! Za zdaj potrpi. Pozneje, ko bom imela moža, dohajal boš slobodno k nam. Godinšek je te besede slišal. Njih pomèn mu ni bil povse jasen, ali slutil je nesrečo. Kaj čudno mu se je tudi zdelo, da mu ljubica z raznimi pretvezami ni hotela pokazati málina. Rekel ji je s trdim glasom, da ji ne verjame ničesa, dokler ga ne vidi na svoje oči. Zdaj se ni mogla več izgovarjati; šla je ž njim k málinu, ki je bil pol ure od vasi. France mu se je smijal že od daleč. Po položnem bregu curljala je majhna vodica, ki se ni mogla imenovati niti potok. Spodaj pri stezi štrlela je šiljasta kobilica, zbita iz kakih petnajst desák in štirih kolov — málin bahaške krasotice Kate! V njem ni bilo ni mize ne stolov. Pol prostora zapremali sta dve polni vreči žita, drugo polovico napolnila sta France in njegova zaročnica. Málin gnal je samo jedno kolesce in še to se je komaj gibalo, ker je bil strmec slab in premalo vode. Srdito pogleda Godinšek Kato in ji veli: Zdaj vem, kako si bogata. Hotela si me preslepariti, pa me ne boš ne. To rekši, pomoli ji pod nos figo in zapusti ta kraj za vselej.
Hodil je potem po vsi Slavoniji, nekoliko dni je delal celo v Novem Sadu onkraj Dunava. Če sem ga vprašal, kake imenitnosti je našel v tem ali ónem mestu, povedal mi je take reči, ki se ne nahajajo v nobenem zemljepisu. V Požegi čudil se je najbolj neznanski množici osatic. To besedo je pobral nekje na Dolenjskem. Namesto nje sprejeli smo menda v pismeni jezik belokranjskega liščka. Ti tiči so ga tako mikali, da je vrgel delo iz rok in jih šel lovit. Zasačil jih je že prvi dan več nego petdeset. Ali lov mu se je skoro ustavil. Neki važen gospod mu je naznanil, da nima pravice in da ga bo dal zapreti, če ne odneha. V Orahovici zanimali in razveseljevali so ga namesto liščkov črni kosi, ki so mu žvižgali iz vsakega grma in malone z vsake veje in vejice. O Verovitici ni vedel nič drugega, nego da si je kupil tamo silen hlebec kruha. Dal je zanj samo groš pa ga je pojedel komaj v treh dneh. Tudi dolenjski drvarji zatrdili so mi v jeden glas, da se na Slavonskem ne živi nikjer tako dobro in po ceni kakor v Verovitici. V Oseku hlapčeval je Godinšek četrt leta, potem pa so ga pregnali — komarji! Pozabil je vse, kar je v Oseku videl in izkusil: Dravo, trdnjavo, prah, blato, omledno vino, trgovino, zmes jezikov in narodnosti, ali ti komarji zapičili so se mu v spomin ravno tako trdno kakor požeški liščki in orahoviški kosi. Strašno so mu morali nagajati; kadar se jih je domislil, preklinjal jih je vselej ne le po slovenski in po hrvaški, ampak tudi po mažarski in po nemški. Imenoval jih je na pr. tajfeljne in frflufte ludre. Klel je France grozno rad in se nikakor ni mogel odkrižati te razvade, dasi jo je smatral za smrten greh. Idóč za dravo prišel je zvečer do grajske krčme in se usedel zunaj na klop. Tamo je počival in pil, kar zagleda na svetlobi, ki je šla iz veže na cesto, strašansko zverino, stopajočo prav polagoma proti njemu. Take grdobe ni videl še nikoli, kar je bil na svetu. Nakazne svoje oči upirala je vanj tako srpo in preteče, kakor da ga hoče pogoltniti. France se je spomnil, da je baš ta dan hudo preklinjal in klical neprenehoma rogatega vraga. Zdaj je bil uverjen, da stoji ta peklenščak pred njim, da je prišel ponj! Križal se je z obema rokama in molil s klepetajočimi usti očenaš. Pošast pa se ni dala pregnati z molitvijo, nego je zijala vanj čimdalje strašneje ter se primaknila tako blizo k njemu, da je čutil teško in smrdljivo njeno sapo. Pričakoval je trepetaje, da ga bo zgrabila za tilnik in odnesla, ali zdajci jo ošine nekdo od zadaj in zapodi nazaj na sredo ceste. France se oddahne in vpraša: Za pet ran božjih, kako prikazen pa imate tukaj? Hripavo grlo mu se oglasi v temi: Nikari se nič ne bojte! Ta žival ne stori nikomur ničesa. Bivoli naši so krotki, kakor ovce. Godinšek ni videl prej nikoli nečednega bivola. Pri slabi luči in v polmraku zdel mu se je še mnogo ostudnejši, nego je bil, zato ni čudo, da se ga je tako ustrašil in pomislil o njega gledu celo na peklenskega Hudobca. Iz komarske Podravine bežal je v rodoviti Srem in se naselil za dva meseca v prijaznem Iloku. Za Slavonce brigal se je France tako malo, da mi ni mogel o njih ničesa povedati; dejal je, da je šege in običaje njihove že pozabil. V Iloku pa je nameril se na ljudi, katere si je ohranil dobro v spominu radi njih sramotnega imena. Zvali so se Tati! France je dejal Iločanom: Če ti negódniki kradejo, zakaj jih ne primete in ne kaznite? Oni so se mu smijali in veleli: Kdo pravi, da kradejo? Imenujejo se res Tati, ali so pošteni, krščanski zemljedelci. Nobeden njih ne bi preložil ni za krajcar vrednosti. Po tem razjašnjenji se Godinšek ni več bal Tatov; nekoliko potov prišla mu je prilika, da se je ž njimi sešel in pomenkoval. Govorili niso niti po naše, niti po hrvaški. Zavijali so nekako po svoje, ali za silo jih je naš človek mogel razumeti. France jim je rekel, da do zdaj ni videl še nikdar rodú njihovega. Tati pa mu niso verjeli. Dejali so: Naši rojaki oblazijo ves svet. Pozna jih dobro vsaka gospodinja, ker vežejo po hišah lonce in krpajo ponve. Ni mogoče, da ti ne bi bil nikoli srečal piskrovezarjev, ki so se porodili v isti deželi kakor mi, dasi ne ravno v bližnji okolici. France jim je odgovoril: Teh umazancev sem videl dosti, ali pri nas jim ne pravimo Tatovi. Kdo pa vam je naprtil ta razžaljivi priimek? Tati so se zakrohotali: Ta pridevek nas nič ne žali. Tako nas zovejo povsod po tem kraljestvu. Na svetu ima vsaka reč kako ime, ta tako, druga drugačno. Nas so krstili za Tate, to ni nič hudega. — Jaz nisem vedel, kaj bi si mislil o taki pripovedki. Za prazno bajko nisem je mogel imeti, ker Godinšek ni bil lažnjivec, tega mu pa seveda tudi nisem lahko verjel, da bi bil iztaknil v Sremu tako malopridno slovansko pleme, ki se nič ne jezi, da ga pitajo ljudje s tatovi. Uganka razbistrila mi se je še le čez deset let, ko je dospel na reški gimnazij dijak Jakšić, isti, o katerem sem povedal, da se je učil v Krakovu in da je zdaj profesor na Ruskem. Bil je rojen Iločan in umna glavica, da malo takih. Na popotovanja svoja jemal sem ga prav rad s sabo. O takih prilikah mi je pripovedoval marsikaj, kako žive rojaki njegovi v daljnjem Sremu. Razven inih mičnih reči pravil mi je, da prebiva onkraj Dunava slovaška naselbina, ki ima na hrvaški strani te reke blizo Iloka svoje vinograde. Radi njih dohajajo ti Slovaki pogostoma v Srem. S pridnostjo in pobožnostjo svojo dobili so si dober slóv pri vseh sosedih. Tamkajšnji Hrvati in Srbi jim vele po mažarskem vzgledu Toti. Kadar je ljudska beseda po glasu podobna kaki narodni, prigodi se rado, da prosti človek tujko pozabi in si zapomni namesto nje domačinko, če pomenja tudi čisto nekaj drugega. Tako je zamenil neomikani gorenjski hribovec Godinšek neznane Tote z znanimi tati ali tatovi! Lupoglavec, s katerim sem se vozil v Zagreb, pustil je kola svoja v kmetiški krčmi pri Stankoviči. Krčmar je bil Belikranjec, ali se je iznebil že zdavnaj Slovenstva svojega. Govoril je kajkavski brez primesi našega narečja, odvadil se je bil do malega celo slovenskega poluglasnika. Obedoval sem pri njem izvrstno in cenó. Za isto mizo jedlo je z mano še več drugih Kranjcev, ki so bili menda rokodelci in težaki. Poleg mene sedel je star mož, kovač, ki je prišel iz Petrinje, da si nakupi nekaj orodja. Tudi on je bil naš rojak. Zval se je Janez Gráhar. Porodil se je daleč gori na Gorenjskem blizo poslovenjene nemške naselbine Sórice. Vprašal sem ga, če se je govorilo kaj nemški na njegovem domu. Dejal je, da ne, nekateri sosedje pa so znali še tajčati, toda takó, da jih vrag ni razumel. Če je prišel tja kak prav Nemec, ni se mogel razgovarjati ž njimi. Grahar je imel dva brata, Andreja in Štefana. Vojaščina je smrdela vsem trem, radi nje pobrisali so jo jeden za drugim proti Hrvaškemu. Brata obtičala sta na Dolenjskem. Andrej dobil si je dobro službo na soteški graščini. Oskrbniku se je kmalu tako priljubil, da ga je izbral za glavarja vseh grajskih pepelarjev, katerih je bilo takrat jako mnogo. Čez deset let si je bil že toliko opomogel, da si je kupil blizo Toplic čedno hišo in kmetijo. Ženo našel si je v Suhi Krajini. Prinesla mu je lepo doto, kajti je bil oče njen tako trden živinorejec, da mu je stalo v hlevu zmirom po 20 goved, dostikrat pa še več. Tudi Štefan izkopal se je polagoma iz revščine. Neki graščak pri Novem mestu uzel ga je najprej za hlapca, čez tri leta pouzdignil ga je že za valpta, naposled pa mu je izročil v skrb vse gospodarstvo. Živel je potem največ v mestu in lovil okrogle „Micike“, ki so ga mikale veliko bolj nego kmetiški posli. Štefan se je dosti trudil za prismojenega svojega gospoda, ali to se ve, da o tem ni pozabil niti sebe. Ko se je naveličal službe, preselil se je v svojo hišo, katero si je sezidal prav pri Krki na sredi pote med Novim mestom in Toplicami. Tudi on si je dobil pridno gospodinjo, da izdeluje zdaj lahko, ne da bi moral sam kaj delati. Nekaj dohodkov mu daje zemljišče. Gotovino svojo pa je naložil v ljubljanski hranilnici. Z obrestmi plačuje davke in družino. Niti za Andreja niti za Štefana ni gosposka nikoli zvedela, kje se nahajata in s čim se ukvarjata in hranita. Vojaška komisija klicala ju je zaman pod puško. Oba so utajili graščaki in oskrbniki, kajti niso mogli prebiti brez takih zvestih in marljivih služabnikov. Janez Grahar kesal se je bridko, da ni posnemal njijinega vzgleda in ostal na Dolenjskem. Po njegovi misli naj bi hodili po srečo na Hrvaško samo bližnji Dolenjci, ki se privadijo hrvaškim ljudem in razmeram mnogo prej in laže nego Gorenjci. Ti in Ribničani pa naj bi se naseljevali na Dolenjskem, kjer so že mnogi izmed njih lepo obogateli in se človeku ne toži tako po domu kakor tamo doli v soseščini turški, vlaški in mažarski. Janeza gnal je čez Kolpo strah, da v domači deželi za dolgo ne bo utekel vojaščini. Hrvaško mejo prestopil je l. 1818. Več let je nakladal in skladal tovore v Karlovci, kjer se je bila razvila v tisto dobo silno prostorna in živa trgovina. Prislužil si je veliko, ali dal se je zavesti razuzdani druščini, da je zvečer do malega vse zapil, kar si je pripridil po dnevu z vročim znojem in krvavimi žulji. Spoznavši, da po tem potu ne pride nikoli do samostalnosti, zapustil je natihoma veseljaški Karlovec in se napotil v Sisek, kjer so bili zaslužki še mnogo večji in gotovejši. Na dan dobil je človek goldinar, če se je z delom le kaj poigral. Kdor pa se je hotel potiti in gnati, pritrudil si je do mraka lahko po dva, kdaj tudi po tri goldinarje! Priden težak prislužil si je v letu toliko, kakor kak srednji uradnik. V Sisku je Grahar denar bolj varoval, dostikrat popil je ves dan samo polič vina. Ko mu se mošnja napolni, odide v Petrinjo, kjer se oženi pri mladi, čedni udovi, ki je imela v mestu majhno hišo, velik vrt in nekaj polja. Z ženo sta začela že prvo leto krčmariti. Ljudje so zahajali tako radi k njima, da se je nabralo vsako leto po 300 goldinarjev čistega dobička. Po ženini smrti pa je snel Grahar smerekovo vejico, ker mu je že presedal krčmarski hrup in ropot, in poprijel se je marljivo zopet svojega rokodelstva. Dejal je: Kovačnica mi res ne daje obilnih prihodkov, ali v nji živim mirno sam zase in zapovedujem jaz. Kadar mi se ne ljubi delati, smem jo zapreti in iti domov, da se poigram in pošalim kaj z malimi unuki. V krčmi pa je bil vsak pivec moj gospodar, rojilo se je v nji marsikdaj do belega dne, da sem se moral spanja skoro odvaditi. Kakor vidimo, ni se mogel Janez Grahar tožiti na usodo svojo. Za jedno reč pa vender ni bil tako srečen, kakor brata Andrej in Štefan. Kranjske gosposke njega niso iskale zaman. Ovadil jim ga je bil gorenjski trgovec, ki se je seznanil ž njim v Karlovci. Pritiskale so mu dolgo za petami z dopisi, vabili in pretnjami svojimi. Mnogokrat so ga poklicali v hrvaškem kraljestvu v občinski in kraljevski, v vojni Krajini pa cesarskokraljevski urad ter ga pestili, kje ima pravico, ki mu dovoljuje živeti v tuji deželi. Pokazal je vselej krstni list in izpričevalo mojstrovo, ki ga je izučil za kovača. Ta dva izkaza rešila sta ga dostikrat, da so ga pustili dolgo časa po tem na miru. Na civilnem Hrvaškem ni vladal birokratizem. Mnogi uradniki so mislili, da sme pošten človek slobodno popotovati po svetu, ne da bi moral nositi s sabo kak potni list in drugo tako službeno šaro. Če jim je pomolil Grahar le krstni list, dejali so: Dobro! Kovaškega izpričevala niso marali niti pogledati. Če pa jim je pokazal kovaško izpričevalo, rekli so tudi: dobro in niso zahtevali potem niti krstnega lista niti kakovega inega uradnega pisanja. Nekateri teh gospodov pa so hudo zarohneli, kadar so dobili s Kranjskega opomin, da bi polovili begunce. Dejali so: Kranjska gospoda se jako varajo, ako mislijo, da smo mi njihovi pandurji (biriči). Ljudje svoje stiskajo in mrcvarijo, da morajo bežati k nam, potem pa nadlegujejo Hrvate s švabskimi svojimi vabili, naj bi jih terali nazaj pod batino. Ako menijo, da brez beguncev ne morejo prebiti, naj si jih gredo iskat sami, nas pa bogme ne bodo rabili za gonjače svoje. Ko je velelo Graharju karlovško županstvo, da mora iti domov na novačenje, rekel je pohlevno: Gospod! Lepa hvala, da ste mi to povedali, vaš ukaz izpolnil bom precej jutri. Šel je res iz Karlovca, ali ne v Ljubljano, nego proti Sisku, kamor se je že bil prej namenil. Ko mu se je začel neki bradač groziti v Sisku, utekel je v Petrinjo. S tem je kranjskim gosposkam sled popolnoma zmešal. Prej bi bile pričakovale vsako drugo novico, nego to, da jim je pobegnil v vojno Krajino. Kadar preganjajo lovci lisico, ni navada njena, da bi si iskala zavetja in rešenja v zádrgi. Ali kaj takega zdi se čudno in nemogoče samo tistemu, kdor granice ne pozná. V nji se nikakor ni živelo čisto tako po vojaški kakor v kaki kasarni. Krajišniki so bili med sabo vsi znani in poženjeni. Boljših ljudi ne najde človek nikjer na vsem širokem svetu. Vsako izdajalstvo zmatrajo za največjo lopovščino. Kranjec je prebival med njimi bolj varno nego na svojem domu. Zlasti pa je v Petrinji po vojaštvu samo dišalo, videlo in čutilo se je osornosti njegove prav malo. Grahar je stanoval v tem mestu celi dve leti brez nadlege. Ko so jeli kranjski uradi po njem zopet povpraševati, bil se je že oženil in udomačil. Poznal je dobro vse tamošnje ljudi in običaje in je tedaj tudi vedel, da se daje s primernimi mazili kdaj mnogo opraviti in doseči v vojni Krajini. V krčmo njegovo zahajal je petrinjski mogočnik in prvak, star majór, kateremu je podaril Bog silno rodbino, dohodke pa jako borne. Temu velikašu poslal je Grahar na dom marsikatero tolsto gosko in račico, za god pa vselej teškega purana ali pa par dobro upitanih kopunov. Kadar je zabodel prasca, razveselil ga je z najboljšimi kolinami i. t. d. Roka roko umiva, velí pregovor, ki se potrja po vsi grešni zemlji in torej tudi v Petrinji. Grahar je skrbel za majorja, da ni stradal pečenke in klobas, v zameno skrbel je major po prijateljih svojih za Graharja, da mu dopisi kranjske gospode niso mogli nakloniti nobene kvare in neprilike. Čez kakih deset let naveličali so se uradi praznega svojega zasledovanja in črčkanja in so ostarelega begunca pozabili. Po obedu so se drugi gostje hitro razšli; Grahar je popil še nekoliko meric, potem pa se je dvignil tudi on in oddrdral proti jugu. S krčmarjem ostala sva zdaj sama. Ker ni imel nujnih poslov, sedel je k meni in mi povedal marsikako mično prigodbo iz življenja in potepanja svojega. Jurij Stankovič porodil se je blizu Črnomlja. Oče njegov si je bil pridobil s krošnjarstvom toliko imetka, da je pod starost miroval brez skrbi v domači vasi in hiši. Gospodarstvo je izročil najstaršemu sinu Antonu. Mlajša sinova Jurij in Marko nista hotela biti pokorna bratu, šla sta rajši po svetu. Marko bil se je izučil za usnjarja in je slovel za tako izvrstnega delavca, da je bil zanj vlak, kamor koli je prišel. Več let je usnjaril na Hrvaškem, potem mu je zašumelo nekaj v glavi pa je mahnil na Gorenjsko. Tamo si je dobil jako dobro službo blizo Kamnika. V ti hiši je ostal dvajset let, v nji je tudi umrl. Služil si je lepe denarce, ali brez koristi, ker je iznosil vse svoje groše v loterijo. Te stroške si je na tanko zapisoval. Zaigral je do smrti svoje 3.800 goldinarjev, zadel pa je samo 700 goldinarjev. Zapustil ni niti toliko, da bi ga bili mogli zakopati; pogrebščino je plačal mojster njegov iz svojega. Tudi Jurij Stankovič si je iskal sreče najprej na Hrvaškem. Hodil je sim ter tja s krošnjo do malega četiri leta. Dobičke je lahko spravljal, ker so bili povse neznatni. Med Gospičem in Obrovcem zaskočili so ga razbojniki in mu pobrali blago in vse novce. Za nameček so ga strašno nabili, ker se je branil in odstrelil jednemu razbojniku prst. Pridružil se je zdaj voznikom, ki so prevaževali blago iz Siska v Ljubljano. S pridnostjo in izredno varčnostjo si je opomogel, da si je kupil čez nekaj let svoje konje in svoja kola. Tako obogatevši mislil je, da mu ne more več izpodleteti, pa je začel pijančevati, kvartati in se šaliti z dekleti. V dveh letih zapravi voz in živino in moral je zopet hlapčevati. Ta podložnost mu se pristudi, da pusti cesto in se preseli v Zagreb. Uzel je v zakup krčmo in se oženil. Izmodrivši se, pazil je skrbno na vsak krajcar. Ker mu je pomagala prelepo tudi žena, pripridila in privarovala sta si kmalu nekoliko stotin, da sta si lahko kupila svojo hišico, ki pa za točnjo žal ni stala na dobri priliki. Radi tega ostala sta v zakupni krčmi in imela v nji vsako leto več gostov in prihodkov. Podpirali so ju zlasti slovenski rojaki pa tudi hrvaški kmetje in delavci.
V ti krčmi seznanil sem se s Stankovičem tudi jaz. Najbolj me je zanimalo, kar mi je pravil o velikanski trgovini, ki se je valila nekdaj kakor ogromna kača s Hrvaškega na Slovensko. Rep svoj prala je ta kača v Dunavu, kjer teče vanj Sava, glavo pa je pomaljala tja do bele naše Ljubljane. Iz vse Turčije in iz drugih vshodnih dežel dohajali so tovori na Belgrad v Zemun. Od kodar so pluli z večine po vodi do Siska. Isto tako vozili so se v Sisek bogati pridelki Bačke in Banata, sosebno sloveča banaška pšenica. V Sisku je vse mrgolelo trgovcev, prekupljevalcev, trgovskih poslancev, mešetarjev, brodnikov in težakov, ki so blago dopeljevali, odpeljevali, skladali, nakladali, kupovali in prodajali. Ljudje so se ves dan pehali, pogajali, psovali in tekali sim ter tja kakor mravlje, če jim razkoplje kdo mravljišče. V Sisku vršil se je takrat večen semenj, na katerem zvedlo se je blaga mnogo, mnogo milijonov goldinarjev. V tem mestu se je razdelila trgovska struja. Nekaj tovorov odhajalo je po Kolpi v Karlovec in od tod po prekrasni gorski cesti proti Reki ali pa tudi na Kranjsko. Gladna leta 1814—1817. preskrbovali so se Dolenjci z žitom največ v Kralovci. To mesto je rešilo mnoge naše rojake, da niso poginili od lakote. Največ tujega blaga pa se je odvezlo na kolih proti Zagrebu, Novemu mestu in Ljubljani, od kodar prejemali so ga potem Trščani, Italijani, Slovenci in Nemci. Banaška pšenica pa je plavala od Siska še dalje po Savi gori do našega Zaloga, z večine na kranjskih ladjah. Iz Zaloga dobivali so jo Ljubljančani. Človek si zdaj ne more lahko ni misliti, kako živo je bilo v tisto dobo na dolenjski veliki cesti. Po nji čredile so se neprenehoma dolge vrste visoko natovorjenih parizarjev in domačih vóz. Pokanje z biči, petje, vriskanje in preklinjanje ni potihnilo ne po dnevu ne po noči. V grajskih krčmah in beznicah praznovali so vse leto Kurenta z godbo, plesom, divjim pijančevanje in vsakovrstno razuzdanostjo. Vozniki in njih hlapci zapravljali so v njih zaslužke svoje z blodnimi babami in vražjimi kvartami.
Mnoge ugonobilo je vino, ki se je pilo brez mere, kraja in konca. Na dan uganjeno je bilo vozniku po devet starih meric (maseljcev)! In vender se je zadovoljil le malokateri s to zakonito mero. Dostikrat so ga lokali, dokler so onemogli in popadali jeden za drugim pod mizo. Božji blagoslov ni spremljal te trgovine, zato je v deželi naši veliko več škodila nego koristila. Trajala, rasla in cvela je brez preseldka, dokler niso se iznašli parobrodi, potem pa je začela brzo hirati in zamirati. Turško in vshodno blago ni se vozilo več v Zemun, nego je popotovalo v tuje dežele po naredni morski gladini. Morda ne bi se bilo izneverilo tako hitro hrvaški vodi in slovenski cesti, da mu niso zavirale prevoza tolike naravne in umetne, doumne in nedoumne težkoče, zapreke in budalaščine. Do Šentjerneja šli so vozovi po ravnem, gladkem potu. Ne daleč od šentjernejskega polja dviguje se prvi hrib, potem pa brez števila drugih. Preko njih škripala, cvilila, lazila in premetavala so se kola celih 16 ur, predno so dospela na ljubljanski raván. Dolenjci pravijo, da se je naredila cesta nalašč tako neumno, z blagim namenom, da bi si služili siromašni kmetje s priprego kaj denarja. Priprezati moralo se je res jako pogostoma in plačevalo se je dobro, ali ta prislužek ni zalegel nič, ker se ni nosil domov, nego so ga pogoltnile spotoma krčme, kvarte in — Micike! Med drugimi potnimi zadržki je bil jeden tako čuden, da se zdi pametnemu človeku neverjeten in nemogoč. Ko se je v Sisku jelo blago nakladati, potegnil je voznik izpod voza palico in pomeril, kako široko se sme nalágati. Ker so bile te palice jako kratke, nakopičili so težaki blago, kolikor se je dalo, v višavo. Kola dobila so na ta način podobo podolgastih, premikajočih se stolpov. Pa zakaj se ni smelo nakladati bolj na široko? V Novem mestu nahaja se med krškim mostom in glavnim mostom precej strm klanec. Cesta tod še zdaj ni preširoka. Še mnogo tesnejša pa je bila nekdaj, ker so ji stale hiše ne le ob jedni, ampak na obeh straneh. Blizu stopnic, po katerih se gre na „Breg“, čepela je borna, starinska koča ob skali in na skali. Ta hiša zapremala in zapirala je polovico sedanje ulice. Voz, ki je bil količkaj širok, tod ni moral iti dalje, zadeval se je na desni in levi ob stanovanja. Radi te jedine kolibe trebalo je v Sisku nakladati na kola prav na ozko, drugače moralo bi se bilo blago na novomeškem klancu zlagati in potem zopet nalagati. Razumeje se samo po sebi, da taki visoki vozovi niso hodili zlahkoma in brez nevarnosti po dolenjskih brdih in tokavah, marsikateri se je na strmih rebrih prevrnil in polomil. Ko mi je Stankovič to povedal, vskliknil sem: Za Boga svetega, ali okrožni glavarji, novomeški župani in drugi prvaki niso imeli očij in toliko pameti in oblasti, da bi bili dali to škodljivo kočo porušiti. On se je zakrohotal: To se ve, da so videli nepriliko, tudi se je veliko govorilo in pisarilo, da bi se odpravila, ali saj veste, kako polagoma se snujejo in vršé take reči pri nas. Koliko so ogledovale, merile in opisovale vsakovrstne komisije, ki so poročale o nji prav marljivo okrožnemu uradu in ljubljanski gospodi. Črnila se je pocedilo in papirja počrčkalo, da je bilo groza, ali vselej našel se je kak pomislek, ki poslu ni dal napredovati. Komedija se je vlekla Bog zna koliko let, naposled so kočo res podrli in cesto razširili, ali bilo je menda že prepozno. Ko je Turčin zapazil, da mu gre blago po morji laže in ceneje nego po rekah in po suhem, pokazal je figo dolenjskim klancem in novomeški soteski. Dasi je po trditvi Stankovičevi parobrodarstvo odvrnilo vshodno trgovino od naših krajev, vender radi te izgube dolenjska cesta nikakor ni popolnoma opustela. Vozili so se po nji še zmirom hrvaški, južnoogrski, bosenski in mislim da tudi srbski tovori. Oživljali so ju tudi kakor prej gorenjski kupci in vozniki, ki so hodili po dolenjsko vino. Ubile so jo še le železnice, sosebno tista, ki se je zgradila od Zidanega mosta do Zagreba in potem dalje do Siska. Ta železnica je ugonobila tudi slovensko brodarstvo na Savi, po kateri sta se odpravljala banaška pšenica in najboljše dolenjsko („krško“) vino do Zaloga. To brodarstvo l. 1855. ni bilo še povse ponehalo, ali se je dobro vedelo, da ga čaka bližnja smrt, jemalo je slovó
Vrnivši se iz Zagreba kasno po noči, spal sem trdno do zajuterka, potem pa se usedel zopet na voz, peljala sva se z župnikom Mlinarićem na izpit v Dubrovčak. V ti vasi sem jedenkrat že bil, vender sem šel prav rad zopet tja. Dubrovčak me sam po sebi ni mikal, zdel se mi je pust in tožen, ali zabavljal sem se v njem obakrat preizvrstno. Seznanil in pobratil sem se z mnogimi rodoljubnimi duhovniki in učitelji, našel sem pa tamo vsak pot tudi rojake svoje, kranjske brodnike, ki so se pomudili tukaj, da popravijo in pokrpajo nekaj na ladjah svojih. Jedna je priplavala od Zaloga, druga od Zidanega mosta. Na zaloški so bili vsi brodniki dolski župljani, z večine Klečani. Povedali so mi, da gredo v Sisek poslednjikrat. Z banaškim žitom pojdejo nazaj samo do Zidanega mosta. Tu se bo pšenica preložila na železnico, ladja pa prodala nekemu štajarskemu bogatinu. Dobilo se bo za njo 400 gold., nova stala je čez 800 gold. Od Zidanega mosta do Zaloga bila se je nekdanja velika vožnja po vodi že ustavila radi železnice. Ti brodniki pozdravljali so me od konca prav mrzlo. Ker so me slišali, da govorim z domačini po hrvaški, zmatrali so me za hrvaškega uradnika. Takih mož so se bali, ker so imeli ž njimi v Sisku dostikrat kako sitnost. Ali obraz se jim je kmalu razvedril, ko sem se jel pomenkovati ž njimi gladko po slovenski in jim praviti, da mi je znan in ljub njihov rojstveni kraj, prelepa dolska župnija. V Ljubljani stanovali so z mano ali hodili v isto šolo mnogi dijaki, ki so se porodili v Dolu, Dolškem, Klečah, Beričevem i. t. d. O počitnicah spremil sem jih marsikdaj do domovja njihovega in se ves zaljubil v to krasno slovensko krajino, v nje ponosne in krepke može in mladeniče in v prezala dekleta, ki so se oblačila ob nedeljah še skoro bolj povšečno in elegantno, nego iste ljubljanske okoličanke. Brodniki so se čudili in veselili, ko sem jih izpraševal, kaj delajo in kje se nahajajo zdaj znanci moji in njihovi: Gregor Ložar, Jurij Lenček, Anton Peterlin, Anton, Janez in France Gostinčar, Račič i. dr. Da sem bil prost, bil bi se jim gotovo udal, ali radi bližnje Žepičeve svatbe nisem smel zabloditi daleč od Lupoglave, ker se morda ne bi bil mogel vrniti o pravem času. Dal pa sem jim drage volje roko, da se bomo videli vsekako v Jurkovi gostilnici v Klečah, kadar pridem zopet na Kranjsko.
Ladjo, ki je dospela do Zidanega mosta, vozili so Ratečani in drugi fantje z obližja. Bila je dosti večja od zaloške, na postroj njen pa se je potrošilo tudi mnogo več, do malega 1200 gold. Od Klečanov in Ratečanov zvedel sem jako zanimljive podatke o brodarstvu na Savi, katerih pa tu ne morem vseh priobčiti, ker bi jemali prevelik prostor. Če so brodniki ostali zmirom trezni, plulo se je po vodi doli brez nevarnosti, od kar so izklesali in izstrelili na zloglasnem Belem slapu ob kranjskem bregu lep in globok, samo nekoliko pretesen vodotoč. Prej pa je požrl ta besni slap marsikatero mlado življenje, in mnoge ladje razbile so se na kosce ob ostrih skalah, ki so štrlele čez vso strugo od jednega brega do drugega. Vozeč se po Savi gori pa treba še zdaj skrbno paziti in čuti, da se ne pripeti kaka nesreča. Ladje vlačila je za vrvi močna živina. Če so bili brodniki pametni in oprezni in voda majhna ali srednja, pomikale so se dalje res prav polagoma, ali bati se ni bilo ničesa. Kadar pa je Sava narasla in hudo drla, primerilo se je lahko, da je živina onemogla in jo je začela potezati ladja za sabo v vodo. Da ne potone, porezali so gospodarji njeni ali hlapci njihovi vrvi in ladja je letela potem bliskovito nazaj, dokler ni treščila ob kak grebèn in se razkrehnila. Veliko nezgod zakrivila je pijanost. Kakor vozniki, pijančevali so savski brodniki dostikrat brez pameti in mere. Kadar so vozili krško vino (hrvaškega Kranjci takrat niso še marali) in niso imeli svoje pijače, navrtali so kdaj pa kdaj po noči sode in lokali ukradeno vino, dokler so pocepali. Da se kvar ne bi poznal, zalivali so sode z vodo. Radi zaspanosti in nemarnosti pijanih brodnikov bušila je marsiktera ladja ob skalovje in se razčesnila, večkrat pa so poginili ž njo vred tudi brodniki. Naši fantje pa so delali na Hrvaškem še dosti drugih nespodobnosti in zadorov. V zagrebu in Sisku porékali, rvali in krepelili so se neprenehoma z domačimi težaki. Hoteli so pripenjati ladje po svoji volji tamo, kjer bi se jim zljubilo, če prav za nje ni bilo prostora. Radi pristanišč unemali so se grdi boji, ki so se zvršili mnogokrat s teškimi ranami in celo s smrtjo. Pijani Kranjci pa so se zaganjali v Hrvate tudi brez uzroka, kar takó, iz same objesti in samopašnosti. Po Sisku drvila so se jih cela krdela od beznice do beznice, napadáje mirne ljudi s psovkami, kamenjem, poleni, koli in drogovi. Hrvati so potrpeli, dokler so mogli: ko pa jim je prekipela pravična jeza, zbrali so se in naklestili tuje rogovileže tako v živo, da je moral marsikateri ostati na Hrvaškem in polegati po več tednov in mesecev v kakem hlevu ali pod streho na slami. Vsak Kranjec ni se udeleževal teh surovih zaskokov in pretepov. Z večine ponašali so se mladiči zastavno in pristojno, ali radi nekaterih negódnikov in lopovov grdogledili so Šiščani naposled vse naše brodnike.
Že dosedanje moje pripovedovanje dokazuje, da se nameri na Hrvaškem človek na slovenske rojake povsod, kamorkoli pride. Našel pa sem dovolj tudi takih našincev, katerih mi ni trebalo iskati. Srečeval sem jih na vseh velikih in stranskih cestah in malone na vsaki stezi in stezici, ne bom dejal, da baš vsako uro in vsak dan, ali vendar tako pogostoma, da sem se moral čuditi silni množici kranjskih ljudi, katere je privedla v trojedno kraljevino briga za vsakdanji kruh. Jaz sem obgovoril vsakega popotnika, čigar obleka je izpričevala, da je tujec. Izmed treh sta bila gotovo vselej dva Kranjca ali vsaj Slovenca. Videl sem Ribničane, ki so prevažali od vasi lonce in glasovito svojo „süho robo“, Kraševko, ki je korakala bosonoga s pomarančami in limonami nekamo na semenj, goriškega gorjanca, ki je ponujal svete podobice, Rezijana, ki je raznašal po svetu steklenino, belokranjskega krošnjarja, trgujočega z vsakovrstnim, drobnim blagom, Laščane in Čebrane, koji so se bili napotili v slavonske gozde. Posamezni drvarji zahajali so tja že v preteklo stoletje, ali kupoma, kdaj po več sto iz jedne župnije, začeli so vreti v Slavonijo še le o 1865. l. Največ pa je bilo med temi tujimi popotniki kranjskih rokodelcev, ki so mahali Bog zna od kod proti Zagrebu ali pa tudi iz Zagreba proti Varaždinu in na Ogrsko. Z vsemi sem se pomenkoval in jih izpraševal, kako jim ljubi hrvaška zemlja in kakovi ljudje jim se zde Hrvati. Odgovarjali so mi do malega vsi jednako, zlasti tisti, ki so živeli na Hrvaškem že več let in so torej kraj in narod dobro poznali. Zatrdili so mi, kakor vrtnar Janez, da so Hrvati veliko priljudnejši in boljši nego Kranjci, da so pravi prijatelji ne le med sabo, ampak se vedó potrpljivo, prijazno in gostoljubno tudi proti vsakemu inorodcu, ki jih ne žali. Nikjer niso jim se rogali, ni v óči ni za hrbtom niso jih pikali in psovali s capini, potepuhi in lenuhi, kar so morali slišati tolikokrat v svoji kranjski domovini. Hrvaški gospodarji postopajo z našimi pomočniki, posli in najemniki vsikdar po bratovski. Pridni kranjski delavci so se takó priljubili hrvaški gospodi, da jih sprejemajo v službo svojo rajši nego domačine. Hrano in plačo jim dajó obilno in pošteno mnogo, mnogo boljšo, nego se dobiva pri napuhnenih kranjskih graščakih in meščanih. Na Hrvaškem si more marljiv rokodelec ali služabnik prislužiti toliko gotovine, da se lahko povzdigne sčasoma do samostalnosti in svojega gospodarstva, ako ne zapravlja zaslužkov po nepotrebnem.
Na Kranjskem dela družina samo za hrano in za cape, da ne pogine od lakote in ne hodi naga in bosa. Privarovati si ne more skoro ničesa, ker so plačila prenizka. Marsikomu se baš radi tega domá ni zdelo nič škoda denarjev. Dejal je: Ostalo mi je bornih par goldinarjev. Teh malih krajcarjev ni vredno stiskati: naj gredo za vino, da bom imel tudi jaz kak vesel dan v letu. Na Hrvaškem pa je tak lahkoživček videl, da si pripridi lahko vsako leto čistih 40, 50 in kdaj še več goldinarjev. Pomislil je na bodočnost svojo, na tožna stara leta in začel je groše svoje varovati in živeti trezno in pametno. Mnogi Kranjci, ki niso prinesli s sabo ni 10 goldinarjev, prislužili so si v Hrvatih celo pest stotakov. Za nje so si kupili svoje hiše, v katerih so jeli uspešno točiti ali se baviti s trgovino. Zdaj se štejejo v Zagrebu, Karlovci in na Reki med veljáke in bogatine, v svoji domovini ostali bi bili najbrž do smrti ubogi posli ali pa celó berači. Najlaže dobi si službo tak, ki zna vrtnariti ali kdor razume vinarstvo. Slovenske vrtnarje in gornike našel sem povsod v zapadni polovici hrvaškega kraljestva. Dobro se je godilo do najnovejše dobe tudi drvarjem. Delali so z večine samo po zimi, to je, od vseh svetnikov do sv. Jožefa. Kdor ni pijančeval, nesel je pomladi domov 80, 100, in, če je bil prav varčen, 120 gold. Teh lepih novcev si na noben način ne bi bil mogel pripriditi na Kranjskem v tako kratko dobo. Izmed rokodelcev in drugih obrtnikov sprejemali so Hrvati sosebno radi že od nekdaj naše mlinarje in usnjarje. Še mnogo bolj nego slovenske mladeniče marali in hvalili so hrvaški bratje naše služabnice, zlasti kuharice. Ugajala jim je njih neutrudna pridnost, spretnost, snaga in zvestoba, marsikdaj pa tudi prikupljivost in lepota njihova. Brez števila teh deklet primožilo se je v trdne hrvaške hiše. Da so ostale na Kranjskem, umrle bi kot zaničevane, stare device; nihče ne bi bil priznal in nagradil dostikrat izredne vrline in nravne vrednosti njihove. Na Slovenskem so dolgo časa grozno pisano gledali vsakega rojaka, ki si je šel iskat kruha na Hrvaško. Najhuje grajali so ženske, ki so služile v Zagrebu in drugih hrvaških mestih. Vse brez razločka razglašali so za malopridnice in vlačuge. Mnogim dajala sta se ta grda pridevka tudi po pravici. Nekatere izmed teh so se popolnoma izgubile v tuji deželi, kjer jih nihče ni nadziral in zadrževal. Pridružile so se očitnim ali tajnim blodnicam in poginile naposled za gnjusnimi boleznimi, ki so naravni nasledek in konec takega poživinjenega življenja. Ni se torej rodil brez razloga hrvaški pregovor: Ni k—ice nad Kranjice! Ali ne sme se pozabiti, da je bilo pa dosti tudi takovih, ki so se vedle doma pohujšljivo, na Hrvaškem pa se izkopale za čudo naglo iz dušne svoje nesnage ter si pridobile in ohranile dober glas pri vseh znancih. Tudi njih rešil je obilni zaslužek, ker jih je napotil na varčnost, koja jim tamo ni ostala tako jalova in maolokristna kakor domá. Na Dolenjskem dobivale so dekle pred 30 leti vsak mesec po dva goldinarja in po vrhu kdaj kako prav ceno oblačilce, v Zagrebu pa se jim je plačevalo po 3 do 4 goldinarje! Še danes daje se v Novem Mestu samo po 5 gold. Služabnici, ki je toliko sposobna, da pomaga gospodinji kuhati in jo more v bolezni ali kaki drugi sili nadomestovati, na Hrvaškem bi imela za isti trud osem goldinarjev, tedaj v letu 36 gold., z obrestmi čez 400 gold. Na revnem Dolenjskem pa se dekle s tolikšno doto primoži lahko na celo kmetijo. Dolenjka je za kuharico kakor ustvarjena. Nekatera vidi dvakrat, trikrat, kako se pripravlja kaka jed, pa si zapomni vse natanko in jo skuha potem tako okusno, da jo uživajo v slast tudi izbirčni jedci. Marsikatera naša rojakinja znala je kuhati doma samo za kmetiške ljudi, v Zagrebu pa se je izurila brzo za pravo gosposko kuharico, in to brez bukev, gledaje in povprašujoč znane in kdaj tudi neznane zvedenke.
Do malega vsem prostim Slovencem so se Hrvati kmalu priljubili, vender ne tako kakor vrtnarju Janezu, da bi bili odobravali in hvalili skoro vse njihove šege in navade. Celó krasni hrvaški jezik zdel se je večini od konca jako grd, spačen in neroden; vsaki drugi besedi so se morali smijati. Zlasti kajkavskemu narečju, dasi ali morda baš za to, ker je najbližje našemu, zabavljali so mnogi z jako neumnimi šalami in z nepristojnim oponašanjem. Ko pa so se mu ušesa nekoliko privadila, izpremenila se je korenito sodba njihova. Trdili so, da se da po hrvaški krepkeje odgovarjati in pridigati nego po kranjski. Ne vede in ne hoté so se takó pokajkavili v malo letih, da se po domače niso več mogli pomenkovati. Veliko lepši in imenitnejši zdel se jim je že precej od kraja štokavski jezik, gotovo najbolj radi tega, ker so zapazili, da ga rabijo izobraženi gospodje. Živeč med štokavci naučili so se brez težave pismene hrvaščine in se kaj radi bahali ž njo pogovarjaje se z rojaki. Izgovor in besede štokavske zapamtili so si dobro, ali slovenski naglas jih je izdal, če so le odprli usta. Najbolj silili so me na smeh Ribničani, kadar so pripovedovali kaj prav važno po štokavski. Vse besede so bile čisto hrvaške, ali iz vsake oglašala se je znana ribniška melodija. Da so zinili le kratki što, spoznal je človek precej poštene naše rešetarje in lončarje. Celo vrtnarju Janezu, ki je bil jako mehka in sprejemljiva duša, minilo je že več let, predno mu se je pohrvatilo z jezikom tudi mišljenje in naziranje.
Še teže sprijaznili so se z marsikaterim hrvaškim običajem drugi slovenski doseljenci. Nekateri so mi dejali, da jih je povse belo oblečenih hrvaških kmetov in kmetic skoro groza, kajti spominjajo bele žene — smrti! Drugi se jih baš niso ustrašili, ali za delavnega človeka zdela jim se je taka obleka nepripravna, ker se prehitro zamaže. Vsaj hlače morali bi si dati vsekako počrniti. Vsi pa so trdili, da je nališpana nedeljska oprava kmetiških Kranjcev in Kranjic stokrat lepša od hrvaške. Do malega vsi obsodili so strogo tudi hrvaško šego, da se nosi srajca čez hlače. Videla jim se je ne le grda in odurna, ampak tudi nespodobna in pohujšljiva ali vsaj za odrasle ljudi preotročja. Marsikateri pobožen Slovenec ni mogel oprostiti hrvaškim kmeticam, da si pokrivajo prsi tako ohlapno in dosežno. Po mnenji nihovem morale bi biti čvrsto zapažene od vseh strani, kakor se nosijo vse poštene Kranjice. Isto tako zlagali so se naši rojaki brez razločka dobe in stanu, da za lepoto ostajejo hrvaške kmetiške „curice“ daleč, daleč za kranjskimi dekleti in da se še za marsikako drugo reč proste Hrvatice nikakor ne morejo kosati s Kranjicami, zlasti z Dolenjkami, na pr. za spretnost, gibčnost bistroumno šaljivost in veselo zgovornost. Tisti, ki so poznali hrvaške zadruge, čudili so se silno ti hišni občini, kateri je izginil že vsak sled na Kranjskem. Ni jednemu ni ugajala, grajali so jo z najostrejšimi besedami, katerih ne bom ponavljal, ker me ni volja žaliti drugih bratov Hrvatov. To nejevoljo vzbudila je v njih misel, da leže, kjer je zadruga, vsi oženjeni pari v isti spalnici. Sim ter tamo se je to res dogajalo. Videl sem na svoje oči veliko zadružno izbo, v kateri je stalo šest postelj. Ali z večine menim, spali so zakonski pari vsak v svoji čumnati, na mesta imeli so celó vsak svojo posebno kočico. Opomniti mi je, da so o zadrugah govorili zaničljivo samo slovenski prostaki. Ko sem se pomenkoval o njih z izobraženimi kranjskimi franjevci, s kojimi sem se sešel dve leti pozneje v Karlovci in Jastrebarskem, čul sem iz ust njihovih povse drugačno sodbo. Nekateri teh gospodov so se bili tako oduševili za to čestito, starodavno, slovansko šego, da bi jo bili uvedli, ko bi se dalo, kar precej v svoji slovenski domovini.
Sploh pa so trdili o hrvaški deželi naši ljudje, da je mnogo rodovitnejša in toplejša nego naša, ali da ni tako krasna, prijazna in kratkočasna, kakor je kranjska zemlja. „Na premnogih (?) krajih razprostirajo se dolge in široke ravnine, kodar bi se naredilo lahko najlepše polje. Namesto njiv pa vidi človek marsikje le pusto hosto in grmovje, da izpreletava popotnika strah in groza po belem dnevu. Misli si, da bo skočil zdaj zdaj iz gošče kak razbojnik z bodalom in nabitim samokresom. Taka strahota se pripeti resda malokdaj, ali dostikrat plašili in ustavljali so nas Cigani, katerih se vlačijo brezštevilne druhali po teh samotnik dobravah. Skoraj nikoli nas ni srečala kaka živa krščanska duša. Mimo nas preganjali so se ali divji ciganski roji ali pa so se plazili potuljeni judovski krošnjarji in drugi neznani obrazi, ki so nas bolj strašili, nego obveselili. Pa če prav smo se namerili na poštene domačine, ni nas udobrovoljilo društvo njihovo, ker so bili jako malobesedni in vsi nekako zamišljeni in potrti. Ti otorbani golosrajčniki smrdeli (?) so vselej po luku, česnu, kumarah ali slanini (!), kar pa ne prija kranjskim nosovom, ki niso vajeni takim hudim dišavam. Kadar smo dospeli kje na prostorno polje, nismo zapazili nikjer tiste prijetne izpremenljivosti, ki nas je zamikala v domačem kraju, v dolenjskem raju. Pri nas se potežejo in križajo na vse strani gladke, bele ceste, katere vežejo pogostoma ljubke, z grivino obrasle stezice. Na Hrvaškem pripravna je za hojo jedina velika cesta, ako je dobro povožena ali gorje ti, če moraš korakati po nji, kadar jo naspo z rogljatim, ostrim kamenjem. Stranski potje pa niso menda nikoli za rabo, ker so vsi razrovani, grapasti in kotanjasti. Če ne gledaš zmirom v tla, izpodtakneš se lahko o vsaki stopnji. Ako postojiš in se začneš ozirati, ne naslaja ti očesa in srca pestra podoba, katero ti kaže polje na Kranjskem. Pri nas ima malone vsaka njiva svoj sadež in posevek, svoje cvetje, svoje zelenilo; na Hrvaškem pa ti štrli proti jeseni koruza na desni, koruza na levi, koruza pred tabo in za tabo, do koder ti oči dosežejo. Komaj se nekoliko oddahneš, zapazivši med njo skrito zelje ali krumpir, vidiš deset korakov dalje zopet koruzo in potem celo četrt ure nič drugega nego vedno isto plodonosno in blagodatno, ali strašno dolgočasno koruzo. In kadar prideš v kako vas, želiš si skoraj nazaj te koruzne poljane, kajti te naudajejo hrvaška kmetiška prebivališča še z mnogo večjo otožnostjo in puščobo. Ob cesti raste vrbovje, pod njim pa zijajo dolge, grde jame, polne blata, mlakužaste vode, žalujočih skukov in regljajočih žab. Noge te neso mimo navlečenih dvorišč, zanemarjenih vrtov, redkega, slabo gojenega drevja, mimo podrtih ograd, razpokanih in razpadajočih se poslopij, mimo jednoličnih bornih hiš, koč in kočmurjev, na katerih ne ugledaš nobene svetle barve, nobenega lišpa, nobene udobnosti, nobene prijazne oblike in poprave. Ako ni baš nedelja, vidi se človeku, kakor da bi bila pomorila prebivalce kaka kužna bolezen. V selu vlada mir in tišina kakor v puščavi. Le malokje pomoli se izza hišnega ogla brkata, moška glava ali hiti s kablom po vodo kaka resna ženska podoba, ki te pozdravi, ali te ne pogleda. Celó hrvaški otroci menda ne znajo ni jokati ni vriskati, kajti ne slišiš kdaj v vsi vasi nikjer rezkih njihovih glasov. Sam Bog ve, kod se skrivajo ti čudni hrvaški kmetje! Kdor ni posebno srečen, ne vidi jih nikoli po več skupaj. Tem bolj pa se razkazujejo vesele njihove živali. Ne le po dvori, vrtih in griviščih, ampak tudi po vsem polju, po vseh spašnikih in travnikih, po vseh sečih, mlakah, tokavah, logih in gozdovih pasejo, pojajo in glasijo se kokoši, race, goske, purani, ovce s kozlom, kobile z žrebeti, sloke buše, koščeni, močni voliči in na pol divji prašiči. Kjer raste hraščina, gabrina ali bukovje, naselila se je gotovo čreda rijočih, krulečih in propadajočih se svinj in njih mnogobrojne, drobne zalege. Treba ti se varovati, da jih ne razdražiš in razkačiš, kajti bi se ti utegnilo slabo goditi, ko bi se zadrevile za tabo te milosrdne zveri — ni s palico ni z orožjem ne bi se jim mogel braniti uspešno.“
Tako čmerikasto in kdaj še huje opisovali so mi slovenski rojaki hrvaško deželo in take čudne reči pripovedovali so o nji tudi doma. Slika njihova ne ujema se z resnico, ker je presplošna, ker ne riše nič krajnih ugodnosti, kakor da bi jih ne bilo, neugodnosti pa pomnožuje in preveličuje. Podoba posameznih žalostnih in neprijaznih sel in prizorov ne sme se podtikati vsi hrvaški domovini, ki je prebogata z vsakaterimi lepotami in dražestmi. Puščobne strani nahajajo se tudi v Italiji in Franciji, ali zaradi njih ni trdil še noben razumen človek, da sta ti dve deželi grdi in nepriljudni. Sodba prostega ljudstva je o takovih stvareh malokdaj pravična in korenita. Vedno slika samo z dvema barvama: zanj je vse ali belo in svetlo ali pa črno in mračno. Tudi treba pomisliti, da so ti strogi kranjski kritičarji poznali z večine le zagrebško županijo, okraj med Kolpo in Savo do Zagreba ali Siska. Z redkimi izimki niso hodili nikdar niti po veleromantičnih in slikovitih, niti po ljubkih in rajskih pokrajinah, ki se vidijo v Zagorju, v sedanji reško-odruški županiji, v slavonskem pogorju, na Fruški gori i. t. d. Vsigdar pa se je zasvetil obraz slovenskemu delavcu in obrtniku, kadar sta mi jela praviti o hrvaških gradovih in mestih, zlasti o neprehvalni metropoli trojedne kraljevine. Graščake pouzdigujejo naši ljudje najbolj zato, ker jim se ne zdi škoda vina, kakor kranjskim velikašem. Dobre pijače dobivali so pri njih boje toliko, kolikor so sami hoteli. Pogostoma dajalo se jim je tudi mesó. Ali isto tako omenjajo radi veliko skrb, katero imajo ta hrvaška gospoda za vrte in vinograde svoje in za pridobitev in vzrejo lepe živine. Nad vse ine graščake in bogatine priljubil se je slovenskim služabnikom Vranicanijev rod, kateremu so spremenili ime v „Vrancar“. Priljudnost, pravičnost in darežljivost njegovo hvalili so mi soglasno vsak pot, kadar smo se o njem menili. Nekateri dolenjski znanci moji služili so za hlapce na graščini starega barona Ravha takrat, ko poznejši ban L. R. ni bil še oženjen. Razkladali so mi, kako silno sta se oba brigala za gospodarstvo. Tudi pri Ravhu imeli so pošteno plačo in hrano. Tako dobro ne bi se jim godilo pri nobenem kranjskem graščaku. To jim se lahko verjame; vsaj na Dolenjskem kuha se na graščinah poslom in najemnikom malone povsod slabše nego v kmetiških hišah.
Ni čudno da slavé Kranjci hrvaška mesta. Največ rodilo se jih je na Dolenjskem. Ti so videli tudi doma človeška naselišča, ki so se zvala „mesta“. Ali vsa so bila tako revna in neznatna, da se niso razlikovala dosti od večjih župnih vasi. Kostanjevica, Višnja gora, Črnomelj niso se mogli kosati po imovitosti in prijetnem društvenem življenju niti s hrvaškim trgom Samoborom. V Novem mestu živelo je tisto dobo komaj kakih 1600 duš. S Karlovcem se ni moglo skušati ne po velikosti ne po lepoti, a še menj smela se je primerjati novomeška trgovina h karlovški ali siški. Glavna trgovska žila je šla resda tudi skoz Novo mesto, ali prebivalci se niso znali nič prav ž njo okoristiti. Pred l. 1848 imeli so mnogi gospodarji zmirom po več stotin goldinarjev gotovine. Ti skromni novci pa so se sčasoma porabili in se niso nadomestili z novimi, ker so se zaslužki silno skrčili ali pa tudi popolnoma usahnili. Razcvela se je samo jedna „obrtnost“, ki je bila pa jako sumnjive vrednosti, — strastno kvartanje! Samodržno vladali so v tem mestu birokrati, ki so kratkočasili in osrečevali občinstvo s srditimi paragrafi, z ginljivimi pripovedkami o avansovanju in službenem potovanju in gostimi rubežnimi. V Karlovcu pa so prvakovali bogati trgovci, ki so dajali obilen zaslužek vsaki delavni roki. Zlati vek bil je minil tudi njim, ali ostalo je Karlovcu še dovolj denarja in dobre volje, da je razvil in ohranil svobodno in preveselo društveno življenje, katerega so se udeleževali vsi stanovi in tudi čestiti očetje franjevci z živoglavimi svojimi dijaki. Karlovškega humorja ni mogla posmoditi niti slana Bahove vladavine. Kruto pregnan z vseh javnih mest osnoval si je nepredobitno novo trdnjavo in središče v glasovitem „trinajstem cehu“, ki je delal toliko preglavice zloglasnemu tevtonskemu nadmuftiju in oberkulturtregerju Švabu. Ne tajim, da sem nekoliko osupnil, ko so mi zatrdili rojaki do malega soglasno, da jim ugaja hrvaška stolica dosti bolj nego slovenska. Zagreb jim se je zdel lepši in prijaznejši. Jaz sem vedno mislil, da si je prisvojila naša Ljubljana pristnejšo podobo pravega mesta, ker je dogotovljena malone do zadnjih koncev in zidana veliko bolj jednakolično in pravilno nego Zagreb z ogromnim, na pol praznim svojim prostorom in z razpotegnenimi svojimi ulicami, v katerih so se čredile pred 30 leti povsod na jako neprijeten način visoke hiše z nizkimi kočami in kočicami. Ljubljana ima tudi to odliko, da se dviguje pred njo, dasi precej daleč, dolga vrsta čudovitih slovenskih alp in da jo opasuje prekrasen venec ličnih, imovitih, malim mestom podobnih vasi. Kak Zagrebčan bi mi seveda lahko ugovarjal: Istina je, da nas ne oduševljuje pogled snežnih planin in ne razveseljuje sveži venec bogatih sel, zato pa nam je podarila priroda plodno raván, vinorodne gorice, prisojna, z vrti in gaji obrasla brda, divna šetališča, celo morje zelenja in cvetja, kamor pogledamo; človeška umetnost pa je dodala tem krasotam stolno cerkev sv. Štefana in — Maksimir! Mora se priznati, da tekmuje Zagreb s tem Maksimirom svojim in stolno cerkvijo zmagovito ne le z Ljubljano, ampak tudi z mnogo večjimi mesti in celo z marsikatero evropsko prestolnico. Če pa pozna Zagrebčan Ljubljano našo bolj na tanko, mogel bi nam zabrusiti še ostrejši odgovor: Istina je, da mi nimamo vaših alp in po mestno nališpanih vasi, ali zato pa nas je obvaroval usmiljeni Bog, da nimamo niti neznane ljubljanske močvare, niti zadušljive ljubljanske megle, niti grozovite ljubljanske zime, niti strupenih ljubljanskih svetohlincev in svetohlink, niti duhomornega ljubljanskega birokratstva, niti neozdravljive ljubljanske pospanosti in malomarnosti za narodno čast in narodne svetinje. Jako me je zanimalo, ko sem zapazil, da prosti moji rojaki poveličujejo in blagrujejo Zagreb radi svojstva, brez katerega si tudi ruski narod ne more misliti lepega mesta. Ljubljana jim ni prijala zato, ker so v nji premajhni trgi in pretesne ulice. Hiše stoje marsikje zbite v jeden kup, med njimi ni narednih prehodov ali so vsaj preozki. Dostikrat človek ne ve, kje se končuje jedna in začenja druga. Okoli majhnih, nesnažnih in vlažnih dvorišč štrli po več nadstropij, ki so vsa natlačena z ljudmi. Med strehami vidi se komaj pedanj (!) neba. Skozi ta stisneni razklep ne more dospevati dovolj svežega zraka za toliko dihajočih prs; srednji in najboljši del mesta ima sploh premalo svetlobe in svobode. Zagreb pa so si osnovali Hrvati bolj na široko, diha se s njem prosteje, hodi se lahko in zložno po vseh ulicah in koncih. Če greš na kako veselico, uživaš jo na zraku in na svetlem, ne pa v tako temnih in zaduhlih hramih, kotih in rupah (!), kakor v Ljubljani. Solnce sveti prijazno vsem hišam, vsem prebivališčem. Če pa prisije v Ljubljani kak žarek na hodnik ali steno, zmatrajo ga ljudje skoraj za čudo in ga kažejo nekako ponosno menj srečnim sosedom svojim (!), dočim korakajo Zagrebčani čili, vedrih lic in dobre volje po prostornih svojih trgih in ulicah. V Zagrebu živi se veseleje in srečneje nego v Ljubljani, ker ga prešinjajo in okrepčujejo solnce, zrak in svetloba. Tudi ta sodba dokazuje pristranost rojakov naših, toda ta pot na slavo Hrvatom.
Ali treba je, da dovršim dolgo svoje pripovedovanje o Slovencih, katere je zanesla med brate naša usoda in revščina. Rekel sem, da bom omenil o njih le „kaj malega“, zdaj pa mi se je razširila ta razprava že čez več pol. Tako se bo godilo najbrž tudi drugim, ki bodo pisali spomine svoje. O domačinih govorimo vselej laže in obilneje nego o sorodnikih, ker imamo gradiva na izbèr. O „Kranjcih na Hrvaškem“ shranil sem si tudi stare zapiske, koje sem dogotovil še za Bahove vlade. O njih torej ne pišem na pamet in le iz spomina. Tu pa tamo izpremeniti mi je bilo kako zastarelo obliko, izbrisati ali dodati kako besedo in posel je bil zvršen brez zamudnega premišljevanja. Te zapiske sem začel pred 27. ali 26. leti priobčevati v „Novicah“. Uredništvu zdeli so se menda preobširni; jelo mi je razne stvari izpuščati, kar me je napotilo, da sem nadaljevanje ustavil. Rojake, ki so se doselili na Hrvaško, pa opisujem rad še iz nekega posebnega razloga, ki ga ne smem premolčati. Videli smo, da je slovenski vrtnar Janez izpodrinil nemškega vrtnarja in osramotil tujega sprednika z izredno svojo porabnostjo in privržnostjo. Isto more se trditi tudi o drugih naših zemljakih. Vsak delaven Slovenec, ki pride na Hrvaško, zagradi pot Nemcu, zasede mesto, kamor bi se posadil brež njega kak inorodec, najbrž nevarni Nemec. Hrvati živeli so nekdaj sploh in zadovoljno v patijarhalnih svojih zadrugah. Ker je pripadala vsakemu udu pravica do zemlje, ni trebalo nikomur služiti na graščinah ali se hraniti v mestih z rokodelstvom, obrtjo in trgovino. Te stroke narodnega gospodarstva osvajali so torej tujci, ki so se zbirali radi njih kupoma v hrvaških mestih. Bilo je med njimi mnogo Nemcev in Judov, še več pa Slovencev, hodečih na vse strani „s trebuhom za kruhom“. Slovenci so dajali tudi posle in najemnike hrvaškim graščakom. Rojaki naši so se brzo udomačili, hrvaškemu jeziku naučil se je že prvi rod, otroci smatrali so mu se že za čiste Hrvate, in po pravici, ker po slovenski niso znali več govoriti. Slovenci so tedaj preskrbovali in pomnoževali hrvaški narod z domačimi rokodelci, obrtniki in slugami. Brež njih razlila bi se bila nemška poplava tudi po zapadni polovici hrvaškega kraljestva na isti pogubljiv način, kakor se je na pr. po Slavoniji. Gospoda, mestna in deželska, potrebovali so družine, spretnih rokodelcev in obrtnikov. Ker jim niso dohajali iz domačih zadrug, morali so sprejemati in podpirati z naročili svojimi tujce. Slovenci bili so jim ljubši od inih ne le zato, ker so govorili sorodno narečje, ampak tudi zaradi večje pridnosti, pokornosti, ponižnosti in porabnosti. Pred 20 leti pokazalo se je v Slavoniji, da nemški delavec ne more tekmovati s slovenskim. Nekateri graščaki in podjetniki poklicali so v šume nemške drvarje. Mnoge morali so odpustiti že prvi teden, ker zaradi slabotnosti svoje niso mogli zmagovati teškega truda. Ostali pa so bili tako neposlušni in nemarni, da so na koncu meseca gospoda zapodili tudi njih ter jih zamenili z močnimi, pridnimi in vestnimi Kranjci. Bral sem pred 18 leti več listov, katere je pisal na Dolenjsko Nemec Pfajfer. Takrat je moral biti grajski upravnik ali pa zastopnik kake trgovske družbe; pozneje sem čital v novinah, da si je kupil svojo graščino. Pel je v vseh pismih tako hvalo našim delavcem, kakeršne gotovo niso čuli nikoli v svoji domovini. Vabil jih je v slavonske gozde, obetáje službo in dobro plačo vsakemu Kranjcu, ki pride k njemu. Kar je rekel, ni oporekel. Gospod je bil povse zadovoljen z rojaki našimi in rojaki naši isto tako z gospodom. Poštenosti in dobrote njegove še zdaj niso pozabili; dal je marsikateremu še boljše plačilo, nego sta se pogodila. — Po takem bo vsak čitalec lahko razumel vroče moje simpatije za Slovence, ki so služili in služijo na Hrvaškem. Zmatram jih za vrle narodne borilce, ki nevedé odbijajo ustrajno in uspešno naval sovražnega ljudstva od bratovske nam dežele. Odkar so se začeli po razpadu zadrug tudi Hrvati čim dalje bolj baviti s trgovino, obrtmi in vsakim drugim delom, niso jim „Kranjci“ več tako nujno potrebni, ali za prejšnje čase bila bi velika krivica in grehota prezirati ali zanikavati zasluge njihove. Kakor nekdaj na Hrvaškem, pozdravljam zdaj na Dolenjskem s posebnim veseljem vsako društvo, v katerem sede možje in mladeniči, ki so živeli in se trudili kaj časa v trojedini kraljevini. Radostno slušam njih zgodbe, izkušnje in opomnje in nabiram zanimljive njihove biografije. Te vekopise porabil bom o priliki v „Hrvaških spominih“, nekoliko pa jih bom uvrstil med tiste bajke in povesti, katere so mi narekovali o sebi predragi Gorjanci, kadar sem jim počival sladko v zelenem naročju ali pa se izprehajal po senčnatih dobravah njihovih, oziraje se na nesrečno domovino slovenskih in hrvaških bratov.
Z rojaki se poslavljam, ali ne za dolgo, videli se bomo zopet še to leto (1855) v toplem Primorju. Na vrsto dohajajo v opisu mojem Hrvati. Severozapadni del trojedne kraljevine (županije zagrebška, varaždinska in križevska) pripada do zadnje vasi kajkavcem. Kajkavska so tudi mesta Zagreb, Varaždin, Koprivnica, Križevci, Karlovec in Sisek. Z večine nahajajo se v njih rezda tudi štokavske naselbine, ki so nekoliko znamenite po imetku in ugledu svojem, ali po številu jako neznatne. V vseh cerkvah pridigalo se je pred 30 leti po kajkavski, na pismenem štokavskem jeziku oznanjevala se je beseda božja samo dijakom srednjih učilišč. Takrat se niti narodna gospoda niso poštokavili: med sabo pomenkovali so se najrajši po latinski in po kajkavski. O gosposkih stanovih govoril bom pozneje. Najprej nakanil sem reči katero o kmetih, ki so ostali do današnjega dne po narečju in vseh običajih mnogo čistejši kajkavci, nego smo mi Slovenci. Ta posel nikakor ni tako lahak, kakor se zdi marsikomu, ki se ni bavil nikoli z etnognozijo. Jaz moram priznati kar naravnost, da mu nisem kos, kajti sem živel in občeval premalo s temi poljedelci, da bi mogel narisati o njih dovršeno in dobro sliko. Na Dolenjskem sem bistro pazil in marljivo poupraševal 15 let, kako se vede prosto ljudstvo naše domá, na delu, v cerkvi, ob veselicah, godiščih, sejmih v uradih i. t. d. Spoznal sem mu nekatero svojstvo, ali premnoge črte v značaju njegovem so mi še zdaj tako nejasne in dvojbene, da ne bi mogel izustiti o njem nikake korenite sodbe.
V vseh narodih so si nazori kmetiški jako podobni, kar ni čudo, kajti životari trpin orátar malone povsod v istih nadah, v istem strahu, pod pritiskom istih naravnih moči in koder je vladalo fevdalstvo, tudi istih društvenih razmér. O kajkavskih kmetih morem povedati le posamezne prigodke, katere sem doživel med njimi, in domišljaje, katere sem slišal iz ust njihovih teh 14 let, ko sem prebival v domovini njihovi. Trud svoj si bom kolikor toliko olajšal, ako se postavim na negativno stališče. Prej nego pozitivna svojstva hrvaških seljakov naznanil bom rojakom svojim navade in razvade, katerih nisem našel na Hrvaškem, ki so se pa marsikje prebohotno razvile in raztrosile po naši Sloveniji. Po trojedini kraljevini potoval sem mnogokrat z večine peš. Prekorakal sem to zemljo po različnih cestah, potih in stezah od morja do Drave, od mejnih Gorjancev do slavonskega pogorja. Blodil in hodil sem po gluhih samotah in po ljudnatih vaseh, ali nikdar in nikjer ni mi se pripetilo, da bi me bil prosti narod grdogledil, žalil z zbodljivimi zabavljicami in surovimi psovkami in grozil mi se s pestmi, kamenjem in batinami. Na Kranjskem ni mi se godilo tako dobro. O gorenjski robatosti bom molčal. Izkusil jo je že marsikateri popotnik in tudi pred c. sodišči morali so se že dostikrat zagovarjati tamošnji negodniki in rogovileži. Dolenjci slove za dokaj prijazne in pohlevne. Ta glas mi je potrditi, ali tudi med njimi nameril sem se dosti potov na grdo surovost. Ljudje pozdravljali so me kdaj v obraz prav sladko in skoro presrčno; ko so me imeli za hrbtom, pa so mi se jeli hudobno smijati in rogati. Jedenkrat sem videl, ozrši se, da so mi kazali odrasli fantje fige in jezike! Mladi romarji, ki so šli izpod Grada, zadrli so se nad mano: Prokleti škric, ali ne boš tekel? Začeli so iskati kamenja. Da so ga našli, metali bi ga bili brez dvojbe za mano. V prečinski župniji preganjali so pastirji bolj po gosposki oblečeno Topličanko pol ure daleč z nesramnim kričem in krepelci. Ko sem jih pokaral, odrezali so se mi: Vi nimate nikake pravice grajati nas, ker nam ne režete kruha. V Novem mestu so se kmetiški paglavci tepli in kepali okoli kapiteljske cerkve. Od vseh strani letel je sneg v cerkvene stene in vrata. Komaj sem jim jel očitati to nespodobnost, zbogali so se med sabo in začeli zložno kepati mene! Na Hrvaškem poupraševal bi človek zaman po vzgledih takove sramotne samopašnosti. Pozdravljali so me na potu povsod jednako priljudno možje, žene, starci, mladeniči, otroci in celó pastirji. V krčmah so se domačini in pivci preljubeznivo pomenkovali z mano ali pa me puščali brez ogovorov spoštljivo na miru. Nikoli me niso nadlegovali s trapasto in nesramno radovednostjo, da bi jim povedal, kdo sem, čemu kolovratim po svetu, koliko denarja nosim s sabo in kakove prihodke imam na leto. Kranjci pa so hoteli zvedeti marsikje ne le te, ampak še mnoge druge take reči in skrivnosti, ki jim niso bile čisto nič mari. Slovenci se zaletavajo v človeka najrajši, kadar so pijani. Hrvat ostane z večine pohleven in miren tudi če je vinski. Sploh pa sem srečeval v trojedini kraljevini veliko manj pijancev nego v svoji domovini. Navlečejo se ga tamo skoro le ob nedeljah, zlasti o proščenju ali pa ob kaki posebni priliki, na pr. na sejmeh. Pri nas pa razsajajo vinski bratci dostikrat brez razločka, naj bo petek ali svetek. V Novem mestu je ponedeljek tržni dan. Mnogi gredo v mesto brez nujnih opravkov, samo zaradi pijače in druščine. Večkrat naštel sem v jedni uri po petdeset takih, ki so se vračali domov popolnoma pijani. Na Hrvaškem stoje ob delavnikih krčme prazne. S prijateljem Valjavcem srkala sva ga marsikako sredo in soboto popoludne v medmurskem Nedeljišču, ali sedela sva v gostilnici menda vselej sama. Z majorjem Strohuberjem pila sva ga med tednom tu pa tamo po vsem varaždinskem obližju in oba sva se silno čudila, da ni bilo nikjer nič kmetiških pivcev. Našla jih nisva nikoli niti v judovski beznici, dasi se sploh misli, da zapravljajo pri Judih lahkomiselni seljaki vsak dan bodočo svojo žetev in berbo. V Biškupcu sedel je z nama v župnikovi gostilnici kdaj kak varaždinski gospod, kmeta pa nisva videla nikdar nobenega. Isto tako potrdil mi je v ti vasi kmetiški krčmar, da hodijo prosti ljudje k njemu samo ob nedeljah in praznikih. Jednako treznost zapazil sem v Lupoglavi, Ivaniću, Dugem selu i. t. d. Krčme bile so po teh krajih takrat jako redke in še te niso imele ob delavnikih nič gostov. Tod nisem se nameril skoro nikdar na kakega pijanega človeka, niti o blagdanih. Krčmarili so na Hrvaškem ali domačini ali Judje ali pa slovenski zakupniki. Kajkavski Hrvati in Judje niso me prekanili nikoli ne za krajcar, rojaki ma so me večkrat nekoliko oplahtali. Postregli so mi res da bolje od drugih, ali za ta trud jemali so si povračilo. Računili so mi kdaj precej več nego znanim pivcem in med drobižem, ki so mi ga dali iz goldinarja, dobil sem do malega vselej kak stolčen ali napačen denar, ki ga nisem mogel potem zvesti. Na zapadnem Hrvaškem popotovalo se je tako brezskrbno in varno kakor po Sloveniji. Nikjer nisem čul, da bi bili zaskočili koga razbojniki. Hrvaške Cigane sem spoznal, da so dosti menj nadležni nego njih kranjski in štajarski sorodniki. Uzrok je gotovo ta, da si služijo kruh tudi z delom in ne le s tatvino, sleparstvom in beraštvom, kakor na pr. zloglasni dolenjski Brajdiči in Jurkoviči. Tudi hrvaški psi ponašali so se proti meni povsod mirno in pristojno. V domovini bilo mi se je boriti jako pogostoma z zlobnimi grajskimi, župniškimi in ciganskimi cucki. Kmetiški niso bili baš tako divji in grizljivi, ali tudi nad njimi moral sem marsikdaj vihtiti palico. Lajali so za mano skoro v vsaki vasi, dostikrat spremljevalo me je pasje krdelo do zadnje hiše. Na Hrvaškem nahajalo se je teh živali na kmetih desetkrat menj nego na Kranjskem. Tudi to mi je omeniti in pohvaliti, da v trojedini kraljevini nisem videl nič postopačev, ki bi bili pohajkovali in se klatárili delavne dni brez posla. Na Slovenskem dobi se takih lenuhov dovolj po mestih in na deželi. Te in še mnoge druge opazke in izkušnje so me uverile, da morajo biti kajkavski kmetje pošten, zmeren, priden in trudoljuben rod, ki se dobrovolji in to jako pametno samo takrat, ko mu zabranjuje delo cerkvena zapoved.
V zapadni polovici avstrijskega cesarstva je že pred tridesetimi leti mrgolelo potrebnih in nepotrebnih beračev. Po leti so se nekamo poskrili, po zimi pa so jih celi roji pritiskali v hiše. Bil je pregovor, da podajejo jeden drugemu kljuko. Hrvaško deželo našel sem za čudo prosto te nadlege in nadloge. V Varaždinu me ni prosil noben človek kakega darú. Ravnatelja našega so bili obstopili jednoč razdrapani, postarani možakarji in mu potožili bedo svojo, da bi dobili kaj miloščine. Ali ti ljudje niso bili domačini, nego mažarski romarji, ki so šli v Bistrico na božjo pot. Na cesti, ki gre na Štajarsko, pomajali sta proti meni roke dve beračici, katerih razodeval je jezik, da sta Slovenki. Ko sem počival pred Biškupcem pod starim drevesom na klopi, približal mi se je bolehen invalid ter me prelepo pozdravil in uprašal, če mi sme povedati, kako je izgubil desno nogo. Ubožec se je sramoval, da bi me prosil pomoči kar naravnost! Tako priljudnega in simpatičnega berača nisem videl nikoli v svoji domovini. Ta usmiljenja vredni invalid je bil pa tudi jedini hrvaški prosjak, ki se mi je prikazal v varaždinski županiji. Tudi Lupoglava in bližnje vasi niso imele ni jednega zastopnika te skrajne človeške revščine. Na potu proti kloštru Ivaniću prijel me je neki capin precèj osorno, naj mu podarim nekoliko krajcarjev, ali ta vlačugar ni bil kajkavski rojak. Pritepel se je med civilne Hrvate iz štokavske granice. Da na Hrvaškem ni bilo skoro nič beračev, zdelo mi se je prečudno in nedoumno že zato, ker so mi pravili premnogi, vere dostojni gospodje o neizrečenem siromaštvu, v kojem životari kmetiško ljudstvo. Iz tega sem pouzel in menda po pravici, da naudaje in hrabri Hrvate prekrasen ponos, da rajši stradajo, nego nadlegujejo ljudi za milodare ali pa da skrbe za reveže svoje blagodušni župljani sami, ne dajoč jim hoditi od hiše do hiše. Dogajalo se je najbrž to in óno, oboje dokazuje plemeniti značaj hrvaškega naroda. Okoli l. 1860. jeli so se berači tudi v trojedni kraljevini strahotno zarejati in množiti. Ta žalostna prikazen pada najbolj na kosmato vest Bahove vladavine, ki je pospeševala z vsemi načini in sredstvi pavperizem in vrgla med proletarce celó večino svojih uradnikov.
Slovenci se radi pobahajo, da se časti bog pri nas veliko bolj nego v soseščini. Kdor se sam hvali, govori malokdaj resnico. Tudi slovenska pobožnost je pogostoma le unanja in navidezna ali pa celo nikakova. Zlasti moška mladina ponaša se v cerkvi često jako nespodobno. Ne misleč na službo božjo in nje pomèn, razgovarja se, smeje in ozira po lepih in nelepih obrazih drugega spola. Starci po leti dostikrat dremljejo ali pa molijo le z jezikom. Med pridigo se mnogi fantje umikajo iz cerkve, da se zunaj dobrovoljijo in šalijo. Nekateri mahnejo v bližnjo krčmo, drugi pa se za kakim zidom cvenkajo, partajo ali kvartajo. Če jih doleti po naključju kaka pridigarjeva beseda, začno se ji posmehovati in rogati. Nijedna teh nespodobnosti in grdob ne more se očitati kajkavskim Hrvatom. Molitev ne dohaja niti njim vselej iz srca, ali vsak opazovalec mi je do zdaj še potrdil, da se čast in služba božja v njih ne skruni nikoli z glasnim smehom in govorjenjem, z igrami, burkami, pijančevanjem in pohotnim namigovanjem. Za dobro znamenje njih verskega duha zmatram tudi to, da vsi, vpričo mene in kar jaz vem, niso zabavljali nikoli ne z najmanjšo besedo verskim naukom, cerkvenim obredom in zapovedim ali duhovništvu. Pojedine duhovne presojali so kdaj jako strogo in nemilo, ali stan sam po sebi zdel se jim je tako čestit, uzvišen in svet, da so mu se klanjali z najiskrenejšim spoštovanjem. Kranjce pa sem čul marsikdaj, da so napadali osorno nekoje dogme in obirali duhovščino na vso moč zaničljivo in sovražno. Sosebno Dolenjci kaj radi osmehujejo cerkvene služabnike in besede njihove. Ž njimi se kosajo pri vinu in žganju tudi ljubljanski okoličani, ali jih ne dosezajo. Te zabavljivosti nauzeli so se od brezverskih graščakov in drugih „razumnikov“. Kajkavskih kmetov ne prešinjajo in ne mučijo do zdaj še nikake verske dvojbe in sumnje. V mnogih čakavcih pa je pognal novošegni racijonalizem že precej globoke korenine. Seme prinesli so mu domov mornarji iz zapadne Evrope in severne Amerike. Hodil sem skoz brezbrojne hrvaške vasi, ali tiste grobne tišine, o kateri so mi kvasili rojaki, nisem našel v njih skoro nikjer. To pa je res, da nisem slišal toliko praznega hrupa, prepiranja, psovanja in zadiranja, kakor povsod po slovenskih selih. Prosti Hrvati so zastavni, miroljubni, ravnodušni in dobrosrčni ljudje, ki ne kriče nad družino in sosedi za vsako malenkost. S pravim veseljem gledal sem tudi otroke njihove. Igraje se vedli so se jako pametno. Nikoli nisem zapazil, da bi bili tako divje razsajali in se pretepali kakor naši. Gorenjci deco svojo prav pridno zmirjajo, sujejo in bijejo. Celó tujci smejo jim jo obunkati brez velike zamere. Dolenjci zagazijo često v nasprotno napako, da paglavcem svojim vse dovolijo in jih nič ne kaznujejo. Hrvati ne posnemajo ne teh ne ónih, držé se pregovora: v sredi v zlati skledi. Z otroki postopajo blago in ljubeznjivo, ali jim ne dajó potuhe. Nekoliko jih krote z resnim opominom. Največ pa pomaga to, da jih imajo, kar je moči, vedno pri sebi, da jim ne dajo iztikati po drugih hišah in klatiti se brez dela, koder in s komur jih je volja. Ta modri nadzor jih obvaruje, da se ne more razviti v njih takova samopašnost, nepokornost, jezičnost in požrešnost, s kakeršno se odlikujejo pogostoma dolenjski smrkovci ne baš na veliko čast nespametnim roditeljem.
Vrtnar Janez grajal je po pravici hrvaško preklinjanje. Ali tega greha ne udeležujejo se vsi stanovi jednako. Najhuje privezujejo rokodelci in obrtniki. Za njimi tekmujejo uspešno premnogi omikani gospodje. Najmanje kolnejo (ako ne štejemo duhovnikov) kajkavski kmetje. Tudi njim uide pogostoma kak: „bogme“, „pasja vera“, „vrag te dal i skelil“ in druge take bolj iz lahkega kalibra. Če jih ni kaj silno ujezilo, pa sem čul prav malo kdaj iž njih ust kletev z ostudnim glagolom j—. Biškupski krčmar mi je rekel, da za druge reči ni udaril nikoli otroka svojega, ali kadar je bleknil to smrdljivo besedo, založil mu je krepko pljusko in ga tako kmalu odvadil. Tudi Hrvatica zabrusi rada, kadar je nejevoljna: vrag, vražji človek — kaka večja kletvina pa ji ni prišla, kolikor se spominjam, nikoli za jezik. Slovenci zmatrajo preklinjanje za smrten greh, in vender se ga marsikateri možakar nič ne boji. Ženske naše je treba pohvaliti, da se ga skrbno varujejo. Gorenjke nisem čul nobene, da bi se bila rotila. Dolenjke so se pa že nekoliko razvadile. Gizdave mladenke bahajo se pri vinu dostikrat z istimi grdimi psovkami in kletvimi, kakor njih preširni ljubčki, koji jih napajajo. Hrvati vseh narečij razlikujejo se od Slovencev močno že po unanji podobi svoji. Gibki in strojni život stoji ji moški po koncu kakor sveča in hoja jim je jednakomerna, lahka lepa in elastična. Nekak vojaški duh in ponos pozna jim se že od daleč. Slovenec drži se dostikrat nečedno in leseno v dve gubi in hodi okorno, teško, zdaj lazeče, zdaj zaletavasto in sploh brez elegancije. Pripogneno in poklapljeno njegovo truplo nam kaže tožno usodo vsega našega naroda, katerega davi in tišči k tlom preteški jarem sužnjosti že celih dolgih jednajst sto let. Visokih, krepkih in močnih móž nahaja se v Hrvatih za čudo mnogo, vsekako dosti več nego med Dolenjci in vsaj toliko kakor med Gorenjci. Ta jakost dokazuje, da uživajo Hrvati jako tečno hrano, če prav je ne pripravljajo tako umetno, da bi se prilegla raznežemu gosposkemu želodcu. Vrtan Janez je dobro sodil, ali nikakor mu se ne more pritrditi, da bi bil kruh, ki ga jedó hrvaški kmetje, boljši od dolenjskega. Jaz sem ga dostikrat pokušal, ali le malokdaj mi je šel v slast. O pravi moški lepoti kajkavskih Hrvatov ni moči dvojiti. Žene in „curice“ njihove se pa za to svojstvo res ne dajo primerjati k Dolenjkam, ali če se stvar prav premisli, mora se priznati, da jih ta hiba bolj časti nego sramoti. Do 14. ali 15. leta so deklice često jako brdke in milovidne. Težavno in dolgo delo pa jim pozneje nekatere črte in oblike v obrazu prekomerno skrči ali pa raztegne, da se izgubi sčasoma do malega vsa krasota. Pokazi jih torej prevelika marljivost in znoj na pekočem solncu. Radi vročega poletja tako ogoré, da se zde Gorenjcem „črne“, dolenjske naše rjavke pa slové na Hrvaškem za bele! Silni vsakdanji trud okrepča in utrdi život hrvaškim kmeticam, da so kos vsakemu dušnemu in telesnemu naporu in rajajo zdrave in čvrste otroke. Dolenjke si dajo dobro streči v otroški postelji. Nekatera obere po deset kokoši in vmes še kako račico ali golobiča. Z vinom se zalivajo, da je groza. Mnoge Podgorke imajo lagviček zmirom pod vzglavjem, da ga pijó lahko, kadar ga zažele, tudi po noči. Jedno ali dve vedri ga posuši vsaka porodnica. Tako se navadijo pijančevati tudi take, ki so ga prej le malokdaj uživale. Marsikatera se valja in pase v postelji še dalje. Hrvatice množé človeški rod bolj pametno in po ceni. Mnoge ležé dva tri dni, potem pa hajdi zopet na delo! Za nekatere povedali so mi hrvaški znanci, da so do poroda delale, precej po porodu pa zopet ustale in šle na polje in da jim to ni nič škodilo! Dece hrvaške matere ne mehkužijo z vsako sladčico in dobroto, ki jim pride na misel in je ne silijo z vinom že pri prsih, kar se dogaja n. pr. v dolenjskih hišah, katere imajo svoje vino. Glej, zakaj jim rastejo tako hitro, zdravo in pravilno, da ne najdeš lahko ni bolnikov ni pokvek med njimi. S sedemnajstim letom spodablja hrvaški dečak marsikdaj že na moža po kreposti in zastavnem vedenju svojem. Skoraj vsakemu, ki dopolni dvajset let, daš slobodno puško v roke; ne boj se nič zanj, nosil jo bo brez sramote in težave. Na Dolenjskem videl sem med novinci vselej premnogo medlih mladičev, katerim bi se bila podala dosti bolj pastirska palica nego risanica. Kajkavski Leopoldovci pridobili so si povsod dober glas po porabnosti, poštenosti in moškem svojem ponašanju. Ta polk spada poleg mnenja vseh zvedencev med najlepše v avstrijski vojski. Cesar Fran Josip pohvalil ga je o neki priliki sam.
Zadruge začele so se rušiti kajkavskih Hrvatom že pred 1848. l., zlasti proti zapadni deželski meji, kje jih je pomikal in vabil vzgled slovenskih sosedov bolj na samostalno rodbinsko življenje. Razpad pospeševal jim je tudi ban Jelačić, ki se je bil nauzel na tujem evropskih nazorov, ne ujemajočih se z običaji in potrebami jugoslovanskimi. Močno mi se dozdeva, da so mi pravili Lupoglavci in njih okoličani, da so se v tem okraju zadruge že razdrle, ali da se bo razdor skoro dovršil. Itak tega ne morem trditi za gotovo, kajti sem mnoga poročila njihova pozabil. Vsaj tisti, s katerimi sem se seznanil bolj natanko, vem, da so stanovali v svojih kočah brez postranskih sorodnikov. Kake pol ure od Dubrovčaka pa sem spal v imoviti, kmetiški hiši, v kateri je živelo zajedno več oženjenih bratov. O zanimljivih zadrugah pomenkoval sem se dostikrat z gospodo in s seljaki. Večini duhovščine niso ugajale. Nekateri so mi dejali, da olajšujejo prešestovanje. Po kaki veliki pijači primerilo se je boje marsikdaj, da se je pregrešil brat s svastjo in celó tast s snaho svojo.
Posvetni gospodje sodili so različno, sploh pa niti oni niso bili oduševljeni prijatelji zadrugam. Priznali so drage volje, da se prihrani v njih dosti drv, svečave, orodja, živine in delavnih moči, ali zdelo jim se je nemogoče, da bi vladal v njih stalen mir in red in pravi duh bratovske ljubezni poleg tolikega števila jezičnih bab in raznomiselnih možakov. Kmetje govorili so malone vsi jednako. Zadruge videle so jim se jako koristne in dobre v takovih hišah, kjer gospodari kak moder, razumen, vesten in ugleden ded ali oče. Državico svojo vlada on pravično in nepristranski, skrbeč za vse ude njene z isto ljubeznijo. Zato ga sinovi in snahe spoštujejo in poslušajo radovoljno in z veseljem. Kjer pa si izbero za gospodarja brata ali inega sorodnika, zloga ne traje dolgo, nekaj zaradi neugnanih babjih jezikov, nekoliko pa zategadelj, ker se briga tak hišni glavar bolj za svojo rodovino nego za brate, svasti in deco njihovo. Pred 30 leti nahajalo se je v Evropi malo dežel, v kojih bi bila spolna nravnost prostega ljudstva tako čista in splošna kakor na provincijalnem Hrvaškem. Nezakonskih otrok rodilo se je petkrat manje nego po razmeri na Dolenjskem. Znanci imenovali so mi župnije, v katerih se po več let ni krstil noben pankrt. Vrtnar Janez trdil je o tem resnico in povedal nam je tudi nekoliko razlogov. Na Hrvaškem fantje niso hodili vasovat sobotne večere in ob nedeljah niso se vlačili z ljubicami po krčmah in vinskih hramih. Veselili so se ž njimi vpričo roditeljev, sorodnikov in znancev, na samem niso se shajali mladi ljudje nikoli, da bi bili drugi vedeli. Če je prišel kak skriven nered na dan, obsojali so ga strogo ne le domačini, ampak vsi občinarji. Blodniki in blodnice bili so izobčeni iz vsake poštene družbe. Nravnost čuvalo je javno mnenje, ki je najboljši varuh na svetu. Pospeševale pa so jo znatno tudi stanovske razmere. Na Hrvaškem loči globok in širok prepad kmeta od gospoda. Kakor dve posebni kasti ali narodnosti živi seljak zase, gospoda zase. Ta dva stanova občujeta jeden z drugim samo toliko, kolikor morata, prijateljstva in inih dušnih vezi iskali bi zaman med njima. Nikdar se ni primerilo, da bi bil uzel kak graščak ali uradnik kmetiško deklico za ženo. Takih zakonov ne sklepajo radi niti najpreprostejši meščani. Za mnoge reči je to razločenje jako žalostno in škodljivo, ali izkušnja uči, da odganja veliko nevarnosti od nedolžnih „curic“. Gosposki pohotniki jih ne zalezujejo tako neprestano kakor njih slovenske vrstnice. Plen lové si v mestih in med Kranjicami in tujkami. V Dugem Selu tožarili so mi pa vender stari možje, da se mladi narastaj ne drži več na tanko nekdanjih, dobrih šeg. Fantje, ki služijo v vojakih, izgube ves sram. Vrnivši se domov, obetajo vsem dekletom ženitev in zavedo vsako, ki jim verjame, potem pa jo zapusté in se tožni revi celó rogajo. Neka prevarjena sirota užgala je brezvestnemu ljubovniku hišo, zadavila dete, sama pa skočila v Savo in se utopila. Ko sem u uprašal nekoje varaždinske „leve“, kakovega srca so kmetiške Hrvatice, zatrdili so mi s strokovnjaško zavestjo in uverjeni o svoji nezmotljivosti, da se daje ujeti vsaka provincijalka pred poroko, vsaka graničarka po poroki, lahkoživna Slavonka pa brez izimka in razločka pred zakonom in v zakonu. Take prazne čenče slišal sem kdaj tudi v zagrebških krčmah in od galantnih graničarskih častnikov. Celó suhoparni Bahovi huzarji bahali so se s sijajnimi zmagami, s kojimi so ukrotili po kratki borbi čvrste kajkavske mladenke. V ti neumni hvali ni bilo ni za lek resnice. Tovariš moj, famozni babjek Sudec, šel je na počitnice k nekemu župniku nalašč s tem namenom, da bi se ljubimkal s selskimi krasoticami. Čez dva meseca pobaral sem ga, če je kaj lahko zmagoval? Povesil je glavo in priznal odkrito, da je igral na kmetih pravega viteza žalostne podobe. Nijedna Hrvatica ni ga uslišala. Dve sta ga šli tožit župniku, da postopa nesramno za njima in sta prosili gospoda, naj zapodi od sebe takovega negodnika. Sudec lotil se je potem v obupu svojem prsate Židovke, ki mu je podarila brez upora srce, za spomin pa še nekaj drugega, kar ga ni veselilo. Muzlerjev rojak in prijatelj Josip moral se je dosti truditi, da ga je oprostil te nezaželjene ljubavne pritikline. Varadždinski zemljemerec Tomin uveril se je na svojo škodo, da hrvaške kmetice ne marajo biti igrača gosposkim pohotnikom. Lovil jih je na polju, katero je meril. Prvi pot preteple so ga junaške punčare same. Drugi pot naklestili so ga očetje njihovi. Tretjikrat pripodila ga je korenjaška žena z vilami prav do mesta. Kmetiški dečko zložil je o ti prigodbi kaj zbodljivo in šaljivo pesmico, kojo sem znal na pamet, ali sem jo že pozabil. Te bridke izkušnje niso lopova nič spametovale. Naposled polastil se je po sili neke jako šibke mladenke, ki je bila še na pol otrok. Oče njen šel ga je tožit. Ker ga je sodišče obsodilo, sedel je precej dolgo v ječi in izgubil seveda tudi službo. Zaman padla je gospa njegova na kolena pred Jelačića, proseč ga, da bi ji pomilostil moža, oziraje se na njo in na nedolžne njene otroke. Ban ji je odgovoril: Rojaki moji srdé se na me že zdaj, ko jim nisem kriv jaz, da toliko trpé, ali po pravici bi me preklinjal ves hrvaški narod, ako bi uzel zopet v službo takovega podlega pohujšljivca in skrunitelja javne nravnosti. Povedal bom tudi to, kar sem sam doživel. Večkrat došla mi je prilika, da sem se razgovarjal po cele ure s hrvaškimi „curicami“. Radoveden, kaj porekó, jel sem jim kvasiti o ljubezni in jim ponujati svoje srce. Ali sladke moje besede niso mi naklonile nijednega prijaznega pogleda. Nekatere odpravile so me s kako rezko šalo in zabavljivim krohotanjem, z večine pa so mi se pomenljive zapačile, mahnile z roko in — molčale. Mislile so si brez dvojbe: Kranjec! Tebi se blede tako neumno, da ti pameten človek ne more ničesa odgovoriti.
Zdaj bom razložil čestitim bralcem dogodek, ki označuje prav dobro ljubavne nazore hrvaških deklet, nekoliko pa tudi hrvaško ljudstvo sploh. Potoval sem l. 1864 po reški cesti proti Karlovcu. Ne daleč od tega mesta pridem popoludne v lepo vas. Stopaje polagoma mimo velike čedne hiše, začujem iž nje glasni krič. Poglej ga no gospoda, ki gre mimo nas. Strela me ubij, če ni ob tisti, o katerem sem vam pravil že tolikokrat, kako mi je privezal dušo, da mi ni ušla v nebesa. Lep ženski glas mu odgovori: Oj Marko, požuri se, teci za njim in privedi ga simo. Če ne pojde rad, treba ga prisliti, brež njega mi se ne smeš vrniti. Ako ne bo poslušal tebe, pojdem jaz sama ponj. Tega človeka moram vsekako spoznati. Isti zvonki glas veli potem otroku: Ivica, prinesi iz hrama novi moj nož. Zdaj bomo klali, pa bo doletel kak kos pečenke tudi tebe, če boš priden. Sinček upraša priprosto: Mama, koga boste pa klali, ali tega gospoda? Mati se zasmeje na vse grlo; isti trenotek skoči k meni visok, plečat mož ter me prime za roko in hiti: Gospod, hodite z mano, da bova ponovila tu na mojem domu staro znanje in prijaznost. Jaz začnem govornika ogledovati, ali se nikakor ne morem spomniti, da bi ga bil kdaj kje videl. Rečem mu, da se je on gotovo prepoznal, kajti se jaz ne domišljam ni obraza ni društva njegovega. Hrvat veli: Človek v 9. letih marsikaj pozabi. Na potu iz Italije stanoval sem pri vaši materi v Ljubljani in vi in brat in stric vaš ste mi kupili nekatero merico dobrega starega vina. Jaz ga zavrnem: Mati moja so umrli, ko sem bil še majhen deček in niso živeli nikoli v Ljubljani. Zdaj sem popolnoma uverjen, da se vi motite, da me imate za nekoga drugega, ki mi je najbrž podoben. Hrvaški velikan se jame kleti, da se ne vara in me vleče z vso silo proti svoji hiši, češ te sramote neče si nakopavati na glavo, da bi dobrotnika svojega puščal na cesti, ne da bi ga počastil in pogostil za domačo mizo. Ko sem mu se čvrsto uprl in dejal s trdo besedo, da sem sit te neslane glume, zasmijal se je dobrovoljno: Za Boga! ne branite se tako srdito. Pojdite z mano, pri poličku gorke moje kapljice razložil vam bom vse natanko, kaj in kako je bilo, pa vem, da se boste gotovo zopet spomnili tistega bolnega Marka Kraljevića, ki je prihramal na pol mrtev v Ljubljani k vam in ste ga oživili vi in blaga vaša mati, da je mogel čez tri tedne popotovati domov in se prav srečno oženiti. Ko je imenoval Marka Kraljevića, zablisnilo mi je v glavi; kakor bi trenil, domislil sem se Hrvata in naključja, katero me je na Kranjskem ž njim seznanilo. Zdaj mu nisem več ugovarjal, nego sem ga spremil drage volje v prostorno hišo.
L. 1855. prebival sem o počitnicah največ v preljubi Ljubljani, kjer sem imel dosti sorodnikov. Sosebno rad sem zahajal k teti svoji Rezi, ki je krčmarila na Poljanah blizu Marove trgovske učilnice. Točila je ljubko bizeljsko vino in stregla gostom svojim tudi z izvrstnimi klobasami, telečjo pečenko in z mnogimi inimi mesnimi jedmi. Zbiralo se je pri nji vsak dan obilo pivcev kmetiškega in gosposkega stanu. Z mano je prišel tja dostikrat prijatelj moj, Jurij Flajšman, znani pevec in skladatelj. Kaj rad se nama je pridružil tudi penezoslovec Anton Jelovšek, ki je bil jedini nemškutar, s kojim se je mogel pomenkovati naroden človek brez nejevolje. Poslušal je molčé psovanje moje in Jurijevo; kedar sva ga dobro oštela, dejal je mirno, smehljaje se: Morda me zmirjata po pravici, ali preverila me ne bosta. Jaz sem in ostanem nemškutar, za kar so me izučili in uzgojili profesorji in očetovska naša vlada. Ker sem spečen iz nemškutarske moke, ne bi se mogel posloveniti, če bi prav hotel. Ko smo sedeli jednoč vsi trije za mizo in se pričkali in porekali po stari navadi, odprla so se polagoma vrata in v pivnico stopil je dolg vojak, ki je bil strašno bled in prepaden in je s teškim trudom premikal bolni svoji nogi. Pokazal je teti listek, na katerem je bilo zapisano povelje, da bo stanoval v njeni hiši. Jaz ga uprašam, zakaj ne gre v bolnico? Vojak zaječi tožno: Ležal sem v bolnici na Italijanskem malone pol leta. Delali so z mano grdo, da Bog nas varuj. Hoteli so me ozdraviti s postom. Ko sem že povse opešal, prosil sem glavarstvo svoje, naj me pošlje domov, kajti čutim, da mi se zdravje povrača. Tako sem govoril zato, da ne poginem v tuji deželi. Dejal sem: Doma bom morda okreval; če mi je pa namenjena smrt, počival bom vsaj na domačem pokopališču poleg svojega očeta in dveh bratov. Gospodje uslišali so mi prošnjo, ali teško da bom prišel živ v svojo domovino. Moči so me tako zapustile, da brez težave ne morem niti dihati. Teta moja, jako milosrčna žena, veli bolniku, naj se usede za mizo, da se bo malo okrepčal. Prinesla mu je krožnik juhe in skledico ovare. Ko je pojedel oboje prav v slast, rekel sem Rezi, naj mu natoči na moj račun merico starine. Popivši jo, začel se je meniti z nami précej dosti bolj živahno in s trdnejšim glasom. Sosebno ga je veselilo, da je čul iz mojih ust zopet hrvaško govorico.
Drugi dan mahnila sva z Jurijem zopet k teti. Ta pot dal je Hrvatu on za vino, zapel mu je tudi nekoliko hrvaških davorij, ki so ga tako razvedrile in unele, da se je jel dobrovoljno smijati, ploskati pevcu in drencati, kakor da bi hotel plesati. Noge so se mu bile že skoro popolnoma popravile. Bil je jako zgovoren in celo šaljiv. Povedal nama je, da se zove Marko, da se je rodil blizu Karlovca, da si je našel v bližnji vasi prelepo ljubico, in še mnoge druge mične reči iz svojega življenja. Videli smo se s Hrvatom potem še marsikatero popoludne. Jaz sem mu kupil morda še kaki dve ali tri merice bizeljca in isto tako Flajšman, jedno plačal je zanj celó nemškutarski penezoslovec. Fant nam se je rad hvalil, kako jak in silen je bil pred boleznijo. Zadel je tri vagane žita in jih nesel pol ure daleč v mlin pa je komaj vedel, da ima na rami kako breme. Stavil je s kovačem, da bo prelomil novo podkovo in je stavo dobil i. t d. Kdor mu je videl ogromna pleča, bičji vrat in teške, koščene roke, ni mogel dvojiti, da govori resnico. Radi te krepkosti dal sem mu jaz priimek Kraljević, ki se ga je prijel, da so ga imenovali potem tudi drugi Marko Kraljević. Zdravje zboljševalo se mu je za čudo naglo, vsak dan in do malega vsako uro bil je polnejši, čilejši in veselejši. Največ so mu pomagale Rézine dobre juhe, ovare in ini ostanki mesnih jedil, katerih je dobival več, nego jih je použiti mogel. Ker je bil oslabel najbolj od dolgega stradanja, izlečila ga je tečna hrana brez zdravnika in lekarnice. Po takem treba priznati, da mu je bila teta moje res velika dobrotnica. Moje zasluge bile so jako neznatne, more se reči, da ničeve. Hrvat bil bi ozdravel tudi brez tistih bornih kapelj mojega vina. Neskončna hvaležnost proti meni mu je prišla iz bujne mečte. Zapazivši iskreno mojo ljubezen do hrvaškega naroda, bil je uverjen, da sem jaz nagovoril in napotil Rezo, da mu je stregla takó po krščanski. Tega ni trebalo: ona je pomogla rada vsakemu revežu, zlasti pa bolniku; nikoli ni čakala, da bi ji ga kdo priporočil. Marko je tudi mislil, da je bila Reza moja mati, Jurij moj brat in Jelovšek moj stric! Zdaj se lahko razume, zakaj se je tako obveselil, zagledavši me na cesti, in zakaj me je silil tako nadležno, da bi šel ž njim.
Ko sem stopil v hišo, doživel sem prizor, ki se ne pozabi lahko. Markova mati, žena in sestra skočile so od raznih strani k meni ter mi se jele globoko klanjati, pozdravljati me z oduševljenimi vskliki za rešnika sinu, moža in brata svojega, zahvaljevati me z pouzdignenimi rokami in solznimi očmi in obrnivši se proti razpelu v kotu prositi milostivega Boga, da bi me blagoslovil za angelski moj čin na tem in na onem svetu. Mene je bilo tako sram tega nezasluženega sprejema, da nisem vedel, kam bi se dejal. Zaman sem ugovarjal in trdil, da nisem storil Marku nobene dobrote, ki bi bila vredna spomina. Ženske verjele so več njemu nego meni, tajbo mojo so imele za preveliko in prekrasno skromnost in ponižnost! Kdor je slišal njihovo hvalo, mislil je gotovo, da moram biti jaz jeden izmed tistih svetnikov, ki so godni, da se „dvignejo“ in polože v oltar. Ta čast doletela me je baš takrat, ko so me bili zatožili sovražniki, da pohujšujem in okužujem šolsko mladino z brezverskimi, prevratnimi in divjaškimi svojimi nauki in vzgledi! Dobrodušne babnice pripravile so mi tako obilno in slastno južino, kakeršna ni prišla še nikoli predme ne prej ne pozneje. Lična miza se je kar šibila pod težo pečenke, cvrtja in vina. Poleg mene je sedela mlada in preživahna Markova sestra Bara, ki me je slavila in poveličevala med vsemi najglasneje in najočitneje. Neprenehoma sezala mi je v roko, naslanjala mi glavo na ramo, tlačila mi najmastnejše založke v usta, božala me in gledala tako usmiljeno in zamakneno kakor srečna nevesta predragega svojega ženina. Ne porečem, da mi prijaznost njena ni ugajala. Imel sem komaj 34 let in dekle je bilo jako brdko in obilno. Ko so šli nje ljudje po opravkih iz hiše in sva ostala nekoliko minut sama, uprašal sem jo, če bi hotela biti moja ljubovca? Ona se zgane, ali mi ne veli ni bele ni črne. Primem jo za roko in pobaram drugič, če bi me mogla ljubiti? Zdaj se dvigne ter me pogleda čudno, plašno in srpo in odgovori odločno in ponosno: To pa nikdar ne! Kmetica ni za gospoda, gospodična ni za kmeta. Svilen trak in motvoz se ne vežeta jeden z drugim. Tak ozel bil bi smešen že na óči, poglavitna reč pa je, da ne bi imel držka. Sviléni trak bi kmalu odjenjal, kaj če potem sam motvoz. Vreča bi se razvezala in iztresla bi se vsa moka iž nje.
Ha ha ha! Mislim, da razumete to mojo priliko. Jaz sem jo ne le razumel, ampak tudi čutil, kajti me je ž njo strašanski iznenadila in precèj v živo užalila in osramotila. Ne besedice nisem mogel več ž njo izpregovoriti. Ali tudi njo je ponudba moja tako osupnila in prestrašila, da se je odmaknila pol sežnja daleč od mene in zrla molče skoz odprto okno na cesto. Duševni zrak zdel mi se je soparen, težak in zadušljiv, začel sem se spremati na odhod. Marko, mati in žena njegova, ki niso vedeli, kaj se je zgodilo, branili so mi na vso moč, jaz sem se jim pa zlagal, da me čakajo v Karlovcu v Žanovi gostilnici prijatelji, katerih nisem videl že mnogo let. Zdaj me niso več zadržavali. Moral sem se jim svečano zareči, da se bom oglasil vsak pot pri njih, kadar bom tod popotoval. Poslovili smo se prelepo kakor dobri, stari pobratimi. Jedina Bara ni hotela priti k meni, da bi mi podala roko. Stisnila se je v zadnji kot in mi velela mrzlo in nemarno: z Bogom! Dokazala mi je z vsem vedenjem svojim korenito, da prejšnja njena ljubeznivost in prijaznost ni izvirala iz kakega osebnega čustva do mene — — nego samo iz vroče sesterske ljubezni do brata Marka, ki bi bil ležal po krivi njeni misli brez moje pomoči že zdavnaj v grobu.
Poparjen in nejevoljen zapustil sem gostoljubno hišo in hitel proti Karlovcu, proseč usodo, da bi našel tamo kako družbo, v kateri bi pozabil pekočo me blamažo. V mestnem drevoredu zagledam radostno dva ljuba znanca, profesorja Šoštarića in hrvaškega pisatelje Asangerja. Odvedla sta me h Kolačevički, kjer sem jima potožil prebito gorje pri bokalu „plišiviške“ kapljice in pri steklenici jamniške slatine. Oba sta bila tako brezčutna, da mi se nista mogla nasmijati. Šaljivec Šoštarić uprašal me je potem vselej, kadar me je zopet videl po daljšem presledku, če vežem še kaj svileni trak z motvozi? Po njegovem vzgledu dražili so me isto tako tudi drugi. Vse moje izkušnje in mnogi ini resnični pripetljaji izpričujejo, da so se prav debelo in nesramno lagali tisti varaždinski in zagrebški „levi“, ki so mi razglasili provincijalke za lahkomiselne prismode. Za to reč ujemajo se najbolj z nekdanjimi našimi Gorenjkami, ki so še pred tridesetimi leti škrice in njih ljubezen sploh zaničevale. Nežnejšim Dolenjkam pa se je že zdavnaj prikupila gosposka suknja. Izpridili so jih za tlačanske dobe graščaki in njih uradniki, nekoliko pa tudi mestni prilizovalci. Če bi se jim dal na izber kmet ali gospod, prijele bi se zdaj od malega vse gospoda, niti sivi njegovi vlasje ne bi jih ostrašili. Ali mora se priznati, da se znajo kmetiške Dolenjke brzo in preizvrstno pogospodičiti. Katera dobi gospoda, prilagodi se šegam in zahtevom novega stanu svojega tako natanko, da bi jo imel vsak opazovalec za rojeno meščanko, dočim ostane prosta Gorenjka tak neokreten in grčast štor, kakeršen je uzrastel med bistro gorenjo Savo in krasnimi slovenskimi snežniki. Trdeč, da kajkavske Hrvatice ne marajo gospodov, pa nisem hotel reči, da je to pravilo brez izimkov. Tako hvalo treba sprejeti vselej cum grano salis. Nepredobitne niso niti te mladenke. Čas, prilika, mladost, namazan jeziček in lepa darila omečé in ugrejejo tudi njihova srca. Marsikateri hrvaški gospod je upitomil že „curico“ s priljudnostjo, udobnim življenjem in darežljivostjo ter si jo pridružil za pokorno ljubico. Svet jo zove „kuharico“ ali „hišino“, in to je prav, saj nam veli že stara narodna pesem:
Kaj treba vedet’ je ljudém,
Kar znano tihim je nočém.
Takove posamezne grešnice pa ne morejo uzeti ali pomanjšati dobrega glasú kajkavskim Hrvaticam. Njih žalostni vzgled dokazuje samo to, da prežé v trojedni kraljevini tudi na kmetiške deklice hude in nevarne izkušnjave, katerih se je vsaki na vso moč skrbno čuvati in ogibati. V zakonu kajkavskih Hrvatov vlada do malega povsod sveti božji mir, zloga, ljubezen in poštenje. Duhovniki naznanili so mi v raznih krajih mnoge vasi po imenu, v katerih ni se vedelo za nijedno hišo, kjer bi bili zakonci živeli kaj časa v razdoru ali se resno prepirali in zmirjali. Še menj slišalo se je o kakem pretepu in prešestvu. Zato pa se usiplje tudi na zakone obilna, marsikdaj celo preobilna mera božjega blagoslova. Otrók je vse mrgolelo, kamor koli sem prišel, zlasti pa v Zagorju in sploh v varaždinski županiji. Radi te rodovitosti se narod brzo množi in ta županija spada med najbolj naseljene krajine v vsi vstočni polovici avstrijskega cesarstva. Zdaj prebiva v nji že preveč ljudi na kvadratni milji in trebalo bi skrbeti, da se začnó preseljevati v preplodno, ali dosti menj ljudnato Slavonijo. V tem delu hrvaškega kraljestva so bile spolne in ž njimi povezane porodne razmere jako žalostne že 1855. l. Domači stanovniki pomnoževali so se slabo, na mesta jim je začelo število celo upadati in se krčiti. Razven nekojih inih uzrokov zakrivila je to nezgodo tudi nenravnost, ki je pustošila lepo deželo kakor morilna kuga. Hrvaški moji znanci pripovedovali so mi o nji skoro neverjetne, a žal precèj istinite reči. Učitelj R., ki se je bil izučil v slavonski Požegi, pravil mi je, da tamošnja gosposka mladina ljubi samo takove igre, kojih se udeležujeta oba spola in katere nakladajo za kazen ali nagrado če ne več, vsaj jeden — poljubec. Gospodične in gospodiči ližejo se neprenehoma celó vpričo neznanih tujcev. Nič boljši niso bili tu pa tamo kmetiški mladeniči in mladenke. Pohajali so najrajši zabave, ki so se vršile zvečer in po noči. Dostikrat se je „naključilo“, da je ugasnila luč. Nikomur se ni mudilo, da bi jo bil precej zopet užgal, kajti se je znal mladi rod tako prijetno dobrovoljiti v temi, da ni pogrešal nič svetlobe. Često sem čul, da nekateri slavonski graščaki postrezajo dragim svojim gostom ne le z izbornimi jedmi in pijačami, ampak tudi z lepimi dekleti! Doktor Josip, rojen Slavonec, potrdil mi je to s svojo izkušnjo. Vlastelin, kojemu je bil opravil neko neznatno bolezen, ponudil mu je iz hvaležnosti razven sijajnega plačila tudi svojo hišno in priležnico. Razuzdanost je bila strmoglavila in pogoltnila v svoj vrtinec vse stanove.