Hroma lisica

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Hroma lisica
Pripovedke za mladino
Fran Hubad
Spisano: *
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Hroma lisica

Srbska.

Bil je človek; imel je dva sina; dva pametna tretjega neumnega. Temu človeku se je desno oko vedno smejalo, levo pa je vedno solzilo. Dogovore se njegovi sinovi, da gredo k njemu eden za drugim, da ga prašajo, zakaj se njegovo desno oko smeje, levo pa solzi. Gre toraj naj stareji v sobo in ga pita: „Oče! povej mi resnico, zakaj se tvoje desno oko vedno smeje, levo pa solzi?" Oče na to ne reče nič, plane kviško, popade nož pa za njim. Sin pa skoči skoz vrata in nož se zasadi vanje. Brata sta čakala pred hišo, da bi zvedela, kaj je rekel oče. Ko pride naj stareji k njima, prašata ga; „Povej, brate, kaj ti je povedal oče?" On pa odgovori: „Nista modreja, kakor jaz, idita, pa bodeta slišala." Gre toraj drugi, srednji brat, v sobo in praša očeta: „Oče, povej mi resnico, zakaj se tvoje desno oko vedno smeje, levo pa solzi?" Oče tudi njemu ne odgovori nič, plane kviško, popade nož pa za njim. Sin skoči iz sobe in nož se zabode v vrata. Pride k bratoma in ta ga prašata: »Povej, brate, kaj ti je povedal oče?" On jima pa odgovori: „Nista modreja, kakor jaz, idita pa bodeta čula." Tako je govoril staremu bratu zaradi mladega neumnega, da ide on in čuje sam. Odide toraj neumni v sobo k očetu pa ga pita: „Oče, brata mi nečeta povedati, kaj si jima povedal, reci mi, zakaj se tvoje desno oko vedno smeje, levo pa solzi!" Oče plane kviško, popade nož pa nad njega. Ali neumni sin obstoji kakor je stal, na svojem mestu, ne ustraši se. Ko vidi oče, da se ne gane, stopi k njemu, ter mu reče: ,,No ti si moj pravi sin, tebi bom povedal; una dva sta plašlivca. Mojo desno oko se smeje, ker se radujem in veselim, pa me vi, otroci moji, lepo ubogate. Levo oko se mi pa solzi, ker sem imel na vrtu vinski trs ki mi je dajal vsako uro po vedro vina, toraj čez dan in noč po štiri in dvajset vedrov. Ta trs mi je ukraden, ne morem ga najti, ne zvedeti, kdo gaje ukral ali kje je. Zato se mi solzi levo oko in solzilo se bode dokler ne umrem, ako ne najdem trsa." Ko pride vun, prašata ga brata, kaj je rekel oče in on njima pove resnico. Zato pripravijo sinovi, kar je bilo treba očetu in domačim, pa se odpravijo na pot. Pridejo do razpotja, od kterega so peljale tri pota naprej. Stareja se dogovorita in rečeta mlademu: „Brate, izberimo si vsaki svojo pot, pa idimo vsak zase in poščimo svojo srečo." „Dobro, bratca," odgovori neumni, „izberita si vsak svojo pot, jaz pa pojdem po oni, ktera mi ostane." Stareja si izbereta dva pota, ktera sta peljala skupaj in odideta. Kmalu pa prideta vkupaj na eno pot in rečeta: ,,Hvala Bogu, da sva se ga iznebila neumneža?" Sedeta na tla, da bi jedla. Komaj sedita in začneta jesti, pride hroma (šantava) lisica na treh nogah, približa se jima in se začne prilizovati, da bi dobila tudi kaj jedi. Ona dva jo zagledata in zavpijeta: „Lisica, lisica, ubijva jo!" Zgrabita palice v roke pa za njo. Hroma lisica beži po treh nogah; komaj uteče. Med tem pa pridejo pastirski psi k torbi onih dveh in pojedo vse, kar je bilo notri. Ko prideta brata nazaj, nista imela več kaj pogledati. Tretji, neumni brat pa vzame tretjo pot pred se in ide, ide dokler ga lakota ne prime. Sede na travo pod hruško, potegne kruha in slanine iz torbe pa začne jesti. Ali glej, pride hroma lisica, ista, ktero sta bila brata zapodila, začne se mu približevati in prilizovati, da bi kaj dobila. Mladenču se umili, da tako šantuca, pa ji reče: „Pridi lisica; vem, da si lačna, in vem da ti je težko, ker četrte noge nimaš." Da ji jesti kruha in slanine, sebi zalogaj pa lisici zalogaj. Ko se pokrepčata nekoliko, vpraša ga lisica: ,,Brate, povej mi resnico, kam pa greš?" On odgovori: „Imam očeta; nas je troje bratov; očetu se eno oko vedno smeje, ker ga radi ubogamo, drugo mu pa vedno solzi, ker so mu ukrali trs, kteri je daval vsako uro po vedro vina. Sedaj pa grem, da prašam ljudi po sveti, ne bi mi li znal povedati kdo za trs, da ga dobim očetu, da se mu oko ne bo solzilo." Lisica mu pa veli: ,,E! jaz vem, kje je trs; pojdi z menoj!" On gre za njo in prideta do velikega vrta. Lisica obstoji pa reče: "Tu je trs, kterega iščeš. Ali težko prideš do njega, dobro pazi, kaj ti bom rekla. Predno prideš na vrtu do trsa, moraš mimo dvanajst straž, pri vsaki je dvanajst čuvajev. Kedar gledajo čuvaji, moreš priti mimo njih, ker spavajo z odprtimi očmi. Ko pa zatisnejo oči, ne hodi dalje, ker ne spavajo ampak gledajo. Ko prideš na vrt, najdeš pri trsu dve lopati, ena je lesena druga pa železna. Ali ne jemlji železne lopate, da bi izkopal trs, ker bi lopata zazvonila, stražo bi prebudila, straža bi te vjela in težko bi ji ušel. Vzemi leseno lopato, izkoplji žnjo trs pa odidi, ko bo gledala straža, tiho k meni in trs je tvoj." On odide na vrt. Pride do prve straže; čuvaji uprejo vsi oči na njega, ali on gre mimo njih, kakor mimo kakega kamna. Pride do druge, do tretje in pride po vrsti mimo vsih in stopi na vrt k trsu, kteri daje vsako uro po vedro vina. Kmalu mu je pa bilo predolgočasno kopanje z leseno lopato, popade železno; ali komaj udari ž njo ob zemljo, zazvoni lopata, prebudi stražo, straža priteče, vjame ga in ga pelje k svojemu gospodarju. Gospodar praša neumnega: „Kako si mogel priti skozi toliko straž na vrt, da mi vzameš trs?" Neumni odgovori: „To ni tvoj trs ampak mojega očeta je; zato solzi mojega očeta levo oko in bo solzilo, dokler mu ne pribavim trsa. Jaz moram to storiti; če mi ne daš očetovega trsa pa pridem v drugo in tretje, da ga uzamem." Gospodar mu veli: „Ne morem ti dati trsa. Če mi pa prineseš zlato jabelko z jablani, ktera vsakih štiri in dvajset ur cvete, dozori in zlato sadje rodi, dam ti trs." Izide on z vrta k lisici, ktera ga upraša: ,,No, kako je?" Oni: „Ni nikako! Skoz straže sem prišel in začnem izkopavati trs z leseno lopato, ali trajalo mi je predolgo, vzamem železno lopato, lopata zazvoni, straža se zbudi, ujame me in me pelje k gospodarju. Gospodar mi obeta trs, ako mu prinesem zlato jabelko z jablani, ktera cvete, dozori in zlato sadje rodi vsakih štiri in dvajset ur." Lisica: „Ali zakaj me nisi ubogal? Sedaj bi lehko šel s trsom k očetu." On pa maje z glavo: „Vidim, da sem grešil, ali ne bom več!" Lisica mu reče: „Idiva toraj po zlato jabelko." Pripelje ga lisica do drugega še veliko lepšega vrta, nego je bil prvi in mu pove, da bo moral zopet skozi dvanajst straž. „Kedar pa boš na vrtu, kjer stoji zlata jablan, najdeš pri nji dve palici, ena je zlata, druga pa lesena. Ne jemhi zlate, da sklatiš zlato jabelko, ker bo zlata veja zasvirala. pa bo zbudila stražo in slaba ti bo pela. Vzemi leseno palico, zmlati zlato jabelko in glej, da prideš koj k meni; ako me ne ubogaš, ti ne bom pomagala več." On na to: „Ubogal te bom, lisica, da le dobim zlato jabelko, da kupim trs in pridem k očetu." Ide na vrt, lisica pa ostane zunaj. Pride mimo dvanajst straž. Ko zapazi jablan in na jablani zlata jabelka, pozabi od radosti, kje je; zgrabi hitro bližnjo zlato palico, pa klati zlato jabelko. Ali komaj se dotakne s palico zlate veje, zasvira veja, prebudi stražo, straža priteče ga vjame in ga pelje k gospodarju. Gospodar upraša neumneža: ,,Kako si smel in mogel mimo toliko straž na moj vrt, da mi klatiš zlata jabelka?" Neumni mu odgovori: „Tako in tako. Mojega očeta levo oko solzi, ker mu je ukraden trs, kteri je dajal vsako uro po vedro vina. Ta trs je na vrtu tam in tam in njegov gospodar mi je rekel: „Ako mi dobaviš zlato jabelko z jablani, ktera vsakih štiri in dvajset ur cvete, zori in zlato sadje rodi, ti dam trs." Zato sem prišel, da sklatim zlato jabelko, da dam jabelko za trs in nesem trs očetu, da mu ne solzi več levo oko. Ako mi ne daš zlatega jabelka, pridem zopet pa ga ukradem." Gospodar: ,.Pa dobro, ako je tako. Ti pa idi in dobavi mi zlatega konja, kteri obhodi v štiri in dvajsetih urah celi svet, zanj ti dam jabelko, jabelko daj za trs, trs pa nesi očetu, da ne bo plakal več." Gre toraj z vrta; lisica ga že čaka: „Kako je?" On: „Ni naj bolje! Lepa so zlata jabelka, da se jih nagledati ne morem. Jaz se zmotim, ne zgrabim lesene palice, kakor si mi rekla, ampak zlato, da sklatim zlato jabelko, veja zasvira, straža se zbudi, vjame me in izroči me gospodarju. Gospodar mi je rekel, da mi da zlato jabelko, ako mu dobavim zlatega konja, kteri obhodi v štir in dvajsetih urah celo zemljo. Jabelko naj dam za trs in trs naj nesem očetu, da ne plače več!" Lisica ga začne psovati in karati: „Zakaj me nisi poslušal? Sedaj bi bil že lehko pri očetu. Tako mučiš sebe in mene." Začnejo toraj prositi: „Samo dobavi mi konja, liska, gotovo' te bom ubogal." Pelja ga toraj lisica v velik, temen gozd. V gozdu najdeta dvor. V dvoru bilo je dvanajst straž, kakor pri trsu in pri zlatej jablani. Stražile so zlatega konja. Lisica reče: „Tu pojdeš skoz straže, kakor prej; ako gledajo čuvaji, idi, ako miže ne hodi. Ko prideš v hlev, najdeš zlatega konja privezenega z zlato uzdo. Pri konju visi ena uzda zlata, druga spletena iz prediva. Ne jemlji zlate ampak ono iz prediva. Ako mu deneš zlato uzdo na glavo, zahrčal bo konj, probudi stražo, straža te vjame in gorje tebi. Da mi ne prideš pred oči brez konja." „Ne, ne, liska", reče on in odide. Pride skoz straže, pride v hlev do konja. Konj je zlat, zlata ima krila, Lep je. o Bog, da se ga ne moreš nagledati. Vidi tudi zlato uzdo; lepa je in okinčana. Vidi tudi ono iz prediva, grda je, da ne more gerja biti. Dolgo misli, kaj in kako, pa reče: ,,Ne morem deti take grdobe na tako krasoto; raje ga ne vzamem, kakor bi ga tako pogrdil." Vzame zlato uzdo, obuzda konja in sede nanj. Ali konj zahrči, zbudi stražo, straža ga vjame in ga pelje k gospodarju. Gospodar mu reče : „Kako si se usodil priti skoz toliko čuvajev v moj hlev, da bi mi odgnal zlatega konja?" Neumni: „Nesreča me goni; doma imam očeta; levo oko mu plaka vedno in plakalo bo, dokler mu ne dobim trsa, kteri daje vsak dan in vsako noč po štiri in dvajset vedrov vina. Ta trs so mu ukradli. Našel sem ga in rečeno mi je, da bom dobil trs, ako dobim gospodarju zlato jabelko. Gospodar zlatega jabelka pa veli, da mi ga da, ako mu priženem zlatega konja. Zato sem prišel po zlatega konja; da dam zlatega konja za zlato jabelko, zlato jabelko za trs in nesem trs domu očetu, da ne bo plakal več." Gospodar odgovori: „Dobro, če je tako. Jaz ti dam zlatega konja, ako mi prineseš v zibelki zlato deklico, ktera še ni videla ni solnca ni mesca, da bi ji lice ne potemnelo." Neumnež reče: „Prinesem ti deklico ali ti mi moraš dati zlatega konja, da poiščem deklico na njem. Zlata deklica pristuje zlatemu konju." Gospodar: „S čim mi pa stojiš dober da prideš zopet k meni nazaj?" Neumni: „Zaklinjam se ti pri vidu očetovem, da pridem nazaj in priženem konja, ako deklice ne najdem, ali ti pa dam deklico za konja." Gospodarju bilo je to po volji, da mu zlatega konja, obuzda ga z zlato uzdo in on jaha k lisici. Lisica ga je že komaj čakala. „No si li dobil konja?" — „Sem, ali dobiti mu moram zlato deklico v zibelji, ktera še ni videla ni solnca ni mesca, da ji lice ne potemni. Ako veš, kaj je nesreča in dobri prijatelji na svetu, povej mi, ali je kje in veš li ti za tako deklico? Lisica veli: ,,Vem, kje je. Pojdi za menoj." On gre za njo. Prideta do velike pečine. Lisica reče: „Tu je deklica. Ti pojdeš sedaj v to pečino globoko v zemljo. Prišel boš mimo dvanajst straž kakor prej. V zadnjej sobi v zlati zibelji leži zlata deklica. Pri deklici stoji veliko strašilo, ktero vpije: „Ne — ne! Ne - ne! Ali ne boj se ničesa, ono ne more storiti nikomur nič; hudobna mati ga je postavila k hčerki da bi je ne vzel kdo. Deklica sama že težko čaka, da bi jo kdo osvobodil od hudobne matere. Ko pojdeš z deklico v zibelji nazaj, zaloputi vsaka vrata, da se zapro. Straže ne bode mogle za teboj." Mladeneč stori tako. Pride mimo straž, stopi v zadnjo sobo; v zlati zibelji ziblje se zlata deklica. Poleg zibelji stoji veliko strašilo, ktero kriči: "Ne!" — ne! — ne! Ali on se ne briga zanj. Vzame zibelj, sede na konja in se vrne. Vsaka vrata zaloputi, da se zapro vse od prvih do zadnjih, in pride z deklico v zibelji k lisici. Komaj ga je že čakala. Lisica mu reče: „Je li, da ti je žal dati tako lepo deklico za zlatega konja? Ali drugače ne dobiš konja, ker si se zarotil pri očetovem vidu. Ali daj, poskusila bom jaz, ali bi mogla biti zlata deklica!" Skoči sem, skoči tje, pa se prevrne v zlato deklico. Vse je bilo dekličino, le oči so bile nekoliko lisičje. On jo položi v zlato zibelj, deklico pa pusti pod nekim drevesom, naj mu čuva zlatega konja. Gre, odnese zlato zibelj, v zibelji pa lisico-deklico, ter jo odda gospodarju zlatega konja in reši zakletvo očetovega vida. Na to se vrne h konju in k devojki. Gospodar zlatega konja pa zbere od radosti, da je dobil zlato devojko, vso svojo gospodo, napravi veliko veselico in pokaže gostom, kaj je dobil za zlatega konja svojega. Gosti ogledujejo deklico, eden se pa zagleda in reče: „Vse je dekličje, vrlo je lepa, ali oči so podobne lisičjim." Komaj izreče to, skoči lisica iz zibelji in beži. Gospodar in gosti se pa razsrdijo, da je rekel oni oči lisičje in ga pogube. Lisica pa priteče k neumnemu in idejo dalje, da bi dali zlatega konja za zlato jabelko. Pridejo pred vrt. Tu reče lisica zopet: ,,Vidiš, sedaj si dobil zlato devojko. Zlati deklici prilikuje tudi zlat konj. Jeli, da ti je žal zlatega konja?" Neumni: „žaI mi je, liska! pa še kako mi je žal, ali vendar raje vidim, da mi oče ne plače več." Lisica: „No, daj, poskusila bom, ali bi mogla biti zlat konj." Skoči simo, skoči tje, pa se prevrne v zlatega konja, samo rep je lisičji. Pa reče: „Vodi me, naj ti dajo zlato jabelko, jaz že pridem za teboj." Neumni žene konja-lisico, odda ga gospodarju zlate jablani da dobi zlato jabelko. Gospodar razveseli se tako lepega konja, pozove svo svojo gospodo v goste, da jim pokaže, kakega konja je dobil. Gostje ogledujejo konja in se čudijo njegovi lepoti; na enkrat pa zagleda eden rep in reče: ,,Vse je lepo, vse mi je po volji, samo, rekel bi, rep je lisičji." Komaj izusti te besede, skoči lisica pa beži, kolikor more. Gostje se razsrdijo, planejo na nepremišljenega govornika in ga ubijejo. Lisica pa pride k neumnemu in gre z zlato deklico, s konjem in z jabelkom k trsu. Tedaj reče lisica zopet: „Vidiš, sedaj si dobil tudi zlato jabelko. Ali zlata deklica brez zlatega konja, zlat konj brez zlatega jabelka, to ne pristuje. Ali ti je žal dati jabelko?" Neumni: „ŽaI mi je, liska! Ali moram ga dati, da dobim trs, da mi oče ne solzi. Raje imam, da mi oče ne plače, nego vse, kar imam." Lisica pa reče: „No, pa poskusim ali bi mogla biti zlato jabelko." Skoči sem, skoči tje, pa se prevrne v zlato jabelko, ter reče, naj jo da za trs. On jo odnese in da gospodorju lisico-jabelko za trs. Gospodar razveseli se zlatega jabelka tako, da povabi vso svojo gospodo na veselje in jim kaže njegovo lepoto. Začno ogledovati jabelko. Jeden se zagleda vanj pa reče: „Lepo je, lepše ne more biti, samo ravno tako je, kakor lisičja glava." Komaj izreče le besede, skoči lisica, pa zbeži. Gostje pa nad govornika ter ga ubijejo. Lisica doide kmalu neumneža in gresta domu z zlato deklico, z zlatim konjem, z zlatim jabelkom in s trsom. Ko pridejo do razpotja, kjer se je bil ločil od bratov, najde zbranih veliko ljudi. Gre gledat, pa vidi svoja brata obsojena; ljudje, ju hočejo obesiti. On pove deklici, da sta njegova brata. Ona mu da veliko denarja, da odkupi brata, ktera sta mislila dobiti trs s tim, da sta ljudi ubijala in hiše požigala. On ju odkupi. Zavidala sta sicer svojemu bratu srečo, ali ali nista mu mogla nič. Pridejo domu. Neumni usadi trs na vrtu, kjer je pred stal, trs začne dajati vina in očetovo oko prestane solziti in začne se smejati. Jabelko vzrazte začne cvesti, konj začne hrzati, devojka peti, daje bila sama milina in krasota po dvoru. Vse je veselo, vse se raduje in napreduje. Nekega dne pošlje oče sinove, naj mu prineso z njive tri klasove žita, da bi videl, kaka bo letina. Ko pridejo bratje na polju do studenca, rečeta stareja mlajšemu, naj jima zajame vode, da bi se napila. On poklekne k studencu in hoče zajemati, ona dva ga pa pahneta v vodo, da utone. Isti hip pa prestane trs dajati vina, očetovo oko začne solziti, jablan usahne, konj prestane hrzati, deklica začne plakati, vse veselje mine. Ali šantava lisica pride, spusti se v studenec, potegne svojega pobratima iz vode, ga položi na živo travo in on oživi. Ko oživi, spremeni se lisica v lepo deklico in mu pove, da jo je njena mati proklela, ker je bila rešila od smrti njenega naj večega sovražnika; „Prokleta bila, v lisico se spremenila, ter šantucala po treh nogah, dokler ne rešiš svojega dobrotnika od smrti v vodi. Rešila sem te, bratec. Sedaj pa z Bogom!" Ona gre na svojo stran, neumni pa na svojo, k očetu. Ko stopi v vežo, začne trs dajati vina, očetovo oko se smeje, konj hrza, devojka zapoje. Pove očetu kaj sla mu storila brata in da ga je zakleta deklica rešila in tudi sebe zakletve oprostila. Ko čuje to oče, spodi sinova od sebe. Naj mlajšega pa poroči z zlato devojko, s ktero je živel dolgo veselo in zadovoljno.